MOKARICA

Prvo poglavje

Zgodaj spomladi je France pokopal svojo priletno mater. Bilo je mrzlo in zoprno vreme, a ko se je otoplilo, so se odprli cvetovi prvih forzicij, ki so s svojo rumeno barvo popestrili naravo. Sneg, ki je do nedavna še pokrival prisojne strani, je izginjal s sončnih pobočij; trmasto je vztrajal le še v senčnih dolinah. Narava se je začela spreminjati v težko pričakovano pomlad.

Po desetletju, odkar se je končala vojna, so bile na hišnih pročeljih še vedno vidne posledice puškinih krogel, na vrtovih pa so se zaraščale brazgotine topovskih granat. Domovi se še niso napolnili s predvojnimi stanovalci. Vonj svobode, ki so ga mnogi dihali s polnimi pljuči, je mnogim prinesel spremenjeno življenje. V mnogočem je življenje odstopalo od predvojnega. Dosti ljudi si je utirjalo predvojni način življenja. Živeli naj bi, kot so živeli takrat, ko so si morali z delom in iznajdljivostjo oblikovati dan, teden, mesec… Niso še doumeli, da vojna, pa še svetovna, prinaša spremembe tudi v njihovo življenje.

Prebivalci Rožnega Dola so bili zdesetkani. Malo je bilo družin, ki so imele odraslega moškega v svoji sredini. Če je bil, je bil star in je slej ko prej pričakoval svojo zadnjo uro. Moške najboljših let pa je vzela vojna v gozd ali v ujetništvo. Ko se je ta končala, so se družine, katerih moški so se vrnili domov, zlahka preštele. Če se je vrnil iz gozda, je največkrat postal del režima, ki so ga ustvarili zmagovalci, in je sebi in družini v marsičem spremenil življenje. Če pa je bil povratnik iz taborišča, pa se je oprijel dela, kakršnega je poznal, preden so ga odgnali z doma.

Tudi France je bil povratnik iz taborišča. Ob neki akciji so ju pred tremi leti z očetom Italijani odpeljali v ujetništvo. Preživela sta taborišče in se po italijanski kapitulaciji vračala domov. Zajeli so ju Nemci; nadaljevala sta odisejado ujetnika. Očetovo truplo je zgorelo v nemškem krematoriju, on pa je bil eden redkih preživelih, ki so se srečno vrnili. Doma je našel le še mater; eden izmed bratov je končal med zmagovalci, drugi pa pri njihovih nasprotnikih. Mati se je živa pretolkla skozi vojno vihro. Vesel, da sta ostala živa, je začel svoj boj za vsakdanji obstanek.

Pred vojno je bil semeniščnik, ki je na željo staršev odšel v cerkvene šole in skoraj bi bil oblekel talar, če mu ne bi bila svojska trmoglavost in razmišljanje z lastno glavo. V semenišču se je vedelo, da je samo eden prvi, drugi pa so razvrščeni nižje. Vsako odstopanje je bilo kaznovano z različnimi, največkrat disciplinskimi ukrepi. Zaradi svojeglavosti je moral večkrat opravljati dela na dvorišču in v sanitarijah. Ob neki priliki mu je bilo naloženo težje fizično delo, za katero bi dobil dodatnih deset dekagramov kruha, a je izračunal, da se mu to delo ne izplača opraviti. Za delo bi porabil več kalorij, kot bi jih pridobil z dodatnimi dekagrami kruha. To odločitev je zaupal svojemu sostanovalcu, ta pa ga je zatožil pri predstojnikih. Tem ni bilo prav, da razmišlja s svojo glavo, in kmalu je moral pobrati svoje stvari in zapustiti semenišče.

Po vrnitvi si je moral sam zaslužiti kos kruha. Znanja, da bi poprijel očetovo obrt, ki je bila več rodov zakoreninjena v prednikih, ni imel. Brata sta rodbinsko in očetovo delo spoznavala že od zgodnjih otroških let. On pa naj bi bil študiran gospod v družini, kot so jih imele nekatere, sicer redke, družine. Pomagal naj bi vzdrževati vsaj enega nadobudneža, ki bi ga imel kateri izmed bratov. Ko je zapustil semenišče ni bil ne študiran gospod in ne izučen suhorobar. Znal pa se je ozreti okrog sebe in videti tisto, česar mnogi niso videli. Bistra glava je kmalu spoznala, da ljudem na pragu vojne primanjkuje mnogo stvari. Zmanjkujejo jim najosnovnejše življenjske potrebščine. Prihajajoča vojna je vzela tudi državni monopol. Žveplenke, s katerimi so si ljudje kurili, so postale vse bolj iskan pripomoček. Država je njihovo proizvodnjo preusmerila v proizvodnjo zažigalnih sredstev, potrebnih v bližajoči se vojni. Vse bolj iskane vžigalice so zamenjavali s kresilno gobo. Domiselnemu fantu je padlo na um, da bi se dalo prav s tem kaj zaslužiti. Tuhtal je in opazoval vsakdanje življenje na vasi. S pilo, ki je bila v hišnem gospodarstvu nepogrešljiva med orodjem, je iz železa napilil drobne kovinske delce. Opilke je pomešal med cementno mleko in mešanico vlil v pšenične slamice, ki jih je pred tem narezal na nekajcentimetrsko dolžino in jih na enem koncu zamašil z ilovico. Cementna masa, pomešana z železnimi opilki, se je ob toplem štedilniku kmalu strdila. Ko je ocenil, da je vsebina dovolj trda, je slamice po dolgem razparal, vsebino izluščil ter jo do konca posušil. Razlomil jo je na nekaj milimetrov dolge paličice in kresilni kamenčki so bili godni za prodajo. Njegova svojeglavost se je zdaj pokazala kot koristna

Po vojni je bil spet pred vprašanjem, kako obstati ter materi in sebi preskrbeti kaj za v lonec. Država je zahtevala davek in izpolnjevanje takih in drugačnih obveznosti. Spet je rešitev poskrbela njegova bistrost. Ko se je potikal po kajžarski domačiji, je ugotovil, da se v hiši potrebuje razna posoda, ki se je med vojno ali izgubila ali uničila. Škafi, čebri in podobno posodje se je marsikateri družini zaradi razsušenosti razsulo ali pa sesul kovinski drobec granate. Kopal je po spominu, da bi odkril, kje so pred vojno izdelovali tako posodje. Razmišljal je: malo pameti, malo vztrajnosti, pa bi obvladal posel! Predvsem je moral ugotoviti, kje so že izdelovali tako robo, a zdaj ni več moških rok, da bi s tem nadaljevale. Tam bi se dalo dobiti potrebno orodje.
Čeprav so ljudje rabili posodo in orodje, jim je šel v nos njegov zaslužek. Zavist je bila še kako opazna. Sprevidel je, da ni smiselno povečevati obsega obrti. Zameril bi se mnogim in aktivisti, ki so sodelovali v oblastvenih odborih, bi mu kaj kmalu zakuhali kakšno neprijetnost. Pogostokrat je pomislil, da bi se prizetil h kateri izmed vdov na spodobno domačijo in tam zasnoval napredno gospodarstvo, ki bi temeljilo na obdelavi zemlje in na pameti ter na delovnih rokah. Ni se mu izšlo; predpisan je bil tudi zemljiški maksimum zaradi katerega ne bi mogel povečevati posestva.

Ko je prešteval razbite domačije, se ni videl na nobeni. Ko je tehtal razum in srce, mu je eno manjkalo. Ni se mogel odločiti. Življenje je prepustil usodi v dobri veri ljudskega reka, da življenje teče tako, kot je človeku usojeno.

Razmetani domovi po brežini rožnodolske doline s potokom v sredini so bili priče boja prednikov z naravo. Postavljali so hiše tam, kjer se je našla krpa obdelovalne zemlje in kjer je ni dosegla povodenj. Prav ob potoku, ki je v dežju narasel v dokaj veliko reko in je pogosto prestopil strugo, si je že pred časom nekdo postavil mlin. Za pogon mlinskega kolesa tudi v sušnih obdobjih, si je eden izmed lastnikov napravil jez, kjer se je v deževnih dneh nabralo toliko vode, da se je mlinsko kolo vrtelo tudi, ko je narava škrtarila z mokroto.

Naslednji rod si je omislil tudi žago. Venecijanka je delovala do vojne in potem še nekaj časa, dokler ni gospodarja neke noči pobrala tema in so ga ob jezu našli s prestreljeno lobanjo. Tako je z domačije odšel gospodar, ki si je komaj dva meseca pred tem z obrobja mesta pripeljal nevesto.

Mladi gospodar, ki je že v tretji rod prenesel isto hišno ime, je bil spoštovan daleč naokoli. Pred vojno je bil dejaven tudi v občini in njegova beseda je kljub mladosti imela pomembno težo pri občinskih odločitvah. Ko si je iskal zakonsko družico, je segel daleč v primestje. Frida, tako ji je bilo ime, bi ob njem postala spoštovana gospa v tem okolju. A življenje teče po svoje, po dveh mesecih zakona je postala vdova. Ostala je sama na domu z žago in mlinom. Vojna in strah pred osamelostjo, obveznostmi do domačije in pred vojaštvom ji je narekoval, da je k sebi vzela svojo mlajšo sestro. Družno sta veslali in preveslali vojni čas.

Hišno ime Pri Mokarju je gotovo izhajalo iz dejavnosti – mletja moke. Ljudje niso rekli, da nesejo zrnje v mlin; rekli so, da gredo k Mokarju ali, pozneje, k Mokarici. Zato so jima rekli: Mokarici. Da bi se ženski razlikovalo, so primoženi rekli tastara Mokarica, njeni sestri pa tamlada Mokarica.

V obnašanju in izražanju sta bili neposredni. Njun značaj sta dopolnjevali modernejša vzgoja in svobodomiselnost ljudi iz mesta, kjer so se mešali različni pogledi na življenje in bogatejša človeška spoznanja. S svojimi navadami sta izstopali iz tamkajšnjega kmečkega okolja. Zato so se ob njiju brusili opravljivi jeziki in jima jemali dobro ime. Opravljali so ju za hrbtom, saj so vsi potrebovali njun mlin.

V vojnem in povojnem času sta tudi onedve imeli križe in težave. Vzdrževali sta dom, ki je imel le še mlin; žaga pa je ves vojni čas in desetletje po njem propadala, ker ni bilo nikogar, ki bi jo vzdrževal.

Ženski pa sta imeli še drugačne težave. Fridi se je prav med ofenzivo približeval čas poroda. Dogodek, ki bi bil v normalnih okoliščinah zaželen in ponos ter čast Mokarjevemu gospodarju, se je neizprosno bližal. Zdaj pa je bil za Mokarico silno obremenjujoč. Bila je zaskrbljena. Ni imela moža, zaradi ofenzive pa je bilo tudi oteženo gibanje ljudi. Babica ni mogla priti k porodnici in tudi ne katera izmed izkušenih sosed. Fridi pa je bil to prvi porod. Neizkušeno sestra naj bi nadomestila babico.

Ko sta se pripravljali na porod, na nekatere stvari nista bili pozorni; nista jih poznali, zato tudi ne pričakovali. Pa je otrok vseeno srečno prijokal na svet. Potrebno ga je bilo le še ločiti od materinega telesa. Kako in kje je treba prerezati in zavezati popkovino, ko sta se pripravljali na porod, na to nista pomislili. Ko je prišlo do tega, si nista znali odgovoriti. Mlada mati ni mogla vzeti k prsim novorojenčka. »Odreži!« je ob naporu hlipala sestri. Ta ni vedela, s čim in kje. Ko je le našla škarje, je prerezala otrokovo vez z materjo. Že po nekaj minutah je jok, s katerim je otrok dokazoval, da je vstopil v ta svet, postajal vse šibkejši. Kmalu je njegov glas popolnoma zamrl…

Nad Mokarijo so letele granate, ki so jih v zaporedju bruhali topovi. Ropot oklepnih vozil je pretresal iz kamna zidano hišo. V njej sta ob mrtvem novorojenčku trepetali obe Mokarici. Otroček je odletel med angelčke. Groza letečih granat in pogled na umrlega, komaj rojenega otroka, je ženskama jemal glas. V pričakovanju sodnega dne nista mogli iztisniti iz sebe besede, kjer bi potolažile druga drugo.

Bog je naklonil tastari Mokarici nadaljevati življenje. Mrtvega dojenčka pa je mlajša Mokarica skrila v hladni kleti, da bo počakal na pokop, ko bo minila ofenziva.

Taka je bila medvojna zgodba obeh Mokaric. Ljudski glas pa jo je opravljivo oblikoval po svoje; vsak pripovedovalec je dodal še nekaj, da je bila zgodba še bolj nenavadna.

Pa še po nečem sta bili Mokarici v sosedskih očeh posebni. Ko se je končala vojna in so se okupatorjevi vojaki umikali, so nekateri med njimi opešali. Opešal je tudi Fritz, ki zaradi telesne šibkosti ni mogel slediti skupinam, ki so se neorganizirano pomikale mimo Mokarjeve domačije. Od vojne izčrpano telo je tisto noč obnemoglo v Mokaričinem hlevu.

Koščeno postavo s kocinastim obrazom je pokrivala visoko krojena kapa s šildom in jo s suknjeno vojaško uniformo ščitila pred hladom zgodnje pomladi. Usnjeni škornji so ji omogočali čvrst korak, kamorkoli je bila namenjena.

Telo, z majhnim plamenčkom življenja v njem, se je zavleklo na nastilj, ki je ostal še od takrat, ko so partizanski vojaki odvlekli iz hleva še zadnjo žival z vimenom. Mokarici sta mu iz usmiljenja dajali jesti, in mož se je kmalu opomogel. V zahvalo jima je ulovil konja, ki je, prav tako kot on, izostal za bežečimi sovražnimi vojaki. Našel je tudi vrv in žival privezal k jablani, da si je sama našla šop zgodnje pomladanske trave. Po nekaj dneh si je koščeno telo opomoglo, a mož ni kazal želje po odhodu. Bog ve, iz kakšnih razlogov je prišel s Hitlerjevo armado v naše kraje! Ženski nista razumeli njegovega jezika in tudi on ni razumel njiju. Sam od sebe je začel delati na dvorišču in zapuščeni žagi. Krmil in vzdrževal je konjski rep, ki se je očitno privadil hlevu in gospodarju. Tako sta se pri Mokaricah nenadejano znašla moški in konj, ženski pa sta bili zaradi moškega še dodatno predmet opravljanja.

