predaleč je čas
da bi se spomnila
uspavanke
samo kakšne moraste sanje
nočejo ponikniti
v svetu kjer je spanje
skoraj prepovedano
si govorim da nisem
nekdo ki ga ponujajo
s popusti
ker je nekako
neprivlačen za tržišče
vzemite jo
pa vam dve leti ne bo treba
plačevati prispevkov
samo ne očitajte nam
da smo sami krivi za
zakon ki je kot počen lonec
predaleč je čas
da bi se spomnila
kaj sem prepevala sinovom
čisto potihem
da bi lepše zaspali
in vsaj sanjali
o življenju
o potici na mizi
o dobri službi
in avtu v garaži
vse visi v zraku
kot da nekdo venomer
otepa prah
samo zato da bi lahko
s prstom risal smeške
ko bi prah legel
na staro komodo
ko zunaj dežuje
v noč brez zvezd
nastavljam budilko
kot nekoč
ko je bilo spanje
predpesem
za prvi dan
preostanka prihodnosti
SI POZABIL
da je sonce vsak dan drugačno
in nikoli nima enake temperature
da se skremženemu obrazu reče bolečina
in se prav tako imenuje odsotnost besed
nasmehov dotikov pogledov
da molk ne pomeni priznanja
niti zanikanja
si pozabil
kako jeseni cvrkutajo sinice in taščice
in kakšen okus imajo misli
med branjem zapisov na topli koži
ali sok češenj iz moje roke
kako zvenijo ščipalke ki držijo sveže perilo
in kako nagajiv je lahko veter
ki v nepravem trenutku pokrije ustnice
si pozabil
občutek padanja v vodo
hlastanja za zrakom med bojem
panike ko nečesa ne moreš najti
in misliš da je dober načrt splaval po vodi
občutek krivde ki bo ostala nepriznana
čeprav bi najraje stekel na sredo ulice
in izkričal drobovje
nisi pozabil
samo zakopal pod kupe odpadlega listja
in pod valove možganskih vijug
premešal koščke različnih sestavljank
in pustil da jih prepredejo sive niti
odsekal roke ki so te premesile
v neprepoznavno gmoto
iz katere gledajo navidezno enake kot so bile
prazne oči
HIŠA ZRCAL
Jaz sem ti in ti si jaz,
svetu kažeš moj obraz;
polna mene – prazen vrh,
iz oči ti gleda srh.
Ko smejiš se, jočem jaz.
A tvoj smeh je le premaz.
Skupne so poti obeh,
vsak ovinek skupni greh.
Tvoja têma, moj je mrak,
moje žile tvoj blodnjak.
Črpaš čas moj, moje dni,
srkaš mojo toplo kri.
Me razumeš brez besed,
vik tišine je magnet.
Moja hiša tvoj je hram,
v tla si vžgala pentagram.
Jaz sem tvoj, ti moj portret,
snet in smet za ta planet.
Svetu kažeš moj obraz,
jaz sem ti in ti si jaz.
BUJENJE ZA JUTRIŠNJI JAZ
predaleč je čas
da bi se spomnila
uspavanke
samo kakšne moraste sanje
nočejo ponikniti
v svetu kjer je spanje
skoraj prepovedano
si govorim da nisem
nekdo ki ga ponujajo
s popusti
ker je nekako
neprivlačen za tržišče
vzemite jo
pa vam dve leti ne bo treba
plačevati prispevkov
samo ne očitajte nam
da smo sami krivi za
zakon ki je kot počen lonec
predaleč je čas
da bi se spomnila
kaj sem prepevala sinovom
čisto potihem
da bi lepše zaspali
in vsaj sanjali
o življenju
o potici na mizi
o dobri službi
in avtu v garaži
vse visi v zraku
kot da nekdo venomer
otepa prah
samo zato da bi lahko
s prstom risal smeške
ko bi prah legel
na staro komodo
ko zunaj dežuje
v noč brez zvezd
nastavljam budilko
kot nekoč
ko je bilo spanje
predpesem
za prvi dan
preostanka prihodnosti
SI POZABIL
da je sonce vsak dan drugačno
in nikoli nima enake temperature
da se skremženemu obrazu reče bolečina
in se prav tako imenuje odsotnost besed
nasmehov dotikov pogledov
da molk ne pomeni priznanja
niti zanikanja
si pozabil
kako jeseni cvrkutajo sinice in taščice
in kakšen okus imajo misli
med branjem zapisov na topli koži
ali sok češenj iz moje roke
kako zvenijo ščipalke ki držijo sveže perilo
in kako nagajiv je lahko veter
ki v nepravem trenutku pokrije ustnice
si pozabil
občutek padanja v vodo
hlastanja za zrakom med bojem
panike ko nečesa ne moreš najti
in misliš da je dober načrt splaval po vodi
občutek krivde ki bo ostala nepriznana
čeprav bi najraje stekel na sredo ulice
in izkričal drobovje
nisi pozabil
samo zakopal pod kupe odpadlega listja
in pod valove možganskih vijug
premešal koščke različnih sestavljank
in pustil da jih prepredejo sive niti
odsekal roke ki so te premesile
v neprepoznavno gmoto
iz katere gledajo navidezno enake kot so bile
prazne oči
HIŠA ZRCAL
Jaz sem ti in ti si jaz,
svetu kažeš moj obraz;
polna mene – prazen vrh,
iz oči ti gleda srh.
Ko smejiš se, jočem jaz.
A tvoj smeh je le premaz.
Skupne so poti obeh,
vsak ovinek skupni greh.
Tvoja têma, moj je mrak,
moje žile tvoj blodnjak.
Črpaš čas moj, moje dni,
srkaš mojo toplo kri.
Me razumeš brez besed,
vik tišine je magnet.
Moja hiša tvoj je hram,
v tla si vžgala pentagram.
Jaz sem tvoj, ti moj portret,
snet in smet za ta planet.
Svetu kažeš moj obraz,
jaz sem ti in ti si jaz.
