Voljno odčitavanje vznesenih simbolov,
zanesenih šopkov rož, ki jih je neznanec
vrgel v bistro reko in zdaj sanjajo s tokom.
Bele obale sanj se vzdigujejo kot varni bregovi,
toplo stegujejo dlani in nudijo dom kot priložnost.
Mili spevi brzic šumljajo v sprevodu,
rdeči cvetovi od hladu modrijo
in si zatiskajo oči od tesnobe.
Jutro jih bo nasulo,
nasulo jih bo neznancu na mizo,
razpadlo bo škrlatno drobovje,
venčno listje se bo zdrobilo,
mlade čaše bo zlomil kruti čas,
kruti čas slepeče bogovske usode.
Po površini steklajih negotovost vleče,
vzdihujoče plujejo v rojstvo -
sila ljubezni jih trga, spaja, obnavlja,
sila ljubezni jim obljublja vzlet sreče,
sila ljubezni jim je vzela steble in liste,
korenine zvezde pa svetijo v molku.
BEREM KNJIGO
Berem knjigo renesančnih dotikov.
Okušam vanilijevo aromo flumastra.
Gore se dvigajo izpod trudnih trepalnic dneva.
Moj politik sanja sladki sen kresne noči.
Moj pesnik se pripravlja na fizikalni test.
Gradim mesto iz saj prvega mraka .
Spomladanske brzice v zelenih očeh .
Misli plavajo v morju gorja .
Sonce jih dviga v brezkončnost vesolja,
Čas se grenak steka po peščenih žilah zraka,
Hrepenenje usiha v temačne votline,
Moja duša je vulkan,,
Moje telo je gora.
Moje srce je litosferska plošča, obložena z ledom.
KATAPULTI
Bila sem... deklica z ognjenimi školjkastimi lasmi.
Z dolgimi rjavimi lasmi, ki so vlekli na rdečo.
Bila je lepa jesen.... Postrvi so prijemale
in v zraku je bilo zaznati prisotnost sreče.
Bila sem ob reki... vse dneve, vse večere
sem preživljala tam v družbi vrb in kostanjev.
Bila sem... ena od zvezd na nebu.
Letala sem, nasmejana metuljčica.
Bilo je... v galaksijah z vijoličnim zvenom.
Purpuren večer meje pestoval na svojih kolenih.
KOSA BO KOSILA
Kosa bo kosila
On je svojo pot izbral
Zdaj ga nič ne ustavi
Zdaj bo usoda pela, kot je želel, da poje
Zdaj bo hlad napolnil najina srca
In vklesal praznino v vesolje
Sam, sam, on sam je izbral
Nič več lepega ne hranim zanj
On, on, da, on je lepoto zakopal
Zdaj ga nič ne povrne v naročje mojih sanj
Kosa bo kosila
In on ne bo bežal
Še zadnji poljub bi mu z ustnic izpila
A potem bi morda še zadnjič lagal
Zdaj ga vabi najtemnejše močvirje
Brezno grehov in čustev, ki jih je vzvalovil
Zdaj se sili, ki ga privlači, nič več ne ubrani
On sam si je v srcu mojem smrt izboril
DREVESA POZIMI
Kljubovanje raste na otekli strehi neba,
ki se polna snega ljubko zvija v klobčič.
Nizko nebo spi vse preveč moraste sanje.
Kot vsako zimo bo zima odrešila človeka
s svojim blagim dotikom svetlobe.
Nihče ji ne bo priznal zmage.
Vedno bo sama in mrtva.
Nad svodom ljudi, ki jih bo obsevala,
bo le prazna, nesmiselna podoba.
ROŽE ZA ELZO
Voljno odčitavanje vznesenih simbolov,
zanesenih šopkov rož, ki jih je neznanec
vrgel v bistro reko in zdaj sanjajo s tokom.
Bele obale sanj se vzdigujejo kot varni bregovi,
toplo stegujejo dlani in nudijo dom kot priložnost.
Mili spevi brzic šumljajo v sprevodu,
rdeči cvetovi od hladu modrijo
in si zatiskajo oči od tesnobe.
Jutro jih bo nasulo,
nasulo jih bo neznancu na mizo,
razpadlo bo škrlatno drobovje,
venčno listje se bo zdrobilo,
mlade čaše bo zlomil kruti čas,
kruti čas slepeče bogovske usode.
Po površini steklajih negotovost vleče,
vzdihujoče plujejo v rojstvo -
sila ljubezni jih trga, spaja, obnavlja,
sila ljubezni jim obljublja vzlet sreče,
sila ljubezni jim je vzela steble in liste,
korenine zvezde pa svetijo v molku.
BEREM KNJIGO
Berem knjigo renesančnih dotikov.
Okušam vanilijevo aromo flumastra.
Gore se dvigajo izpod trudnih trepalnic dneva.
Moj politik sanja sladki sen kresne noči.
Moj pesnik se pripravlja na fizikalni test.
Gradim mesto iz saj prvega mraka .
Spomladanske brzice v zelenih očeh .
Misli plavajo v morju gorja .
Sonce jih dviga v brezkončnost vesolja,
Čas se grenak steka po peščenih žilah zraka,
Hrepenenje usiha v temačne votline,
Moja duša je vulkan,,
Moje telo je gora.
Moje srce je litosferska plošča, obložena z ledom.
KATAPULTI
Bila sem... deklica z ognjenimi školjkastimi lasmi.
Z dolgimi rjavimi lasmi, ki so vlekli na rdečo.
Bila je lepa jesen.... Postrvi so prijemale
in v zraku je bilo zaznati prisotnost sreče.
Bila sem ob reki... vse dneve, vse večere
sem preživljala tam v družbi vrb in kostanjev.
Bila sem... ena od zvezd na nebu.
Letala sem, nasmejana metuljčica.
Bilo je... v galaksijah z vijoličnim zvenom.
Purpuren večer meje pestoval na svojih kolenih.
KOSA BO KOSILA
Kosa bo kosila
On je svojo pot izbral
Zdaj ga nič ne ustavi
Zdaj bo usoda pela, kot je želel, da poje
Zdaj bo hlad napolnil najina srca
In vklesal praznino v vesolje
Sam, sam, on sam je izbral
Nič več lepega ne hranim zanj
On, on, da, on je lepoto zakopal
Zdaj ga nič ne povrne v naročje mojih sanj
Kosa bo kosila
In on ne bo bežal
Še zadnji poljub bi mu z ustnic izpila
A potem bi morda še zadnjič lagal
Zdaj ga vabi najtemnejše močvirje
Brezno grehov in čustev, ki jih je vzvalovil
Zdaj se sili, ki ga privlači, nič več ne ubrani
On sam si je v srcu mojem smrt izboril
DREVESA POZIMI
Kljubovanje raste na otekli strehi neba,
ki se polna snega ljubko zvija v klobčič.
Nizko nebo spi vse preveč moraste sanje.
Kot vsako zimo bo zima odrešila človeka
s svojim blagim dotikom svetlobe.
Nihče ji ne bo priznal zmage.
Vedno bo sama in mrtva.
Nad svodom ljudi, ki jih bo obsevala,
bo le prazna, nesmiselna podoba.