Drugo poglavje

Maj je bil moker. Zatišno prvomajsko jutro je dovoljevalo le toliko, da je godba po vaseh odigrala jutranjo budnico. Kmalu, ko se je polegel glas trobent, so padle prve kaplje pomladanskega dežja. Izpod neba je sledila velika ofenziva, ki ni prenehala cela dva tedna. Ljudje, ki jim je še pred dežjem uspelo posaditi poljščine, so zmajevali z glavami, da bo moča že spomladi pobrala pridelek. Starejši so pripovedovali, da v svojem življenju še niso doživeli takega deževja. Skupna je bila ugotovitev, da so letos nastopile stoletne vode. Voda je vrela iz vsake mišje luknje in iz vsake krtine. Z gore okrog dolinice se je po drčah in koritih valila voda, ki je napojena zemlja ni mogla več sprejeti v svoje nedrje. Potok Bistrica je že davno ušel iz svojega korita in kalna voda je segala visoko do prvih hiš, ki so čepele na položnem bregu.

Mokaričina žaga je bila že po prvih dneh deževja pod vodo. Skozi poslopje, je deroča voda odnašala slabo pritrjene deske, in kmalu je bila žagarska lopa brez poda. Sredi razdejanja je sameval gater kot osamelec sredi ravnine. V mlinu je voda segala do kamnov in le pogumna Mokarica, ki je brodila po deroči vodi, je rešila zrnje, ki so ga ljudje prinesli v mlin. S podvojeno močjo je prestavljala vreče na varno in sporočala lastnikom, da prevzamejo pripravljeno moko.

Tamlada Mokarica je odnašala kokoši iz kurnice, ker je voda že segala do letev, na katerih so čepele. Kljub nepretrganemu nalivu izpod neba in kipenju pobesnele struge, je poskušala reševati vse, kar je še bilo mogoče rešiti, na razmočeno strmino.

Fritz je zapodil konja iz hleva. Voda je živalim segala do kolen in kravi, ki ju je pred letom od nekod prignala Frida, sta se nemirno penjali v betonske jasli. Mestoma je moški poskušal s cepinom zadržati tram, ki ga je deroča voda iztrgala iz lesene zgradbe.

France je opazoval položaj okrog svoje hiše. Ker je bila zgrajena na brežini, je deroča voda ni dosegla. Nekaj lučajev niže so okoličani Mokaricam reševali domačijo. Šel je po zdrti poti do žage, ki je vse bolj izgubljala svojo prvotno podobo, in se pridružil reševalcem, ki so ženskama prišli v pomoč. V svinjaku sta se v blatni vodi utapljala jesenska prašiča. Nad površino sta molela le rilca in četvero ušes. Očitno je živalima popuščala moč in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bosta omagali ter izginili pod površjem. S težavo je France dvignil loputo nad koritom, v katerega se je od zunaj nalivala hrana ju je zgrabil za ušesa in živali sta se nagonsko pognali čez korito ter stekli po hribu navzgor.

Tudi krajevni ljudski odbor je sprožil alarm. Gasilci so s krampi in železnimi kavlji, nasajenimi na dolgih lesenih drogovih, odstranjevali plavajoče vejevje in odrivali hlode, ki so se gozdili v poslopje. Z deponije nad vasjo, kamor so brigade obveznih prostovoljcev navažale hlodovino, posekano v podržavljenih gozdovih, preden bi jih s starimi Škodami odpeljali bogve kam, jih je prinašala deroča reka. Reševali so, kar jim je bilo dosegljivo, preden bi to dosegla in odnesla deroča voda.

Na polovici maja se je dež unesel. Vodovje je obmirovalo in voda je počasi odtekala. Pokazala se je vsa razsežnost vodne ujme. Posebno velika škoda se je kazala na Mokarjevem domovanju. Ljudje so odstranjevali posledice povodnji. Prizadete so bile vse domačije, tudi če ni skozi njihova poslopja drla voda. Najbolj prizadeta je vendarle bila Mokarjevina, ki je zaradi mlina in žage prislonjena na reko. Tudi po brežini je voda še vedno izvirala iz krtin in tekla po razmočeni brežini. Nekateri oškodovanci so nad storjeno škodo molili, drugi so le jadikovali in z radostjo strmeli v jasnenje neba, na katerem je po štirinajstih dneh prvič posijalo sonce. Kljub vsej grozoti so imeli ljudje občutek, da se jim z jasnino odpirajo nebesa.

Tudi Mokarici sta z naporom poskušali spraviti dom v red. Bilo je očitno, da žage ne bo več. Sredi upadajoče vode je štrlelo tramovje, na katerem je visela vegasta streha. Fritz, ki ni znal kaj dosti slovensko, je v družini molčal, delal pa z vso skrbnostjo, kot da je to njegov dom in da bo tu do smrti užival sadove svojega dela. Kot da je njemu voda napravila škodo, tako vestno je čistil in urejal dvorišče. Frida je večkrat pomislila, da je Fritz od Boga dan blagoslov za Mokarjevino. Ni se več ubadala z mislijo, zakaj je nepovabljen ostal pri hiši. Izkazalo se je, da se dobro razume na hišna dela. Ko je od sosedov kupila teličko, da bi jo vzredila in bi ta dajala mleko za družino in prašiče, je Nemec ročno prevzel skrb za vzrejo. Videlo se je, da zna opravljati hlevska dela.

Sami od sebe so se razporedili za posamezna dela. Ana je skrbela za vzrejo prašičev, Fritz se je posvetil hlevu, Fridi pa je ostalo vse drugo. Človek bi se čudil mestnima ženskama, da tako zgledno gospodarita in organizirata kmečko delo. Ana se je po dogovoru s sestro odločila, da bo vzredila svinjo za vzrejo mladih pujskov. Lahko bi jih prodajala okoliškim kmetom, ki so jih vsako jesen iskali v več ur hoda oddaljenih vaseh. V hiši bi bil dodaten denar. Poizvedela je, kje imajo merjasca, h kateremu bi pripustila svinjo, in kmalu sta s Fritzem v velikem lesenem kurniku, ki ga je ta napravil iz nalovljenih desk, peljala še ne enoletno svinjo k pripustu. Sledila je brejost in nato mladički.

Frida se je posvečala mlinu. Ta naj bi domačiji spet postal vir dohodka. Daleč naokoli je le Mokarjev mlin, a treba bi ga bilo usposobiti, je razmišljala. Čez nekaj mesecev bodo ljudje poželi pšenico in rž in spet bo treba namleti moko. Popravilo mlina in mlinskega kolesja pa je zahtevno delo; potrebuje veščega in priročnega človeka, ki se razume na tehniko. V mislih je prečesala okolico, kje bi našla takega mojstra. Žal, vojna je opravila svoje! Domačini, ki so poznali mojstre daleč naokoli, so povedali, da je že dolgo, kar je še zadnjemu mojstru, ki je znal zgraditi mline, ob neki nesreči strlo glavo. Mož se je ukvarjal s pogonskim kolesjem, domači otrok pa se je igral z loputo v koritu in usmeril tok vode, da je zavrtela mlinsko kolo in nesreča je bila tu.

Odšla je k Francetu. Prestopila je hišni prag in brez hrupa odrinila krilo vhodnih vrat. Mrak v veži ji je razširil zenice, in oči so se prilagodile mračnemu prostoru. Izza priprtih vrat hiše, iz katere sta prihajala ropot in šumeč glas Francetovega rezilnika, je prihajala svetloba, ki je kolikor toliko osvetljevala korake po obrabljenem grčavem podu. V hiši je zagledala krepkega moškega. Dvignil je pogled, in rezilnik mu je zastal na neobdelani dogi. Preden je utegnil karkoli reči, ga je Frida prijazno pozdravila: Pogled mu je zdrsel po ženski postavi, ki je nenadejano stala v njegovi kmečki izbi. Čeprav sta se soseda dobro poznala, se mu je pogled občudovanja zazrl v sliko krepke in postavne ženske, s katero bi se bil pokojni Mokar postavljal v vsaki ugledni družbi. Po nekaj vsakdanjih besedah, s katerimi je začela pogovor, se je opogumila: Vstal je in ji ponudil zdrgnjen, verjetno že dolga desetletja, če ne celo stoletje, star bukov stol. Ni se branila. Sedla je in ga gledala. Ne samo kot moškega, ampak morala je pretehtati njegov izraz, če ji je pripravljen pomagati. Zatrla je v sebi slo po moškem. Ni se smela prepustiti čustvu in strasti, ker je imela teža vsakdanjega življenja prednost pred tem. Če ji bo pritrdil, je bila prepričana, bo delo dobro opravil, in se bo v mlinu spet mlelo. K Mokarju se bo spet vrnilo življenje, kot je bilo pred nesrečno ujmo. V Francetu so se vzbudile pregrešne misli. Ona hvali Fritza, kako je priročen… Je priročen samo v hlevu? mu je šinilo skozi možgane. V trenutku se mu je prebudila misel, ki ga je nekoč že zaposlovala, ko je razmišljal o svoji prihodnosti. Ozrl se je po prostoru, da bi ocenil, koliko časa potrebuje za dokonča začeto, preden bi obljubil. Tretje poglavje

Čeprav je delal pozno v noč, da bi dokončal napol narejene izdelke, Francetu dolgo ni hotel priti spanec na oči. Premetaval se je na ležišču in premišljeval, koliko časa bo delal pri Mokaricah. Niti za trenutek ni pomislil, da dela pri mlinu ne bi znal opraviti. Vprašanje je bila le pomoč za tista dela, ki potrebujejo več rok in več moči, ter ustrezen les, ki ga je gotovo odnesla voda. Vse se bo videlo sproti, je tuhtal, ko je v postelji čakal, da mu spanec leže na oči. Pa ni in ni hotel priti. Pred oči mu je prihajala Mokarica, skladne in spodobne postave, ki ji je usoda prekrižala zastavljeni način življenja. Čeprav je pozno zaspal, ga je napeto pričakovanje drugega dne zgodaj spravilo iz postelje.

Zgodaj zjutraj je bil pri Mokaricah. Tam so imeli vsi trije opraviti z jutranjimi deli. Sam pa si je najprej ogledal, kaj vse bo treba postoriti pri mlinu. Nekaj podpor, novo korito za dotok vode na lopatasto kolo, podstavek mlinskega kolesa in še in še, je ugotavljal. Ker se je v poletnem mesecu pretok vode zmanjšal, je odločil, da bo najprej začel z delom na mlinskem kolesu in na vsem, kar je potrebno napraviti zunaj stavbe. Hitro je ugotovil, da bo popravilo trajalo dolgo. Če bo spet začelo deževati, bo zunaj že narejeno in bo v miru popravljal znotraj. Mokarica mu je ponudila šilce žganja. Zahvalil se je, da redko pije, pa še prezgodaj je zanj pitje ob tej uri.

Na dvorišču se je srečal s Fritzem. Uporabil je vse znanje jezika, ki se ga je naučil v semenišču. Tudi Fritz je že ‘pobral’ nekaj stavkov, ki sta jih pogosto uporabljali Mokarici. To se je videlo, ko se je odzival v vsakdanjem pogovoru z obiskovalci. Ugotovil je, da je prišel sosed popravljat mlin. Ko mu je France hotel razložiti, da bo potreboval njegovo pomoč, je ta hitro ugotovil, da bo treba ‘mojstru’ pomagati to in ono pri delu. Tudi France je ob tem ugotavljal, da je Fritz zares priročen tudi za taka dela. To svoje spoznanje si je potrjeval ob vsaki fazi dela, ki sta jo opravila skupaj.

Tamlada Mokarica si je dala opraviti v svinjaku. Z veseljem je opazovala doječo svinjo, ko so ji mladi pujski vlekli za grah debele sesce. Osem štručk je ležalo ob materinem trebuhu. Ni si mogla kaj, da veselja nad prašičjo družinico ne bi prenesla tudi na Franceta. Frida in Fritz sta bila že navajena Aninih vabil. Zdaj je morala idilo v svinjaku pokazati še njemu. Povabila ga je v hlev. Tam je Fritz naredil novo svinjsko stajo, ko je ugotovila, da je svinja breja. Naslonila sta se na ograjo in opazovala dogajanje. Prvič v življenju je France videl materinski prizor živali, kako potrpežljivo prenaša vragolije svojih mladičkov. Bil je presenečen nad tako materinsko ljubeznijo, kot jo je svinja izkazovala svojim otročičem. Kar nekaj časa sta drug poleg drugega slonela na robu ograje in poslušala zadovoljno kruljenje doječe matere. Čez čas je začutil Anino dlan. Pomislil je, kako naj se na dotik odzove, in že je oprijeto pest prekrila ženska dlan. Obrnil je glavo in jo presenečen pogledal v obraz. Samo trenutek ga je uzrl, ker se je prav ta obraz približal njegovim ustnicam in mu prilepil poljub. Še nikoli v življenju ni doživel poljuba, ni vedel, kako deluje na moškega. Kot semeniščnik tega ni smel niti vedeti, potem pa je bila vojna in spet ni bilo prilike za poljubljanje, po vojni pa je bil trd boj za obstanek in ni našel prilike, da bi izkusil to sladkost. Hip po srečanju ustnic so se njene že odmaknile. Kot, da ni bilo nič. Morda mu je hotela reči, kako lepo je v hiši, če ima družina kup otročkov? Zdaj je on pokril njeno pest, oprijeto na robu ograje. Pred vrati se je že motovilil Fritz. Hitro sta odmaknila roki in brez besed odšla od svinjaka.

Fritz, ki se je očitno dobro spoznal na tesarska dela, je deske, ki so se med povodnjo ujele pri stebrih, privlekel na delovišče. Korak za korakom je napredovalo delo. Frida jima je za malico prinesla pečen koruzni kolač. Prijetno hrustljavo skorjico je pomazala s surovim maslom, ki se je v topli ponvi stopilo in poniknilo v sredico. Cenena jed je bila v povojnem času nekaj najboljšega na svetu. Take France še ni jedel. Povabil je ženski, naj se jima pridružita pri jedi. Ni bilo treba dvakrat reči. Morda sta vabilo celo pričakovali, le da sta se zaradi najetega delavca odrekli skupni malici. Vsi štirje so zajemali narezane koščke iz ponve, postavljene na obrnjen zaboj, ki jim je služil za mizo. Motorist v usnjenem jopiču, s pilotsko kapo ter varilskimi očali na njej je razjahal motor, ga prislonil k drevesu, si potisnil očala visoko na čelo, da bi s prostimi očmi bolje videl ljudi in okolico. Iz usnjene torbe, ki mu je visela čez ramo, je privlekel sveženj ovojnic, izbrskal eno ter jo pomolil Mokarici. Odprla je ovojnico in izvlekla kos papirja, popisanega s črkami starinskega pisalnega stroja. Ana in France sta radovedno čakala, kaj bo prebrala. Tudi Fritz je čakal, če pisanje vsebuje kaj nevsakdanjega. Samo pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega, da bi ugotovil, kaj hoče ta dopis. Frida je najprej z očmi preletela napisane vrstice, da bi si čim prej potešila radovednost, potem pa je prebrala na glas:

S terena smo obveščeni, da se pri vas zadržuje oseba poražene okupatorske vojske. Ta ni v naši evidenci. Z njo se zglasite jutri ob 9. uri v pisarni Krajevnega ljudskega odbora! S seboj naj prinese dokument, iz katerega bo razvidna pravica bivanja v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Spogledali so se. Fritz je iz njihovih pogledov ugotovil, da je beseda o njem. Fritz je iz zadnjega žepa izvlekel oguljeno in obrabljeno izkaznico wermachta. To je bil edini dokument, ki ga je imel. France je menil, da to najbrž ne bo tisto, kar zahteva oblast.

