Vem, da je kot ladja neznana v pristanišče
moja duša zašla v te kraje.
Vem, da nikomur tukaj nisem v rodu,
da živeti morala bi v drugem času.
Vem, da sem tanki ptičji glas,
ki se iz daljave komaj sliši v čas.
Vem, da sem ovenele bilke lik
ovit z vetrovi neviht.
Nobene nove vesti nisem prinesla,
nič velikega svètu nisem rekla
in da vse besede moje so le izpoved
človeška, otožna.
A nihče ni tako kot jaz
razumel neskončno božje delo,
nihče ni toliko hodil v v luninem siju
in poslušal listje ovenelo.
Nihče ni tako ljubil neka majhna bitja,
niti prostrana nebesna krila,
nihče ni tako prisluhnil večnim zakonom božjim.
Bila sem sama,
stanovalec gozdov in sopotnik mravljam,
poznala sem potokov in vetra smer,
vedela sem o čem sanja travniška bilka
in kaj čuti v grmu skrita zver.
O, jaz vem, da v tem času in kraju
ostala bom povsem neznana,
a mene poznajo vsi zakladi nebès,
oblaki in hrošči in gozdovi prostrani.
~ ~ ~
Potomstvu svojemu bo lastovka pripovedovala,
da sem pomlad s pesmijo napovedovala
in da sem vedno ko pade mrak
na osamljenih stezah sanjala…
Reke bodo sliko mojo v vsa morja raznesle
in v vsa jezera neznana
in ptice bodo z mlade smreke mojo pesem prepevale,
ko mene nekega dne ne bo.
POMLADANSKA
Nocoj, ko opazujem lastovke
in popke mlade,
čutim kako moje srce počasi raste
kot spomin na lepe, nasmejane dneve.
Kako z mladimi bilkami vse postaja večje
in lahkotno kot krilo,
a meni neko cèlo nebo sreče
kot pekel boleče
praznine ne bi zapolnilo.
Kako hrepenim po vsem, kar bi življenje
lepega lahko mi dalo
in da mi ničesar ne bilo bi preveč
in ne premalo.
Takó veliko je moje hrepenenje.
Čutim, da vse bila je šala
mojega srca nemirnega,
saj še nikomur nisem toliko ljubezni dala
kolikor bi mogla, kolikor bi znala.
V meni valovi velika nežna plima,
besede neizrečene,
da srce vsem poklanjati bi mogla
in da bi ga veliko ostalo tudi meni . . .
UTEHA
Čeprav nisva hodila po isti aprilski travi,
bova skupaj pričakala prvi vonj snega.
Raje imam mirno čistost zime
od bolestnega dneva pomladanskega,
ko se roke brez strasti
ne morejo več dotikati.
Skupaj bova preživljala dneve svečane,
ko duša počasi dozoreva,
ko na tiho o večnosti sanja
in njene so veje plodov že polne.
Smejala se bova ob večerih,
ko se človek smeje tiše in redkeje.
Ljubila se bova, ko bodo tega
življenja meje postale vse bližje,
ko nekdanji si ljubimci
postanejo prijatelji ljubi in bratje.
Razšla se bova le pred dolgim potovanjem,
s katerega pisati ni več mogoče,
s katerega več ni vrnitve.
NASLEDNJEGA DNE
Žalostno je zjutraj iti mimo kraja,
kjer so še vedno tople sledi
najinih sinočnjih pijanih korakov;
na klopi, kjer si me poljubil,
zdaj vrabec brez strahu počiva.
Nikjer ni več sinočnje zastrte lepote,
niti besed, ki sva si jih izrekla strastno;
roko tvojo in smeh in besedo
mi dan je ugrabil in vse
o čemer sva sanjarila v pozno.
Kot sovi sta prhnili najini senci,
preplašeni pred soncem in jutrom;
nikoli ne bova hodila objeta
podnevi, mirno, ne boječ se za jutri.
Življenje naju bo preplavilo z valovi,
najini sončni zahodi bodo brez vrnitve.
Jasno jutro odkriva to spoznanje grenko,
da so steze najine kratke in otožne.
HREPENENJE V BOLEČINI
Ne, ne prihajaj mi v bližino! Hočem
od daleč ljubiti tvoj obraz,
ker sreča je lepa samo dokler se čaka,
dokler od sebe samo slutnjo dà.
Ne, ne prihajaj mi blizu! Večjo daje draž
to hrepenenje, čakanje in strah.
Vse je lepše dokler se samo išče
in le slutnja kot skrivnosten dah.
