Med tem, kar imam,
in tem,
čemur se odpovedujem,
se naprezam za to,
kar želim
in moram doseči...
V PRECEPU
Ali smem sedaj,
ko že gorela sem
s plamenom ognja, ki dogovoreva,
goreti nežno
še s toplino sveč
svoj zakasneli, trepetavi plamen?
Ali se smem sedaj,
ko že cvetela sem
z opojnim vonjem, roža, osuta čez kamenje,
ponovno razcveteti
v hrepenenje
svoj občutljivi cvet pred rano zimo?
Ali se smem sedaj,
ko hudournica sem
vrezala že strugo si čez polja, senožeti, frate,
vrniti k izviru,
slediti ti, kot da sem potok,
in se pršiti nagajivo vate?
DOGOREVANJE
Sedaj nisem več
poleno tvojega ognjišča.
Sem le še
medleča trska v bledi luči.
Ni več mar svetlobe ti
ne leska, blišča...
Čemu me sploh še
želja po gorenju muči?
Ne smem,
a vendar se pustim zapeljevati.
Ljubezni žar, spletkarsko
me v gorenje drami,
predsodke cvre,
smodi moj strah,
me s krivdo žge
in hkrati goljufivo mami.
Kljub vsemu
se razvnema
v plamen hrepenenje!
Ogenj poka, prakseta:
»Jaz hočem spet goreti,
jaz še želim sijati,
jaz moram —
moram žgati!«
NAJ BOM KARKOLI
Če sem hiša,
naj bom v molk povita, skromna,
nevpadljiva... hiča.
Naj bom domačija
polna radosti, topline...
ali opustela, skromna kajža,
revna koča v mestu
ali častitljiva vila na samoti.
Ne odreci moji želji:
Naj stojim ob tvoji poti!
Če sem voda,
naj bom mirna reka v strugi
ali hudournica v skalovju...
Naj bom voda motnega tolmuna
ali gorski potok z urnimi poskoki...
Naj bom v dlan ujeta bistra,
trepetava kaplja...
Ne odreci moji želji:
Naj bom solza čiste sreče —
naj hlapim na tvoji roki!
Če sem kamen,
naj bom gora z vrhom v soncu
ali nedostopna, smrtonosna skala...
Naj bom drobno zrno v produ,
v morju naostrena čer
ali na razpotju skalnato znamenje...
Naj bom snežnobeli kremen
z gorskega melišča...
Ne odreci moji želji:
Kreši v iskre me — v gorenje!
Če sem veter,
naj bom godec mehko - oble melodije
ali ob vrhovih smrek ječanje,
tožno, bridko...
Naj bom dremajoča sapa v krošnji
ali ostra burja na planoti...
Naj bom v tebi speča melodija...
Ne odreci moji želji:
Nežno me mrmraj v tišini,
mene brundaj si v samoti!
POTRTA
Včasih sem vrba.
Polna sem sebe,
zelena kipim.
Nestrpna
iz sebe
nad sebe pršim.
Včasih sem bukev.
Tršata.
V vrhove rdim.
Zmedena sem
in vsa v sebi
s seboj prepletena.
Danes sem kostanj.
Turoben, molčeč.
V meni se krušijo sanje.
Težki koraki v dežju
pod menoj
druzgajo moje kostanje.
KRIVDA
Med prijatelji sediš molče.
Pogled ti blodi v čaši vina.
Drugi pojejo veseli,
tebi se čez lica pne
pritajena bolečina.
Gleda me — molčim.
V rokah ždi ti obla čaša,
kot da v njih zavetje išče...
Prsti okrog nje v prgišče
ti žalobni venec tkejo.
Včasih pil si le za žejo,
zoper mene zdaj nazdravljaš,
da izpereš mrke misli,
ki ti bolno dušo žgejo.
Če te pečem pregloboko,
spusti čašo, dvigni roko:
Ni rešitve v kupi vina —
jaz sem tvoja bolečina.
Več ne taji, ne prikrivaj,
vriskaj si, zapoj — uživaj!
SRAMEŽLJIVKE
Hvalim dan, ko so ti roke
nenadejano vzbrstele,
in dlani, ko so ti prste
v krasno
krono cvetja stkale.
V venec beli veličastno
so obraz moj zaobjele,
kot da sem svetnja,
me precenjevale.
Sramežljivke. Negotovo,
kakor da bile bi lilije v zadregi
(tisti hip, ko prvič
so prihod čebel zaznale)
nad planoto lic drhte, mehko
ob dotiku že
zatrepetale so v slovo.