Ta obisk je vsem pokvaril malico in razpoloženje. Bilo jim je jasno, da morata Frida in Fritz na zaslišanje. Tako je ukazala ljudska oblast. Razšli so se vsak k svojemu delu.

Zjutraj sta Frida in Fritz že pred pol deveto uro odšla v urad krajevnega ljudskega odbora. France je nadaljeval delo pri mlinskem kolesu. Naravnaval ga je, saj sta ga s Fritzem prejšnji dan le zasilno namestila v ležišče. Nerad je zapustil delo, saj se je ravno prav ogrel. Kljub temu je odložil kladivo in šel za žensko v svinjak. Ana je zaprla vrata za njima. Ko sta se približala pregraji v kateri so se po materi svinji spet kotalili njeni otroci, je stopila predenj. Prijela ga je okrog pasu in rekla:

»France, vzemi to, kar moški ženski vzeti mora…!« Obesila se mu je na vrat in poiskala njegove ustnice.

France je obstal. Ko so se mu vklopili možgani je pomislil na opravljanje ljudi, ki so Mokarice opravljali, da so nezaslišano svobodomiselne. Opravljivi jeziki so rekli, da se ženskama pozna, da so prišle iz mesta, no, skoraj iz mesta. Tam si menda ljudje bolj kot na podeželju odkrito izkazujejo čustva. Menda neposredno povedo, če koga ne marajo ali pa še bolj, če jim je kdo všeč. Prav to se je zdaj zgodilo njemu. To mu izkazuje z dotikanjem, poljubljanjem in zdaj še s tako pesniškimi besedami. Še nikoli ni doživel ženskega povabila. Njegova predstava o dekletih je bila, da morajo fantje uporabiti vso svojo zvitost, da dobijo od dekleta poljub. Ana pa naravnost kliče po njem. Strah ga je bilo, ker še ni imel izkušenj z ženskami. Kaj, če bo v njenih očeh nevednež? V mislih se mu je odvrtel pogovor s svojim cimrom v semenišču. Takrat sta teoretično obdelala žensko in človeški nagon. Razgreta v strasti sta si predstavljala, da imata pred seboj žensko telo. Ko pa sta se po nekem času zavedela, o čem govorita, sta se pokesala za take grde misli in besede. Vsak zase sta odmolila zdravamarijo in prosila Devico za odpuščanje pregrešnih misli. Zdaj pa ga ženska resnično sili v pregreho. Da bi si olajšal vest, je v trenutku pomislil, da ni več semeniščnik, da je čisto navaden človek, ki stokrat na dan greši. Misli so se prilagajale trenutku. Zdaj je vseeno, če ima še en greh več. Stisnil jo je k sebi in jo zavihtel na kup nastilja, ki ga je imela pripravljenega, da ga občasno vrže v pregrado svinji in mladičkom za mehko ležišče. Ni se mogel spomniti, če je bil kup tukaj že včeraj. Morda ga je Ana namerno pripravila za njuno srečanje. Morda je to zgolj slučajnost. V strasti nista slišala prašičjih glasov. Morda sta celo onadva s svojim hropenjem vznemirjala prašičjo družinico, ki se je odzivala tako, kot se je. Ko sta vstala, mu je šepnila: Vrnila sta se vsak k svojemu delu in vsak po svoje premišljevala o sladostrastnem doživetju.

Po povratku z zaslišanja je Frida razložila, za kaj gre. S sestro sta osumljeni, da sta že med vojno sodelovali z okupatorjevimi vojaki. Poleg tega Friz, ki pripada poraženi okupatorski vojski, nima dovoljenja za bivanje v naši državi. Ker so v krajevnem ljudskem odboru ljudje, ki potrebujejo njen mlin, so ji namignili, da bi Nemcu dovoljenje za bivanje izdali, če bi on ali sestri dokazali, da so za njegovo bivanje tukaj opravičljivi razlogi. Niso se izjasnili, kakšni. Za ureditev zadeve so mu dali šest mesecev časa. Po tem roku bo izgnan iz države. Vsa odgovornost za bivanje bivšega nemškega vojaka je na njem samem, je povzela Frida. Ker Fritz ni razumel pogovora na krajevnem ljudskem odboru, je Frida prosila Franceta, da mu pove, kako in kaj sta opravila.

Resda je pred dokončnim dejanjem še celega pol leta časa, a v takih primerih čas silno hitro beži. Od te ure dalje bodo morali razmišljati, kako se bo zadeva uredila. Če se bo! Če bo Fritz moral oditi, Fridi ne bo vseeno. Manjkal bo par pridnih rok in vsa dela, ki jih zdaj opravlja on, bodo padla na Ano in Frido. Obe sta se tudi že navadile nanj. Bili so kot družina. Podtikanja iz okolice, češ da mora nekdanji nemški vojak zadovoljevati kar dve ženski, so tudi potihnila. Vsaj onidve jih nista slišali ali pa jih nista hoteli slišati. V njihovo skupnost se je naselila težko rešljiva težava.

Moška sta nadaljevala delo v mlinu. Oba sta razmišljala o današnjem dnevu, le da je France še dodatno poskušal reševati Fridin in Fritzev problem. Zato je prosil Fritza, naj mu za božjo voljo pove, zakaj ni odšel s svojimi ljudmi, ko si vsak normalen človek po vojskovanju v tuji deželi želi čim prej oditi domov. Mož, ki se je že dodobra telesno popravil, je v odgovor le povedal nekaj stavkov: »Bil sem zaprt. Zgodilo se mi je, da so me obsodili na petnajst let. Izpustili so me, ker sem pristal, da se bom vključil v wermacht. To sem tudi storil. Bil sem na vojaški svobodi. V neki bitki se nisem hotel preveč izpostaviti strelom, pa so mi moji nadrejeni močno zamerili. Zagrozili so mi, da se bom moral po vojni spet vrniti v zapor. Pa sem rajši ostal tukaj.«

Francetu ni šlo iz ust, da bi ga natančneje spraševal, zakaj si je zaslužil zapor, vendar ga je razumel. Nikoli se ne ve, čeprav je Hitler izgubil vojno, da se najde kdo, ki bi ga spet spravil za rešetke. Obljubil mu je, da tega ne bo povedal ženskama. Morda bi imeli pomislek in bi spremenili odnos do njega, če bi vedeli, da imata pod streho kriminalca.

Mlin je spet mlel kot pred vodno ujmo in Mokarica je spet mlela žito okoliškim kmetom. France je večkrat prišel k njima in užival v opravljenem delu; ves pogonski mehanizem mlina je deloval brezhibno. Užival je v samopotrditvi, da zna opraviti tudi zahtevnejša dela. Zdaj, ko si je zadovoljno ogledoval mirni tek vodnega kolesa, kako poenostavljen je dostop do mlinskega silosa, kako vanj mlinarica brez naprezanja stresa vreče zrnja, mu je pogled uhajal še na razdejano žago. Ocenjeval je žagarsko lopo, če bi jo bilo vredno spet usposobiti. Globoko pod podom žage, kamor je nekoč padalo žaganje, je zagledal tri debele smrekove hlode, ki so po umiku vode, nasedli na razmočena tla. Bili so zagozdeni globoko na težko dostopnem kraju. V mislih jim je našel namen. Mokarica mu jih bo dala za delo, ki ga je opravil. Tako ona ne bo na škodi, on pa bo prišel do lesa za svoje izdelke. Ker ve, od kod jih je prinesla voda, tudi ve, da je zagozdeni les iz tistega kupa hlodovine, ki ga že uporablja. Prepričan je bil, da hlodov brigadirji, ki so bili mobilizirani na štirinajstdnevno delo v gozdu, ne bodo iskali, saj jim je bilo pomembno le to, da zadostijo zahtevam oblasti, za usodo lesa pa jih ni brigalo. Celo nasmihali so se, ko je voda odnašala rezultat njihovega dela. Prepričan je bil, da se bo les lepo klal in bo uporaben za izdelavo posodja. Fritz jih bo s konjem izvlekel izpod lope ter pomagal razrezati. To ne bo lahko delo, je ocenjeval, a če si iznajdljiv, se lahko marsikaj naredi. V to je bil prepričan, sicer ne bi prišel do lesa za svoje izdelke. Samo nekaj ljudi ve, in eden izmed njih je prav on, kako priti do lesa. Za nekaj jurjev jih na deponiji s stotinami hlodov v temnih nočeh razrežejo od njega označene hlode in še tisto noč je les v njegovi lopi. Po cesti je ropotal motor. Ko so ljudje zaslišali njegov glas, so vedeli, da prihaja kurir KLO-ja. Ta pa ni prinašal nič dobrega. Zatopljena v pogovor, ropota nista imela za mar, dokler nista opazila, da pelje proti njima. Pri njiju se je ustavil. Motorist je iz torbe potegnil modro ovojnico z velikim uradnim žigom v gornjem levem kotu in ga, proti podpisu, izročil Fridi. Brez pozdrava je odpeljal dalje.

Odprla je ovojnico. Bila je odločba o obvezni oddaji; tako je pisalo v naslovu. Razšla sta se, on domov, ona v hišo, povedat sestri kruto novico.

Mračilo se je že, ko je na vrata Francetove hiše rahlo potrkalo. Preden se je odzval, je v temačni sobi že stala Frida. Ob skromni svetlobi iz edine žarnice pod stropom je odložil orodje. Po prvih besedah se je usedla na vznožje postelje, saj drugega prostora ni bilo v hiši. Povsod nedokončani izdelki in razno orodje. Sprehodil se je do okna, da bi pridobil čas za pameten odgovor. Pogovora o plačilu opravljenega dela pri mlinu ni pričakoval, ker ji je prejšnjikrat jasno povedal, da računa na tisti les in na Fritzčevo pomoč pri razrezu in spravilu. Tega ni pričakoval. Kljub presenečenju je še naprej gledal skozi okno. Skozi možgane mu je bliskovito švigalo: če bi bila ta ljubezen mogoča, če Frido sam sploh lahko sprejme kot žensko, na katero bi se navezal, bi si jo kot žensko poželel…

Malokdaj je razmišljal o njej, ker je v njej videl žensko, ki živi na spoštovani Mokarjevini. Bila je Mokarjeva in Mokarji so bili zmeraj nekaj več. Mokar se je prav zato, ker se je imel za nekaj več, oženil s primestnim dekletom. In ta ženska ga zdaj prosi za moža, čeprav je on kajžar in ona starejša od njega.

Od dogodka v svinjaku je pogosto razmišljal o Ani; oženil bi jo na svoj dom. Vedno bolj je bila bližje njegovemu srcu. O Fridi pa ni razmišljal. Ko je zdaj razmišljal o njenem predlogu, je imel pred očmi tudi žago, ki bi jo lahko usposobil. Mlin in žaga bi lahko bila dober vir dohodka. Da mu oblast ne bi jemala preveč, je že vzpostavil stike z vaškimi aktivisti. Preden bi ji dal kakršenkoli namig, jo je pogledal. Ali bi to žensko telo lahko vzbudilo tako strast, kot mu jo je nedavno vzbudila Ana. Vse to mu je istočasno rojilo po glavi. Pa tudi njej so misli preigravale druga drugo. Ker se je na ta pogovor pripravila, je obvladovala svoja čustva. Morala je počakati na odgovor ali vsaj na namig ter biti dovolj močna, če bo odklonjena. Osebni in gospodarski razlogi, pa so jo privedli do tega, da mora rešiti to vprašanje. V sebi je bila pripravljena na vse, kar bi od nje zahteval France. Kljub težavi, ki ji jo je naložila oblast, bi se bila pripravljena pred njim preleviti v zapeljivko, da bi začela reševati Mokarijo. Premaknila se je k njemu in ga stisnila k sebi. Ustnice so iskale njegov vrat, obraz … V slabo osvetljenem prostoru se je začenjalo prvo dejanje njune romance. Prižeta drug na drugega sta pridrsala do stikala in eden od njiju je obrnil črni gumb na električnem stikalu. V sobo se je naselil mrak. Mokarici so iz zavesti ušle vse tiste skrbi, ki ji jih je naložila ljudska oblast. Preplavila jo je strast, ki jo je morala dolga vojna in povojna leta odrivati. Zdaj in tu si lahko nabere energije za jutrišnji dan, lahko uravnovesi svoja čustva. Iz glave ji je izpuhtel še tisti ščepec preračunljivosti, ki ga je imela globoko zakopanega v podzavesti. Zdaj je čutila le strast moškega. Prilagajala se je njegovim gibom, ki so ju vodili na ležišče, na katerem je še pred nekaj minutami premlevala realno življenje.

On je podoživljal dogajanje z Ano. Zdaj je tu Frida, s katero si ni zamišljal take igre. Vendar zdaj poti nazaj ni! Ta večer in ta trenutek je ni! Tudi pri njem je odločala strast.

Les izpod Mokaričine žage je bil že razrezan in zložen v Francetovi lopi. S Fritzem sta dobro opravila. V zaprti lopi je France z debelo klino in z težkim batom enako dolge kose hloda razklal in jih zložil v skladovnico. Mesece se bo les sušil, skrit pred radovednimi sosedi in nezaželenimi očmi. Med nekaj lučajev oddaljenima hišama so se začeli množiti medsebojni obiski. Moški korak je bil pogosteje usmerjen k ženskama. V mislih je France načrtoval, kako bi se lotil popravila žage, če bi se odločil za gospodarico Mokarjevine.

