Janez je sedel že pol ure za mizo in grizljal gumico na koncu svinčnika. Pred sabo je imel prazen kos papirja in tuhtal, kako bi ta kos papirja napolnil s čim lepšimi, zvenečimi verzi, polnimi nenavadnih povezav, iskrivih primerjav… Zdrznil se je, ko je ujel sam sebe pri tem, da je eno za drugim pomislil na besedi, ki se rimata: povezav, primerjav. Temu se v svoji pesnitvi mora izogibati kot hudič križa. To bi mu njegov mentor v literarnem krožku takoj raztrgal.
Pa ne da bi se mentorja bal. Saj je šlo za prijaznega mladega profesorja, ki ne bi muhi krilc odtrgal, potem pa jo spustil. Ne. A ni hotel, da bi mentor o njem mislil, da je izgubljen primer, ki živi v preteklosti in ne more sprejeti zakonitosti sodobnega, modernega razmišljanja.
Ni še minilo mnogo časa od slovenskega kulturnega praznika, posvečenega pesniku Prešernu, zato se je Janez spomnil nanj in se začel spraševati, kako bi ocenjevali njegovo rimarijo v sedanjem času. Najbrž bi se še bolj zapil in bi svoje verze bral samo pijanski druščini v kakšnem bifeju… Morda pa bi sledil sodobnemu trendu in bi pisal o grešni Katri, izogibajoč se rimi in jasnim, vsakemu razumljivim povedim. Navsezadnje, kakšna pa je tudi to umetnost, ki jo razume vsak mehanikarski vajenec ali delavec v pralnici avtomobilov?!
Janez je poznal pesem o grešni Katri že dolgo prej, preden je izvedel, da je to delo velikega Prešerna. Posebno mu je ostalo v spominu, ker je bil Katrin mož njegov soimenjak. Šinilo mu je v glavo, da bi sam poskušal Katrino nesrečno življenje opisati tako, da bi bilo delo cenjeno tudi v enaindvajsetem stoletju.
Sedaj, ko je Janez imel pred sabo vidni cilj, je v duhu kar poskočil. Hrbtenico je zravnal in vzel svinčnik iz ust. Kmalu mu je postalo jasno, da je pred njim težji del naloge. Vedel je, da se še tako dolgo potovanje začne s prvim korakom, zato si je zastavil vmesne cilje. Naenkrat se bo lotil samo dveh kitic. Polglasno si je zdeklamiral začetek znane pesnitve:
Oče Janez ječmen seje
tam na polju pr’ Ljubljan’.
Mim’ se vandrovček prismeje –
sam presveti Kozmijan.
Prav prijazno ga pobara:
»Kaj pa Janez delaš tu?«
Janez odgovorit’ ne mara,
»Kurc te gleda!«, pravi mu.
Polje.
Iz črne prsti se v jutranji zrak dviga meglica.
Sonce še ni prikukalo izza Golovca.
Drobno zrnje pada iz žuljave dlani.
Brazde ga lačno požirajo,
da bo čez več kot sto dni
postaranemu Janezu
stotero povrnjeno.
Ječmen.
Polje oblije svetloba.
Ne, ni sonce obsijalo potnega čela.
Kar se odbija od drobnih kapljic
in dela lahkotno mavrico
kot avreolo nad smejočimi očmi
živahnega možička,
je nekaj nezemeljskega,
svetniškega.
»Kaj delaš?
Čemu se mučiš,
ko pa iz tvojega skrivljenega hrbta
kliče potreba po počitku?«
Janez se zagleda v radovedno oko
skrivnostneža.
V njem se zbudi sum:
delovni inšpektor,
ki ob padcu referenduma o malem delu
išče greh.
Krivca.
Nekega večera je direktor odšel na službeno potovanje v prestolnico, s katerega se je nameraval vrniti šele naslednje dni, in njegova gospa je prišla v pisarno. Ravnokar sem se bil vrnil z večerje in sem odprl knjigo, da čim dlje odložim čas, ko se bom odpravil spat v mrzlo sobico. Vprašala me je, kaj berem in malo sva pokramljala o knjigah, ki sva jih oba poznala. Ko je sedla na prosti stol zraven mene, se ji je domača halja, ki je sicer do peta skrivala njene noge, razprla nad kolena in moral sem skleniti roke, da preprečim drhtenje. Tisti košček polnih belih stegen je dal slutiti čarobne vidike, in je name deloval bolj, kot če bi se iznenada pojavila vsa gola pred mano.