Ne, ne prihajaj k meni! Zakaj le in čemu?
Od daleč vse kot zvezda sije.
Od daleč občudujemo vesolje.
Ne, naj mi ne pride blizu bitje tvoje.
PO SLOVESU
Povej mi zdaj, ko vse je že minilo:
časi boleči in dnevi lepi;
ko nova bolečina se stari smeje,
ko duša od tvojih besed več ne drhti,
reci, te moja žalost
je bolela ,
ko sem te zelo,
zelo ljubila?
Povej mi zdaj, ko me ne ljubiš več,
ko se minuli nova sreča roga,
in ko se časov, ki so že minili,
tvoja duša spomni le ko me vidi -
reci, te bolela
je radost moja
nekoč, ko tebe nisem
več ljubila?
II.
Nekoč sem bila dobra in mlada,
zaupljiva in polna upanja;
nekoč prej,
ko si mi znal reči veliko,
brezmejno veliko, o kako veliko
samo z besedo ali dve.
Spokojni so bili dnevi moji,
a ti si bil prvi,
ki mojemu srcu bil je drag,
pa je za vsem, kar si mi rekel,
včasih surovo, včasih mehko,
ostala sled.
~~~
Sedaj moje srce bije tiše,
že ljubim manj,
a vem več kot prej;
sedaj mi ne bi mogel reči
dovolj in ne veliko
samo z besedo ali dve.
In ko bi danes prišel k meni
z željo reči že davno izrečeno, zbuditi draž,
bi v svojem srcu slišala
šepet nekoga,
da je vse,
kar si mi kdajkoli rekel,
bila laž.
HREPENENJE
Hrepenenje nima spola, veka, ne porekla.
Je kot zrak, ki je bil in bo.
Je dobrina bogov in njihovo odkritje.
Je večno kot zrak, breg in reka.
Hrepenenje nima spola, ne porekla niti veka.
Mlado je, ko sto let je staro,
a že staro, ko šele dvajseto ji leto teče.
Hrepenje je kot zrak, breg in reka.
Je ljubljenec bogov samote,
razume ga bog ljubezni, gospod.
Zdaj ko srce krvavi za nečim česar več ni,
pustite naj sanjam kolikor hočem
in hrepenim za časi, ki so bili, a jih več ni.
Nori mi ne motite sna
in ne branite mi bežati z zemlje tal.
NIMAM VEČ ČASA
Nimam več časa za dolge povedi,
nimam več časa za pogajanja.
Moja sporočila so kot telegrami.
Nimam več časa za oživljanje ugaslega plamena,
zdaj zapiram dlani polne zgorelega žara.
Nimam časa za romanja,
naglo počasnijo tokovi do ustja.
Nimam več časa za oziranje in
ne za vračanje v preteklost.
Nimam več časa za malenkosti,
zdaj moram misliti na večno in neobsežno.
Nimam več časa za razmišljanje na križišču,
saj lahko prispem kamorkoli le v bližino.
Nimam časa za proučevanja in za analize,
za mene je voda zdaj samo voda,
kot tista, ki sem jo nekoč pila iz studenca.
Nimam več časa za razsatavljanje neba na dele,
zdaj ga vidim takšnega kot ga vidijo otroci.
Nimam časa za bogove tuje,
niti svojega nisem dobro spoznala.
Nimam časa za sprejemanje novih zapovedi,
preveč mi je že starih deset.
Nimam več časa pridružiti se niti tistim,
ki dokazujejo resnico.
Nimam več časa za upiranje hujskačem
in ne za sanje . . .
le za spoznanje, da počasi korakam, korakam . . . .
DRUGI DEL
Temačni
MESEČINA
Luna tava po sobi,
nad streho plove našo,
s srebrom nam je napolnila čašo
in steklenici obe.
Z mesečino sem se opila često,
zaradi sreče, zaradi žalosti.
Sedaj, prijtelj, pijva,
odpri okenska krila!
Videl boš, manj je sladka čaša
tvojega vina starega
kot z višine ta kupa moja
vina polna omamnega.
Pijva. Noč je kratka.
Pijva skupaj, prijatelj,
to polnočno pijačo;
spoznal boš mene kot bitje drugačno,
ko zadnja se izprazni kupa.
Povsem prozorna bo
duša tvoja in oko:
gledal boš v srce globoko,
do samega dna nemirnega.
Besede bodo tekle same,
lica bodo žarela,
a luna, krčmarica stara,
smejala se bo iz gozdne teme.