Vsi, ki so imeli med seboj skrivnosti, so to spretno skrivali pred drugimi. Tudi Fritz se ni izdal, če je morda kaj slutil o tem. Bil je govoreči mutec. Čeprav je osvojil že dokaj novih besed, jih je ob morebitnem vprašanju ali odgovoru nerad uporabil. Ne zato, ker ne bi hotel, temveč zato, ker mu je bilo neprijetno, če bi izgovoril neumnost, zaradi katere bi se mu morda okolica smejala. Rad se je družil s Francetom, ker je ta razumel in govoril njegov jezik. O vsem sta se sporazumela. Če bi bila onadva skupaj na Mokarjevini, bi ta kmalu doživela vzpon, če ji oblast ne bi pristrigla peruti. Vedelo se je, da tistega, ki se dvigne iznad povprečje, ta kmalu izravna z drugimi z višjim davkom. Spravi ga na dopustno raven. Na zahtevo oblasti, da si mora Fritz priskrbeti papirje, če hoče ostati pri Mokaricah, so že vsi pozabili. Vsak izmed njih je pestoval svoj načrt. Ta pa ni bil namenjen reševanju Fričevega vprašanja. Morda je tudi on upal, da se bo zanj dobro izteklo.

France se je vse pogosteje se je srečeval z ženskama. Ko je bila ena dovolj varna pred očmi druge, je ta ob Francetovem obisku našla mesto za skrivno romanco.

Nekega popoldneva, ko je France spet postopal okrog Mokarjeve žage, je Ana uživala v krmljenju odraščajoče prašičje družine, ki se je s prodajo mladičev redčila. Zavil je k njej. Družno sta opazovala, kako mladi pujski jedo v koritce nalito kravje mleko, zabeljeno s koruznimi otrobi. Stara se ni dotaknila hrane, čeprav je to tudi za odrasle pujse priboljšek in pogoj za debelino podkožne masti. Mati pujsa je uživala, ko so se njeni otroci samostojno osamosvajali, da so bili vse manj odvisni od njenega mleka. Po trenutkih tišine je rekla ona: »A veš, kaj je novega?«

Pomislil je na Fritza. Morda sta našli način, kako bi lahko ostal pri njiju. »Ne,« je dejal. Zmanjkalo mu je še tisto malo besed, ki bi jih lahko izrekel. Prašičja mati je še vedno renkala, ko sta zapuščala svinjak.

Vrnil se je domov in se še z večjo vnemo lotil obdelave lesa, ki ga je čakal v hišni delavnici. Misli so mu bile naravnane na Ano in na tistega, ki prihaja. Ob njenem sporočilu mu je bilo jasno, da nima kaj iskati na Mokarjevi žagi. Če bi se z Mokarico sporazumela o poroki, bi bil njegov cilj čim prejšnji zagon žage. Tako pa iz tega ne bo nič! Drugo Mokarico mora pripeljati v svojo hišo. Tam pa bosta Frida in Fritz lahko skupno gospodarila. Če ne bo kake zamere, bo še on postoril to in ono. Naprej mora misliti na ureditev doma. Popraviti mora na hiši tisto, kar se mu do sedaj ni dalo. V mislih si je napravil načrt. Spalnica bo v sobi, kjer je živela mati, veža in kuhinja sta za kuhanje in priročno skladišče izgotovljenih izdelkov, hiša s krušno pečjo pa bo še naprej njegova delavnica. Tako je v mislih razdelil hišne prostore. Postopno bo obnovil enega za drugim. Zid bo prebelil z apnenim beležem, morda bo še kje dobil valjček, s katerim bo popestril bele stene. Nihče ne bo vedel, zakaj to dela. No, enkrat bo že moral povedati Ani, kaj počne. Ko bo njeno stanje vidno, bo njegova hiša pripravljeno za nevesto. Takrat si bosta še rekla ‘da’ in konec bo opravljanja okolice.

Tako si je France začrtal prihodnost. Pa se zgodi, da človek obrača, Bog pa obrne. Tudi njemu.

Četrto poglavje

Čas se je pomikal proti sredini leta. Svetlikati se je začelo že zgodaj zjutraj. Ptički so ob prvem svitu zapeli in po svojem ritmu spet utihnili. Zapeli so spet, ko se je oglasil zvon v bližnjem zvoniku. Idila, ki je Mokarjevi ob vsakdanji skrbi in delu niso doživljali nič idilično. Vstajali so zgodaj. Medtem ko je Fritz čistil hlev, krmil konja in kravi, se je Ana pripravljala na molžo. Frida je urejala po hiši in si dala opraviti ob štedilniku. Ko je Ana pomolzla in mleko razdelila za potrebe tistega dne, ga je vsaj deciliter dolila hrani za plemensko svinjo. Dohodek od prodaje mladih pujskov je največkrat reševal plačilo davkov. Neko dopoldne je spet brnel motor proti Mokarjevim. Zdaj je tudi že Fritz razumel, da motor ne prinaša nič dobrega. Ko so ga zaslišali, so se spogledali. Nihče ni črhnil, le čakali so, kaj jim bo prinesel mož v oguljeni usnjeni jakni s pilotsko kapo. Fridi je vročil na podpis modro kuverto z velikim žigom na njej. Prebrala je vsebino, ki je nosila naslov: Opomin. Krajevni ljudski odbor ugotavlja, da niste do zahtevanega roka izpolnili obveznosti za oddajo 200 kg mesa. Podaljšujemo vam rok za izpolnitev državljanske obveznosti do 15. julija. Po tem datumu bo KLO z uradnimi organi opravil zaplembo živali, in s tem prisilno izpolnil vaše obveznosti do države. Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Fritz prav gotovo ni razumel vsebine. Po obrazu starejše Mokarice pa je vedel, da je pisanje prineslo nekaj hudega. To je ocenil tudi po odzivu obeh žensk.

Frida, ki ji je življenje na Mokarjevini že vrezalo prve čisto drobne gubice, je v ihti bentila čez oblast in svojo usodo. Vzamejo naj ji edino kravo, ki še daje mleko državi! Druga krava se je zaradi brejosti že presušila. Če ne bo mogla oddajati mleka, bo spet dobila opomin in v hišo bo prišel rubež. Kaj bodo takrat rubili? Naj zarubijo njo…!

Vsi trije so se razšli. Vsak s svojimi težavami, ki so imele skupni imenovalec: preživeti. Tudi Ana je iskala izhod. Opazovala se je, a na telesu še ni bilo opazne spremembe. Svoje stanje bo lahko še nekaj časa skrivala pred Frido. Kako bo to sprejela Frida? Morda ji bo prav ona vrnila nekoč posojeno pomoč. Morda še kje hrani pleničke in povoje, ki so potrebni dojenčku. Kako sprejema njeno stanje France, tega še ni povsem ugotovila. Čim prej naj bi se poročil z njo. Vzel naj bi jo k sebi, saj France zna gospodariti in zaslužiti denar. Tudi z ljudmi, ki krojijo oblast, je v dobrih odnosih. Nikoli ne tarna o prevelikih dajatvah. Pa ona? Ona bi lahko obdelovala njivo za prašičjo krmo, ki bi jo s konjem zoral Fritz ter gojila svinje, ki bi morda celo dvakrat na leto povrgle mladiče. S prodajo mladih pujskov bi pripomogla k družinskemu proračunu. Vse je premislila, le s Francetom potrebuje temeljit pogovor, da ga bo prepričala o svojih načrtih.

Frido je vse pogosteje obhajala slabost. Dolgo je razmišljala o vzroku. Ženski, nekoč polni fizične moči, ki jo je krepilo vsakdanje delo, zdaj slabost jemlje energijo. Vse manj moči in volje ima za premagovanja družinskih težav. Napovedan rubež v hlevu ji je risal črno prihodnost. Dokler je ni izdalo telo, je imela energijo, videla je svetlejšo prihodnost, lažje je prenašala udarce oblasti. Skrivaj pred sestro in Fritzem je bruhala. Le včasih, ko tega ni mogla skriti, je pred njima obdolžila to ali ono jed, da ji v želodcu ni napravila dobro. Povsem sta jo razumela. Se zgodi!

Ona pa je bila vse bolj prepričana, da njeni slabosti ne botruje hrana. Tudi s telesom se je nekaj dogajalo, opazila je spremembe. Bilo ji je jasno: noseča je.

France ji od takrat, ko sta bila skupaj in mu je predlagala zakon, ni dal jasnega odgovora. Čutila je, da ima pomisleke. Morda zaradi nje osebno, morda vidi težave na Mokarjevi domačiji. Zdaj se bo le moral izjasniti. Čas teče. Kot bo hitro prišel čas, ko bo moral oditi Fritz z domačije, bo prišel tudi čas njenega poroda. Da bi se izognila sramoti in nezakonskemu otroku, bi bilo najbolje, če France čim prej pristane na njeno ponudbo. No, pa zdaj menda ja bo! si je dopovedovala. Oba se bosta izognila obrekovanju. Če pa je ona starejša od njega, je pač povojni čas… Moška vrsta je zredčena… Vsak in vsaka vzame tisto in tistega, s katerim si bo olajšal vsakdanje življenje. Ona pa mu je obljubila, da mu bo kljub razliki v letih dobra žena. Popravil bo žago, mlin se po njegovi zaslugi že zdaj dobro vrti, merica moke od mletja zadošča, da hiša ni brez kruha. V bistvu denar potrebujeta le za davke in za najnujnejšo pot v trgovino. Vse drugo se s pametnim gospodarjenjem najde na domačiji. Gospodariti pa zna ona in tudi France se dobro znajde, le da kot samec verjetno nima volje do večje obnove svoje hiše. Tako je pri sebi modrovala, ko sta jo je skrb za dom in porod pritiskala k tlom. Dokler ne bo njena nosečnost še bolj opazna, o svojem stanju ne bo razlagala ne sestri in ne Fritzu. Potem bo morala imeti dosti energije, da bo pokončno prenašala poglede in obrekovanja okolice. Takrat, ko se bo okrog pasu razširila in bo morala poprositi za pomoč pri dvigovanju vreče in praznjenje v lijak nad mlinskimi kamni, takrat bo deležna pogledov in komentarjev, pa čeprav mnogih ne bo videla ali slišala, jih bo čutila. Za vsakogar v okolici ve, kaj ji bo pripisal. Bog ve, če ji bo pri porodu lahko pomagala babica, bog ve, če bo KLO dovolil babici priti k nemški priležnici. Morda ji bo spet morala pomagati Ana. Obe bosta morali biti pozorni, da ne bi naredili take napake, kot sta jo, ko otroku nista zavezali popkovnice pri njenem prvem porodu.

Bil je petnajsti julij. Dan, ko naj bi prišlo do rubeža. V hiši sta vladala molk in pričakovanje. Bodo mogočneži s KLO le uresničili grožnjo? Tako so se spraševali vsi, ki so vedeli za njihovo grožnjo. Tudi France. Sredi dopoldneva je šel k njima. Ni se dogajalo nič takega, kot so že od jutra pričakovali. Mokarici sta v napetem vzdušju opravljali le najpotrebnejša dela. France je povedal Fritzu, kaj pričakujejo. Tudi ta je večkrat odšel v hlev, kot bi se hotel posloviti od člana družine. Vsakokrat je odstranil kravjek ali konjsko figo ob vznožju stojišča. Hlev je bil pometen, kot za praznike. Vanj bodo stopili tuji ljudje in imel bi slab občutek, da kažejo nanj, če v hlevu ne bi bilo pravega reda. Skrivoma je opazoval zdaj eno zdaj drugo žensko, ko sta se pokazali na dvorišču. Ana je v svinjaku opazovala svinjo, če se ji že pozna brejost. Mlade pujske, ki bodo prišli na svet jeseni, bo po šestih tednih že lahko oddajala. Povpraševanje po njih je veliko. Nekaj gospodinj je že zaaralo enega ali celo dva mladiča. Širša okolica je spoznala, da ima dobro prirejo. Aničini pujsi imajo ob zakolu več prstov debel špeh, ki ga gospodinje pretopijo v zabelo. Kaloričen dodatek k hrani tudi naredi jed okusnejšo in da ljudem več energije za naporno kmečko delo. Meso jedo le ob posebnih prilikah in praznikih. V sosednji pregradi je tudi sama redila pujsa za doma. Sredi zime bo že dober za koline. Pomislila je, da se lahko zgodi, da bosta z živaljo v isti čas dobile mladiče. To misel je vsakokrat poskušala odgnati. Pa ni šlo! Vse bolj jo je stiskalo v duši; pa France? pa opravljanje ljudi? in ne nazadnje: tudi Fridi bo morala povedati. Mlin in kmetija bosta za nekaj časa izgubila par rok za delo. Frida bo morala prevzeti še njena opravila.

Malo po dvanajsti se je zaslišal ropot motorja. Slutili so, da pelje k njim. Slutnja se je uresničevala z vse glasnejšim brnenjem, ki so ga okoličani še kako poznali. Kmalu sta sestopila miličnik in kurir krajevnega ljudskega odbora. Miličnik je brez pozdrava obstal, da bi referent opravil formalnosti. Ta je Fridi izročil v podpis papir in nalog za oddajo živali. Pojasnil ji je, kam mora prignati žival, da jo bo zbirni kamion z živino drugih kmetov, ki jih je doletela enaka usoda, odpeljal v klavnico. Miličnik se je postavil tako, da je imel pregled nad morebitnim upiranjem rubežu. Motorista sta se odpeljala. Čez eno uro mora biti krava pri cesti, da jo bodo naložili na kamion. Fritz ni razumel vsake besede, ki je bila izrečena, razumel pa je dogajanje. Razumel je, da bo Mokarica morala sama odgnati kravo iz hleva. Fridi je dal vedeti, da bo to opravil on. Tudi zanj je bilo to žalostno opravilo, a moška narava je drugače občutljiva kot ženska. Vedel je, da mora izbrati med obema kravama tisto, ki trenutno daje največ koristi družini. Vedel je, da je ena izmed njiju jalova in da bi še nekaj časa lahko dajala mleko, da bi se druga otelila. Vsi v družini so vedeli, da kravji rod ohrani le breja krava. Mleku se bodo morali odreči vsi v družini in v svinjaku. Pa tudi država. Tako je razmišljal on, država pa je imela svoje zahteve.

Naslednje popoldne je na vrata Francetove hiše spet potrkala Frida. Kljub sončnemu dnevu, ki je ljudi vabil k delu zunaj hiše, je on dodeloval nedokončane škafe za prodajo. Nežno, z vso ženskostjo, ki jo je premogla, je stopila v prijetno hladen prostor. Približala se mu je, ko je z metlo odrival lesene obreznine v kot. Prijela ga je za lakti in ga pogledala v oči. Tudi njegove se niso mogle izogniti njenemu pogledu. Metla mu je zastala v rokah. Od presenečenja ni mogel izgovoriti besede. Trenutek se je vlekel kot večnost. Ni vedel, kaj naj stori. Kaj naj ji reče? Pod isto streho ima noseči dve ženski, in ena za drugo ne vesta, da je on tisti… Ni ji odgovoril. Sam mora v miru najti izhod iz zadrege, njene in svoje… In Anine. Vstala je in se približala izhodu. On pa je še vedno sedel in gledal predse.