Pričela je pojasnjevati, da se ob večerih, ko moža ni doma, počuti strašno osamljeno, da jo je tudi strah biti sama in če me lahko prosi, da ji delam družbo. Grlo se mi je osušilo in le prikimal sem lahko. Prijela me je za roko in nalahno povlekla čez hodnik do njunega stanovanja. Kot mesečen sem ji sledil.
V dnevni sobi je bilo prijetno toplo, jaz pa se nisem dosti oziral okrog sebe po pohištvu, ali zavesah, temveč sem z očmi ves čas sledil gostiteljici, ki je nalila dva kozarčka iz buteljke, mi enega podala v roko in rekla »na zdravje«. Povedal sem ji, da ne pijem alkohola, oziroma vsaj ne mnogo, pa me je pohvalila glede tega, a vseeno vztrajala, da ga vsaj poskusim.
»Burgundec je,« je še dodala. Napravil sem požirek in res je bilo dobro. Sladko, kakršnega dotlej še nisem poskusil. Na mizi je bila tudi posoda, polna kiki bonbonov. Na kretnjo z roko, češ, naj si postrežem, sem vzel enega, da je ne užalim. Kratek čas sva se v zadregi spogledovala, na kar me je vprašala:
»A igrate karte?«
Pokimal sem in začel naštevati, kakšne igre poznam, pa me je prekinila:
»A znate poker?«
Priznal sem, da ga še nisem igral, čeprav sem poznal nekaj osnov, in dodal, da bi se z veseljem naučil. Prinesla je karte in vprašala:
»Za kaj bova igrala?«
V zadregi sem priznal, da denarja nimam, pa da tudi sicer ne igram za denar. Nasmehnila se je in predlagala:
»Igrajva za bombone. Za nekaj morava igrati.«
Bombone je stresla na mizo in jih razdelila na dve polovici, ter eno polovico porinila proti meni. Na kratko je še ponovila pravila, da se je prepričala, da sem razumel, in razdelila vsakemu pet kart.
Poskusil sem se zbrati, čeprav mi je pogled ves čas uhajal od kart v tisto brazdo, ki se je odpirala med ovratnikom hišnega plašča, pobočja nad njo pa se rahlo tresla vedno, ko je mešala karte. Kupček bombonov se je večal zdaj na eni, zdaj na drugi strani, dokler ni v nekem momentu po močnih kartah na obeh straneh, ostal cel kup bombonov na moji strani.
Bilo mi je žal, ker sem predvideval, da bo sedaj rekla, da sem pač dobil igro in da si lahko bombone odnesem. Vendar se ni predala:
»Veste kaj, ni še pozno. Vas čaka zgoraj mrzla voda in mrzla sobica. Igrajva eno igro za vse. Če izgubite, ostanejo bomboni tukaj, če pa dobite, se lahko skopate v moji kopalnici. Pa še hrbet vam bom umila,« je bolj potiho dodala.
Podelila nama je karte. Strahoma sem pogledal vanje in zagledal dve dami in tri druge različne karte.
»Tri karte,« sem zahteval. Ona je vzela samo eno. Med novimi kartami je bila tretja, srčna dama.
»Tris,« sem zaklical in obrnil karte.
»Ah,« je dahnila. »Jaz imam samo dva para«.
Karte je pustila neobrnjene na mizi in vstala, ter se napotila iz sobe. Kot mesečnik sem šel za njo. Peljala me je v kopalnico, pustila teči vodo v kad, ter šla po brisače in moževo pižamo, nato pa me pustila samega. Slekel sem se in se pogreznil v toplo vodo.
Čez nekaj časa je ugasnila luč v kopalnici, odprla so se vrata in v medli svetlobi, ki je prihajala s hodnika, sem videl prihajati v odprto haljo ogrnjeno gospo direktorjevo. Za mojim hrbtom je vstopila v bano, šepnila, naj ji napravim malo prostora, ter se stisnila ob moj hrbet.
