MEGLA SE JE DVIGNILA

… in slika se je izostrila.

Albert je dojel, da ni v nebesih. Bil je v bolnišnični sobi.

»Zanič sem.«

Zopet je zaprl oči.

»Dobro jutro,« je pozdravila sestra.

Popravila mu je odejo in vzglavnik.

»Kako se počutite?«

»Ne prav dobro.«

»Bodite veseli, da se je tako končalo. Mnogi nimajo takšne sreče.«

Kakšne sreče? si ni upal reči naglas.

»Če boste kaj potrebovali, pozvonite,« se je nasmehnila pri vratih.

Sestre na tem oddelku so kot žarnice. Človeku naj bi dale voljo do življenja.

Ponovno je zaspal in sanjal o tem, da mu je poskus uspel.

V sanjah je postal dobre volje.

VSAK DAN

»... se na svetu zgodi okoli sto milijonov spolnih odnosov, pri katerih zanosi kakih milijon žensk,« je navdušeno naznanjal doktor Knot (seksolog, 49 let, tenis, francoska vina, nepremičninsko varčevanje). »Čeh ima v povprečju 125 spolnih odnosov na leto. To nam je prineslo sedmo mesto. Zmagali so Francozi (137 odnosov na leto), na drugem mestu so končali Grki (132) in tretje mesto so izenačeno zasedli Srbi, Črnogorci in Madžari (131).«

»Za Grke tega ne bi rekla,« se je čudila tajnica uredništva Milena (40 let, seks, pihalna godba, chat).

»So boljši od Jugoslovanov,« je doktor Knot pogledal na top lestvico v svoje papirje.

»Kakšno je svetovno poprečje?« je zanimalo Mileno.

»Poprečje je 103 ljubljenja na leto.«

»Koliko je to na teden?

»Trenutek ...« doktor je vzel v roke računalo in na rahlo odtipkal, »2,14 odnosa na teden.«

»Kaj pravite na to?« Milena se je obrnila k Albertu.

»Nič. Ne morem si predstaviti te štirinajstinke.«

»Tole je tudi zanimivo ...« se je zopet oglasil doktor Knot, »Francozinje se sicer ljubijo pogosteje, ampak v življenju zamenjajo manj partnerjev kot Čehinje. Razmerje je 3,3 proti 5,1. Pa še tole: če ste se pravkar zaljubili, vas bo zanimalo, da od prvega srečanja do prvega poljuba traja 7,8 dneva in 12,4 dneva do prvega seksa.«

»To pa je nekaj,« je bila presenečena Milena.

Vstala je in se popraskala po zadnjici.

Provokativno je pogledala Alberta in v tesnem mini krilu odcepetala proč.

[Naš tednik je namenjen vsem ženskam, ki živijo življenje NA POLNO in ga ne opazujejo samo od daleč.]

SEDMI DAN

... je Bog ustvaril človeka.

Po mnenju doktorja Knota si je tega dne izmislil svetovalnico.

Presenetite partnerja z izgledom, je svetoval zafrustrirani abonentki v novi številki revije TEMPO ŽIVLJENJA. Prelevite se v šolarko. Naredite si dva čopka. Oblecite kratko krilo in dokolenke. Presenečati, presenečati in ponovno presenečati.

Albert si je predstavljal seksologa v kratkih hlačah. Z vedrom in lopatko je hodil okrog peskovnika in poželjivo gledal deklice.

Doktor Knot ni zaznaval Čehov, Moravanov in Slovakov. Ljudi je delil glede na število spolnih odnosov. Državljanov ni ločeval na podjetnike, obrtnike, študente, zaposlene, umetnike in brezdomce. Videl je samo samce in samice. Svet je dojemal kot živalski vrt, kjer sta se v kletkah pojavljali le dve vrsti živali: potešene in nepotešene. V svoji stroki je bil idealen sodelavec tabloida.

Poleg dela z revijo je uspel še vsak mesec napisati nekaj erotičnih zgodbic. Podpisoval jih je s psevdonimi. Kot ŽIVAHNEŽ, MANIJAK in DIVJAK je literarno spodbujal želje in fantazije bralk. Tudi pri umetniški interpretaciji dogodkov je izhajal iz statistik, ki jih je imel vedno pri roki. Ko je ugotovil, da določeni odstotek žensk občasno v svoji fantaziji doživlja erotične pustolovščine z naključnim partnerjem, je napisal zgodbo o moškem, ki je v nočnem vlaku srečal žensko. Junakoma zgodbe se ni uspelo niti predstaviti. Vendar sta na poti na Slovaško v kupeju doživela »nekaj čudovitega in neopisljivega« ...

Večina doktorjevih zgodbic se je končala z nekaj enako velikimi pikami. Pomanjkanje domišljije ga ni oviralo, nadomeščal jo je s hitrim zaključkom zgodbe.

Po nepogrešljivih dveh odstavkih je dialog prešel na šuštenje perila. Iz tehničnih razlogov (omejen obseg na 3000 znakov, vključno s presledki) junakinja zgodbe ni imela veliko časa. Morala je doživeti orgazem na omejenem prostoru necelih dveh predpisanih normiranih strani. Vendarle je doktorju uspelo v zaključku spraviti v sestavek obvezno strokovno razlago in sporočiti bralkam tisto, česar si ženska, ki je pravkar z vlakom potovala v Zvolen, že leta ni drznila obetati: spoznanje, da nič drugega ne osveži dolgoročnega zakonskega sožitja bolj kot občasni seks z neznanim partnerjem.

Zgodba se je imenovala NOČNA VOŽNJA.

Doktor jo je dal prebrati Albertu in ga prosil, naj presodi literarno raven.

»Ne prizanašajte mi, bodite iskreni.«

Ko se je Albert prebil skozi tekst, je presodil, da je to preprosto sranje.

Vseeno je svoje mnenje formuliral drugače.

»Nekaj je na tem,« je lagal neprepričljivo.

Dolgo se je sramoval svoje strahopetnosti.

[Naša revija vam bo spremenila življenje. Prinaša intervjuje, članke, nasvete, informacije, turistiko, horoskope, nasvete seksologa, zanimivosti, življenjske zgodbe.]

POPOLDNE

… je napisal Albert Sneguljčici (30 let, risarka, joga, smučanje). Prosila ga je za nasvet, kako se spopasti s tem, da njen mož Václav (36 let, taksist, seks, fuzbal) pije pivo in jo s tem fizično odbija. Albert ji je svetoval, naj se o tem z možem iskreno pogovori. Zagotovo bosta našla rešitev. To je bil površen odgovor, ampak ni imel časa, da bi premislil o čem primernejšem.

Na njegovo reakcijo je že nestrpno čakala Princesa (32 let, ločena, brez hobijev). Na maturantskem večeru se je ponovno zaljubila v sošolca Luboša (34 let, podjetnik, tenis, golf), s katerim je prvič doživela orgazem.

Alberta je zamikalo, da bi ji za to čestital, a takšen odgovor bi bil nedopusten.

»Izgleda, da je Luboš vaša priložnost, ne oklevajte,« ji je napisal in zaželel veliko sreče.

Sledil je e-mail od Plesalke (22 let, prodajalka, disko, ples). Srečala je Ríša, ko ji je bilo 16. Zdelo se je, da jo ljubi tudi on, ampak se je zgodba nato razvila dramatično: v kinu mi je segel pod majčko in v gostilni me je božal po nogi. Ni ga motilo, ko je to videl natakar. Po nekaj tednih sem si rekla, da se mu predam cela. Zgodilo se je v parku, vsak je imel že pol litra polsuhega Vavřinca v riti. Čez teden dni je nato pripeljal prijateljico in jo tudi odpeljal v park. Zaradi tega sem bila resnično boga več kot leto. Sedaj se bojim naslednje zveze. Ko se pojavi nekdo, ki je simpatičen, nisem prepričana. Kako naj se znebim tega občutka?

Albert je bralki napisal, da je še mlada. Da naj ne bo potrta in naj se ne boji spustiti se v nov odnos. To je bil standardni odgovor na vsakdanje vprašanje. Nekajvrstični e-mail z jagodnim priokusom optimizma. Lahko prebavljiv, možno ga je prebrati lačen, posledice niso znane.

Končal je s pisanjem, odprl predal pisalne mize in navezal vroč odnos z becherovko.

[Moderna ženska bere našo revijo, ki jo informira, osreči in zabava.]

KO JE ROŽLJANJE KLJUČEV ZAMRLO

... je Albert oddal svojo knjigo. Založba, pri kateri naj bi zbirka novel izšla, se je že pred vojno ponašala s slavnimi pisatelji. Pripadala je politični stranki, ki je po revoluciji v kratkem času zamenjala kar nekaj direktorjev podjetja. Zadnji od njih je pred urednike stopil z revolucionarnim programom. »Nobenih knjig več!« jim je oznanil.

Zbegani člani redakcije so si strategijo razlagali po svoje. Ko pa so v časopisu prebrali, da politična stranka načrtuje prodajo založniške hiše vključno s pohištvom, so izgubili še zadnji kanček upanja.

Alberta je skrbel njegov rokopis.

Knjiga je sicer že bila navedena v založniškem načrtu, a to še nič ne pomeni. Najhuje je bilo to, da ni mogel najti nobene podrobnejše informacije. Zaman je poskušal priklicati urednico. Ko si je zamenjala telefonsko številko, se je odpravil na založbo.

Pisarne so bile zaklenjene.

Od starega vratarja je izvedel, da so zaposleni »uredniškega oddelka« (kot se je vratar, dotlej navajen na socialistični žargon, izrazil) sicer v pisarni, »ampak prav nikomur ne odpirajo«.

Obrnil se je na znanca pravnika. Ta mu je rekel, da za take zadeve nima časa. On se posveča samo tujim strankam. Kolega, ki ga je priporočil Albertu, pa je imel polne roke dela s prodajo livarn Rusom.

Ko je že izgubil upanje, da bi svoj rokopis sploh našel, je v uredništvu naletel na pozabljenega urednika. Mladi mož je bil pogumen in je rokopis naskrivaj odnesel iz uredništva.

Po propadu založbe je ustanovil majhno podjetje. Albert mu je iz hvaležnosti zaupal knjižico in tako je nekaj let kasneje – v malce zmedenem obdobju – vstopil v svet literature.

ŠE KAKO RAZVIT NAROD SMO

... je zavzdihnila Milena, ko ji je doktor Knot, gledaje v računalnik, sporočil fascinantno informacijo o tem, da, sodeč po raziskavi, češki moški (s 15 centimetri v stanju erekcije) spadajo v vrh imaginarne lestvice za Evropo.

»Bolje kot Evropejcem se godi kavkaškim tipom, ki pri erekciji dosegajo do 16,5 cm ...«

»Res?« je bila presenečena Milena.

»In tako imenovanim negroidnim tipom.«

»Črncem.«

»Predstavljajte si, da je povprečna dolžina penisa moških s celega sveta 13,97 cm.«

»Danes si bom domov vzela meter,« se je zasmejala Milena.

»Kaj pravite na tole,« je nadaljeval doktor, »kitajski cesar Čou-hsin iz dinastije Šang je imel sto žena, Don Juan nekaj sto, angleški pesnik George Byron petsto, toda slavni zapeljivec Casanova "samo" sto dvaintrideset.«

»No, to je nekaj ...« se je začudila Milena.

»In vi?« se je obrnila k Albertu.

»Ne vodim pisne evidence.«

»Česa ne poveste. To fantje zelo dobro vedo.«

Albert je skomignil z rameni.

Doktor Knot je zapadel v obveščevalno evforijo. S povzdignjenim glasom je razglasil, da šimpanzi spolno občujejo samo od štiri do šest sekund (čeprav do stokrat na dan). Seks prerijskih psov traja do štirideset ur (Milena je od začudenja plosknila z rokami). Povprečen Evropejec se v enem aktu ljubi sedemnajst minut in dve desetini. Triminutno poljubljanje sproži premikanje osemintridesetih mišic.

Albert je razgibal svoje nožne mišice in zapustil sobo.

Na stranišču je pokadil cigareto. Nekaj časa je brezciljno taval po hodniku. Ko se je na skrivaj priplazil nazaj v pisarno, je doktor Knot ravno naznanil tajnici osupljivo odkritje: ljudje pomislijo na seks vsake tri minute.

Milena je na računalu izračunala, da je to dvajsetkrat na uro. Kar se nje tiče, ima taka stanja samo ob sobotah. To je dan za čiščenje, pranje in seks. »Seveda,« je rekel doktor in se zopet zatopil v znanstveno delo. Njegov monolog se je spremenil v statistični tajfun.

»Enainpetdeset odstotkov žensk in enainštirideset odstotkov nemških moških je zadovoljnih s svojim spolnim življenjem. Sedemnajst celih in šest desetin minute traja ljubezenska igra v posteljah zahodnih Nemcev. Višjo frekvenco spolnih odnosov imajo bivši vzhodni Nemci. V Mecklenburg-Predpomorjanski je to stodvajsetkrat na leto, na Pfalškem samo sedemindevetdesetkrat.«

»Ubožčki!« je Milena pomilovala prebivalce Pfalške.

Doktor Knot se je čisto razživel. Pridobil je hitrost informacijske svetlobe.

Tudi med živalmi se najdejo geji. K istospolnim igram se najpogosteje zatekajo obmorske ptice, prav tako tudi ovce in orangutani. Orgazem odpravlja simptome nevroz in histerije. Ljudem, ki se enkrat ali dvakrat na teden prepustijo seksu, kroži v krvi več imunoglobina, ki zvišuje odpornost telesa. Iz raziskave sledi, da si samo polovica nemških žensk želi seksa tako pogosto kot njihovi partnerji.

Doktorjev napad je prebudil Albertovo domišljijo: Hitler je Evi Braun obljubil, da jo pelje na izlet takoj po osvojitvi Stalingrada. Stalin je z zanimanjem poslušal Berijevo poročilo o pohotnih zarotnikih. Izdajalci so napeljevali nepotešene sovhoznice k zunajzakonskemu občevanju in s tem kršili delavske predpise. Vestni člani stranke so dosegali zadovoljitev z obveznim krikom: »Naj živi veliki Stalin!« Sigmund Freud si je postavil generalni štab na Vinohradih. Notri je bil ogromen kavč. Hinavski znanstvenik je tja vabil pacientke na dunajski zrezek s krompirjevo solato. Prepoteni Romeo se je vrnil iz telovadnice in šepetal Juliji, da mu je zmanjkalo viagre. Hamlet je zamišljeno pregledoval zbirko svojih tablet in si postavljal vprašanje: »Vzeti ali ne vzeti?«

[Želite izvedeti, kaj se dogaja v svetu slavnih, uspešnih in priljubljenih? Sezite po naši reviji TEMPO ŽIVLJENJA!]

ALBERT JE ODGOVORIL

... Kokoški, Libuni, Zajčici in Zlatolaski.

S partnerjem sva skupaj šest let, je naznanila Zapeljivka (28 let, kuhanje, gimnastika, ljudske pesmi). Zadnji dve leti imava težave na intimnem področju (oz. se med nama skoraj nič ni zgodilo). Imava okrog trideset let.

Izraz »okrog trideset let« je Alberta spomnil na nekoč stokrat ponovljeno vojaško pesem »Okolo Hradce v malé zahrádce«¹.

Napisal je Zapeljivki: V zameno vam povem, da jih imam bruto okrog štirideset, od česar pa odštejem embalažo, kilometrino in zavarovanje. O težavah na intimnem področju ne morem soditi, raje se obrnite na kolega doktorja Knota, on je na tem področju lokalni prvak.

Dokončal je tekst in ga položil k svojim TAJNIM ODGOVOROM.

Hujša je bila Denisa (16 let, plavanje, chatanje, aerobika). Mam velk problem. Obračam se na uredništvo in se vam izpovedujem z zaupanjem, ker res ne vem, al nej hodim z Lojzom al z Jirkom. Doma tega ne morm povedat, ker so starci čist prot obema.

Alberta je jezila bralkina slovnica.

Za vsako slovnično napako bi ji dal deset mesecev. Brezpogojno. Kazen bi zaostril z obvezno prisotnostjo na urah slovnice. Zaporna kazen bi bila povezana z Inštitutom za češki jezik (prednji vhod za raziskovalce, zadnji za prestopnike).

Ker ni bil pri volji takoj odpisati Denisi in se je moral umiriti, je zase napisal TAJNI ODGOVOR:

Lahko bi živela tako z Lojzom kot z Jiříjem. Tukaj imaš urnik: od ponedeljka do četrtka Lojza, od petka do nedelje Jiří. Za veliko noč, božič, 1. maj in na ostale državne praznike vključno z dnem osvoboditve imata oba prosto. Takrat bi te lahko obiskal Petr. Je kakšno leto starejši, je pa zato erotoman. Zagotavljam ti, da bi se z njim počutila zakon. In z njim bi lahko praznovala svoj rojstni dan. Sicer se ne sekiraj.

Čauči, Albert.

[Naša bralka je aktivna ženska, ki je z vsem na tekočem: s svetom potrošnikov, z modo, s trendi in z življenjskim stilom.]

Okrog Gradca na majhnem vrtičku.

ALBERT JE ŽELEL

… svoji domišljiji dati prosto pot. Sanjaril je, da se povzpne nad vsakdanjo stvarnost, nad običajnost življenja in očara bralce s še neodkritim pogledom na kompleksnost obstajanja.

Žal se ni zmogel ukvarjati z ustvarjanjem v tolikšni meri, da bi znal ignorirati nujne vsakodnevne stvari. Že ena položnica od zavarovalnice mu je vzela navdih. Množica kilovatov na računu za elektriko z jasno označenim rokom plačila in številko bančnega računa je v trenutku utišala njegovo poetično razpoloženje. Poročilo o neplačilu je zadušilo idejo za aforizem.

Izkušeni pesnik si lahko izbere: ali naj prezira realnost in se osredotoči samo na svoje ustvarjanje ali pa naj se podredi banalnostim življenja. V prvem primeru se zateče k staršem, zaposleni partnerki, ženi ali na ministrstvo. S svojim delom je pripravljen izboljšati družbo in za to pričakuje nagrado. V drugem primeru pa zase poskrbi sam, vendar družba tvega, da bo umetnik otrpnil pod pritiskom materije in vsakodnevne rutine in ne bo objavil svojega duševnega zapisa o propadanju sveta.

Albert se je znašel na razpotju.

Prišel je do ugotovitve, da bo moral kmalu nekaj ukreniti glede samega sebe, saj bo drugače večno samo govoričil, da bo enkrat napisal roman.

Njegov ustvarjalni duh bo usahnil kakor nerodno regulirani potoček.

[Naše bralke ljubijo življenje v vsej njegovi širini. Rade imajo blišč in senzacionalnost, čutijo utrip časa.]

ALI VESTE, KAJ JE NOVEGA?

… je pri vratih pisarne glasno spregovorila Milena.

»Nimam pojma,« je rekel doktor Knot.

»Huber pride!«

»Kdo vam je to povedal?«

»Imam svoje špijone,« se je skrivnostno nasmehnila.

»Kdaj pa?«

»Tega ne vem. Lahko pa poizvem.«

Heinz Huber, zastopnik nemškega založnika Farben GmbH, je bil odgovoren za stik z uredništvi revij, ki jih je koncern izdajal po številnih državah. Po žametni revoluciji je podjetje prodrlo tudi na Češko in s svojimi revijami postalo največji založnik revij na tržišču.

Albert je opazil, da Milena nima namena oditi, in nekajkrat močneje pritisnil na tipko računalniške tipkovnice, da bi s tem dal vedeti, koliko dela ima.

»Vidim, da vas ta novica ni prav nič vznemirila,« se je začudila.

»Sploh ne.«

»Je sploh kaj, kar vas lahko vznemiri?« se je namrgodila.

»Milijon v gotovini.«

»Še kaj?«

»Temno spodnje perilo.«

»Žensko?«

»Na mladem transvestitu.«

»Lažnivec. Enkrat bi vas morala preizkusiti. Tihe vode me vznemirjajo.«

»Poročeni ste.«

»Pa kaj? Takšen skokec vnese v zakonsko sožitje vznemirjenje. To je dokazano.«

Albert je napisal dve vrstici črke x in vse skupaj podčrtal.

»Enkrat se bom posladkala z vami,« se je nasmehnila.

»Predvsem mi to povejte vnaprej.«

»Kako ste dolgočasni.«

Ošvrknila ga je s pogledom, zamigala z zadnjico kakor konjiček in zaloputnila z vrati.

[Želite izvedeti, kdo ima novo ljubezen? Kdo jo je izgubil? Kdo je uspešen? Vse to najdete samo v naši reviji!]

ŠEFICA JE VPADLA V PISARNO ...

… kakor tajfun.

»Kaj je tole?« je vprašala s papirjem v roki.

»Papir,« je rekel Albert.

»Ne delajte norca iz sebe. Preberite si!«

Spoštovana gospa urednica, je Albert bral natisnjen e-mail, že dolgo časa sem naročnica Vaše revije, ki jo bere tudi moja hčerka. Ta se je nedavno z zaupnim pismom obrnila po nasvet na urednika rubrike Ljubezen in odnosi. Vendar je doživela šok. Namesto da bi mlademu dekletu (16 let) prijazno pomagal razložiti njen problem, je napisal grobo in brezobzirno pismo. Prilagam ga v prilogi.

Obenem želim od urednika rubrike, da bi obrazložil svoje neprijazno in vulgarno obnašanje. Pričakujem pisno opravičilo uredništva. Predvidevam, da vas verjetno zanima, da je lastnik podjetja ICHETA, ki v vaši reviji redno objavlja oglase, moj mož.

Alberta je oblil znoj. Takoj je spoznal svoje pismo. Gotovo je namesto običajnega odgovora nehote poslal tajnega. Ni razumel, kako se je to lahko zgodilo.

»Kaj boste rekli o vsem tem?« je pomahala šefica s pismom.

»To je pomota. Nisem želel poslati tega.«

»In zakaj ste to naredili?«

»Ne vem, kako se je to lahko zgodilo.«

»Vi ste osel.«

»To je bil samo tajni odgovor.«

»Kaj??«

Šefica je imela oči kot Homer Simpson.

»Kdaj pa kdaj si kaj zabeležim. Kar tako.«

»Kar tako?«

»Zase.«

»Vi pišete sam sebi in na to odgovarjate?« je bila zaprepadena šefica.

»Občasno si zabeležim odgovor. Ampak ga seveda ne pošljem.«

»Tokrat ste ga poslali.«

»Nehote. To se mi še ni zgodilo.«

»Lahko pojasnite, kako lahko take bedarije sploh delate?«

Naj reče, da mu služba gre na živce? Da se s tem malo pomiri, ko občasno napiše TAJNI ODGOVOR?

»Čakam,« je zasikala šefica.

»Občasno se ... s tem nekoliko sprostim.«

»Od česa?«

Kako najti ustrezen odgovor? Šefice ni želel še bolj razburiti. Bila je popolnoma rdeča.

Moral je priznati. To je velikokrat lahko olajševalna okoliščina.

»Od pisem. Nekatera so ...«

»Kakšna?«

»Grozna ...«

Začela se je sprehajati po prostoru. Štiri korake proti vratom, štiri nazaj. Molčala je. Varčevala je z energijo. Šele čez trenutek je začela glasno ugotavljati, kako je grozno. Začela je z vremenom. Prešla na bolezni. Od gripe, pljučnice pa vse do raka. Govorila je o poškodbah na cestah in strmoglavljenjih letal. S poškodb je preskočila na finance. Obravnavala je dolgove in inflacijo. Sprehodila se je čez prostor in se zadržala pri lačnih otrocih v Afriki (pri oknu) in v Aziji (pri omari). Govorila je o poplavah, tajfunih in potresih. Na koncu je pristala pri mizi (Somalija, ki je prizadeta zaradi AIDS-a in rumene mrzlice).

»Na svetu je veliko groznih stvari. Ampak milijoni ljudi ne sedijo udobno v uredništvu, prijetno na toplem in suhem in ne dobivajo mesečne plače.«

Končala je govor in zahtevala od Alberta, da poišče izvirni e-mail bralke.

Našel jo je v mapi TAJNI ODGOVORI.

»Preberite,« mu je ukazala.

Ubogal je.

Lahko bi živela tako z Lojzom kot z Jiříjem. Tukaj imaš urnik: od ponedeljka do četrtka Lojza, od petka do nedelje Jiří. Za veliko noč, božič, 1. maj in na ostale državne praznike vključno z dnem osvoboditve, imata oba prosto. Takrat bi te lahko obiskal Petr. Je kakšno leto starejši, je pa zato erotoman. Zagotavljam ti, da bi se z njim počutila zakon. In z njim bi lahko praznovala svoj rojstni dan. Sicer se ne sekiraj.

Čauči, Albert.

»No, ste se pa izkazali ... »

Ogledala si je roke in poravnala velik prstan. Zasukala ga bo in me spremenila v davčno napoved. Iz mene bo ustvarila reklamni prospekt, prelistala me bo in me vrgla v koš, je razmišljal Albert.

»Poslušajte, takoj boste napisali opravičilo. Ampak besedilo želim videti, preden ga boste poslali, sva si na jasnem?«

»Seveda.«

»Kakšna bedarija.«

Pri vratih se je še enkrat ustavila.

»Ampak še enkrat vam rečem: če bomo zaradi tega sranja izgubili reklamo, si me ne želite. In če bo to imelo posledice, letite iz službe!«

To bi bila rešitev.

Poletel bi in zrasla bi mi krila.

[Revija samozavestne ženske.]

IZ ALBERTOVIH TAJNIH ODGOVOROV

Naročite se na našo revijo dosmrtno.

Če umrete in imate dosmrtno naročeno revijo, Vašo naročnino avtomatsko podedujejo vaši otroci. Svojka – dedinja naročnine avtomatsko dobi dvajsetodstotni popust na naročnino, pri tem pa je datum pričetka pogodbe pokojne naročnice nepomemben.

Dodatna prednost: če je bila pokojnica abonentka več kot dve leti, ima svojka možnost za dodaten popust – deset odstotkov za zvestobo. Če je pokojna naročnica prejemala revijo več kot pet let, svojka dobi zapovrh še štirinajstdnevno bivanje na Kanarskih otokih s povratno vožnjo in polnim penzionom v hotelu s štirimi zvezdicami, poleg tega pa še brezplačni digitalni fotoaparat.

Ne odlašajte in se dosmrtno naročite na našo revijo z obrazcem FOREVER.

KAKO SE OPRAVIČITI

Albert je celo popoldne zapravil za pisanje pisma.

V prvi verziji je zapisal, da mu je žal, da se je pustil zavesti slovničnim napakam bralke. Zaveda pa se, da niti to ni bil razlog za pisanje nespodobnega besedila.

V naslednji verziji je izbral drugačno metodo.

Priznal je, da mu je žal, da je napisal neprimerno pismo. Potem je poskušal razložiti razloge dejanja: bil je nekoliko izčrpan. Poleg tega je imel težave v družini.

Novo verzijo je začel s priznanjem: Žal mu je tega, do česar je prišlo …

To ni bilo res. Pravzaprav se pred dekletom zelo ponižuje.

Opravičuje se.

Želel bi si, da se stvar ne bi zgodila, ampak na žalost se je pripetila.

Besedilo je zvenelo enako nesmiselno kot govor politika, ki je poneveril sto milijonov in sedaj se trudi znova pridobiti simpatijo volivcev.

V življenju človeka so trenutki, ko si človek dopusti napake, čeprav se tega ne zaveda, čeprav se ne zaveda posledic –

Neznosno patetično. Ne pride v poštev. Za kaj pravzaprav gre? Za to, da bi zadovoljil šefico, pa se poleg tega postavil zase. Ni razloga, da bi se preveč poniževal. Če si ne bi privoščil napake, bi besedilo pravilno shranil in ga pomotoma ne bi poslal, se ne bi nič zgodilo. Nič se ne bi zgodilo, če mu bralka (v nadaljevanju samo krava) sploh ne bi pisala. Če bi se raje ukvarjala s slovnico. Če ne bi sedel v tem uredništvu …

Hotel je napisati: Ti krava, ne pišem zaradi sebe, ampak zaradi glavne urednice. In zaradi revije in predvsem zaradi reklame, s katero Tvoj oče financira našo revijo. V tej državi ogromno ljudi tajno financira marsikaj, pere denar in si zaradi tega lasti pravico vtikati se v karkoli. Kdor ima tukaj denar, ima ljudi v pesti.

Pokadil je cigareto in preizkusil nov koncept.

Opravičujem se za neumno šalo. Žal mi je, da sem Vas užalil. Prosim, da bi prijazno prejeli moje opravičilo in zagotovilo … .

Zakaj bi jo moral prositi? Pubertetnica ne ve, če bi hodila z Jirkom ali z Lojzom, piše kot analfabet in jaz jo moram prositi, da bi mi odpustila? Samo zato, da bi revija imela reklamo? Zato moram iz sebe naredili pokornega debila? Ne pride v poštev.

Draga Denisa, najprej se lepo nauči slovnico. Morala bi oceniti, če sploh kakšen Jirka oziroma Lojza s Teboj hoče hoditi.

Jirka in Lojza morata tudi biti bedaka, če jima ustreza takšno dekle.

Nič se ne da narediti.

Kljub vsemu mora zaprositi.

[Revija za žensko, ki ve, kaj hoče.]

ZAVEDAJTE SE

»… da gre za dosti« je zapela šefica z visokim glasom, ko je prebrala Albertovo opravičilo. »Ne morete napisati samo, da je šlo za šalo. To je premalo. Poleg tega je vaš humor neprimeren. Tudi jaz ga ne razumem. Če je to sploh humor, o čemer dvomim. In če to je humor, potem seveda ni normalen. Normalni humor poznam. In ne mislite si, da če napišete na koncu pisma iskreno, s spoštovanjem in s pozdravom, s tem dekle nekako pridobite na svojo stran. Morate poudariti, kako vam je žal.«

Za nalogo je dobil opravičilo prepisati.

Šefica mu je prebrala koncept lastnega opravičila kot vzgled.

Kot glavna urednica vem, da sem za to odgovorna. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo. Ni bilo nenamerno. Urednik je spodoben človek, ampak je impulziven intelektualec.

Intelektualec je zvenelo kot moteni človek.

Šefica je mislila na reklame. Zmožna bi bila napisati, da ima Albert lepro, samo da bi to pomirilo sponzorja.

Pisala je, da upa in verjame, da bo draga Denisa ostala zvesta reviji. Da bo sprejela opravičila. Da jo bo revija še naprej razveseljevala. Da bo našla v njej veliko zanimivega. Zaradi neprijetnosti ji ponuja letno naročnino zastonj. Kot gesto dobre volje.

»Tako nekako, razumete? Tako to prepišite!«

In dajte to podpisati staršem, je njen ukaz dopolnil Albert.

[Naročnina z odličnim nagradnim žrebanjem.]

TAJNI ODGOVORI

Poskusite si obuti teniske obratno.

Mogoče vas bo to malo nasmejalo.

Govorite nazaj.

Skuhajte, razkuhajte, kuhajte.

Izdelujte tekočine za vlaganje, prelive in izlive.

Postavite se pred ogledalo, poglejte se in si zaploskajte.

OPRAVIČILO

… je naredilo vtis.

Albert in šefica sta bila povabljena na večerno zabavo, ki jo je organiziral Denisin oče. Gospod Berger, podjetnik (jeklarne, rudniki, rafinerije, premoženje, ocenjeno na osemsto milijonov), ju je z zadovoljstvom sprejel v svoji vili.

Albert je njegovo ime že nekje videl. Imel je občutek, da je šlo za nekakšno povezavo z rusko mafijo in za podkupovanje politikov. Potekala je preiskava, nekajkrat se je prikladno zamenjal sodnik in postopek je bil prekinjen. Afera se je zadržala v medijih kot po navadi samo nekaj dni.

Hčerka se je priklatila po stopnicah.

Našobljena usta, mrk pogled, v ustih čigumi.

»Mama mi je dala tvoje pismo,« je rekla lenobno.

»Me veseli,« je rekel Albert.

Presenetilo ga ja, da ga punca tika.

(Otroci podjetnikov s kapitalom, večjim od tridesetih milijonov, lahko kogarkoli tikajo. Z večjim od petdeset milijonov si lahko privoščijo nekaznovan prometni prekršek.)

Denisa si je Alberta ogledala kot nekakšen ojačevalec. Žvečila je dalje.

»Denisa je prejela vaše opravičilo,« je rekla mama, očitno Denisina zastopnica.

(Dekleta, ki imajo starše z več kot dvesto milijoni, lahko varčujejo z besedami, kot se jim zazdi.)

»V redu je,« je žvečila hčerka.

Kakšna sreča, je ugotovil Albert.

»V nečem pa le imate prav. Morala bi se učiti češčino,« je dodala mama.

»Angla je pomembnejša,« je odločno trdila Denisa z balončkom v ustih.

»Angleščina je svetovni jezik,« je zadržano potrdila šefica.

Denisa jo je pogledala, ko pa je balonček počil, je krenila proti svoji sobi.

Avdienca se je končala.

Gospa Berger je goste povabila naprej.

V velikem salonu je bilo ducat ljudi. Gostiteljica jih je začela predstavljati.

»To je gospod Albert, urednik in nadebuden pisatelj,« ga je predstavila starejši ženski z velikim dekoltejem.

»Kaj pišete?« je vprašala.

»Delam na romanu.«

»Imate radi Coelha?«

»Nisem ga še bral.«

»Morali bi. Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod. To je iz Alkimista.«

»Aha,« je rekel Albert.

»Kaj pravite na Kundero?«

»Dober avtor je.«

»To je svetovni avtor!« je dekolte rekel z globokim glasom.

Prevode jemlje očitno kot podružnice uspešnega podjetja.

Čez trenutek se je pojavil dolgolas moški. Posnel je nekaj filmov o medčloveških odnosih, ki so imeli spodoben izkupiček. V enem filmu se je celo dotaknil preteklosti, ampak to je naredil tako spretno, ne da bi bil prizadet katerikoli gledalec in film je imel dobro obiskanost. Naklonjene recenzentke so dale delu petinosemdeset odstotkov.

V zadnjem času se je o njem veliko govorilo. Pojavljal se je na fotografijah z družabnih dogodkov in bil gost v talkshowu. V vseh pogovorih je ponavljal, da je našel novo, odlično snov za film. Za kaj gre, tega ne more zaupati. Družba je tako živela v negotovosti.

Sedel je zraven Alberta, položil na mizico svoj viski in si naravnal uhan v ušesu.

»Vi ste pol?« je vprašal Alberta.

»Nisem niti malo,« je rekel do sedaj popolnoma trezni Albert.

»To ni možno,« je podvomil umetnik.

Režiser se je z očmi zaletel v Albertov obraz in zahrepenel po velikem detajlu.

»Najprej sem si mislil, da ste sto odstotkov,« je rekel.

»Sploh nisem.«

Umetnik je gledal nezaupljivo. Pokazal je na žensko za šankom in utišal glas: »Tista umetnica tam je četrt. Zagotovo tega za njo ne bi rekli.«

Albert je pogledal dotično žensko.

»Mogoče je malo pretiravala,« si je dovolil.

»Vidite tega pevca v kotu? Ta je absolutno.«

Pevec je izgledal trezno.

»Ali pa tista igralka tam … tista je tudi četrt.«

Albert se je ozrl k ženski in skomignil z rameni.

»Jaz sem pol,« je naznanil režiser.

Albert ni vedel, kako naj reagira. Njegovi filmi so mu bili zoprni kot njihov režiser.

Umetnik je bil poln energije. Ponavljal je svojo presojo. Albert je zagotovo pol. Ne vidi razloga, zakaj ne bi mogel tega priznati. Saj se nima ničesar sramovati. »Nisem niti malo.« Če bi bil, zagotovo tega ne bi tajil in vsekakor se ne bi sramoval,« se je branil Albert.

Režiser je panoramično obrnil glavo in se razgledal po sobi. Popil je, odložil kozarček in se naslonil na Alberta.

»Moja žena je tudi pol. In – naš fant je četrt. Ime mu je Šalamoun,« je dodal z žarečimi očmi.

Albert je končno dojel, da ne gre za alkohol.

Petnajst do dvanajste je režiser ponovno ocenil, da je njegov sin četrt.

Albert se je šel poslovit od gostiteljice.

»Od glavne urednice imam vašo telefonsko številko. Pokličem vas glede Denise. Lahko bi ji pomagali s češčino, kaj pravite?« se mu je nasmehnila.

»Zagotovo,« je rekel Albert negotovo.

V sanjah je videl bodečo žico.

Vsaka bajta je bila označena z določenim odstotkom. Zagledal je režiserja, kako se obupano trudi razložiti pazniku, da ne spada na oddelek četrt, ampak pol.

Kaj se je izcimilo iz tega, ni ugotovil.

Zbudil se je že ob pol sedmih.

KAKO JE PRIŠEL NA SVET

… je izvedel po zaslugi nediskretnosti svoje sorodnice.

Mama je bila tajnica. Na usodni dan je podlegla doktorju filozofije v pisarni univerze. To naj bi se zgodilo med opoldanskim odmorom. Kasneje se je sorodnica trudila novico popraviti. V novi verziji, ki se je od prvotne razlikovala po kraju dejanja, je pravila, da je do spočetja prišlo, ko je mama spremljala profesorja v Poprad na kongres o razvoju socialistične literature.

Albertu se je način njegovega spočetja zdel mučen. Misel na to, da se je njegovo življenje začelo v bedni pisarni med zaprašenimi dokumenti, zavrnjenimi prošnjami in arhivom kadrovskih ocen študentov, je bila neznosna. Pomagala ni niti teoretična varianta, v kateri bi lahko imel vlogo sončni zahod, ki je skozi okno pronical do pisarne, niti predstava o aktu, okrepljenem s citati pesnika, čigar knjigo je filozof med vikendom naglo listal.

Filozof (izraz »oče« je Albertu zvenel neprimerno) je tajnico zapustil. Emigriral je v Italijo, kjer je uspešno predaval o socializmu s človeškim obrazom. Mama se je čez čas ponovno poročila s kanadskim diplomatom in se preselila v Ottawo.

Albert je živel na podeželju z babico, ki je z dušo in telesom sovražila komuniste in jih je neprestano preklinjala, in z dedkom, ki je bil aktivni funkcionar stranke in je vodil tamkajšnjo kmetijsko društvo. Članstvo v stranki in njegovo funkcijo je babica dedku spregledala zaradi občudovanja in večne ljubezni.

Tipična češka zgodba. Babica, o kateri se Boženi Němcovi ni niti sanjalo.

Po mnenju psihologov bi moral Albert v otroštvu trpeti. Moral bi imeti težave z nevrozo. Toda niti shizofrenični odnos njegovih starih staršev na njem ni pustil nobenih posledic.

