Stal sem na robovih sveta
in gledal ametiste in safirje
žareti v zarji gorá.
Po alabastru sem drsal z dlanjo
in slikal vrhove, čiste,
kot iz spominov, kjer si doma:
na vsaki strani nič kaj drugačni,
nič bolj napačni, nič manj opojni,
hkrati prosojni in hkrati opačni,
nič drugačni. Le bolj spokojni.
Stopila si
in se stopila
v ametistu željá.
Dolgo sem čakal in gledal
safirje večernih poljan.
In stal na robovih sveta,
razdeljen in neznan.
LEPOTA NOČNEGA NEBA
Predbožični sprehod v snegu.
V družbi tavam sam popotnik,
spremljam temo dol po bregu;
drévi krajec je zakotnik.
Črna tre bolj kot v dolini -
hrast dremavha raz pobočja,
ne svetlobni javni klini;
nad njim biserna sotočja
zlivajo se v enost upa:
da ko zorna zvezda zginja,
naj mi ne spolzi iz hrupa
vseh spominov ta svetinja!
* * *
Kar malo zdaj sem tu postal, star pobec,
ob klopci, neprespan, umetnik dramski
- povem resnično: nisem sam, zgolj samski -
ujet v trenutku, vdilj videč vsak drobec:
žerjavica se vzhodno še ni vzpela
nad spečo cerkev, blok, igrišče, avte;
krilatci kljunaste žgolijo flavte,
koraka nekaj budnih k nuji dela;
(kot često) veter v pesem se prikanta,
nesoč klobuke drevja prek senčine
- znenada pomnim njo, ki nima fanta:
razkodran slap z ramen, bohot ednine -
golob pa sklonjen k travi nekaj zoba.
In grem naprej, ko dviga se svetloba.
* * *
Iščoč otroka v skrinjici mladosti:
izvleci ga! nek glas čez skalp vibrira,
obdrži ga! polagoma skandira,
kupuj, neguj in varuj ga zadosti!
Zdaj? Vodim ga po tlakovani poti,
kjer vsaka kocka je granit izkušenj,
še krhek, bolj pohojen - bolj okrušen;
otroka pač pri igri to ne moti.
Tak se poslovil bom v disharmoniji;
v naročju nič ni zrasel, nič ojačal,
odučil se je smejat v evforiji,
vse bolj zaprt se vase je obračal;
neodgovorno vztrajal v iluziji
predolgo sem, kar bom gotovo plačal.
NA VERANDI
Ne, balustrada je, in sam sem ji
brusil stebričke.
Nevidljivi gostolijo v kvintah;
v ostrenju brezlistnih skeletov
jih že lahko pospravim v obliko.
Lajež in tračna žaga nenehno v pogonu.
Nič se ne premakne.
Škrlat za par minut prekrije holm in nébes.
Šri Lanka, čajni vrtovi, misel v zatonu.
Darjeeling, izhlapina, porcelan na marmorju.
Eugenio v rdeči kladi sugerira: flatus vocis.
Za ograjo vse: abstrakcija figurativnih sanj.
S stola v lopi pa le dim iz dimnika v dolini.
Hiša, ki se podaljšuje v verando, je zgolj hiša.
Trata, vrt, počivajoči ribez. Kdo pa hodi spodaj?
Spustim veke:
nič več ograja.
Kaj mi brani iti?
Balustrada je, in sam sem jo
postavil.
OB POTOKU
Obstojim.
Svetlobna igra sonca preko vzvalovanega površja
odslikava zlate arabeske satja na peščeno dno potoka,
ki skorajda vznemirjen v plitvi strugi pritajeno
vrvra v brezkrajno daljo rastočih trav.
Vse je v večnem premikanju.
Presipavanje epoh v klepsidri živih dihov
pretresejo broneni klici k dokončnemu slovesu.
Kakor soho me ob trstičju prepiha hlad.
Žafranaste stopinje odhajajo z zmernim tokom bistre vode,
brez vijuganja izginjajo v prostranost neznatnega poznanstva.
Prebujajoči se brsti spremljajo poslednji srebrnkast odsev.
In jaz? Grem, da to ohranim,
in se v zavesti na to blizko
daljno potovanje
zmaknem.
IN PADE DEŽ
A man is not old until regrets take the place of dreams.
(John Barrymore)
V strahu pred višino
se prva iztrga
puhu hlapov.
Pod njo
jezero, mostiček, gaj
in lahen vzgornik.
Žehteča v mrzlici refleksije
prenavlja obljubo:
brez obžalovanj!
Na podvečer spozna:
mlakuža je!
In pljuskne mimo lokvanja
v razblinjeno preteklost.
K ločju odpotuje valček,
opotekajoč se v častnem krogu.
In pade dež.
