Duša mlada, poteptana na tleh
on, ki braniti, ljubiti bi moral
storiti je mogel krvni ta greh
»Posiljeval me je. In pretepal.«
Je hrabro dejala starejšemu policistu, ki se je naveličano presedal na stolu v bolniški sobi. Na daleč se je videlo, da mu ni prijetno. Z mešanimi občutki je skeptično gledal mlado žensko, skoraj deklico, ki je z rdeče obrobljenimi očmi, polnimi solz, strmela vanj.
»Torej želite prijaviti zlorabo?« je neprijazno vprašal.
»Posilstvo in pretepanje!« je zakričala in ga besno pogledala.
»Zakaj dejstva in besede, ki imenujejo dejanja, zavijate v darilni papir zlorabe? Zakaj? Zato, da je lepše slišati? Za koga lepše, za vas in neprizadeto okolico? je vprašala in za trenutek utihnila.
»In v kaj boste zavili mojo nočno moro? Slike groze, ki se mi prikazujejo sleherno noč? Prav vsako noč! Tudi takrat, ko je preveč pijan, da bi me prišel posiljevat. Ali pretepat, ko se branim. Takrat me tlačijo more, ali sanjam resničnost.
Moja razmrcvarjena samozavest mi ne dovoli mirno spati. Psihično sem popolnoma uničena. Moja duša je poteptana«
»Umirite se in odgovarjajte na moja vprašanja!« je odsekano dejal policaj in pričel pisati zapisnik.
»Torej prijava zlorabe. Koga želite prijaviti?«
»Pošast, ki je uradno moj oče.«
»Psihopata, ki je prvič prišel v mojo sobo dva dni po pogrebu moje mame. V sobo devetletne deklice, ki je neutolažljivo jokala za mamico. Prišel me je tolažit, je rekel, ko si je zapenjal hlače.
Histerično sem drgnila krvave madeže po nogah in postelji. Z grozo sem strmela vanj, ko se je med vrati obrnil in mi zagrozil.«
»O tem ne boš nikomur črhnila niti besedice, da veš! Prišel sem te tolažit, ti pa si me ranila. Samo poglej se packa grda. Vsi bodo pljuvali za teboj, če komu poveš. V sirotišnico te bodo zaprli! Zaloputnil je vrata in odšel.
Uspelo mu je. Prepričal me je, da sem jaz kriva. Da mora mene biti sram.
Česa, se nisem spraševala. Ne takrat, ne pozneje. Vse kar sem občutila je bil gnus in sram. Verjela sem v njegove trditve in se skrivala pred svetom.«
Policaj jo je z nervozno kretnjo prekinil in vprašal.
»Zakaj niste poiskali pomoči, se komu zaupali?«
Pia ga je zgroženo pogledala. V njenih očeh se je zrcalila nejevera polna bolečine in obupa. Nekaj dolgih trenutkov je samo nemo zrla vanj, potem pa mirno vprašala:
»A vi to resno? Sprašujete to mene, ali do obisti prestrašeno devetletno deklico? Deklico ki do danes ni upala spregovoriti.«
Prvič je umaknil pogled, ona pa je nadaljevala:
»Osem let je prihajal. Osem dolgih let, polnih groze, bolečin in strahu. Ustrahoval me je z vsem mogočim. Vse do včeraj. Včeraj sem se mu prvič odločno uprla, zato me je pretepel do nezavesti.«
Utihnila je. Pokrila si je obraz rokami in se skušala zbrati.
»Ponoči me je odvlekel ven in prepričal sosede, da sem imela nesrečo. Zopet. Tokrat prometno. Sosedje, ki so že dalj časa sumili, da nekaj ni v redu, so vztrajali in me odpeljali k zdravniku.«
Je utrujeno zaključila Pia.
V sobi je nastala neprijetna tišina, zato je odločno vprašala:
»A vas zanima še kaj, gospod policaj?«
ANA
Globoko te rane prekletstva živijo,
Pomemben ni prostor, ne čas.
V umu, duši človeka zaspijo
nesrečen je, ki zasuje ga plaz.
Vrata so se s treskom odprla. Riki je prestrašen odskočil in cvileč zalajal. Velika kitajska vaza, ki jo je prevrnil se je raztreščila na koščke.
»Prekleti pes! Marš!« je kričal Matjaž in psa pospremil s krepko brco skozi vrata. Ana je pomivala posodo. Z rokavom si je brisala solze, ki so tiho polzele po njenem bledem licu. Take scene je že davno niso več presenečale. Postala je topa, še strahu ni občutila več.