Ko je odraščal, je na tisoče ljudi živelo dvojno življenje s takšno samoumevnostjo, da so tudi njihovi potomci to vzeli kot lokalni kolorit. Režim so dojemali kot vozni red, strankarsko legitimacijo kot delovno knjižico. Njihovi ideali so bili notranja oprema, izlet v Bolgarijo in mesto na čakalni listi za škodo.

Albert je bil kot vsak otrok. Ni dojemal niti časa niti političnega obdobja. Da se je počutil dobro, je zadoščalo že to, da je za njega skrbel nekdo, ki ga je imel rad.

Stare starše in idilično vasico je Albert zapustil ter odšel v Prago študirat bibliotekarstvo. Ko je po končanem študiju iskal delo, je bila edina možnost knjižnica v Kynšperku. Takrat se je prvič – in tudi nazadnje – uprl usodi in ponudbo zavrnil. Mučila ga je predstava, da bi založnikom pošiljal svoje bodoče delo z naslovom pošiljatelja od nekod nad reko Ohře.

Odločil se je, da bo ostal v Pragi. Iz študentske sobe se je preselil v majhno stanovanje na Vinohradih.

Od tukaj, s kraljevskih Vinohradov, se je odločil osvojiti literarno Prago.

DNEVNIK.DOC

Preventivno se ne roditi.

LAHKO BI KAJ SKUPAJ POČELA

... je predlagala gospa Berger.

Čeprav mu je zatrdila, da bo Denisa doma, to ni bilo res. Bila je na teniškem taboru v Švici, v Gstaadu.

(Ženam podjetnikov s prometom nad sto milijonov ni treba držati besede.)

Naravnala mu je ovratno ruto.

»Imam delo ... Veliko dela ...«

»In za vikend? Lahko bi šla do Kitzbühla.«

»Jaz ... jaz ne smučam ...«

Zavedel se je, da se ne obnaša normalno. Govori knjižno. Ali je dekle poslala na tenis, da bi bila sama z njim?

»Tam imamo kočo.«

Milijone ima. Mož je v naftnih poslih. Rudniki, energetika, jeklo. Je pri vsem in povsod. Samo v svoji postelji ni.

»Zdrav gorski zrak bi vam koristil. Izgledate utrujeno ...«

Opisala mu je kočo. V hiši ima savno. Džakuzi. Solarij. Ima vse. Manjka samo ena stvar. Za to mora najverjetneje poskrbeti on.

»Tudi pri Gardskem jezeru imamo vilo. Ste že bili tam?«

»Ne.«

»Tam je čudovito.«

Zakaj imam ravno jaz tako smolo? Saj ima lahko kogarkoli. V filmu je to vrtnar. Če je gospodarica bela, ima on široka ramena in je črn. Če je ona Američanka, je on po navadi Mehičan. Včasih je v tej vlogi prodajalec pic, drugič strokovnjak za bazene. Ima neverjeten prsni koš izjemne velikosti (velikost XXL) in je sprejemljivo brutalen. Kratka majica z napisom University of Texas na njem poka po šivih. Lastnico vile pripelje do vrhunca užitka par minut preden se pojavijo napisi in zaključna glasba.

»Igrate tenis?«

»Tenisa pa ne ... niti malo ...«

»Škoda. Jaz igram redno.«

Druga možnost. Fit in zagorel teniški trener z velikimi sončnimi očali. Prvi dvoboj se odvija na igrišču, drugi pod tušem, naslednji na vodni postelji. Pri postelji je zebrin kožuh. Kamera snema zdaj eno zdaj drugo kožo – zebro ter holivudske zvezde. Prizori morajo odgovarjati zakonu o predvajanju filmov po deseti uri zvečer.

»Tudi golf igram.«

»To poznam samo iz filmov.«

»Lahko bi vas naučila. Imam odličnega trenerja.«

Da učitelji golfa ne bi imeli takega uspeha pri nepotešenih ženskah kot teniški trenerji in vrtnarji? Kje so človekove pravice? Kako ohraniti združenje golfistov? In kaj si ti stari filmski producenti, ki porabijo toliko časa v urološki ordinaciji, sploh mislijo?

Trudil se ji je ne gledati v oči. Živčno je grizljal tortico.

Imela je volneno obleko. Iz nje je kipelo njeno s tenisom in golfom natrenirano telo. Velike prsi so spominjale na zračne blazine v avtomatskem šestcilindričnem mercedesu.

Zanimalo jo je, kako napreduje njegov roman. Roman je izgovorila ljubeče.

Rekel je, da počasi.

Prešla sta na gradnjo hiše. S tem je ogromno dela. Dala je povečati savno in džakuzi. Oba prostora sta združena.

Polovica erotičnih filmskih scen se dogaja v savni ali v kuhinji. Preostanek filmskih strasti izbruhne na robu bazena ali v dvigalu. Bulvarski časopisi o tem pišejo novice s fotografijami.

Vse o savni po mnenju gospe Berger: preprečuje prehlade. Tam si lahko odpočiješ. Človek se čudovito sprosti. Krči v mišicah in bolečine v sklepih popustijo. Pospeši se krvni obtok. Koža se zmehča. Po savni se je priporočljivo uleči.

Zagotovo.

Valujoče gibanje ameriških zvezd. Seznam prizorov, ki se jim je treba izogniti, da bi bili izpolnjeni moralni pogoji. Uganka: junak filma zapušča ljubimko na postelji, toda na sebi ima spodnjice. Kako se Američani sploh razmnožujejo? Razpisati moramo televizijsko nagradno igro.

Prva nagrada bo izlet na Florido.

Pohvalila je solarij. Božanski je. In bazen je sploh sanjski. Je prijetno ogrevan. Plavanje je čudovito za mišično vadbo. Celega telesa. In kaj šele džakuzi ...

Albert je rekel, da bo zares moral iti. Ima delo.

»Škoda.«

Hlinila je žalost.

Posnemala je neko igralko, njenega imena se ni mogel spomniti. Mogoče je to tista, ki je zaradi nekaj posnetkov hlinjenega orgazma postala zvezda. Zdaj se posveča dobrodelnosti. Kar naprej posvaja otroke. Otroci so različnih polti. Rjavi, črni, rumeni. Na las so podobni otrokom na nekdanjih socialističnih plakatih. Manjka samo slogan za svetovni mir.

Uvidela je, da se trudi zaman. Zavzdihnila je in ga pospremila do vrat. Mimogrede se ga je dotaknila z dojko.

Trčenje je bilo blago, zračna blazina je bil kakovosten izdelek z garancijo, ostal je na mestu.

»Oprostite.«

To je zvenelo prej kot vprašanje: Kaj praviš na to?

KRAJŠAM BESEDE

... je priznal pesnik. »Pometam izraze, odrgnjene od dolgoletne rabe, s pretečenim rokom uporabe.«

»Zakaj?« je vprašal Albert.

»Vse lahko razložimo. Izberemo, izmerimo in razporedimo. Skrbno razporejamo. Kar je uporabno, natrpamo v škatlico pojmovanja. Skrivnost, uganka ali domneva je smet. Imamo spreje in preparate za jezik. Redčimo ga, dokler ne popivnamo misli.«

Spil je požirek vina in zrl pred sebe.

Spet ima svoj dan, je pomislil Albert. V takih trenutkih ni govoril, prej grmel.

»Pometamo preteklost pod preprogo. Šest let nacizma in štirideset let totalitarizma je naredilo svoje. Ujeli smo virus iz stepe, kjer je stoletja bojar hodil po človeku in kjer je bilo dovolj se samo nekajkrat pokrižati in je to že bil greh. Pravičnost visi na kljuki in mi jo režemo na kose – za znance in prijatelje. Iz žameta smo si naredili zaveso. Igra poteka v zakulisju. Preprodajali smo svobodo.«

Albert se ni motil. Stari mož je spet imel svoj dan. Za trenutek je gledal predse, kot bi iskal besede.

Albert je čakal. Oceniti trenutek, ko bo pesnik končal svoj blues, ni bilo lahko.

»Kot kolesarji smo,« je dodal čez trenutek.

»Kolesarji?« se je začudil Albert.

»Zgoraj se ogibamo vetra plemstva in spodaj poganjamo dalje.«

DNEVNIK.DOC

Sramotno je, kako malo se znamo sramovati.

Majhen fantič piše Božičku: »Pošlji mi bratca!«

Božiček odgovori: »Pošlji mi mamo!«

(Jarmila, odgovorna za rubriki CHAT in STIKI ter za portal NAPIŠITE NAM SVOJO ZGODBO, ob 14.45)

ŽIVJO

… je pisala Pikapolonica (34 let, brez otrok, chatanje, meditacija). Kaj naj storim, če sem Milouša zasačila s Květo v kopalnici? Pa ravno s Květo, najboljšo prijateljico. Naj se bojujem za Milouša ali pa naj ga prepustim Květi, s katero ravno tako ne bo dolgo zdržal?

Namesto Milouša imaš lahko Bohouša. Ali pa Jarouša. Na razpolago je prav tako Matouš. Poišči Matouša, ki ne grize. Ampak pazi se Otouša.

Nasvet Pikapolonici se odloži na kasneje.

Mar ne bi moralo biti za poroko potrebno nekakšno dovoljenje – kot na primer vozniško dovoljenje? je vprašala Hudička (29 let, gospodinja, dvakrat ločena, latinskoameriški plesi).

Prepovedati ljudem zakonski stan je nesmisel, saj bodo takrat šele začutili željo po njem, se je glasil odgovor.

Albertu se prav tako ni dalo odgovarjati na vprašanje Pepelke (24 let, turistika, kuhanje, kvačkanje).

Kakšen je vaš pogled na zapeljevanje preko interneta? Ali je možno, da ima to psihične posledice?

Psihične posledice lahko pusti branje teh e-mailov, še posebej pa, če so napisani pod psevdonimom. V kratkem ga bo imel že vsak.

Minister za obrambo bo Puškica, predsednik vlade Stolček, šef policije pa Kaznilček. Cel narodek bo ena sama pomanjševalnička, se je domislil Albert, ko je Pepelkino pismo premaknil v mapo ZAENKRAT NEODGOVORJENO.

Vprašanje Rdeče kapice (36 let, prodajalka, joga, križanke), ki se ji pri seksu s partnerjem zdi, kakor da bi bil z mislimi odsoten in ne vem, kaj je vzrok za to, mogoče nezvestoba, pa vendar se ga bojim označiti za nezvestega – je poslal naravnost doktorju Knotu.

Po Rdeči kapici je prišla na vrsto Solistka (28 let, ločena, plavanje, diskoteka).

Na enmu žuru sem srečala enga tipa. Tut če sem tist cajt hodila z drugim, sva useen neki mela ... in to se je še kr nadaljevalo in tko še naprej na naslednjem žuru, fora je bla v tem, da je bla tam ena od mojih best frendic in njej je bil tud všeč, tko da sva ubistvu obe meli nekej z njim … Dol se pa nisva dale z njim, sam sem bla od tega par tednov čist paf. Isto se je ponovilo še na enmu žuru, na zadnem žuru že nismo mel nč več. Najhujš pr tem je, da je on praktično cel čas mel eno drugo, zakva je to pol delou?m

Solistka je vzela prevelik odmerek.

Draga Solistka, je bušnilo iz Alberta, ko je začel zase pisati TAJNI ODGOVOR, da bi se nekoliko pomiril, nism še sposoben napisat odgovor, k me je vaše sporočilo tko utrudlo. Če ma punco, mogoče hoče met dve. Dve in dve so štiri, ampak prosm, da mi neb pisale vse štiri. Zdej se bom mal pretegnu, moram se mal sprehodit, k drugače bi moral neki vzet in razbit, poteptat, raztrgat, pomendrat al pa vsaj pretepst …

Napisal je do konca, zaprl računalnik in odšel na kavo.

[Želite pokukati v zakulisje ljudi, ki so sedaj »in«? Vse izveste v naši reviji.]

PODPISOVANJE

… njegove druge knjige je bilo v veliki knjigarni.

Albert je sedel za mizico, na kateri je bila postavljena njegova knjiga kratkih zgodb, ki jo je zakrivala vaza s tulipani. Založnik je skupaj z lastnico knjigarne stal pri mizi s prigrizkom. Na mizi so bili vino, piškoti in arašidi.

Albert je odložil pero in si prižgal cigareto. Čez trenutek je presodil, da je bolje, če se malo sprehodi po knjigarni.

Na oddelku strokovne literature je pritegnila njegovo pozornost publikacija z naslovom Vizualna epoha ali vrnitev k slikovni pisavi.

Hotel jo je prelistati, a ga je neki kupec prosil, če bi mu lahko dal Atlas gob. Knjige ni dosegel. Uporabil je priročno lestev in mu ustregel.

»Kako je mogoče, da mi je knjiga o mravljah razpadla?« je Alberta nagovorila razburjena dama. Knjigo je prinesla nazaj v nakupovalni vrečki.

»To je pa res usmiljenja vredno,« je priznal.

»Pa še kako,« se je jezila mlada ženska.

Na srečo se je pojavila mlada prodajalka. Stranki je sporočila, da je Skrivnostno življenje mravelj že razprodano, in ji ponudila, da ji poškodovano knjigo o mravljah zamenja za Vse, kar ste želeli izvedeti o čebelah.

Stranka ni želela nič vedeti o čebelah. Sploh je niso zanimale. Vztrajala je pri mravljah, ampak samo pri takih, ki ne bi razpadle.

Albert je presodil, da je bolje, če se umakne, in se premaknil k mizici s prigrizkom. Založnik je pravkar razlagal lastnici trgovine, da je glavna težava v distribuciji.

Lastnica se je pritoževala, da ima visoko najemnino.

Založnik je rekel, da je to nezaslišano.

Vrnil ji je s tem, da ji je izdal, koliko je plačal za papir.

Albert je vrnil arašid na krožnik.

Ko se je pojavil interesent za podpis, je Albert pohitel do mize. Moški ni hotel podpisa v knjigo, marveč na štiri bele papirčke za svojo zbirko avtogramov.

»Knjigo sem pozabil doma,« je lagal v opravičilo.

Albert se je podpisal, kakor je želel moški. Na sredo papirja in z datumom. K mizi je prišel moški z očali.

»Mar me ne spoznaš?« je pobuljil v Alberta s svojimi očmi.

»Ne,« je priznal Albert.

»Spomni se, vojaške vaje rezervistov leta oseminosemdeset. Se ti že kaj svita?« je vprašal hudomušno.

Albert je neodločno zmignil z rameni.

»Ej, kaj se ne spominjaš tistega malega desetnika, ki nas je preganjal po repnem polju, stari?«

»Ne,« je rekel Albert.

Rezervist je vztrajal, da se mora spominjati, kako sta se izmikala temu govedarju pred več kot dvajsetimi leti na repnem polju.

Albert je rekel aha, vendar je vsa leta živel v prepričanju, da je bilo to polje krompirja.

Rezervista je to užalilo in vrnil je knjigo na pult.

Za njim je prišla mlada ženska.

»Ukvarjam se z esejem o pisateljih, ki se v svoji tvorbi gibljejo po fantazijskem polju in individualno usodo povzdigujejo do nadčasovne realnosti, kjer absurdnost paradoksno postaja resničnost,« je rekla v isti sapi.

Albert ji je ponudil cigareto.

»Hvala. Ne kadim. Lahko vam celo povem od kdaj: od trenutka, ko sem na fakulteti poslušala predavanje o tem, kako moderna proza bazira na vzajemnem pronikanju časovnih pasov.«

»Aha,« je rekel Albert, ki je brezupno čakal, da mu ženska ponudi knjigo za podpis. Toda nadaljevala je svoj monolog. Ko je razlagala, da filozofska refleksija in apelativni lirizem v resnici izoblikujeta literarni izraz, bolj izrazit kot je, bolj narašča avtentičnost avtorske izpovedi, ji je Albert raje izpulil knjigo iz roke.

Ko se je podpisoval, mu je še uspela reči, da so ji blizu literarni junaki, ki v travmatičnih situacijah doživljajo odtujenost človeške usode.

»Seveda,« je zašepetal Albert in zraven podpisa pripisal datum: tisoč osemsto devetindevetdeset.

ALBERT

… je ponovno obiskal Bergerjeve zaradi Denise. Z mamo se je pred tem dogovoril po telefonu. Šefica mu je položila na srce, naj podjetnikovi ženi ugodi in s tem pomiri svojo afero. Gre za milijonsko reklamo. Gre za proračun. Gre za naklado. Gre za konkurenco.

»Denisa je v Alpah,« ga je pozdravila gospa Berger z nasmehom.

»Mislil sem, da si bova pogledala to češčino.«

»To bo že. Ne bojte se. Hotela je le preizkusiti nove smuči. Kavico?«

»Z veseljem.«

»S konjakom?«

»Brez, prosim.«

»En kratki ne škodi.«

»Ne, hvala.«

Gostiteljica je pritisnila na telefon in prosila za kavo. Čez trenutek se je pojavil služabnik. Bil je širok v ramenih in močan. Deloval je kot varnostnik iz predmestnega nočnega kluba, iz četrti, kjer je težko odkriti kriminalno dejanje. Imel je karirast telovnik kot Saturnin.

»Konrad je hiter,« se je pohvalila gostiteljica.

Sluga se je poskusil nasmehniti. Ni mu uspelo. Njegove obrazne mišice na to niso bile navajene.

»Prinesite nama piškote.«

»Te b r i t a n s k e?« je vprašal.

Besedo britanske je izrekel razmaknjeno. Podjetnikova žena je prikimala.

»Konrad je čudo.«

Čudno je, da do sedaj še ni bil kaznovan, je pomislil Albert. Očitno je to bivši ostrostrelec ali pretepač.

»Je zanesljiv. Je Slovak. Ampak veste, kaj je smešno? Ime mu je pravzaprav Geza. Ampak mi mu pravimo Konrad.«

Albert je bil prepričan samo o tem, da mu sigurno ne bi hotel priti v roke. To ni bil človek za pogovor o postmodernizmu oziroma o zgradbi romana.

Geza s psevdonimom Konrad je prinesel piškote. Ko je odhajal, je po strani premeril Alberta.

»Denisa ni slaba, ampak trenutno so ji hormoni podivjali. Saj poznate to. Pokuriti mora energijo, zato sem jo pustila v gore …«

(Pri družinah, ki so v kratkem času dobile nekaj sto milijonov, otrokom podivjajo hormoni hitreje.)

»Uro imava lahko naslednjič, ampak rad bi to vedel vnaprej, da bi lahko s tem računal.«

»Zagotovo. Res nočete tega kratkega?«

»Ne, hvala.«

»V majhnih količinah je to zdravilo,« se je zasmejala.

Prekrižala je noge. Vlita obleka je obdajala boke in stegna kot vzpenjajoči se slak.

»Kaj je novega v literaturi?« si je obliznila ustnice.

»Temu ne sledim preveč,« je povedal po pravici.

»Poznate knjige Danielle Steel?«

»Ne.«

»Katerega avtorja radi berete?«

»Hrabala.«

»Poskusila sem ga. Ampak ima zelo dolge stavke.«

Dolgih stavkov nikoli. Dolge noge ja. Kratke odnose.

Prižgala je cigareto. Pridržala je vžigalnik pri Albertovi. Vžigalnik je bil zlat. Začutil je njen vonj. Verjetno Chanel.

»Berem rada. Mož se mi čudi. On bere samo borzne podatke. Vedno je nekje. Sedaj je v Londonu. Prejšnji teden je bil v Berlinu.«

Albert se je zavedel, da sta v hiši sama. Samo z Gezo, ki se skriva za identiteto Konrada, zna odlično izreči besedo »britanske« in z enim zamahom bi mirno podrl na tla tudi dva surrealista.

»Pred Deniso tega ne govorim, ampak dekle ima pravzaprav prav. Še bo potrebovala angleščino.«

»Zagotovo. Ampak češčina je njen materni jezik.«

»To je res. Gre tudi za to, da bi se lahko dogovorila s fantom. O bistvenem,« se je hripavo nasmejala.

Sklonila se je k njemu.

Mož je v Londonu. Dekle v Alpah.

»Žal mi je, ampak ker Denise ni tu, bom moral iti …«

Priprla je oči. Vedela je, da laže. Takoj se je pojavil umetni nasmeh.

»Vsem se mudi. Nihče nima časa. To je grozno.«

»Žal,« je zašepetal Albert.

»Boste nadaljevali roman?«

»Malo.«

»Upam, da mi boste knjigo podarili, ko bo končana.«

»Seveda.«

»Je avtobiografska?«

»Delno.«

»Bo tam kaj erotičnega?«

Zardel je.

»Izdali ste se,« se je veselo nasmejala, kot bi našla manjkajočo besedo v križanki.

Zakaj je papež priletel na Češko?

Zato, ker je Božji grob že videl, Božje telo tudi, ampak božjega trpljenja pa še ne!

(Šefica ob zaključku sestanka ob 10.20)

Pri ljubljenju se želi moja žena vedno pogovarjati z mano.

Nazadnje me je klicala iz hotela.

(Dr. Knot pet minut kasneje)

TAJNI ODGOVORI

Hočete z nekom živeti intimno?

To JE IZLOČENO.

Vse vemo.

Kar vemo, to objavimo.

Časar ne vemo, si izmislimo.

Veselite se naše nove rubrike RENTGENSKI POSNETKI SLAVNIH.

MOŽ

… je bil v Peterburgu.

Hčerka bi morala imeti uro češčine, ampak je bila v Parizu. Albert je bil v dnevni sobi njene matere.

»Imate radi Pariz?«

»Seveda. Kdo ga ne bi imel?«

Spet sta bila sama doma. Ženska, ki ima vse. Kar ne pristaja oziroma se ne izplača, to vrne, kot izdelek z garancijo kakovosti. Nima samo tega, za kar se ne daje potrdila. Mož naroča reklame. V dnevnem prostoru gre za milijone. Od Alberta je odvisna prihodnost revije TEMPO ŽIVLJENJA.

Albert je junak trenutka.

»Kaj bi rekli na to, da bi šla plavat?«

»Nimam kopalk …«

»Niso nujne …«

Šele na ulici mu je postalo jasno, kako pogumen je bil.

Rešil je finančne vire uredništva.

[Naša revija je namenjena ženskam, ki rade berejo zgodbe o prvih in poznejših ljubeznih in ljubijo zgodbe o želji, romantiki, sanjah, izpovedih in strasteh.]

DNEVNIK.DOC

Iz leksikona: Beseda »bulvar« je prvotno označevala široke mestne ulice. V današnji dobi je kot bulvar (bulvarne revije, bulvarni dnevniki) označen tisk, ki je specializiran za širitev senzacionalnih informacij, ki pogosto izhajajo iz dvomljivih virov in pogosto so celo izmišljene. Takšen tisk so v prejšnjih časih prodajali prav na ulicah prodajalci bulvarnih časopisov. Danes se prodaja v kioskih ali naročniško.

Preneseni pomen besede »bulvar« označuje posamezne bulvarne novice ne glede na način njihovega širjenja.

USPELA MI JE VELIKA POTEZA

… je navdušeno naznanjal založnik. »Z veliko trgovsko hišo sem se dogovoril za reklamno akcijo.«

Ko je Albert prišel na prizorišče, je bila realnost še slabša od tega, kar si je obetal. Tik ob oddelku s sesalci, pralnimi stroji in hladilniki so postavili majhen oder. Na rob podija so namestili mizo s knjigami in na sredino pripravili dva stola. Na njiju so posadili Alberta in še enega drugega avtorja. To je bil starejši gospod, tako nervozen, da Albert ni niti slišal njegovega imena, ko sta se drug drugemu predstavila. Albert se je izgubil za kopico svojih knjig kratkih zgodb, starejšega gospoda je zakrila gora potopisov.

Moderator je govoril po mikrofonu. Bil je izkušen prodajalec. Pred začetkom dogodka se je malce pobahal. Prejšnji teden je posipal preprogo s pepelom in z zmečkanimi papirčki in nato preprogo posesal s sesalcem znamke Tanasonic. »Ljudje so bili popolnoma paf. Prodali smo dvanajst kosov,« je ponosno sporočil avtorjem. Tokrat je imel drugačno nalogo. Na mizi nista bila niti zelenjava niti rezalnik, s katerim je nedavno sesekljal kup korenja in peteršilja, da bi osuplim kupcem pokazal, kako popolna je naprava, ampak dva kupčka knjig.

»Dame in gospodje, predstavljam vam avtorja, ki nas je obiskal, saj je spet napisal knjigo,« je oznanil s tonom, s kakršnim se govori o ljudeh, ki so ponovno začeli igrati karte ali piti.

»Gre za potopis z naslovom Potepanje po Sari …«

»po Sahari«, ga je popravil avtor.

»Pardon, Potepanje po Sahari,« se je popravil moderator. »Avtor je prepotoval celo Azijo …«

»… Afriko,« je rekel avtor in zardel.

»… Afriko in zabeležil je svoja doživetja na tem kontinentu, kjer je zelo vroče in kjer je, če bi tja šli na dopust, nujno imeti priročen ventilator, na primer ta odlični izdelek znamke Olinex, ki ima dve hitrosti in varovalno ohišje, možno ga je oprati in pri nas stane 670 kron.«

Moderator je opazil naraščajoče zanimanje kupcev in prižgal je velik ventilator. Opazil je, da se avtor potopisov poti, in obrnil napravo proti njemu.

»V kolikor gre za knjigo«, je energično nadaljeval, »je izdel-… mislim delo … resnično solidno delo. V knjigi boste našli dvainštirideset fotografij, od tega petnajst barvnih, ostale so črno-bele.«

Ena stranka je vzela knjigo v roke. Potežkala jo je in nekaj rekla možu. Avtor potopisov si je gladil prste.

»Ob tej priložnosti bi vas rad tudi opozoril na naš znižani fotoaparat Trendax. To je odličen izdelek, opremljen z zumom in teleobjektivom. Ko gre za svetlobo, razdaljo in čas, je popolnoma avtomatičen. Ta teden je v posebni ponudbi in stane samo 1980 kron, običajno stane 2180 kron. Tokrat dobite zraven zastonj še dva barvna filma znamke Agfeta, vsak ima kapaciteto štiriindvajset slik. Drugi izdel-… torej knjiga … stane sedemindevetdeset kron, je v poltrdi vezavi, ni preveč težka in je zanimiva od prve strani pa do konca, torej do strani sto enainsedemdeset. Knjigo lahko date takoj podpisati tukaj prisotnemu avtorju.« Moderator se je nasmehnil avtorju, ki si je gladil hlače.

Eden od kupcev je vzel v roke fotoaparat in skozi objektiv najprej pogledal svojo ženo in nato pisatelja.

Moderator mu je urno pokazal, kako se ravna z bleskom. Mož je poslikal vrsto pralnih strojev, ki so stali nekoliko vstran.

»Dovolite mi sedaj, da bi vam predstavil našega drugega avtorja, ki je napisal knjigo kratkih zgodb Popoldansko ječanje.«

»Sanje …« ga je popravil Albert.

»Tu je na primer zgodba o možu, ki roma po Krkonoših…«

»Po Vysočini,« je izustil s sopihajočim glasom Albert.

»… in v tem kraju, kot veste, je precej kruta zima. Knjiga stane sto sedemdeset kron, in to vključno s podpisom tukaj prisotnega avtorja. Ko že ravno govorim o zimi na Vysočini, bi vas rad opozoril na ta kakovostni in visoko storilni grelec znamke Termora. Je zelo praktičen, ima koleščke in je opremljen z reostatom. Knjiga je ilustrirana in ima dvanajst slikic. Pobarvanke za otroke, ki jih tukaj vidite, stanejo pičlih štirideset kron, vodene barvice z dvema čopičema sedemindvajset. Če kupite obe knjigi, dobite petnajstodstotni popust pri obeh avtorjih in to s podpisoma obeh. Pobarvanke lahko dobite tudi v večjem paketu in zraven dobite še set šestih pastelov, ki so že v ceni.«

Moški s klobukom je listal obe knjigi in nato kupil pobarvanke. Ženska z vozičkom si je ogledovala grelec in prosila moderatorja, da ji pokaže, kako delujejo koleščka. Moderator se je zapeljal z grelcem k Albertu, skrčenemu za gručo knjig. Izgledal je neodraslo.

»Za zaključek bi, spoštovane dame in gospodje, rad opozoril na to, da pri nakupu obeh knjig tukaj prisotnih avtorjev dobite kupon za žrebanje. Žrebanje bo jutri dopoldne in prva nagrada je tranzistor znamke Santyo, druga nagrada je čistilno sredstvo za preproge v velikem pakiranju. Tretja nagrada je mehanični lupilec za zelenjavo. Dame in gospodje, hvala vam za pozornost.«

Kupci so se razšli.

Albert je podpisal ženski z vozičkom tri pobarvanke.

Avtorju potopisov je postalo slabo. Odnesli so ga na zložljivi postelji znamke Ikerena na oddelek s klimatskimi napravami.

Knjiga je izšla pri založbi Academia, Praga, leta 2011.

Prevajalci so študentje ljubljanske bohemistike
Tina Guček,
Drejc Kokošar,
Ana Pauer in
Sabina Planinc.
Besedilo so prevajali v študijskem letu 2011/12 na študijski izmenjavi v Brnu na Češkem pod mentorstvom lektorice za slovenščino na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Brnu
Mateje Kosi.

VDOR

Barbari! Kot krti: malih, zakrnelih oči, oviti v ostra krzna, s prstjo v laseh in bradi, pod nohti. Kakor da so z golimi rokami kopali, da bi prodrli skozi neprehodne bele planine na meji.

V teh očeh več ni zlatih odsevov puščave, iz katere so nekoč davno odšli – brez želje, da zvedo, kje in kdaj jim bo oproščeno sovraštvo, s katerim so bili prevzeti. Zdavnaj na njih ni mehke svile, v domovini edinega oblačila, in pod njimi ni tistih konjev, plemenitih, hitrejših od najbolj besnega peščenega viharja. Od vsega, kar so karavane ob odhodu vzele, sta ostala samo tenka, brezhibno naostrena sablja in ščit, zdaj že vdrt od neprestanih bojev, zarjavel, črn.

Zrasli iz nič pred prvimi naselji vendarle zastanejo in čakajo, zadržani od tistega, kar vidijo. Prvič omajani, ker prvič gledajo tisto, česar ne razumejo.

Poganom so hiše, ki jih bodo kmalu porušili, videti kot hrami, zgrajeni v čast nečesa, česar oni nikoli niso izkusili. Hiše z okni, visokimi do dna nebes! V brezbarvno prozornost stekel se je vtisnila neizmerna sinjina.

Ne razumejo, da so se ustavili zato, ker so prisiljeni čakati, da ta nestvarna svetloba ugasne, da se okna zatemnijo, da bi končno lahko planili in uničili tisto, kar se jim zdi neuničljivo.

SINJINA VITRAJ

Če gledamo od znotraj navzven, skozi sinja okna, lahko vidim jasneje, kakor če bi gledali z golim očesom. Odraz neba okna spreminja v slike nestvarnega, obstojnejšega in gotovejšega od tistega, kar se v njih v trenutku vidi. Te slike žarijo v siju, ki kakor da ni tosveten, ker jih presvetljuje onostranstvo.

Sijaj, ki prihaja skozi okna, vsako hišo resnično spreminja v hram. Sinjina ni barva, saj samo blagi bog oznanja, da je tukaj. Okna niso iz brezbarvnega stekla, ker jih sinjina barva v vitraje. Svete slike s prizori iz vsakdanjega življenja.

Niti na eni od vitraj ni bilo linije obzorja. Ovekovečeno se je dogajalo na Zemlji, vzneseni do samega Neba, na Nebu, ki se uresničuje na Zemlji. Nesmrtnost angelskih podob, prikazanih v obarvanem steklu, je odsevalo stvarno nesmrtnost nestvarnih ljudi, katerih stvarne duše so iskale razlog in trajni smisel – in našle – v sebi. Ker v duši je Bog, duša pa je v vsakem od njih, enako kot so oni v Bogu. Z ovekovečenjem vstajenja smrtnih so vitraje obujale Večnost.

Ti sveti ljudje so se bili prisiljeni braniti, početi tisto, za kar so verjeli, da nikoli ne bodo počeli. Njihove hiše, hrami, ki jih je dediščina volila sam sebi, se rušijo z neba in, zravnane z zemljo, izginjajo, kakor da jih ni niti bilo. Ti ljudje so v dvomu – ali so krivi, ali so izdali Boga ali je Bog izdal njih? A Bog ne pojasnjuje, molči.

RUŠENJE VEČNOSTI

Svinčene mreže vitraj so morale biti pretopljene v krogle, v težke črne krogle nesmisla.

A v teh vitkih linijah iz mehke, podajne kovine so bile neponovljivo vešče poudarjene konture scen, katerih neizčrpno resničnost je vsak od njih hitro našel – že na prvi pogled se je vrezaval blisk prozornosti, ki je razgalila in v dobro spreobrnila tudi najnatančneje maskirano slepilo, bolečino, laž ali greh. Ko so določale obliko in sveti pomen čudežnih svetlobnih slik, so te svinčene konture določale ponižnega, osrečenega opazovalca enako, kot je neznane napadalce določal tenki mesečev srp, ki je zlovešče drhtel z velikih, okroglih ščitov. Z umazanimi krdeli je prihajal splošni mrak – da ostane in da je Vse v Ničemer izgubljeno.

In zdaj kakor da s tem izmaličenim svincem tudi jasni, svetli obrisi njih samih izginjajo, izgubljeni v prahu, v nepovrat izginuli. Iz belih vratov, ki jih je dosegla v strupu namočena rezila krivih barbarskih sabelj, so se s krvjo razlile tudi svete duše, čiste in tople, prvič od nastanka zbegane od skrivnosti smrti. A skrivnost se je glasila: Od lastnega izginotja je Bog razdvojen od večnosti, človek pa ali z varljivim časom ali Bogom. Stvarnost kakor da je nemočna pred zlom. Pogansko podjarmlja Božje!

Razkrajajo se slike, ki jih je luč nebeška z vsako zoro vsakega dne znova presvetljevala, in delala vidljivo tisto nevidno v njih. Slike, ki jim dolgujejo najdragocenejše v sebi, se lomijo, padajo pod noge, v prah, v pepel in ugašajo in ugašajo tako spokoj in blaženost, s katero jih je Gospod, odkar vedo za sebe, nesebično obdarjal. Zaradi tega niti ob izvorni dobroti in prisrčnosti v njih ni bilo volje, da se poklonijo, da oprostijo tistemu, ki se mu mora oprostiti, ker jim bo sodnik.

In spet so napravili, česar prej niso delali – začeli so preklinjati. Začeli so klicati Hudiča, ki bo s čistim zlom pokosil tiste, ki so prišli odnikoder. In niso storili edinega, kar so do vdora znali storiti: niso se odprli, niso pokazali spoštovanja do drugega. Niso pokazali ljubezni do tistih, ki jo bili poslani, da jih pokončajo.

Krogle iz svetega svinca niso mogle škoditi sovraštvu barbarskih krdel: Vse je bilo v Ničemer izgubljeno.

MAŠČEVALEC

Mrak je, ko se zrušena nebesa kakor s sramom še bolj odpirajo, in v tem mraku veliki, nestvarno beli žrebec in dolgi meč trepetata. Nestrpna. Vse jate so zletele na s krvjo prepojena tla, ponorele ptice vrešče, oslepljajo se s kljuni.

V železno lupino oklepa, s kapljami rubinskega sijaja obrobljenim, z vitezovim močnim telesom prihaja tudi njegova nepokorna osamljenost. Prihaja in ostaja, z junakovim mladim srcem zaščitena, ujeta. Da bi se zrušila samota, trdnejša od najbolj čvrstega gradu, se mora to srce prisiliti k predaji, a da ne bo ranjeno. Toda kakor da se niti sam Hudič ne upa, ampak molče opazuje, čaka.

Vitez ne nosi ščita – sveti križ je z resnico vpisan naravnost v njegovo dušo. Če bi bila ptica, bi njegova duša s krikom obudila nebo. A mora še utrgati zadnjo nepohojeno vrtnico in da se po grenkosladkem vbodu nadenejo toge rokavice. Zapomniti si vonj, in ga, dokler se diha, vdihovati.

Samo še rokavice, ta mali bledi paž kakor da je angel in ne navaden okreten fantič, čigar čiste roke so kakor krila hitrejše od gospodarjevih oči. Predanemu otroku so barbari očeta nataknili na kol, da ga ne bi bilo, mater pa so odpeljali, da je ni bilo. In ko je vitez dvignil ta svoj pretežki pogled navzgor, ni videl ničesar, prav ničesar. Tam, kjer je nekdaj bilo domovanje vitezove duše in duše ubogega paža in domovanje duš njegovih najbližjih, zdaj ni več ničesar.

Takoj ko se križar namesti v sedlu, se njegova senca, zlita s sencama žrebca in meča spreminja v senco vzpenjajočega se samoroga. Veličasten je, če bi samorog obstajal, bi bil žival, ki vlada ljudem, kakor pastir vlada čredi in Vsevišnji vsemu Vsemiru.

K OBZORJU

A ko še žejna zemlja posrka tudi zadnjo kapljico zadnjega žarka škrlatne svetlobe, bo tudi samorogova senca izginila, križar bo odjahal. Močni oklep mu ne bo dovoljeval, da se ozre. Ne bi se niti želel ozreti, mislil bo samo na negotovosti, ki jim je odšel naproti. Najprej se bo s topotom, potem vse tiše in na koncu čisto neslišno hitro bližal horizontu.

Pred očmi prelepe device, ki ga brezupno ljubi, ga bo skril horizont, ne pa somrak, ki se tako hitro spušča. Naprej ga bo spremljal samo nemi smeh Satana in blagoslovljena Božja vseprisotnost.

A tisti, ki se ne znajo braniti, bodo obranjeni – če bodo maščevani. Obstal bo, ne bo izginil, ker edino z maščevanjem se izginotje lahko preobrne v vstajenje.

Potem ko bo samorog prešel horizont, potem ko bo nepremagljivi križar odšel odtod, kjer kraljujeta konec časa in rob sveta, bosta lahko trajanje tega časa in resnica tega sveta ohranjena. Z odhodom v negotovost bo maščevalec nebu in zemlji, iz katerih je poniknil, ponovno prinesel gotovost.

S SLO ZASTRUPLJENA KRI

Še pred njegovim odhodom je koprnela, silovito, da se mu kakor vzdrhtela golobica ugnezdi v dušo. Spodnesena izpolnitev njenih koprnenj se bo spreobrnila v hudobno čarovnico. S pomočjo Iblisovih dejanj se bo devica skrila v neposvečeno vitezovo telo, v mehko blato, ki z ničemer stvarnim ni zavarovano.

Obup nevrnjene ljubezni bo namesto nežne ptice zlegel sikajočo, a nevidno kačo, ki gomazi skozi neobvladljive križarjeve mišice. Na jagodici njegovega kazalca bo rana od trna vrtnice postala ranica krivega, votlega zoba kače.