RAZDELJEN
Stal sem na robovih sveta
in gledal ametiste in safirje
žareti v zarji gorá.
Po alabastru sem drsal z dlanjo
in slikal vrhove, čiste,
kot iz spominov, kjer si doma:
na vsaki strani nič kaj drugačni,
nič bolj napačni, nič manj opojni,
hkrati prosojni in hkrati opačni,
nič drugačni. Le bolj spokojni.
Stopila si
in se stopila
v ametistu željá.
Dolgo sem čakal in gledal
safirje večernih poljan.
In stal na robovih sveta,
razdeljen in neznan.
LEPOTA NOČNEGA NEBA
Predbožični sprehod v snegu.
V družbi tavam sam popotnik,
spremljam temo dol po bregu;
drévi krajec je zakotnik.
Črna tre bolj kot v dolini -
hrast dremavha raz pobočja,
ne svetlobni javni klini;
nad njim biserna sotočja
zlivajo se v enost upa:
da ko zorna zvezda zginja,
naj mi ne spolzi iz hrupa
vseh spominov ta svetinja!
* * *
Kar malo zdaj sem tu postal, star pobec,
ob klopci, neprespan, umetnik dramski
- povem resnično: nisem sam, zgolj samski -
ujet v trenutku, vdilj videč vsak drobec:
žerjavica se vzhodno še ni vzpela
nad spečo cerkev, blok, igrišče, avte;
krilatci kljunaste žgolijo flavte,
koraka nekaj budnih k nuji dela;
(kot često) veter v pesem se prikanta,
nesoč klobuke drevja prek senčine
- znenada pomnim njo, ki nima fanta:
razkodran slap z ramen, bohot ednine -
golob pa sklonjen k travi nekaj zoba.
In grem naprej, ko dviga se svetloba.
* * *
Iščoč otroka v skrinjici mladosti:
izvleci ga! nek glas čez skalp vibrira,
obdrži ga! polagoma skandira,
kupuj, neguj in varuj ga zadosti!
Zdaj? Vodim ga po tlakovani poti,
kjer vsaka kocka je granit izkušenj,
še krhek, bolj pohojen - bolj okrušen;
otroka pač pri igri to ne moti.
Tak se poslovil bom v disharmoniji;
v naročju nič ni zrasel, nič ojačal,
odučil se je smejat v evforiji,
vse bolj zaprt se vase je obračal;
neodgovorno vztrajal v iluziji
predolgo sem, kar bom gotovo plačal.
NA VERANDI
Ne, balustrada je, in sam sem ji
brusil stebričke.
Nevidljivi gostolijo v kvintah;
v ostrenju brezlistnih skeletov
jih že lahko pospravim v obliko.
Lajež in tračna žaga nenehno v pogonu.
Nič se ne premakne.
Škrlat za par minut prekrije holm in nébes.
Šri Lanka, čajni vrtovi, misel v zatonu.
Darjeeling, izhlapina, porcelan na marmorju.
Eugenio v rdeči kladi sugerira: flatus vocis.
Za ograjo vse: abstrakcija figurativnih sanj.
S stola v lopi pa le dim iz dimnika v dolini.
Hiša, ki se podaljšuje v verando, je zgolj hiša.
Trata, vrt, počivajoči ribez. Kdo pa hodi spodaj?
Spustim veke:
nič več ograja.
Kaj mi brani iti?
Balustrada je, in sam sem jo
postavil.
OB POTOKU
Obstojim.
Svetlobna igra sonca preko vzvalovanega površja
odslikava zlate arabeske satja na peščeno dno potoka,
ki skorajda vznemirjen v plitvi strugi pritajeno
vrvra v brezkrajno daljo rastočih trav.
Vse je v večnem premikanju.
Presipavanje epoh v klepsidri živih dihov
pretresejo broneni klici k dokončnemu slovesu.
Kakor soho me ob trstičju prepiha hlad.
Žafranaste stopinje odhajajo z zmernim tokom bistre vode,
brez vijuganja izginjajo v prostranost neznatnega poznanstva.
Prebujajoči se brsti spremljajo poslednji srebrnkast odsev.
In jaz? Grem, da to ohranim,
in se v zavesti na to blizko
daljno potovanje
zmaknem.
IN PADE DEŽ
A man is not old until regrets take the place of dreams.
(John Barrymore)
V strahu pred višino
se prva iztrga
puhu hlapov.
Pod njo
jezero, mostiček, gaj
in lahen vzgornik.
Žehteča v mrzlici refleksije
prenavlja obljubo:
brez obžalovanj!
Na podvečer spozna:
mlakuža je!
In pljuskne mimo lokvanja
v razblinjeno preteklost.
K ločju odpotuje valček,
opotekajoč se v častnem krogu.