TRIKOTNIK
Med tem, kar imam,
in tem,
čemur se odpovedujem,
se naprezam za to,
kar želim
in moram doseči...
V PRECEPU
Ali smem sedaj,
ko že gorela sem
s plamenom ognja, ki dogovoreva,
goreti nežno
še s toplino sveč
svoj zakasneli, trepetavi plamen?
Ali se smem sedaj,
ko že cvetela sem
z opojnim vonjem, roža, osuta čez kamenje,
ponovno razcveteti
v hrepenenje
svoj občutljivi cvet pred rano zimo?
Ali se smem sedaj,
ko hudournica sem
vrezala že strugo si čez polja, senožeti, frate,
vrniti k izviru,
slediti ti, kot da sem potok,
in se pršiti nagajivo vate?
DOGOREVANJE
Sedaj nisem več
poleno tvojega ognjišča.
Sem le še
medleča trska v bledi luči.
Ni več mar svetlobe ti
ne leska, blišča...
Čemu me sploh še
želja po gorenju muči?
Ne smem,
a vendar se pustim zapeljevati.
Ljubezni žar, spletkarsko
me v gorenje drami,
predsodke cvre,
smodi moj strah,
me s krivdo žge
in hkrati goljufivo mami.
Kljub vsemu
se razvnema
v plamen hrepenenje!
Ogenj poka, prakseta:
»Jaz hočem spet goreti,
jaz še želim sijati,
jaz moram —
moram žgati!«
NAJ BOM KARKOLI
Če sem hiša,
naj bom v molk povita, skromna,
nevpadljiva... hiča.
Naj bom domačija
polna radosti, topline...
ali opustela, skromna kajža,
revna koča v mestu
ali častitljiva vila na samoti.
Ne odreci moji želji:
Naj stojim ob tvoji poti!
Če sem voda,
naj bom mirna reka v strugi
ali hudournica v skalovju...
Naj bom voda motnega tolmuna
ali gorski potok z urnimi poskoki...
Naj bom v dlan ujeta bistra,
trepetava kaplja...
Ne odreci moji želji:
Naj bom solza čiste sreče —
naj hlapim na tvoji roki!
Če sem kamen,
naj bom gora z vrhom v soncu
ali nedostopna, smrtonosna skala...
Naj bom drobno zrno v produ,
v morju naostrena čer
ali na razpotju skalnato znamenje...
Naj bom snežnobeli kremen
z gorskega melišča...
Ne odreci moji želji:
Kreši v iskre me — v gorenje!
Če sem veter,
naj bom godec mehko - oble melodije
ali ob vrhovih smrek ječanje,
tožno, bridko...
Naj bom dremajoča sapa v krošnji
ali ostra burja na planoti...
Naj bom v tebi speča melodija...
Ne odreci moji želji:
Nežno me mrmraj v tišini,
mene brundaj si v samoti!
POTRTA
Včasih sem vrba.
Polna sem sebe,
zelena kipim.
Nestrpna
iz sebe
nad sebe pršim.
Včasih sem bukev.
Tršata.
V vrhove rdim.
Zmedena sem
in vsa v sebi
s seboj prepletena.
Danes sem kostanj.
Turoben, molčeč.
V meni se krušijo sanje.
Težki koraki v dežju
pod menoj
druzgajo moje kostanje.
KRIVDA
Med prijatelji sediš molče.
Pogled ti blodi v čaši vina.
Drugi pojejo veseli,
tebi se čez lica pne
pritajena bolečina.
Gleda me — molčim.
V rokah ždi ti obla čaša,
kot da v njih zavetje išče...
Prsti okrog nje v prgišče
ti žalobni venec tkejo.
Včasih pil si le za žejo,
zoper mene zdaj nazdravljaš,
da izpereš mrke misli,
ki ti bolno dušo žgejo.
Če te pečem pregloboko,
spusti čašo, dvigni roko:
Ni rešitve v kupi vina —
jaz sem tvoja bolečina.
Več ne taji, ne prikrivaj,
vriskaj si, zapoj — uživaj!
SRAMEŽLJIVKE
Hvalim dan, ko so ti roke
nenadejano vzbrstele,
in dlani, ko so ti prste
v krasno
krono cvetja stkale.
V venec beli veličastno
so obraz moj zaobjele,
kot da sem svetnja,
me precenjevale.
Sramežljivke. Negotovo,
kakor da bile bi lilije v zadregi
(tisti hip, ko prvič
so prihod čebel zaznale)
nad planoto lic drhte, mehko
ob dotiku že
zatrepetale so v slovo.
