Bilo je zgodnje decembrsko jutro in Jakob Hönigsfeld je odvrgel pismo v poštni nabiralnik. Megla je kot urok oklepala mesto. Nepredirna se je dvigala iz tal in se spojila z dogodki, o katerih je pisal v knjigi. Vedno gostejša je postajala, prepletla se je z neskončnimi minutami tistega dne, ko je na vrhu poledenelega prelaza med napihanim snegom pritisnil na sprožilec fotoaparata. Stal je kot paraliziran. Njegov bes se je že spremenil v žolčni strup, z zamegljenim umom je naravnaval objektiv. Moral je za vedno izbrisati dotik med njima, ki mu je bil priča. Fotografiral je Martina Jermana, edinega prijatelja, ki ga je kdaj imel.
V kuverto je položil razglednico z motivom rumenega tramvaja z napisom Portugal Lizboa, P. Figueira 12. Odgovora ne bo prejel, ker bo že prej zapustil Ljubljano. Pomečkano razglednico z zbledelim portugalskim žigom ji bo poslal nazaj. Med njenimi pozdravi je bilo še nekaj praznega prostora, toliko da je dopisal, da se bo na zimski obrat sonca v Montanhas dobil z Martinom Jermanom in da bosta šla do pomrznjenega slapa in naprej vse do otomanskih taborov. Prikradla se jim bosta za hrbet. Pripisal je še, da imajo na dan najdaljše noči v letu največ možnosti, da jih presenetijo. Montanhas. Te tuje besede ne more pozabiti. Pomeni mu konec nekega obdobja, za katerega je takrat mislil, da je njegovo najsrečnejše, da bo naprej samo še In živela sta srečno do konca svojih dni. Tisto leto so diplomirali na primerjalni književnosti, pisali so pesmi in brali knjige do jutra, skupaj so bili štiri leta na predavanjih in vedno skupaj v stenah. Vse se je sesulo v trenutku zimskega dne, prežetim z njegovo jezo. Martina Jermana ni bilo več in Ajda je kmalu po tistem odšla v Lizbono.
Poti nazaj ni bilo. Ta misel ga je obšla takoj za tem, ko je pismo izginilo v zevajoči rumeni reži nabiralnika. Ulica v naselju za bolnišnico je bila na decembrsko jutro čudno prazna in tiha, odposlal je pismo in šel najprej do hrvaške cerkve na trgu in nato dalje proti mestu. Vse do knjigarne pri tržnici, kjer si je kupil zemljevid Kamniških Alp, ni srečal nikogar.
»Gospod Hönigsfeld, ste videli svoj zadnji roman v izložbi?« je rekla prodajalka.
V rokah je držala zemljevid in račun, gledala ga je, kot da pričakuje še avtogram.
»Nisem, nisem,« je odkimal in brskal za drobižem.
»Ljudje vas radi berejo, veliko sprašujejo po vaših knjigah,« je dejala in zaprla blagajno. Čakala je, če bo še kaj rekel.
»In o čem pišete v novem romanu? Spet kaj z zgodovinsko tematiko?« je spraševala.
»Pišem o časih, ki so že zdavnaj minili, že stoletja so se zvrstila od takrat. Pozabili smo že na turške vpade v te kraje. Kot obsojenci tavamo po obalah podzemnih rek. Kot nepokopani mrtveci smo,« se je nasmehnil.
»Kako to mislite?« je vprašala.
»Potujemo v času. Danes smo tu, jutri nas ni več, včeraj nas ni bilo, ker smo bili tam. V tem je vsa modrost,« je dejal.
»Sem mislila, da pišete o plenjenju Turkov v naših krajih.«
»Prav o tem pišem! Poznate staro legendo o Jermanovih vratih? Govori o tem, zakaj se Kamniško sedlo imenuje tudi Jermanova vrata,« je dejal.
Odkimala je.
