Sredi decembra jo je poklicala nadzorna sestra in jo napotila k neki ženski, precej daleč od njenega doma.
Na obisk se je odpeljala zgodaj popoldne, ko je bila že utrujena od dela v zdravstvenem domu, in vse, kar si je želela, je bilo, da bi si lahko odpočila. Toda dokler bo bolniška sestra, zadolžena za obiske po domovih, ni imela druge izbire, kakor da gre na pot vedno, kadar jo pokličejo.
Hiša, kamor je prišla, je bila že na zunaj videti bogata. Bila je velika, lepa, z obširnim parkom, v katerem so rasla stara drevesa. Vse je kazalo, da tu biva premožna družina.
Parkirala je avto in se napotila k vratom ter pozvonila.
Odprl je mlad moški prijetnega videza, oblečen v izbrana oblačila. Vljudno jo je pozdravil in se umaknil, da je lahko vstopila.
Ko mu je pojasnila namen svojega obiska, jo je prijazno povabil, naj mu sledi.
Na njegovem obrazu je bila vidna sled žalosti, ki jo je nekoliko zabrisalo veselje zaradi njenega obiska.
»Žena je v spalnici, kar za menoj pojdite,« se je pred njo napotil po stopnicah v gornje nadstropje.
V postelji je sedela mlada ženska prelepih, do pasu segajočih rdečkastih las. Njene velike modre oči so jo radovedno premerile.
Ko jo je pozdravila, se ji je prijazno nasmehnila in jo povabila k sebi. Tako lepe ženske že dolgo ni videla.
V naročju je držala tri tedne staro hčerko, ki jo je hranila.
Takoj je opazila, s kakšno ljubeznijo drži otroka v naročju, kajti v njenih očeh sta se ves čas prepletali žalost in sreča.
Vedela je, za kakšno boleznijo je zbolela, toda ko jo je videla pred seboj, kar ni mogla verjetiti, da je tako lepa in na videz zdrava ženska na smrt bolna.
Ko sta se nekaj časa pogovarjali, se ji je rdečelaska z zlomljenim glasom zaupala.
»Kmalu po porodu sem hotela podojiti hčerko, in ko sem si odpela bluzo, sem presenečeno opazila, da se je bradavica potegnila navznoter, celotna dojka je bila hudo otečena. Najprej sem bila prepričana, da je oteklina nastala zaradi mleka. Ker se mi stanje v nekaj naslednjih dneh ni izboljšalo, sem poklicala svojega doktorja in mu povedala, kakšne težave imam. Naročil mi je, da moram nemudoma priti k njemu v ambulanto.
Odšla sem brez slabih občutkov, niti na misel mi ni prišlo, da bi utegnilo biti z menoj kaj hudo narobe. Nič me ni skrbelo.
Kako bi me tudi, rodila sem hčerko, imela sem torej več kot dovolj razlogov za srečo. Ko sem si pri doktorju v ambulanti odpela bluzo, sem na njegovem obrazu takoj opazila, da se z menoj dogaja nekaj hudega.
Skrbno mi je pretipal dojko in mi resnega obraza naročil, naj se oblečem, nato je za trenutek umolknil, in se zagledal nekam v steno za menoj.
Videla sem, kako išče v sebi besede, s katerimi bi mi povedal diagnozo in že po tem sem slutila, da bom izvedela nekaj slabega.
Nekaj trenutkov je omahoval, nato me je povabil v sosednji prostor, kjer je imel svojo pisarno. Čutila sem, da ne ve, kako bi mi povedal, kaj se z menoj dogaja.
Nekaj trenutkov sva molče sedela eden nasproti drugemu.
»Kaj je narobe z menoj?« sem ga nazadnje, ker je bila tišina le pretežka, vprašala.
Pogledal me je z žalostjo v očeh.
