Mesto: To je Porto, drugo največje mesto na Portugalskem, ki leži ob vznožju reke Douro, ki prihaja iz Španije, kjer se imenuje Duero.
Mesto je zajela kuga, vendar to ni peste bubónica kot na začetku 20. stoletja, temveč množični turizem. Hiše (ne samo) v središču mesta so bile prodane nepremičninskim špekulantom, stari prebivalci so se zaradi previsokih najemnin večinoma odselili, namesto njih pa se je zaradi poceni letov v mesto priselila »počitniška Evropa«.
Na ulici Rua dos Mártires da Patria (Ulica mučencev za domovino), ki je bila nekoč mirna ulica, zdaj pa na njej do zore vlada high life in s prvimi sončnimi žarki postane vidna celotna slika njene preobrazbe v smetišče, je prek Airbnbja prišla nova stranka. Ko hoče prvi večer zapustiti hišo, ga sosed z druge strani ulice nagovori na manj prijazen način: »Ne pozabi zakleniti vhodnih vrat! In ne delajte hrupa! V nasprotnem primeru bom poklical policijo!« Ko ga novi »gost« prosi, naj mu našteje restavracijo v bližini, ga prebode s posmehljivim pogledom: »Restavracija? Celoten Porto je krmilnica! Ali pa poznate frizerja, ki po 18. uri pospravi svoje glavnike in škarje ter prodaja šunko in vino?« Sosed, morda zadnji »avtohton« v hiši, še ne ve, da ima tokrat opravka z mirnim »dopustnikom«, ljubiteljem knjig s posebnim poslanstvom.
Tako kot za dolgoletne prebivalce velja tudi za knjigarne, saj so tudi te zaradi višjih najemnin izrinjene iz svojih prostorov ali pa ne izpolnjujejo več svojega prvotnega namena, to je biti prostor, kjer so na voljo knjige in kjer jih lahko v miru prebirate. Knjigarna namreč lahko umre tudi drugače, kot se je to zgodilo najznamenitejši med njimi, knjigarni Lello: zaradi svoje čudovite notranjosti se je spremenila v muzej, v katerega je treba plačati vstopnino in katerega »stopnišče služi kot sprehajališče za amaterske fotografe«.
Seveda je za smrt številnih knjigarn kriv tudi drug »duh časa«: kajti zaradi svetovnih tečajev »kreativnega pisanja«, interneta in vseh vrst tehnologij ni zdaj tisti, ki je bil prej bralec, postal pisatelj? Vedno več knjig in vedno manj bralcev - tudi to uničuje knjigarne.
S šalami, satiro, ironijo in globljim pomenom nas avtor v 20 poglavjih popelje skozi Porto, svoje mesto, ki je kot kača odvrglo kožo: Stara koža je postala nevidna, nova še ni povsem vidna; da se tudi mesta (morajo) spreminjati, ve ne nazadnje tudi »mož s čelado«, imenovan tudi »O Senhor Engenheiro«, v resnici pa arhitekt, ki je pred nekaj stoletji prišel v Porto iz rodne Toskane in nemalo prispeval k njegovemu baročnemu sijaju, zdaj pa ga skrivaj čuva kot angel varuh, ki morda lahko tu in tam prepreči najhujše.
Tudi on je človek, ki ljubi knjige, tako kot drugi liki, ki nas spremljajo po mestu Porto in katerih usode delimo z bralcem:
António, čigar knjigarna »A pulga« ne obstaja več in ki zdaj ustanavlja »confraria«, »knjižno bratovščino«.
83-letni sedanji lastnik antikvariata Livraria Academia, ki še vedno obstaja, čeprav le redko (tudi v resnici), in v katerem je že 70 let glavni gospodar; uradniku iz Lizbone pomaga tako pri iskanju sledi del pozabljene portugalske osebnosti kot zbiratelju vseh izdaj v vseh jezikih dela, za katerega se zdi, da po njem ni več povpraševanja: gre za Gorkega »Mati«, o kateri ve mladi zbiratelj veliko povedati antikvaristu.
Ta pa ima svoje srce za (domnevnega) tatiča knjig, ki nikakor ni »banalen zločinec«, temveč ga žene plemenito čustvo, da bi spravil v gibanje »ponižujočo negibnost metrskih polic in knjižnih hrbtov«. In ki je hkrati napisal pripoved »o človeku, ki jemlje knjige iz skladišč tišine«. Na primer v knjižnici Biblioteca Pública, kjer je »tišina knjig prevelika«. (To nas lahko spomni na neko dunajsko knjižnico, katere »čitalnice« ne služijo več bralcem, temveč raje študentom, ki brskajo po računalnikih).
To je strastna prošnja za domnevno »mrtve« knjige in njihove avtorje, domače in tuje, in ne le za tiste, ki so padle v pozabo ali so na poti v pozabo.
In če ima bralec poleg knjig rad tudi mačke, bo v vsakem jeziku z Manuelom Antóniom Pinom na pokopališču Agramonte z veseljem hranil brezdomne mačke ali poslušal brezdomca Leandra, kako jih zna sredi mesta obvarovati pred požrešnimi galebi.
Človek, ki ljubi knjige, tiste, »ki si zaslužijo mesto na rajskih terasah«, kot se rad izrazi 83-letni lastnik Livraria Academica, enega zadnjih antikvariatov v mestu,
Francisco Duarte Mangas: Mesto mrtvih knjigarn
Mesto: To je Porto, drugo največje mesto na Portugalskem, ki leži ob vznožju reke Douro, ki prihaja iz Španije, kjer se imenuje Duero.