Odlomek

Prvo poglavje

Zgodaj spomladi je France pokopal svojo priletno mater. Bilo je mrzlo in zoprno vreme, a ko se je otoplilo, so se odprli cvetovi prvih forzicij, ki so s svojo rumeno barvo popestrili naravo. Sneg, ki je do nedavna še pokrival prisojne strani, je izginjal s sončnih pobočij; trmasto je vztrajal le še v senčnih dolinah. Narava se je začela spreminjati v težko pričakovano pomlad.

Po desetletju, odkar se je končala vojna, so bile na hišnih pročeljih še vedno vidne posledice puškinih krogel, na vrtovih pa so se zaraščale brazgotine topovskih granat. Domovi se še niso napolnili s predvojnimi stanovalci. Vonj svobode, ki so ga mnogi dihali s polnimi pljuči, je mnogim prinesel spremenjeno življenje. V mnogočem je življenje odstopalo od predvojnega. Dosti ljudi si je utirjalo predvojni način življenja. Živeli naj bi, kot so živeli takrat, ko so si morali z delom in iznajdljivostjo oblikovati dan, teden, mesec… Niso še doumeli, da vojna, pa še svetovna, prinaša spremembe tudi v njihovo življenje.

Prebivalci Rožnega Dola so bili zdesetkani. Malo je bilo družin, ki so imele odraslega moškega v svoji sredini. Če je bil, je bil star in je slej ko prej pričakoval svojo zadnjo uro. Moške najboljših let pa je vzela vojna v gozd ali v ujetništvo. Ko se je ta končala, so se družine, katerih moški so se vrnili domov, zlahka preštele. Če se je vrnil iz gozda, je največkrat postal del režima, ki so ga ustvarili zmagovalci, in je sebi in družini v marsičem spremenil življenje. Če pa je bil povratnik iz taborišča, pa se je oprijel dela, kakršnega je poznal, preden so ga odgnali z doma.

Tudi France je bil povratnik iz taborišča. Ob neki akciji so ju pred tremi leti z očetom Italijani odpeljali v ujetništvo. Preživela sta taborišče in se po italijanski kapitulaciji vračala domov. Zajeli so ju Nemci; nadaljevala sta odisejado ujetnika. Očetovo truplo je zgorelo v nemškem krematoriju, on pa je bil eden redkih preživelih, ki so se srečno vrnili. Doma je našel le še mater; eden izmed bratov je končal med zmagovalci, drugi pa pri njihovih nasprotnikih. Mati se je živa pretolkla skozi vojno vihro. Vesel, da sta ostala živa, je začel svoj boj za vsakdanji obstanek.

Pred vojno je bil semeniščnik, ki je na željo staršev odšel v cerkvene šole in skoraj bi bil oblekel talar, če mu ne bi bila svojska trmoglavost in razmišljanje z lastno glavo. V semenišču se je vedelo, da je samo eden prvi, drugi pa so razvrščeni nižje. Vsako odstopanje je bilo kaznovano z različnimi, največkrat disciplinskimi ukrepi. Zaradi svojeglavosti je moral večkrat opravljati dela na dvorišču in v sanitarijah. Ob neki priliki mu je bilo naloženo težje fizično delo, za katero bi dobil dodatnih deset dekagramov kruha, a je izračunal, da se mu to delo ne izplača opraviti. Za delo bi porabil več kalorij, kot bi jih pridobil z dodatnimi dekagrami kruha. To odločitev je zaupal svojemu sostanovalcu, ta pa ga je zatožil pri predstojnikih. Tem ni bilo prav, da razmišlja s svojo glavo, in kmalu je moral pobrati svoje stvari in zapustiti semenišče.

Po vrnitvi si je moral sam zaslužiti kos kruha. Znanja, da bi poprijel očetovo obrt, ki je bila več rodov zakoreninjena v prednikih, ni imel. Brata sta rodbinsko in očetovo delo spoznavala že od zgodnjih otroških let. On pa naj bi bil študiran gospod v družini, kot so jih imele nekatere, sicer redke, družine. Pomagal naj bi vzdrževati vsaj enega nadobudneža, ki bi ga imel kateri izmed bratov. Ko je zapustil semenišče ni bil ne študiran gospod in ne izučen suhorobar. Znal pa se je ozreti okrog sebe in videti tisto, česar mnogi niso videli. Bistra glava je kmalu spoznala, da ljudem na pragu vojne primanjkuje mnogo stvari. Zmanjkujejo jim najosnovnejše življenjske potrebščine. Prihajajoča vojna je vzela tudi državni monopol. Žveplenke, s katerimi so si ljudje kurili, so postale vse bolj iskan pripomoček. Država je njihovo proizvodnjo preusmerila v proizvodnjo zažigalnih sredstev, potrebnih v bližajoči se vojni. Vse bolj iskane vžigalice so zamenjavali s kresilno gobo. Domiselnemu fantu je padlo na um, da bi se dalo prav s tem kaj zaslužiti. Tuhtal je in opazoval vsakdanje življenje na vasi. S pilo, ki je bila v hišnem gospodarstvu nepogrešljiva med orodjem, je iz železa napilil drobne kovinske delce. Opilke je pomešal med cementno mleko in mešanico vlil v pšenične slamice, ki jih je pred tem narezal na nekajcentimetrsko dolžino in jih na enem koncu zamašil z ilovico. Cementna masa, pomešana z železnimi opilki, se je ob toplem štedilniku kmalu strdila. Ko je ocenil, da je vsebina dovolj trda, je slamice po dolgem razparal, vsebino izluščil ter jo do konca posušil. Razlomil jo je na nekaj milimetrov dolge paličice in kresilni kamenčki so bili godni za prodajo. Njegova svojeglavost se je zdaj pokazala kot koristna

Po vojni je bil spet pred vprašanjem, kako obstati ter materi in sebi preskrbeti kaj za v lonec. Država je zahtevala davek in izpolnjevanje takih in drugačnih obveznosti. Spet je rešitev poskrbela njegova bistrost. Ko se je potikal po kajžarski domačiji, je ugotovil, da se v hiši potrebuje razna posoda, ki se je med vojno ali izgubila ali uničila. Škafi, čebri in podobno posodje se je marsikateri družini zaradi razsušenosti razsulo ali pa sesul kovinski drobec granate. Kopal je po spominu, da bi odkril, kje so pred vojno izdelovali tako posodje. Razmišljal je: malo pameti, malo vztrajnosti, pa bi obvladal posel! Predvsem je moral ugotoviti, kje so že izdelovali tako robo, a zdaj ni več moških rok, da bi s tem nadaljevale. Tam bi se dalo dobiti potrebno orodje.
Čeprav so ljudje rabili posodo in orodje, jim je šel v nos njegov zaslužek. Zavist je bila še kako opazna. Sprevidel je, da ni smiselno povečevati obsega obrti. Zameril bi se mnogim in aktivisti, ki so sodelovali v oblastvenih odborih, bi mu kaj kmalu zakuhali kakšno neprijetnost. Pogostokrat je pomislil, da bi se prizetil h kateri izmed vdov na spodobno domačijo in tam zasnoval napredno gospodarstvo, ki bi temeljilo na obdelavi zemlje in na pameti ter na delovnih rokah. Ni se mu izšlo; predpisan je bil tudi zemljiški maksimum zaradi katerega ne bi mogel povečevati posestva.

Ko je prešteval razbite domačije, se ni videl na nobeni. Ko je tehtal razum in srce, mu je eno manjkalo. Ni se mogel odločiti. Življenje je prepustil usodi v dobri veri ljudskega reka, da življenje teče tako, kot je človeku usojeno.

Razmetani domovi po brežini rožnodolske doline s potokom v sredini so bili priče boja prednikov z naravo. Postavljali so hiše tam, kjer se je našla krpa obdelovalne zemlje in kjer je ni dosegla povodenj. Prav ob potoku, ki je v dežju narasel v dokaj veliko reko in je pogosto prestopil strugo, si je že pred časom nekdo postavil mlin. Za pogon mlinskega kolesa tudi v sušnih obdobjih, si je eden izmed lastnikov napravil jez, kjer se je v deževnih dneh nabralo toliko vode, da se je mlinsko kolo vrtelo tudi, ko je narava škrtarila z mokroto.

Naslednji rod si je omislil tudi žago. Venecijanka je delovala do vojne in potem še nekaj časa, dokler ni gospodarja neke noči pobrala tema in so ga ob jezu našli s prestreljeno lobanjo. Tako je z domačije odšel gospodar, ki si je komaj dva meseca pred tem z obrobja mesta pripeljal nevesto.

Mladi gospodar, ki je že v tretji rod prenesel isto hišno ime, je bil spoštovan daleč naokoli. Pred vojno je bil dejaven tudi v občini in njegova beseda je kljub mladosti imela pomembno težo pri občinskih odločitvah. Ko si je iskal zakonsko družico, je segel daleč v primestje. Frida, tako ji je bilo ime, bi ob njem postala spoštovana gospa v tem okolju. A življenje teče po svoje, po dveh mesecih zakona je postala vdova. Ostala je sama na domu z žago in mlinom. Vojna in strah pred osamelostjo, obveznostmi do domačije in pred vojaštvom ji je narekoval, da je k sebi vzela svojo mlajšo sestro. Družno sta veslali in preveslali vojni čas.

Hišno ime Pri Mokarju je gotovo izhajalo iz dejavnosti – mletja moke. Ljudje niso rekli, da nesejo zrnje v mlin; rekli so, da gredo k Mokarju ali, pozneje, k Mokarici. Zato so jima rekli: Mokarici. Da bi se ženski razlikovalo, so primoženi rekli tastara Mokarica, njeni sestri pa tamlada Mokarica.

V obnašanju in izražanju sta bili neposredni. Njun značaj sta dopolnjevali modernejša vzgoja in svobodomiselnost ljudi iz mesta, kjer so se mešali različni pogledi na življenje in bogatejša človeška spoznanja. S svojimi navadami sta izstopali iz tamkajšnjega kmečkega okolja. Zato so se ob njiju brusili opravljivi jeziki in jima jemali dobro ime. Opravljali so ju za hrbtom, saj so vsi potrebovali njun mlin.

V vojnem in povojnem času sta tudi onedve imeli križe in težave. Vzdrževali sta dom, ki je imel le še mlin; žaga pa je ves vojni čas in desetletje po njem propadala, ker ni bilo nikogar, ki bi jo vzdrževal.

Ženski pa sta imeli še drugačne težave. Fridi se je prav med ofenzivo približeval čas poroda. Dogodek, ki bi bil v normalnih okoliščinah zaželen in ponos ter čast Mokarjevemu gospodarju, se je neizprosno bližal. Zdaj pa je bil za Mokarico silno obremenjujoč. Bila je zaskrbljena. Ni imela moža, zaradi ofenzive pa je bilo tudi oteženo gibanje ljudi. Babica ni mogla priti k porodnici in tudi ne katera izmed izkušenih sosed. Fridi pa je bil to prvi porod. Neizkušeno sestra naj bi nadomestila babico.

Ko sta se pripravljali na porod, na nekatere stvari nista bili pozorni; nista jih poznali, zato tudi ne pričakovali. Pa je otrok vseeno srečno prijokal na svet. Potrebno ga je bilo le še ločiti od materinega telesa. Kako in kje je treba prerezati in zavezati popkovino, ko sta se pripravljali na porod, na to nista pomislili. Ko je prišlo do tega, si nista znali odgovoriti. Mlada mati ni mogla vzeti k prsim novorojenčka. »Odreži!« je ob naporu hlipala sestri. Ta ni vedela, s čim in kje. Ko je le našla škarje, je prerezala otrokovo vez z materjo. Že po nekaj minutah je jok, s katerim je otrok dokazoval, da je vstopil v ta svet, postajal vse šibkejši. Kmalu je njegov glas popolnoma zamrl…

Nad Mokarijo so letele granate, ki so jih v zaporedju bruhali topovi. Ropot oklepnih vozil je pretresal iz kamna zidano hišo. V njej sta ob mrtvem novorojenčku trepetali obe Mokarici. Otroček je odletel med angelčke. Groza letečih granat in pogled na umrlega, komaj rojenega otroka, je ženskama jemal glas. V pričakovanju sodnega dne nista mogli iztisniti iz sebe besede, kjer bi potolažile druga drugo.

Bog je naklonil tastari Mokarici nadaljevati življenje. Mrtvega dojenčka pa je mlajša Mokarica skrila v hladni kleti, da bo počakal na pokop, ko bo minila ofenziva.

Taka je bila medvojna zgodba obeh Mokaric. Ljudski glas pa jo je opravljivo oblikoval po svoje; vsak pripovedovalec je dodal še nekaj, da je bila zgodba še bolj nenavadna.

Pa še po nečem sta bili Mokarici v sosedskih očeh posebni. Ko se je končala vojna in so se okupatorjevi vojaki umikali, so nekateri med njimi opešali. Opešal je tudi Fritz, ki zaradi telesne šibkosti ni mogel slediti skupinam, ki so se neorganizirano pomikale mimo Mokarjeve domačije. Od vojne izčrpano telo je tisto noč obnemoglo v Mokaričinem hlevu.

Koščeno postavo s kocinastim obrazom je pokrivala visoko krojena kapa s šildom in jo s suknjeno vojaško uniformo ščitila pred hladom zgodnje pomladi. Usnjeni škornji so ji omogočali čvrst korak, kamorkoli je bila namenjena.

Telo, z majhnim plamenčkom življenja v njem, se je zavleklo na nastilj, ki je ostal še od takrat, ko so partizanski vojaki odvlekli iz hleva še zadnjo žival z vimenom. Mokarici sta mu iz usmiljenja dajali jesti, in mož se je kmalu opomogel. V zahvalo jima je ulovil konja, ki je, prav tako kot on, izostal za bežečimi sovražnimi vojaki. Našel je tudi vrv in žival privezal k jablani, da si je sama našla šop zgodnje pomladanske trave. Po nekaj dneh si je koščeno telo opomoglo, a mož ni kazal želje po odhodu. Bog ve, iz kakšnih razlogov je prišel s Hitlerjevo armado v naše kraje! Ženski nista razumeli njegovega jezika in tudi on ni razumel njiju. Sam od sebe je začel delati na dvorišču in zapuščeni žagi. Krmil in vzdrževal je konjski rep, ki se je očitno privadil hlevu in gospodarju. Tako sta se pri Mokaricah nenadejano znašla moški in konj, ženski pa sta bili zaradi moškega še dodatno predmet opravljanja.