»Sandra, na obeh dojkah se vam je razvil rak, ki zelo hitro napreduje. Takoj bomo morali začeti z zdravljenjem. Žal mi je, a morali vam bomo po hitrem postopku odstraniti obe dojki. Mladi ste, šele rodili ste, vaše telo je preplavljeno s hormoni in vse to še pospešuje rast rakavih celic, ki so v vašem primeru prav podivjale.«
Stemnilo se mi je pred očmi. Nisem vedela, kaj naj storim. Solze so se mi ulile, jokala sem, on pa je nemo sedel in ni vedel, kaj bi mi rekel.
Pustil me je, da sem se zjokala, nato mi je pojasnil, kako bo potekala operacija.
Spraševala sem se, zakaj jaz, kaj je šlo narobe, kako se mi je lahko zgodilo kaj tako strašnega … Kaj bo s hčerko, če bom umrla … Kaj bo z možem?«
Ko je končala, so ji po licih začele polzeti velike solze.
Nekaj trenutkov sta nemo sedeli, zatopljeni vsaka v svoje misli. Čez čas se je Sandra iztrgala iz otopelosti, nato je s potrtim glasom nadaljevala:
»Ko sem se nekako umirila, mi je doktor naročil, naj se takoj naslednji dan zglasim v bolnici. Vse se mi je podrlo, vse …
Z možem sva noč prebedela, jaz sem jokala, on me je brezuspešno tolažil.
Zjutraj navsezgodaj me je odpeljal v bolnišnico.
Še isti dan so me operirali in mi odstranili obe dojki. Ta čas je mož skrbel za hčerko.
V bolnici sem bila sedem dni, potem so me odpustili. Padla sem v globoko depresijo, nikakor se nisem bila sposobna sprijazniti s tem, kar se mi je zgodilo.
Počasi sem se vendarle nekako umirila, tolažila sem se, kaj zato, če ne bom imela dojk, glavno je, da sem operacijo uspešno prestala, da je hčerka zdrava.
Znova sem dobila voljo do življenja. Če bo samo to, potem bom že prenesla, sem si dajala pogum.«
Med pripovedovanjem si je odpela bluzo, da bi ji sestra pregledala rano in ji dala predpisano infuzijo antibiotikov.
Rana se ji je namreč po operacijo okužila, zelo slabo se je celila, in to ni bilo dobro znamenje.
Pogled na njeno iznakaženo oprsje ni bil prijeten, pravzaprav je bil v popolnem nasprotju z lepoto njenega obraza, las, prečudovitih oči.
Nadela si je rokavice in ji previdno odstranila povoje. Rana je bila še vedno nezaceljena.
Previdno je pretipala okolico rane in pod kožo je začutila mnogo majhnih zatrdlin. Stresla se je in nehote hitro odmaknila roki.
Sandra je takoj vedela, da je nekaj narobe. »Kaj ste ugotovili?« jo je vznemirjeno vprašala.
Skušala jo je potolažiti. »Mislim, da ni nič resnega. Le nekaj trdih zrnc sem zatipala po kožo. Poklicala bom vašega doktorja, da vas bo še on temeljito pregledal.«
Mož, ki je stal diskretno v ozadju, med vrati sobe, jo je popeljal do telefonskega aparata v kuhinji.
Bilo ji je slabo, kar temnilo se ji je pred očmi, saj je slutila, kaj je otipala.
»Kar pokličite doktorja,« je naročila Sandrinemu možu. Mož ji je odtipkal številko, nato ji je podal slušalko.
»Gospod doktor, sem na obisku pri Sandri, ki ste ji odstranili obe dojki.«
»Ja, se že spomnim,« je z globokim glasom potrdil doktor.
»Pri pregledu sem v predelu reber pod kožo zatipala veliko majhnih nenavadnih zatrdlin.«
Nekaj trenutkov je bilo v slušalki tiho, nato je doktor vznemirjeno rekel:
»Takoj mora v bolnišnico.«
»Ji bom sporočila.«
»Ampak res, še danes naj pride!«
Vrnila se je k bolnici in ji sporočila, kaj je naročil doktor.
