Božo se prestavlja na barskem stolčku in skuša vzbuditi pozornost natakarice prijetne zunanjosti. Vsake toliko z dlanjo potrka po šanku ali zakliče Gospodična!, vendar ga punca ne opazi. Iz enega žepa na plašču mu kuka zajeten šop bankovcev, v drugem pa ima podolgovat zavitek.
Gospodična, tukaj prosim, pomaha in gospodična ga končno ugleda. Božo pokaže na armado steklenic, visečih nad šankom.
Dajte mi od vsega po nula tri.
Dekle osupne, potem pa vzame vrček za pivo in mu nalije po 0,3 iz vsake steklenice.
Vas pa hudo žeja, reče in poči predenj pollitrsko smrtonosno mešanico.
Žeja, ja ... Boš še ti kaj spila?
Malo pomisli, potem prikima in si nalije kozarec soka. Noter vrže še slamico in nazdravita.
In kaj praznujete? ga vpraša z iskrenim zanimanjem.
Kaj praznujem? Božo pogleda zasanjano v namišljeno točko na steni. Praznik? Praznovati ...?
Ja, priznam, da se res počutim malo praznega ...
Nasmehne se mu.
Lep nasmeh maš, reče Božo in ji ponudi roko. Jaz sem Božo.
Polona.
Polona ... ponovi. Lepa je in pogovarja se z njim. Za nekaj trenutkov vsi v prostoru zanj nehajo obstajati.
Nisi mi še povedal, kaj praznujeva ...
Živlenje, draga moja, odvrne in naredi velik požirek. Spači se zaradi mešanice okusov, ki ne grejo nujno skupaj. Praznujva živlenje.
Se pravi na živlenje, odvrne in trči z njim.
Do danes je Božo živel še kar polno življenje. Vsaj prepričan je bil, da ga je. Imel je ustvarjalno službo, ki mu je požrla večino dneva, v drugih vlogah, recimo moža in očeta, se ni najbolje znašel. Vsako jutro je prvi vstal, skuhal kavo (da je lahko žena z malima še malo poležala), se umil, oblekel in postavil skodelici s kavo na mizo, šele potem je zbudil ženo – da bi skrajšal čas, ki ga mora preživeti z njo – in počasi, brez besed srkal grenko črno tekočino. Potem sta zbudila otroka. Vse po vrsti jih je spravljal v vrtec, šolo in službo. Bil je pisec v oglaševalski agenciji.
Tudi danes zjutraj je – tako kot vsako jutro – vstal prvi, skuhal kavo itd ... Ta obred in gneča na cesti pa je prišel v službo kako minutko pozneje kot ponavadi. Kot vsako jutro – do zdaj – je ob vstopu v zgradbo pomahal varnostniku in pozdravil tajnico, ki ga je v tem času ponavadi že čakala z njegovo drugo jutranjo kavo. Kot vkopan je obstal pred vrati pisarne, ki si jo je delil s kreativnim direktorjem. Ta je vstal, ga sočutno potrepljal po ramenu in zapustil pisarno.
Aktovka mu je spolzela iz roke.
Njegova miza je bila prazna. Njegov računalnik je izginil. Gora papirja, ki je bila vedno razmetana po vsej mizi, je izginila. Celo slika njegovih otrok, ki je stala sredi mize, je izginila. Ničesar ni bilo več. Kot da Božo nikoli ni obstajal.
Čistilka je z vlažno krpo še zadnjič potegnila po površini, potem je glasno zažvižgala. Trenutek za tem sta v prostor vstopila dva krepka moška, zgrabila mizo, ga prosila, naj se umakne in jo odnesla ven. Čistilka se je prerinila mimo njega in ga potrepljala po rami.
Kaj za ...?
Božo je zbegano pogledoval okoli sebe. Uščipnil se je v roko, da bi se prepričal, da ne sanja. Sklonil se je in pobral aktovko. Napotil se je nazaj k tajnici.
Kaj je zdaj to, Nataša? je vprašal. Kaj se dogaja?
Nataša mu je ponudila stol in skodelico kave. Brez besed ga je potrepljala po rami in odšla. Če ga bo še kdo potrepljal po rami, ga bo po ... Obsedel je in prislonil skodelico k ustom.
O, Božo! ga je šef lopnil po rami, da se mu je požirek zaletel. Samo malo, je rekel v mobilni telefon. Samo malo, takoj ... Kak? Ja, samo malo.
Božu ni bilo čisto jasno, ali govori z njim ali z nekom na drugi strani linije. In ga tudi ni pretirano zanimalo. Počasi je vstal, si med vstajanjem zlil preostanek kave v usta in si poparil ustnice in jezik.
Daj, Božo, stopi v mojo pisarno, takoj pridem, je rekel šef. Kaaak? je zapel v telefon. Ne, ne govorim vam! Nič ne bom hodo k vam, vi bote lepo prišli sem: Vi ste zajebali celo stvar!! Me čisto nič ne briga, če mate gužvo!!! Jaz jo mam tud, ja?!
Šef je stlačil telefon v žep in se počil v svoj veliki direktorski naslanjač.
Sedi, Božo ... Boš kaj spil?
Božo je odkimal.
Bom kr stal. Ne, nič ne bom spil. Zanima me samo, kaj vse to pomeni – z glavo je pokazal proti svoji (nekdanji?) pisarni – ki je moj računalnik, ki je moja miza, ki so vse moje stvari?
Šef je globoko vzdihnil, vstal in vzel viski iz barčka.
Res ne bi?
Božo je še enkrat odločno odkimal, zato je šef napolnil svoj kozarec in se zvalil nazaj v naslanjač.
Ki naj začnem, Božo ...?
Živčno si je šel z roko skozi lase, si nataknil očala, jih snel in srknil iz kozarca. Očitno je skušal pridobiti na času, hotel je najti prave besede.
Kak dolgo si že pri nas?
Pet let, je suho odgovoril Božo. Kaj me sprašuješ, dobro veš, kak dolgo sem tu, je pomislil.
Pet let, je kot odmev ponovil šef. In to je blo de fakto najbolših pet let naše agencije ..., je vzdihnil, se nekam zagledal in napravil požirek, da bi znova pridobil na času. Ampak, je nadaljeval in Božo je pričakoval ta "ampak" ...
Glej, kak naj rečem ... Odrasla človeka sva, Božo, taki cajti so ... Večjih naročil že nekaj mescov ni, zaslužimo komaj še za plače. Stroške moram znižat in ukinit mesta, ki ne generirajo nekega keša.
Pa ne morš met agencije brez pisca, je s prisiljenim nasmehom poskušal Božo.
Glej, Božo, stroškov ne morem znižat na račun plač zaposlenih, ker bodo nezadovoljni, pa na račun kvalitete tudi ne – naši naročniki so navajeni na en nivo produkcije, ki ga ne morem kompromitirat. Petnajst let smo na trgu, ne morem si zabit noža v hrbet. Tu popravnega izpita ni, razumeš.
To bo trajalo, je pomislil Božo in se skrušeno sesedel na majhen stolček nasproti El Komandantejeve mize, katerega edini namen je bil, pokazati tistemu, ki na njem sedi, kako majhen je. In tak je bil v tem trenutku Božo. Tako majhen, da bi se lahko pod vrati s piskajočim glasom splazil ven iz pisarne.
Kaj pa odpovedni rok?
Glej, v pogodbi nimama predvidenega odpovednega roka. Pa najkrajši čas si tukaj, logično je, da najprej letijo letijo tisti, ki zadni pridejo. Ampak s tvojim delom sem bil vedno zadovoljn, zato bom poskrbel, da bojo agencije zvedle za tebe – to, da si delo pri nas, ti bo povsod odprlo vrata, razumeš. Tu se nimaš kaj bat. Mi mamo kaj pokazat, tak da ...
Dobro, lahko zdaj grem? je vprašal Božo.
Šef je odprl predal svoje ogromne pisalne mize, potegnil ven debelo kuverto in mu jo pomolil pod nos.
To naj bo za začetak, dokler ne najdeš nove službe ...
Božo je pograbil kuverto, na hitro preštel (pet jurjev) in si šop bankovcev stlačil v žep. Kuverto je zmečkal in jo zagnal na sredo mize.
Šef je izvlekel še podolgovat zavitek.
Tu je še simbolično darilce. Dolgo sem razmišljal, kaj bi ti dal ...
Božo je odvil zavitek. Kravata?!
Kak simbolično, je vprašal. Si mislo s tem povedat, da naj se obesim?
HAHAHA, se je gromko zarežal šef in mu požugal s kazalcem. Božo, Božo, pogrešo bom ta tvoj smisl za humor. Ne, ni blo tak mišleno. ta kravata ma svojo zgodbo ... Ko sem prišo sem pred dvanajstimi leti prosit za službo, sem mel to kravato. Službo sem dobo in s to isto kravato sem po dveh letih prevzel firmo.
Jaz pa z njo letim iz firme ... je suho rekel Božo in vstal. Hvala.
Obrnil se je in odkorakal iz pisarne.
Božo! je šef zavpil za njim. Hvala tebi – za vse. Pa brez zamere, no. Oglasi se kaj, bomo šli kaj pojest!
Si vidla, reče Božo in razvleče kravato na šanku. Za pet let življenja, ki sem ga fukno bek v tej firmi: ne da sem se stoprocentno zalago za njih, dušo sem jim prodal za ... za ... pet jurjov pa kurčevo kravato, pizda jim materna!
Polona sočutno pokima z brado v dlaneh.
Kaj te naj zaj rečem doma ženi pa malima? Da sn navadn nesposobn luzer, vredn kravate pa petih jurjov, ker pizde šefovske ne znajo opravlat svojega dela? Žena me itak vidi ko vrečo smeti, ki je noben noče odnest dol ... Al naj se rajš "de fakto" obesim? vpraša oponašaje šefa. Potem zarije obraz v dlani.
Kak jim naj pogledam v oči?