»Samo divji lovec Martin Jerman je poznal pot. Zato so mu sledili …, poznal je izhod na drugo stran. Presenetili so jih, turške oblegovalce, in jih premagali. V zahvalo nosi sedlo že stoletja njegovo ime …«
Ker ni nadaljeval, je rekla:
»Hm …, planinski zemljevid ste kupili! Zato greste v hribe? Veste, v tem snegu ni za hodit. Po poročilih so povedali …«
Ni dokončala stavka, že je bil zunaj na ulici, zemljevid je spravil med gube plašča, stopil je nazaj v meglo, ki se je vlažna sprijemala s tlakovano ulico. Začudeno je strmela za njim. Zazrla se je v mlečno nebo in v izložbo, kjer so med priročniki v vrsti ležali lično poravnani njegovi trije romani.
Jakob je hitel domov, ni mislil na to, da ga je prodajalka prepoznala – od bralcev cenjenega pisatelja, ki že dolgo ni napisal nič pomembnega. Presenečala ga je odločitev, da končno zmore oditi tja, kjer se je v trenutku razblinil kliše Srečno do konca svojih dni. Na poti proti domu ga je v labirintu ulic domačega mesta ta trenutek zanimal le osmanski paša in vojskovodja Abdala. Prisluhnil je – kot da bi slišal topot njegovih jezdecev, ki so s krikom Allah Hu Akbar in s handžarji v rokah kot povodenj drli ob Dravi navzgor. Bal se je za Ajdo. Če pride Jerman prepozno, ji ni pomoči. Vedel je, da se bodo skrivači odločili za denar. Če pripeljejo pred obličje paše oba, tudi Jermana, bo Abdala plačal z zlatom.
Prenosnik doma ga je čakal odprt, kot ga je bil pustil:
Jerman in brambovci so vedeli, da jih morajo presenetiti še v dolini, na koroško stran se morajo spustiti, preden pade mestno obzidje in preden sovražnik, pijan od zmage in poln plena, oddivja dalje. Če pade obzidje, pade tudi mesto.
V dolini, ki so jo že davno razširili ledeniki, so po pustošenju Abdale ostale le prazne vasi in betežni starci, kot da v njih nikoli ne bi bilo ne mož ne žensk ne otrok. Vonja po velikem strahu in po požganem se ni dalo pregnati, zajedel se je v vsako ped ilovnate zemlje. Ni se bilo možno skriti pred ledenim vetrom z vzhodnih ravnic, ki je pridivjal skupaj s Turki. Ljudje so komaj pozabili na gnijoči smrad bolezni, pomešan z vonjem apna in žganih zelišč, izropana dežela je ponovno kot v zadnji uri stokala in ječala. Na pomlad je dala fante in davke že cesarju, jeseni sta terjala krvni davek sultan in Abdala, pred komer se je poskrilo sleherno živo bitje. Veliko zajetih, povezanih z vrvjo, je turški paša gnal s seboj. Izjokali so si oči in tisočkrat prekleli zlati Istanbul, cesarstvo Osmanov in domače ovaduhe, ki so se prodali za peščico hrane. Za zven cekinov, vrženih v prah, so pozabili na Devico in na križ. Kot mrhovinarji so se počasi pomikali za turško vojsko in pobirali ostanke. Tu in tam je tavajoča tolpa skrivačev in paševih ovaduhov naletela na požgane slamnate koče kmetov in slaboten dim, ki se je med meglico dvigal nad izropano pokrajino. Brskali so po pogoriščih in iskali hrano. Veliko, veliko nagrado jim je obljubljal Abdala, ki je že tedne oblegal Celovec.
Skrivači so se utaborili na robu jezera. Med sprhnelimi in mokrimi stebli koruze so zaviti v kože in potopljeni v tišino že dva dni skriti čakali na Jermana in koroške brambovce. Slišali so šepetati kmete in oblegane meščane, da z druge strani prihaja pomoč, da jih Gallenberg ne bo pustil na cedilu. Strahoma so šepetali in molili med pozvanjanjem zvonov, molili so k Jezusu in k sveti Devici in še enkrat k Jezusu, strmeli so v neprehodno verigo visokih gora, ki so oklepale njihovo dolino in niso obljubljale prav veliko. Če ne bi že nekaj dni snežilo, bi bili plemeniti Gallenberg in Martin Jerman z brambovci že v dolini. Nenehno so pogledovali čez obzidje na dolgo prazno cesto in strah je ohromil tudi najpogumnejše. Nepregledna množica šotorov, konj in jezdecev je tesno oblegala mesto.