Nikoli se ne bo izvedelo, zakaj je dovoljeno, da se vroča, deviška kri oskruni v ledeni strup, ki kroži po žilah misijonarja.

Križarjeva naloga je, da neposvečenim razglasi ljubezen, vero in upanje maščevanja. Ubijal bo, a te smrti bo pravica maščevanja spremenila v življenje, ker bodo te smrti razkrile laž izginotja edine stvarnosti. Sinjina resnice bo znova vzpostavljena.

Devica bo hrepenela, da v svojih golih dlaneh in med toplimi stegni in pod otrdelimi dojkami občuti samorogov rog ali vsaj dolgo senco tega roga. Ker nima ob sebi tistega, ki se mu je dala še pred rojstvom, ga bo predano sanjala. Tudi v budnosti sanjati, in spet sanjati. A iz nekih nesanjanih sanj v druge nesanjane sanje, iz slepila v slepilo, bo njen vitez vse bolj daleč, njena bolečina pa vse bolj neusmiljena.

Ko ga bo čakala, v prebedenih mukah noči in v budnosti morastih dni, ne bo mogla najpomembnejšega, svetniku maščevanja najpotrebnejšega – ne bo mogla prositi zanj. Ker devica kakor da bo sama smrt: prav kakor prava Smrt, nesrečnica ne bo nikoli dopustila, da bo dotaknjena. Takoj ko bo videla tistega, ki ni njen ljubljeni, se bo zastrupila, dušila, pošiljala bolezen in pošast, sežigala, v zemljo vračala, s kamenjem zasipala, klala, si srce trgala, drobovje požirala in se ubijala še na brezštevilne nepredstavljive načine.

KOT DEVICA

Kakorkoli smrt hrepeni po dotiku, nikoli ne more biti dotaknjena. Ona ubija – prav kakor da je devica, predana ljubezni, ki ji je onemogočeno uresničenje. In tako bo, dokler bo svet stal, dokler bodo ljudje. Devica je resnično poosebljenje Smrti enako, kakor je Smrt utelešenje najčistejše deviškosti.

Niti živali, tako je videti, ne bodo vedele, tudi ne rastlinje, da bodo nekoč umrli. A nebo, zemlja, ogenj, voda, zrak in Bog so eno, a ta enotnost večno je. Edino ljudje bodo poznali Smrt, a vendar bodo umirali, ne bodo imeli moči, da se ji uprejo.

Nezadržna bo, v licu, prozornejšem od solze, se bodo gledali odbleski vesoljske lepote, gledale se bodo vsevidne oči Stvarnikove. Častne ljudi bo ubijala nedojemljiva čistost, umirali bodo uročeni, z vso svojo bolestno minljivostjo zaljubljeni, zavedeni, obsedeni ...

Ne bo moških, ki za njo ne bi dal, če bi jih imel, tudi sedem življenj – osemkrat sebe!

SKUPAJ

Devica si bo zamišljala viteza, ki podreja zoprne pogane, in bo ubijala vsakogar, kdor bi se ji upal približati. Vitez bo njena okrutna ljubezen, vitezov meč pa bo kovinska strela, ostrejša od bolečina, ki kakor pijavka sesa njeno dušo.

Ko si devica zamišlja križarja, križar osvaja dotlej neosvojljivo, nedoumljivo, ki pomeni nezamisljivost neskončnosti. Ko smrt hrepeni za vitezom, vitez osvaja nesluteno, neotipljivo, ki pomeni nezamisljivost večnosti, daljave, ki pomenijo nedosegljivost nesmrtnosti.

Tako se bo globoko – divje! – vživljala v brezsramne sanje o sveti vojni, da bo tudi samo sebe s sanjami popolnoma začarala, brez povratka, do blaznosti. Ista slepa nevezanost, ki bo v njenih mislih gnala križarja v vse bolj zversko okrutnost, bo njo samo gnala v vse mračnejše brezumje.

Prepričala bo sebe, da tudi sama jaha pod neprebojnim oklepom samote. Ne tik ob vitezu ampak v njem samem: vsajena v kri junaka, ki brani svojo čast, čast tistih, s katerih izginotjem je izbran, da odide in se maščuje, tudi njeno čast. Nesrečnica se bo prepričala, da vitez in ona skupaj dosegata z življenjem obljubljeno popolnost. Ker bi bil križar brez nje, je verjela, izgubljen – kakšna je to popolnost, v kateri ni ljubezni! Toda ljubezni, močnejše od njune, ni bilo in je niti ne bo. Prepričala bo sebe, da tudi ona, glej, tam za mejo prvih in zadnjih meja, v trojnem imenu Edinega, razširja slavo resnične vere. Križarjeva pot bo njena pot, njegove roke so njene roke, kakor je njegovo srce od vedno bilo njeno srce.

Oba bosta ubijala nedolžne. Ko bo ubijala zaradi viteza tiste, ki se ji bodo upali približati, bo gotova, da tudi on, zaradi nje, dela enako: s kačo v svojem nepremagljivem telesu, s strupom v žilah, pobesnel, s slepo predanostjo ujet sluga Smrti, bo poklanjal rešitev tistim, ki živijo, ne da bi vedeli, da žive v neodpustljivem grehu.

Verjela je, do so tisti, ki živijo preko – na drugi strani horizonta, za koncem vseh koncev in pred začetkom vseh začetkov – krivi. Oni so samo podobni ljudem, a pred Gospodom, znotraj, so krivi samo zato, ker so: za to, kjer so, in za to, kar so.

ZA OBZORJEM

Vse, kar je, gleda, kako prihaja nekdo tuj, nepoklican. Zdavnaj presahli in potonuli potoki, bregovi in bregovi rumenosivega peska, velikanske bele živali, ki namesto oblakov plavajo skozi zrak, kakšno drevo z dišečim vijoličnim plodom, kakor tudi vsi ljudje, ki živijo na drugi strani obzorja – tako živo kot neživo, in gleda, kakor da stvarno vidi pogana, ki mu nič v izbrani deželi, v njihovi deželi, ni sveto.

S temi visokimi, črnolasimi in zlatookimi ljudmi se zdi, da vidijo tisto, kar ne more biti, ker neznanec kakor da kroti neko rogato zver, podivjano, kakršne prej niso videli. Stvor pod jahalcem ni iz tega sveta in niti od Boga: bitje, ki ni moglo biti ustvarjeno, ni od Boga: stvor pod jahalcem ni mogel biti ustvarjen, pošast, ki zanje do tega jutra niti v domišljiji ni obstajala.

Zdi se jim, da lahko vidijo tisto, česar ne razumejo, in od tega, kar se kaže pred njimi, jim zastaja dih. Privid je popoln: čeprav je še daleč, se v napadalčevih očeh nejasno vidi nenavaden znak ali simbol … Nekaj prekrižanih svetlih črt, sinjih, kakor da so odsev z neba. Simbol je podoben čudnim a pozabljenim sencam tistih križev, ki jih je sežgalo sonce, na katerih so pred tisoči let in stotih dežjih bili razpeti redki puščavski lopovi in številni preroki samozvanci.

In vidijo divjaka, barbara, ki neutrudno vihti z dolgim, pod nedolžnim nebom izvlečenim mečem. Orožje, ki rani z bliski, oslepljuje oči in druge čute, orožje, ki kakor da jim um kameni v svinčeno neprozornost. A morda ti bliski tudi niso od meča, morda je v barbarovi desnici nekakšna plamenica ali strela, ki se zdaj prižiga in zdaj gasi, ker jahač kakor da za seboj pušča tenke trakove dima. Vonj dima, ki ga že zjutraj prinašajo vroči valovi vetra, njihovim otrokom izvabljajo solze. To niso običajne solze veselje, ki pogosto tečejo iz otroških oči – to je jok strahu, ki naenkrat začne ponikati v otroške duše.

VPAD, ZNOVA

Tuli, komaj lahko razlikujejo človeški glas od glasu zveri. A za njegovim hrbtom vrši tišina, groza novo nastale praznine.

Onečašča jim ženske. Križarjev ud med nogami sramežljivih princes raste v ud samoroga, tako da nenavajene umirajo v ekstazi. Ropa jim zakladnice, ki slove po izobilju – samorog namesto hrane trikrat dnevno požira drage kamne. Visoke minarete lomi na pol, kot zobotrebce, in struga gizdave arabeske, neponovljivo vešče vklesane v zelene zidove džamij. Požiga jim nepregledne knjižnice, prenatrpane s prepisi davnih pergamentov. Teksti neprimerljive dolžine in globine, zgoreli v fini pepel, neznosno smrdijo.

Ni živali, ki je ne hipnotizira samorogova prisotnost. Barbar s seboj pelje kamele, koze in njihovo najdragocenejše – vitkonoge konje, hitrejše od peščenih neviht. Samo feniks se ni predal. Ponosna ptica se je skrila v daljnem srcu puščave, si zažgala svoja krila in odletela k Bogu.

Po vsakem porušenem šotoru je pljunil na vedno mladi, bledi Mesec, ki niti podnevi ne odhaja z neba. V oazah jim je razbijal cisterne, zasipal izvire in vodnjake – da so vodo pozabile tudi najbolj skrite podzemeljske rekel. Razganjal jim je oblake, da so dež pozabili tudi najbolj žejni angeli.

SKRIVNOST

Za njih devičin križar nima imena, a t¸ udi številke nima, ker četudi je, tako se jim zdi, prijahal sam, kakor da za njim prihaja brezštevilna vojska silakov. Samorog, pošasten predstavnik tistega, kar za njih ne obstaja, je uničeval tisto edino, kar za njih obstaja. Stvarnost je, toda pred zlomom je stvarnost nemočna: Zlo je stvarnejše.

A ko se je Brezimni približal toliko, da se je njegova bleda senca lahko jasno razločila – ker ni tonila v pesek – so najmodrejši med njimi spoznali skrivnost in so se z grozo vprašali, sprašujoč Vsevišnjega v sebi: odkod prihajajo tisti, ki nas sovražijo?

Od lastnega izginotja je Bog ločen z večnostjo, človek pa samo z varljivim časom. Druge molitve so se skozi vse plitkejši dih stopile v eno, neprestano ponavljano vprašanje. V vzdihu za vzdihom so se vprašali: odkod prihajajo tisti, ki nas sovražijo?

Smrt jih je dohitevala, ne da bi našli odgovor. Bog molči.

EPILOG

Devica in samorog sta si najbliže v Bogu. V Stvarniku sta brat in sestra, a ne samo po svojih dušah, ki jih je Duh Stvarnika prebudil. Sta brat in sestra tudi po krvi, ker sta obe nedotakljivi telesi rojeni iz telesa Stvarnikovega. Bog jih ne ustvaril iz ene same krvi – lastne.

Zato torej vitez ubija, sam pa ne more biti ubit. Križar je nesmrten, ker je ljubezen združitev. Ljubezen med vitezom in smrtjo ni prepovedana tako, kakor so prepovedane mnoge ljubezni, iz čiste Hudičeve objestnosti – njuna ljubezen je nemogoča.

Lepota združitve samoroga in device je absolut neuresničljivega. Nestvarno žival pred ljubeznijo trajno čuva njena izvorna brezčasnost. Nesmrtnost od Smrti deli Večnost.

KOMENTARJI K ZGODBI DEVICA IN SAMOROG

»… ker Heinrich in Matilda nista več
posebni bitji, temveč sta se, polna skladnosti
v eno in isto obliko združila …«

1. Če je blagi Bog v tej zgodbi, naj nas iskra njegove blagoslovljene milosti opomni, da smo čas. Če pa je okrutni Satan v tej zgodbi, naj nas ivje njegove zloslutne groze spomni, da smo Večnost.

Zgodbe o devici in samorogu se ni treba bati. Znano je, da je Število, s katerim se označuje, kolikokrat je ta zgodba bila nepremišljeno zanemarjena, enaka Številu, s katerim se označuje, kolikokrat je bila znova z radostjo oživljana. Če torej brez strahu zgodbi dovolimo, da nas nagovori, bomo tisto Številko – ko jo povečamo za 1 – še bolj približali Brezkončnosti.

2. Na misel pri prihaja Cortes. In Aleksander Makedonski … In Hieronim … Ker seveda ni odločilno, za kateri dve konkretni ideologiji gre … Gre za Ideologijo samo, za Ideologijo kot takšno. (Vera, Civilizacija, Napredek, Zgodovina, Gibanje, Partija, Razred, Narod, Človeštvo, Družina, Jaz, Smisel, Slava in tako naprej.) Gre za zlo Dogme … Gre za tragedijo (ne)srečnega Telesa-ki-se-bojuje (če je potrebno tudi proti Vsemu, a za tako imenovano Edino Resnico) in se v tem boju uničuje … Na misel mi prihaja tudi tisti tip, ki v Godardovem »Do zadnjega diha« igra mladi Belmondo … Na misel mi prihaja tudi Trocki … In Wilhelm Reich … In Al Capone. Na misel mi prihaja tudi Sid Vicious, najslavnejši Vitez/Samorog punk in post-punk generacije …

Toda: ali je mogoče ne verovati? Če ni mogoče, potem verujemo, da prav zato moramo ne verovati. Resnica tega verovanja je vsekakor enako sprejemljiva (ali enako nesprejemljiva) kot Resnica katerega koli drugega (različnega) verovanja. Toda ta resnica ne pomeni, da moramo Verovanju kot takšnemu reči NE. Nasproti, ona pomeni, da Verovanju, njemu samemu navkljub, lahko rečemo tudi DA. Ker: vse3 ideologije so enako odvečne (nepotrebne, slabe, zle, nesprejemljive) / vse ideologije so enako nujne (potrebne) / vse ideologije so enako dobre … Če se že ne morem odreči lastne težnje k Resnici, potem se morem vsaj odreči – ko se v neki Resnici najdem – lastnega hotenja, da imam absolutno prav …

Tisti, ki je izbral, da ne želi izbrati, naj ima vedno spoštovanje za drugega – za tistega, ki je izbral nekaj drugega.

Ni nebes – laž je resničnejša od vsake resnice. Resnica, da ne obstajajo nebesa, je po vsem sodeč manj lažna od drugih resnic.

Novalis: »Razumeli bomo svet, ko bomo razumeli sebe, ker mi in on smo samo dve polovici, ki pripadata ena drugi.«

Še nekaj: izbrati Dogmo je incestno dejanje – poklanjamo vse, kar imamo, svoje najdragocenejše, poklanjamo svojo ljubezen in svojo svobodo nečemu, kar doživljamo kot Svoje. Tako se dogaja, da dobivamo identiteto določene skupnosti oziroma skupnostno identiteto, ko izgubljamo lastno identiteto. Radost duhovne žrtve … Toda; pokazalo se je, da ko postaneš enak kot (vsi) drugi, poželiš, da vsi (drugi) postanejo enaki kot ti. Zato je nesmiseln spopad med različnimi ideologijami neizbežen. Iz Dogme se rojeva Sovraštvo. Sovražiš in ne dojemaš, da v »tujcu« sovražiš tisto, kar je najbolj tvoje … A Sovraštvo prinaša strahote neduhovnih žrtev …Ker s Sovraštvom upravlja smrt. Dogma ima torej za svoj princip ljubezen, ki sebe spreminja v smrt.

3. Nek narod živi srečno, v popolnem skladu s tistim, kar veruje. Toda popolnost organizacije skupnosti se vznemiri s prih s tolpo napadalcev. Tujec ne pozna Boga in ne razume njihove sreče. Tujec noče tistega, kar ne razume. Tujec tisto, kar sovraži, ravna s tlemi. Tistim, ki se ne znajo ubraniti, zgleda, kakor da se rušijo nebesa. Zadnji preživeli je vitez, ki jih bo maščeval. V vitezovem srcu je brez-končno sovraštvo in njegov meč je zdaj njegova edina resnica. Devica, ki ga sprem-lja, ve, da se ne bo nikoli vrnil k njej. V njenem srcu je brezkončna ljubezen in njena bolečina je zdaj edina njena resnica. V vitezovem telesu namesto njegove duše prebiva s sovraštvom zastrupljena duša maščevalca. Z vsako mislijo in z vsakim gibom obe sledita nevideno prikazen Smrti. Ko prestopi horizont, se je vitez znašel v Neznanem, v svetu, kjer kakor da vlada nekdo drugi, njemu tuji Bog. Ne more razumeti, da nekaj takšnega sploh obstaja. Za te ljudi pa je prišlek nestvaren, kakor je v njihovih očeh Zlo odvekomaj nestvarno. Njihov pogled ga spreminja v pravega samoroga, v poosebljenje Zla. Vitez brez odlašanja začenja izpolnjevati sveti zakon maščevanja. Ko ubija za svojega Boga, ne ve, da ubija za svojega Hudiča. Ne ve, da zanj – prav zaradi tega, ker je nepremagljiv – ni rešitve. Ker tisti, ki ne bodo umrli, ne morejo ljubiti.

V tej zgodbi je prisotno Ponavljanje. Vendar to tukaj ni formalno, ampak je v zgodbi imanentno – vgrajeno je v samo dejanje. S tem se je Postopek navidezno ukinil sam, a njegovo izrinjeno bistvo (simetričnost, dvojnost, absolutna strukturna mimeza) zdaj posredni prispeva h kristalizaciji in niansiranju pomena zgodbe.

4. Novalis: »Pri največji bolečini včasih nastopa paraliza občutljivosti. Duša se razstavlja. Od tod smrtna ledenost … človek stoji sam kakor kakšna ubijajoča sila. Nepovezan z drugim svetom se postopoma sam razjeda in v skladu s svojim principom je ljudomrzen in bogomrzen.«

5. Imitatio Dei: Tudi če obstaja – Bog molči. Kako ga potem oponašati z govorom? A oponašamo ga, da bi mu bili bliže. Hoteti z govorom biti bliže tistemu, česar (v govoru) ni, pomeni hoteti nemogoče. Upanje, da bomo vseeno uspeli, izvira iz samega Začetka, ker – spomnimo se – na Začetku je bila Beseda …

Prevod: Marjan Pungartnik

Prevedeno iz knjige »Večeras u Emausu«, Stubovi kulture, biblioteka »Izbor«, Beograd 2003, str. 39-54.

SMALL HEARTS

I was
cleaning for the English
digging for the Welsh
gardening for Jews
building for Australians
decorating for Germans
painting for Austrians
farming for Italians
serving for Americans
cutting metal for the Irish
selling cheese for the Dutch

I was working with
blacks, whites, Asians
junkies, vegetarians
alcoholics, nationalists
fascists, Muslims
retards, ex-prisoners
weirdoes

I saw
the modern civilisation and its primitivism
the working class – simple and honest
the upper class – posh and cynical
the cities – crowded and chaotic
the factories – noisy and dirty
the building sites – muddy and dusty
the restaurant kitchens – steamy and hot
the employers – greedy as animals
I saw people – big egos, small hearts

MAJHNA SRCA

čistil sem stranišča za Angleže
kopal jarke za Valižane
urejal vrtove za Žide
zidaril za Avstralce
polagal tapete za Nemce
belil stene za Avstrijce
kidal gnoj za Italijane
kelnaril za Američane
rezal železo za Irce
prodajal sir za Nizozemce

delal sem
s črnci, belci, Azijci
džankiji, vegetarijanci
alkoholiki, nacionalisti
fašisti, muslimani
omejenci, bivšimi zaporniki
čudaki

videl sem
moderno civilizacijo in njeno primitivnost
delavski razred – preprost in pošten
višji sloj – fin in ciničen
mesta – zatrpana in kaotična
tovarne – hrupne in umazane
gradbišča – blatna in prašna
kuhinje v restavracijah – soparne in vroče
delodajalce – lakomne kot živali
videl sem ljudi - velik ego majhna srca

A STRANGE SMELL OF FLOWERS

some women smell of flowers
and some flowers smell of human

she was a doctor
eating only veggies and tofu
smelled of potatoes

she was slim and tall
eight years older than me
neatly dressed
straight hair with a hair clip
sharp nose
cold eyes
brown glasses
not much lips

I picked her up at 7 pm
after her shift was over
I waited in front of the hospital
sat in my car listening to the radio
smoking a cigarette

she came out of the building
with some other colleague
she laughed at his cheesy jokes
then she saw me
said goodbye to her doctor friend
waved at him

she sat in the car
and the first thing she said was
»he is so gentle
and nice to me«
I blew up the smoke through my nose

»must you really smoke
in my presence?!«

»good evening« I said
and drove off
at the crossroads I took the left
towards the highway

»when will we start to live more decently?!
I think you should change your profession
there is not much with your art«

I was quiet
counting the lights beside the road

I took the first exit
at the traffic lights I took the left
dropped her
at her parents’
and drove off

she never phoned me back

after two weeks I saw her
at the crossroads
she was sitting in the car smiling at her doctor

I blew the smoke through my nose
took the left
towards the highway

ČUDEN VONJ PO ROŽAH

nekatere ženske dišijo po rožah
in nekatere rože po ljudeh

bila je zdravnica
jedla je samo zelenjavo in tofu
imela je vonj po krompirju

bila je vitka in suha
osem let starejša od mene
okusno oblečena
ravni lasje z zaponko
zašiljen nos
hladne oči
rjava očala
tanke ustnice

prišel sem jo iskat ob sedmih zvečer
ko je končala službo
čakal sem pred bolnico
sedel sem v avtu in poslušal radio
kadil cigareto

prišla je iz bolnice
z nekim kolegom
smejala se je njegovim obrabljenim šalam
potem me je zagledala
rekla svojemu prijatelju dohtarju adijo
mu pomahala

sedla je v avto
in prva stvar, ki jo je rekla, je bilo
»tako nežen
in prijazen je do mene«
puhnil sem dim skozi nos

»a moraš res kaditi,
ko sem jaz zraven?!«

»dober večer« sem rekel
in odpeljal
pri semaforju sem zavil levo
proti avtocesti

»kdaj si bova uredila življenje?!«
mislim, da bi moral poiskati drug poklic
tale tvoja umetnost ni kaj prida«

bil sem tiho
štel sem svetilke ob cesti

zavil sem na prvi izvoz
pri semaforju zavil levo
odložil sem jo
pri starših
in odpeljal

nikoli me ni več poklicala

čez dva tedna sem jo videl
pri semaforju
sedela je v avtu in se smehljala svojemu zdravniku

puhnil sem dim skozi nos
zavil levo
proti avtocesti

A FOREIGNER

around the world
I move again and again
dragging my stories
and memories with me
every time adding new ones
this time I have a nice bed
but I don’t make love on it

sometimes I hear
a husband and wife arguing
sometimes I see
a fat woman cutting her fingernails
an old man smoking
and sometimes we look at each other
without greeting

the city is crazy
dull
and dirty
it fumes with a factory smoke

I am a cleaner
a decorator
a salesman
a labourer
a cook
a driver
a steel cutter
a potato peeler
a stables cleaner
a gardener
a postman
a foreigner with a number

TUJEC

kar naprej in naprej se selim
okrog sveta
in s seboj vlačim
svoje zgodbe in spomine
vsakič dodam nove
tokrat imam udobno posteljo
ampak na njej spim sam

včasih slišim
moža in ženo, ki se prepirata
včasih vidim
debelo žensko, ki si striže nohte
starca, ki kadi
in včasih se spogledava
ne da bi se pozdravila

mesto je noro
mrko
in umazano
kadi se v zrak z dimom tovarn

sem čistilka
pleskar
prodajalec
gradbinec
kuhar
šofer
jeklar
lupilec krompirja
čistilec hlevov
vrtnar
poštar
tujec s številko

GEORGE DAVIES

I met millionaires
who had everything
and they were dull

I met people who lost their parents
wives
children
part of their bodies
and they were happier
than those who had money and health

I met a man
who drove a taxi
talked only when asked
had no children
no relatives
no friends

in his spare time
he cleaned his car
watched TV
ate steaks with chips
and drank beer

he was clean and neat
had an English style haircut
dressed in pastel coloured shirts
wore suede trousers and white socks
walked around in white trainers

he was the happiest man
I’ve ever met

GEORGE DAVIES

spoznal sem milijonarje
ki so imeli vse
in so bili mrki

spoznal sem ljudi, ki so izgubili starše
žene
otroke
dele telesa
in so bili srečnejši
od tistih, ki so imeli denar in bogastvo

spoznal sem moškega
ki je vozil taksi
govoril samo, če je bil vprašan
ni imel otrok
ne sorodnikov
ne prijateljev

v prostem času
je pral avto
gledal televizijo
jedel zrezke in pomfri
in pil pivo

bil je čist in urejen
ostrižen je bil v angleškem stilu
oblačil se je v srajce pastelnih barv
nosil je žametne hlače in bele nogavice
okrog je hodil v belih supergah

bil je najsrečnejši človek,
kar jih poznam

PEOPLE

white people think they are better than black people
western people think they are better than eastern people
heterosexuals think they are better than homosexuals
Christians think they are better than atheist
vegetarians think they are better than carnivores
employers think that they are better than employees
doctors think they are better than patients
artists think they are better than craftsmen
men think they are better than women
humans think that they are better than animals

too fat, too slim
too young, too old
too poor, too lazy or insufficiently educated
lost in their relationships
jobs, houses
minds

afraid to risk
to fight, to lose
to win
afraid of honesty
of each other
of themselves

LJUDJE

belci mislijo, da so boljši od črncev
zahodnjaki mislijo, da so boljši od vzhodnjakov
heteroseksualci mislijo, da so boljši od homoseksualcev
kristjani mislijo, da so boljši od ateistov
vegetarijanci mislijo, da so boljši od mesojedcev
šefi mislijo, da so boljši od delavcev
zdravniki mislijo, da so boljši od pacientov
umetniki mislijo, da so boljši od obrtnikov
moški mislijo, da so boljši od žensk
ljudje mislijo, da so boljši od živali

predebeli, presuhi
premladi, prestari
prerevni, preleni ali premalo izobraženi
izgubljeni v odnosih
službah, hišah
mislih

bojijo se tvegati
se boriti, izgubiti
zmagati
bojijo se odkritosti
drug drugega
sami sebe

TASTELESS AUSTRALIANG BEER

there were many times I worked on building sites
with all sorts of different people
but there were only a few times
I worked with Maoris

they were over two meters high
wide shoulders and all those muscles
working like machines

for lunch we always had take-away
they would have one chicken per head
ate the whole one, including the bones
while eating there was this cracking sound
like walking on branches

I will never forget my first day
when they saw me they all laughed at me
I was three times smaller than them
but at the end of the day I worked more than them
after that they never laughed again
it was the first time in my life felt respected
and it felt good

often in the late afternoons
after a hard day at work
with burned faces
and still with some dust in our hair
we all together went down to Sydney Bay
where the restaurants and pubs are
where the girls were sitting behind bars and tables
and we labour workers liked so much to watch them

we didn’t care that the women
with mediocre faces were dressed without any elegance
just in some brand clothes, trying to look posh

their company broke our concrete into a gentleness
and the tasteless Australian beer cooled our burned skin

PLEHKO AVSTRALSKO PIVO

pogosto sem delal na gradbiščih
z različnimi ljudmi vseh sort
ampak samo nekajkrat
sem delal z Maori

bili so sami dvometraši
široka ramena in vse tiste mišice
delali so kot stroji

za kosilo smo vedno šli po take-away
oni so vzeli enega piščanca na glavo
pospravili so celega, skupaj s kostmi
ko so jedli, je pokalo
kot bi kdo stopal po suhih vejah

nikoli ne bom pozabil svojega prvega dne
ko so me videli, so se mi vsi smejali
bil sem trikrat manjši od njih
ampak na koncu dneva sem naredil več kot oni
potem se niso nikoli več smejali
to je bilo prvič v življenju, da sem čutil, da sem spoštovan
in bil je dober občutek

pogosto smo pozno popoldne
po napornem delovnem dnevu
z ožganimi obrazi
in z še vedno zaprašenimi lasmi
vsi skupaj šli v Sydneyski zaliv
kjer so bari in restavracije
tam so ob baru in za mizami sedela dekleta
in mi fizični delavci smo jih tako radi gledali

ni nam bilo mar, da so bile ženske
z drugorazrednimi obrazi oblečene brez vsake elegance
v oblekah blagovnih znamk, da bi izgledale fine

njihova družba je zlomila naš asfalt v nežnost
in plehko avstralsko pivo je pohladilo našo ožgano kožo

BITE

in Newton Bay
John and I
were mixing concrete
all day

in the evening
we were drinking whiskey
smoking marijuana
driving down the valley
admiring old churches
while listening to AC/DC

we stopped by the sea
at the White Rose pub
outside there were fishermen
smoking pipes
and drinking ale

we entered
ordered two pints of bitter
there were blacks taller than me
wearing fat golden chains around their necks
and girls dressed like barbies proudly showing their flesh

one of those was taking a piss of my accent
which upset me
I took a sip of my beer
I grabbed the golden chain of a black guy
pulled him towards me, looked him straight into his dark eyes:
»tell your girlfriend not to fuck with me otherwise I will kill both of you!«

he looked at my feminine hands and smiled
he could have crashed me at once

I walked into the room next door
and there she was sitting on a sofa
she looked healthy and clean
but I could see it in her eyes
she was dirty inside

the night was cool
the room dark
I was looking for a romance
but all I got was a bite

UGRIZ

v zalivu Newton
sva z Johnom
cel dan
mešala cement

zvečer
sva pila viski
kadila marihuano
se vozila po dolini
občudovala stare cerkve
in poslušala AC/DC

ustavila sva se ob morju
v pubu White Rose
zunaj so bili ribiči
kadili pipe
in pili pivo

vstopila sva
naročila vsak pol litra grenkega
tam so bili črnci, večji od mene
z debelimi zlatimi verigami okoli vratu
in dekleta, oblečena kot Barbike,
ki so ponosno razkazovala svoje meso

ena od njih se je delala norca iz mojega naglasa
kar me je razjezilo
naredil sem požirek
zagrabil črnega tipa za zlato verigo
ga povlekel k sebi
in mu pogledal naravnost v njegove temne oči:
»reci svoji punci,
naj se ne zajebava z mano, ali bom oba ubil«

pogledal je moje ženske roke in se nasmehnil
v trenutku bi me lahko razbil

stopil sem v sosednjo sobo
in bila je tam, sedela je na kavču
videti je bila zdrava in čista
ampak v njenih očeh sem videl
da je znotraj umazana

noč je bila hladna
soba temna
iskal sem romantično avanturo
vse, kar sem dobil, je bil ugriz

LONDON IN APRIL

every day
we talked on the phone
then one sunny day in April
we went to a fancy restaurant
we laughed
we had nice food
wine and cocktails

she took me to her room
she said she loved me
and masturbated in front of me

we had breakfast in the morning
she didn’t like the way I was drinking my tea
neither the way I was dressed
she said that she was scared of my personality
and that I should leave her house immediately

LONDON V APRILU

vsak dan
sva govorila po telefonu
potem sva nekega sončnega dne v aprilu
šla v nobel restavracijo
se smejala
dobro jedla
pila vino in koktejle

peljala me je v svojo sobo
mi rekla, da me ljubi
in pred mano masturbirala

zjutraj sva imela zajtrk
ni ji bilo všeč, kako pijem čaj
ne kako sem oblečen
rekla je, da jo moj značaj straši
in da naj takoj zapustim njeno hišo

FATHER VALERY

on the top of the hill
between two date palms
there is a white church with two bell towers
underneath a cellar
a small room
with a small bed

for nearly a year I lived in that room
eating crackers with margarine
worked in ironworks

every single morning I woke up at 5 am
I walked down to the station
took the train
the metro
the bus
arrived at work at 7:50 am

I finished at 5 pm
took the bus
the metro
the train
arrived back in my room
at 7:50 pm

I was the only one living below the church
as I was different from other
people with all sorts of problems, refugees, homeless
who lived in the shelter house beside the church

Father Valery helped them
as he helped me
he was a 75 year old priest
medium build
white straight hair
pale skin
round face
green eyes

an introvert
always quiet and mysterious
where everything right and all good
is only by the book

to show him my gratitude I went to a Sunday mass
but that was the only time
as I noticed that people in church have more issues
than people who lived in house shelter beside the church

at Easter
there was a huge picnic behind the church yard
but me and another guy from the shelter house didn’t care
we preferred to sit in a local pub
drank beer and laugh at those weirdoes

it was 42 °C and the air was sticky
suddenly Father Valery came in
he was drunk
had too much at the Easter party
he sat down with us

we were looking at the man outside his uniform
he talked as never before
talked about things with a different tone
and his pale skin turned to have more colour

we ordered more rounds of drinks
and before the pub closed
Father Valery invited me to his studio
to continue chatting
he took the last sip of his beer
and looked away
at that moment I knew he wanted me

a few weeks after I left that place
packed my bag
knocked on the Father’s door
he was monotonous as usual
his skin was pale as always
wearing a thick black uniform
with a white collar tightening his neck

I thanked him for his help
and paid him the expenses
it was 42 °C and the air was sticky
I walked down the station
took the train
the metro
the bus

OČE VALERY

na vrhu hriba
med dvema datljevima palmama
stoji bela cerkev z dvema zvonikoma
spodaj klet
majhna soba
z ozko posteljo

v tisti sobi sem živel skoraj leto dni
jedel krekerje z margarino
delal v železarni

vsako jutro znova sem vstajal ob petih
šel peš na železniško
na vlak
podzemno
avtobus
na delo sem prihajal deset do osmih

končal sem ob petih
šel na avtobus
podzemno
vlak
prišel nazaj v svojo sobo
deset do osmih

bil sem edini, ki je živel pod cerkvijo
ker sem bil drugačen od drugih
ljudi s težavami vseh vrst, beguncev, brezdomcev
ki so živeli v zatočišču zraven cerkve

oče Valery jim je pomagal
tako kot meni
bil je duhovnik, star 75 let
srednje postave
z belimi ravnimi lasmi
bledo kožo
okroglim obrazom
zelenimi očmi

introvertiranec
vedno tih in skrivnosten
kjer je vse dobro in prav
samo tako, kot po pravilih mora biti

da bi mu izrazil hvaležnost, sem šel v nedeljo k maši
ampak samo enkrat
kajti opazil sem, da imajo ljudje v cerkvi več problemov
kot ljudje, ki živijo v zatočišču zraven cerkve

za veliko noč
je bil za cerkvenim dvoriščem velik piknik
ampak meni in nekemu fantu iz zavetišča je bilo vseeno
raje sva sedela v bližnjem pubu
pila sva pivo in se smejala tistim čudakom

bilo je 42 °C in v zraku je bila sopara
nenadoma je prišel oče Valery
bil je pijan
pretiraval je na velikonočni zabavi
usedel se je k nama

videla sva moškega, ki je odložil svojo uniformo
govoril je kot nikoli prej
o zadevaj je govoril v drugačnem tonu
in njegova bleda koža je dobila več barve

naročili smo nekaj rund
in preden so pub zaprli
me je oče Valery povabil k sebi v stanovanje
da bi še malo poklepetala
srknil je še zadnji požirek piva
in pogledal stran
v tem trenutku sem vedel, da si me želi

nekaj tednov kasneje sem odšel od tam
stvari sem spakiral v torbo
potrkal na vrata očeta Valeryja
bil je zdolgočasen kot po navadi
njegova koža je bila bleda kot vedno
oblečen je bil v debelo črno uniformo
z belim ovratnikom ki je stiskal za vrat

zahvalil sem se mu za pomoč
in plačal stroške
bilo je 42 °C in v zraku je bila sopara
šel sem peš na železniško
na vlak
podzemno
avtobus

Najnovejšo likovno ustvarjalno fazo akad. slikarja Mateja Pečnikarja s skupnim nazivom Majhna srca zaznamujeta tako nova tematika kot tehnologija z ozirom na predhodno, dodatno posebnost pa predstavlja vsebinsko povsem neodvisna poezija, napisana v angleščini in prevedena v slovenščino, kar se je zaradi specifičnega, lapidarnega izrazoslovja izkazalo za dokaj zahteven podvig. Umetnik je zaradi učinka neposrednosti in okornosti namenoma izbral tuji jezik, podobno kot se je v Parizu živeči Samuel Beckett pisno izražal tudi v francoščini prav zato, ker je ni dobro obvladal. Stihe je Pečnikar ustvarjal med daljšim bivanjem v Avstraliji, kjer se je loteval različnih fizičnih del in okusil vso bedo delavskega razreda ob v nebo vpijočem razsipništvu kapitalizma.

V Pečnikarjevih osebno doživetih, družbeno kritičnih zapisih je čutiti odmev duhovnih očetov hipijevskega gibanja, kot so Allen Ginsberg, William S. Burroughs, Jack Kerouac idr., pri čemer med njegovim literarnim in likovnim ustvarjanjem ni neposredne povezave, kar pomeni, da so dela nastajala neodvisno eno od drugega, upoštevajoč tudi dokajšen časovni razmik, zato pečnikarjevih slik ne smemo doživljati kot ilustracijo poezij, četudi nastopajo v parih.

Naslov razstave Majhna srca izvira iz istoimenske pesmi, hkrati pa kontrastno navezuje na intimno doživljeni minuli ciklus Ukradeno srce, ki ga je Pečnikar razstavljal v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani in ga kot pars pro toto predstavlja ptiček na veji s srcem v kljunu, kot bi šlo za ilustracijo kakšne ljudske pravljice ali pesmi. Tokratno srce pa je popolnoma drugačno, razmesarjeno, četudi je njegova upodobitev skrajno nenavadna, malodane otroško naivna, kot bi šlo za piškot medeno srce s čokoladnim prelivom in nadevom iz malinove marmelade, ki se gosto cedi iz vrezne rane, po tleh pa se mu grozeče približujejo žarkasto plazeče se kače.

Podobna rožnata barva v različnih odtenkih se pojavi še večkrat, na primer na sliki ob pesmi Ugriz z bogomolko, ki prodira v češnjo (gre za žuželko, ki ubije samca med parjenjem), ali kot znak za eksplozijo, ki ga srečamo v prizorih bombardiranja možganov (Ljudje), ali pri neodloženi telefonski slušalki (London v aprilu), v obeh primerih simbolov agresivne komunikacije, nadalje v sliki ob pesmi Plehko avstralsko pivo na detajlu črtastih nogavic ženske v črnih vlačugarskih čevljih z visokimi petami, a ne nazadnje tudi popolnoma nedolžno na nekaterih oblačkih. Izrazitejšo socialno delavsko tematiko zasledimo na slikah ob pesmih Tujec in Čuden vonj po rožah. Na prvi sliki je upodobljena industrijska pokrajina, zasičena s tipiziranimi tovarnami in nadnaravno velikimi hrošči, zgornji plan pa ponovno razsvetljuje žarkasto nebo kot simbol lažnih obljub sreče vseh političnih sistemov, pri čemer se za primerjavo ponuja zgodba o nazivu znane kozmetične tovarne v Moskvi še iz časa carizma, ki so jo po oktobrski revoluciji preimenovali v Novaja Zarja. Zadošča torej spremeniti ime, proizvodnja pa seveda ostaja ista.