Božo, to se lahko vsakemu zgodi. Nisi prvi niti zadni. Pa saj nisi sam kriv, je tak?
Božo zapre oči in potopi obraz v dlani.
Ko odpre oči, se mu že v redu vrti. Koktejl glasov, smeha in glasbe iz preglasnih zvočnikov mu nabija možgane. S pomočjo rok dvigne glavo. Obriše posušeno slino z obraza in se ozre ven. Temno je. Ozre se po Poloni. Ni je. Pozno je že in zamenjala jo je druga punca, ki ga nekaj sprašuje. Božu dol visi, kaj hoče od njega. Obrne se in sestopi z barskega stola. Z rokami narazen skuša obdržati ravnotežje. Pol litra žgane mešanice mu pljuska ob stene želodca in pravi čudež je, da je še vedno tam notri.
Natakarica mu najeda, Božo pa zamahne z roko, pogleda po tleh, kje je aktovka, jo pobere in se opoteče proti izhodu. Pred vrati se spomni, da najbrž še ni plačal, zato seže z roko v žep plašča in na slepo potegne šop bankovcev, jih vrže čez ramo in se končno znajde na cesti.
Zunaj pogleda na uro – pol dvanajst!
Pizdarija, stara me bo ubila!
Spodaj pozvoni.
Nihče se ne oglasi.
Še enkrat pozvoni z enakim uspehom, potem odkolovrati okoli bloka na drugo stran.
Nasloni se na drevo, ker lahko samo vpije ali lovi ravnotežje, ne pa oboje hkrati.
Meta! zakliče. Meeeetaaaa!!
Ena za drugo se prižigajo luči.
Meeetkaaaaaaaa!!! Si gluha, alkaj?!
Končno luč v njuni spalnici. Okno se odpre.
Metka, hvalabogu, olajšano vzdihne Božo in se skoraj zvrne, ko se s hrbtom odrine od drevesa. Daj, odpri. Celo mesto bom zbudo.
Skozi okno namesto odgovora prileti kup srajc.
Sledijo hlače, gate in nogavice.
Božo ne more verjeti svojim očem – od šoka se skoraj strezni.
Na glavo mu prileti prazna potovalka.
Sam si spakiraj! Dovolj je!! Drugega mam!!!
Metka, kaj se ti je zmešalo?! Metkaaaaa!!!
Okno pogoltne njeno glavo in se zapre, luč ugasne, Božo pa nekaj časa skuša dojeti situacijo.
Potem zbere cunje, razmetane po tleh, jih stlači v potovalko in sede nanjo. Z roko seže v žep in otipa šefovo simbolično darilo.
Potovalko porine pod drevo in stopi nanjo. Konec kravate trdno priveže na najdebelejšo vejo, zanko pa si namesti okoli vratu. Zategne in preveri, če je okej.
Pogleda gor proti oknu in pokaže pest nekomu, ki ga ne gleda, potem pa se odloči in brcne potovalko izpod nog. Za nekaj trenutkov obvisi na veji, potem pa se – še preden ga začne res dušiti – kravata pretrga in Božo telebne direktno na trtico, da ga zaboli kot hudič.
Jebem vam mater vsem po spisku!!! sikne. Preostanek kravate si sname z vratu in zatlači nazaj v žep, pograbi aktovko in potovalko.
Še zadnjič pogleda gor, potem odkima z glavo in se vrne v kafič.
Sede na stolček za šankom in s prstom pokaže proti steklenicam nad šankom.
Hej, zavpije na natakarico. Daj mi od vsega tega po nula tri ...
ŠTOPARJA
Senca ogromnega oblaka požira cesto meter za metrom nekje med Mariborom in Ljubljano. Veter pleše z odpadlimi listi in se zapleta v dolge kodre dekleta, ki stoji ob cesti in vsake toliko iztegne palec v upanju, da se bo nanj zataknilo mimo drveče vozilo.
Rečem, da grema z vlakom, ona pa ne, sikne tip, ki čepi par metrov naprej in naveličano draži mravlje s travnim stebelcem.
Z avtom bom šla, jo oponaša. Živčno pogleda na uro. Tri ure! ji pokaže s prsti in pokima, češ boš kaj rekla na to.
Punca ga jezno pogleda. V njegovih črnih očalih je odsev ceste in ko vidi, da se v daljavi končno približuje avto, se ji obraz razvedri v novem upanju. Obrne se in znova poskusi.
Daj, Mirko, nea težači, sem se pač zmotla, mu reče čez ramo.
Zmotla?! Jaz se bom zdaj zmoto pa bom vstal pa šou domov.
Avto seveda pelje mimo.
Mirko iz torbe potegne pločevinko, jo poboža in globoko vzdihne.
Pivo se je skuhalo, jo očitajoče pogleda.
Punca se skloni, vzame pločevinko, jo odpre in krepko potegne, da ji tekočine spolzi prek roba ustnic čez brado in na vrat.
Mirko vstane in poliže pivo z nje. Objameta se in poljubita.
V daljavi zaslišita avto in v trenutku se vrneta na položaje. Mirko zeksa pir in parkira prazno pločevinko na rob ceste.
Avto upočasni, voznik si pozorno ogleduje štoparko, ko pa zagleda tipa poleg nje, pohodi stopalko za plin, se zareži in jima pokaže sredinec.
Zaleti se, prašič! besno zavpije punca in brcne pločevinko na sredo ceste. Mirko privzdigne očala na čelo, jo zgroženo pogleda in hoče nekaj reči, v tistem pa se zasliši cviljenje gum, trenutek tišine, potem pa glasen pok in mečkanje pločevine.
No, smeh ga je zdaj ziher mino! reče punca in zdirja naprej po cesti.
Pa ti si ftrgana, zatuli Mirko in se požene za njo. Prihitita do kraja nesreče in zdaj punca nesrečnemu vozniku vrne sredinec.
Marta! zavpije Mirko in jo potegne naprej – ustavita se šele po dobrem kilometru, kjer znova zavzameta štoparsko držo.
Marta živčno žveči spodnjo ustnico in si popravlja lase, Mirku pa v obraz eksplodira pivo iz nove pločevinke, v kateri se je med tekom dobro spenilo.
Nujno moraš nehat s tem! Tak ne bo šlo več naprej.
Tišina.
Enkrat boš v navalu jeze kaj takega naredla meni in ...
Tišina.
Boš rekla kaj, al nič?
Tišina.
Ma idi v ... reče Mirko in vstane s hrbtom proti njej.
Čez nekaj trenutkov ga objame od zadaj in ga poljubi na vrat.
Ta bo, reče Marta, ko se končno približa priklopnik.
Marta skoči in iztegne palec, ampak tudi ta tovornjak odgrmi mimo. Marta in Mirko se spogledata.
Da ne bi slučajno ... ji požuga s prstom.
Nima smisla, vzdihne Marta. Kmalu bo tema, prav si mel.
Seveda sem mel prav, zmagoslavno odvrne Mirko, čeprav glede na trenutno stanje nekih razlogov za zmagoslavje nima.
Skloni se in iz torbe izbrska dva sendviča. Zadnji sončni žarki obsijejo nekaj kovinskega v njegovem zadnjem žepu.
* * *
Noč je naravnost čudovita. Le tu in tam pesem čričkov zmoti avto, ki jima ne ustavi.
Dvoje luči starega razmajanega hrošča zbudi še zadnje upanje. Marta skoči kvišku ... Hrošč obstane.
Končno se je nekdo omehčal, končno se je nekdo ujel na njen palec.
Voznikova vrata se odprejo.
Vsakih pet minut, jebemti, vsakih pet minut!
Štoparja se molče spogledata. Vtrenutku je jasno, da voznik ni ustavil njima, ampak avto vozniku, očitno pokvarjen.
Brez panike, takoj bo! jima reče voznik.
Odpre pokrov zadaj in začne šariti po motorju, tu in tam se jima nasmehne, čeprav se to v temi bolj malo vidi, potem pa se znova posveti popravilu.
Mimogrede – jaz sem Janez.
Mirko.
Vesna.
Včasih mam občutek, da ma svojo voljo in da me enostavno zajebava, se nasmeje Janez, vstane in zapre pokrov.
Mislim avto, doda in brcne v blatnik.
Mogoče pa je hoto, da nama ustavite, se nasmehne Marta.
Mogoče, reče Janez. Kam greta?
* * *
Janez med vožnjo pogosteje kot običajno usmerja pogled v vzvratno ogledalo, kjer se njegove oči vsakič srečajo z Martinimi. Mirko drema na njenem ramenu in se vsake toliko premesti na sedežu, ne da bi odprl oči.
Janez se ji nasmehne in ona mu vrne nasmeh.
Ja, tak je to, zavzdihne Janez, da bi na vsak način prerezal tišino, pravih besed pa ne najde.
Prosim, vpraša Marta.
Nič nič, samo ...
Mirko se zdrami. Pogleda levo in desno.
Je kaj narobe? vpraša, potem spet zaspi.
* * *
Tvoj prijatl je vedno tak tiho? znova poskusi Janez, Marta pa pogleda Mirka.
Ne ...
V bistvu je super, da smo se srečali, reče Janez. Nea se rad sam vozim.
Pogleda jo v ogledalu in se popraska po tilniku.
Zato tu pa tam rad poberem kakega štopara, da mi ni dolgcajt ...
Mhm, pokima Marta.
Cesta je slaba družba ...
Mhm ...
Mirko odpre oči in vpraša, če je kaj narobe, potem pa zarine roko Marti pod majico, zapre oči in znova ga odnese.
* * *
Tak, slavnostno spregovori Janez. Jaz tukaj zavijem v ta hrib, tak da greta lahko tu vun ...
Popravek, se predrami Mirko – tu greš vun ti!
Ha? vpraša Janez in se začuden obrne nazaj. Mirko privzdigne rit, iz zadnjega žepa potegne kovinski predmet in ga prisloni Janezu na čelo.