Mož, ki je prišel za njo v sobo, je s seboj pripeljal svojo mamo.
»Za vama bom šel,« je rekel odločno. »Mama bo tačas pazila na hčerko.«
V predsobi je počakala, da se je Sandra oblekla, nato so se odpeljali v bolnišnico, ki na srečo ni bila daleč.
Na hodniku, pred oddelkom, jih je že čakal doktor, ki jo je operiral. Poleg njega je stal visok, temnopolti moški mrkega pogleda.
Sandrin doktor jim ga je predstavil. »Sandra, to je doktor specialist onkolog. Želim, da vas še on temeljito pregleda.«
Spogledali so se. Nihče ni nič rekel.
Doktor jih je odpeljal na svoj oddelek.
Sandra, mož in oba doktorja so vstopili, ona je sedla v čakalnico. Komaj se je premagovala, da je ostala mirna.
Zdelo se ji je, da je čakala celo večnost, toda ko so se odprla vrata v ambulanto in je pogledala na uro, je spoznala, da je čakala le petnajst minut.
K njej je stopil Sandrin mož. »Lahko se odpeljete domov. Sandra bo ostala v bolnišnici. Sam se bom pozneje vrnil domov s taksijem. Sporočil vam bom, če vas bova pozneje, ko se bo vrnila domov, še potrebovala.«
»Kaj pravi doktor?« ga je vznemirjeno vprašala.
Zavzdihnil je, ni mogel govoriti. Že iz tega je spoznala, da se je rak razširil.
»Je že dobro, ko bo Sandra prišla domov, kar pokličita, vedno, če bom le imela čas, bom prišla,« je rekla in se na hitro poslovila.
Sedla je se v avto, a ker so se ji roke tresle, je še nekaj minut sedela in se skušala umiriti.
Če se je rak razširil, ima ženska zelo malo upanja, in to jo je prizadelo bolj, kot si je bila pripravljena priznati.
Čez čas se je vendarle toliko zbrala, da je bil sposobna za vožnjo.
Domov je prišla zelo pozno in čeprav je bila utrujena, še dolgo ni mogla zaspati.
Mislila je na Sandro, njeno hčerko, moža.
K Sandri je potem hodila več kot leto dni.
Leto, ko se je Sandra z neverjetno trmo in upanjem borila s svojo zahrbtno boleznijo.
Upočasnili so ji napredovanje raka, a ozdraviti je niso mogli. Počasi, a nezadržno se je širil in jo uničeval.
Nazadnje ji je lahko le še lajšala bolečine, kaj več tudi najboljši doktorji niso mogli narediti.
Nikoli ne bo pozabila dneva, ko jo je po začasnem izboljšanju morala na poziv nadzorne sestre znova obiskati.
Bila je sobota.
Ko je stopila v spalnico, jo je Sandra veselo sprejela. »Oh, hvala Bogu, da si prišla. Veš, prosila sem tvojo nadzorno sestro, naj znova pošlje tebe.«
Bila je vesela, da je Sandra videti bolje, čeprav so vsi izvidi kazali, da ni tako. Rana se ji namreč še vedno ni zacelila, metastaz jim ni uspelo ustaviti, pravzaprav so lahko samo upočasnili širjenje.
Pripravila je infuzijo in vse za oskrbo rane.
Ko je bila Sandra v bolnišnici, so ji namreč znova odprli rano in skušali očistiti vse rakave zasevke, ki so se razširili v notranjost telesa.
Na površju kože so se rdečile opekline, nastale po močnem obsevanju.
Ko je Sandra videla, da je to opazila, ji je pojasnila: »Veš, doktorja sem prosila, naj mi da največjo mogočo dozo obsevanja, da bi bil učinek čim boljši. Vse bom naredila, samo da bi premagala to zahrbtno bolezen. Potrpela bom, čeprav imam grozne bolečine po tej citostatični terapiji. Hočem živeti, hočem videti, kako hčerka raste, kako se igra, govori ...«
Ko je to govorila, so ji iz oči lile solze.
