Murenček Albert je že vse jutro stal pred ogledalom i.n si urejal tipalnice. Z vsem drugim je bil zadovoljen, posebno je bil ponosen na lepo rdečo pentljo pod vratom, na zelene hlače in zeleni klobuček. Le tipalnice so se mu vse premalo bleščale. Ponovno jih je začel drgniti in upogibati navzgor. Nenadoma je zapazil na rdečih škorenjčkih madež.
»No, sedaj se bom moral ubadati še s tem,« je nezadovoljno zagodel in odhitel po krpo za čiščenje.
Sonce je že zdavnaj vzšlo, rosne kaplje so se že skoraj povsem osušile, ko je zapuščal dom in hitel na hribček s tremi brezami. Tam ga bo čakala pod cvetočo ivanjščico prelepa murnica Milenca. Dvakrat jo je že videl. Kar pozabiti ni mogel nanjo. No, obljubila mu je, da se bo z njim nekaj časa lahko pogovarjala, a le pravočasno mora priti. Plesnih vaj ona ne sme zamuditi za nobeno ceno. Njen oče Leopold in mama Silvanija komaj čakata, da jo bosta videla, ko bo plesala s svojimi prijateljicami na prireditvi v kresni noči.
Hitel je torej Albert, hitel in se znojil. Njegov klobuček je postajal ze vlažen, tako se je začel potiti.
»Glej, glej! Pod upognjenim belim cvetom se nekaj zelo blešči. Je! Ona je! Čaka me,« se je razveselil in se tudi prestrašil, da se mu bo srce od sreče kar ustavilo.
Pred murnico Milenco, ki je res bila pod ivanjščico, je kar frcnil klobuček z glave in jo nagovoril:
»Vesel sem, da nisem zamudil. Pripoveduj mi, kako plešete, kako se zabavate in sploh, kaj vse delate s tvojimi prijateljicami podlisti repinca.«
Milenca je ljubko pogledala izpod zelenegasv. ilenega klobučka, si pogladila rdeče krilce iz žameta, iztegnila nožici, obuti v zelene baletne čeveljce in pomigala z dolgimi tipalnicami ter zagostolela:
»Plešemo pač, kakor nas učijo. Plešemo po godbi murnov Iz treh dolin. Mene vsakič bolijo vse štiri noge. Že mnogokrat sem hotela pobegniti, a oče in mama neusmiljeno vztrajata, naj plešem plešem.«
Upognila je glavico in po obrazu so se ji začele kotaliti solzice in pada ti kar na murenčkove škorenjčke. Albertu se je zasmilila, prijel jo je za ročico in odhitel z njo v jamico, ki je bila tam blizu.
»Pa kako bi te rešil teh muk, prelepa Milenica?« jo je spraševal in tolažil.
»Pač ne pomaga, kar si moja starša vbijeta v glavo, je pribito. Hočeta, da bi me tudi druge družine našega rodu občudovale. Vem, da sem zelo lepa, posebno kadar še razprostrem krilca. A jaz hočem biti lepa le za svojega izbranca, ta ko mislim,« je hlipala dalje.
Murenček jo je gledal, želel je, da bi kar ves dan preživela skupaj, a ji je vseeno svetoval: »Sedaj le steci plesat, morda si bova kaj izmislila, da bi bilo za vse v redu.«
»Res bo tako prav!« mu je odgovorila Milenca in že je tekla proti repincu, da je Albert kmalu ni več videl. Sedel je pod brezo in začel tuhtati, kaj bi bilo najbolje.
A zemlja ob njem se je začela nenadoma premikati. Iz nje je že lezla podolgovata glava z dolgimi brčicami.
»Joj!« je zakričal murenček in odskočil z vso močjo ter se rešil nevarne pošasti iz zemlje.
MILENCA JE PREVZELA OBČINSTVO
Krtino je že dodobro prerasla trava in ravno pravšnja je bila, da so ob njej pripravili murni prostor za nastopajoče in prostor za gledalce. Vsi mur- ni delavci so ta dan oblekli bela oblaČila, na glave so si vsi po vrsti nadeli rdeče čelade. Sonce se je že premikalo proti grmičju, kmalu ga ne bodo več videli. Gledalci s celega travnika so se že začeli zbirati. Murenček Albert si je zagotovil sedež v prvi vrsti. Vsak najmanjši gib svoje Milence bo tako lahko občudoval.
Pred odrom so se postavili belo oblečeni murenčki s čeladami in že je zagodla uvodna melodija godcev Iz treh dolin.
Na sredino prireditvenega prostora se je postavila vitka, v dolgo črno krilo oblečena učiteljica, gospa Cvetinica. Njen govor je bil za vse preveč nepotreben, a so vljudno molčali, še posebno po tem, ko jih je nagovorila:
»Lepo se zahvaljujem vsemu občinstvu, ki se je zbralo, da bi si ogledalo naš najlepši, najbolj dodelani ples, ki ga sploh zmore kdorkoli. Predvsem se moram zahvaliti, da ste nam dovolili pripraviti prireditev tudi na doma čem travniku.«
Potem ko se je končno globoko priklonila in že v naprej pričakovala vidna priznanja, in so ji murni zaploskali, je končno zapustila oder.