Prosim, da ne delaš nepotrebnih problemov in tu izstopiš, skozi zobe iztisne Mirko. Ne sili me, da bi ti govor dvakrat, ker me potrplenje mineva! Spizdi vun! Spizdi vun!!!
Janez osuplo gleda in ni sposoben izdaviti nobene.
Tota stvar tu – Mirko pokaže s prstom na pištolo na Janezovem čelu – je sposobna nardit vlko lukno!
Mirko, nehaj, reče Marta in z dlanjo odmakne cev z Janezove glave. Čisto fajn poba je ...
Njen glas prihaja od daleč ... Od zgoraj. Čisto fajn poba!
Kurac je fajn! zakriči Mirko. Celi cajt najeda, da človek nea more spat!
Obrne se k njej in jo z levico zgrabi za čeljust.
Nikoli, ji reče, ampak res nikoli mi nea nasprotuj fpričo drugih, je jasno?
Potegne jo k sebi, da se ji ustnice našobijo in jo poljubi.
Si gluh, alkaj? reče ne da bi se odmaknil od nje. Spokaj se vun!
Janez odpre vrata.
Saj ne bota prišla daleč ... S totim hroščom ne.
* * *
Zamišljeno stopa po cesti, zre v trupla povoženih živalic in pazi, da ne bi katere od njih pohodil. Nikjer ni žive duše.
Na levi je travnik in par dreves, na desni polje.
Daleč spredaj zagleda luči. Nekaj hiš. Manjše naselje. Mogoče celo policijska postaja, da prijavi prasca, ki mu je spizdil hrošča ...
Ampak potem bi lahko zaprli tudi njo ... Ona je okej, rekla je, da je čisto fajn poba. Zadovoljno se popraska po bradi.
Počasi stopa mimo hiš. Na steno ene izmed njih je prislonjeno kolo. Staro in razmajano, ampak nezaklenjeno.
Janez pogleda levo in desno – nikjer nikogar.
Hmmm ... Ampak potem bom jaz tud kriminalec. Tak ko Mirko. Ne, ni dobra ideja. Ne morem. Ne smem. Ne bom.
* * *
Glasen pok in zračnica je v trenutku prazna. Janez razjaha kolo in ga zabriše v obcestni jarek in nadaljuje peš.
* * *
Pa pizda! Zakaj ravno zdaj! se zasliši izza ovinka. Pa kaj res nimam niti trohice sreče, alkaj? Al si pa ti s temi svojimi ... uroki al kar koli že so?
Mirko! Janez se potuhne za grm.
Kaj jaz? Sem jaz kriva, če ti nea znaš vozit?
Kaj nea znam vozit? Saj si vidla, da je onemu tud crkno vsakih pet minut?
Ja, ampak je – za razliko od tebe – tisti prijazni tip znal tud popravit! Kaj si ga pa vrgo vun!
Prijazni tip ... Janezu se usta raztegnejo v nasmešek.
Prijazni tip?! se z gnusom in čudenjem spači Mirko. Prijazn je mogoče bil, če je pa to bil tip, tak ko praviš, pol me pa res skrbi za tvoj okus in trezno presojo o moškosti!
Ja, saj glede na to, da sem zdaj tu s tabo, mene tud! jezno odvrne Marta, zavije okoli hrošča in se vsede na sprednji blatnik.
Janez vstane in se odkašlja, Marta in Mirko ga začudeno pogledata.
Mirko se dvigne in potegne pištolo.
Pa kaj ti si že spet tu?!
Mirko! zavpije Marta.
Ne ti meni Mirko! Zdaj pa je dosti heca! Vleži se na trebuh!
Janez pogleda Marto, ki samo nemočno zmigne z rameni, dvigne roke v zrak in se počasi spusti na kolena.
Ne bom ti dvakrat reko! Vleži se na trebuh! Vleži se na trebuh!!!
Janez se raztegne po tleh. Mirko stopi k njemu in ga brcne v bok.
Mirko!!! zakriči Marta.
Pa kaj je? Kaj bi rada?
Mirko je hudičevo jezen. Prav besen je.
Na čigavi strani si? Ti si si zmisla štopanje, zaj pa maš! Kaj se pajtlaš za totega ... toto revo!
Da bi stavek bolj kategorično zaključil, ga še enkrat fino brcne v bok. Janez zaječi.
Pa nehaj!
Marta se požene vanj, da se skoraj zloži po tleh in s pestmi začne bobnati po njegovem prsnem košu.
Nobena reva ni! To je dokazo, ko je prišo za nama!
Za tabo, jo popravi Janez.
Za mano, pristavi Marta. Ti – ti pa si frajer samo zato, ker maš pištolo!
Mirko za trenutek ostane brez besedila. Kaj takega se mu še ni zgodilo, zato ni vedel, kaj se v takih okoliščinah reče. S pogledom bega z Janeza na tleh na Marto, ki stoji pred njim na razdalji par centimetrov, in nazaj.
Pa ... Pa kaj je zaj to?
Nič mu ni več jasno.
Kaj sta v kakem ... skritem dogovoru, alkaj? Se poznata že od prej? Si zato hotla s štopom, ne pa z vlakom?!
Janez previdno dvigne roko.
Jaz bi nekaj reko, če lahko ...
V tistem vanj prileti še ena brca.
Kaj se oglašaš, če te ni noben nič fprašo?! Ti, punči – obrne se k Marti – se pa v bodoče malo lepše obnašaj, ker zna bit ata rahlo jezn, okej?!
Janez izkoristi priložnost, ko Mirko ni pozoren nanj, se požene proti njemu in mu z obema rokama vklešči noge. Mirko komaj ohrani ravnotežje.
Pizda ti ...
Zdaj ima Mirko zadosti, cev nastavi Janezu na glavo, v tistem ga Marta brcne v roko in izstreljeni naboj se zarije globoko v pločevino Janezovega avta. Pol brce je pokasirala tudi Janezova glava, zato od bolečine stisne objem okoli Mirkovih nog in ta izgubi ravnotežje. Zadnje, kar lahko Mirko med padcem še naredi, je da z ročajem pištole trešči Janeza po gobcu. Janez si pokrije obraz z dlanmi, Mirko pa skoči pokonci.
Tebe, lubica, sem pa danes že enkrat opozoril! reče in zamahne s hrbtom dlani proti Martinemu obrazu. Marta se odmakne in se požene okoli avta, Mirko pa za njo.
Stegni se, prasec!
Pa ti res nimaš nikoli zadosss-
Mirko ne dokonča stavka, ker mu zdrsne na ploščati gmoti, ki je bila v prejšnjem življenju jež, dokler ni Mirko čezenj zapeljal s hroščem ...
* * *
Janez in Marta stojita nad Mirkom. Mlaka izpod njegove glave se vidno veča. Janez se odkašlja.
Misliš, da je blo to nujno ...?
Marta spravi pištolo v zadnji žep.
Kaj si hecn ti? Bi bil rajši ti na njegovem mestu? se nasmehne.
A-a, odvrne Janez. Marta se stisne k njemu.
Boš pogledo, kaj je z avtom?
Janez pokima in počepne k motorju.
In kaj boma zdaj z njim?
Marta zmigne z rameni, Janez pa zapre pokrov in si obriše roke v hlače.
Ampak nekaj mi ni jasno ... Vem, da je bedarija, samo ...
Marta ga vprašujoče pogleda.
Rekla si mu, naj se stegne in on je točno to nardil!
Marta se nasmehne.
To je ... en mojih talentov. Če si kaj zares močno zaželim, se mi včasih izpolni ...
Privije se k njemu in zakopa hladne dlani pod njegovo majico – Janezu se naježi koža. Močno jo stisne k sebi.
Mam pa, nadaljuje Marta, tudi druge talente ...
Aja? Janez si oblizne ustnice. Maš?
Maaammmmmm ..., po mačje zadovoljno zaprede Marta, in ti jih bom pokazala, naj me vrag vzame, če –
Puf!
???
Janez objema zrak in začudeno gleda. Veter mu boža lase.
Za trenutek se trudi zbrati misli – se je vse skupaj res zgodilo ali je samo sanjal? Če je sanjal, zakaj potem na tleh leži Mirkovo truplo?
Sesede se na blatnik in se popraska po glavi.
Eh, vzdihne in odmahne z roko, sede v avto in obrne ključ. Stari hrošč vžge v prvem poskusu in se premakne nazaj na cesto, nekje daleč stran pa se nekdo že veseli Martinega obiska ...
ROMEO IN JULIJA
V bloku sta bila znana kot Romeo in Julija, ker se je za njunimi vrati pogosto slišalo kričanje in razbijanje.
Roman je sanjač, ki bi rad izdal največji roman vseh časov, in je za pisanje izkoristil vsako sekundo prostega časa: njegov roman pa dejansko postaja vedno večji, se pravi daljši ...
Pa kaj bi pravzaprav rad dosego s to knigo? vpraša Julčka, šivilja v tovarni sedežnih prevlek za avtomobilsko industrijo.
Kak to misliš, kaj bi rad dosego? Rad bi ... Roman dvigne pogled iznad beležke in se zazre skoz okno, kot da bo zunaj našel odgovor. Rad bi ...
Lahko bi jo recimo zdaj položo na tla pod kredenco in bi dosego dva globoka krožnika, golaž je že kuhan, se zareži Julčka.
Spet se zajebavaš z mojega dela.
Tvojega dela ... Tvoje delo je blo delo varnostnika, predn si pusto službo.
Nisem pusto službe, ampak sem bil odpuščen!
Premeščen, ga popravi Julčka in postavi lonec na sredo mize.
Ja, ampak premeščen na delovno mesto, kjer bi dejansko moral delat ...
Ki ga nisi sprejel – torej si pusto službo.
Julčka obupa in gre sama po krožnika in žlici.
Glej, s tabo tu ne morem prit do konca. Pojejma to ...
Da se boš lahko znova zapr v svojo čumnato in se umakno pred mano.