Tudi Abdala je vedel, da se nekaj pripravlja. Poslal je domače ovaduhe, ki so v zasedi čakali. In prav tam jim je kot zrel sadež padla v roke …
Med koruznim strniščem je zvezana sedela mlada ženska in s palico risala v pomrznjena tla. Nihče od skrivačev je ni pogledal, njihovi mrki pogledi niso segli do njenega obraza in do izpraskane risbe v tleh. Videti je bilo kot načrt mesta, kamor so vodile redke ceste in kolovozi, daleč na jugu so se dvigovale koničaste gore, proti zahodu je vijugasto tekla reka. S krogom je označila obzidano mesto, ki se je z zadnjimi močmi branilo pred velikim Abdalo. Ni jim mogla uiti niti ni imela kam. Tudi ona je čakala.
Zanemarjen moški, ki je mešal redko juho iz gob in gomoljev, jo je pogledal in rekel:
»Jerman ima samo še do jutra čas, da pride. Če se ne prikaže skupaj z brambovci, te odpeljemo samo. Abdala veliko obljublja, petdeset naših žensk bo dal zate. In zlato, veliko zlata bo dal. Še več ga bo plačal za tvojega divjega lovca. Če ne bo prej padel s kakšne kozje steze!« se je še zakrohotal in stopil tesno k njej. Podal ji je hrano.
»Zvik, zvik … z nožem ga bom!« je potegnil z rezilom po zraku.
Ajda je molče sprejela skodelo juhe in ni umaknila pogleda s sivine, ki je zastirala gore in prihajala vedno bliže. Z rokami je zabrisala risbo na tleh, sled svojega strahu in hrepenenja po njem. Med naletavanjem snežink so z okoliških hribov medlo svetili goreči kresovi. Vedno močneje je snežilo in v objemu vetra se je vrtinčilo zadnje listje.
V mislih je bila na drugi strani, z njim.
Martin Jerman, ki ga je za premrlimi vekami grela Ajdina podoba, je poslušal prezeblega pastirja. Tudi zbrani možje so ga poslušali, stali so v krogu okrog ognja in stiskali orožje. Niso čutili mraza in vetra, z grozo so poslušali pastirjeve besede, da nimajo več veliko časa. Že dneve so bili na poti, pokopali so plemenitega Gallenberga, bali so se za lastne žene in hčere v mestu, vreme se je obrnilo in obzidje bo kmalu padlo, če mu ne bodo sledili čez ledene prelaze – neznanemu divjemu lovcu Martinu Jermanu, ki edini pozna pot.
Pastir je pomignil Jermanu, naj stopi k njemu.
»Ajdo so zajeli skrivači, doli ob jezeru so. Tebe in brambovce čakajo. Abdala jim je obljubil za tvojo glavo svobodo in veliko denarja. Tudi njo hoče. Zase jo hoče!« je šepetal.
Jerman je stal kot ohromljen.
»Koliko jih je?« je vprašal.
»Skrivačev? Kakšnih sto …« jih je v mislih preštel pastir.
»Ne njih! Koliko je paševih?« je šepetal Jerman.
»Ne da se jih prešteti, gotovo nekaj tisoč. Ljudje govorijo, da bodo prezimili v Celovcu, potem bodo združeni s tistimi iz Istre udarili na otoke v laguni. Vozili se bodo v doževi gondoli in njihovi konji bodo zobali pšenico iz monštranc svetega Marka. Benečani že utrjujejo mejo vzdolž Soče …« je hitel pripovedovati pastir.
»Preklet bodi, ne boš je imel! Gremo!« je kriknil Jerman in se vrnil k ognju. Prižgal je baklo. Vedel je, da je pred njimi še veliko neznanega in nevarnega. Ne smejo zapustiti steze, ki se je komaj videla, vsak napačen korak je lahko usoden. Izbral jim je najhitrejšo in najtežjo pot čez gore.