Murenček Albert je pozabil zapreti usta, ko je Milenca priplesala še s tremi murnicami čisto v njegovo bližino. Kot bi jih dvigoval vetrc, so se neslišno dvigale nekoliko od tal in se kot valovanje trave spuščale na zemljo.
Toda nebo se je hipoma popolnoma stemnilo. Začelo je močno bliskati, grmelo je. Močan veter je odnašal vse, kar je dosegel. Debele kaplje so v trenutku premočile najlepša oblačila, v katera so bili oblečeni murni. Ti so začeliiskati zavetja v luknjicah, ki so jih dosegli. Ali še bodo sploh prišli do svojih domov.
Murni gasilci so pritekli z veliko ponjavo. Naredili so streho za nastopajoče in jih vodili pod njo na varno. Albert je videl, da Milenca srečno odhaja z gasilci. Pod večjo grudo zemlje je zase našel varno zavetje in kar pod njo čakal jutra.
Travnik je bil opran, vse se je bleščalo od lepote jasnih barv vse naokol li. Murenček Albert je židane volje odhitel proti domovanju murnice Milence. A, kaj je videl? v blizini vhoda se je zbrala truma murnov. Iz vhoda je drla voda z vso močjo.
»Kje so Milencini? Kje sta oče Leopold in mama Silvanija?« je pobaral starejšega murna, ki je bil tudi tam.
»Vsi so se odpeljali s splavom, kamor jih je pač nesla voda. Oče Leopold je bil skrben gospodar. Tudi za takšne ujme se je pripravil. Vso dolgo zimo je povezoval količke, da je bil splav trden in zagotovo varen. Kje so že seda daj, ni mogoče vedeti. Dolgo smo lahko opazovali pisano zastavico, ki je pla polala na splavu. Poglej, vidiš, kam teče voda. Tja nekam proti jugu so se odpeljali, « je modri muren pojasnjeval Albertu.
»Kaj naj brez Milence?« se je žalostno spraševal in si brisal solze v rokav.
»Na jug bom odpotoval. Goloba poštarja, s katerim se dobro pozana moj oče, bom poprosil za pomoč,« se je odločil murenček Albert ter se klavrn odpravil v svoj domek.
MURENČEK ALBERT
Murenček Albert je že vse jutro stal pred ogledalom i.n si urejal tipalnice. Z vsem drugim je bil zadovoljen, posebno je bil ponosen na lepo rdečo pentljo pod vratom, na zelene hlače in zeleni klobuček. Le tipalnice so se mu vse premalo bleščale. Ponovno jih je začel drgniti in upogibati navzgor. Nenadoma je zapazil na rdečih škorenjčkih madež.
»No, sedaj se bom moral ubadati še s tem,« je nezadovoljno zagodel in odhitel po krpo za čiščenje.
Sonce je že zdavnaj vzšlo, rosne kaplje so se že skoraj povsem osušile, ko je zapuščal dom in hitel na hribček s tremi brezami. Tam ga bo čakala pod cvetočo ivanjščico prelepa murnica Milenca. Dvakrat jo je že videl. Kar pozabiti ni mogel nanjo. No, obljubila mu je, da se bo z njim nekaj časa lahko pogovarjala, a le pravočasno mora priti. Plesnih vaj ona ne sme zamuditi za nobeno ceno. Njen oče Leopold in mama Silvanija komaj čakata, da jo bosta videla, ko bo plesala s svojimi prijateljicami na prireditvi v kresni noči.
Hitel je torej Albert, hitel in se znojil. Njegov klobuček je postajal ze vlažen, tako se je začel potiti.
»Glej, glej! Pod upognjenim belim cvetom se nekaj zelo blešči. Je! Ona je! Čaka me,« se je razveselil in se tudi prestrašil, da se mu bo srce od sreče kar ustavilo.
Pred murnico Milenco, ki je res bila pod ivanjščico, je kar frcnil klobuček z glave in jo nagovoril:
»Vesel sem, da nisem zamudil. Pripoveduj mi, kako plešete, kako se zabavate in sploh, kaj vse delate s tvojimi prijateljicami podlisti repinca.«
Milenca je ljubko pogledala izpod zelenegasv. ilenega klobučka, si pogladila rdeče krilce iz žameta, iztegnila nožici, obuti v zelene baletne čeveljce in pomigala z dolgimi tipalnicami ter zagostolela:
»Plešemo pač, kakor nas učijo. Plešemo po godbi murnov Iz treh dolin. Mene vsakič bolijo vse štiri noge. Že mnogokrat sem hotela pobegniti, a oče in mama neusmiljeno vztrajata, naj plešem plešem.«
Upognila je glavico in po obrazu so se ji začele kotaliti solzice in pada ti kar na murenčkove škorenjčke. Albertu se je zasmilila, prijel jo je za ročico in odhitel z njo v jamico, ki je bila tam blizu.
