Že dvajseto, torej jubilejno, regijsko srečanje literatov seniorjev za severovzhodno Slovenijo je potekalo pod pomenljivim obstretom V zavetju besede. Res je: večina literarnih ustvarjalcev, bilo jih je kar oseminštirideset, se je v svojih pripovedih zatekalo predvsem v zavetje spominske besede, v liriki, ki je prevladovala, pa najdemo poleg intimističnih tudi angažirane lege (aforizmi, slam poezija). Zanimivo je, da so se literarni ustvarjalci, četudi so izhajali iz narečne regije, oklepali zborne naracije, le tu in tam so uporabili kak dialektizem ali urbano mariborsko govorico.
Ker je pač šlo za starejše literarne ustvarjalce – nekateri, kar se je seveda poznalo tako pri stilistični kot pripovedno-izpovedni plati, imajo za sabo celo knjižne izdelke —, je bil njihov pogled, seveda pričakovano, usmerjen v preteklost, bolje rečeno v preživeto otroštvo ali mladost, ubesedeno v realistični maniri, lirika pa je nastajala predvsem na podlagi podzavednega s preteklostjo obarvanega ustvarjalnega toka. Ob tem moram poudariti, da so poleg prostega verza uporabljali tudi zahtevnejše pesniške oblike (celo paraprešernovske sonete), sama naracija pa je bila dokaj tekoča in kultivirana. Zanimivo je, da se v mnogih besedilih oglaša humorni podton, tudi ironija, kar samo priča, da gre za zrele, čuječe in čuteče opazovalce sveta, ki ga ne dojemajo kot tujstvo, temveč kot danost, s katere je treba pogumno odgrniti kar se da več tančic.
Med prispelimi literarni izdelki za že omenjeno regijsko srečanje tako izstopajo pesmi Štefke Bohar, haikuji Angelce Fujs, kratka, modernistično zasnovana zgodba z naslovom Prijatelj in dobra ribaSrečka Klemenca ter aforizmi Dušana Kuzme.
Pesmi Štefke Bohar so pisane v prostem verzu, ki je izčiščen, končni paradoksi pa popeljejo bralca v nepričakovano smer, kar pesmim dodaja še dodatno težo. Za primer navedimo pesem Stari prevarant: »Svet / je imeniten / gospod. / Z napol / raztrgano / ponjavo, / neznanim / obrazom, / razsutimi / stvarmi / in luknjo / v žepu. // Kdor mu / preveč zaupa, / mu podveže / škorenj / na glavo.«
Haikuji Angelce Fujs odzvanjajo s čisto in pretanjeno lirsko govorico, gre za arabesko lirskih drobcev, ki zajemajo predvsem iz rodne dežele, ki jo tudi personificira, vanjo pa zmeraj vnese tudi lirski subjekt, ki se vselej pojavlja kot čuteči akter. Za primer navedimo enega njenih najboljših haikujev: »Odhajam iz / ilovnatih bregač. / Bron bije slovo.«
Kratka zgodba Prijatelja in dobra riba Srečka Klemenca je pisana s pretanjeno govorico, ribiška dogodivščina pa je nadgrajena z metaforo ribe, ki ima poleg svetopisemske konotacije tudi erotični naboj. Pa tudi humornost v dobršni meri obarva ta pripovedni kroki.
Aforizmi Dušan Kuzme pronicljivo, seveda tudi s humorno noto ter nepričakovani preobrati, upovedujejo svet, v katerem so »najbolj pikantne neslane šale«. Seveda ne gre za ostrice na prvo žogo, še zdaleč ne, temveč za premišljene refleksije, ki hkrati začinijo in odstirajo vsakdanjik, zavedajoč se, da »smeh je zdrav, jok (o)zdravi« in da »satira si poti utira, da bi opozorila«.
Že dvajseto, torej jubilejno, regijsko srečanje literatov seniorjev za severovzhodno Slovenijo je potekalo pod pomenljivim obstretom V zavetju besede. Res je: večina literarnih ustvarjalcev, bilo jih je kar oseminštirideset, se je v svojih pripovedih zatekalo predvsem v zavetje spominske besede, v liriki, ki je prevladovala, pa najdemo poleg intimističnih tudi angažirane lege (aforizmi, slam poezija). Zanimivo je, da so se literarni ustvarjalci, četudi so izhajali iz narečne regije, oklepali zborne naracije, le tu in tam so uporabili kak dialektizem ali urbano mariborsko govorico.
Ker je pač šlo za starejše literarne ustvarjalce – nekateri, kar se je seveda poznalo tako pri stilistični kot pripovedno-izpovedni plati, imajo za sabo celo knjižne izdelke —, je bil njihov pogled, seveda pričakovano, usmerjen v preteklost, bolje rečeno v preživeto otroštvo ali mladost, ubesedeno v realistični maniri, lirika pa je nastajala predvsem na podlagi podzavednega s preteklostjo obarvanega ustvarjalnega toka. Ob tem moram poudariti, da so poleg prostega verza uporabljali tudi zahtevnejše pesniške oblike (celo paraprešernovske sonete), sama naracija pa je bila dokaj tekoča in kultivirana. Zanimivo je, da se v mnogih besedilih oglaša humorni podton, tudi ironija, kar samo priča, da gre za zrele, čuječe in čuteče opazovalce sveta, ki ga ne dojemajo kot tujstvo, temveč kot danost, s katere je treba pogumno odgrniti kar se da več tančic.
Med prispelimi literarni izdelki za že omenjeno regijsko srečanje tako izstopajo pesmi Štefke Bohar, haikuji Angelce Fujs, kratka, modernistično zasnovana zgodba z naslovom Prijatelj in dobra ribaSrečka Klemenca ter aforizmi Dušana Kuzme.
Pesmi Štefke Bohar so pisane v prostem verzu, ki je izčiščen, končni paradoksi pa popeljejo bralca v nepričakovano smer, kar pesmim dodaja še dodatno težo. Za primer navedimo pesem Stari prevarant: »Svet / je imeniten / gospod. / Z napol / raztrgano / ponjavo, / neznanim / obrazom, / razsutimi / stvarmi / in luknjo / v žepu. // Kdor mu / preveč zaupa, / mu podveže / škorenj / na glavo.«
Haikuji Angelce Fujs odzvanjajo s čisto in pretanjeno lirsko govorico, gre za arabesko lirskih drobcev, ki zajemajo predvsem iz rodne dežele, ki jo tudi personificira, vanjo pa zmeraj vnese tudi lirski subjekt, ki se vselej pojavlja kot čuteči akter. Za primer navedimo enega njenih najboljših haikujev: »Odhajam iz / ilovnatih bregač. / Bron bije slovo.«
Kratka zgodba Prijatelja in dobra riba Srečka Klemenca je pisana s pretanjeno govorico, ribiška dogodivščina pa je nadgrajena z metaforo ribe, ki ima poleg svetopisemske konotacije tudi erotični naboj. Pa tudi humornost v dobršni meri obarva ta pripovedni kroki.
Aforizmi Dušan Kuzme pronicljivo, seveda tudi s humorno noto ter nepričakovani preobrati, upovedujejo svet, v katerem so »najbolj pikantne neslane šale«. Seveda ne gre za ostrice na prvo žogo, še zdaleč ne, temveč za premišljene refleksije, ki hkrati začinijo in odstirajo vsakdanjik, zavedajoč se, da »smeh je zdrav, jok (o)zdravi« in da »satira si poti utira, da bi opozorila«.