Drugo poglavje

Maj je bil moker. Zatišno prvomajsko jutro je dovoljevalo le toliko, da je godba po vaseh odigrala jutranjo budnico. Kmalu, ko se je polegel glas trobent, so padle prve kaplje pomladanskega dežja. Izpod neba je sledila velika ofenziva, ki ni prenehala cela dva tedna. Ljudje, ki jim je še pred dežjem uspelo posaditi poljščine, so zmajevali z glavami, da bo moča že spomladi pobrala pridelek. Starejši so pripovedovali, da v svojem življenju še niso doživeli takega deževja. Skupna je bila ugotovitev, da so letos nastopile stoletne vode. Voda je vrela iz vsake mišje luknje in iz vsake krtine. Z gore okrog dolinice se je po drčah in koritih valila voda, ki je napojena zemlja ni mogla več sprejeti v svoje nedrje. Potok Bistrica je že davno ušel iz svojega korita in kalna voda je segala visoko do prvih hiš, ki so čepele na položnem bregu.

Mokaričina žaga je bila že po prvih dneh deževja pod vodo. Skozi poslopje, je deroča voda odnašala slabo pritrjene deske, in kmalu je bila žagarska lopa brez poda. Sredi razdejanja je sameval gater kot osamelec sredi ravnine. V mlinu je voda segala do kamnov in le pogumna Mokarica, ki je brodila po deroči vodi, je rešila zrnje, ki so ga ljudje prinesli v mlin. S podvojeno močjo je prestavljala vreče na varno in sporočala lastnikom, da prevzamejo pripravljeno moko.

Tamlada Mokarica je odnašala kokoši iz kurnice, ker je voda že segala do letev, na katerih so čepele. Kljub nepretrganemu nalivu izpod neba in kipenju pobesnele struge, je poskušala reševati vse, kar je še bilo mogoče rešiti, na razmočeno strmino.

Fritz je zapodil konja iz hleva. Voda je živalim segala do kolen in kravi, ki ju je pred letom od nekod prignala Frida, sta se nemirno penjali v betonske jasli. Mestoma je moški poskušal s cepinom zadržati tram, ki ga je deroča voda iztrgala iz lesene zgradbe.

France je opazoval položaj okrog svoje hiše. Ker je bila zgrajena na brežini, je deroča voda ni dosegla. Nekaj lučajev niže so okoličani Mokaricam reševali domačijo. Šel je po zdrti poti do žage, ki je vse bolj izgubljala svojo prvotno podobo, in se pridružil reševalcem, ki so ženskama prišli v pomoč. V svinjaku sta se v blatni vodi utapljala jesenska prašiča. Nad površino sta molela le rilca in četvero ušes. Očitno je živalima popuščala moč in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bosta omagali ter izginili pod površjem. S težavo je France dvignil loputo nad koritom, v katerega se je od zunaj nalivala hrana ju je zgrabil za ušesa in živali sta se nagonsko pognali čez korito ter stekli po hribu navzgor.

Tudi krajevni ljudski odbor je sprožil alarm. Gasilci so s krampi in železnimi kavlji, nasajenimi na dolgih lesenih drogovih, odstranjevali plavajoče vejevje in odrivali hlode, ki so se gozdili v poslopje. Z deponije nad vasjo, kamor so brigade obveznih prostovoljcev navažale hlodovino, posekano v podržavljenih gozdovih, preden bi jih s starimi Škodami odpeljali bogve kam, jih je prinašala deroča reka. Reševali so, kar jim je bilo dosegljivo, preden bi to dosegla in odnesla deroča voda.

Na polovici maja se je dež unesel. Vodovje je obmirovalo in voda je počasi odtekala. Pokazala se je vsa razsežnost vodne ujme. Posebno velika škoda se je kazala na Mokarjevem domovanju. Ljudje so odstranjevali posledice povodnji. Prizadete so bile vse domačije, tudi če ni skozi njihova poslopja drla voda. Najbolj prizadeta je vendarle bila Mokarjevina, ki je zaradi mlina in žage prislonjena na reko. Tudi po brežini je voda še vedno izvirala iz krtin in tekla po razmočeni brežini. Nekateri oškodovanci so nad storjeno škodo molili, drugi so le jadikovali in z radostjo strmeli v jasnenje neba, na katerem je po štirinajstih dneh prvič posijalo sonce. Kljub vsej grozoti so imeli ljudje občutek, da se jim z jasnino odpirajo nebesa.

Tudi Mokarici sta z naporom poskušali spraviti dom v red. Bilo je očitno, da žage ne bo več. Sredi upadajoče vode je štrlelo tramovje, na katerem je visela vegasta streha. Fritz, ki ni znal kaj dosti slovensko, je v družini molčal, delal pa z vso skrbnostjo, kot da je to njegov dom in da bo tu do smrti užival sadove svojega dela. Kot da je njemu voda napravila škodo, tako vestno je čistil in urejal dvorišče. Frida je večkrat pomislila, da je Fritz od Boga dan blagoslov za Mokarjevino. Ni se več ubadala z mislijo, zakaj je nepovabljen ostal pri hiši. Izkazalo se je, da se dobro razume na hišna dela. Ko je od sosedov kupila teličko, da bi jo vzredila in bi ta dajala mleko za družino in prašiče, je Nemec ročno prevzel skrb za vzrejo. Videlo se je, da zna opravljati hlevska dela.

Sami od sebe so se razporedili za posamezna dela. Ana je skrbela za vzrejo prašičev, Fritz se je posvetil hlevu, Fridi pa je ostalo vse drugo. Človek bi se čudil mestnima ženskama, da tako zgledno gospodarita in organizirata kmečko delo. Ana se je po dogovoru s sestro odločila, da bo vzredila svinjo za vzrejo mladih pujskov. Lahko bi jih prodajala okoliškim kmetom, ki so jih vsako jesen iskali v več ur hoda oddaljenih vaseh. V hiši bi bil dodaten denar. Poizvedela je, kje imajo merjasca, h kateremu bi pripustila svinjo, in kmalu sta s Fritzem v velikem lesenem kurniku, ki ga je ta napravil iz nalovljenih desk, peljala še ne enoletno svinjo k pripustu. Sledila je brejost in nato mladički.

Frida se je posvečala mlinu. Ta naj bi domačiji spet postal vir dohodka. Daleč naokoli je le Mokarjev mlin, a treba bi ga bilo usposobiti, je razmišljala. Čez nekaj mesecev bodo ljudje poželi pšenico in rž in spet bo treba namleti moko. Popravilo mlina in mlinskega kolesja pa je zahtevno delo; potrebuje veščega in priročnega človeka, ki se razume na tehniko. V mislih je prečesala okolico, kje bi našla takega mojstra. Žal, vojna je opravila svoje! Domačini, ki so poznali mojstre daleč naokoli, so povedali, da je že dolgo, kar je še zadnjemu mojstru, ki je znal zgraditi mline, ob neki nesreči strlo glavo. Mož se je ukvarjal s pogonskim kolesjem, domači otrok pa se je igral z loputo v koritu in usmeril tok vode, da je zavrtela mlinsko kolo in nesreča je bila tu.

Odšla je k Francetu. Prestopila je hišni prag in brez hrupa odrinila krilo vhodnih vrat. Mrak v veži ji je razširil zenice, in oči so se prilagodile mračnemu prostoru. Izza priprtih vrat hiše, iz katere sta prihajala ropot in šumeč glas Francetovega rezilnika, je prihajala svetloba, ki je kolikor toliko osvetljevala korake po obrabljenem grčavem podu. V hiši je zagledala krepkega moškega. Dvignil je pogled, in rezilnik mu je zastal na neobdelani dogi. Preden je utegnil karkoli reči, ga je Frida prijazno pozdravila: Pogled mu je zdrsel po ženski postavi, ki je nenadejano stala v njegovi kmečki izbi. Čeprav sta se soseda dobro poznala, se mu je pogled občudovanja zazrl v sliko krepke in postavne ženske, s katero bi se bil pokojni Mokar postavljal v vsaki ugledni družbi. Po nekaj vsakdanjih besedah, s katerimi je začela pogovor, se je opogumila: Vstal je in ji ponudil zdrgnjen, verjetno že dolga desetletja, če ne celo stoletje, star bukov stol. Ni se branila. Sedla je in ga gledala. Ne samo kot moškega, ampak morala je pretehtati njegov izraz, če ji je pripravljen pomagati. Zatrla je v sebi slo po moškem. Ni se smela prepustiti čustvu in strasti, ker je imela teža vsakdanjega življenja prednost pred tem. Če ji bo pritrdil, je bila prepričana, bo delo dobro opravil, in se bo v mlinu spet mlelo. K Mokarju se bo spet vrnilo življenje, kot je bilo pred nesrečno ujmo. V Francetu so se vzbudile pregrešne misli. Ona hvali Fritza, kako je priročen… Je priročen samo v hlevu? mu je šinilo skozi možgane. V trenutku se mu je prebudila misel, ki ga je nekoč že zaposlovala, ko je razmišljal o svoji prihodnosti. Ozrl se je po prostoru, da bi ocenil, koliko časa potrebuje za dokonča začeto, preden bi obljubil. Tretje poglavje

Čeprav je delal pozno v noč, da bi dokončal napol narejene izdelke, Francetu dolgo ni hotel priti spanec na oči. Premetaval se je na ležišču in premišljeval, koliko časa bo delal pri Mokaricah. Niti za trenutek ni pomislil, da dela pri mlinu ne bi znal opraviti. Vprašanje je bila le pomoč za tista dela, ki potrebujejo več rok in več moči, ter ustrezen les, ki ga je gotovo odnesla voda. Vse se bo videlo sproti, je tuhtal, ko je v postelji čakal, da mu spanec leže na oči. Pa ni in ni hotel priti. Pred oči mu je prihajala Mokarica, skladne in spodobne postave, ki ji je usoda prekrižala zastavljeni način življenja. Čeprav je pozno zaspal, ga je napeto pričakovanje drugega dne zgodaj spravilo iz postelje.

Zgodaj zjutraj je bil pri Mokaricah. Tam so imeli vsi trije opraviti z jutranjimi deli. Sam pa si je najprej ogledal, kaj vse bo treba postoriti pri mlinu. Nekaj podpor, novo korito za dotok vode na lopatasto kolo, podstavek mlinskega kolesa in še in še, je ugotavljal. Ker se je v poletnem mesecu pretok vode zmanjšal, je odločil, da bo najprej začel z delom na mlinskem kolesu in na vsem, kar je potrebno napraviti zunaj stavbe. Hitro je ugotovil, da bo popravilo trajalo dolgo. Če bo spet začelo deževati, bo zunaj že narejeno in bo v miru popravljal znotraj. Mokarica mu je ponudila šilce žganja. Zahvalil se je, da redko pije, pa še prezgodaj je zanj pitje ob tej uri.

Na dvorišču se je srečal s Fritzem. Uporabil je vse znanje jezika, ki se ga je naučil v semenišču. Tudi Fritz je že ‘pobral’ nekaj stavkov, ki sta jih pogosto uporabljali Mokarici. To se je videlo, ko se je odzival v vsakdanjem pogovoru z obiskovalci. Ugotovil je, da je prišel sosed popravljat mlin. Ko mu je France hotel razložiti, da bo potreboval njegovo pomoč, je ta hitro ugotovil, da bo treba ‘mojstru’ pomagati to in ono pri delu. Tudi France je ob tem ugotavljal, da je Fritz zares priročen tudi za taka dela. To svoje spoznanje si je potrjeval ob vsaki fazi dela, ki sta jo opravila skupaj.

Tamlada Mokarica si je dala opraviti v svinjaku. Z veseljem je opazovala doječo svinjo, ko so ji mladi pujski vlekli za grah debele sesce. Osem štručk je ležalo ob materinem trebuhu. Ni si mogla kaj, da veselja nad prašičjo družinico ne bi prenesla tudi na Franceta. Frida in Fritz sta bila že navajena Aninih vabil. Zdaj je morala idilo v svinjaku pokazati še njemu. Povabila ga je v hlev. Tam je Fritz naredil novo svinjsko stajo, ko je ugotovila, da je svinja breja. Naslonila sta se na ograjo in opazovala dogajanje. Prvič v življenju je France videl materinski prizor živali, kako potrpežljivo prenaša vragolije svojih mladičkov. Bil je presenečen nad tako materinsko ljubeznijo, kot jo je svinja izkazovala svojim otročičem. Kar nekaj časa sta drug poleg drugega slonela na robu ograje in poslušala zadovoljno kruljenje doječe matere. Čez čas je začutil Anino dlan. Pomislil je, kako naj se na dotik odzove, in že je oprijeto pest prekrila ženska dlan. Obrnil je glavo in jo presenečen pogledal v obraz. Samo trenutek ga je uzrl, ker se je prav ta obraz približal njegovim ustnicam in mu prilepil poljub. Še nikoli v življenju ni doživel poljuba, ni vedel, kako deluje na moškega. Kot semeniščnik tega ni smel niti vedeti, potem pa je bila vojna in spet ni bilo prilike za poljubljanje, po vojni pa je bil trd boj za obstanek in ni našel prilike, da bi izkusil to sladkost. Hip po srečanju ustnic so se njene že odmaknile. Kot, da ni bilo nič. Morda mu je hotela reči, kako lepo je v hiši, če ima družina kup otročkov? Zdaj je on pokril njeno pest, oprijeto na robu ograje. Pred vrati se je že motovilil Fritz. Hitro sta odmaknila roki in brez besed odšla od svinjaka.

Fritz, ki se je očitno dobro spoznal na tesarska dela, je deske, ki so se med povodnjo ujele pri stebrih, privlekel na delovišče. Korak za korakom je napredovalo delo. Frida jima je za malico prinesla pečen koruzni kolač. Prijetno hrustljavo skorjico je pomazala s surovim maslom, ki se je v topli ponvi stopilo in poniknilo v sredico. Cenena jed je bila v povojnem času nekaj najboljšega na svetu. Take France še ni jedel. Povabil je ženski, naj se jima pridružita pri jedi. Ni bilo treba dvakrat reči. Morda sta vabilo celo pričakovali, le da sta se zaradi najetega delavca odrekli skupni malici. Vsi štirje so zajemali narezane koščke iz ponve, postavljene na obrnjen zaboj, ki jim je služil za mizo. Motorist v usnjenem jopiču, s pilotsko kapo ter varilskimi očali na njej je razjahal motor, ga prislonil k drevesu, si potisnil očala visoko na čelo, da bi s prostimi očmi bolje videl ljudi in okolico. Iz usnjene torbe, ki mu je visela čez ramo, je privlekel sveženj ovojnic, izbrskal eno ter jo pomolil Mokarici. Odprla je ovojnico in izvlekla kos papirja, popisanega s črkami starinskega pisalnega stroja. Ana in France sta radovedno čakala, kaj bo prebrala. Tudi Fritz je čakal, če pisanje vsebuje kaj nevsakdanjega. Samo pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega, da bi ugotovil, kaj hoče ta dopis. Frida je najprej z očmi preletela napisane vrstice, da bi si čim prej potešila radovednost, potem pa je prebrala na glas:

S terena smo obveščeni, da se pri vas zadržuje oseba poražene okupatorske vojske. Ta ni v naši evidenci. Z njo se zglasite jutri ob 9. uri v pisarni Krajevnega ljudskega odbora! S seboj naj prinese dokument, iz katerega bo razvidna pravica bivanja v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Spogledali so se. Fritz je iz njihovih pogledov ugotovil, da je beseda o njem. Fritz je iz zadnjega žepa izvlekel oguljeno in obrabljeno izkaznico wermachta. To je bil edini dokument, ki ga je imel. France je menil, da to najbrž ne bo tisto, kar zahteva oblast.