Nekaj časa se je še premagovala, da ni tudi sama zajokala, nazadnje je zlomilo tudi njo in obe sta tako jokali, da se je postelja kar tresla.
Skušala jo je tolažiti, skušala ji je vliti upanja, a čutila je, da pri tem ne bi bila kdo ve kako prepričljiva. Ni ji bila sposobna lagati, ni mogla skriti bolečine ob zavedanju, da za njeno ozdravitev pravzaprav ni več upanja.
»Obljubi mi, da boš hodila k meni,« jo je prosila Sandra. »Ob tebi sem to, kar sem, ob tebi lahko jočem, se pogovarjam s teboj, ti si edina, ki me zna potolažiti,« jo je prosila.
Kako obupana, kako ranljiva je bila videti, a obenem tako odločna in močna v svojem brezupu. Kako bi ji lahko odrekla pomoč, kako bi jo lahko zavrnila!
»Seveda bom,« ji je zagotovila. »Kar pokliči me. Tudi tedaj, ko boš potrebovala samo nekoga, da se zjoče s teboj,« ji je rekla.
Ko je opravila svoje delo, sta se še nekaj časa pogovarjali, nato je odšla.
Vedela je, da se bosta prihodnji teden znova srečali, tega se je, čeprav je bilo vsako srečanje čustveno boleče, iskreno veselila.
Petek.
Sandra jo je vsa nestrpna pričakala.
Trpela je hude bolečine, bila je obupana, a vendar se je uboga ženska trudila, da bi to prikrila za zaigranim nasmehom.
Mirno je prenesla vse, kar je delala z njo. Bila je skrajno potrpežljiva in pogumna, čeprav je dobro vedela, kako hude bolečine trpi.
Opazila je, kako jo je strah, kako se v njenih očeh razrašča obup, kako se je vanjo zajedlo spoznanje, da izgublja boj z boleznijo.
Tega si sicer na glas še ni bila pripravljena priznati, a v sebi je to že priznala.
Od tistega petka je hodila k njej vsak drugi dan in z vsakim obiskom je bilo v njenih očeh manj upanja.
Ko je prihajala, jo je vedno sprejela sede v postelji, največkrat s posodo za bruhanje v naročju.
Doktor ji je sicer predpisal zdravila proti bruhanju, a ji niso pomagala.
Slabo je jedla, le pila je še, in še to le po slamici, zelo je shujšala, a še vedno se je v brezupu, v kakršnem je bila, oklepala življenja in vsako, še tako malenkostno izboljšanje ji je znova vlilo nekaj upanja, ne več, da bi ozdravela, ampak, da bi se ji vsaj še za nekaj časa podaljšalo življenje.
Bil je deseti dan terapije, ko jo je znova obiskala.
Ko je vstopila v Sandrino sobo, ta ni držala v rokah posode za bruhanje, temveč velik šop svojih čudovitih rdečih las.
Ta prizor jo je zelo prizadel. Zaprl ji je usta, da ni mogla reči niti ene same besede.
»Prosim, Polona, obrij me po glavi. Ne morem več tako, da mi vsakič, ko sežem v lase, ostane v rokah šop las. Ne morem več gledati, kako mi izpadajo,« jo je prosila.
Vzela je britvico in ji pobrila glavo. Še dobro, da je Sandra ni videla v obraz, kajti v očeh so se ji ves čas nabirale solze, ki jih je komaj zadrževala, da se ji niso vsule po obrazu.
»Iz tiste omare vzemi ruto,« ji je rekla Sandra, ko je končala.
Stopila je k omari in izmed več rut, ki so bile v njej zložene, poiskala lepo pisano in ji z njo ovila glavo.
Ko ji je pogledala v oči, v njih ni več videla tistega leska, ki ga je bila vajena, v njih ni bilo več upanja.
Sandro je obiskovala še naprej, tudi tedaj, ko je ni poklicala.