Cmok v grlu se je še povečal in imela je občutek, da jo davi in duši. Široko razprtih oči, v katerih se je zrcalila vdana praznina, je strmela v besnega moža. Njenega moža, v katerega se je noro zaljubila, ga oboževala in kovala v zvezde.
Opozarjali so jo. Ji branili. Pa ni verjela.
Zaupala mu je brezmejno. Vse to je že kaj hitro izničil in poteptal v prah. Ona pa je obtičala nekje med upanjem in krivdo, ki ji jo je vcepil v sleherni atom njenega bistva. Mežikal je s krvavo zabuhlimi očmi, ki so bile polne sovraštva. Pijano se je opotekal, krilil z rokami in že od vrat vpil:
»Kje si se vlačila ves dopoldan? S kom si bila?«
»Pri zdravniku sem bila. Potem sem šla v trgovino in lekarno.« je tiho odgovorila, čeprav je vedela, da ji ne bo verjel.
»Lažeš! Vse zobe ti bom razbil prasica!«
Prvi udarec je prestregla z roko, z drugim jo je podrl. Kakor na pol prazna vreča se je zgrudila ob pomivalnem koritu. Stiskala se je v kot in si skušala zakriti obraz z rokami. Udarci so padali vsevprek in ko jo je junaško še nekajkrat brcnil jo je zajela tema.
Odrešitev. Tema. Mir.
V daljavi je slišala glasove, zaznala je nejasno svetlobo. V glavi ji je šumelo in ostra bolečina se je prikradla v možgane in razblinjala njene misli. Skušala je odprti oči, se iztrgati iz krempljev podzavesti, vendar do konca prebuditi se ni mogla.
Morda se ni hotela. Morda pa ni upala.
Matjaž je sedel ob vznožju bolniške postelje. Celo noč se je boril z demoni, ki so ga preganjali. Imel je občutek, da se mu iz teme zlovešče reži sam hudič. Hudič v nejasni podobi njegovega očeta. Ničkolikokrat je bil priča njegovemu zlorabljanju matere. Slabotne, trpinčene ženske, ki je izgubila vso samozavest in voljo do življenja. Brez besed je tiho prenašala udarce in poniževanja. Vse dokler neke noči ni zbrala poslednjih moči in si vzela življenja. Takrat je bil še otrok in vse odtlej je sovražil vse ženske, vključno s svojo materjo, ki ga je pustila na cedilu. Pustila ga je očetu, ki se je potem znašal nad njim.
Prazno je strmel predse in mrzlično razmišljal.
Kaj če sem jo preveč poškodoval in bo imela posledice? Ali pa bo celo umrla. Bodo verjeli moji zgodbi o polomljenih lesenih stopnicah in nerodnem padcu? Ali pa še huje …
Kaj če pove resnico?
Še zaprli me bodo, prekleta!
Odprla so se vrata in vstopil je mlad zdravnik. Namenil mu je dolg, vprašujoč pogled. V rokah je imel izvide, ki jih je pripel na temperaturni list, nato pa molče preverjal Anine vitalne funkcije. Ko je naposled tišina postala že neznosna, je Matjaž nervozno vprašal:
»Kako kaže? Bo vse v redu z njo?«
»Poškodbe vaše žene so resne. Ima poškodbe glave, ki jih zaradi otekline še ne moremo točno določiti. Tudi po telesu ima več poškodb in tri zlomljena rebra. Najbolj pa me skrbi podplutba na očesu. Nekam čuden je bil ta padec.« je nič kaj prijazno povedal zdravnik in zapustil sobo.
Deževalo je že tretji dan. Veter je bičal dežne kaplje, ki so škrebljale po oknu in razbijale tišino v bolniški sobi. Anine misli so se prehitevale in prepletale. Bile so v skladu z vremenom, mračne in sive. Vedela je, da se tokrat mora odločiti.
Ampak kako? Ima dovolj poguma? Kaj bodo rekli znanci in starši? Se je spraševala že tretji dan.
Tako več ne more naprej. Agonija z izbruhi ljubosumja, ponavadi začinjena z udarci, se je vlekla že nekaj let. Vedno znova je lagala in skrivala. Iz strahu ali sramu, tega še sama ni vedela.
Njena samozavest je bila že močno načeta. Tavala je v krogu in popolni temi. Spremljale so jo sence malodušja in obupa. Najhuje pa je bilo, da se je vedno bolj obsojala tudi sama.
Kriva sem, da ne morem več zanositi. Če bi imela otroka bi bilo drugače, se je tolažila. Če ne bi nekoč tako nespametno ravnala in splavila.