Roman zavije z očmi, zapre beležko, jo poči na mizo in si naloži na krožnik.
Ne umikam se! Rad bi izkoristo čas, ko sem na podpori, in dokončal, nekaj, kar mi ogromno pomeni.
In to bo ... kdaj?
Ne vem. Pusti me vsaj do novega leta ...
Julčka se zareži.
Zdaj smo konc junija. In isto si reko prejšno leto.
Roman zmigne z rameni.
Če ne najdem konca.
Kak ne najdeš konca. Pa nakluko si že ... kolko, pet tisoč strani?
Ne pretiravaj ... Tri tisoč štirsto pa nekaj.
Ko bi vsaj kaj mel od tega.
Pa saj sem par stvari že objavo, ne?
Ja, na netu pa v nekih obskurnih revijah, ko nič ne plačajo.
Dobivam pa dobre ocene, kar je tud nekaj vredno, ne.
Ja, ampak z dobrimi ocenami jaz ne morem v trgovino po kruh pa mleko.
Saj bo, Julči, reče Roman in jo poboža po obrazu v upanju, da bo debate konec. Nekaj trenutkov se molče gledata.
Otroka bi rada ...
Roman vstane in odnese krožnika v korito, spusti vodo in ju od sile pomije.
Moja biološka ura teče ... Ma kaki teče, zvoni!
Zdaj ni pravi čas za to.
Kdaj pa bo po tvojem pravi čas?
Roman odloži krožnik, vzdihne in zmigne z rameni. Vsake toliko ga zmasira s to temo, ko ni sposobna krotiti svojih gnezdilnih vzgibov, takrat Roman ponavadi zamenja temo ali pobegne v svojo sobo.
Enkrat me bo potrpljenjee minlo! zavpije za njim.
Roman zapre vrata in se nasloni na njih. Uide mu Pizda!, potem sede za pece in zažene urejevalnik besedil.
Saj ne, da bi bil eksplicitno proti otrokom in tudi Julčko je imel rad in vse, ampak s svojim delom je postajal obseden in upanje, da bo ustvaril nekaj res velikega, kar bo pustil za sabo in po čemer se ga bodo spominjali, ga je gnalo naprej, da je nepretrgano bruhal stavke in zlagal printe na vedno večji kup. Ko bo končal, si bo našel službo in bo skrbel za Julčko in otroka. Brez zajebancije!
Prižge tiskalnik in spusti skozi zadnjih sto in nekaj strani, ki jih je manično nakljukal v zadnjih nekaj tednih, ko brez trkanja vstopi Julčka.
Hej ...?
Pogovorit se morma – zdaj!
Julčka je videti odločena, tiskalnik pa s strpinčenim glasom pljuva liste.
O čem, Julčka? Kaj ne vidiš, da sem zaposlen?
Ti si brezposeln sanjač brez kakršne koli koristi, Roman. Jaz od tebe nimam nič. Zaslužim si več ko to in če se bom hotla s tabo pogovarjat, se tudi bom.
Julčka, za pogovor sta potrebna dva, mene pa trenutno ni.
Njene oči se zarosijo.
Glej, lubica, teh stvari se ne da izsilit ...
Rada bi samo razčistla stvari in to je vse ... Da mi daš odgovore, ki si jih zaslužim – zato ne rabiš navdiha, umetnik!
"Umetnik" ga je zadel v živec. Umetnik po njenem prepričanju ni ustvarjalec, ki je na tem, da naredi nekaj lepega, ampak parazit, ki živi od podpore in ženine plače. Ona dela za oba in mu omogoča njegove sanje, ki zanjo počasi a vztrajno postajajo nočna mora.
Žalit me nea rabiš, reče Roman smrtno resno.
Žalit, Roman? Žalit?! Žališ me ti s svojim nikakim odnosom. Pa ti resno misliš, da si nekaj posebnega? Da si več ko jaz, ker maš kao sanje? (Kao sanje podpre z narekovaji iz kazalcev in sredincev.)
Je kaj narobe, če ma človek "kao sanje"? jo oponaša Roman.
Ne, Roman, nič ni narobe, ampak jaz mam tudi sanje! Sanjam o možu, ki me ma rad, mi stoji ob strani in se mu ne zdi škoda časa za mene, ki je dober mož in oče vsaj enemu otroku ...
Roman vzame šop papirja iz tiskalnika in ga odloži na obstoječi kup svojega monumentalnega literarnega umotvora.
Sem ti reko, da zdaj ni pravi -
Čas! Vem, si reko. Nikol ni pravi čas. Pa mi povej, kdaj je pravi čas? Zvečer? Jutri? Po novem letu? Čez deset let?!
Roman nestrpno tleskne z jezikom.
Ne vem, Roman, odločit se boš moral, odkima Julčka. Al pa se bom jaz.
Kaj mi groziš?
Grozim? Recimo, da te postavlam pred dejstvo. Sita sem tega, da sem vedno jaz žrtvujem in vlečem stvari naprej, medtem ko ti glumiš pisatla pa čakaš, da ti bo enkrat kao ratalo.
Poslušaj, odgovornost mam do svojega talenta in moram iz tega nekaj napravit.
Jaz sem tud mela talent, pa sem diplomo obesla na klin zaradi ...
Zaradi mene?!
Julčka ne reče nič. Roman vstane in jo objame okoli ramena.
Pa saj sem ti reko, da potrpi ...
Do novega leta, ja, stokrat sem že čula eno in isto. Stokrat! Jaz hočem zdaj živet, ne pa po ne vem kerem novem letu!
Roman dvigne roke.
Evo, si mi že zatežila. Kak naj kaj ustvarim, če mi zatežiš sredi dela?
Roman, življenje s tabo sem si drugač predstavlala.
No, pol pa oprosti, da ne ustrezam tvojim predstavam o življenju. Poznaš me že ... kolko, dvajset let in bi že lahko vedla, kaj lahko pričakuješ od mene. Jebemti, ista si ko tvoja mati!
Pa kaj zdaj mešaš mamo? Kaj ma ona z nama?
Kaj ma ona z nama? To, da je zatežila tvojemu staremu, da se je stegno! In tebe je vzgojila, da točno to delaš ti zdaj meni!
Ona je kriva, da se je stegno? Umr je zarad alkohola!
Seveda! Saj trezn ni mogo prenašat tega najedanja nonstop!!!
Roman vstane, se prerine mimo nje v predsobo in stopi v čevlje.
Kam pa zaj?
Dol grem na pir!
Na pir? In pol bo vse okej?
Ja!
In pol se boš stegnil zaradi alkohola, pardon zaradi mene!
Ja!
Nikamor ne boš šou, zaj se pogovarjam s tabo!
Ma vprašo te bom!
Nikamor ne greš, sem rekla!
Nea me jebi!
Roman navleče jakno in odpre vrata, Julčka pa se požene vanj, da se oba prevržeta, kot sta dolga in široka. Julčka se takoj pobere, stisne vrata, obrne ključ in ga stlači v žep na kavbojkah.
Roman je pri padcu z glavo butnil ob podboj kuhinjskih vrat, da se mu je v redu zvrtelo. Ko pride k sebi, se pobere in hoče odpreti vrata.
Daj kluč!
Ne dam!
Daj mi kluč, sem ti reko!
Ne!
Roman jo odrine, da se zvrne po tleh, se prestopi čez njo in ji začne brskati po žepih. Julčka zbere moči in ga brcne v mednožje, da ga preloži kot knjigo, potem pa še v brado, da se Roman raztegne po tleh kot testo za štrudl in obleži na hrbtu.
Požene se nanj in začne s pestmi tolči po njem, pa naj pade, kamor pade. Roman si z eno roko pokrije jajca, z drugo pa obraz, Julčka pa tolče, tolče.
Če sem rekla, da ne greš nikamor, potem ne greš nikamor!!!
Tako podivjane je še v življenju ni videl. Nekako se mu uspe pod njo preobrniti na kolena, medtem ko njene pesti divje bobnajo po njegovem hrbtu.
Roman vstane, Julčka pa se ga oklene z nogami okrog pasu in rokami okrog vratu. Roman se opoteče po predsobi, žila v glavi mu nabija in pred očmi se mu bliska. Z zadnjimi močmi se s hrbtom, na katerega je prilepljena Julčka, z vso silo zaleti v zid. Julčka zaječi, Roman pa ponovi manever.
Takoj ko njen objem nekoliko popusti, se Roman obrne in jo stisne v klinč. Julčka kot stekla maha na vse strani, Roman pa stiska, stiska ...
Spusti me, Roman ... s težavo izdavi Julčka.
Pa ja, reče Roman in stisne še močneje. Ti boš mene jebala!
Njeni udarci nehajo deževati, z obema rokama se oklepa njegovih in se skuša osvoboditi iz zadnjega objema.
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Roman počasi popušča, Julčka pade najprej na kolena, potem pa se negibna razleze po tleh.
Roman osupne. Nekaj trenutkov molče gleda in skuša dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem poklekne k njej.
Julčka! Julčka, zbudi se! O pizda, kaj sem nardil?!
Objame jo in si jo privije k prsim.
Moja Julčka ...!
Roman bruhne v neutolažljiv jok. V trenutku je vse izgubilo smisel. Njegov roman je izgubil smisel.
Kaj si želel doseči z njim, Roman?
Pogleda gor, kot da se na stropu skriva odgovor. Lestenec.
Iz svoje sobe prinese kup papirja, ki je njegov nedokončani roman, iz peceja izvleče napajalni kabel.
Kaj bi rad dosegel s svojim romanom, Roman?!
Previdno stopi na kup papirja, na kavelj, na katerem je obešen lestenec, pa zaveže kabel. Na drugem koncu naredi zanko in si jo natakne okoli vratu. Zapre oči in brcne svoj nedokončani roman ...
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Njegovo telo se še nekaj časa guga, medtem ko strani nedokončanega romana počasi pristajajo na tleh.