»Preklet bodi, Abdala!« je kriknil še enkrat in stopil v snežno gaz, ki je vodila v klanec. Prvi je poprijel za dolgo vrv in si jo zavezal okrog pasu. Brambovci z meči in bodali v rokah so poteptali ogenj, z baklami in oviti z vrvjo so drug za drugim krenili za njim. Zadnji izmed mož je nosil helebardo …
Jakob Hönigsfeld je nehal brati. Vedel je, da za zmago nad Abdalo potrebuje natančen zemljevid in Martina Jermana. Edini je, ki pozna pot na drugo stran.
In že dolgo se nista srečala. To je bilo pred tremi tedni.
Zdaj v gorah ni več snežilo. Od nekod se je slišalo počasno kapljanje vode, mračno jutro je bilo le slutnja dneva, ni še imelo prave moči, da bi razkrilo pastirsko kočo, ki se je pogrezala v sneg. Zdelo se je, kot da bo noč trajala še kar naprej, kot da se sonce ta dan ne bo pojavilo na nebu. Oblečen v volnen pulover se je dvignil s pograda in skozi kopreno ledenih snežink na šipi v belino zunaj dolgo opazoval obrise skalovja in oguljenih macesnov. Veje so se skoraj dotikale temnih pritlehnih senc skromne koče, hleva, zasnežene skladovnice drv in podrte lesene ograje.
»Pred nekaj dnevi sta šla mimo koče planinca. Najbrž nista šla do vrha, ker sta se kmalu vrnila. Niti ustavila se nista. Klicala sta drug drugega in hitela po strmini. Kot da bi vedela, da zanju v zadnjem dejanju ne bo prostora,« je dejal senci za mizo.
Za njim je bila dolga in naporna noč. Pred zaledenelim oknom sta na mizi ob kupu knjig stali steklenici z nalepko Ferreira Dona Antonia, porto, in dva kozarca. Nista nazdravila, samo pila sta skupaj. Vso noč nista našla nobene besede. Jakob je pisal dolgo v jutro, Martin Jerman je sedel ob njem, molčeč v senci luči, ki je gorela pod mrakobnim stropom.
»Veš, Martin, če ne bi odposlal tistega pisma v Lizbono, bi bil zdaj doli v Ljubljani. Od nesreče dalje nisem bil tu, tudi Ajda ne. Nikoli ne pride domov, le včasih mi pošlje razglednico s pozdravi. V glavnem me sprašuje po zdravju. Montanhas ne omenja. Veliko časa je minilo ... Naučil sem se portugalščine in koča je zdaj moja, kupil sem jo.«
»Kako si vedel, da ti bodo koroški brambovci sledili? Za njih si bil samo neznan divji lovec. Niso te poznali, niso ti mogli zaupati.«
»Jaz sem ti vedno sledil, tudi Ajda …« Dotaknil se je knjig na mizi, senca mu je izginjala med dlanmi.
»Le kako si mogel vedeti, da ne boste zgrešili steze?« je spet rekel na glas.
Ni več vedel, kateri Martin Jerman sedi v mraku za njegovo mizo, vedel je le, da junaki iz povesti in mrtvi ne govorijo.
»Prav zato imam planinsko karto in svetilko …, da ne zgrešim poti,« je tiho dejal senci v mraku.
Potegnil je razsute pole papirja k sebi, prezebli prsti so jih poravnali in nekaj iskali. Že dva dni v koči ni zakuril, mraz se je že udomačil, lepil se je na lesene stene in strop. Iskal je poglavje, v katerem je preteklo noč pisal o nekem drugem Martinu Jermanu, o tistem iz povesti.
»Veš, nameraval sem opisati tvoje samotarsko življenje. Hotel sem pisati o Jermanu tihotapcu in rokovnjaču in o tem, kako si se pred gospodo skrival med prepadnim ruševjem in strohnelim drevjem, kako si med skalami prežal za gamsi … Tak si bil, dokler nisi spoznal Ajde …, potem si se spremenil. Hotel si živeti, hotel si se zbujati ob njej. Vem, da poznaš gore, vsak previs, vsako okostenelo drevo, podnevi in ponoči … Vem, da se ne bojiš ne sijaja ne toplote turških ognjev … Martin Jerman se lahko v naročju teme celo neslišno priplazi do šotorov. Zelo dobro te poznam! Pripovedujejo, da lahko utišaš stokanje ranjencev in pomiriš neznani nemir konj. Pripovedujejo, da znaš z nožem za vedno utišati turško stražo …« si je govoril na glas in dalje brskal po kupu papirja.