Mesto je zajela kuga, vendar to ni peste bubónica kot na začetku 20. stoletja, temveč množični turizem. Hiše (ne samo) v središču mesta so bile prodane nepremičninskim špekulantom, stari prebivalci so se zaradi previsokih najemnin večinoma odselili, namesto njih pa se je zaradi poceni letov v mesto priselila »počitniška Evropa«.
Na ulici Rua dos Mártires da Patria (Ulica mučencev za domovino), ki je bila nekoč mirna ulica, zdaj pa na njej do zore vlada high life in s prvimi sončnimi žarki postane vidna celotna slika njene preobrazbe v smetišče, je prek Airbnbja prišla nova stranka. Ko hoče prvi večer zapustiti hišo, ga sosed z druge strani ulice nagovori na manj prijazen način: »Ne pozabi zakleniti vhodnih vrat! In ne delajte hrupa! V nasprotnem primeru bom poklical policijo!« Ko ga novi »gost« prosi, naj mu našteje restavracijo v bližini, ga prebode s posmehljivim pogledom: »Restavracija? Celoten Porto je krmilnica! Ali pa poznate frizerja, ki po 18. uri pospravi svoje glavnike in škarje ter prodaja šunko in vino?« Sosed, morda zadnji »avtohton« v hiši, še ne ve, da ima tokrat opravka z mirnim »dopustnikom«, ljubiteljem knjig s posebnim poslanstvom.
Tako kot za dolgoletne prebivalce velja tudi za knjigarne, saj so tudi te zaradi višjih najemnin izrinjene iz svojih prostorov ali pa ne izpolnjujejo več svojega prvotnega namena, to je biti prostor, kjer so na voljo knjige in kjer jih lahko v miru prebirate. Knjigarna namreč lahko umre tudi drugače, kot se je to zgodilo najznamenitejši med njimi, knjigarni Lello: zaradi svoje čudovite notranjosti se je spremenila v muzej, v katerega je treba plačati vstopnino in katerega »stopnišče služi kot sprehajališče za amaterske fotografe«.
Seveda je za smrt številnih knjigarn kriv tudi drug »duh časa«: kajti zaradi svetovnih tečajev »kreativnega pisanja«, interneta in vseh vrst tehnologij ni zdaj tisti, ki je bil prej bralec, postal pisatelj? Vedno več knjig in vedno manj bralcev - tudi to uničuje knjigarne.
S šalami, satiro, ironijo in globljim pomenom nas avtor v 20 poglavjih popelje skozi Porto, svoje mesto, ki je kot kača odvrglo kožo: Stara koža je postala nevidna, nova še ni povsem vidna; da se tudi mesta (morajo) spreminjati, ve ne nazadnje tudi »mož s čelado«, imenovan tudi »O Senhor Engenheiro«, v resnici pa arhitekt, ki je pred nekaj stoletji prišel v Porto iz rodne Toskane in nemalo prispeval k njegovemu baročnemu sijaju, zdaj pa ga skrivaj čuva kot angel varuh, ki morda lahko tu in tam prepreči najhujše.
Tudi on je človek, ki ljubi knjige, tako kot drugi liki, ki nas spremljajo po mestu Porto in katerih usode delimo z bralcem:
António, čigar knjigarna »A pulga« ne obstaja več in ki zdaj ustanavlja »confraria«, »knjižno bratovščino«.
83-letni sedanji lastnik antikvariata Livraria Academia, ki še vedno obstaja, čeprav le redko (tudi v resnici), in v katerem je že 70 let glavni gospodar; uradniku iz Lizbone pomaga tako pri iskanju sledi del pozabljene portugalske osebnosti kot zbiratelju vseh izdaj v vseh jezikih dela, za katerega se zdi, da po njem ni več povpraševanja: gre za Gorkega »Mati«, o kateri ve mladi zbiratelj veliko povedati antikvaristu.
Ta pa ima svoje srce za (domnevnega) tatiča knjig, ki nikakor ni »banalen zločinec«, temveč ga žene plemenito čustvo, da bi spravil v gibanje »ponižujočo negibnost metrskih polic in knjižnih hrbtov«. In ki je hkrati napisal pripoved »o človeku, ki jemlje knjige iz skladišč tišine«. Na primer v knjižnici Biblioteca Pública, kjer je »tišina knjig prevelika«. (To nas lahko spomni na neko dunajsko knjižnico, katere »čitalnice« ne služijo več bralcem, temveč raje študentom, ki brskajo po računalnikih).
To je strastna prošnja za domnevno »mrtve« knjige in njihove avtorje, domače in tuje, in ne le za tiste, ki so padle v pozabo ali so na poti v pozabo.
In če ima bralec poleg knjig rad tudi mačke, bo v vsakem jeziku z Manuelom Antóniom Pinom na pokopališču Agramonte z veseljem hranil brezdomne mačke ali poslušal brezdomca Leandra, kako jih zna sredi mesta obvarovati pred požrešnimi galebi.
Človek, ki ljubi knjige, tiste, »ki si zaslužijo mesto na rajskih terasah«, kot se rad izrazi 83-letni lastnik Livraria Academica, enega zadnjih antikvariatov v mestu,
