Buden sanjarim. V sanjah pa vedno spim. Se sploh kdaj zbudim? <* * *>
Vsak dan slišim vlak. Drugače kot v sanjah. Slišim – ne vidim. <* * *>
Odprta knjiga na mizi sredi vrta. Na njej spi roka. <* * *>
Noč na grmadi, dan konča v jami. Vmes sta svit in somrak <* * *>
Maček na klopi pribit s sončnim žarkom. Slišim: še diha. <* * *>
Po ognjemetu so spet zvezde nad nama. Vesela sva jih. <* * *>
Noč ni žalostna. Vesela je vdova. Mlada. V črnem. <* * *>
Človeške oči podgane v mišnici prepolne strahu. <* * *>
Koliko jabolk! Rdečih. Zrelih. Vrste bodo pred peklom! <* * *>
Če bom premaknil zaveso, bom premaknil tudi oblake. <* * *>
Koliko mrtvih šoj! V spominu živi šojino pero. <* * *>
Vijolica v senci grma, ta pa v senci drevesa … <* * *>
Žalost begunca – pisemce z znamko iz rojstne dežele. <* * *>
V hišo se je vrnil mrak. Do svita bo spal in spet odšel. <* * *>
Miłosz je šel po Evropi s čolnom in veslom na rami. <* * *>
Bili so časi, ko so le policaji brali liriko. <* * *>
Tudi v vrtu – mojem zatočišču – je veliko smrti <* * *>
Sneg na Nanosu poljublja pomladansko sonce. Jaz tebe. <* * *>
Objamem ogenj, ta pa hkrati objame temo v meni. <* * *>
Ko spim, oči ne spijo. Bedijo in v temo gledajo <* * *>
Mačka se igra z lastno senco ali pa senca z njo. <* * *>
Čutim, da piha, čeprav je brezvetrje. Veter v meni? <* * *>
Borgesa ni strah tigra, kajti ta je zanj onstran zrcala <* * *>
Slišati je strel. Tudi če ni mrtvih, je rana v zraku. <* * *>
Vešči gorijo krila. Tema se skriva v njenem srcu. <* * *>
Neskončno skrivnost vesolja objamejo le oči otrok. <* * *>
Krik petelina, zaklanega v sanjah, je zbudil ptice. <* * *>
Tudi luna se smehlja kot Gioconda. Zelo skrivnostno. <* * *>
Maki po polju, kot da je po njem tekel trop ranjenih srn. <* * *>
Črna moka. Čas melje in pšenico in mlinarja in mlin. <* * *>
Vse ima svojo senco. Tema svetlobo. Smrt pa življenje. <* * *>
Pravijo, da je mreža prazna. Jaz pa v njej vidim luno. <* * *>
Vso noč lajež psa ne najde izhoda iz globoke teme. <* * *>
Za svetovnimi potniki so že zdavnaj zarasle steze. <* * *>
Morda se tema in svetloba ljubita, ne sovražita. <* * *>
Razsvetlila me je noč s poljubi, ki zdravijo slepe. <* * *>
Na Cézannovo jabolko je zletela, brenče, čebela. <* * *>
Gleda me slepec. Enako kot jaz gledam tisto nevidno. <* * *>
Na vrvi rjuhe. Med rjuhami oblaki. Beli. Oprani. <* * *>
Diši po morju. Zbujajo se spomini, ko cela vas spi. <* * *>
Kopa se luna. Mlada. Gola. V mlaki. Konj stoji. Zmeden. <* * *>
Metulj na ladji – admiral med metulji. Na njej ti in jaz. <* * *>
Gledam in pišem. Jaz sem tisto, kar vidim. Kdo mene gleda? <* * *>
Lubenica je padla. Še je v zraku, ker sem se zbudil. <* * *>
Izgubljen otrok. Seme glicinije na asfaltni cesti. <* * *>
Nebo polno zvezd. Izginejo, ko moj dih zamegli šipo. <* * *>
Pridem v sanjah v tvoje sanje, ti pa prideš v moje. <* * *>
Ko greva v Trst se razgledam po mestu v tvojih očeh. <* * *>
Luna na sliki Safeta Zeca in njen odsev na nebu. <* * *>
Govorica rok: z roko v roki si poveva največ. <* * *>
Sončni žarek. Na njem, zlati pajčevini, visi vesolje. <* * *>
Greš iz ene v drugo modro barvo. Iz morja v nebo. <* * *>
Ko me poljubljaš, s tvojih umitih las kaplja na knjigo. <* * *>
Plima spominov, po njej oseka in le nekaj naplavin. <* * *>
Ti se sprehajaš po mojih sanjah. Sledim ti tudi buden. <* * *>
Življenje in smrt ne moreta živeti drug brez drugega. <* * *>
Prinesla sva v dlaneh žerjavico za ogenj ljubezni. <* * *>
Poznam žive, ki so že mrtvi, in mrtve, ki so še živi. <* * *>
Vrt je paničen. Sred zime cveti češnja. Cveti v sanjah. <* * *>
Boža te roka, ki je ubila kačo. Lepo, kot si ti. <* * *>
Gole so krošnje. Le v eni nešteto sončevih otrok. <* * *>
Vrt je svetišče. Vsako drevo je sveto. Sonce – hostija. <* * *>
Himalajski bor in smreka šepetata. Tako kot midva. <* * *>
Veja jablane trka na hišna vrata. Zunaj zmrzuje. <* * *>