»Hotel sem pisati o prekrižanih handžarjih divjih turških jezdecev. O pogumnih kmetih brez mečev in brez izdelane ideologije, o njihovih palicah in sekirah, o mravljišču osmanske vojske več tisoč mož, ki se je utaborila ob reki na vstopu v obzidano mesto in čakala. Hotel sem pisati o skrivačih, ki so kuhali večerjo in skozi blesk in zven obljubljenih zlatnikov pogledovali Ajdo. Vohali so njen strah, kot so vohali tvoj bes in nemoč. Čakali so vas.«
Našel je, kar je iskal. V rokah je držal kup popisanih listov.
»Namesto povesti o Jermanu sem pisal o angelih,« je rekel.
»Samo poslušaj, Martin, tokrat samo poslušaj!« je skoraj kričal Jakob in bral:
Jutri bo enaindvajseti december in nastopil bo zimski obrat sonca. Prihaja noč, ki ne dopušča vrnitve med znano, predvidljivo in vsakdanje. Nocoj se bo zgodilo. Od jutri dalje bo več svetlobe, dnevi bodo daljši. Dogodki, ki ne morejo zdrsniti v pozabo, se bodo zabrisali na noč zimskega solsticija. Ponovno bomo zlezli na vrh, silhueta koče bo ostala v snegu, brez sledu življenja, kot takrat, ko smo nameravali ob ruševju navzdol in dalje na skalno polico proti melišču, tudi danes zasneženemu kot pred dvajsetimi leti. Slap je bil še daleč spodaj. Samo na poledeneli greben smo prišli. Po ozki gazi smo se udrti do pasu komaj povzpeli na vrh, polegli smo po napihanem snegu ledenega pobočja.
Povzpel sem se prvi. Čakal sem vaju v družbi premrle ptice, ki je skakljala naokrog. Zaradi mraza ni mogla poleteti.
»Gremo delat angele v sneg!« je še vedno z derezami na nogah rekla
Ajda. Razširila je roke in med smehom počasi padala nazaj.
»Martin, Jakob, dajta še vidva! Angeli v snegu bomo!« je zaklicala. Ležala je na hrbtu z zaprtimi očmi.
Prijel si jo za roke in jo dvignil.
Odprla je oči, kot da bi se prebudila.
»Še enega moram narediti!«
Razširila je noge in znova potonila. Z rokami je risala kroge in okrog nje je nastajala podoba.
Stal si nad njo in se obrnil proti vetru.
»Rad bi, da jih veter ne razpiha! Tvojih angelov ne sme!« si zaklical in med padanjem razširil roke.
Dve postavi sta se med smehom valjali v snegu.
Prižgal sem cigareto, sedel sem z ivjem na bradi in obrveh in vaju gledal. Njen smeh je bil preveč glasen in preveč razposajen, strmel sem v Ajdo, ki je krilila z rokami, in ti si jo požiral z očmi. Ležala je tam, na hrbtu, odpel si ji dereze in ji pospravil cepin v nahrbtnik. Sonce je že zdavnaj izginilo, stal si nad njo, vročične oči so me pekle, strup je že začel teči po žilah, kar stal si tam kot igralec na odru, in med gorami je med sunki vetra odmevalo:
»Zdaj sta v mojem snežnem kraljestvu, v Jermanovih vratih smo! Ni več poti nazaj … Le napreeej …«
»Pa kaj še! Dvigni me!«
Prijela te je, počasi se je dvignila, podoba njenega angela je nepoškodovana ostala v snegu.
»Martin, povej, kako se bomo spustili do slapa v tem vremenu?« je rekla.