SREČA
Ne delim več časa na ure,
niti ga merim po vrelem sončevem hodu;
Ne merim sreče s smehom, niti s tem
ali je hrepenenje moje od njegove večje;
sreča je zame ko bolestno čutim praznino
in ko moje srce bije v ritmu joka.
Ni mi žal da bodo življenja vode
odnesle s seboj moje veje zelene;
sedaj naj mladost in vse z njo odide.
NEJASNA PESEM
Hvala ti za te trenutke bolečine polne.
Poleg mene osamljen cvet bele krone
in luna nepopolna tiho se v nebo krade.
O, ni treba zapreti oči polne solzà
ko luna vzhaja.
Treba je oditi na livade in pot,
kjer tišina bistra preko biljk se vleče
in mirno drema rob široki mesečine.
Kot v sanjah
zatavaj v noč brez cilja.
Važno je samo tisto kar je večno:
lune in srca vzhajanja vzrokov
je veliko, čeprav protislovno,
ljubiti je treba, ker trenutkov
lepote so prehodne,
ker za radostjo prihaja bolečina,
ker se s pozabo ne da boriti.
Ljubiti je treba vse, kar mineva.
O, nikoli ne reci ničesar
ko luna vzhaja.
MOJ SVET
Moj svet je sestavljen iz misli zamegljenih,
srca zmedenega in iz vsega,
kar dojemam v bolečini;
moj svet je sestavljen iz nedorečenega.
Moj svet je sestavljen iz dvoma v Boga,
iz pričakovanja da je nekje zgoraj,
iz oporekanja njegovim zakonom,
njegovi volji ustvariti človeka.
Moj svet je sestavljen iz nemira,
iz strahu pred vsem mogočim,
v njem so tudi lastnosti blage skrušenosti
in upor, ker človek mine že ko zakoraka.
Moj svet je sestavljen iz misli
porojenih v polnočni temi,
nestalnejši je moj svet od dima,
od žalosti je tišji.
Sto vsemirov moj svet v sebi nosi
in sto krogov vic očiščevalnih.
MOJA VIZIJA
Kdor ljubi sonce
ga senca ne zapusti niti za trenutek.
Kdor ljubi barve
mu na zenice pade mrena.
Kdor živi v sebi
ga napada vse od zunaj.
Kdor ne zna žaliti
umira od zadanih ran.
BRAZGOTINA
V duši moji je brazgotina,
ki samo v snu boli.
Podnevi se smejem in je ne čutim,
ponoči se nejasno zbuja s hladom
spomina na neko smrt.
In ne vem od katere bolečine je ostala,
in ali je to bilo jutro
ali mrak, ko se je zarezala v mojo dušo.
In često se bojim: norda ta ni sled preteklosti,
morda je temna slutnja nečesa bolestnega
kar duša še pričakuje..
POTREBUJEM …
Potrebujem mnogo sonc,
in to ponoči,
eno da mi pride naproti,
eno da mi svetlost dá
v nekem prepadu globokem,
eno da ga nosim v roki,
ko od obupa ne vidim prsta pred seboj.
Potrebujem veliko nežnosti vsak dan,
in veliko ljubečih besed,
potrebujem premirje med srcem in spominom,
med nebom in bolečino,
ki pred njim kleči.
Potrebujem z dobrodošlico
ožarjena lica mnoga,
in to vsak trenutek,
potreben mi je prijatelj in to čim večji,
potrebni so mi mostovi viseči
preko sovraštva,
preko nesporazumov nepremostljivih.
BREZ SPOMINOV
Odšla bom od tod
brez spomina na trepet trave blage,
na žalost in mesečino,
na kraj osamljen v gozdu ki temni.
Od tod bom šla brez spominov na vonjave,
ki jih kosci v rokavih prinašajo s travnika,
na skrivnost, ki se premakne pod trepalnicami ob srečanju,
na zlatnik, ki ga potnik preko meje tihotapi.
Odšla bom od tod brez spominov.
Samo na zadnjem ovinku
se bom še enkrat spomnila tvojih oči
kot lepote neke tuje dežele.
UMIRANJE LJUBEZNI
To, da nismo več čarobna bitja,
da ne razumemo več kaj šepeta vejevje,
da se narava pogovarja z nami
kot z drugim svetom,
da nismo več blizki s kamenjem in cvetom,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
To, da nam zvezde spet
kot drugim sijejo,
in misli vračajo v trezno stanje
in da se palače v oblakih rušijo,
da vse dobiva navadne oblike stare,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
To, da jasno vidimo vse stvari,
pomlad, ki jo več ne zaznamo na čelu,
ko si svet svetlo lupino sleče,
in sanje, ki so z vsakim jutrom manjše,
da se je vse v ozko človeško mero vrnilo,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
MONOLOG RAZOČARANEGA
Nasmeški so se sčasoma spremenili
v dolgčas, v solze, v jezo.