Skače sinica po glogu, polnem trnja. Ni kaplje krvi. <* * *>
Božaš grm sivke. Potem mene objemaš. Diši postelja. <* * *>
Ptica sem. Pevka. Ko zagledam kri, kričim: Prebudi se, svet! <* * *>
Oko gleda cvet. Uho posluša ptico. Roka te boža. <* * *>
Valovi trava. Regratov cvet – svetilnik. Po njej pluje gos. <* * *>
Vrt je za hišo. Ko sem v hiši, vse v njem je v meni. <* * *>
Bela vrtnica se vzpenja po sončnem žarku. Ne ve, kam. <* * *>
Nobene ptice. Vidim v zraku le eno pero, ki leti. <* * *>
Cvet potonike prepoln zlatih minic se pokloni soncu. <* * *>
Blisk z jasnega. Sablja, ki razpolovi zlato jabolko. <* * *>
Dal sem roko v Ogenj. V ognjeni grm. Ki belo cveti. <* * *>
Toliko podob! Mravlja pluje v čolnu suhega lista. <* * *>
Poljubljava se in gledava, kako se parijo kače. <* * *>
Imena rož so besede, barvite, ki močno dišijo. <* * *>
Kri v travi. Ni sledu ne za žrtvijo ne za zločincem. <* * *>
Sonce v senci lune, ki se v laseh jablane blešči. <* * *>
Sončni svinčnik vsak dan podčrta lepoto majhnih vijolic. <* * *>
Belo vrtnico varam z vijolico. Obe s tabo. <* * *>
Rože spijo. Jaz in nočna lepotica gledava zvezde. <* * *>
Rože dišijo in ko se rodijo in ko umirajo. <* * *>
Dve grlici sta vedno skupaj. Mogoče tudi v sanjah. <* * *>
Hruška se je pred borom slekla. Jeseni. Zdaj se oblači. <* * *>
Magija besed: barve dišijo, rože lepo pojejo …
Sogno ad occhi aperti. Ma nei sogni dormo sempre. Riesco mai a svegliarmi? <* * *>
Ogni giorno sento il treno. Diversamente come nei sogni. Sento – ma non vedo. <* * *>
Un libro aperto sul tavolo in giardino. Sopra dorme un braccio. <* * *>
Notte sul rogo, il giorno finisce nella fossa. Tra aurora e crepuscolo. <* * *>
Sulla panchina un gatto trafitto da un raggio di sole. Sento: respira ancora. <* * *>
Dopo i fuochi d’artificio le stelle sono di nuovo in alto. Ne siamo contenti. <* * *>
La notte non è triste. È una vedova allegra. Giovane. In nero. <* * *>
Occhi umani di un ratto in trappola, strapieni di paura. <* * *>
Quante mele! Rosse. Mature. Ci saranno file davanti all’inferno. <* * *>
Se sposto le tende, sposterò anche le nuvole. <* * *>
Quante ghiandaie morte. Nel ricordo vive una penna di ghiandaia <* * *>
Una violetta all’ombra di un cespuglio e questo all’ombra di un albero. <* * *>
Pena dei fuggiaschi – una letterina con francobollo dal paese natìo. <* * *>
In casa è tornato il buio. Fino all’alba dormirà e partirà di nuovo. <* * *>
Miłosz girava per l’Europa con una barca e un remo in spalla. <* * *>
Una volta solo i poliziotti leggevano poesia lirica. <* * *>
Anche nel giardino – mio rifugio – c’è tanta morte <* * *>
La neve sul Nanos bacia il sole primaverile – Io bacio te. <* * *>
Abbraccio il fuoco che allo stesso tempo abbraccia il buio in me. <* * *>
Quando dormo, gli occhi non dormono. Vegliano e guardano il buio. <* * *>
Il gatto gioca con la propria ombra o forse l’ombra con lui. <* * *>
Sento che soffia, magari nella bonaccia. Il vento in me? <* * *>
Borges non teme la tigre, perché per lui è dietro lo specchio. <* * *>
Si sente uno sparo. Anche se non ci sono morti, la ferita è nell’aria. <* * *>
Alla falena bruciano le ali. Il buio si cela nel suo cuore. <* * *>
L’infinito mistero del cosmo lo avvertono solo gli occhi dei bambini. <* * *>
Un gallo grida, sgozzato nei sogni ha svegliato gli uccelli. <* * *>
Anche la luna sorride come la Gioconda Molto misteriosa. <* * *>
I papaveri nei campi come fossero stati percorsi da un branco di caprioli feriti. <* * *>
Farina nera. Il tempo macina il frumento, il mugnaio e il mulino. <* * *>
Tutto ha la sua ombra. Il buio ha la luce. E la morte la vita. <* * *>
Dicono che la rete è vuota. Ma io vedo la luna dentro. <* * *>
Tutta la notte l’abbaiare del cane non trova via d’uscita dalla profonda oscurità. <* * *>
Dietro i giramondo da tempo ormai la vegetazione ha invaso i sentieri. <* * *>