»Za pot na drugo stran moraš razbiti urok, poljubiti me moraš. Poljubila boš Martina Jermana, poslednjega, ki pozna pot v dolino. Že v legendi sem rešil Celovec pred Turki! In za plačilo hočem tebe!« si zavpil, razširil roke in znova padel v sneg.
Vsega sem imel dovolj.
»Gremo v kočo. Prepozni smo, prespali bomo in šli jutri naprej,« sem predlagal.
»Ne grem, dokler tudi Jakob ne naredi svojega angela!« je rekla Ajda.
»Hočem podobo sitnega angela!« Znova je zdrsnila v belo prejo. Ves zasnežen si se postavil pokonci, opotekal si se in skoraj tulil:
»Čolnar sem! Hočem cekin v iztegnjeno dlan. Za pot na drugo stran bo treba plačati!«
»… čaaatii …« je odmevalo.
»Hočeš poljub?«
»… ljuuub …« se je slišalo.
Pobrala je kapo in otresala sneg.
»Že nesmrtni je v svojem čolnu za plačilo prevažal duše umrlih čez podzemno reko! Kdor ne plača, bo stoletja dolgo taval po gorovju. Tri poljube hočem od lepotice, ki bo na zimo vzela za moža tega dolgolasega pesnika!« si kričal in pokazal name.
»… snii-kaaaa,« je odmevalo.
Podala ti je roko in nastal je še en angel v snegu. Dolgolasi pesnik ni rekel niti besede.
»Pridi si po plačiilo!« sem kot v blodnji slišal Ajdin glas.
Stala je tam na grebenu in te čakala. Lovil si sapo in se med divjim smehom dvignil. Dereze, cepini in nahrbtniki so ležali naokrog, vsi trije smo začutili, da se je veter iznenada obrnil in da je nekaj drugače.
In potem sta se poljubila. Štiri leta so se razblinila v teh sekundah, dolgih kot obrat peščene ure. Stala sta drug ob drugem, z rokami ob telesih, nista se objela, naokrog v snegu so bile kot v silnem besu razmetane stopinje in odtisi teles, iz sivega in lepljivega skalovja se je med snežne odtise angelov priplazila megla. Pod nami je izginjala sled ozke gazi, po kateri smo prišli, za nami je neprehodna ležala velika bela gmota, ki je zastirala pogled v dolino.
Brez besed sem opazoval vajin pogled, ki je govoril o skrivnosti. Tresla me je mrzlica. Ajda se je smejala drugače, v njenih kretnjah in zvenu besed sem videl to, česar ne bi smel.
»To je felicidate,« je tiho rekla.
Portugalščina je v njenih besedah zvenela tuje, kot nekaj, o čemer nisem imel pojma.
»In to so montanhas,« je zašepetala in z roko pokazala na gore.
»Anjos na neve. Angeli v snegu …«
Za tvojim hrbtom je poletela premrla ptica. Dvignila se je z roba velikega snežnega kupa in zaokrožila tik nad njim. Bila je samo topla črna ptica, ki je v mrazu krožila nad nami. Stali smo tam in se gledali. Nobene besede ni bilo več.
»Martin, povedati mu morava!« je po dolgem molčanju spregovorila
Ajda.
Čakal sem, kaj bosta rekla.
»Jakob, oprosti …, saj ni bilo nič!« si rekel in gledal v tla.
»Nič ni bilo! Razumeš!«
»Pozabi!« sem zamahnil z roko, čeprav sem hotel reči nekaj drugega. V nahrbtniku sem iskal fotoaparat. Snel sem rokavice.
»Martin, postavi se k robu, odlična fotografija bo, Martin Jerman v
Jermanovih vratih! Martin iz povesti!«
Najprej nisi hotel, nato si stopil predme, imel sem te v objektivu, nasmejanega, samega, z razširjenimi rokami, s skalami in z belo gmoto vred v objektivu. Tik za tabo je bila. Tista gmota in naokrog razmetane podobe angelov … Stopal sem nazaj, ti si stopal s hrbtom proti njej, šla sva vsak v svojo smer, le nekaj korakov. Ne vem več, koliko jih je bilo. Pet? Šest?