Druga slika priča o Pečnikarjevi neizčrpni domišljiji, saj je umestil antropomorfno lice s peterokrako zvezdo avtomobilske ikone SFR Jugoslavije »fička« (Zastava 750) med dva nadnaravno velika korneta s sladoledom iz avtomata, ki sta podobna prižganim baklam iz grba nekdanje skupne domovine, simbolizirajoč šest republik. Tisto, kar je pomenil fičko za Italijo (kapitalizem), Španijo (povojni fašizem) in Jugoslavijo (socializem), je pomenil za nacistično Nemčijo ljudski avto ali Volkswagen, imenovan Käfer ali hrošč, ki ga srečamo na prejšnji sliki, voditelji pa so mu nadeli še naziv K. d. F. (Kraft durch Freude) kot simbol moči naroda zaradi zadovoljstva ob vožnji z avtomobilom z iskreno željo, da bi pozabili na samožrtvovanje na oltarju sistema.

Najbolj pretresljiva pa je brez dvoma upodobitev ob pesmi Oče Valery, kjer črna roka duhovnika oralno posiljuje črnega otroka z zlatim križem, pri čemer gre za skrajno dejanje licemerstva neke sakralne institucije, ki deluje v imenu »višjih« interesov, enako kot politični sistemi.

V umetnikovi ikonografski zbirki najdemo kar nekaj ponavljajočih se simbolov, kot so oblaki, palme, griči, tlakovanje s »ploščicami«, možgani, centralno perspektivično izžarevajoče nebo in (še zmeraj) mavrični lok, pri čemer zasledimo podobno »avreolno« žarčenje in mavrico tudi na rockovski ikoni Richarda Lindnerja Rock-Rock iz leta 1966, navezujoč se na Pečnikarjevo glasbeno udejstvovanje v rockovskem bendu z vlogo bobnarja. Kot posledico spremenjene tehnologije opazimo tudi predrugačeno celostno učinkovanje umetnin, ki tokrat posredujejo povsem grafično ploskoviti učinek, skoraj kot sitotisk, torej ne le od daleč kot v minuli fazi, ko je opazovalec lahko šele od blizu odkrival bogato strukturirano slikovno površino, pri čemer so bili številčno reducirani liki praviloma izrisani z izrazito zunanjo konturo in notranjim omrežjem, ki je sedaj popolnoma izginilo. Geometrijska stilizacija postane še bolj radikalna, kolorit še bolj žareč. Angažirane slike in poezije Mateja Pečnikarja posredujejo opazovalcu in hkrati bralcu možnosti večplastnih interpretacij umetniškega sporočila, spodbujajoč ga h globljemu razmisleku o resnični podobi sveta, ki je bistveno drugačna, kot nam jo vsiljujejo sodobni politični, verski, tajkunski ali kakršni koli drugi oblastniški sistemi.

KRISTALNA KAVARNA
CAFFE DEGLI SPECCHI

Sedimo na največjem evropskem trgu odprtem proti morju
in pijemo latte macchiatto s pogledom na Piazza Unita
Vodnjak štirih celin iz začetka dvajsetega stoletja
odbija sijoči pozdrav galebov s pomola Audace
Morsko plava s tremi obIaki

Stari Rimljani na svojih galejah so že odpluli
iz zasutih zalivov proti zapadu
Mi pa sedimo pod tendo
Gosti z golobi v vsak dan odprti kavarni

okamenele čipke iz sanj nekega Habsburžana na Piazza grande
palača Bruni Ducchi d Aosta tržaški Loyd Modello in Prefektura
vdihavajo zrak z lahkim vetričem nostalgije

skupine turistov družine z majhnimi otroki
Naključni mimoidoči zaljubljeni pari osamljeni starci
In majhni sladki psički

jekleni paž v zvoniku občinske palače udari dve
golobi nestrpno prestopijo proti ostankom čipsa oliv in amaretov
jaz grem na WC v notranjost kavarne
stoletna ogledala opazujejo konjenike avstroogrske oficirje
stare veletrgovce in ameriške osvoboditelje
(Tistega ki ga je razbil partizanski komandir so že zamenjali)

baročni vodnjak pozdravlja
morsko plavo s tremi oblaki
in vse ki smo tam

Med pohajkujočimi na trgu
Iščem znane postave
in med njimi očeta in mamo

Želim si od vsega najbolj na svetu
Da bi vsi ti ljudje ki so vsaj enkrat sedeli
na teh obledelih režiserskih stolih pred kavarno
postali nesmrtni kot jaz

IZOLSKI PINIJI

Blanci Andreu

Veras pino hermana de los oleandros,
me recuerdes a un chico che aime mas de todos

Glej pinija sestra oleandrov
ti ki stojiš na prepihu sonca in teme
svobode in nemoči
Varuhinja vhoda nekdanjega pristanišča
spominjaš me na fanta ki sem ga ljubila najbolj od vseh
kraljica vseh mediteranskih rastlin
rada bi se ti zahvalila

hvala za vse prijetne dni ki sem jih preživela
hvala za vse prijetne počitnice vikende dolgočasne praznike
in mesta in plaže in moške
snežne zime in vroča poletja
in prvo sočno mandarino nove zime

hvala za sodobno tehnologijo in IT
za mojo čedno podobo in za Blanco Andreu
za obleke in čevlje in modo in norce
v prijetno dolgem življenju

hvala za vsa leta ko se je nekaj dogajalo
hvala za igre s španščino da mi ni treba
reševat križank v bedastih upokojenskih revijah
za starše in prednike in potomce
hvala za obed menu z govejo juho
srednje zapečenim rumsteakom s prilogo krompirja in blitve
za slastne sladice vseh vrst na primer
za rezino bučne strnjenke
za mizo pod razraščeno glicinijo
s pogledom na modro morje v soncu in vetru

na domače morje in rt pod zelenimi griči
z opuščenimi vinogradi in razbuhtelimi novogradnjami

za denar avtomobile stanovanja ateljeje zdravje in energijo
za vse ljubezni in šole in diplome
za prijatelje in znance
potovanja izlete
za vse ljudi ki so mi kaj zanimivega povedali
in delali prijetno družbo

hvala za fanta s pristaniškega pomola v rdeči majici z napisom
find it fuck it leave it
res hvala tudi za hormonsko terapijo
za kakor piše na ovitku mlečne embalaže iz zelene doline
najlepše trenutke v najboljši družbi

hvala za dvojni seks v nedeljo
čeprav ni bil s pravima
je bil vsaj poživljajoč

samo eno te prosim pinija sestra oleandrov
zelena iglasta prijetnica
daj mi še eno
ne bom rekla samo še eno
daj mi še eno še eno
novo svežo in mlado ljubezen

ALMOST HEAVEN
SKORAJ NEBESA

Visoke gore starokitajskega cesarstva
plavajo v modrini
in jezero na rožnati svili
je posuto s češnjevimi cvetnimi lističi
Almost furious Fuji
Skoraj divji Fuji

Zelena modra rdeča
Oranžna rumena in lila
Se kopamo v morju domačega cvetja

Samo slabiči se zapirajo v alkohol
Pred takšno bolečo lepoto
Je rekla mama

AKVARIUS PISCES ARIES AURUS
GEMINI CANCER LEO
VIRGO LIBRA SCORPIUS SAGITARIUS CAPRICORNIUS

Akvaries pisces aries aurus
Velika in mala plastična prosojna piramida pred Louvrom
Človek pač spreminja svoj okus

Najprej so mu všeč črne mačke in šele mnogo kasneje bele
Na sotočju Sene in Oise
In vse tiste digitalne fotografije iz latinske četrti
V chagallsko rdečem suknjiču plava po zraku kodrolasi Žid
Pod njim pa vse naše zgubljene iluzije

Ti vse nekaj profaniraš je rekla Mira na Place Pompidou
Hoče videti prav vse razstave
Dvakrat plus enkrat plus še enkrat za sigurno zapomnitev
In zakaj sva zamudili Lucienna Freuda v tržaški Revoltelli

Velikonočni cvetoči pariški parki
Maigret v Petit Palais in Chagall v Grad Pallais
Kraljici Dido so obljubili ob morju toliko zemlje
Kolikor jo lahko pokrije kravja koža
Razrezala jo je v tanke trakce in začela graditi mesto
To mesto so poimenovali Kartagina
Eneida je prevedena v verzih
In zato jo ne maram prebirat
Ovidove Metamorfoze čakajo zametek razpredka

Gemini cancer leo
virgo libro scorpius sagitarius capricornius
zgubljeni kitici v računalniku

AS TIME GOES BY
ČAS TEČE

Sedeli smo za poletno mizo maximarketa
In moj filozofski svak reče
Zaboga civilizacija se je vendar začela s pokopavanjem mrtvih
To reče kar dvakrat
In nikomur od nas ne pride na misel
Da bi mu ugovarjal

Zdaj prihajajo vsi svet in verne duše
O pardon dan mrtvih bi rekel moj filozofski svak
No torej zdaj ko Kelti in Druidi
Ali kaj vemo katera izumrla starodavna ljudstva
Čakajo na jesensko enakonočje

Kajti takrat se duše umrlih vračajo
Da pokramljajo z nami
Mogoče da nam kaj sporočijo
Zdaj se za vse začenja nov letni ciklus

Drevesa v mestu
Še pravkar polna rumenordečega šoka
A na vejah že popki z odebeljenimi usnatimi listki
Hočejo začeti nekaj novega

Zdaj prihaja pravi zimski mraz
In kratki dnevi sijejo s tisto enkratno kristalno sončno svetlobo
Ki ji sledijo čudovitolepe večerne zarje
Da se spomnimo samomorilcev

Ne vem če se sprašujejo o svojem življenju
In sanja se mi ne kam grejo drugi
In tudi za njih ne vem
Če se sprašujejo o svojem življenju

Sama grem kar v tisto majhno
Temačno votivno secesijsko kapelo
V parku pri hotelu Terme
Da se malo posvetujem z njimi
In za vsakega vem
Kaj mo bo povedal

AVGUSTA V HALBENRAINU

Lahko bi napisala pesem
Pa jo ne bom
Najprej zacvetijo na vasi rožnate magnolije
Mogoče pa ne in so to rumene forzicije
Poleti razmetani nasadi vrtnic večinoma rdečih
In ko se v visokem poletju sprehajaš po ravnini
med velikimi urejenimi domačijami
skednji kaščami hlevi

par iz Munchna ki pozira je retro hipi
pred mrakom on na grajskem dvorišču žonglira
neko čudno indijsko igro
in ona v hipi rožnati haljici mu asistira
obadva sta zelo lepa eksotična in nekako cirkuškega videza
mogoče malo preveč brezbrižna do svojega malega kristuščka

topfenstrudel je dober
in tista ki je lahko Brigita če ne pa Renata
reče moja dva moška prideta pome
jaz pa ne rečem nič

lahko bi napisala še eno pesem
pa jo ne bom
študenti graške akademije so zelo čedni in prijazni
how wonderfull is the sunset from the castle
reče nadarjeni Gerhard
in lastnica galerije Linda in profesor in Gerhard
vsi pravijo mojim slikam
good paintings very nice

Da Vinci je bil čudežni otrok
In kipar Wotruba je leta tisoč devetsto triintrideset
v frančiškanskem samostanu v Kopru
spoznal italijanski manijerizem figure ki kipijo kakor upor
Da Vinci je bil čudežni otrok
Jaz pa nisem niti židinja
Leonarda z italijansko renesanso sploh ne pogledam
Sama popolna popolnost
Mogoče se ne bom nikoli naučila risat
Kot lahko naučiš vsakega bosanca je rekel
Moj pokojni zapiti stari slikar

Da Vinci in Michelangelo
No in da vinci je naslikal
Oznanenje Madono v skalni jami Ledo z labodom
Mona Lizo
Portrete
Damo s hermelinom dama z biserno lasno mrežico
damo ki je lahko guinevre benci
Krajine reke Arno
Študije vzpenjajočih se konj
Alle geben die gotter ihre lieblingen alle
Die unendliche freude

Taka genialnost ni zame
Klasično grško kiparstvo
Raje imam Scheilleja in nemške expresioniste

Oljne skice sem poimenovala
Akt v Halbenrainu v spomin na ta avgustovsko osončen trg
Pred cerkvico svetega Miklavža
Solidago v spomin na mojega očeta ki je med vojno delal jesenske žalne
vence iz rumenega trpežnega solidaga
Hundesleben v spomin na ljubkega hrvaškega pudla prijazne salzburške galeristke gospe Linde

Ena pa zaenkrat še nima imena
Gerhard bo zato da ne pozabim očarljivega nadarjenega študenta iz Graza
Ne vem kaj boljšega
Je taka čisto fina v rahlo vijoličastem črtastem oblaku
Bleščeča čisto tako kot Gerhard

Enkrat pred sončnim zahodom v tistem tednu
Me je izdelovalka nakita iz Gradca povabila
Na grajsko dvorišče na vino krekerje in sir
In izmenjali sva v tistih dveh urah veliko novic in resnic o življenju
Predvsem tisto
All you need is love

Povedala je da ima veliko mlajše prijatelje
jaz sem ji lahko iskreno rekla
da ji resnično zavidam
da si tudi jaz želim kaj takega

potem sem šla v trško okrepčevalnico na marillenfleck
in z dolgega deželnega sprehoda so me ob sončnem zahodu pobrali
razposajeni študenti akademije

v gradu v moji sobi me ja čakala knjiga o da Vinciju
ki sem ga spet zamenjala z Michelangelom
kot na začetku poti
kdaj je že to bilo
da vinci in michelangelo

dve kozi bela in mlečno rjava
alle geben die gotter ihre lieblingen alle
die unendliche freude

je koruza naenkrat še enkrat višja od tebe
vročina z bližnje lene reke te zapre v soparno lupino
tomorrow cold whether is comming reče Brigita

DEEJAY

Nedelja
mogoče deseti maj leta enajst

Nekaj podobnega ljubezni
Mogoče erotično razmerje
Je propadlo kot
od dolgotrajnega nošenja
Podplat mojega zelenega
Od dolgih sprehodov ožuljenega
Bombažnega stopalnika

Košček morske gladine v gibanju modrin
med debli mehiških palm
zvončkljanje vrvi na vitkih jamborih
mestni zaliv s privezi
se sprašuje
Kje smo vrgli tista sidra
Kje zgubili sidrišča

Običajni neopisljivi nedeljski sprehajalci
celinskimi izletniki in peščica predsezonskih turistov
Prevladujejo upokojenci

Kakšna neverjetna zajebancija
Iz začetne idealnosti
Neka deklica poje sentiš pop
Vprašala bom kelnerco
ne ve kako ji je ime

za vsak dan moramo naredit plan
je govoril oče
posebej za sobote in nedelje
sem rekla jaz
vsak dan nekaj novega

o moj dragi zeleni stopalnik
na mestih obtežitve
na stopalu in peti
je tvoja tkanina tako zrabljena
zginila je zelena nit votka
in mrežasta tkanina nasnutka
proseva oguljeno kožo

neke belocvetoče rastline neznanega imena
v geometrično postriženih živih mejah
premočno dišijo s smrdečim vonjem
in sončna svetloba žari z nezemeljsko milino

preteklost nas zadržuje
zatorej nam sedanjost uhaja
je rekel Flaubert
in za prihodnost
bomo postavili vprašaj

PESNIK KI MU SMRDIJO NOGE

Ta riž smrdi po nafti mogoče katranu
Tudi okus ima tak
Dejstva ne govorijo sama zase
V zgodovini gotovo ne
Govori tisti ki jih razlaga

Cincuentaynevesegundos
Ne vem koliko je to
Umetnost preprostosti
jemanje neskončnih števil
Profesorica v gimnaziji je rekla
Vzeli bomo neskončna števila
Pa jih nisem nikoli osvojila in zdaj
nisem doma v svetu enačb in izrekov

februarja nismo vrgli ven
rakavega drevesca bele vrtnice na terasi
in zato me januarska pesem še ni ujela
sooči se s svojimi demoni
nisi najlepša pa saj videz ni vse a ne

haolaquetal
Kaj se dogaja
Nič nič nič
Verjetno imam bolj povprečen literarni okus

RIU RIU CHIU

Riu riu chiu pojejo ptice
Sivopikaste šakalje samice kličejo spomladanske mladiče
Velike mačke se zbirajo v najrazličnejših tolpah

Zakljinjam te Čas
Če si reka
Potujva skupaj

Moji služabniki vijejo roke
uradniki ne razumejo ničesar
Dvorjani begajo po mozaikih z zelenimi pavi
vojaki zmedeni tavajo po hodnikih
in ljudstvo nemo počepa po obrambnih zidovih
Samo živali spodnje dežele mirno čakajo da pridejo
Živali slutijo nezemljane kuščarje spreminjajočih oblik
Iz kuščarja v človeka in katerokoli žival
Živali slutijo kačje bogove

Zaklinjam te, čas
Če si premica
Preletiva obe polovici sveta
pred sončnim vzhodom pridejo v moja mesta

v dežele somalcev sudancev masajev
zulujev hutujev kikujev
fulanijev ibojev tutsijev
tuaregov berberov
pigmejcev asantijev benincev
balujev nandijev sigijev

chitauli prišleki iz vesolja
nezemljani pol kuščarji pol ljudje
trinogi nosilci zakonov
gospodarji življenj

tolpe velikih mačk bežijo pred njimi
sivopikaste šakalje samice zavijajo in odnašajo
jesenske mladiče v puščavo
dolge vedno daljše sence se plazijo
za plemeni bojevnikov
na preži za sončnim zahodom

riu riu chiu pojejo hvalnico tebi, moj čas, ptice
sive šakalje samice odnašajo jesenske mladiče
velike mačke se zbirajo pred osvetljenimi templji

ZANTREX 3

Tajkuni so zmagali na septembrskih volitvah
In mafijci zdaj zahtevajo pravno državo
Sodniki ki niso odvrgli rdečih peruti
Sporočajo da bodo nehali stavkati
Ko se vrnejo na oblast njihovi sponzorji temu se reče neodvisno sodstvo

Ne bom ti razlagal o nepristranskih medijih
Če tega ne veš ti ni pomoči
Kot ni pomoči ljudstvu ki ne verjame Mrkaiču
Da te volitve niso volitve med rdečimi in črnimi
Ampak med produktivno in izkoriščevalsko polovico
Kdo ve čigave Slovenije

Vzeti moramo kot je
pravi drama queen
in dela scene
zavila se je v molk
in to je nevarno

borzna kriza na Wall Streetu je neverjetna
potuje po svetu kot evropski upokojenec s previsoko penzijo
se vrne z avionom z Maldivov
tuli o svoji revščini in ekologiji
in voli stanovsko stranko upokojencev
ker ga sploh ne briga da je njegovo preteklo delo
že posrkal tako imenovani socialistični raj

NY, NY

Napad metuljev
La luna bianca
Portami nel paese dei sogni
Na ves glas prepevata dve osebi
Na beneških velikih tlakovcih pristaniščih iz devetnajstega stoletja
In po lagunah in po cesti
Prazno
Nekaj oseb gleda
Preneham peti
Kaj kaj
In spet naprej na ves glas zategnjeno

Del sebe originalno
Čustva intuicija

Zgodbe
Commitment
Daniel Richter Frankfurt
Figuralik
Velika platna
Skupine figur z žarečo svetlo kot neon psihedelično

Obiski podzemnih staroveških cerkev v severni afriki
Velike gole temačne votline v oker glini z minimalnimi verskimi obeležji
Ujeta v vhodnem rovu ena za drugo ena za drugo nekdo je z menoj v oker mraku
Razlagamo zgodovino
Povleči me ven za noge prosi povleči moraste sanje
rotterdam ima več mostov kot benetke amsterdam london skupaj

benetke bologna rim firenze

TOTALEN ODFUK

Zdaj so se pojavila tri stanovanja
Zlati kerubin in klobasa

Literati so sedeli v majčkenem amfiteatru
In se kopali v morski sapici
Študentke in en študent primerjalne književnosti
Svetlolasicakodrolasica in mladenka ki piše samo za internet
Z dilemo moralnosti
Mimo pridejo
Moralni maček in slepi pes
Marjana rak maja s haikuji
Tri upokojenke
In gospa z rdečim nahrbtnikom
To sem jaz

Razstava je ful zakon, posebej človek trlica,
Ki je zelo suh
Jože lasič is the best
Dva odgriznjena prepečenca v stekleni odprti škatli
Pazite, da rojevanja ne pojedo(osvežujoč komad)
Wir waren her
Tukaj so bile pisateljice suzi in zusi iz tuskijev
Nekaj kipov je super
Odlična razstava samo prostor na sredi bi lahko dobil streho

Tres belle exposition manque juste les toilettes

Minljivost opominja, rojstvo v prihodnost nitke snuje,
Išče človek se, nad novim, boljšim , se raduje,
Jemlje dih nam sreča, za popotnico na rob sveta nas pelje
Igra neminljivega, otroškega veselja, neskončne želje.

MOŽ IZ ZAKOTJA

Govori,
slino škropi…
In leze pod kožo.
Videti ga ni, ni…
Pet klafter zakopan,
zakopan, v sanje pregnan..
Iz tal prihaja glas,
plivkajoč potuhnjeno v dolgo vas…
Nemarno vzvišen in izžet,
zlevolje poln,
na utripanje pripet,
pripet, davno z zemlje že pregnan…
Na žegen čakam, ozebnik sem
in rad bi razumel.
Trudim se…
le poklekniti ne, za božjo voljo!

V zavetju teme
stojim, pred
ničemer ne bežim.

Pohlevni jagenjčki se
stiskajo ob
mrkača.

Zunaj se dere
razborita drhal.

Iz razdrapanega
žleba razdrapane bajte pregrešno
v nič odhaja
voda.

Čredniška gotovost

In kljubovalna pastirska samovšečnost
postajata betežno možgansko gorje.
Gorje, da nikoli tako.
Nikoli tako.
V prihajajočem odhajanju sem sam sebi fragment.
Zapravili smo agoro,
ves talent,
premišljevalnice
in celični cement.
Zapovedana ubogljivost
napada telo in ga potiska v minljivost.
Govori le mož, le on.
Spužvasta napaka očetnjave.
Siva mrena pada ljudem na oči:
počakajte, prihodnost se mora nekje začeti…
tako se zdi, topoumni kljukci.
Iz natančno obdelanih kamnov
bode v deževne oblake bastion…
Bastion, naša zadnja postaja.
Ko se noči.
Ko se svita in te kliče hči.

IN SI KAR NAPREJ

»Prav res vas ne razumem, saj vendar ne moremo ravnati s seboj kakor z lajno,
kjer lahko manj znano popevko odstranimo in vstavimo drugo,
ki jo ljudje žvižgajo po vseh voglih.« »

Človek si kdaj pa kdaj ustvari prepričanje, a se z njim ne sprijazni.
Misli pa pogosto uhajajo dalj, kakor jim je voljan slediti čut
za pravično in nepravično.«

(Jens P. Jacobsen, Niels Lyhne,
str. 163 in 211, CZ v Ljubljani 1967)

V blagem veselju kot otrok si bog
v razkošju lipe cvetoče, živahnih čebel,
razposajen si, svetlega brega ljubin
in sončnih zaplat, dedič zveženogrčavih korenin …

In si kar naprej,

cvetlični sin, vedrin od glave do nog.
Lipa šumi in pomniš še rajanje strmoglavcev,
z žarenjem prežet, v sence bogate odet,
na prisojah domačih ljubiš ščebetanje slavcev …

In si kar naprej,

ko še ne veš, kaj globoko je, kaj plitvo,
kaj malo, veliko in kaj revno, bogato,
kaj široko je in kaj ozko zabito,
kaj dobro je in kaj zlo, kaj lepo, grdo …

In si kar naprej,

ko ti po kaplarsko poreko, da vse to
ni več tako, da pesem slavca pravi ni brevir,
da moj mir sredi temnih host ni pravi vir
in jaz sam da doumeti prav ne znam …

In sem kar naprej,

sredi razkuštranih živih mej , kjer gnezdi slavec.
Že dolgo nisem vriskal, na plano hoče glas.
Ob poti njiva, ob klasu klas, za dve redi nad njo še hram,
pred njim v zahajajočem soncu znan obraz …

In sem kar naprej

in odmevam v sebi, vase kričim,
in se ne pustim, medlim, medlim,
odbija krik od belih se pečin…
obetom ne verjamem, peti sem začel!

KDO SE BO SPOMNIL KOGA NOCOJ?

Večer je, za skalincem samevam.
V bohorsko lesovje se nevihta napravlja ,
bledo sonce se kdove zakaj že poslavlja,
severnjak mi listje pod noge podi,
kaplje v obraz,
vejice drobne,
misli iveri turobne,
v tihem trajanju
smisla poti,
sirkova metla po asfaltni črnini drsi,
prazen je trg,
plot je podrt
in svet je pust, zdivjan in otet.
Ves vnet trosim skrivnostne podobe v piš,
da bi jih za vekomaj ohranil v sebi
vročičen, zagret,
v somrak zapleten:
kdo nas bo obvaroval pred samim seboj?
kdo se bo spomnil koga nocoj?
Sova huka,
vran kriči…
se kdo še čudi,
še kdo nemi?

MB, konec velikega srpana dvanajst

MAESTRO SEM

Maestro sem.
Duha razvadam vdan.
Paličico vihtim,
zadihan ves v hrib zoran,
v vinograd spremenjen,
po poteh zarastlih namenjen sem.
Globoko spodaj naglušno žive
iz mojih ljubih zgodb ljudje
in v sožitju z njimi ptice,
ki odletele niso čez gore.

Maestro sem
in paličico razgret vihtim.
V vetru slutim milo melodijo.
V travinju kobilico mirim,
v krošnjah starih hrastov
tenko zaznavam voljo korenin,
ko se krik dotakne grude vlažne, pajčevin.
Pesem tipajoče boža breg položni,
narave dih in upanje žareče
polasti se mojih sanj.

Maestro sem – odvratno –
paličico so mi strgali iz rok,
na kolenu prelomili,
veter pregnali iz dežele,
obtožili pevce so prevare
in poskrili note,
skrbno zbrane,
na smetišču odložili violinski ključ,
napevi čez noč postali so sirote.
Na vejevju tankem zibajo se vrane.

Maestro sem in pesem me boli.
Vejico sem od leske si odlomil,
krog besneč zarisal z njo po zraku.
Kar bilo je v meni, sem zapel
iz grla, duše,
iz gozdov naproti se prikazal je orkester,
zboristi poiskali pot so za menoj,
ni izgubljenih korakov,
namenilo pomeni isto smer.
Lačno ljubim večerne rose, vresja harmonijo.

PRI NJIH

Ob vaški poti zlomljen plot,
na betežni starki strgan klot,
na sodčku preperel obod,
nad kalužo pač nebeški svod.

Skorajšnja brezmejnost
zadrta do pekla hropi,
v štaluncu kravce, zajčkov ni,
okoli bajte srna travo muli.

Simon že lep čas za zidom trohni:
svojevoljno odšel je na pota skrivnostna.
Z njim je med hojke zašla dobrota.
Stara krmežljavo v mače reži.

Nad bajto v gozdu na robu, ob ajdovskem grobu,
na snežni zaplati soncu se teloh smeji,
dobrika se leska, dren se v popke odpira,
Mica si s pletom briše strplene oči.

Grmovje leze, sili v dol,
pod listjem trava izginja,
pokrajino boža prvi mrak
in vrag za lazom liže Mickin prag.

Bajta se vase seseda,
ljudje so med ozarami že davno odšli,
odnesli blato so težko s seboj,
odnesli v mesto skrbi so in znoj.

»Moraš se spoprijeti s protislovjem,
da dobrega je le malo,
da skoraj nič ni slabo,
da narobe ni, če se skriješ med grmovjem!«

Svečan dvanajstega

VPRAŠAJ LAPUH, LJUDI NAGOVORI

lepo je sedeti ob reki
korak vstran z želodom kima veverica
ginko iz davnine živorumeno sveti
in od besed ostaneš brez besed
ko malček s tal pobere kruh
in vino razkošno brbota v mošt
in se potikam naokrog
raztrgana je pajčevina
uničena nežna mreža pentagramov
za odlog preostaja mi porog
vlaga vsepovsod
v zavetju rahlo maje se lapuh
poulične vrane na mostu so zbrane
lesketajoča črnina se sprevrača v napuh

rad besedujem s kamni ob reki
odkar odšli so škorci norci
vprašaj lapuh
zakaj ljubezen vanj ne plane
in se izmikajo stvari že znane
in ni jih več na pravem mestu

konec oktobra 2011

IZGUBLJANJE

Z izpraznjenimi možgani
gledam po pobočju
miselnega prepada.
Štrleče oči na hrbtni strani
dvigajo kvišku punčice,
med sončne žarke,
ki se kotaleč gnezdijo.
Veličina jih ljubkuje
v modrikasti nežnosti.
Spotoma nekje izgubljam
stik z njihovimi frekvencami.
Odtujujem toplini
njihovega diha.
Skozi celice gomazi
odsev samopozabe.
Razblinja se kot
mehurčki šampanjca
v razbitem kozarcu.
Njegovo izginjanje
biča prekate duše
kakor metež
obrazne pore.

PRAZNINA BESED

Nebo nad menoj,
kakor sokolje oko,
izmučeno od svojega
begajočega počutja,
opazuje
nezadržen ritem
dušnega mravljišča.
Izza zob povlečem
prežvečene besede,
napojene z jezikom
in njegovo postanostjo.
Okus blatne krvi
stresa izvotljeno bistvo.
Nenehno zaletavanje
v brezobziren zid potreb
jih kakor bumerang vrača
na ostrino jezika.

STOPNJA NIČA

Čustvena potrošnja duha,
sprevračanja teženj v obsesijo.
Teža zamegljenega vida,
strgane sanje izginule
v prahu zablode.
Sajasto nebo
zatira sledi diha
v norem plesu utripa.

POPLESAVANJE ČUTOV

Dotik jagodic,
stik dlanskih ploskev,
lava po brežinah
znotraj života.
Nevidno drsenje
raziskovanja sledi
s soljo prekritih por
na drhtečih oblinah.
Nepotrpežljivo
pogrezanje v vonjave
valovite povrhnjice
in zarivanje obraza
med obrežji
s poželjivimi stezami.
Gladka površina,
čez katero zlovešče visi
ukleščeno minevanje
brez vidne prizme.
Opaja se z nesmrtnostjo
in umirja čas hrepenenj.
Ples angelov oživi
plesišče sončnega zahoda,
sanje osvežijo zakrnelost
in prebudijo pravi jaz.

LJUBEZEN NA PRVI POGLED

na nogi se
mu je odprla
rana

zašijem jo
in zavijem
v povoj

medek me
prestrašeno
pogleda

me ne boš
vrgla v smeti

sva si obljubila
da bova
skupaj
zapustila
svet

LE KAJ MI JE

kje sem

ne vem
kaj bi pisala

kako bi to
točno natipkala
na računalnik

ko pridem
ven
iz tega pekla
ali bo
kdo razumel
to
kar pišem.

rekel si mi
kaj naj
napišem

jaz pa
ne vem
kaj bi napisala

kako bi to
točno natipkala
na računalnik

KOT POPEK

kot se odpre
cvetni popek
je danes prišla
pomlad
skoraj
po koledarju

včeraj
je bil še sneg
led
neplužen
kako
se je čutil
zimski
mraz

odprla sem vrata
in pričakovala
da bo tako

a vse
je izginilo
vsa zimska
navlaka
sonce je
bleščalo
ko sem
odhajala
od doma

tudi medeka
sem imela v
torbi

medek reče –
taka presenečenja
so najdragocenejša

LAŽI

na psihiatriji
ustvarjajo
kar po
tekočem
traku
laži

to opažam
pri sebi
za druge
pa ne vem

potolaži me
da napišem
pesem
ki ne bi
bila laž

kaj če
koga
poznaš
ne moreš
vedeti tudi
za bolezen
ki jo ima

ne medo
midva o
tem razmišljava
in ne najdeva
sklepa

ZATE, DOLGI ČRV

srečala
sva se
ob cesti

nebo je bilo
temno

nevihta
se je
bližala

premočila
si bom
svoje salonarje
nič ne spadajo
v to vreme
sem pomislila
in si jih ogledala

ti si
ležal kar
na mojem salonarju
dolgi črv
ležal
in mi
namigoval

tako zdrizast
prav grd
in popolnoma
moker

stresla sem čevelj
in padel si
v lužo

TABULA RASA

vem da je
moja glava
danes
tabula rasa

čakam
trudim se
da se napolni
s pesmico
ki me bo
prenesla
v daljen
svet in
po kateri
se me bo
kdo spomnil

kaj pa če
ne bo nič
iz tega
ne smem
dvomiti

TANA ZASPANA

tana, zbudi se
poglej na uro
tako si prespala
tudi literarno
uro na lentu

tako strašno
se mi je zdelo
dopoldne
ker za nas
ni dela

ko sem
prišla
domov
so me
bolele
noge

malo bom
zaspala
sem si rekla

sanjalo se mi je
da sem
nekaj napisala

medo oprosti
ne kregaj
me več

sem pač
prespala
literarno uro
na lentu

JEZIK KRIVDE

Naključje nama je razkrilo
manjkajoči polovici jaza.
Nekaj čudovitega
je šinilo skozi najini telesi,
da sta v orkanskem jedru
butali v čeri naslade
in se igrali v peni višav.

V srečo sproščena obraza obnemita.
Krivda zaorje vanju
s tujimi jeziki.

ZGODBARKA

zasačena od jeguljastih pogledov
si scefrala zadnjo iluzijo

za zatlesnjenimi vrati
nad valovanjem ulice in morjem
zabrisanih obrazov
čepela v tišini in iskala
pomen odtenkom črne

takrat je noč prižgala luč
iz hipa svetlobe si izžličkala moč
trenutke nizala v zgodbe
spregovorila o molku

učrkovala si okus samote

SCHIAVO

Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!

Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
Tu bo varna.

Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
Eia! Eia! Eia! Alala.

Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.

Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.

Boli strah
za njeno krilo
skrite deklice.

Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.

Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.

SESTOP

Daleč od sonca, ko jutro
še ni potegnilo s svetlobnim prstom,
se pogrezaš v zatohlost.
Brskaš znotraj skrinje
potopljene v somrak.

Drug drugemu sta zrla v besede,
si grebla skozi možgane.
Z molkom odtujila pogled.

Ovila si se v izrabljene trenutke.

Misli polagaš na lice vetra, deliš jih
z odmevi v nenapisanem epilogu.

ZATO DOLGO BEDIŠ

ukleščena v temačno notranjost
za slepimi okni
prisluškuješ svoji sredici

bojiš se obiska preteklosti
skeleta iz priprte omare

blodiš po zveriženih hodnikih
trkaš na vrata
verjameš
da se odškrnejo

za njimi
na scefranem predpražniku
najdeš sev svetlobe

ČAS NABRUŠENIH KOS

Kar se rodi, bo raslo,
kar raste, bo dozorelo,
kar dozori, bo umrlo.
Neža Maurer

Veter se poigrava
z zeleno gladino.

Razposajene trave
tleskajo pomladni aplavz.

V drobnih naborkih
zavalovi na tisoče zlatic.
Z nasmehom sledijo
varljivemu blišču
sonca.

ŠPAMPET

noč sestopa s pogorja senc

šumeče vrbje
prislanja lica na vodno peno

mlada češnja
si čez pomladno blazino
poravnava bele kodre

v očesu jutra
hudomušen odblesk
prve kaplje svetlobe

ODBLISK

Kazalca drsita proti eni.
Tresk krožnika utiša pregrete besede.
Na steni abstraktna slika bolonjske omake.
Špageti se zvijajo po dotrajanem podu.
Žensko ihtenje, raztrgana tožba violine.
Izigran zmaj se opoteka v zavetje spalnice.

Gola žarnica bolšči izpod stropa.

TISTEGA SEPTEMBRA

Svet je bil negiben, tih
in dan je spokojno polzel v večer.
Deževalo je. Narahlo pršelo iz sivine.

Stala si na robu dvorišča.
V mehkem pogledu
si skrivala lesket prepolnega jezera.
Gladina je grozila, da se vsak hip
razlije preko roba.

– Mama, si dahnila.
Glas se ti je prelomil.
Beseda je kot prevelik grižljaj obtičala v grlu.
Zavedela si se; bil je včeraj in bilo je poletje.
Čas, ko so sončni žarki kapljali skozi krošnje.

V daljavi je hrumelo mesto.

IZZA ZAVESE

Preko noči osivela svečnica mehko seda na strmino. Z lepljivo dlanjo se oprime zvonika in lenobno obleži na visoko v pobočju ugnezdeni vasici. Tišino moti le škrebljanje dežja.

Na mokro šipo
potoček zapisuje
verz zimske pesmi.
Večpomenska beseda
postaja goljufija.

ZGREŠENA SMER

babilon besed
sprenevedanja
košček za koščkom
trgajo iluzije

preplašene jerebice
na črti horizonta
trepetajo
pod težo svinčenih oblakov

NIZ KORALD

Megla plete pajčevinast klobuk. Siv je s pridihom brezupnosti.
Vračaš se. Pod pelerino neodločnosti ti razmočen asfalt šteje korake.
S pogledom se iščeš globoko spodaj, tam kjer se začnejo korenine.
Tiho odvijaš klobec. Zreš v zabrisane prizore. Slike. Želje uokvirjaš v grenek nasmeh.
Nežno kot gladka svila ti čez ustnice zdrsne: Oprosti!
Dan postaja čist. Preprost.

TEK ČASA

Cesta prašna,
zarasla v krajino,
pot, po katem že nihče več ne hiti.
Petelin in mala pernata jata.
Tu se življenje živi
drgetavo počasi,
v oblekah črnih in z lasmi belimi.
Pragovi stari ne bodo oživeli.
Ognjišča davno v pepel zasuta.
Kot črna vdova jesen ječi
in zora se zdi temna
v nasmehu svetem.
Vse je v tesnobi izglodano
Pogača vroča – želja življenja.
Ta dim je grenek
Pozaba bolečine pozaba sreče.
Veter še fantovsko kolo pleše.
Zadnja povezava z vasjo.
Pot v nikamor
ne pušča sence.

ORANŽNA SVETLOBA

Narkoza, budili so me,
odpirali oči …
Šumi v ušesih, potapljam se vse više.
Nimam teže, zvijam se
in noge se tresejo.
Prebudijo me, vpijem.
Niso mi pustili zapreti oči.
Bilo mi je dosti.
Enkrat se roditi in enkrat živeti.
Bojiš se smrti in potem življenja.
Kje je to življenje, ki ga moram preiti.
Tavam na robu življenja in smrti.
Spet spustim veke.
Oranžna svetloba in tisoče zvezd,
kot neka globoka skrivnost.
Vstop na dno možganov.
Čigava je podoba za mojim očesom?
Na nebu modrem oblaki
in svetloba oranžna.
Pred menoj prostranstva tečejo.
Nevihta jih nosi …
Tako lepo je, sijajne slike.
Tonem, lebdim.
A nekdo me spet budi,
zahteva odprte oči.
Odločen in trdens stisk.
Nežen govor ljubezni.
Roka za mojim čelom.
Oči odprte.