KRAVATA
Božo se prestavlja na barskem stolčku in skuša vzbuditi pozornost natakarice prijetne zunanjosti. Vsake toliko z dlanjo potrka po šanku ali zakliče Gospodična!, vendar ga punca ne opazi. Iz enega žepa na plašču mu kuka zajeten šop bankovcev, v drugem pa ima podolgovat zavitek.
Gospodična, tukaj prosim, pomaha in gospodična ga končno ugleda. Božo pokaže na armado steklenic, visečih nad šankom.
Dajte mi od vsega po nula tri.
Dekle osupne, potem pa vzame vrček za pivo in mu nalije po 0,3 iz vsake steklenice.
Vas pa hudo žeja, reče in poči predenj pollitrsko smrtonosno mešanico.
Žeja, ja ... Boš še ti kaj spila?
Malo pomisli, potem prikima in si nalije kozarec soka. Noter vrže še slamico in nazdravita.
In kaj praznujete? ga vpraša z iskrenim zanimanjem.
Kaj praznujem? Božo pogleda zasanjano v namišljeno točko na steni. Praznik? Praznovati ...?
Ja, priznam, da se res počutim malo praznega ...
Nasmehne se mu.
Lep nasmeh maš, reče Božo in ji ponudi roko. Jaz sem Božo.
Polona.
Polona ... ponovi. Lepa je in pogovarja se z njim. Za nekaj trenutkov vsi v prostoru zanj nehajo obstajati.
Nisi mi še povedal, kaj praznujeva ...
Živlenje, draga moja, odvrne in naredi velik požirek. Spači se zaradi mešanice okusov, ki ne grejo nujno skupaj. Praznujva živlenje.
Se pravi na živlenje, odvrne in trči z njim.
Do danes je Božo živel še kar polno življenje. Vsaj prepričan je bil, da ga je. Imel je ustvarjalno službo, ki mu je požrla večino dneva, v drugih vlogah, recimo moža in očeta, se ni najbolje znašel. Vsako jutro je prvi vstal, skuhal kavo (da je lahko žena z malima še malo poležala), se umil, oblekel in postavil skodelici s kavo na mizo, šele potem je zbudil ženo – da bi skrajšal čas, ki ga mora preživeti z njo – in počasi, brez besed srkal grenko črno tekočino. Potem sta zbudila otroka. Vse po vrsti jih je spravljal v vrtec, šolo in službo. Bil je pisec v oglaševalski agenciji.
Tudi danes zjutraj je – tako kot vsako jutro – vstal prvi, skuhal kavo itd ... Ta obred in gneča na cesti pa je prišel v službo kako minutko pozneje kot ponavadi. Kot vsako jutro – do zdaj – je ob vstopu v zgradbo pomahal varnostniku in pozdravil tajnico, ki ga je v tem času ponavadi že čakala z njegovo drugo jutranjo kavo. Kot vkopan je obstal pred vrati pisarne, ki si jo je delil s kreativnim direktorjem. Ta je vstal, ga sočutno potrepljal po ramenu in zapustil pisarno.
Aktovka mu je spolzela iz roke.
Njegova miza je bila prazna. Njegov računalnik je izginil. Gora papirja, ki je bila vedno razmetana po vsej mizi, je izginila. Celo slika njegovih otrok, ki je stala sredi mize, je izginila. Ničesar ni bilo več. Kot da Božo nikoli ni obstajal.
Čistilka je z vlažno krpo še zadnjič potegnila po površini, potem je glasno zažvižgala. Trenutek za tem sta v prostor vstopila dva krepka moška, zgrabila mizo, ga prosila, naj se umakne in jo odnesla ven. Čistilka se je prerinila mimo njega in ga potrepljala po rami.
Kaj za ...?
Božo je zbegano pogledoval okoli sebe. Uščipnil se je v roko, da bi se prepričal, da ne sanja. Sklonil se je in pobral aktovko. Napotil se je nazaj k tajnici.
Kaj je zdaj to, Nataša? je vprašal. Kaj se dogaja?
Nataša mu je ponudila stol in skodelico kave. Brez besed ga je potrepljala po rami in odšla. Če ga bo še kdo potrepljal po rami, ga bo po ... Obsedel je in prislonil skodelico k ustom.
O, Božo! ga je šef lopnil po rami, da se mu je požirek zaletel. Samo malo, je rekel v mobilni telefon. Samo malo, takoj ... Kak? Ja, samo malo.
Božu ni bilo čisto jasno, ali govori z njim ali z nekom na drugi strani linije. In ga tudi ni pretirano zanimalo. Počasi je vstal, si med vstajanjem zlil preostanek kave v usta in si poparil ustnice in jezik.
Daj, Božo, stopi v mojo pisarno, takoj pridem, je rekel šef. Kaaak? je zapel v telefon. Ne, ne govorim vam! Nič ne bom hodo k vam, vi bote lepo prišli sem: Vi ste zajebali celo stvar!! Me čisto nič ne briga, če mate gužvo!!! Jaz jo mam tud, ja?!
Šef je stlačil telefon v žep in se počil v svoj veliki direktorski naslanjač.
Sedi, Božo ... Boš kaj spil?
Božo je odkimal.
Bom kr stal. Ne, nič ne bom spil. Zanima me samo, kaj vse to pomeni – z glavo je pokazal proti svoji (nekdanji?) pisarni – ki je moj računalnik, ki je moja miza, ki so vse moje stvari?
Šef je globoko vzdihnil, vstal in vzel viski iz barčka.
Res ne bi?
Božo je še enkrat odločno odkimal, zato je šef napolnil svoj kozarec in se zvalil nazaj v naslanjač.
Ki naj začnem, Božo ...?
Živčno si je šel z roko skozi lase, si nataknil očala, jih snel in srknil iz kozarca. Očitno je skušal pridobiti na času, hotel je najti prave besede.
Kak dolgo si že pri nas?
Pet let, je suho odgovoril Božo. Kaj me sprašuješ, dobro veš, kak dolgo sem tu, je pomislil.
Pet let, je kot odmev ponovil šef. In to je blo de fakto najbolših pet let naše agencije ..., je vzdihnil, se nekam zagledal in napravil požirek, da bi znova pridobil na času. Ampak, je nadaljeval in Božo je pričakoval ta "ampak" ...
Glej, kak naj rečem ... Odrasla človeka sva, Božo, taki cajti so ... Večjih naročil že nekaj mescov ni, zaslužimo komaj še za plače. Stroške moram znižat in ukinit mesta, ki ne generirajo nekega keša.
Pa ne morš met agencije brez pisca, je s prisiljenim nasmehom poskušal Božo.
Glej, Božo, stroškov ne morem znižat na račun plač zaposlenih, ker bodo nezadovoljni, pa na račun kvalitete tudi ne – naši naročniki so navajeni na en nivo produkcije, ki ga ne morem kompromitirat. Petnajst let smo na trgu, ne morem si zabit noža v hrbet. Tu popravnega izpita ni, razumeš.
To bo trajalo, je pomislil Božo in se skrušeno sesedel na majhen stolček nasproti El Komandantejeve mize, katerega edini namen je bil, pokazati tistemu, ki na njem sedi, kako majhen je. In tak je bil v tem trenutku Božo. Tako majhen, da bi se lahko pod vrati s piskajočim glasom splazil ven iz pisarne.
Kaj pa odpovedni rok?
Glej, v pogodbi nimama predvidenega odpovednega roka. Pa najkrajši čas si tukaj, logično je, da najprej letijo letijo tisti, ki zadni pridejo. Ampak s tvojim delom sem bil vedno zadovoljn, zato bom poskrbel, da bojo agencije zvedle za tebe – to, da si delo pri nas, ti bo povsod odprlo vrata, razumeš. Tu se nimaš kaj bat. Mi mamo kaj pokazat, tak da ...
Dobro, lahko zdaj grem? je vprašal Božo.
Šef je odprl predal svoje ogromne pisalne mize, potegnil ven debelo kuverto in mu jo pomolil pod nos.
To naj bo za začetak, dokler ne najdeš nove službe ...
Božo je pograbil kuverto, na hitro preštel (pet jurjev) in si šop bankovcev stlačil v žep. Kuverto je zmečkal in jo zagnal na sredo mize.
Šef je izvlekel še podolgovat zavitek.
Tu je še simbolično darilce. Dolgo sem razmišljal, kaj bi ti dal ...
Božo je odvil zavitek. Kravata?!
Kak simbolično, je vprašal. Si mislo s tem povedat, da naj se obesim?
HAHAHA, se je gromko zarežal šef in mu požugal s kazalcem. Božo, Božo, pogrešo bom ta tvoj smisl za humor. Ne, ni blo tak mišleno. ta kravata ma svojo zgodbo ... Ko sem prišo sem pred dvanajstimi leti prosit za službo, sem mel to kravato. Službo sem dobo in s to isto kravato sem po dveh letih prevzel firmo.
Jaz pa z njo letim iz firme ... je suho rekel Božo in vstal. Hvala.
Obrnil se je in odkorakal iz pisarne.
Božo! je šef zavpil za njim. Hvala tebi – za vse. Pa brez zamere, no. Oglasi se kaj, bomo šli kaj pojest!
Si vidla, reče Božo in razvleče kravato na šanku. Za pet let življenja, ki sem ga fukno bek v tej firmi: ne da sem se stoprocentno zalago za njih, dušo sem jim prodal za ... za ... pet jurjov pa kurčevo kravato, pizda jim materna!
Polona sočutno pokima z brado v dlaneh.
Kaj te naj zaj rečem doma ženi pa malima? Da sn navadn nesposobn luzer, vredn kravate pa petih jurjov, ker pizde šefovske ne znajo opravlat svojega dela? Žena me itak vidi ko vrečo smeti, ki je noben noče odnest dol ... Al naj se rajš "de fakto" obesim? vpraša oponašaje šefa. Potem zarije obraz v dlani.
Kak jim naj pogledam v oči?