Najsvetejše zakletve in
obljube so postale breme.
Iz rok, ki so božale, sedaj veje zlo.
Ni ljubezni, ki ni postala gnus,
ali ravnodušnost ali obžalovanje.
Ni več besed toplih
trikrat izgovorjenih z isto močjo.
Ni več sna, ki ni postal grobo hotenje.
Ni več zaupanja, ki se ni porušilo
niti prepričanja da ni omajano.
Nikoli ni šlo mimo zlo,
ki se je v radosti slutilo.
Nikoli radost in lepota
nista trajali tri polne dneve.
RADOSTI
Kot svetilka na obali reke,
ki se trepetaje podaljša v vodi,
v duši naši vsak se mučen dan
bolestno in trepetaje ponavlja.
A radosti izginevajo hitro
kot krožni valovi na vodi,
kot beli oblaki na nebu;
hitro izginevajo radosti kot pomladi.
Vse je podobno breznom pogrezajočim se
v zemljine globine tople in temne
bežeč od pogleda na kapljo bolečine,
ki išče srca globoke kote.
A radosti so naše krilate,
kot vonjave pomladanske,
kot nove ljubezni naše so radosti krilate.
Strastno, kot školjka zrno peska objame
in jo z biserom obvije,
duša naša bolečino objame
in jo z najdražjim zakladom ovije.
A radosti se opazijo šele ko minejo,
kot iluzije pisanih ptic,
kot mladost, kot življenje
radosti opazimo šele ko minejo.
DOŽIVLJANJE NARAVE
SELIVKE
Skozi noč in vlago
divje se goske selijo na jug
in bolestno kličejo v slovo.
Čutim željo da bi napisala
neko nerazumljivo pripovedko:
kako na krilih svojih belih
s seboj odnašajo
iz duše moje nekaj, kar je dragoceno,
a ne vem kam
in ne vem kaj.
SRNINA MOLITEV
K vzhodu obrnjena
srna pod borom kleči,
moli z molitvijo zveri,
tiho, brez besedi.
Od zarje bleščeče
so njene oči rdeče,
ničesar ne vidi okoli sebe,
ne bližnjih dreves,
ne jezera, niti mene.
Tisočero vekov je gradil
njen visoki hram
in izklesal stebre v njem
Gospod sam.
Pokril je z mahom kamen goli,
da srna lahko na njem moli.
Obrnjena na vzhod,
moli dvignjene glave,
da bori bi rasli ravno,
da zime ne bile bi hude,
da novo bi drevo zraslo
tam, kjer staro je umrlo,
da v jezeru se voda
ne bi presušila,
da bi zarje bile svetle,
da se gozdu izogne grom,
k vzhodu obrnjena
srna moli za svoj dom.
Moli, da človek ji pusti življenje
in prihrani ji trpljenje.
In povsod iz borove skorje,
skozi gozda hram,
dišita smola in timijan.
In ko srna moli za varen dan
svečo ji drži Gospod sam.
POKOŠENI TRAVNIK
Travnik ob reki sanja.
Črički otožno cvrčijo.
Pomrlih trav duše
še vedno lebdijo nad kupom
pokošenih bilk, ki se počasi sušijo.
O, vi ne poznate žalostne
pripovedke o smrti trav.
Črički otožno cvrčijo.
Zjutraj so v domovino trav
prišli velikani kot hrasti
in mrtvo je padlo nešteto
ljubkih, pisanih glav
in nešteto nežnih telesc
so zgrnili v grmade
velikani kot hrasti.
Edino deklica
zlatih, okroglih oči
in trepalnic belih
lebdi nad travnikom
in ranjencem deli
dišeče smehljaje otožne
namesto rdečega soka -
deklica rdečih oči.
Jutri spet ob zori
bodo prišli velikani isti
in strašne železne vile
bodo zgrnile v seno
spremenjene glave mile.
Ležali bodo v skupnem grobu
nešteti milijoni.
Prišli bodo velikani tisti….
* * *
Otožno cvrčijo črički,
sliši se do oblakov;
v večerni tišini
zelene kobilice žalujejo
za svojimi lepimi vitezi.
Jokajo na grobovih
mrtvih, dragih junakov,
sliši se do oblakov.