Naredila sem napako, da sem mu sploh povedala. Vso pravico ima, da se jezi…
Pa jo res ima? Bi otrok res kaj spremenil?
Njene misli in vprašanja brez odgovorov prekine sestra, ki je v sobo pripeljala novo bolnico. Na prvi pogled je bila zelo mlada in krhka, skoraj otrok. Vendar so sledovi trpljenja in bolečine pustili sledi na njenem obrazu. Roko je imela v mavcu, na glavi obliž, ki je pokrival nekaj šivov. Pokimala je v pozdrav in legla.
Ani ni bilo do pogovora, zato je zaprla oči in sledila svojim mislim. Nehote so ji misli uhajale k dekletu na sosednji postelji. Le kaj neki skriva njen otožni pogled, ki ga je vsakič hitro umaknila?
Pozneje sta izmenjali le nekaj vljudnostnih besed in se zaprli vsaka v svoj oklep. V mislih sta pestovali vsaka svojo bolečino in razmišljali o svoji »nesreči«.
Ana je padla po stopnicah. Pia je imela tokrat prometno.
Bil je čas obiskov. Ana si ni želela moževih obiskov, a je vseeno prihajal. Zasipaval jo je z drobnimi darili in lepimi besedami, njej pa je šlo na bruhanje. Borila se je sama s seboj in se izmikala pogovoru. Še sama sebe je presenetila, ko je odločno spregovorila:
»Pojdi in se ne vračaj! Ne počutim se dobro in ne želim te videti.«
Pia si je srčno želela nekoga, ki bi jo imel rad in jo obiskal, zato ni mogla razumeti njenih besed. Oče jo je trpinčil in zlorabljal na vse možne načine že od otroških let, ko ji je umrla mati.
»Lahko si srečna, da imaš tako ljubečega moža. Na daleč se vidi, da te ima zelo rad.« ji je plaho dejala.
»Videz lahko tudi vara.« je odgovorila Ana, ki ni mogla več zadrževati solz.
Skozi bolniško sobo je tisto noč divjal plaz čustev kot podivjana reka. Reka, ki prestopi bregove. Pogovarjali sta se skoraj do jutra.
Naslednje jutro sta obe podali kazensko ovadbo.
PIA
Duša mlada, poteptana na tleh
on, ki braniti, ljubiti bi moral
storiti je mogel krvni ta greh
»Posiljeval me je. In pretepal.«
Je hrabro dejala starejšemu policistu, ki se je naveličano presedal na stolu v bolniški sobi. Na daleč se je videlo, da mu ni prijetno. Z mešanimi občutki je skeptično gledal mlado žensko, skoraj deklico, ki je z rdeče obrobljenimi očmi, polnimi solz, strmela vanj.
»Torej želite prijaviti zlorabo?« je neprijazno vprašal.
»Posilstvo in pretepanje!« je zakričala in ga besno pogledala.
»Zakaj dejstva in besede, ki imenujejo dejanja, zavijate v darilni papir zlorabe? Zakaj? Zato, da je lepše slišati? Za koga lepše, za vas in neprizadeto okolico? je vprašala in za trenutek utihnila.
»In v kaj boste zavili mojo nočno moro? Slike groze, ki se mi prikazujejo sleherno noč? Prav vsako noč! Tudi takrat, ko je preveč pijan, da bi me prišel posiljevat. Ali pretepat, ko se branim. Takrat me tlačijo more, ali sanjam resničnost.
Moja razmrcvarjena samozavest mi ne dovoli mirno spati. Psihično sem popolnoma uničena. Moja duša je poteptana«
»Umirite se in odgovarjajte na moja vprašanja!« je odsekano dejal policaj in pričel pisati zapisnik.
»Torej prijava zlorabe. Koga želite prijaviti?«
»Pošast, ki je uradno moj oče.«
»Psihopata, ki je prvič prišel v mojo sobo dva dni po pogrebu moje mame. V sobo devetletne deklice, ki je neutolažljivo jokala za mamico. Prišel me je tolažit, je rekel, ko si je zapenjal hlače.
Histerično sem drgnila krvave madeže po nogah in postelji. Z grozo sem strmela vanj, ko se je med vrati obrnil in mi zagrozil.«
»O tem ne boš nikomur črhnila niti besedice, da veš! Prišel sem te tolažit, ti pa si me ranila. Samo poglej se packa grda. Vsi bodo pljuvali za teboj, če komu poveš. V sirotišnico te bodo zaprli! Zaloputnil je vrata in odšel.