Božo, to se lahko vsakemu zgodi. Nisi prvi niti zadni. Pa saj nisi sam kriv, je tak?
Božo zapre oči in potopi obraz v dlani.
Ko odpre oči, se mu že v redu vrti. Koktejl glasov, smeha in glasbe iz preglasnih zvočnikov mu nabija možgane. S pomočjo rok dvigne glavo. Obriše posušeno slino z obraza in se ozre ven. Temno je. Ozre se po Poloni. Ni je. Pozno je že in zamenjala jo je druga punca, ki ga nekaj sprašuje. Božu dol visi, kaj hoče od njega. Obrne se in sestopi z barskega stola. Z rokami narazen skuša obdržati ravnotežje. Pol litra žgane mešanice mu pljuska ob stene želodca in pravi čudež je, da je še vedno tam notri.
Natakarica mu najeda, Božo pa zamahne z roko, pogleda po tleh, kje je aktovka, jo pobere in se opoteče proti izhodu. Pred vrati se spomni, da najbrž še ni plačal, zato seže z roko v žep plašča in na slepo potegne šop bankovcev, jih vrže čez ramo in se končno znajde na cesti.
Zunaj pogleda na uro – pol dvanajst!
Pizdarija, stara me bo ubila!
Spodaj pozvoni.
Nihče se ne oglasi.
Še enkrat pozvoni z enakim uspehom, potem odkolovrati okoli bloka na drugo stran.
Nasloni se na drevo, ker lahko samo vpije ali lovi ravnotežje, ne pa oboje hkrati.
Meta! zakliče. Meeeetaaaa!!
Ena za drugo se prižigajo luči.
Meeetkaaaaaaaa!!! Si gluha, alkaj?!
Končno luč v njuni spalnici. Okno se odpre.
Metka, hvalabogu, olajšano vzdihne Božo in se skoraj zvrne, ko se s hrbtom odrine od drevesa. Daj, odpri. Celo mesto bom zbudo.
Skozi okno namesto odgovora prileti kup srajc.
Sledijo hlače, gate in nogavice.
Božo ne more verjeti svojim očem – od šoka se skoraj strezni.
Na glavo mu prileti prazna potovalka.
Sam si spakiraj! Dovolj je!! Drugega mam!!!
Metka, kaj se ti je zmešalo?! Metkaaaaa!!!
Okno pogoltne njeno glavo in se zapre, luč ugasne, Božo pa nekaj časa skuša dojeti situacijo.
Potem zbere cunje, razmetane po tleh, jih stlači v potovalko in sede nanjo. Z roko seže v žep in otipa šefovo simbolično darilo.
Potovalko porine pod drevo in stopi nanjo. Konec kravate trdno priveže na najdebelejšo vejo, zanko pa si namesti okoli vratu. Zategne in preveri, če je okej.
Pogleda gor proti oknu in pokaže pest nekomu, ki ga ne gleda, potem pa se odloči in brcne potovalko izpod nog. Za nekaj trenutkov obvisi na veji, potem pa se – še preden ga začne res dušiti – kravata pretrga in Božo telebne direktno na trtico, da ga zaboli kot hudič.
Jebem vam mater vsem po spisku!!! sikne. Preostanek kravate si sname z vratu in zatlači nazaj v žep, pograbi aktovko in potovalko.
Še zadnjič pogleda gor, potem odkima z glavo in se vrne v kafič.
Sede na stolček za šankom in s prstom pokaže proti steklenicam nad šankom.
Hej, zavpije na natakarico. Daj mi od vsega tega po nula tri ...
ŠTOPARJA
Senca ogromnega oblaka požira cesto meter za metrom nekje med Mariborom in Ljubljano. Veter pleše z odpadlimi listi in se zapleta v dolge kodre dekleta, ki stoji ob cesti in vsake toliko iztegne palec v upanju, da se bo nanj zataknilo mimo drveče vozilo.
Rečem, da grema z vlakom, ona pa ne, sikne tip, ki čepi par metrov naprej in naveličano draži mravlje s travnim stebelcem.
Z avtom bom šla, jo oponaša. Živčno pogleda na uro. Tri ure! ji pokaže s prsti in pokima, češ boš kaj rekla na to.
Punca ga jezno pogleda. V njegovih črnih očalih je odsev ceste in ko vidi, da se v daljavi končno približuje avto, se ji obraz razvedri v novem upanju. Obrne se in znova poskusi.
Daj, Mirko, nea težači, sem se pač zmotla, mu reče čez ramo.
Zmotla?! Jaz se bom zdaj zmoto pa bom vstal pa šou domov.
Avto seveda pelje mimo.
Mirko iz torbe potegne pločevinko, jo poboža in globoko vzdihne.
Pivo se je skuhalo, jo očitajoče pogleda.
Punca se skloni, vzame pločevinko, jo odpre in krepko potegne, da ji tekočine spolzi prek roba ustnic čez brado in na vrat.
Mirko vstane in poliže pivo z nje. Objameta se in poljubita.
V daljavi zaslišita avto in v trenutku se vrneta na položaje. Mirko zeksa pir in parkira prazno pločevinko na rob ceste.
Avto upočasni, voznik si pozorno ogleduje štoparko, ko pa zagleda tipa poleg nje, pohodi stopalko za plin, se zareži in jima pokaže sredinec.
Zaleti se, prašič! besno zavpije punca in brcne pločevinko na sredo ceste. Mirko privzdigne očala na čelo, jo zgroženo pogleda in hoče nekaj reči, v tistem pa se zasliši cviljenje gum, trenutek tišine, potem pa glasen pok in mečkanje pločevine.
No, smeh ga je zdaj ziher mino! reče punca in zdirja naprej po cesti.
Pa ti si ftrgana, zatuli Mirko in se požene za njo. Prihitita do kraja nesreče in zdaj punca nesrečnemu vozniku vrne sredinec.
Marta! zavpije Mirko in jo potegne naprej – ustavita se šele po dobrem kilometru, kjer znova zavzameta štoparsko držo.
Marta živčno žveči spodnjo ustnico in si popravlja lase, Mirku pa v obraz eksplodira pivo iz nove pločevinke, v kateri se je med tekom dobro spenilo.
Nujno moraš nehat s tem! Tak ne bo šlo več naprej.
Tišina.
Enkrat boš v navalu jeze kaj takega naredla meni in ...
Tišina.
Boš rekla kaj, al nič?
Tišina.
Ma idi v ... reče Mirko in vstane s hrbtom proti njej.
Čez nekaj trenutkov ga objame od zadaj in ga poljubi na vrat.
Ta bo, reče Marta, ko se končno približa priklopnik.
Marta skoči in iztegne palec, ampak tudi ta tovornjak odgrmi mimo. Marta in Mirko se spogledata.
Da ne bi slučajno ... ji požuga s prstom.
Nima smisla, vzdihne Marta. Kmalu bo tema, prav si mel.
Seveda sem mel prav, zmagoslavno odvrne Mirko, čeprav glede na trenutno stanje nekih razlogov za zmagoslavje nima.
Skloni se in iz torbe izbrska dva sendviča. Zadnji sončni žarki obsijejo nekaj kovinskega v njegovem zadnjem žepu.
* * *
Noč je naravnost čudovita. Le tu in tam pesem čričkov zmoti avto, ki jima ne ustavi.
Dvoje luči starega razmajanega hrošča zbudi še zadnje upanje. Marta skoči kvišku ... Hrošč obstane.
Končno se je nekdo omehčal, končno se je nekdo ujel na njen palec.
Voznikova vrata se odprejo.
Vsakih pet minut, jebemti, vsakih pet minut!
Štoparja se molče spogledata. Vtrenutku je jasno, da voznik ni ustavil njima, ampak avto vozniku, očitno pokvarjen.
Brez panike, takoj bo! jima reče voznik.
Odpre pokrov zadaj in začne šariti po motorju, tu in tam se jima nasmehne, čeprav se to v temi bolj malo vidi, potem pa se znova posveti popravilu.
Mimogrede – jaz sem Janez.
Mirko.
Vesna.
Včasih mam občutek, da ma svojo voljo in da me enostavno zajebava, se nasmeje Janez, vstane in zapre pokrov.
Mislim avto, doda in brcne v blatnik.
Mogoče pa je hoto, da nama ustavite, se nasmehne Marta.
Mogoče, reče Janez. Kam greta?
* * *
Janez med vožnjo pogosteje kot običajno usmerja pogled v vzvratno ogledalo, kjer se njegove oči vsakič srečajo z Martinimi. Mirko drema na njenem ramenu in se vsake toliko premesti na sedežu, ne da bi odprl oči.
Janez se ji nasmehne in ona mu vrne nasmeh.
Ja, tak je to, zavzdihne Janez, da bi na vsak način prerezal tišino, pravih besed pa ne najde.
Prosim, vpraša Marta.
Nič nič, samo ...
Mirko se zdrami. Pogleda levo in desno.
Je kaj narobe? vpraša, potem spet zaspi.
* * *
Tvoj prijatl je vedno tak tiho? znova poskusi Janez, Marta pa pogleda Mirka.
Ne ...
V bistvu je super, da smo se srečali, reče Janez. Nea se rad sam vozim.
Pogleda jo v ogledalu in se popraska po tilniku.
Zato tu pa tam rad poberem kakega štopara, da mi ni dolgcajt ...
Mhm, pokima Marta.
Cesta je slaba družba ...
Mhm ...
Mirko odpre oči in vpraša, če je kaj narobe, potem pa zarine roko Marti pod majico, zapre oči in znova ga odnese.
* * *
Tak, slavnostno spregovori Janez. Jaz tukaj zavijem v ta hrib, tak da greta lahko tu vun ...
Popravek, se predrami Mirko – tu greš vun ti!
Ha? vpraša Janez in se začuden obrne nazaj. Mirko privzdigne rit, iz zadnjega žepa potegne kovinski predmet in ga prisloni Janezu na čelo.