Vem, da je kot ladja neznana v pristanišče
moja duša zašla v te kraje.
Vem, da nikomur tukaj nisem v rodu,
da živeti morala bi v drugem času.
Vem, da sem tanki ptičji glas,
ki se iz daljave komaj sliši v čas.
Vem, da sem ovenele bilke lik
ovit z vetrovi neviht.
Nobene nove vesti nisem prinesla,
nič velikega svètu nisem rekla
in da vse besede moje so le izpoved
človeška, otožna.
A nihče ni tako kot jaz
razumel neskončno božje delo,
nihče ni toliko hodil v v luninem siju
in poslušal listje ovenelo.
Nihče ni tako ljubil neka majhna bitja,
niti prostrana nebesna krila,
nihče ni tako prisluhnil večnim zakonom božjim.
Bila sem sama,
stanovalec gozdov in sopotnik mravljam,
poznala sem potokov in vetra smer,
vedela sem o čem sanja travniška bilka
in kaj čuti v grmu skrita zver.
O, jaz vem, da v tem času in kraju
ostala bom povsem neznana,
a mene poznajo vsi zakladi nebès,
oblaki in hrošči in gozdovi prostrani.
~ ~ ~
Potomstvu svojemu bo lastovka pripovedovala,
da sem pomlad s pesmijo napovedovala
in da sem vedno ko pade mrak
na osamljenih stezah sanjala…
Reke bodo sliko mojo v vsa morja raznesle
in v vsa jezera neznana
in ptice bodo z mlade smreke mojo pesem prepevale,
ko mene nekega dne ne bo.
POMLADANSKA
Nocoj, ko opazujem lastovke
in popke mlade,
čutim kako moje srce počasi raste
kot spomin na lepe, nasmejane dneve.
Kako z mladimi bilkami vse postaja večje
in lahkotno kot krilo,
a meni neko cèlo nebo sreče
kot pekel boleče
praznine ne bi zapolnilo.
Kako hrepenim po vsem, kar bi življenje
lepega lahko mi dalo
in da mi ničesar ne bilo bi preveč
in ne premalo.
Takó veliko je moje hrepenenje.
Čutim, da vse bila je šala
mojega srca nemirnega,
saj še nikomur nisem toliko ljubezni dala
kolikor bi mogla, kolikor bi znala.
V meni valovi velika nežna plima,
besede neizrečene,
da srce vsem poklanjati bi mogla
in da bi ga veliko ostalo tudi meni . . .
UTEHA
Čeprav nisva hodila po isti aprilski travi,
bova skupaj pričakala prvi vonj snega.
Raje imam mirno čistost zime
od bolestnega dneva pomladanskega,
ko se roke brez strasti
ne morejo več dotikati.
Skupaj bova preživljala dneve svečane,
ko duša počasi dozoreva,
ko na tiho o večnosti sanja
in njene so veje plodov že polne.
Smejala se bova ob večerih,
ko se človek smeje tiše in redkeje.
Ljubila se bova, ko bodo tega
življenja meje postale vse bližje,
ko nekdanji si ljubimci
postanejo prijatelji ljubi in bratje.
Razšla se bova le pred dolgim potovanjem,
s katerega pisati ni več mogoče,
s katerega več ni vrnitve.
NASLEDNJEGA DNE
Žalostno je zjutraj iti mimo kraja,
kjer so še vedno tople sledi
najinih sinočnjih pijanih korakov;
na klopi, kjer si me poljubil,
zdaj vrabec brez strahu počiva.
Nikjer ni več sinočnje zastrte lepote,
niti besed, ki sva si jih izrekla strastno;
roko tvojo in smeh in besedo
mi dan je ugrabil in vse
o čemer sva sanjarila v pozno.
Kot sovi sta prhnili najini senci,
preplašeni pred soncem in jutrom;
nikoli ne bova hodila objeta
podnevi, mirno, ne boječ se za jutri.
Življenje naju bo preplavilo z valovi,
najini sončni zahodi bodo brez vrnitve.
Jasno jutro odkriva to spoznanje grenko,
da so steze najine kratke in otožne.
HREPENENJE V BOLEČINI
Ne, ne prihajaj mi v bližino! Hočem
od daleč ljubiti tvoj obraz,
ker sreča je lepa samo dokler se čaka,
dokler od sebe samo slutnjo dà.
Ne, ne prihajaj mi blizu! Večjo daje draž
to hrepenenje, čakanje in strah.
Vse je lepše dokler se samo išče
in le slutnja kot skrivnosten dah.