KLIČE LJUBEZEN

Iz dupline časa
vlekli smo drobne ure,
pokrivali z našo srečo
z mojimi solzami pelin za tebe.
Skrili smo vanje
vsaki korako, ko je pokleknik,
in vse, kar nam življenje
ni reklo pravi čas.
Z revščino tranjanja
zidali smo slabe dni.

POMLADI POTUJEJO

Vsako pomlad se ponavlja čudež
Čudež ustvarjanja slavonskih njiv,
muke, ki jih moram preživeti,
muke poletanja …
Poletanja s pesmijo.
Zdaj želim više.
Zdaj želim dalje.
Mladenka – nežna rdečica ljubezni,
okrašena s cvetjem,
varuje vonj sporočila
v šepetu vetra in trepetanju srca …
Zvonka pesem ptic,
nobenega čakanja ni.
Življenje je boj,
pomladi pa potujejo.

SENCE

Otožna glasba iz etra,
ljubezenski stihi, tvoj glas.
Vrača me v življene, v domišljiji stvaren
samo za mene.

Prižigam sveče.
Zapuščam utesnjujoče zidove, prazno stanovanje
Moja druščina so ulice tihe
in nek izgubljeni pes …

Sprehajam se sama.
Praznina me duši.
A življenje mineva vse hitreje, nič ne daje.
Izgoreva kot strasti.

Sveče gorijo, vroče, rdeče.
Molče pripovedujejo stene, dih jih obrača.
Čuden zvok se rojeva.
Dihanje svojo arijo igra.

Njena sanjarska igra, trepeta plamen.
Zgodba je modrikastosiva.
Sveče se počasi gasijo, barve molčijo.
Naša telesa svojo senco iščejo
v hladnem kotu miru.

ZAOBLJUBA

Skloni pred bogom glavo,
spokornik,
zaobljubi se.
Prišel bo trenutek,
morda leto.
Zvoni skrivnost brezkončnosti,
združuje obe smeri časa.

Ploščica zaobljube,
dihanje telesa,
molitev duše,
praznični občutek vzvišenosti,
na črni ploščici nesreče,
vtisi darov in zahvale.

Iz svoje jeseni
stegni roke
in veselo boš
izpolnil zaobljubo.

ŽIVLJENJE V TUJINI

Stali ste nemo
v brezčutnem svetu.
Strašno mesto, lepi obrazi.
Zbira čas, vrvež
v objem stiska.

Leta bodo minila.
Morate vedeti,
vedno boste Hrvati

Ohranite govor,
ki v vas sije
z mislimi nežnimi,
z jezikom, ki ljubi.
S slutnjo rodnega kraja
boste našli svojo sled.

PEVSKI SKUPINI SLAVČA

Koraki nekega davnega sprehoda.
Kostanjev drevored v cvetju.
Prižigajo se večerne luči.
Sence drhtijo za vašimi koraki …
Šušti svila, svečane oprave,
frak, cilinder …
Počasi je prišel sijaj starh časov.
V ogledalu se blešči čudno razkošje.
Razkošje klobukov iz prejšnjih stoletij.
Stara arija,
nežna, trepetava, prehaja od ust do ust …
Živela bo v kostanjevi aleji …
Zapojte navdihnjeni z večno ljubeznijo.
Tudi mi bomo peli.
Naš ponos je v pesmi
in pesmi žive kot nekoč.

SIMFONIJA KAMENJA IN MORJA

Pianist morje.
Ime, ki vara,
igra kamnite orgle.
Prostore v modrem.
Koncert.
Zaspala riva.
Skladnost večernih sprehodov.
Magnet Mesec dviguje plimo.
Virtuoz morje odhaja.
Sledi tonom.
Vrača ga bonaca.
Nevidna resnična slika tišine.
Njen čas se je ustavil.
Vpija kamen to dušo brez telesa.
Zvonijo melodije.
Suvenir brez zemeljske teže.
Simfonija kamenja in morja.

SMOKVA

Prihajaš iz raja,
okrašena s sladkim plodom,
Zavajaš minljivost.
Tvoje negibno velikanstvo
široko širi veje,
namenjene nekemu drugemu svetu.
In resnično dolgo živiš.
Sramežljive cvetove svojega drobovja
nikomur nisi pokazala.
Rasteš ob robu polja
za zidom obstoja.
Hraniš tiste,
ki ti ogrožajo glavo.
Prišlo bo z grmenjem.
Vse sprazniti, preorati, zgraditi.
Tvoje življenje izginja.
Kamen in ogenj ognjišča.
Plamen razgrajuje prostor.
Nenadoma nastaja mrtvilo.
Ostajajo izpraznjene besede.
Bi lahko ta kamen
obstajal brez tebe.
Gradimo spomenik
samouničenja.

MESTO

Asfalt, zidovi.
Vlada samo ena dimenzija.
Višina …
In vetri prihajajo s strehe.
Beton,
beton brez duše,
usmerja smeri,
paralele trejo se med seboj.

Goltajo mestni smog.
Brezosebnost
polni s svojo maso.
S čvrsto voljo
bo obarvala dušo.
Vzcveteli bodo zidovi, cerkve, nebotičniki.
Grafiti po meri človeka …
Sam sploh ne obstajaš
razen morda kot ideja drugih.
Bodo po teh ulicah,
kjer megla pritiska ploščato,
šli čez nebo široko …
Zaman iščemo
širino, prostranstvo,
odprt razgled.

DAN MESTA

Ogolela magnolija
širi veje …
Hlad na ustnicah.
Glasovi odmevajo.
Dober dan, ti, mesto.
Tvoj dan
Brezgrešnega spočetja Blažene
Device Marije.
Naša cerkev ponosno
stoji nekaj dolgih stoletij
dovolj velika in trdna.
Z zvonika se oglaša ura
po štirikrat,
meri čas vsake ure …
Zvonovi zvonijo.
Tudi danes so zvonili.
V tvojo čast, Marija,
večna devica …
Tu so poti s cvetjem okrašene,
ki se pred Teboj
križajo in krožijo …
Popotnik, postoj,
prekrižaj se in stopi
v krožnem toku
okoli belega tulipana.

Prevod: Marjan Pungartnik

BELLA

Je ena tistih mojih stvari, ki me karakterizirajo.
Šel sem spat, pa sem se iz neznanega odločil, da bi bilo
bolje dati noge na pojšter ter glavo na blazino. Izbrskal
sem tudi neke slušalke, ki mi ob priklopu prek Youtuba
igrajo malo muzike. Taka, za večino, malo čudaška muzika
je, ki me spravlja v prijetno razpoloženje. Ob vsem
dogajanju me nekoliko moti ekran na dotik, ko mi pogosto
ponagaja pri pisanju črk. Ampak čisto malo. Tako malo,
kot me moti slab doseg wi-fija, ki zlobno zmoti ritem
izbrane glasbe. V tem trenutku me prešine misel.
Poimenoval jo bom Bella. Ta izraz sem imel rad, še preden
sem vedel kaj pomeni, saj se Bella sliši lepo.
Nekako zveni. Najprej pribobna velik B, katerega potegne
vse ožji E, ki se veže na dva debela, zvonovom podobna
L-ja, ta odzvenita v A, slednji pa, kot izdih po napornem dnevu
na kavču, rahločutno zaključi ta skupek črk. Prav užitno
se sliši ta beseda. Spominja me na žametno bel bonbon,
ki sem ga nekoč dobil, od očeta iz Pariza. Kakor je izgledal,
je imel tudi okus: nežen, po vrtnicah, dober. Vsi poznamo
agresivno sladke slaščice in tiste nežne. Ta bonbon je bil
najnežnejši slad, kar sem jih kdaj okusil. Zadovolji te
potihoma, tako da niti sam ne veš, da si to iskal. Na koncu
te zapusti, in ko bi še užival v tem, na oko, preprostem
okusu ga enostavno ni več. Tedaj čakaš, čakaš, ko se vrne.
Do takrat je tu le spomin, ki ti bega zdravo pamet, kako
je lahko nekaj tako subtilnega pustilo tako močan pečat.
Ugotoviš, da ima bonbon dušo ter karakter, kot naša
prijateljica Bella. Beseda, ki mi občasno utrne misel na
nesojenega življenjskega sopotnika, kot daljne sanje v
svetu spominov, kjer se včasih zazdi, da nikoli niso bile
resničnost. Včasih se mi zdi, da bi mu rad kaj povedal, a
se spomnim, da je to Bella, da je to ona. Ne on ali ono.
Prijeten spomin, ki ga, kot vrtnični bonbon, čutim v sebi.
Je tista, ki jo bo moj spomin hranil nekje globoko, a vekomaj.
Tako stališče do Belle, ki ga vmes motijo napadi idej, delujejo
le kot tragični ideal. Saj bi Bella morda hotela kako naznanilo,
ali spisek všečnih pesmi, a čemu bi to uresničil? Bi bilo tako
dejanje meni namen? Zdi se mi da. Tako se Bella vrne v svet,
kjer je le pojem ter kjer zveni lepo. Tako kot mnoge druge dni,
sem Bello najprej poosebil, a jo hitro razveljavil v navaden
lepo zveneč pojem, ki se vrne v svet idej. Prav je tako. Tako
zdaj Bella, kot žametni bonbon, počiva v mojih mislih in čaka
dan, ko bo iz daljnega spomina stopila nazaj v resničnost, skozi
moje glasilke. Beseda bi se razlila v svet, kot se okus bonbona
zlije v mene in rekel bi – »Bella, lepa si.« Tedaj bo to spet ona,
poosebljena stvarnost, ki bo z menoj srečno živela. Do konca dni?
Morda, a Bella je tako redka in zmuzljiva, da se mi zdi prisotna
na tem svetu le toliko, kolikor jo je potrebne za uspešne sanje.
Kot žametni bonbon, ki skopni v ustih.

DAR KONTRASTOV

Rdeča šminka naredi dekle priletno,
lahko jo pomladi ali jo naredi fletno.
Rdečih odtenkov je sto in več,
a pravega bije lahko le srce,
ki ne žene ljubečega preč.

Taka je ta stvar kot dar,
lepa na pogled, vesela,
a brez duše, kje je čar?
Brez tega je žalostna, zoglenela,
kot mak brez vode bo zbledela.

Barva kričeče, prazno bo sijala,
na ustnah lažnega poželenja,
pričakovanega ne bo od sebe dala,
le tam bo srd, ki ne pojenja,
svojeglavo ljubezen s trnjem spenja.

Takemu početju morda bo konec,
ali je vredno časa ni razbrati,
le čuvaj dušo kot zlat novec,
poklanja ti lastne peruti,
s črnim jih ne daj posuti.

Črno, rdeče, močan kontrast,
z roko v roki drži balast?
Sliši se modro, mamljivo.
Redko držimo črnino na pol,
raje pustimo rdečo zmuzljivo.

KAJ SMO?

Človek več ne ve, na koga bi se obrnil,
po cesti greš in ti pogled na oči naredi nerodno,
svet se zmanjšan je v odtujenost zvrnil.
Vse mineva hitro, nikakor mirno ljubeznivo,
vse je sprotno in pohotno, neulovljivo.

Gorski cvet še vedno raste,
stari mlin se na vodi vrti,
vse je to brez teže
a tam je, da nam spomine veže.

Spomine na dni, ko smo bili človek do človeka,
ko smo se iskreno nasmejali ali razjokali,
na dosegu vseh se je godilo, vjugajoč med ljudmi kakor reka.
Sedaj smo kvečjemu jezero ali mlaka,
nikakor ne bi rekel, da smo nekaj, prej smo grda spaka.

Kmet, berač, meščan še vedno so,
žena in mož se podata v zakon,
vse je to brez teže,
a tam je, da nam spomine veže.

Spomine na čase nam letne, z množico barv vpete,
ko smo veselo listje metali ali hruško obrali,
polno raznolikost smo našli, še tam, kjer so poljane izžete.
Sedaj v trenutku blišč nas posipa z opojem,
tako grobo zastre sluh za pesem, ki je več ne zapojem.

Spomniti ali truditi se za vrednote,
kaj narediti – ali se prepustiti?
Vse je to brez teže,
saj nosimo trak, ki nam življenje zveže.

NOČNA MISEL

Čistim misli. Vse se piše v mraku, kjer črk prav dobro ne vidim.
Je tak večer, menda kar jutro, ko ne gre zatisniti oko. Pa ni tu
nekih hudih mešalnikov, ki bi mi povzročali nespečnost. Je le dan
v tem času ... pardon, noč, ko pol sveta spi, pol pa ga rešuje,
svet namreč. Da, ta naš svet, v katerem sanjarimo o lepem življenju,
pa nam ga ne dajo. Hah, saj ga sploh nikoli niso vzeli. Stvarnost
je tukaj z nami, nestvarnost je tisto nad čem smo obupali. Ne
pustimo več notranjemu proste poti. Pozabili smo sanje. Morda mi
to ne pusti spati. Ne znamo več najti sanj, nekaj kar nas kalibrira
za naslednji dan. To je tisti trenutek, pomnite, ko duša ustvari
načrt, ki ga prenese na stvarno jutro. Zakaj čutimo samo še
stvarnost, ko pa ne čutimo več lastnega jaza? Filozofija morda?
Morda, ampak redki še srečno sanjarijo. Mnogo jih to miroljubno
sanjavost zamenjuje z materializmom stvarnega. Kaj so nam storili?
V stvarnosti nič, v vseh nas ogromno, kjer smo postali svoja
stvarnost in njihove sanje. Tako je, 99 nas ustvarja jezno
realnost, da jih 1 lahko sanja ... in ŽIVI. Da prijatelji, ponovno
je treba začeti sanjati. Le takrat bomo uspeli, kot nerealna
realnost, ki živi v sožitju sama s seboj, v vseh svojih sijočih
barvah, stoječ na trdnih temeljih enotne civilizacije, ki bo
vsakdanji kruh pridelala in ne prislužila, ko bo sleherni cenil
samega sebe toliko, da ne bo zmožen proizvajati zla, ko bo, bo
besedo »utopija« zamenjala beseda »resničnost«. Sreča bi bila
neizbežna, zaenkrat pa se pred njo uspešno skrivamo. Do takrat,
ko nas najde lahko noč.

CHOPINOVA SONATA

I.

svetla zvezda padla je v moje roke
nisem vedel
da je tako bleščeča
močnejša od sonca
močnejša od ptice
ki me vidi zdaj v daljave

svet sprašujem zdaj
kako ravno meni pade zvezda v naročje
zakaj ne komu
ki ga ne poznam

odgovarja mi
zaslužil si to zvezdo
ker za njo prehodil
dolgo si potovanje

II.

danes mesec igra na violino
Chopinova sonata mi igra na srcu
svet odpira mi predale
da bi vzel piano
in igral
orgle so iztrgale iz mojih ust
in Bachove se skladbe slišijo
v nebesih
in danes glej
kako je svet vijoličast postal
da ga ne prepoznam več
ker mislim
da živim nekje
kjer bik in volk
igrata violino

III.

bil je svetel dan
ko sem spoznal življenje
ki mi je pisano na kožo

prej sem mislil, da so to le packe
danes vem
da je to nekakšna znanost
ki je svet ne razume
in noče razumeti

IV.

mehak pogled
in trn v očeh
in vprašanje nemira

danes trn postal je deteljica
ki jo nosil bom s seboj
kot dragulj
ki nikoli ne zastara

SVETA NOČ

sveta noč
blažena noč
gre od ust do ust

kakor da je večna noč nekaj lepega
zakaj ne sveti dan
noč je težka kot kamen
takrat ne veš
da živiš

dan pa ti išče pot
ki je prej nisi poznal
niti vedel za njo

zato od zdaj naprej
svet dan
blažen dan

ZALIJ ROŽO

poglej rožo in jo zalij
primanjkuje ji že vode
dolgo ni bila zalita
njeno vodo so izpili ptiči
in se niso zmenili zanjo
bodi vsaj ti tako hraber
da jo zaliješ
da ji pogasiš žejo
ki je tako močna

roža ne oveni
prezgodaj je še!

SVEČA

sveča joče
ko igram na mandolino
sanjam sanje
ki nekoč postale bodo resnica

kaj sanjam
vprašujejo ljudje
a če hočeš razumeti sanje
moraš razvozlati pesem

SRŠENI V RITI

imam sršene v riti
ki nočejo
da bi bil na istem mestu
ki hočejo da bi pisal in ne spal
razumem jih
ker so moji
in ne tvoji
ki misliš
da so sršeni norost
ki jo je treba zdraviti

ZARJA

poglej to zarjo
kako se lesketa
je lepa
rdeča
kot kri čez nebo

kri naših teles
se v zarjo razrašča
izpije jo sonce
ko gre za goro

MOST ČEZ DEROČO REKO

si znamenje tu
in šepečeš mi
kar vidiš
in kar gre vse okrog tebe
tu se je počasi ustavil čas
in ti prav vesel stojiš
kot mesec nad teboj
vse skupaj je to nad deročo reko most
ki prav sladko spi
to je le most nad deročo reko
ki prav sladko spi

in sonce je zdaj
ogreva te
in poje s pticami spev
to glej in poj še ti
je sončen dan
in ti kričiš z njim
kako lepo je biti most čez deročo reko
ki prav sladko spi
ti si le most čez deročo reko
ki prav sladko spi

V TEMI

stopiš v temo
in sanjaš o temi
kako je svet temačen
ker sonca ne vidi več
temačen svet
temačno obzorje
brez zvezd
brez lune
in brez sonca
zajemi žlico vode
in videl boš
kako je blatna
ker ne znaš več
in ker nočeš
da bi bila kristalno čista

ROJEVANJE UMETNOSTI

kdaj in kako
se rojeva umetnost
ne veš
nihče ti ni razložil
rojeva se ponoči
ko še mrlič zahteva
svoje spanje
takrat slišim
vidim
česar kdo drug ne more
in ne zna.

POGLEJ RAZJARJENO NEBO

poglej razjarjeno nebo
kako se bliska
kako kaže svojo jezo
v njem se skriva
jeza sonca

kaj ga je prijelo
ne vem
vem le to
da tudi svet grmi
ko sliši šepet
bobneč
ko tuli iz gozdov
ki so posekani
kot ti

IZ BLIŽINE

Tiho je žuborel
potok iz bližine.

Neko nežno pesem
so prepevale brzice,
kakor da bi postajale
pesniške vrstice.

Iz bližine začutil sem
božji dotik in to srce,
ki skočilo mu je v objem.

Rahli in šumeči valovi
brzic so poniknili,
tiho v vročini usahnili.

Ostal je le potočni kamen
in smrad pomrlih rib.

O čem sploh ta moja
čudna pesem čudno govori?

ŽALOSTNA NOČ

Njene oči so bile žalostne.
Njen pogled utrujajoč.

Žalostna noč,
ki je ne morem opisati
ali razložiti.

Luna na nebu je sijala
in zadnjo noto na mojo pesem dala.

Na koncu ostala je le
prazna sled žalostne noči.

OBČUTEK MINLJIVOSTI

Tiho šepetanje, nočne sence,
ki brez pravega razloga
razlivajo se do zadnjega kota.

Sam na tem svetu,
pustem in praznem planetu.

Nekoč vse bo minilo
in iz sveta izginilo …

Ta občutek minljivosti
me prevzema in strah
se skriva na koncu tega sveta.

Občutek minljivosti.
Hrepeni, le hrepeni
po iskreni ljubezni.

RUDARSKA PESEM

Predor in tema
na vse strani.
Tema je njihov kruh.

S kladivom tolčejo,
s krampom kopljejo.
Tema je njihov kruh.

Tema je njihov kruh.
Tema vladar in gospodar
njihovih duš.

Noč in dan
se spuščajo v brezna
in iščejo, kopljejo rudo.
Tema je njihov kruh.

Izmučeni, utrujeni,
umazani se vračajo zvečer.
Tema je njihov kruh.

To je njihov vsakdan.
Pod zemljo so doma.
Dela njihovega nihče ne pozna.
Tema je njihov kruh.

O rudarjih in rudnikih
ta pesem govori.
Tam ni luči. Tam je tema,
ki straši. Tam jo znoj.
Tema je njihov kruh.

Noč in dan prepevajo krampi,
lopate in vztrajni rudarji.
Njihova pesem je temna.
Tema je njihov kruh.

SOBA BREZ OKNA

Ko sem se rodila, si bil v meni.
Urok življenja naju je razbil
in bogovi so s svojimi strelami
ločili najino skupno srce.
Od takrat izgubljena tavam
in te iščem med nebom in zemljo.
Čutim, da sem brez tebe samo pol človeka.
Ker realnost ne pozna moje žalosti
mi počasi uničuje telo in zavest.
Pahnem se v prepad
Soba brez okna.
Srce brez mesa, utripa na drugi strani ulice.
Vrata so zaklenjena.
Zarjaveli tečaji spodbujajoče kljuvajo domišljijo.
Hočem ven!
In ko že popolnoma omagam in obležim v postelji,
se spremeni ritem mojega razpokanega srca.
Odprem oči in z utrujenim pogledom
ob sebi začutim telo z enako bolečino.
Takrat se zavem, zakaj moje srce sedaj pleše
v novem ritmu.
Ponovno sva se našla.
Sedaj nama ni več potrebno tavati
in iskati med nebom in zemljo.
Še isto noč s skupnim utripom srca zaspiva.

OREH

Pod orehom kamen
smrad z gnoja
s katerega se še kadi
iztrebki so še topli
deklica se je zatekla v njegovo senco
iz Kociprovih goric
so priletele lačne vrane
prežale so na piščance
zagledala se je v zid
ki je bil še krvav
zjutraj so pobijali mlade muce
zmetali so jih z glavo v zid
zakopali še napol žive v zemljo
nanjo pa posadili spominčice
in to prav danes, ko je na mizi potica

MAVRICA

mavrica posije
na pohodno potko
skozi smrekove veje
spomladi
se dotakne lešnika
pozdravi mušnico
blatno močvirje
udarjanje konjskih kopit
skozi mavrico
smrekove veje
spomladi

NJEGOVA ZGODBA

vstopil je v sobo
prebudila se je
zakričal je:
»to je moja zgodba«
ni ga poznala takšnega
hodil je gor in dol
ogorčenje
z obeh strani
stisnila se je v kot
po licu so ji povzele solze
zagrabil jo je za lase
zakričal:
»ne gane me
tudi kurbe jočejo
naučil sem se
ali čutiš mojo bolečino,
moj boj?
zakaj si me rodila?
bi stopila v mojo kožo?
režejo me na živo
cvrejo
bodejo
sekljajo
sramuješ se me
nisem lep
nisem obrit
nič nisem zate
a jaz
sem samo želel biti človek
na katerega bi bila ponosna«

SKUŠTRANA PESEM

prihaja bela podoba
z vranje črnimi lasmi
živo rdečo šminko
šminka je razpacana
ustnice pogrizene
divje me gleda
zmotila sem jo
v zdravniški sobi se je valjala
urin kazalec je kazal dve zjutraj
ležala sem blaženo
mirno
črički so godli
postajalo me je strah
da se ne bom pravočasno vrnila
noht na nogi je črnel
črnela sem vsa
kaplje znoja
dihala sem vse redkeje
oči so bile željne pisanih travnikov
zapreženih konjskih voz
babičinega objema
njenih spletenih las v kito
črna lokomotiva na paro je prisopihala
kurjač je nalagal premog
imel je samo en velik zob
umazane roke
so segle po mojem životcu
grabil me je za palec na nogi
napol sem ležalana tleh
nerazumljivo sem mrmljala
pozvonila sem
prišla je medicinska sestra

1.

V našem vrtu
Trideset spominčic
na enem mestu.

2.

V našem vrtu.
Motovilec gospodar.
Poln mineralov.

3.

Razcveteli so se.
Narcise se šopirijo
v našem vrtu.

4.

Pričakujem sad.
Razcvetele so se češnje.
Prelepa radost.

5.

Češnja je prišla.
Iz Male Azije.
Njena pradomovina.

6.

Še raste na vrtu.
Cvetje oranžno.
Ognjič na dežju.

7.

Sluz v sapniku.
Češnjin čaj ga razkraja.
Izkašljujem.

8.

Češnje v žganju.
Svoje utrujene ude
masiram z njim.

9.

V Osjeku
je Tivanovac Miro
v osir dregal.

10.

Čokolada.
Dolgo je čakala name.
Zdaj na mojo drago.

11.

Bogat ulov.
Lovci so pobili svinje.
Divje svinje.

12.

Mesto se imenuje
Luka pod Veležem.
Moj oče Luka.

13.

Moja mama.
Bila je najlepše dekle
v mestu Luka.

14.

Velika zabava.
Džakovški karneval.
Vsi so kot buše.

15.

Stanko Krezić – Brko.
Moj upokojeni brat.
Iz Semeljaca.

16.

Daleč je.
Semeljaški gozd daljni.
Lovci to vedo.

17.

Čipka iz Džakova.
Slavonski fantovski dnevi.
Velika zabava.

18.

Lisičji kožuh.
Od lovcev lisica
denar zahteva.

19.

Ptice belice.
Prihajajo po vrstil.
Najprej lastovke.

Strupena kača
skozi travo se plazi.
Išče jagode.

Ogenj razsaja.
Trnje in ščavje požge.
Zemlja se greje.

Papir izgori.
Osmojene besede
vriskajo v pepel.

Lokvanj na vodi
razkazuje belino.
Zvečer se zapre.

Zvezde so mirne.
Mesec drsi po nebu
jutru naproti.

Deževne kaplje
napajajo suho prst.
Deževnik pleše.

MOJA KLET

Vedel sem, da so bili nekje v bližini …

Morda so bili celo skriti za prvimi vrati in so prisluškovali, kako kričim. Predstavljal sem si, da se privoščljivo smejejo. Moj strah, ki je naraščal, jim je povzročal temno, sladkasto ugodje. Moji kriki so postajali vse tanjši, podobni cvileči žici, ki se je zvočno gibala za vrati, trčila vanje in se potem razblinila navzven.

Nikoli več ne bom videl. Oči se mi bodo navadile na to temo! Ne bom videl!

Srce mi je tolklo po prsih kot roke po bojevniškem bobnu. Mislil sem, da mi bo vratna žila počila in iz sebe izlila nekaj poslednje svetlobe. Ko bi vsaj bilo majhno okno. Ko bi vsaj od nekod prišel majhen košček svetlobe. In ko bi ne bila ta klet, najtemnejša klet na svetu, tako razvejana. Imela je na stotine hodnikov, ki so vodili kdo ve kam. In zdaj me je prešinilo, kar je govorila babica – da v tej kleti bivajo čudni zvoki in da se ljudje bojijo iti noter zaradi strašne teme.

Toda kaj, ko je stikalo zunaj! Edino stikalo, pot do svetlobe, je zunaj!

Oči sem imel suhe, skrhane, da so se skoraj sesedle skupaj. V njih je bila popolna tema. V mene se je privalil težek napad panike. Kot srhljivi morski val, poln hrapave rje in jedke soli. Znoj mi je tekel po prestrašenem hrbtu. V temi sem se naslonil na steno. Zdelo se mi je, da ne bom nikoli več videl. Oči sem si pokril.

Tema! Povsod tema!

Temno, tresočo roko sem tipal z drugo temno, tresočo roko, tipal sem temne okamnele noge, ki so bile težke in polne krvi, potipal sem tresoče ustnice, trebuh, ki se je dvigoval in spuščal kot poblaznel. Strah me je oklepal kot temna veriga. Hotel sem spet zakričati, a ni šlo. Grlo je bilo skrčeno. Strah je pokradel vse besede iz njega in vse krike. Police na glasilkah so bile popolnoma prazne.

Pa je močno počilo nekje v daljavi kleti. Groza se me je polastila, odprla mi je temne oči, kot črne, boleče cvetove, ki se razprejo, ko jih poljubi sonce in jih ubije s svetlobo. Mene je poljubljala tema. In znoj po koži. In hlad dolge votle kleti, v kateri je nekaj škrtalo, pokalo in v kateri je smrdelo po strupeni plesni.

Zdaj sem se zdrznil in pričel spet tolči po vratih. Kako sem uspel vstati, ne vem. Z vsem telesom sem butal po temni grozi. Norel sem. Raje bi umrl. Raje bi bil brez zvoka, brez potne kože, brez srca, ki je tekalo v krogih po prsnem košu, kot da bo zdaj, zdaj padlo v strašljivo brezno blaznosti. Krik, ki sem ga izvil iz sebe, bi moral kdo slišati …

Znova sem se sesedel na tla. Kar sem razločil, je bila kopica korakov z vseh strani temne kleti. Zvoki, ki so se približevali moji truplasti pojavi. Skrčil sem se vase. Trznil, kot bi me kdo z iglo. Zahlipal sem. Ustnice so se mi zatresle. Nekaj hladnega je pihnilo vame. V trdi temi se je sklonilo nadme in puhnilo vame mrzel zrak, podoben plesnivemu ledu.

Ušesa so mi napolnile cvileče violine. Vlekel sem se vzdolž stene, se stiskal vase, kot zarodek, ki ne želi na ta svet. Zvokov je bilo vedno več: cvileča violina z enim samim paničnim tonom, v daljavi pa vse glasnejše cviljenje umirajoče svinje. Tako cvili le tista svinja, ki ji človek z velikim mesarskim nožem pokroviteljsko razpara mehek trebuh in izvrže kepo toplih črevesastih kablov.

Iz teme je privrel vonj svinjske krvi. Na vratu sem čutil strahoten mraz. In zatem še po levi roki. Tisto nekaj, od tam, me je otipavalo z mrzlo bližino, čeprav se me ni nikoli zares do konca dotaknilo. Po telesu so se mi sprožali ledeni mravljinci, kot majhne steklene ampule.

Takrat sem nekoliko privzdignil glavo s tal in bruhnil. Želodec se mi kar ni nehal krčiti. Pod rokami na tleh sem začutil toplo brozgo, ki mi je udarila v nos. Bruhal sem v nedogled, okrog pa so cepetali zvoki kot poskočni otroci groze: cviljenje svinje, ropot mrzlih duš, nečesa, kar je stalo ob meni, me z vseh strani tipalo z očmi in vsake toliko pihnilo ledeno plesen vame.

Zunaj so vsi vedeli. Prisluškovali so. Glasen smeh je napadal enega za drugim. Nekateri so, kot pelargonije smrti, viseli z balkonov in se zvijali od smeha, spet drugi so hodili okrog bloka, držeč se za trebuhe, tako sladek in opojen je bil ta smeh.

Jaz pa nisem nehal bruhati. Usta mi je napolnil grenek žolč. Po tistem je privrelo iz mene nekaj tople pene, to sem čutil, in potem sem bruhal še vroč zrak. Slišal sem, da je nekdo zrušil kletna vrata, me prijel za roko in me zvlekel ven …

To je bilo zadnje, kar sem čutil ali slišal od zunaj.

Zdaj sem ves čas v kleti, zaprt sem v svojo tesno klet. Moje oči so v celoti napolnjene s temo. Moj nos je zaprt v rešetke, proč od tistega zunaj. Vonj tople svinjske krvi in zatohle plesni je moj vsakdanjik. Tudi okušam samo še kri, strah in plesen. Drugega mi jezik ne omogoča več. In v ušesih vsak dan slišim svinjsko cviljenje, poskočne korake od tam in en sam panični ton violine.

In tipam hladno kletno steno, na katero sem prislonjen v silni življenjski muki …

OBMOČJE NOROSTI

Taboriščem

Ko smo se premikali skozi temno cev, kakih milijon nas je bilo, je šumelo drevje v naših glavah. Nekdo je pričel peti, drugi so bili popolnoma tiho. Dišali so kot razcvetelo taborišče. Nekomu se je v temnem zidovju cevi prikazoval jekleni človek. Tak, malo nagnjen, kot bi se bal sirene, ki je zatulila v mehkem območju sveta. Korakali smo z mnogimi nogami. Naše roke so bile temne, ob telesih zravnane in zelo lepljive. Nekdo je tudi zakrvavel v območju norosti. Skoraj bi nekaj rekel, pa ni.

Cev je bila dolga, na koncu zožena kot orjaški svinčnik. Mi smo šli proti konici tega zožanega vesolja. Potem je nekdo rekel, naj se ustavimo, ker gre preko nas postelja. In res je lebdela velika postelja, na kateri je ležal diktator v svoji najbolj zviti drži. Bil je povsem nag. Gosenice so plezale po njegovem otrdelem penisu, on pa se je le smehljal in zavijal z očmi. Na nas je tekla njegova slina. Tipala nas je pohotna rjuha, ki je visela navzdol. Šla je čez naše redke lase, kolikor jih je še ostalo. Po stenah cevi so mrgolele uganke, utripali labirinti, ena od senc je vprašujoče zamomljala: človeštvo? Diktator se je skrčil. Iz gosenic njegovega penisa so vzleteli težki metulji jekla. On se je le smejal. Postelja je odlebdela …

Spet smo se lahko premaknili. Vzdolž cevi je potekala skupna hoja. Korakati smo morali vsi v enem skupnem taktu: leva, desna, leva, desna, leva, desna, leva, desna, …

Nekdo je padel. Postal je trd. Nekdo drug je stopil do njega, do novega, kamnitega človeka, in z vso silo udaril po njem. Raztreščil se je. Tam daleč spodaj je neka ženska brez oči in las narahlo zamrmrala slovensko narodno pesem, da so vse podgane stekle po stropu – kot premikajoči kapniki temne groze so tekle. Vrata so ponovno škripala. Povsod je tulila človeška kri. Temno grlo je požiralo naše v taktu premikajoče se ude.

Leva, desna, leva, desna, leva, desna, … sloni menda hodijo tako, …, leva, desna, leva, desna, …, drevesa se menda gibljejo tako, kadar je blizu veliki tornadni sunek smrti, …, leva, desna, leva, desna,…, denar pada tako, kadar ga nekdo meče v zaporedju lastnega vonja, …, leva, desna, leva, desna, leva, desna, …, tako se menda premika tudi vesolje, vrabci pod streho, ko se ta dvigne in jo odnese z žlebovi vred …

Tako hladno je bilo, ko se je zid pričel krušiti. Ljudje so postopoma padali. Kot brisače, ki jih je bog zavrgel, potem ko si je vanjo obrisal mokrotni razporek na riti. V zraku je visel vonj ran. Podgane so se lizale, cele in po koščkih. Nekdo jih je postopoma odrl iz kože in pahnil v temo. Na koncu, v konici, je bila vse manjša svetloba. Vse se je zaprlo. V popolni temi smo se pričeli tipati. Človeška trupla, potuhnjene mase čustev. Nekdo je jokal, nekdo je kašljal kri, nekdo je kašljal hrepenenje, nekdo je imel napad panike in je otrpnil, nekdo je planil v histerični smeh, nekdo je renčal kakor zver. Otipavali smo se, se mečkali, si pulili lase, se brcali, da je zaplala topla kri povsod. Kot račke so odpadali udje po temni cevi. Ljudje so postopoma razpadali. Novi val podgan je preletel vsrkano temo. Počasi so potihnili bridki glasovi.

Jaz pa sem še nekaj časa razmišljal o tem, kako bi bilo pojesti zeleno travo iz sanj, na katero se zlepijo orjaški polži in se slinijo skozi čas. Potem pa sem razpadel v pepelnat slinček, ki si ga je smrt zavezala okrog vratu, ko je pojedla naša trupla.