Ta obisk je vsem pokvaril malico in razpoloženje. Bilo jim je jasno, da morata Frida in Fritz na zaslišanje. Tako je ukazala ljudska oblast. Razšli so se vsak k svojemu delu.

Zjutraj sta Frida in Fritz že pred pol deveto uro odšla v urad krajevnega ljudskega odbora. France je nadaljeval delo pri mlinskem kolesu. Naravnaval ga je, saj sta ga s Fritzem prejšnji dan le zasilno namestila v ležišče. Nerad je zapustil delo, saj se je ravno prav ogrel. Kljub temu je odložil kladivo in šel za žensko v svinjak. Ana je zaprla vrata za njima. Ko sta se približala pregraji v kateri so se po materi svinji spet kotalili njeni otroci, je stopila predenj. Prijela ga je okrog pasu in rekla:

»France, vzemi to, kar moški ženski vzeti mora…!« Obesila se mu je na vrat in poiskala njegove ustnice.

France je obstal. Ko so se mu vklopili možgani je pomislil na opravljanje ljudi, ki so Mokarice opravljali, da so nezaslišano svobodomiselne. Opravljivi jeziki so rekli, da se ženskama pozna, da so prišle iz mesta, no, skoraj iz mesta. Tam si menda ljudje bolj kot na podeželju odkrito izkazujejo čustva. Menda neposredno povedo, če koga ne marajo ali pa še bolj, če jim je kdo všeč. Prav to se je zdaj zgodilo njemu. To mu izkazuje z dotikanjem, poljubljanjem in zdaj še s tako pesniškimi besedami. Še nikoli ni doživel ženskega povabila. Njegova predstava o dekletih je bila, da morajo fantje uporabiti vso svojo zvitost, da dobijo od dekleta poljub. Ana pa naravnost kliče po njem. Strah ga je bilo, ker še ni imel izkušenj z ženskami. Kaj, če bo v njenih očeh nevednež? V mislih se mu je odvrtel pogovor s svojim cimrom v semenišču. Takrat sta teoretično obdelala žensko in človeški nagon. Razgreta v strasti sta si predstavljala, da imata pred seboj žensko telo. Ko pa sta se po nekem času zavedela, o čem govorita, sta se pokesala za take grde misli in besede. Vsak zase sta odmolila zdravamarijo in prosila Devico za odpuščanje pregrešnih misli. Zdaj pa ga ženska resnično sili v pregreho. Da bi si olajšal vest, je v trenutku pomislil, da ni več semeniščnik, da je čisto navaden človek, ki stokrat na dan greši. Misli so se prilagajale trenutku. Zdaj je vseeno, če ima še en greh več. Stisnil jo je k sebi in jo zavihtel na kup nastilja, ki ga je imela pripravljenega, da ga občasno vrže v pregrado svinji in mladičkom za mehko ležišče. Ni se mogel spomniti, če je bil kup tukaj že včeraj. Morda ga je Ana namerno pripravila za njuno srečanje. Morda je to zgolj slučajnost. V strasti nista slišala prašičjih glasov. Morda sta celo onadva s svojim hropenjem vznemirjala prašičjo družinico, ki se je odzivala tako, kot se je. Ko sta vstala, mu je šepnila: Vrnila sta se vsak k svojemu delu in vsak po svoje premišljevala o sladostrastnem doživetju.

Po povratku z zaslišanja je Frida razložila, za kaj gre. S sestro sta osumljeni, da sta že med vojno sodelovali z okupatorjevimi vojaki. Poleg tega Friz, ki pripada poraženi okupatorski vojski, nima dovoljenja za bivanje v naši državi. Ker so v krajevnem ljudskem odboru ljudje, ki potrebujejo njen mlin, so ji namignili, da bi Nemcu dovoljenje za bivanje izdali, če bi on ali sestri dokazali, da so za njegovo bivanje tukaj opravičljivi razlogi. Niso se izjasnili, kakšni. Za ureditev zadeve so mu dali šest mesecev časa. Po tem roku bo izgnan iz države. Vsa odgovornost za bivanje bivšega nemškega vojaka je na njem samem, je povzela Frida. Ker Fritz ni razumel pogovora na krajevnem ljudskem odboru, je Frida prosila Franceta, da mu pove, kako in kaj sta opravila.

Resda je pred dokončnim dejanjem še celega pol leta časa, a v takih primerih čas silno hitro beži. Od te ure dalje bodo morali razmišljati, kako se bo zadeva uredila. Če se bo! Če bo Fritz moral oditi, Fridi ne bo vseeno. Manjkal bo par pridnih rok in vsa dela, ki jih zdaj opravlja on, bodo padla na Ano in Frido. Obe sta se tudi že navadile nanj. Bili so kot družina. Podtikanja iz okolice, češ da mora nekdanji nemški vojak zadovoljevati kar dve ženski, so tudi potihnila. Vsaj onidve jih nista slišali ali pa jih nista hoteli slišati. V njihovo skupnost se je naselila težko rešljiva težava.

Moška sta nadaljevala delo v mlinu. Oba sta razmišljala o današnjem dnevu, le da je France še dodatno poskušal reševati Fridin in Fritzev problem. Zato je prosil Fritza, naj mu za božjo voljo pove, zakaj ni odšel s svojimi ljudmi, ko si vsak normalen človek po vojskovanju v tuji deželi želi čim prej oditi domov. Mož, ki se je že dodobra telesno popravil, je v odgovor le povedal nekaj stavkov: »Bil sem zaprt. Zgodilo se mi je, da so me obsodili na petnajst let. Izpustili so me, ker sem pristal, da se bom vključil v wermacht. To sem tudi storil. Bil sem na vojaški svobodi. V neki bitki se nisem hotel preveč izpostaviti strelom, pa so mi moji nadrejeni močno zamerili. Zagrozili so mi, da se bom moral po vojni spet vrniti v zapor. Pa sem rajši ostal tukaj.«

Francetu ni šlo iz ust, da bi ga natančneje spraševal, zakaj si je zaslužil zapor, vendar ga je razumel. Nikoli se ne ve, čeprav je Hitler izgubil vojno, da se najde kdo, ki bi ga spet spravil za rešetke. Obljubil mu je, da tega ne bo povedal ženskama. Morda bi imeli pomislek in bi spremenili odnos do njega, če bi vedeli, da imata pod streho kriminalca.

Mlin je spet mlel kot pred vodno ujmo in Mokarica je spet mlela žito okoliškim kmetom. France je večkrat prišel k njima in užival v opravljenem delu; ves pogonski mehanizem mlina je deloval brezhibno. Užival je v samopotrditvi, da zna opraviti tudi zahtevnejša dela. Zdaj, ko si je zadovoljno ogledoval mirni tek vodnega kolesa, kako poenostavljen je dostop do mlinskega silosa, kako vanj mlinarica brez naprezanja stresa vreče zrnja, mu je pogled uhajal še na razdejano žago. Ocenjeval je žagarsko lopo, če bi jo bilo vredno spet usposobiti. Globoko pod podom žage, kamor je nekoč padalo žaganje, je zagledal tri debele smrekove hlode, ki so po umiku vode, nasedli na razmočena tla. Bili so zagozdeni globoko na težko dostopnem kraju. V mislih jim je našel namen. Mokarica mu jih bo dala za delo, ki ga je opravil. Tako ona ne bo na škodi, on pa bo prišel do lesa za svoje izdelke. Ker ve, od kod jih je prinesla voda, tudi ve, da je zagozdeni les iz tistega kupa hlodovine, ki ga že uporablja. Prepričan je bil, da hlodov brigadirji, ki so bili mobilizirani na štirinajstdnevno delo v gozdu, ne bodo iskali, saj jim je bilo pomembno le to, da zadostijo zahtevam oblasti, za usodo lesa pa jih ni brigalo. Celo nasmihali so se, ko je voda odnašala rezultat njihovega dela. Prepričan je bil, da se bo les lepo klal in bo uporaben za izdelavo posodja. Fritz jih bo s konjem izvlekel izpod lope ter pomagal razrezati. To ne bo lahko delo, je ocenjeval, a če si iznajdljiv, se lahko marsikaj naredi. V to je bil prepričan, sicer ne bi prišel do lesa za svoje izdelke. Samo nekaj ljudi ve, in eden izmed njih je prav on, kako priti do lesa. Za nekaj jurjev jih na deponiji s stotinami hlodov v temnih nočeh razrežejo od njega označene hlode in še tisto noč je les v njegovi lopi. Po cesti je ropotal motor. Ko so ljudje zaslišali njegov glas, so vedeli, da prihaja kurir KLO-ja. Ta pa ni prinašal nič dobrega. Zatopljena v pogovor, ropota nista imela za mar, dokler nista opazila, da pelje proti njima. Pri njiju se je ustavil. Motorist je iz torbe potegnil modro ovojnico z velikim uradnim žigom v gornjem levem kotu in ga, proti podpisu, izročil Fridi. Brez pozdrava je odpeljal dalje.

Odprla je ovojnico. Bila je odločba o obvezni oddaji; tako je pisalo v naslovu. Razšla sta se, on domov, ona v hišo, povedat sestri kruto novico.

Mračilo se je že, ko je na vrata Francetove hiše rahlo potrkalo. Preden se je odzval, je v temačni sobi že stala Frida. Ob skromni svetlobi iz edine žarnice pod stropom je odložil orodje. Po prvih besedah se je usedla na vznožje postelje, saj drugega prostora ni bilo v hiši. Povsod nedokončani izdelki in razno orodje. Sprehodil se je do okna, da bi pridobil čas za pameten odgovor. Pogovora o plačilu opravljenega dela pri mlinu ni pričakoval, ker ji je prejšnjikrat jasno povedal, da računa na tisti les in na Fritzčevo pomoč pri razrezu in spravilu. Tega ni pričakoval. Kljub presenečenju je še naprej gledal skozi okno. Skozi možgane mu je bliskovito švigalo: če bi bila ta ljubezen mogoča, če Frido sam sploh lahko sprejme kot žensko, na katero bi se navezal, bi si jo kot žensko poželel…

Malokdaj je razmišljal o njej, ker je v njej videl žensko, ki živi na spoštovani Mokarjevini. Bila je Mokarjeva in Mokarji so bili zmeraj nekaj več. Mokar se je prav zato, ker se je imel za nekaj več, oženil s primestnim dekletom. In ta ženska ga zdaj prosi za moža, čeprav je on kajžar in ona starejša od njega.

Od dogodka v svinjaku je pogosto razmišljal o Ani; oženil bi jo na svoj dom. Vedno bolj je bila bližje njegovemu srcu. O Fridi pa ni razmišljal. Ko je zdaj razmišljal o njenem predlogu, je imel pred očmi tudi žago, ki bi jo lahko usposobil. Mlin in žaga bi lahko bila dober vir dohodka. Da mu oblast ne bi jemala preveč, je že vzpostavil stike z vaškimi aktivisti. Preden bi ji dal kakršenkoli namig, jo je pogledal. Ali bi to žensko telo lahko vzbudilo tako strast, kot mu jo je nedavno vzbudila Ana. Vse to mu je istočasno rojilo po glavi. Pa tudi njej so misli preigravale druga drugo. Ker se je na ta pogovor pripravila, je obvladovala svoja čustva. Morala je počakati na odgovor ali vsaj na namig ter biti dovolj močna, če bo odklonjena. Osebni in gospodarski razlogi, pa so jo privedli do tega, da mora rešiti to vprašanje. V sebi je bila pripravljena na vse, kar bi od nje zahteval France. Kljub težavi, ki ji jo je naložila oblast, bi se bila pripravljena pred njim preleviti v zapeljivko, da bi začela reševati Mokarijo. Premaknila se je k njemu in ga stisnila k sebi. Ustnice so iskale njegov vrat, obraz … V slabo osvetljenem prostoru se je začenjalo prvo dejanje njune romance. Prižeta drug na drugega sta pridrsala do stikala in eden od njiju je obrnil črni gumb na električnem stikalu. V sobo se je naselil mrak. Mokarici so iz zavesti ušle vse tiste skrbi, ki ji jih je naložila ljudska oblast. Preplavila jo je strast, ki jo je morala dolga vojna in povojna leta odrivati. Zdaj in tu si lahko nabere energije za jutrišnji dan, lahko uravnovesi svoja čustva. Iz glave ji je izpuhtel še tisti ščepec preračunljivosti, ki ga je imela globoko zakopanega v podzavesti. Zdaj je čutila le strast moškega. Prilagajala se je njegovim gibom, ki so ju vodili na ležišče, na katerem je še pred nekaj minutami premlevala realno življenje.

On je podoživljal dogajanje z Ano. Zdaj je tu Frida, s katero si ni zamišljal take igre. Vendar zdaj poti nazaj ni! Ta večer in ta trenutek je ni! Tudi pri njem je odločala strast.

Les izpod Mokaričine žage je bil že razrezan in zložen v Francetovi lopi. S Fritzem sta dobro opravila. V zaprti lopi je France z debelo klino in z težkim batom enako dolge kose hloda razklal in jih zložil v skladovnico. Mesece se bo les sušil, skrit pred radovednimi sosedi in nezaželenimi očmi. Med nekaj lučajev oddaljenima hišama so se začeli množiti medsebojni obiski. Moški korak je bil pogosteje usmerjen k ženskama. V mislih je France načrtoval, kako bi se lotil popravila žage, če bi se odločil za gospodarico Mokarjevine.