Ne, ne prihajaj k meni! Zakaj le in čemu?
Od daleč vse kot zvezda sije.
Od daleč občudujemo vesolje.
Ne, naj mi ne pride blizu bitje tvoje.
PO SLOVESU
Povej mi zdaj, ko vse je že minilo:
časi boleči in dnevi lepi;
ko nova bolečina se stari smeje,
ko duša od tvojih besed več ne drhti,
reci, te moja žalost
je bolela ,
ko sem te zelo,
zelo ljubila?
Povej mi zdaj, ko me ne ljubiš več,
ko se minuli nova sreča roga,
in ko se časov, ki so že minili,
tvoja duša spomni le ko me vidi -
reci, te bolela
je radost moja
nekoč, ko tebe nisem
več ljubila?
II.
Nekoč sem bila dobra in mlada,
zaupljiva in polna upanja;
nekoč prej,
ko si mi znal reči veliko,
brezmejno veliko, o kako veliko
samo z besedo ali dve.
Spokojni so bili dnevi moji,
a ti si bil prvi,
ki mojemu srcu bil je drag,
pa je za vsem, kar si mi rekel,
včasih surovo, včasih mehko,
ostala sled.
~~~
Sedaj moje srce bije tiše,
že ljubim manj,
a vem več kot prej;
sedaj mi ne bi mogel reči
dovolj in ne veliko
samo z besedo ali dve.
In ko bi danes prišel k meni
z željo reči že davno izrečeno, zbuditi draž,
bi v svojem srcu slišala
šepet nekoga,
da je vse,
kar si mi kdajkoli rekel,
bila laž.
HREPENENJE
Hrepenenje nima spola, veka, ne porekla.
Je kot zrak, ki je bil in bo.
Je dobrina bogov in njihovo odkritje.
Je večno kot zrak, breg in reka.
Hrepenenje nima spola, ne porekla niti veka.
Mlado je, ko sto let je staro,
a že staro, ko šele dvajseto ji leto teče.
Hrepenje je kot zrak, breg in reka.
Je ljubljenec bogov samote,
razume ga bog ljubezni, gospod.
Zdaj ko srce krvavi za nečim česar več ni,
pustite naj sanjam kolikor hočem
in hrepenim za časi, ki so bili, a jih več ni.
Nori mi ne motite sna
in ne branite mi bežati z zemlje tal.
NIMAM VEČ ČASA
Nimam več časa za dolge povedi,
nimam več časa za pogajanja.
Moja sporočila so kot telegrami.
Nimam več časa za oživljanje ugaslega plamena,
zdaj zapiram dlani polne zgorelega žara.
Nimam časa za romanja,
naglo počasnijo tokovi do ustja.
Nimam več časa za oziranje in
ne za vračanje v preteklost.
Nimam več časa za malenkosti,
zdaj moram misliti na večno in neobsežno.
Nimam več časa za razmišljanje na križišču,
saj lahko prispem kamorkoli le v bližino.
Nimam časa za proučevanja in za analize,
za mene je voda zdaj samo voda,
kot tista, ki sem jo nekoč pila iz studenca.
Nimam več časa za razsatavljanje neba na dele,
zdaj ga vidim takšnega kot ga vidijo otroci.
Nimam časa za bogove tuje,
niti svojega nisem dobro spoznala.
Nimam časa za sprejemanje novih zapovedi,
preveč mi je že starih deset.
Nimam več časa pridružiti se niti tistim,
ki dokazujejo resnico.
Nimam več časa za upiranje hujskačem
in ne za sanje . . .
le za spoznanje, da počasi korakam, korakam . . . .
DRUGI DEL
Temačni
MESEČINA
Luna tava po sobi,
nad streho plove našo,
s srebrom nam je napolnila čašo
in steklenici obe.
Z mesečino sem se opila često,
zaradi sreče, zaradi žalosti.
Sedaj, prijtelj, pijva,
odpri okenska krila!
Videl boš, manj je sladka čaša
tvojega vina starega
kot z višine ta kupa moja
vina polna omamnega.
Pijva. Noč je kratka.
Pijva skupaj, prijatelj,
to polnočno pijačo;
spoznal boš mene kot bitje drugačno,
ko zadnja se izprazni kupa.
Povsem prozorna bo
duša tvoja in oko:
gledal boš v srce globoko,
do samega dna nemirnega.
Besede bodo tekle same,
lica bodo žarela,
a luna, krčmarica stara,
smejala se bo iz gozdne teme.