Zavedel sem se, da mi je prvič te večeri rekla »ti«. Kot je obljubila, mi je umila hrbet, vendar se ni ustavila pri tem, ampak je nadaljevala. Nisem je želel ustaviti; želel sem le, da bi še sam objemal in raziskoval to čudovito telo.
»Vstani, obrisala te bom,« je šepnila. Ubogal sem, a sem se obrnil vstran od nje, da bi skril svoje razburjenje. Zasmejala se je:
»Nič se ne sramuj! Le poglej to ponosno držo!« je še nagajivo dodala, medtem, ko me je otirala. Tudi jaz sem vzel brisačo in počasi, ter nežno brisal njo, kot bi se bal, da je ne bi opraskal.
Naenkrat se je ustavila in z resnim glasom rekla:
»Ne smeš imeti moralnega mačka glede tega, kar počneva. Moj mož danes prenočuje nekje v hotelu. Tu me lahko režeš, če ni sedaj z neko žensko v postelji.«
Pri tem je s kretnjo pokazala proti vratu. Potem me je prijela za roko in me potegnila proti spalnici.
Ne bom opisoval tega, kar se je tam dogajalo. Moram samo reči, da bi v tistem trenutku bil pripravljen tudi prodati dušo hudiču, samo da se tisti trenutki podaljšajo v neskončnost. Uganila je, da mi je bilo to prvič, in je bila še posebno nežna in prizanesljiva.
Ko se je pričelo svitati, me je nalahno odrinila in rekla:
»Zdaj moraš iti. Mislim, da ti ni treba reči, da je to bilo samo najino.«
Ko sem se skozi dnevno sobo odpravljal proti izhodu, sem lebdel vsaj deset centimetrov nad tlemi. Ustavil se še pri mizi, da še enkrat pogledam karte, ki so mi prinesle tako čudovito zmago. Obrnil sem še njene karte. Res je imela dva para.
Dva para asov!
Janez je sedel že pol ure za mizo in grizljal gumico na koncu svinčnika. Pred sabo je imel prazen kos papirja in tuhtal, kako bi ta kos papirja napolnil s čim lepšimi, zvenečimi verzi, polnimi nenavadnih povezav, iskrivih primerjav… Zdrznil se je, ko je ujel sam sebe pri tem, da je eno za drugim pomislil na besedi, ki se rimata: povezav, primerjav. Temu se v svoji pesnitvi mora izogibati kot hudič križa. To bi mu njegov mentor v literarnem krožku takoj raztrgal.
Pa ne da bi se mentorja bal. Saj je šlo za prijaznega mladega profesorja, ki ne bi muhi krilc odtrgal, potem pa jo spustil. Ne. A ni hotel, da bi mentor o njem mislil, da je izgubljen primer, ki živi v preteklosti in ne more sprejeti zakonitosti sodobnega, modernega razmišljanja.
Ni še minilo mnogo časa od slovenskega kulturnega praznika, posvečenega pesniku Prešernu, zato se je Janez spomnil nanj in se začel spraševati, kako bi ocenjevali njegovo rimarijo v sedanjem času. Najbrž bi se še bolj zapil in bi svoje verze bral samo pijanski druščini v kakšnem bifeju… Morda pa bi sledil sodobnemu trendu in bi pisal o grešni Katri, izogibajoč se rimi in jasnim, vsakemu razumljivim povedim. Navsezadnje, kakšna pa je tudi to umetnost, ki jo razume vsak mehanikarski vajenec ali delavec v pralnici avtomobilov?!
Janez je poznal pesem o grešni Katri že dolgo prej, preden je izvedel, da je to delo velikega Prešerna. Posebno mu je ostalo v spominu, ker je bil Katrin mož njegov soimenjak. Šinilo mu je v glavo, da bi sam poskušal Katrino nesrečno življenje opisati tako, da bi bilo delo cenjeno tudi v enaindvajsetem stoletju.