Prosim, da ne delaš nepotrebnih problemov in tu izstopiš, skozi zobe iztisne Mirko. Ne sili me, da bi ti govor dvakrat, ker me potrplenje mineva! Spizdi vun! Spizdi vun!!!
Janez osuplo gleda in ni sposoben izdaviti nobene.
Tota stvar tu – Mirko pokaže s prstom na pištolo na Janezovem čelu – je sposobna nardit vlko lukno!
Mirko, nehaj, reče Marta in z dlanjo odmakne cev z Janezove glave. Čisto fajn poba je ...
Njen glas prihaja od daleč ... Od zgoraj. Čisto fajn poba!
Kurac je fajn! zakriči Mirko. Celi cajt najeda, da človek nea more spat!
Obrne se k njej in jo z levico zgrabi za čeljust.
Nikoli, ji reče, ampak res nikoli mi nea nasprotuj fpričo drugih, je jasno?
Potegne jo k sebi, da se ji ustnice našobijo in jo poljubi.
Si gluh, alkaj? reče ne da bi se odmaknil od nje. Spokaj se vun!
Janez odpre vrata.
Saj ne bota prišla daleč ... S totim hroščom ne.
* * *
Zamišljeno stopa po cesti, zre v trupla povoženih živalic in pazi, da ne bi katere od njih pohodil. Nikjer ni žive duše.
Na levi je travnik in par dreves, na desni polje.
Daleč spredaj zagleda luči. Nekaj hiš. Manjše naselje. Mogoče celo policijska postaja, da prijavi prasca, ki mu je spizdil hrošča ...
Ampak potem bi lahko zaprli tudi njo ... Ona je okej, rekla je, da je čisto fajn poba. Zadovoljno se popraska po bradi.
Počasi stopa mimo hiš. Na steno ene izmed njih je prislonjeno kolo. Staro in razmajano, ampak nezaklenjeno.
Janez pogleda levo in desno – nikjer nikogar.
Hmmm ... Ampak potem bom jaz tud kriminalec. Tak ko Mirko. Ne, ni dobra ideja. Ne morem. Ne smem. Ne bom.
* * *
Glasen pok in zračnica je v trenutku prazna. Janez razjaha kolo in ga zabriše v obcestni jarek in nadaljuje peš.
* * *
Pa pizda! Zakaj ravno zdaj! se zasliši izza ovinka. Pa kaj res nimam niti trohice sreče, alkaj? Al si pa ti s temi svojimi ... uroki al kar koli že so?
Mirko! Janez se potuhne za grm.
Kaj jaz? Sem jaz kriva, če ti nea znaš vozit?
Kaj nea znam vozit? Saj si vidla, da je onemu tud crkno vsakih pet minut?
Ja, ampak je – za razliko od tebe – tisti prijazni tip znal tud popravit! Kaj si ga pa vrgo vun!
Prijazni tip ... Janezu se usta raztegnejo v nasmešek.
Prijazni tip?! se z gnusom in čudenjem spači Mirko. Prijazn je mogoče bil, če je pa to bil tip, tak ko praviš, pol me pa res skrbi za tvoj okus in trezno presojo o moškosti!
Ja, saj glede na to, da sem zdaj tu s tabo, mene tud! jezno odvrne Marta, zavije okoli hrošča in se vsede na sprednji blatnik.
Janez vstane in se odkašlja, Marta in Mirko ga začudeno pogledata.
Mirko se dvigne in potegne pištolo.
Pa kaj ti si že spet tu?!
Mirko! zavpije Marta.
Ne ti meni Mirko! Zdaj pa je dosti heca! Vleži se na trebuh!
Janez pogleda Marto, ki samo nemočno zmigne z rameni, dvigne roke v zrak in se počasi spusti na kolena.
Ne bom ti dvakrat reko! Vleži se na trebuh! Vleži se na trebuh!!!
Janez se raztegne po tleh. Mirko stopi k njemu in ga brcne v bok.
Mirko!!! zakriči Marta.
Pa kaj je? Kaj bi rada?
Mirko je hudičevo jezen. Prav besen je.
Na čigavi strani si? Ti si si zmisla štopanje, zaj pa maš! Kaj se pajtlaš za totega ... toto revo!
Da bi stavek bolj kategorično zaključil, ga še enkrat fino brcne v bok. Janez zaječi.
Pa nehaj!
Marta se požene vanj, da se skoraj zloži po tleh in s pestmi začne bobnati po njegovem prsnem košu.
Nobena reva ni! To je dokazo, ko je prišo za nama!
Za tabo, jo popravi Janez.
Za mano, pristavi Marta. Ti – ti pa si frajer samo zato, ker maš pištolo!
Mirko za trenutek ostane brez besedila. Kaj takega se mu še ni zgodilo, zato ni vedel, kaj se v takih okoliščinah reče. S pogledom bega z Janeza na tleh na Marto, ki stoji pred njim na razdalji par centimetrov, in nazaj.
Pa ... Pa kaj je zaj to?
Nič mu ni več jasno.
Kaj sta v kakem ... skritem dogovoru, alkaj? Se poznata že od prej? Si zato hotla s štopom, ne pa z vlakom?!
Janez previdno dvigne roko.
Jaz bi nekaj reko, če lahko ...
V tistem vanj prileti še ena brca.
Kaj se oglašaš, če te ni noben nič fprašo?! Ti, punči – obrne se k Marti – se pa v bodoče malo lepše obnašaj, ker zna bit ata rahlo jezn, okej?!
Janez izkoristi priložnost, ko Mirko ni pozoren nanj, se požene proti njemu in mu z obema rokama vklešči noge. Mirko komaj ohrani ravnotežje.
Pizda ti ...
Zdaj ima Mirko zadosti, cev nastavi Janezu na glavo, v tistem ga Marta brcne v roko in izstreljeni naboj se zarije globoko v pločevino Janezovega avta. Pol brce je pokasirala tudi Janezova glava, zato od bolečine stisne objem okoli Mirkovih nog in ta izgubi ravnotežje. Zadnje, kar lahko Mirko med padcem še naredi, je da z ročajem pištole trešči Janeza po gobcu. Janez si pokrije obraz z dlanmi, Mirko pa skoči pokonci.
Tebe, lubica, sem pa danes že enkrat opozoril! reče in zamahne s hrbtom dlani proti Martinemu obrazu. Marta se odmakne in se požene okoli avta, Mirko pa za njo.
Stegni se, prasec!
Pa ti res nimaš nikoli zadosss-
Mirko ne dokonča stavka, ker mu zdrsne na ploščati gmoti, ki je bila v prejšnjem življenju jež, dokler ni Mirko čezenj zapeljal s hroščem ...
* * *
Janez in Marta stojita nad Mirkom. Mlaka izpod njegove glave se vidno veča. Janez se odkašlja.
Misliš, da je blo to nujno ...?
Marta spravi pištolo v zadnji žep.
Kaj si hecn ti? Bi bil rajši ti na njegovem mestu? se nasmehne.
A-a, odvrne Janez. Marta se stisne k njemu.
Boš pogledo, kaj je z avtom?
Janez pokima in počepne k motorju.
In kaj boma zdaj z njim?
Marta zmigne z rameni, Janez pa zapre pokrov in si obriše roke v hlače.
Ampak nekaj mi ni jasno ... Vem, da je bedarija, samo ...
Marta ga vprašujoče pogleda.
Rekla si mu, naj se stegne in on je točno to nardil!
Marta se nasmehne.
To je ... en mojih talentov. Če si kaj zares močno zaželim, se mi včasih izpolni ...
Privije se k njemu in zakopa hladne dlani pod njegovo majico – Janezu se naježi koža. Močno jo stisne k sebi.
Mam pa, nadaljuje Marta, tudi druge talente ...
Aja? Janez si oblizne ustnice. Maš?
Maaammmmmm ..., po mačje zadovoljno zaprede Marta, in ti jih bom pokazala, naj me vrag vzame, če –
Puf!
???
Janez objema zrak in začudeno gleda. Veter mu boža lase.
Za trenutek se trudi zbrati misli – se je vse skupaj res zgodilo ali je samo sanjal? Če je sanjal, zakaj potem na tleh leži Mirkovo truplo?
Sesede se na blatnik in se popraska po glavi.
Eh, vzdihne in odmahne z roko, sede v avto in obrne ključ. Stari hrošč vžge v prvem poskusu in se premakne nazaj na cesto, nekje daleč stran pa se nekdo že veseli Martinega obiska ...
ROMEO IN JULIJA
V bloku sta bila znana kot Romeo in Julija, ker se je za njunimi vrati pogosto slišalo kričanje in razbijanje.
Roman je sanjač, ki bi rad izdal največji roman vseh časov, in je za pisanje izkoristil vsako sekundo prostega časa: njegov roman pa dejansko postaja vedno večji, se pravi daljši ...
Pa kaj bi pravzaprav rad dosego s to knigo? vpraša Julčka, šivilja v tovarni sedežnih prevlek za avtomobilsko industrijo.
Kak to misliš, kaj bi rad dosego? Rad bi ... Roman dvigne pogled iznad beležke in se zazre skoz okno, kot da bo zunaj našel odgovor. Rad bi ...
Lahko bi jo recimo zdaj položo na tla pod kredenco in bi dosego dva globoka krožnika, golaž je že kuhan, se zareži Julčka.
Spet se zajebavaš z mojega dela.
Tvojega dela ... Tvoje delo je blo delo varnostnika, predn si pusto službo.
Nisem pusto službe, ampak sem bil odpuščen!
Premeščen, ga popravi Julčka in postavi lonec na sredo mize.
Ja, ampak premeščen na delovno mesto, kjer bi dejansko moral delat ...
Ki ga nisi sprejel – torej si pusto službo.
Julčka obupa in gre sama po krožnika in žlici.
Glej, s tabo tu ne morem prit do konca. Pojejma to ...
Da se boš lahko znova zapr v svojo čumnato in se umakno pred mano.