SREČA
Ne delim več časa na ure,
niti ga merim po vrelem sončevem hodu;
Ne merim sreče s smehom, niti s tem
ali je hrepenenje moje od njegove večje;
sreča je zame ko bolestno čutim praznino
in ko moje srce bije v ritmu joka.
Ni mi žal da bodo življenja vode
odnesle s seboj moje veje zelene;
sedaj naj mladost in vse z njo odide.
NEJASNA PESEM
Hvala ti za te trenutke bolečine polne.
Poleg mene osamljen cvet bele krone
in luna nepopolna tiho se v nebo krade.
O, ni treba zapreti oči polne solzà
ko luna vzhaja.
Treba je oditi na livade in pot,
kjer tišina bistra preko biljk se vleče
in mirno drema rob široki mesečine.
Kot v sanjah
zatavaj v noč brez cilja.
Važno je samo tisto kar je večno:
lune in srca vzhajanja vzrokov
je veliko, čeprav protislovno,
ljubiti je treba, ker trenutkov
lepote so prehodne,
ker za radostjo prihaja bolečina,
ker se s pozabo ne da boriti.
Ljubiti je treba vse, kar mineva.
O, nikoli ne reci ničesar
ko luna vzhaja.
MOJ SVET
Moj svet je sestavljen iz misli zamegljenih,
srca zmedenega in iz vsega,
kar dojemam v bolečini;
moj svet je sestavljen iz nedorečenega.
Moj svet je sestavljen iz dvoma v Boga,
iz pričakovanja da je nekje zgoraj,
iz oporekanja njegovim zakonom,
njegovi volji ustvariti človeka.
Moj svet je sestavljen iz nemira,
iz strahu pred vsem mogočim,
v njem so tudi lastnosti blage skrušenosti
in upor, ker človek mine že ko zakoraka.
Moj svet je sestavljen iz misli
porojenih v polnočni temi,
nestalnejši je moj svet od dima,
od žalosti je tišji.
Sto vsemirov moj svet v sebi nosi
in sto krogov vic očiščevalnih.
MOJA VIZIJA
Kdor ljubi sonce
ga senca ne zapusti niti za trenutek.
Kdor ljubi barve
mu na zenice pade mrena.
Kdor živi v sebi
ga napada vse od zunaj.
Kdor ne zna žaliti
umira od zadanih ran.
BRAZGOTINA
V duši moji je brazgotina,
ki samo v snu boli.
Podnevi se smejem in je ne čutim,
ponoči se nejasno zbuja s hladom
spomina na neko smrt.
In ne vem od katere bolečine je ostala,
in ali je to bilo jutro
ali mrak, ko se je zarezala v mojo dušo.
In često se bojim: norda ta ni sled preteklosti,
morda je temna slutnja nečesa bolestnega
kar duša še pričakuje..
POTREBUJEM …
Potrebujem mnogo sonc,
in to ponoči,
eno da mi pride naproti,
eno da mi svetlost dá
v nekem prepadu globokem,
eno da ga nosim v roki,
ko od obupa ne vidim prsta pred seboj.
Potrebujem veliko nežnosti vsak dan,
in veliko ljubečih besed,
potrebujem premirje med srcem in spominom,
med nebom in bolečino,
ki pred njim kleči.
Potrebujem z dobrodošlico
ožarjena lica mnoga,
in to vsak trenutek,
potreben mi je prijatelj in to čim večji,
potrebni so mi mostovi viseči
preko sovraštva,
preko nesporazumov nepremostljivih.
BREZ SPOMINOV
Odšla bom od tod
brez spomina na trepet trave blage,
na žalost in mesečino,
na kraj osamljen v gozdu ki temni.
Od tod bom šla brez spominov na vonjave,
ki jih kosci v rokavih prinašajo s travnika,
na skrivnost, ki se premakne pod trepalnicami ob srečanju,
na zlatnik, ki ga potnik preko meje tihotapi.
Odšla bom od tod brez spominov.
Samo na zadnjem ovinku
se bom še enkrat spomnila tvojih oči
kot lepote neke tuje dežele.
UMIRANJE LJUBEZNI
To, da nismo več čarobna bitja,
da ne razumemo več kaj šepeta vejevje,
da se narava pogovarja z nami
kot z drugim svetom,
da nismo več blizki s kamenjem in cvetom,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
To, da nam zvezde spet
kot drugim sijejo,
in misli vračajo v trezno stanje
in da se palače v oblakih rušijo,
da vse dobiva navadne oblike stare,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
To, da jasno vidimo vse stvari,
pomlad, ki jo več ne zaznamo na čelu,
ko si svet svetlo lupino sleče,
in sanje, ki so z vsakim jutrom manjše,
da se je vse v ozko človeško mero vrnilo,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
MONOLOG RAZOČARANEGA
Nasmeški so se sčasoma spremenili
v dolgčas, v solze, v jezo.