ČRNI POLJUB

Vojni in Krzysztofu Pendereckemu

Ona se je odpravila od doma natanko ob 18. uri in 33 minut. Takrat je pogledala na svojo črno ročno uro, ki ji jo je poklonila njena mati, preden je umrla za pljučnim rakom. Popravila si je dolge svetle lase, zaklenila vrata stanovanja in ključe pospravila v torbico, ki jo je stisnila k telesu, kakor da bi imela na sebi visečo maternico. Po stopnicah se je iz drugega nadstropja zagnala s precej odločnimi koraki, da sta dva fanta, ki sta ravno stala na hodniku prvega nadstropja, pogledala, kdo gre. Z nosovi sta dotipale do nje, saj je dišalo po parfumu, kot bi vanju udarila velika dišeča hruška. Strinjala sta se, da je ta soseda dobra mačka in se še nekaj časa pomenkovala o njej. Potem je šla še mimo dveh starejših gospodov, ki sta prav tako kaj hitro zaznala hruško v svojem ostarelem nosu. Med nosne dlačice se je pognal vonj in se razrasel v dišeče drevo. Odprla sta ji vhodna vrata bloka. Obema je pogled zdrsnil po njenem svilnatem vratu, valovitih laseh, po krilu, ki je komaj še prekrivalo njena mladostna kolena, po bluzi, ki se je odpirala kot dvojni cvet bujnega oprsja. Čutila je poglede na sebi, zato se je še bolj oklenila svoje rdeče torbice, ki jo je pritiskala h kostumu rjavkaste barve. V kombinaciji s čevlji je bilo povsem jasno, da ji barve v življenju veliko pomenijo in da dobršen del svoje plače zapravi za lepe obleke. Sedla je v avto in se že skoraj odpeljala, ko sta ji na šipo potrkala dva moška srednjih let in …

…

Ura je bila natanko 18.33, ko je on zapuščal hišo. Na balkonu sta stali njegova sestra in njena prijateljica ter se hihitali. Sestrina prijateljica ga je pogledala od nog, kjer so bili rjavi čevlji, preko rjavih kavbojk in rjave srajce, vse do vrha glave, na kateri so se svetili črni kodrasti lasje. Odprl je vrata garaže in sedel v avto. Počasi je speljal. Ko je z dvorišča zapeljal na zunanjo cesto, sta tam stali dve starki in buljili vanj. Bil je trenutek, ki se je prekinil s pogledom v vzvratno ogledalo. Za avtom sta stali ženski srednjih let in zmajevali z glavo. Šele tedaj je opazil, da je med vožnjo z dvorišča prevrnil lonček z visečimi pelargonijami, ki so v loku z ograje padale na tla. Še nekaj časa je gledal ženski par pred seboj in ženski par za seboj. Končno je pretrgal mučen časovni zatik in stopil iz avta. Pobral je črepinje lončka, popravil rožo, ko je prišla na dvorišče sestra s svojo hihitajočo se prijateljico. Vzela je črepinje in ga gledala, kot bi bilo kaj narobe. Z vseh strani so stale ženske in ga gledale. Šest jih je bilo in vse so pritiskale z očmi nanj, in potem, ko je sedel v svoje vozilo, še na avto, da se je navidezno krivila pločevina. Speljal je, a starki pred njim se nista hoteli umakniti s ceste. Potrobil jima je nekajkrat, a se nista premaknili. Zdaj je odprl avtomobilska vrata in izstopil …

…

… jo zaskrbljeno gledala. Odprla je obe sprednji šipi. Enemu je molel izpod ustnic šop krivih zob, drugemu sta se spredaj nastavljala dva nekoliko gnila. Da je po poti izgubila dva zavitka papirnatih robcev, še opazila ni v vsej naglici. Vsak od njiju ji je dal en zavojček, se nasmehnil in globoko zajel zrak iz njenega avtomobila. Hruške so se razrasle povsod. Na nosnicah so jima vreli vroči sadeži, tako jima je zadišalo. Sploh se nista mogla nehati smejati, tako radostna sta bila. Zahvalila se je, zaprla šipi in speljala. Po daljši cesti je šla … Po tisti zelo dolgi, mučni in trpki, posuti z mrvicami nočne groze. Tako se je stemnilo, nenadoma, kot glasba Krzysztofa Pendereckega. Vozila se je, luči so še komaj predirale temo, ki jo je stiskala za volan. To ni bila noč, pač pa gmota milijonih črnih ptic, zmečkanih, speštanih v črno letečo maso, skozi katero se je komaj še prebijala z avtomobilom. Vmes je pogledala na svojo črno uro, ki se je razlezla kot boleč žolč po dnevu. Vedela je, da zamuja. Nekam zagotovo zamuja, saj vsi venomer kam. Avto se je ustavil. Zunaj je zagledala svetlobo, ki je tulila …

…

… ter ju prijazno nagovoril, jima povedal, da nima časa, da je pozen in da se naj vendar umakneta. Pa se še vedno nista. Njune oči, se mu je zdelo, so pobliskavale. Eno oko starke je utripalo rdeče, drugo rumeno, drugi starki so oči utripale zeleno. Dva očesna semaforja, si je mislil. Vedel je, da ga bo najbrž spet napadla migrena. Take reči so se mu dogajale zmeraj, ko ga je napadla migrena. Končno sta starki pihnili jezno v zrak in šli na rob ceste. Sedel je v avto in odpeljal. Po daljši cesti je šel … Po tisti zelo dolgi, mučni in trpki, posuti z mrvicami nočne groze. Tako se je stemnilo, nenadoma, kot glasba Krzysztofa Pendereckega. Vozil je, luči so še komaj predirale temo, ki se je lepila tudi na volan. To ni bila noč, pač pa črno platno, v katero se je zaletel, da je avto razpadel na jeklene prafaktorje. Vse je bilo počasi in vzporedno, le on je stal povsem vzravnano na sredi vsega tega črnega lomljenja. Čas se je vkrcal vanj, ko se je spomnil, da zamuja. Da bo zamudil! Saj vendar vsi vedno kam zamujajo. Okrog njega se je vrtinčil veter, nad njim so se razplastile volnene simfonije. Zadušljive zvezde so dihale, tako da so sople skozi luno in kašljale gosto zvezdnato sluz. V njih se je zbrala vsa slina tega sveta. Tudi njegova. To je bila slina, ki se je pocedila iz časa. Vedel je, da bo pozen, toda ni se mogel premakniti. Okrog njega so tulili vetrovi. Hodili so po orjaških hoduljah, ki so se premikale skozi temne sokove neba. Potem je zagledal. Kar je zagledal, je bilo skoraj …

…

… kot svetla božjastna deklica, kot volkulja s ponorelo vagino, ki so jo praskali ognji iz vseh strani. Bila je prhka ljubezen, taka … copatasta, kremasta, razmazana po pokrajini, posuta s prstjo, opremljena z orjaškimi drevesi; dišala je po mrtvih glasbilih in pozabljenem vetru. Ona je samo gledala, kako so se hruške lepile na ljubezen, jo nadišavljale in ji nekaj šepetale v jeziku hrušk, v hruškah jezika. Temne ptice so se redčile. Pokrajina je bila polna pevskih zborov, neskončnih pevcev, ki so prepevali himno O YOU TUBU. Medmrežja so se slekla in bil je zaprt, tisti trenutek, da se je ona prijela za torbico. Svojo visečo maternico – varnost, mamico, dudico, slinček … Očeta pa ne! Njega pa ne! Kako jo je otipaval po bedrih, kako jo je ščipal za mehka bleda lica, ko je bila še majhna deklica. Njegovi poljubi so bili kot veliki sluzasti mehkužci na ustnicah, ki so se zatem ugreznili v njeno dušo. Do konca so ji oslinili srce, spomin, celo do biti so posegli s sluzjo. Očka je bil v njeni glavi, ko so ji čudno zagorele prsi, ko so zbori prepevali. In se premikali nikamor. Oči so jo zabolele, ker pokrajina ni nehala biti: glasna, dokončna, stopnjevana, nabrekla, kašljava, slinasta, do konca zaripla! Zavpila je, ko se je veliki trezor odprl in se je vsul ničvredni denar iz njega. Ne za dolgo. Naglo se je raztopil in pevci so jedli sladkorno peno, nastalo iz bankovcev. Potem so jim pokali napeti prozorni trebuhi. Enemu za drugim. Zvok je spominjal na petarde, ki raznesejo zdrizasto grozdje ali toplo črevesje zajca. Ni mogla gledati. A ko je zaprla oči, je spet videla. Vse to. Ko si je zatisnila ušesa, je slišala. Še bolj in do konca. Vse, vsako podrobnost, vsak krik pevca, ki mu je počil trebuh. Ni nehalo pokati. Ni nehalo, niti za hip, čeprav čas v tem kotlu sploh ni obstajal. Mimo se je pripeljalo kolo …

…

… mrtvo. Le na drobno je še živelo. Bilo je njegovo čelo, ki se je zaletavalo v njega. On se ni mogel premakniti. Do trenutka, ko se je lahko ... A takrat se je premikal drugače. Metalo ga je. Skakal je po eni nogi, padel na roki, se odbil, se zvil, sprožil kot gumica iz lastne hrbtenice, spet padel, se skotalil, se raztegnil po zemlji, ki je bila polivinil, se zravnal, odbil, prekucnil, s tilnikom udaril ob sebe, se zamašil, obstal, v neki kockasti obliki je čutil polivinil. In odločne korake, ki so maširali po njem in ga luknjali. Spomnil se je vseh svojih prednikov, čeprav ni nikogar od njih poznal. Prišli so. Suhi. Stanjšani. Koščeni. Pokali so kot tenkočutna keramika, polna modrih žil na beli koži. Oni so bili, ki so bili zaprti v taborišču, ki so umirali v plinskih celicah, ki so padali v jame trupel, ki so jih razmesarili prostaški naboji človeštva. Tipali so ga in slačili. Bolj ko jim je hotel zbežati, bliže so mu bili. Hladni prsti so ga trepljali, roke slačile. Zdaj je bil povsem nag. Po vsem telesu so ga tipale mrzle roke umrlih. Koščene reze je čutil in nekaj podobnega ogabni mrzli keramiki. Po tilniku so se mu spustili mravljinci, vse do stopal so potovali. Še so ga zibali, gnetli, se ga dotikali, mrzle kosti so ga opozarjale, da se bliža nago nebo, da se bo spustilo nanj in ga zajahalo. Od daleč so se oglašala taborišča. V ozadju je stala borza. Gorela je. Ljudje so skakali iz nje in se spreminjali v počene kovance. Ko so padli na tla, so se preklali kot mehka zrkla, kot jajčna lupina, iz katere je brizgnil krvavi rumenjak časa. Nebo ga je z vsem telesom zajahalo. Hopsalo je po njem, medtem ko so koščeni ljudje stali naokrog in molčali. Sedlo je na njegov penis in se radostno zibalo. Zvezde so se našpičile kot globoke temne bradavice. Začutil je krčevite monsune, ki so se sprehajali po njegovi koži. Prepustil se je. Nebo se je nabijalo nanj in ga gledalo pod seboj. Luna se je krčila in širila kot gumijasta vulva s svetniškim sijem. Vse do jajc je čutil nebo: višino neba, razprostrtost po pokrajini, taboriščih, ki so dišala po plinih, in borzi, ki je tonila kot nesrečna želatina. Tresel je nebo na sebi in nebo ga je radostno prekrilo. Premetavalo se je s tolikšno hitrostjo, da se je vsa pokrajina skrčila vanj. Prišlo mu je. Njegova črna sperma, polna zmagovite krvi, je pljusknila v visoka jadra smrti. Planeti so jo posrkali, njegovo počrnelo spermo, po slamicah so jo popili in ga radostno obkrožili!

…

… in trikrat pozvonilo. Pedali so se sami poganjali. Nastajala je bomba. Kupi želodov so se večali, kupi zemlje, srhljive krtine iz črevesja in človeških glav, ki so se še vedno smejale. Bomba je bila in na drsalko se je nasadila. Ta je drsela po zaledeneli pokrajini, ki se je menjavala vsako tisočinko sekunde. Ona je gledala, ona je poslušala. Tudi če je zaprla oči, je videla, tudi če si je prekrila ušesa, je slišala. Bomba je drsela, dokler ni obstala kot rahitična kost sredi zaledenele pokrajine in zajokala. V bombi je bil njen oče. Jokal je. Skozi bombo so lezla njegova usta. Hotel je priti ven, iz samega sebe, a ni šlo. Jokal je, hlipal, rotil, se ščipal, udarjal. Dokler se ni bomba naveličala in jo je razneslo. Očeta ni bilo več. Na tej strani se je sušil čas, kot prestrašen bezeg je visel … navzdol.

…

Nenadoma se je vse umirilo. Po hribu zraka je prišel on, ki se ga ni več spomnila. Nag je stal v prahu, črn od krvi, luknjast po telesu, zvitih kosti, preklanih zrkel. Tak se ji je približal in ona njemu. Skoraj sta se izoblikovala v Rodinov Poljub, naga, strastna, črna, pepelnata, sajasta. On jo je mazal po obrazu, jo lizal po koži, ki je oddajala vonj kuge in občutek smirkovega papirja. Jezik mu je krvavel, tako jo je lizal. Ona je njega božala po hrbtu. Tam je bila koža kot ostro skalovje, kot svetleče steklene črepinje, ki so jo rezale po dlaneh. Kri je kapljala povsod, a nista se nehala božati in poljubljati. Naokrog so divjali tanki, streljali so prozorni vojaki, bombe so padale, nekdo je polil kislino po ljudeh, nekdo je vrgel mednje krvoločne viruse, ki so požirali življenja, nekdo je odvrgel plin, ki je ljudem ustavil dihalne mišice, nekdo je metal ognjene konice, da so se zarivale v meso ljudi in ga cvrle. Oglasil se je alarm. Nebo so prekrili strahotni jekleni brizgalci. Brizgali so kislino, bombardirali so pusto, osivelo zemljo. A njiju ni nič zmotilo pri dotiku in oblikovanju. Zdaj, ko sta bila povsem kot Rodinov poljub, sta se globoko lizala. Kri se je mešala s krvjo, po ustih je tekla toplota kot zaljubljena milnica. Nenadoma sta jima jezika odpadla in drug drugemu sta začela žvečiti trd, gumijast jezik, iz katerega je brizgala žgoča kri. Žvečila sta z oddaljenim pogledom, njuni zobje so se krhali, iz ust jima je tekla masa življenja. Takrat je nekdo, v enkratni daljavi, zavpil, da je tega poljuba že zdavnaj konec …

…

Novica

Ob 18.33 se je zgodila huda prometna nesreča. Najprej je mlada ženska trčila v pešca, za katerega se je kasneje izkazalo, da je njen oče. Ta je umrl na kraju nesreče, takoj ... Njen avtomobil je nato zaneslo v drug avtomobil, v katerem je sedel mlad moški, ki se je najprej zaletel v utripajoči semafor, potem pa je njuni vozili zaneslo s cestišča v prepad. Čeprav jima je medicinsko osebje nudilo pomoč, sta na kraju nesreče hitro zatem umrla. Truplo mlade ženske se je ves čas oklepalo torbice, ki jo je odstranil šele mrliški oglednik. Nesrečo je opazovala skupina šestih žensk in šestih moških različnih starosti. Največja zanimivost pri vsem pa je, da se je na kraju nesreče, potem ko so umaknili uničeni vozili in vse počistili, pojavilo veliko drevo hruške in snop pelargonij, ki so padale z njene krošnje. Domačini trdijo, da tega prej ni bilo tu – a kako to razložiti? Biologi pa: gre za nenavaden pojav, poseben primer naravnega sožitja, ki bi ga lahko primerjali le s pristnim človeškim poljubom.

POTEM PA SNAJPERIST

Čakal sem te na kamnih. Čakal in gledal, kako se je dan nagubal in počil v sivkasto prevleko.

Počasi se je temnilo …

Moje oči so, kot baterije, iskale lupinge žuželk. Ker, ko sem te čakal, veš, je letelo mimo veliko žuželk. Letelo po zraku, utripalo v zgoščeni membrani časa in prostora. Bili si insekti, o da!

Komarji, skoraj približani lepoti stekla. Bile so muhe – trapice sploh niso vedele, da je to njihov zadnji prelet nad srčnim utripom nekoga. Bili so hinavski pajki in bili so metulji, ki jih nisem videl še nikoli poprej.

Čakal sem te, še dobrih deset minut je minilo od takrat, še nekaj klopi je naglo padlo skupaj, še nekaj železa se je zvilo v plahi, kovinski jok …

Ko sem te čakal, je ženska jokala bolj od otroka, ki ga je peljala v vozičku. Ko sem te čakal, je bila to mlada mamica s posušenimi dojkami. Med čakanjem nate, točno takrat, o da!, je stopila k meni in me vprašala z obrazom utrujene votline, kako naj preživi s tristo evri in z majhnim naročjem zvončkov.

Vmes se je do konca stemnilo, kakor je to v navadi vsak večer …

Vmes je počilo na stotine vznemirljivih avtomobilskih gum. Vmes je razneslo oko perzijske mačke v daljavi. Vmes je zažvenketalo grmovje. In vmes, veš, takole vmes, je šla mimo utrujena starka z rameni, zabitimi pod pločnik.

Vmes sem, ker sem že predolgo čakal, stekel v prozorno pesniško mast. Vmes sem se prestavil od violine do notnega okruška. Vmes so me oropali: mojega zvočnega obraza in mojega zvočnega telesa. Vmes sem pomislil, kaj je za vsakim žarkom teme. Za okroglim pročeljem lune. Za alkoholom v rožah, za rožami, pospravljenimi v lične pakete večera. Vmes si tudi prišel …

Šla sva in pomenkovala o pesnjenju. O tem, kako reagira hitra hrana v želodcu. O vedeževalcih, o politikih in gradbincih, o sijajnih odtenkih ciganske glasbe in o nekem orkestru, o filmih, ki krožijo še dolgo zatem po naših glavah, o pesniških zbirkah, in pesmih, ki se zavozlajo kot tenke niti med naše noge, da še komaj stopamo naprej.

Vmes sva tudi sedla na klop pred belo zgradbo. Prisluhnila sva vetru, ki je prinašal zvoke. Videla sva skupino mladih, ki so se iz avta na daljnem parkirišču življenja spustili po stopnicah, nekam v diamantno brezno, s hitrostjo, kot bi jih srknila slamica, in že jih ni bilo več. Vmes sva poslušala, kako je delal veter zvočne svaljke iz zastave na pročelju bele zgradbe. Pokljal je z njo in se zaletaval v njeno telo iz blaga. Toda le nekaj minut.

Potem je …

Potem je … kako naj ti to povem?

Potem, za tistim, pozneje, toda hipno in zelo hitro … je vse potihnilo …

Midva sva gledala vodoravno. Zastava je mirovala, kot bi zamrznila. Tudi vse drugo je zamrznilo.

Pogledal sem te …

Kot v čistem ekspresionizmu je od nekod na tvojem čelu zrasla velika rdeča laserska pika. Tako tihega prostora še nisem doživel.

Potem sva ga zagledala. Ogromno gmoto v temi, snajperista na visokih stopnicah, nekaj metrov proč.

Ti si rekel, da obstaja več premic, po katerih bi bilo mogoče zbežati. Jaz sem se samo nasmehnil. Kar je bilo prej na tvojem čelu – rastoča rdeča laserska lučka – se je zdaj premešalo v mojo prestrašeno slino. Snajperist mi je meril v odprta usta, v jezik, topel in breztežen, in v slino, ki je hotela kričati, pa ni mogla.

Potem sva ga videla v celoti …

Stopal je po stopnicah nasproti naju. Visok je bil kakih šest do sedem metrov. Povsem črn. Ni imel oči, ni imel ust, ni imel prstov, vsaj tako se je zdelo.

Potem je pika iz laserja zlezla med tvoje oči in vse, kar sem še zaznal, je bila brizgajoča kri, ko si obležal na tleh. Pod tabo so bili kamni. Kot oči raznih oblik, raztresene po nadvse dolgočasni zemlji.

Nobenih premic nisem imel več na razpolago, ko me je ustrelil, ko sem padel, ko so me po tleh obkrožili kamni, kot očesa teme, in me nepremično gledali brez vek.

Potem je prišel nad naju in naju gledal, kako se počasi ohlajava. Kri je bila topla in vrela na tleh ter suha in mrtva v najinih telesih.

Potem si izginil …

Potem sem izginil …

Snajperist pa ne. Celo oči so se mu prikazale in usta in temni debeli prsti.

In večer je bil ravno pravšnji, da je sédel na klop, si prižgal cigareto in zakašljal na tako miren način, kot še nikoli poprej.

Posvečeno Petri Z., po več letih ...

Zrak na južni strani Alp je bil topel, za nas celo vroč, nebo nežno ultramarinsko. Avtobus s študenti iz Češke se je približeval po ovinkasti cesti iz Ljubljane po hribu navzgor in navzdol in v daljavi se je že pomalem prikazovalo morje, širok Tržaški zaliv. Bolj ko smo se približevali morju, ki je bilo vedno večje in bolj vidno, bolj se je njegova gladina pod žarečimi sončnimi žarki lesketala, celo svetila. Tako smo počasi spoznali tudi bistveno manjši Koprski zaliv, obdan s kamnitim površjem. Nad njim so se tu in tam v izrazitem zelenju pojavljala človeška naselja, manjše hiške v majhnih vaseh, s strehami cerkvenih zvonikov na obzorju. Končno smo prispeli na cilj in na malo obrabljeni, na novo zgrajeni asfaltirani cesti, je naš vodja, črnolasi marksist Franta, dal ukaz:

»Postopoma izstopite iz avtobusa.«

Na vzpetini nad cesto je stal novi delovni tabor zveze socialistične mladine Jugoslavije, ki je kasneje služil kot rekreacijsko središče. Desno od širokih, na novo zazidanih kamnitih stopnic, so že bile postavljene opeke, ometane stavbe tabora in še malo višje na hribu je bil majhen kos zemljišča, širok za petino širine nogometnega igrišča in na njem so bili v dveh vrstah postavljeni šotori z lesenim ogrodjem za dve osebi. Sredi šotorišča je stal drog za zastavo. Njegov pomen smo morali čim prej preveriti v praksi. Ločili smo se, si poiskali vsak svoj par, s katerim smo potem spali pod istim šotorom. Jaz in Tom sva si izbrala šotor, ki je še bil na razpolago. Prav tako so nam pokazali, kje je razdelilnica obrokov in prostori za higieno. In da ne pozabim na najpomembnejšo stvar, kako in zakaj so bili v tistem času organizirani mednarodni mladinski tabori. Vodja slovenskega tabora je bil črnolas Srb, arhitekt, ki je določal naše naloge v zaključni fazi gradnje, učil je tudi filozofijo, kako se kaj naredi, pravzaprav kako sestavljati in zidati velike nosilne kamnite stene na strmino in kako delati terase med stenami, na katerih so kasneje stale mize s stoli in senčniki. V lepem vremenu se je tam gostilo.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo pred nami več tednov zanimivega dela na toplem sončku, prijetnih večernih zabav in druženja z lokalnimi študentkami in študenti. Ti niso prihajali samo iz Slovenije, temveč tudi iz Hrvaške in Srbije. Že takoj naslednji dan sem bil presenečen nad tukajšnjim sistemom dela in stanovanjsko politiko. Brigadniki so morali vstajati ob 6. uri zjutraj, »brigada, na moje povelje« in na osrednji drog so potegnili jugoslovansko zastavo. Sledila je brigadirska pesem Mi smo mladi bataljoni, nova četa novih dni, v naših vrstah so milijoni samih borbenih ljudi. Šli smo skozi vse viharje, neustrašeno naprej, dočakali nove zarje, gospodarji novih mej ... in šli smo na delo, tisti, ki so imeli popoldansko izmeno, pa so lahko še malo pospali. Vsak se je lotil tistega, kar mu je vodja tabora dodelil. Res je, da se je na začetku vse to odvijalo malo počasneje, skoraj mučno. Kot nekdanji delavec se nisem bal nikakršnega dela, zato mi je arhitekt stavbe dodelil pozidavo v dno položenih, šestdeset centimetrov širokih podpornih sten, nasproti stenam stavb tabora. Kar v redu delo, kamni so se polagali eden na drugega tako, da so se med seboj vezali, neravnine med njimi pa so se izravnavale z majhnimi nanosi gline. Glineni spoji med kamni so se nato sčasoma zarasli ali s pomočjo posajenega skalnega rastlinja ali pa s samozaraščanjem. Ta naš trud – če boste kdaj obiskali ta tabor – nemara je že pol stoletja tam. Celo naš podpis bi moral biti izklesan na eni kamniti stopnici »To so naredili študenti iz Češke«, iz Brna.

Že takoj na začetku se je bilo potrebno zaščititi proti morebitnim zdravstvenim težavam, kožnim opeklinami. Prvi dan po službi, tako kot mnogi drugi, se nisem in nisem mogel naužiti morja. Prvo pravo morje, ki sem ga videl, kjer sem lahko zaplaval. Ni primerjave z Baltskim morjem pri Rügenu, kjer smo bili pred časom, in kjer sem se, takrat v slabem vremenu, kopal. Tukajšnje morje je bilo občutno toplejše in tudi bolj slano, voda med plavanjem je držala na površini. In na površini je tudi bolj opeklo naša telesa. V prostem času sem, kot tudi drugi, lahko potoval, najdlje pa do pristaniškega mesteca, slovenskega Kopra. Tukaj, na samem koncu Koprskega zaliva, je bilo pristanišče, ampak zaradi majhne globine morskega dna ladje z večjo tonažo niso mogle pripluti. Le-te smo videli zasidrane na vhodu v zaliv. S pogledom na nasproti ležeč oddaljeni breg nasproti Ankarana, je bilo videti mestece Izolo. Šele kasneje doma sem izvedel, da je v njem več let živel irski pisatelj, avtor romana Ulysses, modernist James Joyce. Prav tako je bilo videti pristaniško mestece Piran, od koder smo se po končanem bivanju ob morju odpravili na jug.

Življenje v taboru se je kmalu uravnotežilo. V bližnjem gozdičku, ki se je raztezal na koncu zaliva, se je dalo, ko nisi bil na izmeni, v senci preživeti prijetne in samotne trenutke. Prav tukaj je bilo možno opazovati nemirno gladino morja, ki je zbirala različne odpadke iz oddaljenega območja, ki jih je tok tu neprestano ohranjal na kupu, enkrat v razpadajočem in drugič spet nazaj nastajajočem. Naše skupine so velikokrat obiskale italijanskega mestnega vinarja na bližnji vzpetini, na starem, vinogradniško urejenem posestvu. Močno sladkobno rdeče vino nam je kaj hitro dvignilo razpoloženje in bujno veselje in petje sta odmevala po soseski. Naš prijatelj Jenda, čemeren star samec in amaterski fotograf, je naredil nekaj skupinskih fotografij, kjer je jasno videti naše vsesplošno veselje. Enkrat se je zgodilo tudi to, da so italijanski karabinjerji pripeljali nazaj v naš tabor nekaj že vinjenih študentov, veselo razpoloženih zaradi prevelike količine vina, ki so kot zblojene ovčke tavali po okoliških vinogradih. V tistem času je bilo zelo preprosto prečkati bližnjo mejo z Italijo. Zblojeni opiti mladeniči so bili tako dobre volje, da so na poti nazaj učili karabinjerje moravsko narodno »Za starú Breclavu«, in še preden so se vsi skupaj vrnili nazaj v tabor, so peli tudi karabinjerji, čeprav so fušali, vendar je treba priznati, da so bili v očeh drugih, kot spremstvo, dobro zapisani.

»Molto bene. Bouna sera, signori!« so se ločili karabinjerji.

Sploh se ne spomnim, da bi tukaj kdaj deževalo. Mogoče so se kdaj pa kdaj zgrinjali nizki svinčeni oblaki, vendar dežja od njih gotovo ni bilo veliko. In tako so nam minevali s soncem obliti izmikajoči se dnevi z vidnimi rezultati našega dela in prav tako tisti, nevidni, trdne prijateljske vezi s slovenskimi in hrvaškimi prijatelji in prijateljicami. Pri vsej tej posebnosti nam niti ni uspelo ugotoviti pomen tega bivanja. Ampak tako pač je ponavadi: človek, ki doživlja nekaj posebnega, prijetnega, celo čudovitega, se tega zave šele, ko se vse konča, šele takrat se lahko tega spominja. Nekaj študentov je študiralo češčino na univerzi v Ljubljani, tudi Janez, ki mi je kasneje, ob obisku njegovega podnajemniškega stanovanja v Ljubljani, posvetil majhno gramofonsko ploščo s pesmijo Išel Janez za vojaka, imam jo še danes. Med njimi je bil tudi temnolasi fant iz bosanskega mesta Banje Luke. Občasno smo s temi fanti in dekleti hodili na sprehod po obalni cesti proti Kopru, saj pri nas, poleg kopanja, ni bilo veliko možnosti za zabavo. Pogovarjali smo se o vsem možnem, no, seveda, če so nam naše jezikovne sposobnosti to omogočale. Nikoli pa nismo govorili o politiki, tudi tukaj je bilo nujno pustiti njihove Velike stranke. Seveda smo na rahlo padajoči plaži, organizirali tudi kresove. Spet se je popivalo vino, nad mirnim plapolajočem ognju so se pekle vinske klobase, fantje so igrali na kitaro in z zvezdami nad našo glavo smo popevali moravske, češke in slovenske pesmi. Spomnim se besed iz dveh slovenskih, predvsem teh ljubkih Pri farni cerkvici zvonček že zvoni, jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici. Bo treba vstati, slovo jemati od svoje ljubice zaljubljene. Pri farni cerkvici zvonček že zvoni, jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici. Bo treba iti, …

Toda verjetno najbolj zabavni med vsemi našimi zabavami so bili plesni večeri. Zunaj, pod nadstreškom pred razdeljevalnico obrokov, ob predvajani glasbi, smo plesali in na sebe vlekli svoj par, tesno priklenjenega nase, včasih z upočasnjenimi koraki, včasih pa tudi v bolj divjem ritmu. Plesal je tudi srbski arhitekt, ta je bil sploh pri dekletih najpomembnejši. Tudi jaz sem se prikupil slovenskemu dekletu z imenom Kata. Ne preveč uspešno sem z njo zaplesal en del, ko mi je na enkrat padlo v oči dekle, ki je sedelo za mizo, torej je bila prosto. Pred naslednjim plesom sem šel po njo. Predstavil sem se:

»Karel.«

»Jaz sem Petra,« je rekla.

Potem sva ves čas plesala, verjetno sva si že na samem začetku padla v oči, očitno sva si bila simpatična in v plesu sva se dobro razumela. Da je nisem že prej opazil! Bolj so nama bile všeč proste, ljubkovalne slovenske in hrvaške melodije, takšne počasne. Ni želela voditi, pustila je, da jo vodim, jaz pa sem se trudil plesati z njo na robu plesišča, da bi imela več prostora zase, da bi se lahko več a nežneje objemala. Preprosto, da bi se najina telesa v ritmu melodije čedalje bolj zraščala. Na koncu, – ko nama glasba in ples več nista bila dovolj – sva se počasi prestavila do neosvetljenega kotička za bližnjo stavbo, kjer se plesu na neravnih tleh pod nama nisva mogla več posvetiti, čeprav je bila tudi tukaj glasba dobro slišna. Najprej sem naredil to, kar sem mislil že malo prej, saj je poleg krvi v mojih žilah skakalo srce. Dvignil sem jo v naročje, jo nežno objel in pri tem občutil naravni vonj njenih na soncu ogretih daljših svetlejših las. Vanje sem zaril svoje ustnice in moj konstanten vroči dih se je izlil v njene lase. Petra je dvignila proti meni vprašujoče modro-sive oči in najine ustnice so se združile v mučno dolgi poljub. S svojimi prožnimi prsi se je stisnila k meni. Ne vem, kako dolgo sva bila tako objeta. Toliko neskončne nežnosti, ljubeče strasti nisem doslej v stiku s ženskim telesom še nikoli in nikjer čutil. Nežno sem jo gladil po rahlo naelektrenih laseh in obrazu. In ona mi je to s svojimi dlanmi z dolgimi prsti, kako pa drugače, vračala. Poslovila sva se, si zaželela lahko noč, kajti če bi še dlje ostala tako objeta, bi se to prvo srečanje lahko končalo preveč nebrzdano …

Naslednji dan, od jutra je z morja pihal lahki osvežujoč slan veter, sem Petro videl pri zajtrku za mizico pod senčnikom. Nepričakovano je skozi moje telo spreletela pridušena nežnost včerajšnjega večera in obraz mi je zalila rdečica. Pokimala sva si v pozdrav in si zaželela, ona slovensko, jaz češko, dobro jutro. Dobro jutro! V tistem trenutku sem spoznal, da tega, kar sva si včeraj dala, kar sva skupaj doživela, nama več nihče ne more vzeti. In tako je bilo popolnoma naravno, da sva se polomljeno pogovarjala kot dva dobra prijatelja, katerih izkušnja je bila shranjena v notranjosti vsakega od naju in ni je bilo treba posebno izpostavljati. Končno sem, poleg svojega češkega sošolca in prijatelja Toma in tudi Mirka, tu našel tudi prijateljico, s katero se bom jaz, po očetu Karel, morda lahko srečeval vse do konca dela v taboru, vse do konca tukajšnjega bivanja. Petra, Petruška, Pét’a, Pétenka. Na dnevni svetlobi sem si jo lahko dobro ogledal. Bila je nekoliko manjša od mene, nasmejana, z belimi biseri v dišečih ustih, temnega obraza, okrašenega z daljšimi svetlejšimi lasmi, gladkega, zaobljenega čela in z nekakšnim nežnim, vedno prijaznim izrazom na obrazu. Čeprav direktno ne poudarjam, da bi bila čudovita, a nekaj čudovitega je bilo v njenem nasmehu. Mogoče se boš, dragi bralec, čudil, ampak na ženskah vedno občudujem tudi njihova ušesa, če so lepo zaokrožena in zaobljena. In ta njena, ki sijeta pod njenimi lasmi, sta bila resnično lepa. Oblečena v belo bluzo in v kratke hlače je tistim okoli nje razkazovala svoje dolge, vitke noge z lahkimi usnjenimi čeveljčki, ki so včeraj zvečer tako samozavestno in lahkotno drseli po parketu. In seveda tako lepo zgrajeno telo. Prijetna pri pogovoru, prijetna pri dejanjih. Z njo se ni bilo težko sporazumevati, čeprav sva govorila vsak v svojem slovanskem jeziku. In tako sva se tudi zlahka dogovorila, da greva takoj po izmeni skupaj v morje plavat. Tukajšnje življenje je zame dobivalo povsem drugačen smisel, drugačno barvo in drugačen okus. Vse to je bilo nekaj novega, s takšno žensko do sedaj nedoživetega, nenavadnega, nevidnega, nov nasmeh in pod močnim južnim soncem se mi je odpiral tudi nov, poln vonj življenja. Po popoldanski izmeni in večerji, takoj ko se je malo stemnilo, a še vedno ni bila popolna tema – ko se je velika srebrna luna že povzpela nad bližnje obalne gozdove in nad morje – sem se pogosto preoblekel v kopalke in tudi ona je prišla v kopalkah. Z žogo v vodi, ampak bolj na plitvini, sva se potem zabavala in zaradi naju samih in zaradi občasnih bežnih dotikov najinih teles, sva skupaj bila videti kot dva nezrela otroka. Dokler ni prijatelj Tom enkrat razočarano izstrelil:

»Ti, Karel, zdaj si cela ženska, s teboj več ni zabavno!«

S Petro sva se v teh nekaj dneh, ki so nama še ostali do konca bivanja, zelo zbližala. Večinoma sva – če sta nama čas in najini različni zaposlitvi to dovoljevala, delala v kuhinji tabora – skupaj hodila in se pogovarjala, ona slovensko, jaz češko, kakšen izraz sva recimo dopolnila tudi v drugem jeziku. Bila je iz zdravniške družine v Mariboru, oče, ki je njeno mamo spoznal v času vojne, se je udeležil boja pri Titovih partizanih. Češko ni znala, na fakulteti v Ljubljani je študirala psihologijo v kombinaciji s francoščino in da to ne bi bilo premalo, se je na jezikovni šoli začela učiti tudi nemščino. Pogovarjala sva se o najinima družinama, o študiju, o tem, kar želiva v življenju početi, kaj bi rada dosegla. To so bili sprehodi po okolici in včasih tudi po nakupih v bližnjem mestu Koper z njegovimi ozkimi senčnimi uličicami. Ko je šla manjša skupina naših k italijanskemu vinarju, sva z njimi šla tudi midva. Skupaj sva plavala in če sva imela čas, sva se na obali na odeji tudi malo sončila. Še danes se spomnim izrazitega vonja njene kreme za sončenje, s katero je ščitila svojo nežno polt, nagnjeno k rdečici. Prav tako sva se skupaj naučila nekaj čeških ter slovenskih pesmic. Občudoval sem Petruško, kako hitro si je lahko zapomnila besedilo in kako je imela pri petju lepo izgovarjavo češčine ter kako jo je znala izvabiti iz svojega grla, kjer je imela skrit prijeten glas, lepo melodijo. Na kmetiji v hribih ji je – za razliko od mene – prijalo zlasti bolj sladko belo vino. Radostila se je skoraj bolj kot jaz, ko sva tam iz šalice oziroma na poti nazaj kar iz steklenice pila lahko opojno belo pijačo. Moje objemanje je bilo potem še močnejše, ko sem jo dvigoval s tal in zavijal z njo, dokler se tudi njej ni v glavi malce zavrtelo. Večere, ob mraku, sva pogosto preživljala tudi na cesti, ki se je ovijala okoli obale, vendar obrnjena v nasprotno smer, ne proti Kopru, temveč proti njenemu slepemu, z gozdičkom zaprtem koncu, kjer več ali manj ni bilo ljudi. Pri tem sva doživljala toliko novega, toliko nežnega, toliko ljubeznivega med tem, ko mi je z glavo ležala v mojih dlaneh. Po resnici povedano si nisem mogel predstavljati, kaj bo, ko bo vsega tega konec. Pravzaprav o tem nisem niti premišljeval, nisem želel o tem premišljevati. Ker, kot sem nekje prebral, lep odnos je lep, ko človek z njim živi, a se tega niti ne zaveda. In tako sva živela v teh bežnih trenutkih, tako sva se stiskala in se nežno ter strastno dotikala. Kako je znala odgovarjati na moje globoke poljube, kako sta se najini glavi vrteli ena okoli druge, kako sva se končno v tesnem objemu počutila kot moški in ženska, pravzaprav kot eno. Tako sem jo oboževal! Sedaj, ko pišem te besede, ugotavljam, da je najbrž lažje to podoživljati, kot pa drhteče pisati, saj je težko vse to deliti z drugimi. Koliko nežnosti je bilo med nama, tega se ne da v teh nekaj vrsticah izraziti. Večkrat sem jo vzel v naročje, jo nežno božal po laseh, se s svojimi ustnicami lahkotno dotikal njenega čela in njenih oči, njenega obraza, gladil sem njeno lice, ustnice, ta krasna ušesa, celo sem jih nežno vlekel, in v tesnem stisku sem ji božal hrbet, boke in zadnjico. In kadar se je v mojem objemu s hrbtom obrnila k meni in se z glavo naslonila na moja ramena, sem ji s svojimi dlanmi pokrival njene čvrste prsi, dokler se njeno telo ni rahlo streslo. Ti, sladka … Ja, lep odnos je lep, ko traja, ko se nihče v takih trenutkih ne zaveda, da ima vse svoj konec in da tako kot minevajo dnevi, bo kmalu prišel do konca tudi najin odnos poln ljubezni, najini ljubeči dotiki. Danes več niti ne vem, koliko dni sva dejansko živela v takšni opojnosti. Vendar se je konec bivanja zagotovo in nezadržno približeval. Nekega popoldneva in večera sta vodstvo tabora in tukajšnja zveza mladine organizirala nam v čast počastitev ob odhodu v stekleni dvorani hotela Lev v Ljubljani, kamor so nas pripeljali z avtobusom. Celotno ekipo nas Čehov, Slovencev in Hrvatov. Zahvaljujoč dobri hrani in še boljšemu vinu smo se kmalu sprostili in zabava vseh z vsemi je veselo minila. Kako si, krasotec?, Kako si, Lepota?, sem zaporedoma veselo pozdravljal posamezne slovenske prijatelje. Poskusila sva, tako Petra kot jaz, da ne bi mislila na to, da je jutri zadnjič. V pozni topli julijski noči so nas odpeljal nazaj v tabor. Čeprav sva bila utrujena, sva se tesno objemala, a tokrat brez besed in močneje, bila je prisotna žalost in jeza ter kljubovanje, da se vse to lepo, brezpogojno, kmalu konča. Bil je to objem nenadoma zrelega moža in nenadoma zrele ženske.

Spala sva malo in zjutraj je bilo še bolj žalostno. Čehi smo uredili vse, kar smo potrebovali, spakirali smo svoje stvari, vrnili posteljnino, pospravili po sobi. Pred poldnevom so nam pripravili okusno kosilo z ocvrtimi ribami in zelenjavo in minila je še uradna poslovitev z vodstvom delovne brigade in naša zahvala. Premik z avtobusom do Kopra in vkrcanje na majhno izletniško ladjo, ki nas je peljala do večje, potniške ladje, zasidrane ob vhodu v zaliv. S to smo potem pluli proti jugu vzdolž slovenske in hrvaške, dalmatinske obale. Poljubi in mahanje v slovo. Podarila mi je zbirko Prešernovih verzov in posvetilo, še vedno jih imam, po letih, v moji knjižnici. Zadnji objemi s Petro, solze so se nama kotalile, ko ji bo potekla delovna pogodba, se bo za preostanek počitnic vrnila k svoji družini. Za nadaljevanje najine zgodbe na razdaljo se nisva opogumila. Čutila sva, verjetno sva si mislila, da je bila najina zveza mogoča le v tej nenavadni situaciji, v tem posebnem in nama naklonjenem času. Seveda, pisala si bova, se objemala v mislih in se ob naslednjih počitnicah mogoče obiskala, a nikoli ne bova pozabila eden na drugega.