Vsi, ki so imeli med seboj skrivnosti, so to spretno skrivali pred drugimi. Tudi Fritz se ni izdal, če je morda kaj slutil o tem. Bil je govoreči mutec. Čeprav je osvojil že dokaj novih besed, jih je ob morebitnem vprašanju ali odgovoru nerad uporabil. Ne zato, ker ne bi hotel, temveč zato, ker mu je bilo neprijetno, če bi izgovoril neumnost, zaradi katere bi se mu morda okolica smejala. Rad se je družil s Francetom, ker je ta razumel in govoril njegov jezik. O vsem sta se sporazumela. Če bi bila onadva skupaj na Mokarjevini, bi ta kmalu doživela vzpon, če ji oblast ne bi pristrigla peruti. Vedelo se je, da tistega, ki se dvigne iznad povprečje, ta kmalu izravna z drugimi z višjim davkom. Spravi ga na dopustno raven. Na zahtevo oblasti, da si mora Fritz priskrbeti papirje, če hoče ostati pri Mokaricah, so že vsi pozabili. Vsak izmed njih je pestoval svoj načrt. Ta pa ni bil namenjen reševanju Fričevega vprašanja. Morda je tudi on upal, da se bo zanj dobro izteklo.

France se je vse pogosteje se je srečeval z ženskama. Ko je bila ena dovolj varna pred očmi druge, je ta ob Francetovem obisku našla mesto za skrivno romanco.

Nekega popoldneva, ko je France spet postopal okrog Mokarjeve žage, je Ana uživala v krmljenju odraščajoče prašičje družine, ki se je s prodajo mladičev redčila. Zavil je k njej. Družno sta opazovala, kako mladi pujski jedo v koritce nalito kravje mleko, zabeljeno s koruznimi otrobi. Stara se ni dotaknila hrane, čeprav je to tudi za odrasle pujse priboljšek in pogoj za debelino podkožne masti. Mati pujsa je uživala, ko so se njeni otroci samostojno osamosvajali, da so bili vse manj odvisni od njenega mleka. Po trenutkih tišine je rekla ona: »A veš, kaj je novega?«

Pomislil je na Fritza. Morda sta našli način, kako bi lahko ostal pri njiju. »Ne,« je dejal. Zmanjkalo mu je še tisto malo besed, ki bi jih lahko izrekel. Prašičja mati je še vedno renkala, ko sta zapuščala svinjak.

Vrnil se je domov in se še z večjo vnemo lotil obdelave lesa, ki ga je čakal v hišni delavnici. Misli so mu bile naravnane na Ano in na tistega, ki prihaja. Ob njenem sporočilu mu je bilo jasno, da nima kaj iskati na Mokarjevi žagi. Če bi se z Mokarico sporazumela o poroki, bi bil njegov cilj čim prejšnji zagon žage. Tako pa iz tega ne bo nič! Drugo Mokarico mora pripeljati v svojo hišo. Tam pa bosta Frida in Fritz lahko skupno gospodarila. Če ne bo kake zamere, bo še on postoril to in ono. Naprej mora misliti na ureditev doma. Popraviti mora na hiši tisto, kar se mu do sedaj ni dalo. V mislih si je napravil načrt. Spalnica bo v sobi, kjer je živela mati, veža in kuhinja sta za kuhanje in priročno skladišče izgotovljenih izdelkov, hiša s krušno pečjo pa bo še naprej njegova delavnica. Tako je v mislih razdelil hišne prostore. Postopno bo obnovil enega za drugim. Zid bo prebelil z apnenim beležem, morda bo še kje dobil valjček, s katerim bo popestril bele stene. Nihče ne bo vedel, zakaj to dela. No, enkrat bo že moral povedati Ani, kaj počne. Ko bo njeno stanje vidno, bo njegova hiša pripravljeno za nevesto. Takrat si bosta še rekla ‘da’ in konec bo opravljanja okolice.

Tako si je France začrtal prihodnost. Pa se zgodi, da človek obrača, Bog pa obrne. Tudi njemu.

Četrto poglavje

Čas se je pomikal proti sredini leta. Svetlikati se je začelo že zgodaj zjutraj. Ptički so ob prvem svitu zapeli in po svojem ritmu spet utihnili. Zapeli so spet, ko se je oglasil zvon v bližnjem zvoniku. Idila, ki je Mokarjevi ob vsakdanji skrbi in delu niso doživljali nič idilično. Vstajali so zgodaj. Medtem ko je Fritz čistil hlev, krmil konja in kravi, se je Ana pripravljala na molžo. Frida je urejala po hiši in si dala opraviti ob štedilniku. Ko je Ana pomolzla in mleko razdelila za potrebe tistega dne, ga je vsaj deciliter dolila hrani za plemensko svinjo. Dohodek od prodaje mladih pujskov je največkrat reševal plačilo davkov. Neko dopoldne je spet brnel motor proti Mokarjevim. Zdaj je tudi že Fritz razumel, da motor ne prinaša nič dobrega. Ko so ga zaslišali, so se spogledali. Nihče ni črhnil, le čakali so, kaj jim bo prinesel mož v oguljeni usnjeni jakni s pilotsko kapo. Fridi je vročil na podpis modro kuverto z velikim žigom na njej. Prebrala je vsebino, ki je nosila naslov: Opomin. Krajevni ljudski odbor ugotavlja, da niste do zahtevanega roka izpolnili obveznosti za oddajo 200 kg mesa. Podaljšujemo vam rok za izpolnitev državljanske obveznosti do 15. julija. Po tem datumu bo KLO z uradnimi organi opravil zaplembo živali, in s tem prisilno izpolnil vaše obveznosti do države. Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Fritz prav gotovo ni razumel vsebine. Po obrazu starejše Mokarice pa je vedel, da je pisanje prineslo nekaj hudega. To je ocenil tudi po odzivu obeh žensk.

Frida, ki ji je življenje na Mokarjevini že vrezalo prve čisto drobne gubice, je v ihti bentila čez oblast in svojo usodo. Vzamejo naj ji edino kravo, ki še daje mleko državi! Druga krava se je zaradi brejosti že presušila. Če ne bo mogla oddajati mleka, bo spet dobila opomin in v hišo bo prišel rubež. Kaj bodo takrat rubili? Naj zarubijo njo…!

Vsi trije so se razšli. Vsak s svojimi težavami, ki so imele skupni imenovalec: preživeti. Tudi Ana je iskala izhod. Opazovala se je, a na telesu še ni bilo opazne spremembe. Svoje stanje bo lahko še nekaj časa skrivala pred Frido. Kako bo to sprejela Frida? Morda ji bo prav ona vrnila nekoč posojeno pomoč. Morda še kje hrani pleničke in povoje, ki so potrebni dojenčku. Kako sprejema njeno stanje France, tega še ni povsem ugotovila. Čim prej naj bi se poročil z njo. Vzel naj bi jo k sebi, saj France zna gospodariti in zaslužiti denar. Tudi z ljudmi, ki krojijo oblast, je v dobrih odnosih. Nikoli ne tarna o prevelikih dajatvah. Pa ona? Ona bi lahko obdelovala njivo za prašičjo krmo, ki bi jo s konjem zoral Fritz ter gojila svinje, ki bi morda celo dvakrat na leto povrgle mladiče. S prodajo mladih pujskov bi pripomogla k družinskemu proračunu. Vse je premislila, le s Francetom potrebuje temeljit pogovor, da ga bo prepričala o svojih načrtih.

Frido je vse pogosteje obhajala slabost. Dolgo je razmišljala o vzroku. Ženski, nekoč polni fizične moči, ki jo je krepilo vsakdanje delo, zdaj slabost jemlje energijo. Vse manj moči in volje ima za premagovanja družinskih težav. Napovedan rubež v hlevu ji je risal črno prihodnost. Dokler je ni izdalo telo, je imela energijo, videla je svetlejšo prihodnost, lažje je prenašala udarce oblasti. Skrivaj pred sestro in Fritzem je bruhala. Le včasih, ko tega ni mogla skriti, je pred njima obdolžila to ali ono jed, da ji v želodcu ni napravila dobro. Povsem sta jo razumela. Se zgodi!

Ona pa je bila vse bolj prepričana, da njeni slabosti ne botruje hrana. Tudi s telesom se je nekaj dogajalo, opazila je spremembe. Bilo ji je jasno: noseča je.

France ji od takrat, ko sta bila skupaj in mu je predlagala zakon, ni dal jasnega odgovora. Čutila je, da ima pomisleke. Morda zaradi nje osebno, morda vidi težave na Mokarjevi domačiji. Zdaj se bo le moral izjasniti. Čas teče. Kot bo hitro prišel čas, ko bo moral oditi Fritz z domačije, bo prišel tudi čas njenega poroda. Da bi se izognila sramoti in nezakonskemu otroku, bi bilo najbolje, če France čim prej pristane na njeno ponudbo. No, pa zdaj menda ja bo! si je dopovedovala. Oba se bosta izognila obrekovanju. Če pa je ona starejša od njega, je pač povojni čas… Moška vrsta je zredčena… Vsak in vsaka vzame tisto in tistega, s katerim si bo olajšal vsakdanje življenje. Ona pa mu je obljubila, da mu bo kljub razliki v letih dobra žena. Popravil bo žago, mlin se po njegovi zaslugi že zdaj dobro vrti, merica moke od mletja zadošča, da hiša ni brez kruha. V bistvu denar potrebujeta le za davke in za najnujnejšo pot v trgovino. Vse drugo se s pametnim gospodarjenjem najde na domačiji. Gospodariti pa zna ona in tudi France se dobro znajde, le da kot samec verjetno nima volje do večje obnove svoje hiše. Tako je pri sebi modrovala, ko sta jo je skrb za dom in porod pritiskala k tlom. Dokler ne bo njena nosečnost še bolj opazna, o svojem stanju ne bo razlagala ne sestri in ne Fritzu. Potem bo morala imeti dosti energije, da bo pokončno prenašala poglede in obrekovanja okolice. Takrat, ko se bo okrog pasu razširila in bo morala poprositi za pomoč pri dvigovanju vreče in praznjenje v lijak nad mlinskimi kamni, takrat bo deležna pogledov in komentarjev, pa čeprav mnogih ne bo videla ali slišala, jih bo čutila. Za vsakogar v okolici ve, kaj ji bo pripisal. Bog ve, če ji bo pri porodu lahko pomagala babica, bog ve, če bo KLO dovolil babici priti k nemški priležnici. Morda ji bo spet morala pomagati Ana. Obe bosta morali biti pozorni, da ne bi naredili take napake, kot sta jo, ko otroku nista zavezali popkovnice pri njenem prvem porodu.

Bil je petnajsti julij. Dan, ko naj bi prišlo do rubeža. V hiši sta vladala molk in pričakovanje. Bodo mogočneži s KLO le uresničili grožnjo? Tako so se spraševali vsi, ki so vedeli za njihovo grožnjo. Tudi France. Sredi dopoldneva je šel k njima. Ni se dogajalo nič takega, kot so že od jutra pričakovali. Mokarici sta v napetem vzdušju opravljali le najpotrebnejša dela. France je povedal Fritzu, kaj pričakujejo. Tudi ta je večkrat odšel v hlev, kot bi se hotel posloviti od člana družine. Vsakokrat je odstranil kravjek ali konjsko figo ob vznožju stojišča. Hlev je bil pometen, kot za praznike. Vanj bodo stopili tuji ljudje in imel bi slab občutek, da kažejo nanj, če v hlevu ne bi bilo pravega reda. Skrivoma je opazoval zdaj eno zdaj drugo žensko, ko sta se pokazali na dvorišču. Ana je v svinjaku opazovala svinjo, če se ji že pozna brejost. Mlade pujske, ki bodo prišli na svet jeseni, bo po šestih tednih že lahko oddajala. Povpraševanje po njih je veliko. Nekaj gospodinj je že zaaralo enega ali celo dva mladiča. Širša okolica je spoznala, da ima dobro prirejo. Aničini pujsi imajo ob zakolu več prstov debel špeh, ki ga gospodinje pretopijo v zabelo. Kaloričen dodatek k hrani tudi naredi jed okusnejšo in da ljudem več energije za naporno kmečko delo. Meso jedo le ob posebnih prilikah in praznikih. V sosednji pregradi je tudi sama redila pujsa za doma. Sredi zime bo že dober za koline. Pomislila je, da se lahko zgodi, da bosta z živaljo v isti čas dobile mladiče. To misel je vsakokrat poskušala odgnati. Pa ni šlo! Vse bolj jo je stiskalo v duši; pa France? pa opravljanje ljudi? in ne nazadnje: tudi Fridi bo morala povedati. Mlin in kmetija bosta za nekaj časa izgubila par rok za delo. Frida bo morala prevzeti še njena opravila.

Malo po dvanajsti se je zaslišal ropot motorja. Slutili so, da pelje k njim. Slutnja se je uresničevala z vse glasnejšim brnenjem, ki so ga okoličani še kako poznali. Kmalu sta sestopila miličnik in kurir krajevnega ljudskega odbora. Miličnik je brez pozdrava obstal, da bi referent opravil formalnosti. Ta je Fridi izročil v podpis papir in nalog za oddajo živali. Pojasnil ji je, kam mora prignati žival, da jo bo zbirni kamion z živino drugih kmetov, ki jih je doletela enaka usoda, odpeljal v klavnico. Miličnik se je postavil tako, da je imel pregled nad morebitnim upiranjem rubežu. Motorista sta se odpeljala. Čez eno uro mora biti krava pri cesti, da jo bodo naložili na kamion. Fritz ni razumel vsake besede, ki je bila izrečena, razumel pa je dogajanje. Razumel je, da bo Mokarica morala sama odgnati kravo iz hleva. Fridi je dal vedeti, da bo to opravil on. Tudi zanj je bilo to žalostno opravilo, a moška narava je drugače občutljiva kot ženska. Vedel je, da mora izbrati med obema kravama tisto, ki trenutno daje največ koristi družini. Vedel je, da je ena izmed njiju jalova in da bi še nekaj časa lahko dajala mleko, da bi se druga otelila. Vsi v družini so vedeli, da kravji rod ohrani le breja krava. Mleku se bodo morali odreči vsi v družini in v svinjaku. Pa tudi država. Tako je razmišljal on, država pa je imela svoje zahteve.

Naslednje popoldne je na vrata Francetove hiše spet potrkala Frida. Kljub sončnemu dnevu, ki je ljudi vabil k delu zunaj hiše, je on dodeloval nedokončane škafe za prodajo. Nežno, z vso ženskostjo, ki jo je premogla, je stopila v prijetno hladen prostor. Približala se mu je, ko je z metlo odrival lesene obreznine v kot. Prijela ga je za lakti in ga pogledala v oči. Tudi njegove se niso mogle izogniti njenemu pogledu. Metla mu je zastala v rokah. Od presenečenja ni mogel izgovoriti besede. Trenutek se je vlekel kot večnost. Ni vedel, kaj naj stori. Kaj naj ji reče? Pod isto streho ima noseči dve ženski, in ena za drugo ne vesta, da je on tisti… Ni ji odgovoril. Sam mora v miru najti izhod iz zadrege, njene in svoje… In Anine. Vstala je in se približala izhodu. On pa je še vedno sedel in gledal predse.

Odlomek