Sedaj, ko je Janez imel pred sabo vidni cilj, je v duhu kar poskočil. Hrbtenico je zravnal in vzel svinčnik iz ust. Kmalu mu je postalo jasno, da je pred njim težji del naloge. Vedel je, da se še tako dolgo potovanje začne s prvim korakom, zato si je zastavil vmesne cilje. Naenkrat se bo lotil samo dveh kitic. Polglasno si je zdeklamiral začetek znane pesnitve:
Oče Janez ječmen seje
tam na polju pr’ Ljubljan’.
Mim’ se vandrovček prismeje –
sam presveti Kozmijan.
Prav prijazno ga pobara:
»Kaj pa Janez delaš tu?«
Janez odgovorit’ ne mara,
»Kurc te gleda!«, pravi mu.
Polje.
Iz črne prsti se v jutranji zrak dviga meglica.
Sonce še ni prikukalo izza Golovca.
Drobno zrnje pada iz žuljave dlani.
Brazde ga lačno požirajo,
da bo čez več kot sto dni
postaranemu Janezu
stotero povrnjeno.
Ječmen.
Polje oblije svetloba.
Ne, ni sonce obsijalo potnega čela.
Kar se odbija od drobnih kapljic
in dela lahkotno mavrico
kot avreolo nad smejočimi očmi
živahnega možička,
je nekaj nezemeljskega,
svetniškega.
»Kaj delaš?
Čemu se mučiš,
ko pa iz tvojega skrivljenega hrbta
kliče potreba po počitku?«
Janez se zagleda v radovedno oko
skrivnostneža.
V njem se zbudi sum:
delovni inšpektor,
ki ob padcu referenduma o malem delu
išče greh.
Krivca.
Nekega večera je direktor odšel na službeno potovanje v prestolnico, s katerega se je nameraval vrniti šele naslednje dni, in njegova gospa je prišla v pisarno. Ravnokar sem se bil vrnil z večerje in sem odprl knjigo, da čim dlje odložim čas, ko se bom odpravil spat v mrzlo sobico. Vprašala me je, kaj berem in malo sva pokramljala o knjigah, ki sva jih oba poznala. Ko je sedla na prosti stol zraven mene, se ji je domača halja, ki je sicer do peta skrivala njene noge, razprla nad kolena in moral sem skleniti roke, da preprečim drhtenje. Tisti košček polnih belih stegen je dal slutiti čarobne vidike, in je name deloval bolj, kot če bi se iznenada pojavila vsa gola pred mano.
Pričela je pojasnjevati, da se ob večerih, ko moža ni doma, počuti strašno osamljeno, da jo je tudi strah biti sama in če me lahko prosi, da ji delam družbo. Grlo se mi je osušilo in le prikimal sem lahko. Prijela me je za roko in nalahno povlekla čez hodnik do njunega stanovanja. Kot mesečen sem ji sledil.
V dnevni sobi je bilo prijetno toplo, jaz pa se nisem dosti oziral okrog sebe po pohištvu, ali zavesah, temveč sem z očmi ves čas sledil gostiteljici, ki je nalila dva kozarčka iz buteljke, mi enega podala v roko in rekla »na zdravje«. Povedal sem ji, da ne pijem alkohola, oziroma vsaj ne mnogo, pa me je pohvalila glede tega, a vseeno vztrajala, da ga vsaj poskusim.
»Burgundec je,« je še dodala. Napravil sem požirek in res je bilo dobro. Sladko, kakršnega dotlej še nisem poskusil. Na mizi je bila tudi posoda, polna kiki bonbonov. Na kretnjo z roko, češ, naj si postrežem, sem vzel enega, da je ne užalim. Kratek čas sva se v zadregi spogledovala, na kar me je vprašala:
»A igrate karte?«
Pokimal sem in začel naštevati, kakšne igre poznam, pa me je prekinila:
»A znate poker?«
Priznal sem, da ga še nisem igral, čeprav sem poznal nekaj osnov, in dodal, da bi se z veseljem naučil. Prinesla je karte in vprašala:
»Za kaj bova igrala?«
V zadregi sem priznal, da denarja nimam, pa da tudi sicer ne igram za denar. Nasmehnila se je in predlagala:
»Igrajva za bombone. Za nekaj morava igrati.«
Bombone je stresla na mizo in jih razdelila na dve polovici, ter eno polovico porinila proti meni. Na kratko je še ponovila pravila, da se je prepričala, da sem razumel, in razdelila vsakemu pet kart.