»Pa kako bi te rešil teh muk, prelepa Milenica?« jo je spraševal in tolažil.
»Pač ne pomaga, kar si moja starša vbijeta v glavo, je pribito. Hočeta, da bi me tudi druge družine našega rodu občudovale. Vem, da sem zelo lepa, posebno kadar še razprostrem krilca. A jaz hočem biti lepa le za svojega izbranca, ta ko mislim,« je hlipala dalje.
Murenček jo je gledal, želel je, da bi kar ves dan preživela skupaj, a ji je vseeno svetoval: »Sedaj le steci plesat, morda si bova kaj izmislila, da bi bilo za vse v redu.«
»Res bo tako prav!« mu je odgovorila Milenca in že je tekla proti repincu, da je Albert kmalu ni več videl. Sedel je pod brezo in začel tuhtati, kaj bi bilo najbolje.
A zemlja ob njem se je začela nenadoma premikati. Iz nje je že lezla podolgovata glava z dolgimi brčicami.
»Joj!« je zakričal murenček in odskočil z vso močjo ter se rešil nevarne pošasti iz zemlje.
MILENCA JE PREVZELA OBČINSTVO
Krtino je že dodobro prerasla trava in ravno pravšnja je bila, da so ob njej pripravili murni prostor za nastopajoče in prostor za gledalce. Vsi mur- ni delavci so ta dan oblekli bela oblaČila, na glave so si vsi po vrsti nadeli rdeče čelade. Sonce se je že premikalo proti grmičju, kmalu ga ne bodo več videli. Gledalci s celega travnika so se že začeli zbirati. Murenček Albert si je zagotovil sedež v prvi vrsti. Vsak najmanjši gib svoje Milence bo tako lahko občudoval.
Pred odrom so se postavili belo oblečeni murenčki s čeladami in že je zagodla uvodna melodija godcev Iz treh dolin.
Na sredino prireditvenega prostora se je postavila vitka, v dolgo črno krilo oblečena učiteljica, gospa Cvetinica. Njen govor je bil za vse preveč nepotreben, a so vljudno molčali, še posebno po tem, ko jih je nagovorila:
»Lepo se zahvaljujem vsemu občinstvu, ki se je zbralo, da bi si ogledalo naš najlepši, najbolj dodelani ples, ki ga sploh zmore kdorkoli. Predvsem se moram zahvaliti, da ste nam dovolili pripraviti prireditev tudi na doma čem travniku.«
Potem ko se je končno globoko priklonila in že v naprej pričakovala vidna priznanja, in so ji murni zaploskali, je končno zapustila oder.
Murenček Albert je pozabil zapreti usta, ko je Milenca priplesala še s tremi murnicami čisto v njegovo bližino. Kot bi jih dvigoval vetrc, so se neslišno dvigale nekoliko od tal in se kot valovanje trave spuščale na zemljo.
Toda nebo se je hipoma popolnoma stemnilo. Začelo je močno bliskati, grmelo je. Močan veter je odnašal vse, kar je dosegel. Debele kaplje so v trenutku premočile najlepša oblačila, v katera so bili oblečeni murni. Ti so začeliiskati zavetja v luknjicah, ki so jih dosegli. Ali še bodo sploh prišli do svojih domov.
Murni gasilci so pritekli z veliko ponjavo. Naredili so streho za nastopajoče in jih vodili pod njo na varno. Albert je videl, da Milenca srečno odhaja z gasilci. Pod večjo grudo zemlje je zase našel varno zavetje in kar pod njo čakal jutra.
Travnik je bil opran, vse se je bleščalo od lepote jasnih barv vse naokol li. Murenček Albert je židane volje odhitel proti domovanju murnice Milence. A, kaj je videl? v blizini vhoda se je zbrala truma murnov. Iz vhoda je drla voda z vso močjo.
»Kje so Milencini? Kje sta oče Leopold in mama Silvanija?« je pobaral starejšega murna, ki je bil tudi tam.
»Vsi so se odpeljali s splavom, kamor jih je pač nesla voda. Oče Leopold je bil skrben gospodar. Tudi za takšne ujme se je pripravil. Vso dolgo zimo je povezoval količke, da je bil splav trden in zagotovo varen. Kje so že seda daj, ni mogoče vedeti. Dolgo smo lahko opazovali pisano zastavico, ki je pla polala na splavu. Poglej, vidiš, kam teče voda. Tja nekam proti jugu so se odpeljali, « je modri muren pojasnjeval Albertu.
»Kaj naj brez Milence?« se je žalostno spraševal in si brisal solze v rokav.
»Na jug bom odpotoval. Goloba poštarja, s katerim se dobro pozana moj oče, bom poprosil za pomoč,« se je odločil murenček Albert ter se klavrn odpravil v svoj domek.