»Martin, ne do roba! Pazi, opast je!« je zakričala Ajda.
»Martiiin!«
Ozrl sem se in jo za hip pogledal. V njenem pogledu so za vedno izginili angeli, montanhas in felicidate. Nekaj neizrekljivega in grozljivega je bilo na njenem obrazu.
»Pusti ga, saj vidi! Saj ve! Martin Jerman je vendar gorski kralj!« sem rekel in ostril sliko. V zobeh sem držal rokavico.
V zenico očesa se mi je zadrl tvoj krik, ko si padel skupaj s snežno gmoto. Nad poledenelim skalovjem je krožila ptica, vreščala je in se spuščala v brezno.
Dobil si poljub neveste in urok se je prelomil.
Jakob je bral dolgo časa, še tisto malo dneva, kar se je naredilo, je potonilo med macesni in med gorami. Pričelo je snežiti in nebo se je obarvalo s prihajajočo nočjo. Pogledal je na nahrbtnik v kotu, dereze in cepin so bili pripravljeni in prislonjeni k steni. V žepu je zatipal čelno svetilko.
»Moral bi pospraviti, preden grem,« si je zamrmral.
Ugasnil je prenosnik, zložil je knjige, pomil oba kozarca in pospravil ležišče. Sklonil se je pod pograd in pobral portugalski slovar. Tudi zakuril je. Drva v peči je že zajel ogenj, ko je zmečkal popisane pole papirja in jih vrgel med goreča polena. Vedno močneje je snežilo. Zatem je zategnil vrvice na nahrbtniku, zavil se je v kratek zimski plašč, pomignil je senci za mizo in stopil ven v snežni metež. Luči ni ugasnil. Pod nizko poševno streho koče si je navezal dereze in zagazil v sneg in strmino, ki je vodila mimo podrte ograje. Vedel je, da ga bo Jerman z brambovci kmalu dohitel.
»Pohiteti morate,« je sopihal Jakob in se ozrl.
Nihče mu ni odgovoril. Rumenkasta svetloba čelne svetilke je osvetlila prazno gaz za njim. Pred njim je bil zasnežen greben, ki je čepel v temi in ga čakal že dve desetletji. Zdelo se mu je, da daleč pod seboj na čistini vidi streho koče.
» Pojdi naprej, ti veš, kam,« je rekel senci za sabo.
Sneg pod njim se je udiral, z vsakim korakom, ki ga je naredil, se je globlje pogrezal in padal v temo. Napredoval je počasi, korak za korakom. Padal je in se pobiral. Obračal se je in preverjal, če so možje za njim.
Hodil je dve uri.
»Martin, prispela sva, na vrhu sva …, narediti moram angela,« je zaječal Jakob in omahnil v sneg. Rumena svetloba čelne svetilke je osvetlila prelaz.
»Anjos na neve … angeli v snegu … Tu bom ostal, sam boš šel dalje. Moraš! Razvezala si je vrvi na nogah in se v megli odplazila. Videl jo je …, šel za njo, počasi in tiho med koruznim strniščem. Zavlekla se je med grmovje, pritisnila se je k tlom in prisluhnila korakom, ki so obstali. Slišal se je krik neznane vodne ptice in plosko udarjanje njenih nog ob gladino jezera,« je sopel in odložil nahrbtnik.
»Dolgo te je čakala, Martin, predolgo. In jaz sem te dolgo čakal … Skrivač jo je našel pred nama. V grmovju jo je našel, z vso težo je legel nanjo, pritiskal ji je roko na usta, z drugo jo je držal za lase … Prepozen si,« je rekel Jakob.
Stal je na robu, trakovi luči so poblisknili po skalah in se izgubljali v prepadu pod njim.
»Tudi jaz bom pustil angela v snegu. V beli globini … Ostal bom tukaj, ti pojdi dalje, odpelji brambovce …, mimo jezera morate …, Ajda leži tam, ob vodi … in nekdo ji je sklenil modrikaste roke na prsih. Urok gore boš premagal, Martin, ostal ti bo samo še urok časa,« je rekel na glas in stopil čez rob.