Najsvetejše zakletve in
obljube so postale breme.
Iz rok, ki so božale, sedaj veje zlo.
Ni ljubezni, ki ni postala gnus,
ali ravnodušnost ali obžalovanje.
Ni več besed toplih
trikrat izgovorjenih z isto močjo.
Ni več sna, ki ni postal grobo hotenje.
Ni več zaupanja, ki se ni porušilo
niti prepričanja da ni omajano.
Nikoli ni šlo mimo zlo,
ki se je v radosti slutilo.
Nikoli radost in lepota
nista trajali tri polne dneve.
RADOSTI
Kot svetilka na obali reke,
ki se trepetaje podaljša v vodi,
v duši naši vsak se mučen dan
bolestno in trepetaje ponavlja.
A radosti izginevajo hitro
kot krožni valovi na vodi,
kot beli oblaki na nebu;
hitro izginevajo radosti kot pomladi.
Vse je podobno breznom pogrezajočim se
v zemljine globine tople in temne
bežeč od pogleda na kapljo bolečine,
ki išče srca globoke kote.
A radosti so naše krilate,
kot vonjave pomladanske,
kot nove ljubezni naše so radosti krilate.
Strastno, kot školjka zrno peska objame
in jo z biserom obvije,
duša naša bolečino objame
in jo z najdražjim zakladom ovije.
A radosti se opazijo šele ko minejo,
kot iluzije pisanih ptic,
kot mladost, kot življenje
radosti opazimo šele ko minejo.
DOŽIVLJANJE NARAVE
SELIVKE
Skozi noč in vlago
divje se goske selijo na jug
in bolestno kličejo v slovo.
Čutim željo da bi napisala
neko nerazumljivo pripovedko:
kako na krilih svojih belih
s seboj odnašajo
iz duše moje nekaj, kar je dragoceno,
a ne vem kam
in ne vem kaj.
SRNINA MOLITEV
K vzhodu obrnjena
srna pod borom kleči,
moli z molitvijo zveri,
tiho, brez besedi.
Od zarje bleščeče
so njene oči rdeče,
ničesar ne vidi okoli sebe,
ne bližnjih dreves,
ne jezera, niti mene.
Tisočero vekov je gradil
njen visoki hram
in izklesal stebre v njem
Gospod sam.
Pokril je z mahom kamen goli,
da srna lahko na njem moli.
Obrnjena na vzhod,
moli dvignjene glave,
da bori bi rasli ravno,
da zime ne bile bi hude,
da novo bi drevo zraslo
tam, kjer staro je umrlo,
da v jezeru se voda
ne bi presušila,
da bi zarje bile svetle,
da se gozdu izogne grom,
k vzhodu obrnjena
srna moli za svoj dom.
Moli, da človek ji pusti življenje
in prihrani ji trpljenje.
In povsod iz borove skorje,
skozi gozda hram,
dišita smola in timijan.
In ko srna moli za varen dan
svečo ji drži Gospod sam.
POKOŠENI TRAVNIK
Travnik ob reki sanja.
Črički otožno cvrčijo.
Pomrlih trav duše
še vedno lebdijo nad kupom
pokošenih bilk, ki se počasi sušijo.
O, vi ne poznate žalostne
pripovedke o smrti trav.
Črički otožno cvrčijo.
Zjutraj so v domovino trav
prišli velikani kot hrasti
in mrtvo je padlo nešteto
ljubkih, pisanih glav
in nešteto nežnih telesc
so zgrnili v grmade
velikani kot hrasti.
Edino deklica
zlatih, okroglih oči
in trepalnic belih
lebdi nad travnikom
in ranjencem deli
dišeče smehljaje otožne
namesto rdečega soka -
deklica rdečih oči.
Jutri spet ob zori
bodo prišli velikani isti
in strašne železne vile
bodo zgrnile v seno
spremenjene glave mile.
Ležali bodo v skupnem grobu
nešteti milijoni.
Prišli bodo velikani tisti….
* * *
Otožno cvrčijo črički,
sliši se do oblakov;
v večerni tišini
zelene kobilice žalujejo
za svojimi lepimi vitezi.
Jokajo na grobovih
mrtvih, dragih junakov,
sliši se do oblakov.