Vedno jo je bila vesela, še vedno se je trudila, da je bila lepo negovana. Hčerka je rasla in verjela je, da je prav ona tista, ki ji je še vedno dajala voljo do življenja. Ne da bi ozdravela, ampak da bi kar čim dlje živela.
Po daljšem premoru jo je znova obiskala.
Ko je stopila v hišo, jo je presenetila s tem, da je tokrat ni pričakala v postelji, ampak je stala za štedilnikom in kuhala. Bila je videti bolje, tako da je od presenečenja kar obstala na pragu.
Ko jo je Sandra zagledala, je pohitela k njej. »Polona, kako sem te vesela,« je rekla z nasmehom na ustnicah.
Skoraj je ni prepoznala. Na glavi je imela dolge rdeče lase, še daljše, kot jih je nosila pred boleznijo. Bila je lepa kot tisti prvi dan, ko je stopila v njeno spalnico.
Ko je Sandra videla, kako je začudena nad njeno podobo, je hitro rekla:
»Odločila sem se za lasuljo,« ji je pojasnila, »z njo na glavi se mnogo bolje počutim.«
Objeli sta se in nežno jo je stisnila k sebi ter jo pobožala po laseh ...
Minilo je nekaj tednov.
Sandra ni bila več njena bolnica, bila pa je še vedno njena prijateljica in jo je občasno, kadar jo je pot pripeljala v bližino, tudi obiskala. Skupaj sta se veselili vsakega napredka, ki ga je pokazala njena hčerka, ki jo je neizmerno ljubila.
Hčerka je bila izrezana mama, tudi ona je dobivala tako lepe rdeče lase, tudi njen pogled je postajal vedno bolj podoben maminemu.
Bližalo se je drugo leto, odkar je prvič potrkala na njena vrata. Dve leti boja z zahrbtno boleznijo.
Nekega dne jo je poklicala nadzorna sestra. »Polona, pojdi k Sandri! Poslali so jo namreč v hospic in te želi videti.«
Sesedla se je v naslonjač. Stisnilo jo je v prsih. Začelo se je torej dogajati tisto, česar se ves čas bala, kar je bilo neizbežno, a prezgodaj, veliko prezgodaj se je zgodilo.
Vedela je, da Sandra umira. S težkim srcem je šla k njej.
Ko je stopila v njeno sobo, je na postelji zagledala umirajočo prijateljico. Na glavi ni imela lasulje, imela je zavezano ruto, prav tisto, ki ji jo je tedaj sama zavezala.
Obrnila je svoj upadli obraz v njo, gledala jo je z očmi brez svetlobe, suhe, trepetajoče roke so ležale na pokrivalu postelje, njen obraz je bil poln žalosti in obupa. »Polona, bližam se koncu, nobenega upanja ni več,« je rekla tiho. »Imam metastaze po vsem telesu, sedaj dobivam samo še protibolečinsko terapijo, da manj trpim,« ji je mirno pojasnila.
»Nikar, Sandra,« je zlomljeno rekla.
»Polona, obe veva, kako je z menoj. Ne bom več dolgo… Veš, česa si še edino želim?«
Odkimala je.
»Samo to si želim, da bi umrla doma. Da bi bila s hčerko, z možem. Govorila sem že z doktorjem, a mi to odsvetuje. Daj, ti, ki si moja bolniška sestra, še ti govori z njim. Saj tukaj lepo skrbijo zame, saj dobivam vse, kar potrebujem, ampak, ko odidejo, je z menoj samo ta beli strop, so te utripajoče lučke, brnenje aparatur in velika, velika samota.«
»Sandra, mislim, da ti tukaj lahko pomagajo bolje kot doma.«
»Polona, saj mi ne morejo več pomagati, to veva obe. Bojim se umreti sama, ali me razumeš?«
Še kako jo je razumela.
Pokimala je in stisnjenih ustnic odšla k predstojniku hospica.