»Piši, Petra,« mi je v solzah uspelo izreči banalno željo.

Po deloma neprespani noči na zibajoči se palubi, na ladji proti južnemu delu Jadrana, z barvito mednarodno družbo v podpalubju, popestreno z morsko boleznijo, smo se zjutraj, čisto bledi, cela naša češka skupina, izkrcali v osebnem pristanišču velikega mesta Split. Tokrat, brez Petre, me je čakal samo dolgočasen, žalosten, mračen dan. Odhod na rob mesta, v mestni študentski dom, nastanitev, tuširanje, kratek počitek in s študentko, vodnico, ogled zgodovinskega dela mesta. Nisem kaj veliko dojemal, razpoloženje je bilo na psu. Niti Dioklecijanova palača, prva resnična prostrana antična stavba, ki sem jo kdajkoli videl, me ni navdušila. Nisem mogel, da ne bi ves čas premišljal o njej. Kakšen sem to strahopetec, neverjeten bedak, da sem sposoben tako plemenito zapustiti takšno žensko z izgovorom, kot je razdalja. Z izgovorom, kaj bi pa lahko bilo drugega! Še pred prvo vojno, so bila naša ozemlja pod isto mejo, samo Ljubljani so pravili Laibach. V življenju sploh še lahko kje srečam takšno dekle? Do tedaj sem rahlo podcenjeval to čutno bogastvo, ki se lahko pojavi po možnosti samo enkrat v življenju in če ga ne zgrabimo takoj, nam lahko pobegne brez nadomestila.

Čez Zagreb, Beograd in Budimpešto sem se nato po nekaj dneh ponižno vrnil v megleno avgustovsko jutro, domov, v stanovanje na obrobje šlezijskega mesta. Šele tukaj sem začel na polno čutiti hrepenenje po Petri, opustošeno praznino v sebi, zaradi katere nisem mogel spati. Okopal sem se v kadi in se čisto malo, spet v svoji postelji, pretegnil in nemirno zaspal. Ko sem se zbudil pred kosilom, mi je mama podala pismo. Na njem je bila znamka Republika Jugoslavija in poštni žig Pošta Maribor z naslovom Gospod Karel … ČSSR. Bil sem nadvse presenečen in predvsem, presrečen. Moji spomini, moje telo, moja duša so še vedno pripadali njej. Konec koncev bom še imel možnost podati se na pot, v smeri, kjer leži moja zvezda, če jo veter pomete iz neba.

Prevod: Sabina Planinc

Pamet me še ni zapustila, to ne, je pomislila, ko je vstala od mize. Čeprav – ali lahko to zagotovo ve? Ker je rešila križanko? Z nerodnimi črkami, kot bi pisal majhen otrok. Kaj ni pred nekaj dnevi fizioterapevtka, čisto mlada je še bila, nekoga je iskala, slučajno stopila v sobo, pogledala križanko z vsemi izpolnjenimi kvadratki in rekla veselo, vzpodbudno, kot govoriš majhnemu otroku: »Joj, gospa je rešila vso križanko. Kako ste pridni!« Potem je odšla, ne da bi sploh pogledala na kvadratke, ki so bili res takšni, kot bi jih pisal majhen otrok. Na primer njena hčerka, še čisto majhna je znala napisati nekaj črk, igrala se je odraslo igro in pisala črke v kvadratke v časopisu.

Njeni prsti so bili prav tako nebogljeni, zaradi rok je morala v dom, ni bila to starost, pred desetimi leti, ko je še vozila avto, se je nekdo od zadaj zaletel v njeno kripo, ne zato, ker bi prepočasi vozila, le ustavila je pred križiščem, ko je še gorela rumena luč. Ni bila kriva in dobila je nekaj odškodnine, ne za avto, ta je bil že star in popolnoma uničen, pač pa za poškodovana vratna vretenca. Malo, premalo, takrat še ni bilo videti, kako huda je poškodba, ni vedela, da bo do konca življenja čutila bolečine v vratu in da ji bodo roke postajale vedno bolj nebogljene. Desna je bila malo na boljšem, lahko je držala žlico, tudi kuhalnico, lahko bi celo kuhala, ko bi le zmogla dvigniti lonec z vodo in ga postaviti na štedilnik. Tudi svinčnik, no, kuli ali flomaster, svinčnikov sploh ni bilo več, je lahko držala, lahko je nakracala svoj podpis, lahko je reševala križanke.

Križanko je pustila na mizi kot vedno, v jalovem upanju, da bo morda prišel mimo kdo in jo pogledal, morda socialna delavka, fizioterapevtka ali morda celo direktorica, in videl, da je rešena do konca (včasih je sicer kak kvadratek ostal bel) in da bi ji bilo tako povrnjeno vsaj malo dostojanstva, ki si ga v tej ustanovi zgubil že ob prihodu, in to kljub vsej prijaznosti, ki je bila za vse osebje najbrž službena obveza. Vendar se to ni nikoli zgodilo, socialna delavka je bila sicer večkrat tu, tudi zdravnik je bil že pri njeni cimri, celo direktorico je nekoč pot zanesla v sobo, vendar nihče ni nikoli pogledal na mizo. Za strežnico so bile križanke samo papir, ki ga je pospravila, ne da bi jo prosila za dovoljenje. Včasih je sicer vprašala, če ga lahko vrže proč, tako kot vprašaš majhnega otroka, s katerim ravnaš, kot bi bil že velik. Z vsemi starkami je bila taka, prijazna je bila, ni bilo kaj reči, z njo je bila celo malce spoštljivejša kot z drugimi, ni je klicala ‘mamca’ kot njeno cimro in ženske po drugih sobah, a tudi kako drugače ne, sploh je ni klicala. ‘Gospa’ bi bilo malce prehudo za starko, ki si ne more sama zapeti gumbov, ja, najteže je bilo zapeti gumbe na bluzi ali halji, ali pa si trdno zavezati čevlje.

Kako bi bilo potlej čudno, da še sama ni bila čisto prepričana, če so križanke in sudokiji zares rešeni in da ni prav tako brez pameti kot skoraj vse ostale v tem domu. Dvomila je le zato, ker je bil to znan scenarij, vedno je bilo tako, vse njeno življenje. Vedno je bila neumna, že kot otrok. Težko si je sicer predstavljati, da je otrok, ki se je naučil brati že pred šolo, ne da bi kdorkoli to sploh opazil, veljal za skoraj zaostalega. Pa vendar je tudi učiteljica sprva menila, da je ta preplašena, slabo oblečena, nelepa deklico, ki niti svinčnika ni znala držati v rokah, zaostala v razvoju. »Neumna je in nerodna,« je razložil oče učiteljici. Nihče ni opazil, da zna že brati, in to vse črke, male in velike, pri tem pa sploh ni vedela, da drugi otroci tega ne znajo, prav tako se ji ni niti sanjalo, da lahko črke tudi pišeš. Vendar se je hitro učila, res hitro, in učiteljici je bilo kmalu jasno, da ni zaostala, za posebej bistro pa je tudi ni imela, njen hitri napredek je pripisala svoji učinkovitosti. Deklica je imela rada šolo, tu si bil včasih tudi pohvaljen, seveda pa nikoli ni bila med najboljšimi, za to je bila preplaha, prenerodna in preslabo oblečena.

Zadnje čase se je v mislih velikokrat vračala v mladost, v spominu so ji vstajale stvari, za katere je mislila, da so že zdavnaj pozabljene. To je bilo zaradi preobilice časa ali pa zato, ker se je že bližala koncu in je čutila potrebo, da postavi vse na svoje mesto. Mislila je na mater in očeta, na ljubezen, ki jo je čutila do njiju in na lastno krivdo. Krivda je bila v tem, da je sploh obstajala, da je prišla na svet, kjer ni bila dobrodošla. Kriva je bila, ker ni bila taka kot večina otrok, ki so tudi nezaželeni tako ljubki, da jih starši vseeno vzljubijo. Ona pa je bila nelepa, škilila je in umikala pogled, obupno neprivlačna je bila.

Sobica, kjer je imela posteljo in majhno omaro, je bila majhna, veža pred njo pa nesorazmerno velika. Ob eni steni veže je bilo razvrščenih nekaj vozičkov, na drugi pa dolga klop, kjer sta sedeli dve starki z berglami poleg sebe. Skozi okna si lahko videl krošnje dreves, kazalo je na lepo vreme, komaj opazna meglica je zastirala sinjino neba, ne bo prevroče in tudi dodatna jopica ne bo potrebna.

Za razliko od ostalih žensk, ki so skoraj vse imele težave s hojo in so bile v domu prav zaradi tega, je bilo pri njej ravno obratno, noge so bile kar v redu, kar je bilo čudno, morda pa tudi ne, premalo se je spoznala na to. Sicer pa so tu vsi mislili, da so njene težave od kapi. Morda res niso bila kriva vretenca, morda jo je res zadela kap, navsezadnje bi se to lahko zgodilo, ne da bi vedela, če je seveda sploh vedela karkoli o sebi, saj bi bila prav lahko senilna in dementna kot skoraj vse ženske v domu. Razen neke še razmeroma mlade gospe z multiplo sklerozo, ki je bila povsem nebogljena, in neke zavaljene gospe na postelji, ujete v maščobo, ki jo je obdajala kot oklep, da se prav tako ni mogla premikati. Bili sta v redu, vendar se jima ni znala približati – približati se ljudem pravzaprav nikoli ni znala. Bila je na boljšem od njiju, to je bilo to. Lahko je hodila. In hodila je veliko. Najbrž več, kot bi ji bilo dovoljeno, če bi kdorkoli vedel za to. Vendar je bilo osebja premalo in sprehode so spodbujali, park je bil takoj za domom, steze so bile asfaltirane, in kdor je lahko vsaj malo hodil, si je lahko privoščil sprehod. Večinoma so se sprehajali moški, teh je bilo v domu malo, tu si lahko videl, da ženske zares živijo dlje kot moški.

Navzdol je šla z dvigalom, bala se je iti po stopnicah, če bi se spotaknila, je roke sigurno ne bi zadržale, pridružila bi se vsem ostalim z berglami in na vozičkih, s polomljenimi kolki in koleni. V dvigalu pa je bilo tudi ogledalo, hotela je videti, če je dostojno oblečena za v mesto, težko se je oblačila, brez pomoči je šlo le redkokdaj, ven pa le ni mogla iti kar tako, že zjutraj je morala paziti, da se je oblekla ‘za ven’.

Ogledalo je ni spravilo v dobro voljo. Oblečena je že bila, oblačilom ni bilo kaj reči, a obraz … ta je bil tak kot vedno, butast obraz stare grde ženske. Če bi se srečala na cesti, bi se imela za najbolj butasto bitje pod soncem, je pomislila. Ni čudno, da vsi tako mislijo.

Zunaj je bilo več kot lepo. Bila je pomlad, trava je zelenela, sonce je sijalo, vroče pa še ni bilo. Pred vhodom je na klopci sedelo nekaj starcev. »Tale bi bila za pofukat,« je rekel eden o njej in ostali so se zarežali. Po asfaltni potki je počasi stopal par, tudi iz doma, moški, ki se ga je za komolec držala žena. Na videz jo je poznala, ženska je bila slepa. Počasi sta drsala po stezici. »Po rožah diši,« je rekla gospa. »Ja, vse cvete, tule je prelep grmiček z rdečimi cvetovi, kot zvončki so, in tule je vrtnica, ne cvete še, a bo kmalu …«

Šla je mimo, polna zavisti. Moški je komaj hodil in ženska je bila slepa, vendar očitno zdrava. Preživela ga bo in potem bo na smrt nesrečna. Pa vendar ji nihče ne bo mogel vzeti tega, da je življenje preživela na način, ki edini zagotavlja srečo. Tako enostaven je, vsi vemo zanj, že kot otroci smo slišali zanj, v vseh pravljicah je ‘in potem sta se poročila in srečno živela do konca svojih dni’. Tako preprosto je, da je prav čudno, kako malo ljudem se to posreči.

Ja, za pofukat. Seveda, tudi to je spadalo zraven. Da nista samo živela in se rada imela, ampak sta tudi seksala. Spomnila se je prvih mesecev po poroki, stanovala sta še pri moževih starših, kar ni bilo najbolj prijetno, saj nikoli nisi vedel, kdaj bo tašča potrkala in hkrati odprla vrata s ‘kopalnica je prosta’ ali ‘zajtrk je na mizi’, kako je kljub temu, da ni imela nobene besede pri hiši in da niti s svojim denarjem ni sama razpolagala, čutila rahlo sled tega, čemur rečemo sreča.

Živela sem življenje brez seksa, je pomislila in se hkrati nasmehnila, saj je imela štiri otroke. Seks. Na televiziji ga je bilo veliko, tam so jo skušali prepričati, da je za srečo potreben samo seks, ni važno s kom, ljubezen ni potrebna. Take vrste seks ji je bil sicer nekoč na voljo, ni ga bilo veliko, a štirje otroci so bili le spočeti na ta način. Seks brez nežnosti, združen z udarci in poniževanjem. Sapa, smrdeča po pijači. Tudi če mož pije, je kriva žena, je pomislila. Biti kriva je bil njen poklic.

Joj, kakšno lepo sonce. Nič prevroče, ravno prav toplo. Park je bil obljuden, dohitela je staro gospo, ki je potiskala voziček. Gospa je pobožala plešasto glavo možaka na vozičku in mu nekaj tiho govorila. Spet je začutila zavist.

Ljubezen torej zares obstaja in morda niti ni taka redkost. Poskusila si je predstavljati občutek, ko te nekdo poboža. Mora biti nebeško. Ni se mogla spomniti, da bi se ji to kdaj zgodilo. Najmlajši jo je gotovo kdaj pobožal, rad jo je imel. Vendar se ni mogla spomniti. Ga je ona kdaj pobožala? Tudi tega se ni mogla spomniti. Je sploh katerega od otrok kdaj pobožala?

To je bilo nevarno razmišljati. Strašna krivda ji je znova stisnila srce. Najmlajšega je povozil vlak, trinajst let je imel. Samomor ali otroška igra na tirih, kjer se je zadnji hip prestrašil in dvignil glavo. Karkoli je že bilo, niti misli na to ni bilo moč prenesti, zato je naredila, kar je naredila vedno, kadar so stvari postale neznosne, izklopila se je. To je obvladala, že štirideset let je to počela, da je lahko prenašala žaljivke, klofute in seks. Ko se je zgodilo to z njenim fantkom, pa jo je odklopilo kar samo, umaknilo jo je v svet brez čustev, v popolno ravnodušnost, kjer je deloval samo razum. Razum se je tedaj celo izostril, vse, kar je prebrala, ji je ostalo v spominu, računala je kot računski stroj in si zapomnila najbolj čudne besede. V življenju pa ni sodelovala, odgovarjala je sicer, če jo je kdo kaj vprašal, odklop torej ni bil popoln, bil je le umik nekam, kjer ni bilo nič več važno.

Zdaj ni bilo tako hudo, zdaj je bila odklopljena samo delno, lahko je čutila ugodje ob lepem vremenu in prav takšno vreme je bilo danes. In tako se je namenila tja, kamor jo je že dolgo vleklo, na stezo, ki je preko železniškega prehoda vodila na travnik. Za travnikom je bil hribček, zaraščen z gozdom, tja se ni upala, lahko bi padla in bogve če bi se mogla pobrati. Zavila je na makadam in prišla do prehoda čez progo. Na drugi strani tirov, dva sta bila, se je steza nadaljevala čez travnik, čisto na koncu travnika je nekdo hodil z dvema palicama. Malo strah jo je bilo – kaj če je treba hoditi s palicami in je brez njih nevarno? Palic pa najbrž sploh ne bi mogla držati.

Pa ni bilo nič nevarno, po makadamski poti se je dalo hoditi celo laže in najbrž tudi varneje kot po asfaltu, dobre čevlje je imela, malo prevelike sicer, zato jih je večinoma lahko obula brez zavezovanja. Sploh se je oblekla lahko sama, razen modrca, ki ga zato nikoli ni nosila. Pa seveda, gumbi, gumbi so bili problem, a tu ji je lahko pomagala cimra.

Tu je bilo mesta konec. Na koncu travnika je bil potok, čezenj je vodil most, na drugi strani se je pot pričela vzpenjati, ob desnem robu je bil znak z napisom Stranje, to je bila vas v bližini. Še na tej strani pa je ob potoku na desno vodila stezica, šla je po njej, na koncu travnika je pot zavila nazaj, spet je bilo potrebno prečkati progo, na desni je bila železniška postaja, nikoli še ni bila tam, vendar je vedela, kje je.

Radovednost jo je gnala naprej, v čakalnico, na steni je visel vozni red, ustavila se je in ga začela prebirati. Vsako uro naj bi peljal vlak proti glavnemu mestu in približno vsako uro v nasprotno smer. Nikamor se ni mislila odpeljati, vseeno pa je bilo dobro vedeti, da bi to lahko storila, kadarkoli bi se ji zahotelo. Če bi se ji seveda posrečilo brez pomoči stopiti v vagon. Najbrž ne bi šlo, stopnice so previsoke, roke pa prešibke.

Ko se je obrnila, se je iz oči v oči srečala s sestro negovalko, to je bila sestra, ki je preoblačila njeno sosedo in ki je tudi njej včasih pomagala pri oblačenju. Sprva je ni spoznala, brez modre halje je bila kot vsaka druga. Ni je pozdravila, naredila se je, da je ne vidi, in s hitrimi koraki odšla po ulici. Morda bi sestra morala biti v službi, vsekakor še ni bil čas za odhod domov.

Ni prišla prepozno, kosila še ni bilo, vseeno je imela slab občutek. Nekaj je naredila narobe. Bi sestro morala pozdraviti? Skoraj gotovo.

Naslednji dan si je ravno oblačila čevlje, ko je prišla sestra. »K zdravniku greste,« je povedala. »Saj nisem bolna,« »Že dolgo niste bili,« je rekla sestra in ni omenila včerajšnjega srečanja, tako da je za hip pomislila, da se sploh ni zgodilo. Kot vedno ji je šele pozneje postalo jasno, kaj bi morala storiti. Morala bi vprašati sestro, če je bila ona tista, ki jo je videla na postaji, češ da je v obleki tako drugačna, da ni bila sigurna, če je sploh ona. Samo to bi morala reči. Vendar je bila tiho, ker preprosto ni bila vajena govoriti, če je ni nihče vprašal. »Počakajte tukaj,« je ukazala sestra, medtem ko je oblačila njeno cimro, »A bom šla tut jest k zdravniku,« je vprašala ta, »potem moram obleči ta lepo jopco,« »Ne, vam ni treba.«

Stopila je k vratom. »Kam pa?«

»K zdravniku.«

»Z mano boste šli, da ne boste spet kam pobegnili.«

Spet, je pomislila. Kdaj pa je že pobegnila? Nejasno je čutila, da je to v zvezi z včerajšnjim sprehodom. Zdaj je bila zadnja prilika, da stvar popravi. Samo reči bi bilo treba ‘včeraj se mi je zdelo, da sem vas srečala na postaji, a nisem bila prepričana, če ste res vi.’ Vendar je bila tiho. Nemogoče bi ji bilo reči kaj takega. Vedno je bila tiho, navajeni so bili, da je bila tiho, morda bi bilo celo sumljivo, ko bi naenkrat pričela govoriti.

Sestra je ni pustila v čakalnici, kjer je čakalo nekaj žensk na vozičkih, odprla je vrata ordinacije in jo potisnila noter. »Tule je.«

Zdravnik je dvignil glavo, mlad je še bil, nikoli prej ga ni videla, nič ni bila bolna zadnja leta, prej je bila tu zdravnica, ne vsak dan, enkrat na teden. Za trenutek je videla izraz gnusa in dolgočasja na zdravnikovem obrazu, hip nato pa je bil obraz spet tak kot običajno, brezizrazen, z nekaj malega narejene prijaznosti.

»Vi ste …?«

Bila je tiho. To ni bilo vprašanje. Sicer pa je imel pred sabo karton z njenim imenom.

»Kaj ne veste, kako se pišete?«

»Vem.«

Tišina. Nekaj si je zapisal. »Torej ne veste, kako vam je ime?«

Zdaj je povedala svoj priimek.

»Ime?«

Povedala je še krstno ime.

»Ste že dolgo v domu?«

»Približno pet let.«

»Vam je všeč tu?«

»Ne.«

»Torej bi šli radi domov?«

»Ne.«

»Ali veste, zakaj ste tu?«

»V domu ali tu pri vas?«

Zdaj se je malo nasmejal. »V domu.«

»Zaradi rok sem težko delala, hči pa je rabila stanovanje.«

Namrščil se je, odgovor ni bil čisto tak, kot ga je želel slišati. Za hip se ji je zazdelo, da bo še vse dobro. A samo za hip.

»Zakaj ste šli na postajo?«

Bila je tiho, saj ni vedela odgovora.

»Se večkrat izgubljate?«

Gledala ga je, ne da bi odgovorila.«

»No?«

Še vedno je bila tiho. Slutila je, za kaj gre, in vedela, da proti temu ni pomoči, ne najmanj zato, ker bi bilo lahko tudi res. Možno je bilo, da se je v resnici izgubljala, možno je bilo, da je v resnici že večkrat ušla, pa ni vedela za to. Ni se ji zdelo verjetno, a možno je bilo in zdravnik je bil očitno prepričan v to. Pa vendar, morala bi reči, da se ni še nikoli izgubila, ali da vsaj ne ve za to, morala bi reči kakšen pameten stavek, vprašati na primer, ali imaš lahko alchajmerja, ne da bi sploh kdaj zaslutil, da je kaj narobe. Morala bi reči, da ni vedela, da je prepovedano iti na postajo, da ni vedela, da je v zaporu. Pa vendar je bila tiho. Na obrazu zdravnika je bilo videti poleg običajne zdolgočasenosti tudi rahel gnus, gnus pred bedastimi starkami in starostjo na splošno; prijaznost, kolikor jo je kazal, je bila zlagana, in tako je bila tiho, to je znala najbolje, umaknila se je v svet popolne ravnodušnosti.

Vedela je namreč, kaj je pisalo na kartoteki, ko je prišla v dom. Roke so bile očitno premalo, za sprejem je bilo potrebno kaj več. Takrat jo je zdravnica spraševala vse mogoče, med drugim tudi, katerega smo danes in kdo je predsednik države. Ker je vprašanja spretno skrila za običajen pogovor, je šele kasneje odkrila, da so imela namen odkriti stopnjo njene prizadetosti. Nazadnje jo je zdravnica vprašala, če so ji slikali glavo. Niso ji, in ko je nesla kartoteko v pisarno pred ordinacijo, je prebrala Alzhajmer? Vprašaj je najbrž pomenil, da diagnoza ni bila potrjena. Od takrat pa do danes ni bila nikoli več pri zdravniku, zdrava je bila, ni bilo potrebno. Nihče se ni več menil za to, dala je mir, ni bila težavna, nikogar ni brigalo, kam je šla, nikomur ni bilo mar.

Zdaj pa je dobila tablete, sestra jih je prinesla vsako jutro. Čeprav je sestra počakala, da je vzela tableto v usta in popila vodo, ni bilo težko goljufati. Ni hotela jemati tablet, če je zares bolna, ji tako in tako ne more nobena tableta pomagati.

Zaenkrat je še niso preselili na zaklenjen oddelek, najbrž tam ni bilo prostora. A to jo je čakalo prej ali slej. Ko pa je naslednje jutro hotela ven, jo je receptorka ustavila. Kam gre? Rekla je, da v park. Počakajte tu, je rekla receptorka, takoj bo tu prostovoljka, ki vas bo spremila. Poslušno se je usedla na klop poleg vhoda zraven gospe z berglami, ki je prav tako čakala.

Majhna gospa, na videz njenih let, morda pa mlajša, se je sklonila k njej. Sprva je ni videla in je spregledala roko, ki ji je bila ponujena. »Na sprehod bova šli,« je rekla prijazna gospa, zelo prijazna, res. »Lep sonček je, malo bova šli posedet v park.«

Ni ji dala roke, pa tudi odzdravila ni. Brez besed je vstala in odšla skozi vrata. Ni zavila na desno, v park, ampak na levo, na cesto. Mala gospa je hitela za njo, malo je šepala, noga jo je bolela. »Počakajte!« Ustavila se je. »Časopise bi šla kupit.«

Najbližja trgovina je bila takoj za vogalom, samo čez cesto je bilo treba iti. Vendar ni hotela tja, hotela je v kiosk, ki je bil bolj daleč, pravzaprav kar daleč, le malo pred železniško postajo. Razlog je bil preprost: prodajalec v kiosku ji je preostanek drobiža vrnil v nastavljeno dlan, blagajničarka v trgovini pa ga je vrgla na pult, od koder ga s svojimi ubogimi prsti ni mogla pobrati. Vendar tega ni hotela razlagati, hitela je naprej, od časa do časa se je ustavila, da bi počakala svojo spremljevalko, vendar je odšla naprej, še preden se je ta preveč približala, da je ne bi poskušala ustaviti.

Hvala bogu pred kioskom ni bilo nikogar, lahko je izbrala časopise, plačala in spravila drobiž, še preden jo je zasopla gospa dohitela. Časopise je spravila pod pazduho, kovance v žep, nato je vtaknila v žep še časopise in se obrnila proti domu. Zdaj ni več hitela, sem pa tja je gospo celo počakala.

Pokimala je receptorki in zavila na stopnišče. Receptorka je nekaj zaklicala za njo, ni je dobro slišala, zato se je ustavila. Takrat pa je skozi vrata že stopila gospa, ki jo je spremljala, slišala je, kako na ves glas razlaga receptorki »Spet je šla na postajo, komaj sem jo dohitela.« Preplavila jo je jeza, gospa je bila videti tako prijazna, pa se je vendar zlagala. Nato je pomislila, da postaja v resnici ni daleč od kioska, komaj kakih petdeset metrov naprej, čisto zlagala se torej res ni. A jeza je zato ni minila. Zahotelo se ji je kričati, razbiti steklena vrata, razbiti ogledalo, ubiti koga. Kot tisti človek, ki je ubil sedemdeset ljudi, ali pa oče, ki je ustrelil ženo in otroke in potem še sebe. A zato je treba imeti puško. Ali revolver. Ne, niti kričati ni mogla, pa naj jo je še tako mikalo, takoj bi jo zaklenili, nikoli več ne bi mogla nikamor, samo na ograjen vrt, kamor so ob lepem vremenu vodili dementne starke.

Seveda pa bo najbrž tako in tako morala v zaklenjene prostore, verjetno takoj, ko se bo izpraznila kaka postelja, to pomeni takoj, ko bo kaka starka umrla, umirale pa so kar naprej. Divja jeza in želja po ubijanju pa sta povzročili, da je nenadoma videla rešitev, edino možno rešitev. Jeza se ji je prelila v divje veselje. To je bilo to! Najraje bi kar takoj poskusila, a to je bilo neumno, tako mudilo se ni – čeprav se je prav gotovo mudilo, vendar je imela polno mizo časopisov s križankami, eno bo lahko rešila še pred kosilom, ostale popoldne.

Na kosilo pa ji ni bilo treba iti. Ko je pogledala na uro, visela je nad vrati, in vstala, da bi odšla v jedilnico v pritličju, je strežnica na vozičku pripeljala hrano za obe, ne samo za cimro. Neka nova je bila, ni je še videla, ali pa je le delala na drugem koncu stavbe in je zdaj koga nadomeščala. Umaknila je časopise, da je bil na mizi prostor za obe. »Vas bomo pa kmalu preselili,« je rekla strežnica z veselim glasom, kot da bi bilo to kaka dobra novica.

To in pa kosilo v sobi je morda pomenilo, da je že vse odločeno, da bo mogoče že jutri na zaprtem oddelku in da bo treba pohiteti, morda bo jutri že tudi zajtrk dobila v sobo.

Ja, kar kmalu bo treba. Še vedno jo je prevevalo veselje, pravzaprav to niti ni bilo veselje, ampak čudna vznemirjenost, podobna vznemirjenosti pred potovanjem ali selitvijo ali morda tremi pred izpitom.

Še dve križanki sta jo čakali, ena majhna, druga velika. ‘Čustveno stanje, v katerem oseba doživlja intenziven občutek vznesenosti, sreče, navdušenja’. ‘Evforija’ je zapisala v kvadratke in pomislila, da je to čisto natančen izraz za stanje, v kakršnem je zdaj. Evforija. Zdaj se je v to evforijo, v to divje vznemirjenje, prikradel strah, ne strah pred dejanjem samim, ampak strah, da ji ga bo karkoli preprečilo.

Ja, kar takoj bo treba, sicer bo prepozno. Od zunaj je bilo slišati običajen popoldanski šunder, osebje je odhajalo domov, vžigali so avtomobile, nikoli prej se ni menila za ta hrup, nikoli prej ga sploh ni opazila. Možgani in čuti so ji delali s podvojeno močjo. Okrog tretje ure se je hrup umiril, parkirišče se je izpraznilo, prihajali so novi avtomobili, vendar jih ni bilo toliko, popoldne je delalo le nekaj strežnic, v stavbi je bila več ali manj tišina.

Zdaj je bilo treba samo ujeti pravi trenutek, ko bo receptorka odšla na kavo. Ne sme je videti, lahko bi se spomnila, da so ji naročili, da mora posebej paziti nanjo. Če so ji seveda naročili, lahko ji tudi niso, osebja je bilo premalo, to je bilo slišati kar naprej in je bilo najbrž res. A bolje se je bilo ne zanašati na to. Tako je stala na stopnišču, napol skrita, in prisluškovala. Bilo je tiho, stopila je naprej, tedaj pa je naglo prihitela mimo neka ženska, ni je videla, neka druga ji je pritekla naproti, nato sta obe izginili za vogal, kjer je bil bife s kavo. Zdaj je hitro odhitela mimo vratarske lože in skozi vrata. Do ceste ni bilo daleč, vendar ni šla tja, lahko bi pripeljal še kak avtomobil, lahko bi jo kdo videl in ustavil. Šla je po drugi strani v park in na zadnji strani v uličico, kjer ni bila še nikoli, ki pa je po vsej verjetnosti tudi vodila tja, kamor je bila namenjena. Res je bilo tako.

Razburjenje jo je med tem manevrom minilo, zdaj pa ga je spet začutila, Pa tudi strah, da se ji ne bo posrečilo, da bo karkoli prišlo vmes. Zato je hitela.

Treba je bilo prečkati glavno cesto, to je bilo tudi na prehodu za pešce kar podvig. Tu bi šla lahko kar naravnost, mimo parkirišča velikega trgovskega centra, tudi tu se je dalo prečkati progo in priti na travnik. Vendar bi morala kar nekaj časa hoditi ob progi in lahko bi jo kdo videl. Ni ji prišlo na misel, da je iz take razdalje tako in tako nihče ne bi mogel prepoznati, ženska pač, ki hodi ob progi na travniku, koga briga, kaj počne in kam gre. Vendar se je bala, navajena je bila neuspehov, vedno je kaj zamočila. Čeprav je bilo to, kar je mislila storiti, že v osnovi narobe, najbolj napačna stvar na svetu, največji greh, ki si ga je bilo mogoče zamisliti, tako da je imela celo nekaj upanja na uspeh.

Tako je šla po drugi strani ceste spet nazaj, do poti, po kateri je šla včeraj. Samo da danes pot ni bila prazna, dva para s pohodnima palicama sta šla pred njo, takoj za njo pa je na pot zavil še možakar s psom. Vsi so hodili hitreje kot ona, tako da je progo prečkala zadnja.

Na železniškem semaforju na strani, kjer je bila postaja, je gorela rumena luč, ne rdeča kot prejšnji dan. Je to pomenilo, da bo kmalu prišel vlak? Naj se takoj usede na progo ali naj počaka, da ga bo videla? Saj bi se lahko usedla na napačen tir.

Zdaj je zaslišala vlak, zapiskal je, takoj nato ga je videla. Hitro je stopila na tir, tako hitro, da jo je zaneslo in se je morala usesti na prag. Pa saj to je tako in tako nameravala. Videla je moškega s psom, ki je tekel proti njej, vendar je bil daleč. Slišala je vpitje in ni vedela, da sama tako vpije, vpije in kriči na ves glas kot še nikoli v življenju. Zadnje sekunde pa se ji ni odvrtelo vse njeno življenje, kot pravijo in kot je nekje brala, da se zgodi v takih primerih, ne, pomislila je samo, kako smešno bi bilo, ko bi imeli prav tisti, ki verujejo v posmrtno življenje, in bi morala na drugem svetu stopiti pred sodnika in še enkrat slišati, kaj vse je v življenju naredila narobe – narobe pa je bilo tako in tako vse, še huje, narobe je bila kar ona sama. To bi bilo res smešno, saj bi bilo potem vse skupaj samo še ena njena polomija.

Časopis z rešeno križanko je ostal na mizi do drugega dne. Tam ga je našla socialna delavka, ki je skupaj s strežnico prišla v sobo, da bi pospravila in odnesla ponesrečenkine stvari. Pričela je zlagati stvari na posteljo, nasmehnila se je ob pogledu na križanko, slišala je že, da se gospa igra reševanje križank ‘in pri tem drži časopis narobe’. To sicer ni moglo biti res, vse črke so bile obrnjene na pravo stran. Slučajno se ji je pogled ustavil na besedi ‘evforija’, napisani z nerodnimi črkami. Začudeno je pogledala še druge besede. Pred dvema dnevoma je doma reševala prav to križanko in je ni končala, kot nobene nikoli ni. ‘Čustveno stanje, v katerem oseba doživlja intenziven občutek vznesenosti …’ Na omarici ob postelji je bilo še nekaj časopisnih strani z rešenimi križankami. Na hitro jih je pregledala, brez dvoma so bile vse rešene pravilno. Strmela je vanje v upanju, da bo našla za to kakšno razlago, razlago, ki bi stvar preprosto pojasnila, pa je ni bilo. Razen tiste, na katero ni nihče nikoli pomislil.

Neprijetno ji je bilo misliti na to. Sicer pa ni imela časa. Poklicali so jo po telefonu, ves čas službe ni bila niti minuto prosta, zasliševala jih je policija, čakali so, da pride gospejina hčerka. Škatla s ponesrečenkino stvarmi je bila tačas na stolu v njeni sobi. Brez časopisov, strežnica jih je vrgla proč.

Za vse je bilo olajšanje, ko je hči povedala, kako je umrl njen najmlajši brat. To in napredujoča demenca je pojasnilo vse in opralo krivde osebje in sploh vsakogar. Čez nekaj dni je bil dogodek pozabljen.

Starka stopi iz hiške in dvigne obraz k nebu. Po snegu diši. In po smrti.

Kliče muco.

Njen glas je šibak in v vetru se komaj sliši:

»Cica …«

Muca priteče in ona jo dvigne in privije v naročje. Cica jo greje, prede, starka ji gladi kožušček. Obe sta v hipu pomirjeni. Zadremljeta v naslonjaču pri oknu z razgledom po vrtu in bregu s trato in drevjem. Jesensko sonce še greje, listje rumeni, se vrtinči.

Muca se v hipu vznemiri, se izmuzne starki.

»Kaj je muca, mica? Kam se ti mudi?« Že vidi črnega pritepenca, ki se večkrat plazi preko ograje.

»Ti bom že pokazala!« se razhudi. Vzame v roke metlo:

»Le kaj iščeš tukaj? Šc, šc, šc!« ga podi.

Boji se za muco, bolezni raznašajo pritepenci, to ve. Bog ne daj, da njena Cica zboli. Potem nima nikogar.

Nerazdružljivi sta, le muca, ki se po čudežu še plazi naokoli, je venomer ob njej. Obe sta sami, obe starki. Nekoga moraš imeti rad, se spomni pesmi iz mladosti. Verjame. Ima jo rada kot kruh in mleko.

»Kako si lepa!« ji govori.

»Dolgodlaka, bela kakor prvi jesenski sneg, s košatim repom. Oči se ti svetijo kot dva smaragda, smrček je vselej vlažen in brčice počesane.« Počasi, previdno jo češe z dolgim glavnikom z redkimi zobci. Lepotiči jo kot princesko.

Cica se ji prepusti. Krtači ji hrbet, nato leže na bok, nastavi vrat, dvigne napihnjen rep. Še okoli smrčka in ušes. Čuti, kako muci dobro dene nega, kako se ji sveti dlaka, kako postaja živahna. Sede, spodvije dolgi rep in je važna kot vojvodinja.

»Tvoje tačke so tako mehke, lahne, blazinice žametne. Ostre kremplje pa brusiš, da lahko napadaš, se braniš, kajne? Včasih si balerina, pa spet akrobat in hitro hodec in odlična plezalka. To je bilo nekoč, kajne? Tudi jaz sem plesala, se lepotičila, bila lepa, hitra. Sedaj sva obe počasni, utrujeni, zaspani.«

Veter zaveje, raznaša uvelo listje. Oblaki se grmadijo.

Starka že težko prenaša svojih devet križev in čez. Morala bi v Dom. A brez Cice ne gre nikamor.

Cica je urejena, čista, le pretegne se tako kot samo ona zna. Starka privzdigne svoje janke, vzame v roke palico in previdno odkrevsa po treh stopnicah. Večeri se, muca za njo.

Lačni sta. Še je nekaj ostankov od kosila. Opoldne sta dobili obrok na okensko polico. Starka greje hrano, jo meša in okuša.

»Cica, si zelo lačna? Shujšala si, postajaš lahna kot pero. Vse pojej!« ji prigovarja. A muca se hrane le dotakne. Samo malo liže, pije.

Starka se ozre k svojim dragim na slikah, ki so pripete na steno.

Pozdravi: pokojnega soproga, hčerko, vnukinjo in najmlajšega. To so njeni. Z njimi se pogovarja vsak večer. Mož že dolgo v miru počiva. Hčerka in njena družina so daleč, le poredko se vidijo, a pokliče jih večkrat.

Počasi se odpravljata k počitku.

Rahlja blazino, odeje, čuti, kako zunaj zavija veter, upogiba krošnje dreves, da se koča stresa.

»Moj vrt bo kmalu zapuščen!« toži. »Tudi hiša bo prazna, nikogar več ne bo. Nekoč so zorele na vrtu češnje in slive, maline, ribez. Stara upognjena hruška še stoji. Vsi smo se sladkali, obirali sadeže. Ja vse mine, lepo, hudo! Smrti se ne bojim, nikomur nisem storila žalega. Rada sem vsakomur pomagala, če me je kdo prosil pomoči.«

Cica se priplazi, jo dvigne, pestuje.