Uspelo mu je. Prepričal me je, da sem jaz kriva. Da mora mene biti sram.
Česa, se nisem spraševala. Ne takrat, ne pozneje. Vse kar sem občutila je bil gnus in sram. Verjela sem v njegove trditve in se skrivala pred svetom.«
Policaj jo je z nervozno kretnjo prekinil in vprašal.
»Zakaj niste poiskali pomoči, se komu zaupali?«
Pia ga je zgroženo pogledala. V njenih očeh se je zrcalila nejevera polna bolečine in obupa. Nekaj dolgih trenutkov je samo nemo zrla vanj, potem pa mirno vprašala:
»A vi to resno? Sprašujete to mene, ali do obisti prestrašeno devetletno deklico? Deklico ki do danes ni upala spregovoriti.«
Prvič je umaknil pogled, ona pa je nadaljevala:
»Osem let je prihajal. Osem dolgih let, polnih groze, bolečin in strahu. Ustrahoval me je z vsem mogočim. Vse do včeraj. Včeraj sem se mu prvič odločno uprla, zato me je pretepel do nezavesti.«
Utihnila je. Pokrila si je obraz rokami in se skušala zbrati.
»Ponoči me je odvlekel ven in prepričal sosede, da sem imela nesrečo. Zopet. Tokrat prometno. Sosedje, ki so že dalj časa sumili, da nekaj ni v redu, so vztrajali in me odpeljali k zdravniku.«
Je utrujeno zaključila Pia.
V sobi je nastala neprijetna tišina, zato je odločno vprašala:
»A vas zanima še kaj, gospod policaj?«
ANA
Globoko te rane prekletstva živijo,
Pomemben ni prostor, ne čas.
V umu, duši človeka zaspijo
nesrečen je, ki zasuje ga plaz.
Vrata so se s treskom odprla. Riki je prestrašen odskočil in cvileč zalajal. Velika kitajska vaza, ki jo je prevrnil se je raztreščila na koščke.
»Prekleti pes! Marš!« je kričal Matjaž in psa pospremil s krepko brco skozi vrata. Ana je pomivala posodo. Z rokavom si je brisala solze, ki so tiho polzele po njenem bledem licu. Take scene je že davno niso več presenečale. Postala je topa, še strahu ni občutila več.
Cmok v grlu se je še povečal in imela je občutek, da jo davi in duši. Široko razprtih oči, v katerih se je zrcalila vdana praznina, je strmela v besnega moža. Njenega moža, v katerega se je noro zaljubila, ga oboževala in kovala v zvezde.
Opozarjali so jo. Ji branili. Pa ni verjela.
Zaupala mu je brezmejno. Vse to je že kaj hitro izničil in poteptal v prah. Ona pa je obtičala nekje med upanjem in krivdo, ki ji jo je vcepil v sleherni atom njenega bistva. Mežikal je s krvavo zabuhlimi očmi, ki so bile polne sovraštva. Pijano se je opotekal, krilil z rokami in že od vrat vpil:
»Kje si se vlačila ves dopoldan? S kom si bila?«
»Pri zdravniku sem bila. Potem sem šla v trgovino in lekarno.« je tiho odgovorila, čeprav je vedela, da ji ne bo verjel.
»Lažeš! Vse zobe ti bom razbil prasica!«
Prvi udarec je prestregla z roko, z drugim jo je podrl. Kakor na pol prazna vreča se je zgrudila ob pomivalnem koritu. Stiskala se je v kot in si skušala zakriti obraz z rokami. Udarci so padali vsevprek in ko jo je junaško še nekajkrat brcnil jo je zajela tema.
Odrešitev. Tema. Mir.
V daljavi je slišala glasove, zaznala je nejasno svetlobo. V glavi ji je šumelo in ostra bolečina se je prikradla v možgane in razblinjala njene misli. Skušala je odprti oči, se iztrgati iz krempljev podzavesti, vendar do konca prebuditi se ni mogla.
Morda se ni hotela. Morda pa ni upala.
Matjaž je sedel ob vznožju bolniške postelje. Celo noč se je boril z demoni, ki so ga preganjali. Imel je občutek, da se mu iz teme zlovešče reži sam hudič. Hudič v nejasni podobi njegovega očeta. Ničkolikokrat je bil priča njegovemu zlorabljanju matere. Slabotne, trpinčene ženske, ki je izgubila vso samozavest in voljo do življenja. Brez besed je tiho prenašala udarce in poniževanja. Vse dokler neke noči ni zbrala poslednjih moči in si vzela življenja. Takrat je bil še otrok in vse odtlej je sovražil vse ženske, vključno s svojo materjo, ki ga je pustila na cedilu. Pustila ga je očetu, ki se je potem znašal nad njim.