Forse la luce e le tenebre si amano e non odiano. <* * *>
Mi ha rischiarato la notte con i baci che guariscono i ciechi. <* * *>
Su una mela di Cézanne si è posata, ronzando, un’ape. <* * *>
Mi guarda un cieco. Come guardo io ciò che è invisibile. <* * *>
Sulla corda i panni Tra i panni le nuvole. Bianche. Lavate. <* * *>
Odore di mare. si svegliano i ricordi, mentre dorme il villaggio. <* * *>
La luna fa il bagno. Giovane. Nuda. Nello stagno. Un cavallo sosta. Turbato. <* * *>
Una farfalla sulla nave – l’ammiraglio tra farfalle. A bordo tu ed io. <* * *>
Guardo e scrivo. Io sono ciò che vedo. Chi guarda me? <* * *>
È caduta una anguria. È ancora in aria essendomi svegliato. <* * *>
Un bimbo perso. Un seme di glicine sulla strada asfaltata. <* * *>
Cielo pieno di stelle. spariscono quando il mio fiato appanna il vetro. <* * *>
Vengo in sogno nei tuoi sogni, e tu arrivi nei miei. <* * *>
Quando andiamo a Trieste contemplo la città nei tuoi occhi. <* * *>
La luna in un quadro di Safet Zec e il suo riflesso nel cielo. <* * *>
Il linguaggio delle mani: con la mano nella mano ci diciamo tutto. <* * *>
Raggio di sole. Su cui, ragnatela d’oro, è appeso il cosmo. <* * *>
Vai da una tinta azzurra all’altra. Dal mare al cielo. <* * *>
Quando mi baci dai tuoi capelli lavati cola l’acqua sul libro. <* * *>
Flusso di ricordi e in seguito il riflusso e qualche detrito. <* * *>
Tu passeggi lungo i miei sogni. Ti seguo anche da sveglio. <* * *>
La vita e la morte non possono vivere l’uno senza l’altro. <* * *>
Nelle mani abbiamo portato le braci per il fuoco dell’amore. <* * *>
Conosco certi vivi che sono già morti e dei morti che sono vivi. <* * *>
Giardino preso dal panico. Il ciliegio è in fiore in pieno inverno. Fiorisce nei sogni. <* * *>
Ti accarezza la mano che ha ucciso una serpe. Bella come te. <* * *>
Spogli gli alberi. Solo in una loro chioma un’infinità di figli del sole. <* * *>
Il giardino è un santuario. Ogni albero è sacro. Il sole – l’ostia. <* * *>
Il pino d’Himalaya e l’abete sussurrano. Come noi due. <* * *>
Un ramo di melo bussa all’uscio di casa. Fuori si gela. <* * *>
Saltella una cincia sul biancospino pieno di spine. Neanche una goccia di sangue. <* * *>
Accarezzi un cespo di lavanda. Poi accarezzi me. Il letto è fragrante. <* * *>
Sono un uccello. Canoro. Quando vedo sangue, grido: Svegliati, mondo! <* * *>
L’occhio guarda un fiore. L’orecchio ascolta un uccello. La mano ti accarezza. <* * *>
Erba ondeggiante. Una sfera di soffione – il faro. Un’oca l’attraversa. <* * *>
Giardino dietro la casa. Quando sono in casa, me lo porto dietro. <* * *>
Una rosa bianca sale lungo un raggio di sole. Non sa dove. <* * *>
Nessun uccello. Nell’aria vedo solo una penna che vola. <* * *>
Una corolla di peonia colma di maggiolini s’inchina al sole. <* * *>
Fulmine a ciel sereno. Spada che spacca in due un kaki. <* * *>
Ho messo una mano nel fuoco. In un cespuglio in fiamme che fiorisce bianco. <* * *>
Quante immagini! Una formica naviga nella barca di una foglia secca. <* * *>
Ci baciamo e guardiamo i serpenti che si accoppiano. <* * *>
I nomi dei fiori sono parole colorite d’intenso profumo. <* * *>
Sangue nell’erba. Non c’è traccia della vittima né dell’assassino. <* * *>
Il sole all’ombra della luna che splende nella chioma del melo. <* * *>
La matita solare ogni giorno sottolinea la bellezza delle piccole violette. <* * *>
Tradisco la bianca rosa con una violetta. Entrambe con te. <* * *>
I fiori dormono. Io e la bella di notte guardiamo le stelle. <* * *>
I fiori sono profumati – quando nascono e quando muoiono. <* * *>
Due tortore stanno sempre insieme. Forse anche nei sogni. <* * *>
Il pero si è spogliato davanti al pino. In autunno. Ora si sta vestendo. <* * *>
Magia delle parole: i colori odorano, i fiori cantano. <* * *>
Traduzione di Jolka Milič