Dolgo sta se pogovarjala, nazadnje se je mož le dal pregovoriti s pripombo, da se mora s tem strinjati tudi Sandrin mož.
Že naslednji dan so jo prepeljali domov.
Ko jo je obiskala, jo je mož na njeno presenečenje popeljal v drugo sobo.
Njene izsušene oči, nekdaj polne svetlobe in življenja, so slabotno zažarele v tihi sreči.
Sedla je k njej, pogledala po sobi in jo prijela za roko.
»Nočem biti več v najini spalnici,« je rekla Sandra, in ne da bi počakala, da bi vprašala zakaj, ji je pojasnila: »Ne vem, če si opazila, ampak okna najine spalnice gledajo na vzhod. Vsako jutro, če niso bile zagrnjene zavese, je sonce posijalo na posteljo. Začel se je nov dan, novo upanje
Jaz pa nimam več upanja, zato nočem umreti v tisti sobi, ampak tu, kjer gledam v sonce, ki zahaja.«
Polona je pogledala je skozi okno. Sonce je viselo nizko nad krošnjami dreves, dan je umiral. Komaj je zadrževala solze in v tistem trenutku si je neizmerno želela, da bi lahko zaustavila sonce, da ne bi nikdar zašlo.
Sandra ji je rahlo stisnila roko. »Polona, želim si, da bi moja hčerka odrasla v srečno in dobro žensko. In srčno upam, da me ne bo preveč pogrešala. Veš, mislila sem, da če bom dlje živela, ji bom lahko dala več ljubezni. Danes nisem več tako zelo prepričana, če je bilo to prav. Več časa sem bila z njo, bolj me bo pogrešala. Prej bi umrla, manj bi se me spominjala in manj bi trpela.«
Odločno je stresla z glavo. »Sandra, tvoja hčerka je v tem času dobila od tebe nekaj, česar ji ne bi mogel dati nihče drug kot ti, in to je vredno več kot vse drugo.«
Sandra jo je pogledala s hvaležnostjo.
»Samo, da bi bilo res to, kar si rekla. Sama si tega želim. Pogosto sem se spraševala, čemu se tako upiram, čemu se tako borim za teh nekaj dni življenja, ko bi se bilo mogoče enostavneje prej posloviti. Potem mi kdo, tako kot ti, reče, da ne smem obupati, da je vsak dan, ki ga preživim, nekaj vreden, da lahko tudi taka, kot sem, še vedno nekaj dam, četudi samo nekaj besed, hčerki, možu, tebi.«
Sklonila se je k njej in jo nežno objela. »Rada te imam, Sandra, in pogrešala te bom, ti ne veš, kako te bom pogrešala.«
Nič več ni skrivala solz, pustila je, da so ji tekle po licih, kapljale na njeno posteljo.
»Polona, ne jokaj, saj vendar veš, da tega ne maram. Ti ne veš, kako sem ti hvaležna, da si uredila, da so me spustili domov. Sedaj se ne bojim umreti. Ko pogledam okoli sebe, vidim vse tisto, kar imam rada, vedno, vsak trenutek lahko pokličem moža, da mi pripelje hčerko. Gledam jo, ji govorim, ti ne veš, kako me posluša ...«
Po licu so ji začele teči solze. Skušala jih je skriti. »Ne morem si pomagati,« je zahlipala in poiskala robček. »Nekaj mi obljubi, Polona!«
»Vse, kar hočeš.«
»Pozabi, kakšno me vidiš sedaj, pozabi, Polona! Ohrani me v spominu tako, kot si me videla prvi dan, ko si stopila skozi vrata v mojo sobo.«
»Bom, bom, Sandra …«
Dva dni po zadnjem obisku je od svoje nadzorne sestre dobila sporočilo, da se je Sandra v miru poslovila od tega sveta, s svojo hčerko in možem ob postelji.
Njen zadnji pogled, preden je za vedno zaprla oči, je veljal soncu, ki je prav v tistem trenutku zahajalo in ki zanjo ne bo nikoli več vzšlo.