Prazno je strmel predse in mrzlično razmišljal.
Kaj če sem jo preveč poškodoval in bo imela posledice? Ali pa bo celo umrla. Bodo verjeli moji zgodbi o polomljenih lesenih stopnicah in nerodnem padcu? Ali pa še huje …
Kaj če pove resnico?
Še zaprli me bodo, prekleta!
Odprla so se vrata in vstopil je mlad zdravnik. Namenil mu je dolg, vprašujoč pogled. V rokah je imel izvide, ki jih je pripel na temperaturni list, nato pa molče preverjal Anine vitalne funkcije. Ko je naposled tišina postala že neznosna, je Matjaž nervozno vprašal:
»Kako kaže? Bo vse v redu z njo?«
»Poškodbe vaše žene so resne. Ima poškodbe glave, ki jih zaradi otekline še ne moremo točno določiti. Tudi po telesu ima več poškodb in tri zlomljena rebra. Najbolj pa me skrbi podplutba na očesu. Nekam čuden je bil ta padec.« je nič kaj prijazno povedal zdravnik in zapustil sobo.
Deževalo je že tretji dan. Veter je bičal dežne kaplje, ki so škrebljale po oknu in razbijale tišino v bolniški sobi. Anine misli so se prehitevale in prepletale. Bile so v skladu z vremenom, mračne in sive. Vedela je, da se tokrat mora odločiti.
Ampak kako? Ima dovolj poguma? Kaj bodo rekli znanci in starši? Se je spraševala že tretji dan.
Tako več ne more naprej. Agonija z izbruhi ljubosumja, ponavadi začinjena z udarci, se je vlekla že nekaj let. Vedno znova je lagala in skrivala. Iz strahu ali sramu, tega še sama ni vedela.
Njena samozavest je bila že močno načeta. Tavala je v krogu in popolni temi. Spremljale so jo sence malodušja in obupa. Najhuje pa je bilo, da se je vedno bolj obsojala tudi sama.
Kriva sem, da ne morem več zanositi. Če bi imela otroka bi bilo drugače, se je tolažila. Če ne bi nekoč tako nespametno ravnala in splavila.
Naredila sem napako, da sem mu sploh povedala. Vso pravico ima, da se jezi…
Pa jo res ima? Bi otrok res kaj spremenil?
Njene misli in vprašanja brez odgovorov prekine sestra, ki je v sobo pripeljala novo bolnico. Na prvi pogled je bila zelo mlada in krhka, skoraj otrok. Vendar so sledovi trpljenja in bolečine pustili sledi na njenem obrazu. Roko je imela v mavcu, na glavi obliž, ki je pokrival nekaj šivov. Pokimala je v pozdrav in legla.
Ani ni bilo do pogovora, zato je zaprla oči in sledila svojim mislim. Nehote so ji misli uhajale k dekletu na sosednji postelji. Le kaj neki skriva njen otožni pogled, ki ga je vsakič hitro umaknila?
Pozneje sta izmenjali le nekaj vljudnostnih besed in se zaprli vsaka v svoj oklep. V mislih sta pestovali vsaka svojo bolečino in razmišljali o svoji »nesreči«.
Ana je padla po stopnicah. Pia je imela tokrat prometno.
Bil je čas obiskov. Ana si ni želela moževih obiskov, a je vseeno prihajal. Zasipaval jo je z drobnimi darili in lepimi besedami, njej pa je šlo na bruhanje. Borila se je sama s seboj in se izmikala pogovoru. Še sama sebe je presenetila, ko je odločno spregovorila:
»Pojdi in se ne vračaj! Ne počutim se dobro in ne želim te videti.«
Pia si je srčno želela nekoga, ki bi jo imel rad in jo obiskal, zato ni mogla razumeti njenih besed. Oče jo je trpinčil in zlorabljal na vse možne načine že od otroških let, ko ji je umrla mati.
»Lahko si srečna, da imaš tako ljubečega moža. Na daleč se vidi, da te ima zelo rad.« ji je plaho dejala.
»Videz lahko tudi vara.« je odgovorila Ana, ki ni mogla več zadrževati solz.
Skozi bolniško sobo je tisto noč divjal plaz čustev kot podivjana reka. Reka, ki prestopi bregove. Pogovarjali sta se skoraj do jutra.
