Treba se je zapoditi med stvari, jih prestrašiti s kratkim krikom. Otrpnejo sredi naskoka. <* * *>
Če le za trenutek popustim zdrsnejo s polic knjige. Od prve do zadnje. <* * *>
Preproga se mi zrine med nožne palce, se dobrika v drobnih sunkih. Rada bi me zvlekla dol k sebi. <* * *>
Pritajijo se v predalu - žlice, vilice, noži. De nabadajo, ko me ni. <* * *>
Stol rad prisede. Me drega z naslonjalom. Potem mu nekaj preberem. <* * *>
Vstopim in takoj pomislim: nihče me ne prepriča, da se tukaj ni nič zgodilo. <* * *>
Polica grize v steno, ko grem mimo nje. De mrko zazre v smer mojega glasu. <* * *>
Ob trkanju prostor zastane, stopi v sredino, gosta zvedavo obrača. <* * *>
Ko zadiham z razdraženo sapo, prostor zalebdi in se potuhne v tanko črto. <* * *>
Nobena ugovora, pomenljivih premolkov! Sicer ugasnem prostor.
Nebo se iztiskava v motno kapljo. Sredi cestišča zrem gor. Čakam, da se odlepi od izpraznjenega ozadja. <* * *>
Mirno preko trga - v pretesnih čeveljcih. Čakam, da mi šofer z laktom drobiž odrine. <* * *>
V preddverju ocvrta jajca zavonjam. Čakam, da vstopi še kdo, da se v brazdi svežega zraka do vrat pritipam. <* * *>
Denarnica zevne pod mojimi prsti. Čakam, da prodajalki nasmeh z usten izgine, potem stvari v cekar pospravim. <* * *>
Žlico v juho v juho pomočim, v gošči peteršilja mirno obstanem. Čakam, da si mastno kapljo z brade popivnaš. <* * *>
V podzemni si snamem rokavico. Čakam, da starčku nosu kapne, šele potem časopis razgrnem. <* * *>
Očala si lakte podstavljajo, čakajo sonca, da skoz leče svet sežgejo.
Mrtvi prihajajo v moje sanje, me vprašujejo ali naj se vrnejo. »Zato je še vedno čas,« jim previdno odgovarjam. <* * *>
Čakajo včasih do jutra, da se zrinejo v moj spanec, v prvi zmedeni sen. <* * *>
V čudnih preoblekah se mi dobrikajo, silijo k ušesu z ledenim kristalom med zobmi. <* * *>
Čemu čudne zavese zadaj, ponavljanje nekih znakov, piš pod nogami? <* * *>
Berta ima nekakšne pege na obrazu, nekaj bi mi zašepetala na uho. Zaženem se v budnost. <* * *>
Tete še ni tam, pa vendar že pije kavo s svojim pokojnim možem. <* * *>
Za katerimi vrati čaka moj bratranec da z nabreklim trebuhom sune v mojo blazino? <* * *>
Vlačim drobna nagnita trupelca iz nekih motnih voda. Potem dolgo klečim na suhem. <* * *>
Ta tilnik poznam, od bolečine vlažen pramen las, za večno prilepljen tjakaj. <* * *>
Kosmiči suhe kože babici naletavajo v klotasti predpasnik. <* * *>
Stric poveša velike dlani, kapa mu drsi čez votla ušesa. Njegovo orodje smo si že zdavnaj razdelili. <* * *>
Soseda modrikastih meč opolnoči na vrtu puka iz zemlje plesnive sadike. <* * *>
Kašelj gospoda Križaniča še ni prenehal bičati jagodičja ob naši ograji. <* * *>
Jih razkači osat, vosek na belem pesku, smrdljiva voda v vazi? <* * *>
Poklja nad njimi v sopari poletnega dne? Čutijo, da se potoniki korenika suši? <* * *>
Ko deževnica curne z lasaste korenine in se deževnik zrine skoz mastno prst - čutijo prvi madež vlage na golem temenu? <* * *>
Me hoče oče še malo zadržati, ko motiko spravljam in plevel odnašam? <* * *>
Me prepozna po hoji, prasketu vžigalice, po šumotu papirja, ko šopek izvlečem? <* * *>
Pijani grobar posipava potke, z oteklimi prsti si znoj otira. Ve, kam se ne sme ozreti.