Poskusil sem se zbrati, čeprav mi je pogled ves čas uhajal od kart v tisto brazdo, ki se je odpirala med ovratnikom hišnega plašča, pobočja nad njo pa se rahlo tresla vedno, ko je mešala karte. Kupček bombonov se je večal zdaj na eni, zdaj na drugi strani, dokler ni v nekem momentu po močnih kartah na obeh straneh, ostal cel kup bombonov na moji strani.
Bilo mi je žal, ker sem predvideval, da bo sedaj rekla, da sem pač dobil igro in da si lahko bombone odnesem. Vendar se ni predala:
»Veste kaj, ni še pozno. Vas čaka zgoraj mrzla voda in mrzla sobica. Igrajva eno igro za vse. Če izgubite, ostanejo bomboni tukaj, če pa dobite, se lahko skopate v moji kopalnici. Pa še hrbet vam bom umila,« je bolj potiho dodala.
Podelila nama je karte. Strahoma sem pogledal vanje in zagledal dve dami in tri druge različne karte.
»Tri karte,« sem zahteval. Ona je vzela samo eno. Med novimi kartami je bila tretja, srčna dama.
»Tris,« sem zaklical in obrnil karte.
»Ah,« je dahnila. »Jaz imam samo dva para«.
Karte je pustila neobrnjene na mizi in vstala, ter se napotila iz sobe. Kot mesečnik sem šel za njo. Peljala me je v kopalnico, pustila teči vodo v kad, ter šla po brisače in moževo pižamo, nato pa me pustila samega. Slekel sem se in se pogreznil v toplo vodo.
Čez nekaj časa je ugasnila luč v kopalnici, odprla so se vrata in v medli svetlobi, ki je prihajala s hodnika, sem videl prihajati v odprto haljo ogrnjeno gospo direktorjevo. Za mojim hrbtom je vstopila v bano, šepnila, naj ji napravim malo prostora, ter se stisnila ob moj hrbet.
Zavedel sem se, da mi je prvič te večeri rekla »ti«. Kot je obljubila, mi je umila hrbet, vendar se ni ustavila pri tem, ampak je nadaljevala. Nisem je želel ustaviti; želel sem le, da bi še sam objemal in raziskoval to čudovito telo.
»Vstani, obrisala te bom,« je šepnila. Ubogal sem, a sem se obrnil vstran od nje, da bi skril svoje razburjenje. Zasmejala se je:
»Nič se ne sramuj! Le poglej to ponosno držo!« je še nagajivo dodala, medtem, ko me je otirala. Tudi jaz sem vzel brisačo in počasi, ter nežno brisal njo, kot bi se bal, da je ne bi opraskal.
Naenkrat se je ustavila in z resnim glasom rekla:
»Ne smeš imeti moralnega mačka glede tega, kar počneva. Moj mož danes prenočuje nekje v hotelu. Tu me lahko režeš, če ni sedaj z neko žensko v postelji.«
Pri tem je s kretnjo pokazala proti vratu. Potem me je prijela za roko in me potegnila proti spalnici.
Ne bom opisoval tega, kar se je tam dogajalo. Moram samo reči, da bi v tistem trenutku bil pripravljen tudi prodati dušo hudiču, samo da se tisti trenutki podaljšajo v neskončnost. Uganila je, da mi je bilo to prvič, in je bila še posebno nežna in prizanesljiva.
Ko se je pričelo svitati, me je nalahno odrinila in rekla:
»Zdaj moraš iti. Mislim, da ti ni treba reči, da je to bilo samo najino.«
Ko sem se skozi dnevno sobo odpravljal proti izhodu, sem lebdel vsaj deset centimetrov nad tlemi. Ustavil se še pri mizi, da še enkrat pogledam karte, ki so mi prinesle tako čudovito zmago. Obrnil sem še njene karte. Res je imela dva para.