Roman zavije z očmi, zapre beležko, jo poči na mizo in si naloži na krožnik.
Ne umikam se! Rad bi izkoristo čas, ko sem na podpori, in dokončal, nekaj, kar mi ogromno pomeni.
In to bo ... kdaj?
Ne vem. Pusti me vsaj do novega leta ...
Julčka se zareži.
Zdaj smo konc junija. In isto si reko prejšno leto.
Roman zmigne z rameni.
Če ne najdem konca.
Kak ne najdeš konca. Pa nakluko si že ... kolko, pet tisoč strani?
Ne pretiravaj ... Tri tisoč štirsto pa nekaj.
Ko bi vsaj kaj mel od tega.
Pa saj sem par stvari že objavo, ne?
Ja, na netu pa v nekih obskurnih revijah, ko nič ne plačajo.
Dobivam pa dobre ocene, kar je tud nekaj vredno, ne.
Ja, ampak z dobrimi ocenami jaz ne morem v trgovino po kruh pa mleko.
Saj bo, Julči, reče Roman in jo poboža po obrazu v upanju, da bo debate konec. Nekaj trenutkov se molče gledata.
Otroka bi rada ...
Roman vstane in odnese krožnika v korito, spusti vodo in ju od sile pomije.
Moja biološka ura teče ... Ma kaki teče, zvoni!
Zdaj ni pravi čas za to.
Kdaj pa bo po tvojem pravi čas?
Roman odloži krožnik, vzdihne in zmigne z rameni. Vsake toliko ga zmasira s to temo, ko ni sposobna krotiti svojih gnezdilnih vzgibov, takrat Roman ponavadi zamenja temo ali pobegne v svojo sobo.
Enkrat me bo potrpljenjee minlo! zavpije za njim.
Roman zapre vrata in se nasloni na njih. Uide mu Pizda!, potem sede za pece in zažene urejevalnik besedil.
Saj ne, da bi bil eksplicitno proti otrokom in tudi Julčko je imel rad in vse, ampak s svojim delom je postajal obseden in upanje, da bo ustvaril nekaj res velikega, kar bo pustil za sabo in po čemer se ga bodo spominjali, ga je gnalo naprej, da je nepretrgano bruhal stavke in zlagal printe na vedno večji kup. Ko bo končal, si bo našel službo in bo skrbel za Julčko in otroka. Brez zajebancije!
Prižge tiskalnik in spusti skozi zadnjih sto in nekaj strani, ki jih je manično nakljukal v zadnjih nekaj tednih, ko brez trkanja vstopi Julčka.
Hej ...?
Pogovorit se morma – zdaj!
Julčka je videti odločena, tiskalnik pa s strpinčenim glasom pljuva liste.
O čem, Julčka? Kaj ne vidiš, da sem zaposlen?
Ti si brezposeln sanjač brez kakršne koli koristi, Roman. Jaz od tebe nimam nič. Zaslužim si več ko to in če se bom hotla s tabo pogovarjat, se tudi bom.
Julčka, za pogovor sta potrebna dva, mene pa trenutno ni.
Njene oči se zarosijo.
Glej, lubica, teh stvari se ne da izsilit ...
Rada bi samo razčistla stvari in to je vse ... Da mi daš odgovore, ki si jih zaslužim – zato ne rabiš navdiha, umetnik!
"Umetnik" ga je zadel v živec. Umetnik po njenem prepričanju ni ustvarjalec, ki je na tem, da naredi nekaj lepega, ampak parazit, ki živi od podpore in ženine plače. Ona dela za oba in mu omogoča njegove sanje, ki zanjo počasi a vztrajno postajajo nočna mora.
Žalit me nea rabiš, reče Roman smrtno resno.
Žalit, Roman? Žalit?! Žališ me ti s svojim nikakim odnosom. Pa ti resno misliš, da si nekaj posebnega? Da si več ko jaz, ker maš kao sanje? (Kao sanje podpre z narekovaji iz kazalcev in sredincev.)
Je kaj narobe, če ma človek "kao sanje"? jo oponaša Roman.
Ne, Roman, nič ni narobe, ampak jaz mam tudi sanje! Sanjam o možu, ki me ma rad, mi stoji ob strani in se mu ne zdi škoda časa za mene, ki je dober mož in oče vsaj enemu otroku ...
Roman vzame šop papirja iz tiskalnika in ga odloži na obstoječi kup svojega monumentalnega literarnega umotvora.
Sem ti reko, da zdaj ni pravi -
Čas! Vem, si reko. Nikol ni pravi čas. Pa mi povej, kdaj je pravi čas? Zvečer? Jutri? Po novem letu? Čez deset let?!
Roman nestrpno tleskne z jezikom.
Ne vem, Roman, odločit se boš moral, odkima Julčka. Al pa se bom jaz.
Kaj mi groziš?
Grozim? Recimo, da te postavlam pred dejstvo. Sita sem tega, da sem vedno jaz žrtvujem in vlečem stvari naprej, medtem ko ti glumiš pisatla pa čakaš, da ti bo enkrat kao ratalo.
Poslušaj, odgovornost mam do svojega talenta in moram iz tega nekaj napravit.
Jaz sem tud mela talent, pa sem diplomo obesla na klin zaradi ...
Zaradi mene?!
Julčka ne reče nič. Roman vstane in jo objame okoli ramena.
Pa saj sem ti reko, da potrpi ...
Do novega leta, ja, stokrat sem že čula eno in isto. Stokrat! Jaz hočem zdaj živet, ne pa po ne vem kerem novem letu!
Roman dvigne roke.
Evo, si mi že zatežila. Kak naj kaj ustvarim, če mi zatežiš sredi dela?
Roman, življenje s tabo sem si drugač predstavlala.
No, pol pa oprosti, da ne ustrezam tvojim predstavam o življenju. Poznaš me že ... kolko, dvajset let in bi že lahko vedla, kaj lahko pričakuješ od mene. Jebemti, ista si ko tvoja mati!
Pa kaj zdaj mešaš mamo? Kaj ma ona z nama?
Kaj ma ona z nama? To, da je zatežila tvojemu staremu, da se je stegno! In tebe je vzgojila, da točno to delaš ti zdaj meni!
Ona je kriva, da se je stegno? Umr je zarad alkohola!
Seveda! Saj trezn ni mogo prenašat tega najedanja nonstop!!!
Roman vstane, se prerine mimo nje v predsobo in stopi v čevlje.
Kam pa zaj?
Dol grem na pir!
Na pir? In pol bo vse okej?
Ja!
In pol se boš stegnil zaradi alkohola, pardon zaradi mene!
Ja!
Nikamor ne boš šou, zaj se pogovarjam s tabo!
Ma vprašo te bom!
Nikamor ne greš, sem rekla!
Nea me jebi!
Roman navleče jakno in odpre vrata, Julčka pa se požene vanj, da se oba prevržeta, kot sta dolga in široka. Julčka se takoj pobere, stisne vrata, obrne ključ in ga stlači v žep na kavbojkah.
Roman je pri padcu z glavo butnil ob podboj kuhinjskih vrat, da se mu je v redu zvrtelo. Ko pride k sebi, se pobere in hoče odpreti vrata.
Daj kluč!
Ne dam!
Daj mi kluč, sem ti reko!
Ne!
Roman jo odrine, da se zvrne po tleh, se prestopi čez njo in ji začne brskati po žepih. Julčka zbere moči in ga brcne v mednožje, da ga preloži kot knjigo, potem pa še v brado, da se Roman raztegne po tleh kot testo za štrudl in obleži na hrbtu.
Požene se nanj in začne s pestmi tolči po njem, pa naj pade, kamor pade. Roman si z eno roko pokrije jajca, z drugo pa obraz, Julčka pa tolče, tolče.
Če sem rekla, da ne greš nikamor, potem ne greš nikamor!!!
Tako podivjane je še v življenju ni videl. Nekako se mu uspe pod njo preobrniti na kolena, medtem ko njene pesti divje bobnajo po njegovem hrbtu.
Roman vstane, Julčka pa se ga oklene z nogami okrog pasu in rokami okrog vratu. Roman se opoteče po predsobi, žila v glavi mu nabija in pred očmi se mu bliska. Z zadnjimi močmi se s hrbtom, na katerega je prilepljena Julčka, z vso silo zaleti v zid. Julčka zaječi, Roman pa ponovi manever.
Takoj ko njen objem nekoliko popusti, se Roman obrne in jo stisne v klinč. Julčka kot stekla maha na vse strani, Roman pa stiska, stiska ...
Spusti me, Roman ... s težavo izdavi Julčka.
Pa ja, reče Roman in stisne še močneje. Ti boš mene jebala!
Njeni udarci nehajo deževati, z obema rokama se oklepa njegovih in se skuša osvoboditi iz zadnjega objema.
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Roman počasi popušča, Julčka pade najprej na kolena, potem pa se negibna razleze po tleh.
Roman osupne. Nekaj trenutkov molče gleda in skuša dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem poklekne k njej.
Julčka! Julčka, zbudi se! O pizda, kaj sem nardil?!
Objame jo in si jo privije k prsim.
Moja Julčka ...!
Roman bruhne v neutolažljiv jok. V trenutku je vse izgubilo smisel. Njegov roman je izgubil smisel.
Kaj si želel doseči z njim, Roman?
Pogleda gor, kot da se na stropu skriva odgovor. Lestenec.
Iz svoje sobe prinese kup papirja, ki je njegov nedokončani roman, iz peceja izvleče napajalni kabel.
Kaj bi rad dosegel s svojim romanom, Roman?!
Previdno stopi na kup papirja, na kavelj, na katerem je obešen lestenec, pa zaveže kabel. Na drugem koncu naredi zanko in si jo natakne okoli vratu. Zapre oči in brcne svoj nedokončani roman ...
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Njegovo telo se še nekaj časa guga, medtem ko strani nedokončanega romana počasi pristajajo na tleh.
