Prispodoba človeškega poteka tako. Pomladi vse se veseli, kot poroda otroka, ko zreš v njegove nedolžne oči.
Poletje v cvetju brsti, s cvetjem ljubezen zažari. Takrat mladenič in mladenka skupnega življenja si želita.
Jesen sad nam daje, iz človeške ljubezni nov rod vstaja. Kadar dve duši v eno spaja, pri tem se sad rodov, človeštvo pomnoži.
Zima v belo obleko se odeva, slabo nas ogreva, človek tudi kot sneg skopni, le spomin na njegova dobra dela spomin na njega od časa do časa obudi.