»Ti me poslušaš zvesto, me ne prekinjaš, me ne preklinjaš. Veliko hudega sem doživela v življenju. Bila sem partizanka, gazila visok sneg, ledenela. Hrepenela po svobodi. Se borila z nožem v roki, če smo bili obkoljeni in v smrtni nevarnosti. Veš, to še vedno sanjam in trzam ponoči, takrat se ustrašiš in zaječiš!« To pravljico je Cica že neštetokrat slišala.

»Sedaj pa ti bom povedala svojo najlepšo pravljico: odšle bova v Dom. Poglej, tukaj piše črno na belem: tudi ti boš lahko šla z mano. Povedala sem jim, da brez tebe ne grem nikamor. Vse sem že zložila v torbo, tudi tvoje medvedke. Jutri odpotujeva v lepo graščino. Živeli bova kot grofici. Stregli nama bodo, skrbeli za naju. Ne bova več zmrzovali pozimi, lačni ne bova več. Imela boš svojo mehko odejo, obloženo košaro, lahko boš z mano v postelji, če boš želela. Vse je že urejeno.«

Cica dremlje, jo posluša, se čudi novicam. Tuhta v sebi:

»Končno bom tudi jaz postala prava grofica. Imela bom svoj naslonjač in veliko stensko ogledalo. Lahko se bom gugala, se razvajala. Vsi se mi bodo klanjali, grofici, v najlepšem krznenem ogrinjalu, ker res nisem navadna mačka.

Zunaj tuli veter, stresa ostrešje hiše. Hladno je.

Še tesneje se starka zavije v odejo. Posluša, kako diha njena ljubljenka.

»Jutri bova že v novem domu. Končno se mi je izpolnila moja srčna želja. Ne bo me več skrbelo za naju. S Cico bom dočakala lepše čase.«

Obe potoneta med oblake in snežinke, ki zunaj naletavajo. Sanjata, kako plešeta z vetrom, kako sta lahkotni, kako potujeta v dalje.

Zjutraj se starka s težavo dvigne, narahlo pokrije spečo muco.

Pogleda skozi okno. Sneg je prekril drevje, trato, ptičica je priletela v bližino.

Starka se zazre v hladno belino.

Kliče muco.

Cica se ne odziva, ne gane. Dotakne se njenega kožuščka, jo poboža. Dlaka je povešena. Vzame jo v naročje. Skoraj hladna je, drugačna. Starka povesi glavo. Ne sme je prebuditi, ne sme spregovoriti, ne sme zajokati!

Sede v naslonjači pri oknu.

Položi si jo v krilo in položi nanjo dlani. Hladne, brez življenja.

Muca Cica leži v krilu negibno in ona skoraj ne čuti njene teže.

Zazre se ven in gleda, kako z grmovja in drevja zletavajo ptice in spet sedajo nanje, dokler ne odletijo in se več ne vrnejo. Še gleda drevje in več ne vidi vej. Dvigne oči gor proti nebu in počasi se nanjo spušča temna, brezkončna mehkoba.

Deklica Tilda je bila stara komaj sedem let, ko je izgubila mamo. Ostala je sama z očetom a le za nekaj časa. Oče se je ponovno poročil in Tilda je dobila mačeho.

Mačeha je bila všečna očetu, saj je bila prava lepotica. S Tildo je lepo ravnala le, kadar je bil oče doma, drugače pa je bila deklica prava sužnja. To je še nekako šlo, dokler ni mačeha rodila svoje hčere in nato še sina. Čeprav je Tilda pomagala doma vse postoriti in paziti še na otroka, zanjo ni bilo več prostora. Mačeha se ni mogla sprijazniti z njo, še najbolj pa se je bala, da bi si morali njeni otroci s Tildo deliti bogastvo po očetu.

Mačeha je naredila načrt, kako se je bo znebila.

Nekega jutra, ko očeta ni bilo doma, je zbudila deklico in rekla, da gresta nabirati jagode. Hodili sta in hodili tako dolgo, da je deklica že čisto omagala.

»Sedi na to podrto drevo in si malo odpočij, medtem bom še sama pogledala, če rasejo v bližini kakšne jagode,« je dejala mačeha.

Tilda je od utrujenosti hitro zaspala. Zbudil jo je hlad, saj se je bližal večer. Dolge sence dreves so se širile po gozdu in delale grozljive podobe vseh mogočih oblik. Prestrašeno se je ozirala okrog, kje bi zagledala mačeho. Tudi klicanje ni pomagalo, saj se ni nihče oglasil. Deklica ni vedela ne kod ne kam. Solze so ji polzele po rdečih ličkih. Veje so jo teple iz vseh strani, saj od joka ni dobro videla, kod hodi. A naenkrat se ji je zdelo, da ni več sama. Pred njo je skakljal droben ptiček in jo vabil:

»Hodi za menoj in nič te naj ne bo strah.«

Tilda je res sledila drobni ptički. Naenkrat je prišla na jaso, kjer je stala stara razmajana hiška. Okna so bila osvetljena. Ptiček je naenkrat izginil, čeprav je deklici še pred nekaj trenutki kazal pot.

Deklica Tilda ni vedela, da se je v širnih gozdovih Kozjaka znašla v stari koči dobrosrčne gospodarice Kobanke. Hči hudobne čarovnice Pohorke se je namreč zagledala v sina, ki je živel z materjo Kobanko in večkrat splavaril na Dravi. Bil je lep in drzen mladenič, ki se nikakor ni želel poročiti z hčerko zlobne čarovnice, zato ga je ta z urokom spremenila v drobnega ptička, mater v starko in vilo v pravo podrtijo.

Deklica Tilda je šla do hiške in potrkala na vrata. Odprla ji je razkuštrana sivolasa ženica zelo prijaznega obraza.

»Kaj je pa tebe prineslo v ta samotni kraj? Gotovo si se izgubila,« je ugibala ženica. »Vstopi v hiško in ne jokaj, saj bo še vse dobro,« ji je dejala. Pripravila nekaj za pod zob.«

Tilda je sedla za mizoin ženica ji je prinesla večerjo. Malo pojedla nato pa kar za mizo zaspala.

Zjutraj se je zbudila in ni vedela, kako je sploh prišla v posteljo. Na mizi jo je že čakal zajtrk.

»Zdaj se pa le hitro najej, potem mi boš pomagala pri delu,« ji je dejala ženica.

Med zajtrkom se je Tilda razgledovala po prostoru. Bila je samo velika soba s kuhinjo in spalnico. Na enem koncu je bila postelja, v kateri je spala ženica, na drugi strani pa še ena postelja, v kateri je prespala Tilda. Nad veliko pečjo pa so se na vrvicah sušila sama zelišča. Po zajtrku je pospravila za sabo, umila tudi lonček od mleka, drobtinice pa je stresla pred hiško, saj se je spomnila na drobnega ptička, ki mu je sledila vse do te hiške.

»Zdaj mi pa povej, kako ti je ime, odkod si in kaj te je prineslo v ta kraj?« jo je vprašala ženica.

Deklica ji je vse razložila.

»Če je to tako, potem pa ostani kar pri meni. A morala mi boš služiti sedem let in mi v vsem pomagati,« je rekla ženica.

Deklici je bila navajena delati in je pristala.

»Danes bova skupaj nahranili pujse, kozico boš privezala na jasi, da se bo pasla, nato te čaka nabiranje drv za kurjavo in še veliko opravil, ki ti jih bom sproti naročila.«

Sivolasa ženica jo je zbujala zelo zgodaj zjutraj, da je hitro začela z delom, šele pozno zvečer pa je lahko odšla k počitku. Večkrat je bila Tilda tako utrujena, da niti jesti ni mogla, vendar se nikoli ni pritožila. Kadar se ji je zdelo, da ne more več zdržati, je opazila drobno ptičko, ki ji je dajala pogum.

Leta so tekla in deklica niti ni opazila, da je sedem let že minilo. Razvila se je v lepo mladenko. Bila je prijazna do stare ženice, ki ji je dajala streho nad glavo in hrano, za katero ni bilo treba nikoli prositi.

A nekega jutra je nihče ni poklical, da mora vstati in iti na delo. Zbudila se je in videla, da ni več v stari hiški, ampak v prelepi vili, vse okrašeni, kakor da pričakuje številne goste.

Poiskala je starko in videla, da se je spremenila v gospo, oblečeno v izbrana oblačila.

»Hitro teci v svojo sobo, se preobleci in pripravi za sprejem gostov,« ji je te ukazala.

Deklica Tilda na skoraj ni vedela, kam naj se obrne. Naenkrat je stala pred njo nekakšna governanta, ji pokazala pot v njeno sobo in ji pomagala pri oblačenju.

Tilda ni mogla verjeti svojim očem. Tako razkošnih oblek ni videla niti pri svoji mami.

»Saj sploh ne morem verjeti, da sem to jaz,« je vzdihnila.

Naenkrat so začeli prihajati gostje. Sprejemala jih ženica, spremenjena v bogato gospo.

Med gosti je Tilda naenkrat zagledala mačeho s svojo hčerko in sinom.

»Kje neki je oče?« se je spraševala. Največ od vsega si je želela, da bi se spet srečala z očetom.

Naenkrat pa so ljudje postali vznemirjeni in so hoteli odgnati berača, ki je prosil le malo hrane. Tildi se je berač zasmilil. Prosila je ženico oziroma Kobansko gospo, kot se je pravilno imenovala, če lahko nahrani reveža, ki prosi za hrano. Gospa ni imela nič proti in tako je Tilda šla po berača, da ga odpelje v kuhinjo in mu da hrane. A ko je prišla do njega, je prepoznala v njem očeta. Objela ga je in poljubila. Povedal ji je, da je šele nekaj dni po vrnitvi domov izvedel, da je Tilda izginila. Odločil se jo je poiskati in da se tako dolgo ne bo vrnil domov, dokler je ne najde.

Največja želja se ji je uresničila, objela je Kobansko gospo in se ji zahvalila. Vedela je, da je ona uredila tudi to.

Naenkrat so se vsi vznemirili in gledali, kako se po cesti približuje jezdec na belem konju in že od daleč pozdravlja Kobansko gospo. Bil je njen sin Branimir, s katerega je prav tako padla čarovnija. Prišel je pred njo, razjahal in objel mater.

Deklica Tilda se je zazrla v mladeniča in ga v trenutku vzljubila. Zdelo se ji je, da ga že dolgo pozna, čeprav ga še nikoli ni videla. Mladenič se ji je počasi približal. Besede so mu šle težko z jezika, saj ga je njena lepota čisto prevzela, še ko je bil začaran v drobnega ptička.

Sin Kobanske gospe Branimir je najprej zaprosil za roko Tildoin ona ni omahovala.

Praznovali zaroko. Pilo, jedlo in plesalo se je tri dni skupaj.

Mačeha je vse to opazovala. Takšnega ženina je želela za svojo pravo hčer. Pri sebi je sklenila, da se znebi Tilde.

Na vse mogoče načine se je dobrikala pastorki in svojemu možu, da želi do poroke pomagati deklici Tildi. Naj bo vse čim lepše pripravljeno in bo ženin res lahko občudoval nevesto.

Naskrivaj se je podala do čarovnice Pohorke in jo prosila za zvarek, ki bo Tildo spremenil v gnusno starko. Res je mačeha prinesla napitek deklici Tildi pred spanjem k postelji. A Kobanska gospa je vedela za njeno namero in je prinesla prav tako napitek. Zamotila je mačeho in zamenjala posodi z napitkom. Rekla je:

»Pijta, da bosta laže zaspali.«

Mačeha je vzela posodo z zastrupljenim napitkom in se spremenila v najgršo starko. Zakričala je, zbežala iz vile in nikoli je nihče več ni videl.

Na dan poroke se je zbrala množica gostov, muzikantje, družice in priči. Ko se je pojavila nevesta, so ljudje strmeli in jo občudovali. Bila je najlepša nevesta, kar so jih kdaj videli. Poročno slavje je trajalo sedem dni in noči, jedlo, pilo in plesalo se je do onemoglosti, tako da jih še danes bolijo podplati.

Neko jutro se zbudiš in v sebi začutiš željo, neskončno hrepenenje. Čudno razpoloženje te drži ves dan in zvečer celo odpoveš zmenek s prijateljem, s katerim delita občasne spolne radosti. Ostaneš doma, glavo nasloniš na pisalno mizo, poslušaš glasbo, pustiš zvokom, da te vzamejo, pišeš pisma ljudem v daljne kraje. Ojoj, kako si želiš okusiti jagodo.

Ampak januar je; jagodove marmelade nočeš, niti kompota, zmrznjenih jagod ali tistih iz tople grede tudi ne. Čakaš pomladi, poletja. Dolge dneve in tedne čakaš, telo in dušo drži to neskončno čustvo, kot nevidna sila. In ne greš v kino in na zabave in na kavo, samo ždiš doma, prebiraš poezijo, gledaš stare fotografije, s staro mamo se pogovarjaš o njenih mladih letih in ves čas mantraš: jagoda, jagoda, jagoda.

Končno dočakaš pozno pomlad, trg je preplavljen z jagodami, velikimi, vodenimi, brez pravega okusa. Tudi tistih gozdnih, ki jih imajo stare ženice, nočeš. Ujete v polivinilu ali majhnem lončku se stiskajo ves dopoldan, kupljive, na merico.

In potem se odločiš. Odbiješ vsa povabila, greš zgodaj spat in zjutraj na mestni avtobus, pa na vlak in ven iz mesta. In se pelješ, pelješ, sopotnik nekaj brblja in se hoče pogovarjati, ti pa si ves sam s seboj, prenapet in vroč od pričakovanja.

Potem peš do gozda, kjer slutiš, da rastejo divje jagode. Gozd te malo pretrese, da se ustaviš, vdihneš, kar malo te zanese in se celo spustiš na tla, na zeleni mah. Ptički se oglašajo, svetli žarki se odbijajo od rosnih kapljic, sem in tja kak list zapleše z nevidno sapico. V telesu se sprosti krčevitost, vročino vzamejo gozdna tla in čmrlj. V duši je spokojnost. In potem blodiš po gozdu, po stezicah in potem proč od stezic, v neznano, kar greš, nekaj te vodi in ubogaš, vdano. Želja ni več nestrpna in napeta - želja in hrepenenje skočita iz tebe, plezata po drevju, ovijata se okoli vej in se posujeta z listjem, ližeta mokre liste rastlin. Jagoda, jagoda, jagoda - občutki mi vlažijo telo, telo, telo hodi, ne - drsi skozi gozd, boža praprot, nabira gozdno krebuljico. Ob robu gozdne jase najdeš še malo slastne šentjanževke: zit, zit, dži, dži - se oglaša plavček s tenke vejice.

Končno jih zagledaš: veliki zeleni listi. Obstaneš, za trenutek je telo spet naelektreno, samo hipec, le toliko, da se misel odlušči in se skrije v socvetju metličastih trav. Spodaj je, si misliš; kar naj bo tam, modruješ. Naročje je polno nabranih rastlin, rmana, rebrinca, šentjanževke in takšnih reči...

Le kako naj utrgam drobceno jagodo? Na pot sem šla brez prtljage, malice, brez žepov, vrečk...

Jagoda, ki me je vso zimo in pomlad držala v zanosnem razpoloženju! Spustim se na kolena, odložim šopek in se odplazim k jagodičevju. Pravidno odmaknem list in jo zagledam - rdečo, drobno. In jo gledam. Jagoda in jaz. Jaz in gozd. Jagoda, zvoki, barve, midve z jagodo sva svet. Nasmehnem se ji, jo pozdravim, nemo z očmi, otipam in nežno otrgam. Preprosto, v enem dihu. Zdaj je v dlani, kotrlja se v krogu. Globoko vdihnem njen vonj vase in jo s konico jezika spravim v usta. Počasi, počasi jo stiskam. Vsako kapljico, ki privre iz nje, začutijo vse moje brbončice. V trenutku je v krvi, v telesu. Drobne jagoda, nekaj gramov težka; edina hrana tega dne. Roj mušic mi nagaja, mravlje iz bližnjega mravljišča me že grizejo in lezejo vsepovsod. Vstanem in se odpravim nazaj.

Usta so polna okusa po jagodi, ki se je že čisto stopila in razlezla po vseh kotičkih ustne votline. Temni se, počasi tipam proti postelji.

V vlaku se pokriješ z jopico preko glave, da si lahko sam s svojo jagodo. V mestnem avtobusu se ljudje drenjajo, pritiskajo vate in te posiljujejo vsak z svojimi mislimi, a drobcena jagoda je tvojo dušo in telo premazala z nevidnim zaščitnim lakom.

Doma se ti ne ljubi ne pogovarjati, ne poslušati, ne ješ, ne piješ, svojo malo skrivnost pestuješ, prežet z njo živiš. Po tem čudežnem potovanju si ves gibčen in raznežen in razlezen.

Podoživljaš dogodek iz gozda še in še, tisoč obveznosti tvojega vsakdana niso več tak nadležen tovor.

Ko vzhičenost počasi popusti, zbledijo spomini, se telo spet strese v hrepenenju, bolečina neizpetosti ti spet zvija sklepe in meso brezbrižno visi na kosteh.

Ko te ljudje pluvajo in hodijo po tebi, mečejo vate smeti, se nate obešajo, ti trgajo koščke jeter, ti cefrajo črevesje, ti z zlatim prahom slepijo oči, mašijo ušesa z odvečnimi besedami, mrtvimi mislimi, ko z osladno glasbo onesnažujejo tvoj bivalni prostor, takrat ti je edina uteha in skrivno pribežališče drobna jagoda.

Kako lažje je hoditi po svetu, če si ovit z duhom male jagode, vonji in zvoki gozdne pastorale. In jagoda je navsezadnje le navaden sadež, če ni tistega čakanja, gomazenja milijonov čustev po telesu; tiste hoje in iskanja in pričakovanja in tistega vsrkavanja nikoli čisto razkrite skrivnosti.

Joj, ljubezen je kot iskanje in doživetje divje jagode!

Radijska igra

¹

Osebe:

Djap, popotnik
Curcius, gostilničar
Livia, njegova žena
Rdečelaska Živa
Vmes številni moški, ženski, živalski glasovi

Opomba:

(Gostilna je ozka zidana zgradba dva krat deset metrov, v njej je ogromna peč in pod streho je še nizek prostor, ki se dotika peči in tako po stropu neprestano nekdo hodi. V gostilni deluje peč neprenehoma.Drugače je gostilna postavljena sredi obzidja iz grobega kamenja in gostilne se drži hlev, ki je nizek in še dvakrat daljši.Dogaja se na Krasu, v zimi ali tik pred zimo, v burji, v četrtem stoletju našega štetja, na meji med Vzhodnim in Zahodnim rimskim cesarstvom.)

1.

(Koraki po pesku, veliko korakov po pesku, koraki po produ, prečkanje luže … koraki pomenijo človeka, ki vleče za sabo konja. Konj nekajkrat zarezgeta. Človek pobuta po vratih. Pobuta nekajkrat, vmes se sliši za vrati kokodakanje, potem rezgetanje, potem neverjetno sitnarjenje nekega visokega glasu, najbrž ženskega, konj zahrza, nekaj psov nekaj časa laja, potem nehajo, ko spet popotnik buta po vratih, se zasliši kozje meketanje … Obzidje je dovolj visoko, kamnito in mrzlo in dolgo in temeljito se da butati po njem, od zunaj, in od znotraj.)

Djap: Moj konj je žejen. Odprite, kje ste, ljudje?

Curcius: (Se dere dol z zidu.) Kaj hočeš?

Djap: Je tu gostilna?

Curcius: Kdo si?

Djap: Prespal bi.

Curcius: To lahko vsakdo reče. Kdo si?

Djap: Djap.

Curcius: Kaj je to Djap?

Djap: Ime.

Curcius: Kako še?

Djap: Kako, kako še? Djap? A ni dovolj?

Curcius: Ime očeta?

Djap: Djap.

Curcius: (Se počasi hahlja.) Tudi ded se je imenoval Djap?

Djap: Ja, Djap. Djap, Djapov sin. Njegov sin se imenuje Djap, jaz sem pa njegov sin, torej sem tudi jaz Djap, Djapov sin.

Curcius: Si iz plemena Djapov?

Djap: Ne, ne, ne. Iz rodu Djapov sem. Djap iz rodu Djapov.

Curcius: To lahko vsakdo reče.

Djap: Vsakdo lahko reče. Ampak nekateri v takem primeru ne govorijo resnice.

Curcius: Iz katerega plemena si?

Djap: Črnogorci smo, pleme Črnogorci.

Curcius: Tu si se zaklal. Djapi niso iz Črne gore.

Djap: Ni nobene Črne gore. Pleme Črnogorcev z obale Egejskega morja.

Curcius: To morje si si izmislil.

Djap: Nisem si ga. Če greš do konca Jadranskega, prideš do Egejskega.

Curcius: Je tam kakšen otok? (Konj hrza, ko konj zahrza, zakrulijo prašiči, zameketa ovca, sliši se žensko cviljenje.)

Djap: Je, Krf. Otok Krf. – Poslušaj, gostilničar, moj konj še komaj stoji, žejen je …

Curcius: Od si prišel?

Djap: Pripotoval sem iz Skadra.

Curcius: Kam si namenjen?

Djap: Sem. Sem sem namenjen.

Curcius: Boš tu ostal.

Djap: Ne, čez čas grem do Blatnega jezera.

Curcius: Kaj boš počel pri nas?

Djap: Nič posebnega.

Curcius: Kaj je to nič posebnega? Preprodajal ženske? Kuhal hitre strupe? Nabiral vojake?

Djap: Širil bom novo vero.Poslal me je bog Mitra, sin sonca nepremagljivega, Mitra je prineel ogenj z neba na zemljo, premagal bika, ga žrtvoval, da je odrešil svet.

Curcius: No, sliši se lepo. Lahko vstopiš.

Djap: Hrano za konja, prenočišče.

Curcius: As.

Djap: V redu.

Curcius: Če gresta oba s konjem v hlev.

Djap: Nimaš prostora v hiši?

Curcius: Dva asa.

Djap: Dobro.

Curcius: (odpre vrata in konj in Djap med hrzanjem meketanjem in pljuskanjem blata vkorakata.) Nič dobro. Vnaprej.

Djap: Tema je, ne vidim.

Curcius: Rade volje posvetim.

Djap: Tukaj, drži.

Curcius: Daj konja dečku.

Djap: Konj je moj brat. Nikoli se ne ločim od konja..

Curcius: Tvoj brat ne bo sral v moji jedilnici.

Djap: Daj asa nazaj. V hlev grem.

Curcius: Jedilnica je zakurjena.

Djap: Dobro, kako naj vem, da mi ne boš ukradel konja?

Curcius: Dam ti besedo.

Djap: Ne vem, kako ti je ime.

Curcius: Curcius.

Djap: Kako še?

Curcius: Curcius Claudius Primus.

Djap: Iz plemena?

Curcius: Ne boš me spraševal zaradi enega konja?

Djap: Zaradi tega konja sem ubil že petnajst mož in devet sužnjev.

Curcius: Rimljan sem.

Djap: Tudi jaz sem Rimljan.

Curcius: To lahko vsakdo reče.

Djap: Dobro, kar si si. Zaradi mene. Dobro zapri vrata. Če konj zgine, te zakoljem.

Curcius.: Iz moje gostilne ni izhoda. Ne za goste, dokler ne plačajo, ne za konje, dokler se nisem zmenil z gospodarji.

Djap: Konja bi najraje sam obrisal.

Curcius: Bodi brez skrbi. Za dobrega konja in dobrega gosta poskrbimo. Kateri je tvoj bog, si rekel?

Djap: Mitra, sodnik dogovarjanja in sporazumevanja. – Povej raje, imaš dobro vino?

Curcius: Z bogovi in vinom se ukvarja žena. Piti ne smem v tem poslu. Verjeti pa tudi prav ničesar.

Djap: Kako antično!

Curcius: Kaj je antično?

Djap: Dvom je vsemu kralj. – Imaš kruh?

Curcius: Prijatelj, samo gobec otresaš. Vstopi v hišo in tam povprašaj …

2.

Hrup v gostilni je precejšen. Ogenj prasketa. Neki glasovi neutrudno meljejo. Po stropu begajo bose noge in tudi se kdajpakdaj kaj prevrne.)

Djap: Vino in kruh.

Livia: Vino in kruh – to bo en as.

Djap: Za prenočišče sem že plačal.

Livia: Jasno. Ampak vino in kruh sta posebaj.

Djap: Dobro.

Livia: Pa čebula?

Djap: Koliko stane čebula?

Livia: Čebula je zastonj, h kruhu in vinu sodi. Dobiš pa lahko še olive za en as, pa sir za še en as.

Djap: To bi bili kar trije asi?

Livia: Računati znaš, popotnik.

Djap: Tu je en as za vino in kruh.

Livia: Sol je dva asa.

Djap: Sol imamo pri nas doma. Hvala. Ni treba, da je vsakdan sol.

Livia: Takole, vino, kruh, čebula. Tu je pa tvoj as, popotnik.

Djap: Vedno hočeš vnaprej?

Livia: Vedno se najprej plača. Na zdravje! – Kruh je samo zate.

Djap: Preveč ga je!

Livia: Manj ga ne damo. Se ljudje preveč nalijejo. Tudi vina bo dovolj, če ne polivaš. Če boš hotel eno ali drugo še enkrat, bo spet as.

Djap: pije vino, lomi kruh, mlaska.) Vino je dobro.

Livia: Vino pri nas je dobro. Vzemi si ga na ležišče, drugače ti ga popijejo drugi.

Djap: Kje naj spim?

Livia: Poglej malo okoli sebe.

Djap: Rad bi tu čisto pri peči.

Livia: Še dva asa.

Djap: Plačal sem že prenočišče. Ni to malo preveč? Plačal sem že gostilničarju.

Livia: Tu plačaš meni.

Djap: Dobro, ne bom pri peči. Ne bom in ne bom. – Imaš kaj mesa?

Livia: Živega?

Djap: Kakšno je živo.

Livia: Prava živa ženska. Štiri asi.

Djap: Štirje asi? To je preveč.

Livia: Kaj? Za celo noč? Do prvega petelinjega petja?

Djap: Preveč, izrazito preveč. Raje bi zrezek.

Livia: Meso, pečeno, šestnajst asov.

Djap: Si rekla: šestnajst asov? Kaj je malo mesa v vaših krajih?

Livia: Ne, malo je popotnikov, ki si ga lahko privoščijo.

Djap: Žensk se – kot vse kaže – kar tare?

Livia: Dobre dobiš samo pri meni. Nimam jih veliko, največ šestdeset vsakikrat. Gledam, da imajo različno barvo oči, različno barvo las in da so različne po – velikosti in po otipu.

Djap: Prodaš kakšno za s sabo?

Livia: Lahko izbiraš. Lahko dobiš eno, dve, tri, za eno noč ali za več noči ali za s sabo … ampak o ceni se pogajam.

Djap: Dobro. Daj meso. Daj žensko.

Livia: Lepo vnaprej plačaš. Dobro: skupaj dvajset asov, to je dva denariusa.

Djap: Vi pa znate z gosti …

Livia: Zadovoljen boš. Boš najprej meso – zbezati ga moram iz peči, v testu je, ali boš najprej žensko?

Djap: Ne razumem, v čem je razlika?

Livia: Razlika je ali hočeš deliti meso z žensko ali ga hočeš lepo v miru pojesti sam?

Djap: Kakšna je navada?

Livia: Plačal si, ti poveš, kaj je navada.

Djap: se rahlo prestraši.) Kaj ne poznate drugega gospodarja kot denar?

Livia: Ja, ja, svobodni smo.

Djap: Vsi?

Livia: Vsi ne, to bi bilo proti postavam. Vsi moški, ki imajo meč in vse ženske moških, ki imajo meč. Suženj ni nikoli svoboden, popotnik. Nikogar pa nič ne vprašamo. Za tiste, ki smo jih kupili ali z lastnim mečem sami ulovili, vemo, kako je, drugi pa lahko pridejo, grejo, se sami prodajo, če hočejo in če znajo, lahko tudi najdejo koga, ki jih proda … Suženj ni nikoli svoboden. To bi bilo proti postavam. Vendar tu nikogar nič ne vprašamo. So pa takšni, ki smo jih kupili, za tiste že vemo, ali pa taki, ki bi se sami radi komu prodali.

Djap: (Po premisleku.) Kaj kdo hoče biti suženj?

Livia: Preživeti je prav lepa kariera.

Djap: Pa ne kot suženj, na verigi prikljenjen, čez noč zaprt v kuhinji?

Livia: Tujec, mladi in stari, moški, ženske, jokajo, da bi jih kdo vzel za sužnje in odpeljal. Kaj ti je? Suženj je poklic, pač eden izmed poklicev.

Djap: Gostilničarka …

Livia: Ja?

Djap: Lepa si.

Livia: Ja, ja!

Djap: Zelo mlada si.

Livia: Ja,ja, najbrž zgledam tako.

Djap: Imaš tudi ti ceno?

Livia: Seveda. (Se zasmeje.) Seveda, kaj si mislil?

(Gostu se zaleti v grlu.)

Livia: Jej, pa splakni.

Djap: Mislil sem, da si gostilni čarjeva žena.

Livia: Če misliš na sveti zakon, potem je v teh krajih toliko zakona, kolikor sproti določimo.

Djap: Kolikor kdo plača?

Livia: Tudi.

Djap: Povej, samo vprašam, povej, koliko?

Livia: Štirideset asov.

Djap: (Popolnoma ogorčen.) Kaj še? Za enkrat? Za ves teden? Ma ne se hecat. Saj si sladka, pravi kolešček … ne verjamem.

Livia: (Se smeje in tolče po nekakšnem lesu, ogenj prasketa in vino se pretaka.) Znam računati. Znam čarati. Ti dve uslugi sta ti na razpolago. Nista poceni.

Djap: Računati zna vsak.

Livia: Iz dneva v dan opazujem ljudi, več kot jih vidim, jasneje mi je, da marsikdo res zna. Dokler je trezen..

Djap: Povej o čaranju.

Livia: Ne hvalim se.

Djap: Govoriš naravnost z bogovi ali preko posrednika?

Livia: Bogovi so blizu. Močni so. Ne omenjam jih po nepotrebnem. Kaj potrebuješ popotnik ta hip – meso si pojedel – žensko ali bogove?

Djap: Ti si po mojem okusu.

Livia: Za štirideset asov: samo povej, kaj želiš.

Djap: Kako ti je ime?

Livia: Livia.

Djap: Kako še?

Livia: Livia, Curciusova žena, žena gostilničarja Pri norem Curciusu. – Kaj ti bo ime? Imena so brez pomena. Kadrkoli si izmisliš novo.

Djap: Iz katerega plemena si?

Livia: Utapljala sem moške v reki. Svečenica sem bila. Tu je Noricum. Prebivalci se imenujemo Norci. Drugače pa je tu Panonija, na vzhodu je Longatikum, od tam prideš do Emone … od Emone gre pot proti Alpam, na desno prideš v Tergeste, tam je gledališče, razstavljajo sužnje in konje in jih prodajajo. Si to hotel vedeti?

Djap: Kaj narediš za štirideset asov?

Livia: Ko me boš potreboval, boš zvedel.

Djap: Mogoče te potrebujem.

Livia: Če bi me potreboval, bi jokal.

Djap: Nikoli ne jokam.

Livia: (Se smeje.) Kdor me potrebuje, joče.

Djap: Dobro,razumem: zastrupljaš ljudi.

Livia: Tvojega sovražnika, tvojo žensko … pokličem tvojo prihodnost in ti jo razložim … Zagotovim ti nesmrtnost. Ne, to ni za tebe … Ti mi zgledaš skoraj razumno. No, kaj še? Zbudim te od mrtvih, če je treba. Preženem mrtve, ki hodijo s tabo, seveda, če hodijo s tabo. Spremenim te v volkodlaka; če si že volkodlak, te spremenim spet nazaj.

Djap: Nabiraš mušnice, kuhaš mušnice, prodajaš mušnice in netopirje v soku volčjih jagod? Čarovnica kot čarovnica. – Kje hodi tvoj mož?

Livia: Gostje so danes po en as. Spijo v hlevu, vina ne pijejo, konjev nimajo, Curcius jih straži, da ne pokradejo slame in si ne zakurijo. Ker se konji bojijo dima. Zgodaj je še. Kasneje bo zabil vrata hleva in spustil pse po dvorišču in potem se vrne.

Djap: Ti si po mojem okusu. Rad imam čarovnice.

Livia: Ti nisi po mojem okusu. Pokličem ti dekleta.

Djap: Ne maram izbirati.

Livia: Če nočeš, se te bodo same izbrale. Posebno zdaj, ko si požrl vse meso. (Se mu roga.) Nič ne de, vina in kruha še imaš no, malenkost.

Djap: Ne maram, da me kdo izbira.

Livia: Potrudi se malo sam. Izberi previdno. Če boš žensko zamenjal, plačaš znova.

Djap: Livia – hočem tebe.

Livia: To vsi rečejo.

Djap: Če pa hočem tebe.

Livia: Vsi kaj želimo, človek. – Pa si kdaj razmišljal o dobro in zlu?

Djap: Vse življenje razmišljam o tem. O temi in svetlobi. Kako zdrsnemo v temo, kako se dvignemo v svetlobo. Kako nas vleče na temno pot, kako se borimo za svetlo pot. Kako najdemo svetlo pot. Ker sonce je nepremagljivo … Dobro mora zmagati in zmagalo bo.

Livia: Ti si živo zlo.

Djap: Nisem zlo!

Livia: Nič na svetu se ne bo spremenilo. Ne sme se. Ne more se. Kdor trdi, da je potrebno kaj spremeniti, je zločinec. Kdor kvasa naokrog, da naj zmaga dobro, oh, takšne je treba na križišču pribiti na križ, pa sulico v čreva. Gnusno. Ne maram ljudi, ki hočejo kaj spremeniti, spominjajo me na Rimljane …

Djap: Ti si Rimljanka.

Livia: Samo po loputi potrkam. Tu gori nad dimnikom se zbirajo kot koklje na grede. Zjutraj jih je bilo šestdeset, polovica jih je oddanih za nocoj, neverjetno, kako slabo vreme, kako revni gosti, tu jih je še … samo potrkam po loputi in jih lahko preštevava … kaj boš govoril o …

Djap: Govorjenje je moj poklic. Po svetu hodim in razglašam resnico.

Livia: Moški si poiščejo žensko. Plačajo. Se spravijo v temo za peč. Če boš govoril, bom poklicala Curciusa. Govoriti je zločin, povedal bo oblastem, da si govoril, razumeli bodo, če te napiči na sulico in bomo jutri lepo nahranili pse.

Djap: To narediti s vsemi, ki bi vam radi kaj povedali?

Livia: Vsemi, ki se ne obvladajo. Tako so nam naročile oblasti v Petoviji. V glavnem mestu spodnje Panonije, tam deluje cenzor, zadolžen za javni red in mir v gostilnah.

Djap: Ti govoriš z mano.

Livia: Rada govorim, ja, rada kršim javni red in mir, če gre, dokler gre. To ničesar ne spremeni.Tudi čaram, tudi to je prepovedano. Delati ljudi nesmrtne po šegi Etruščanov, spreminjati ljudi v volkodlake po šegi Venetov. Pa kaj? Kaj bi me rad spremenil?

Djap: Sem zato, da se ljudje vsega sveta sporazumejo med sabo.

Livia: Gnusno.

Djap: Mitra, moj bog …

Livia: Kaj slišim, Mitra?

Djap: Mitra je dober bog, bog miru in sporazuma, bog, ki ščiti manjšine in zagotavlja mir na polju, urejen promet na cestah, mir v planinah med pastirji, lepo vreme, svetlobo, toploto … prihaja na zemljo, razodene se ljudem, da v miru govorijo in razumejo razne jezike, odide v temo, k svoji materi zemlji … pa se spet vrne … ubil je bika, žrtvoval ga je, da bi odrešil grešni svet … odrešil bi ga bil, pomagal mu je kača, pa je prišel škorpijon … vtihotapil se je v votlino in zastrupil kri žrtvovanega bika …

Livia: Boš malo pijače?

Djap: Moram plačat vnaprej? Hvala, dovolj sem pil.

Livia: Ta je zastonj.

Djap: Me hočeš narediti nesmrtnega?

Livia: Pozabil boš neumnosti: izvleček brinovih jagod in volčje češnje.

Djap: (Blazno razočaran. Nekaj trenutkov menca.) Bom umrl?

Livia: Gostilna Pri Norem Curciusu bi prišla na slab glas. – Pomaga pri srčnosti, pri želji … pri … kot prenovljen boš … do petelinjega petja …

Djap: (Roteče.) Kako moraš biti tako prostaška? Življenje je nekaj dragocenega. Ljudje so lahko podobni ljudem, Niso samo živali, ki skačejo pijane druga na drugo?!!! (Zelo je prizadet.)

Livia: Hočeš vedeti?

Djap: Kaj? Kaj naj mi poveš?

Livia: Prihajajo in nas odrešujejo. Vseh oblasti ne polovijo. Nekateri imajo priporočila.

Djap: Kdo prihaja?

Livia: Bogovi, kdo vendar. Bogovi.

Djap: Kakšni bogovi?

Livia: Vsakdo prinese kakšnega boga, mu zgradi svetišče, zbira prebivalce gozda, da mu prinašajo žitarice. Klasek po klasek. Eni hočejo bele, drugi hočejo črne peteline.

Djap: Mitra je odrešil svet. Vrnil se bo in ga bo spet odrešil. Vsako pomlad, v trenutku, ko je nekoč umrl …

Livia: Šest templov Mitre nepremagljivega je samo ob cesti med Petoviem in Tergestom. Nerodno je, ker je ženskam vstop prepovedan. Samo moški se zbirajo, častniki, legionarji, trgovci, uradniki. Zbirajo se, ko zapade sneg in je dan najkrajši, prižigajo bakle … zbirajo, ko se dan začne daljšati … Malo si zgrešil smer, če hočeš k svojim.

Djap: Ne grem k svojim. Iščem svetišče Zlatega teleta.

Livia: Čez gore, proti Alpam. Ampak tele so že nekajkrat vrgli v jezero.

Djap: Zakaj?

Livia: Ne vem, včasih se prepirajo, kako veliko mora biti in v katero smer naj ima zavite rogove.

Djap: Tam zraven je veliko jezero in ob jezeru je tempelj Ozirisa.

Livia: To je Celovec, ja, otoček je v jezeru. Reka Zila pomeni, prodnata reka, Podjuna, pomeni Dolina velike gospe s kravjimi očmi, Celovec pomeni, Kraj odprt na vse strani in še nekaj več. Potem pride jezero ob tem odprtem kraju.Tu častijo Raco ali Racaka, kakor hočeš, to je Hermes Trismegistos, včasih je bil Ptah, bog mrtvih, tisti, ki ima šakala Anubisa …

Djap: So bili tu Egipčani?

Livia: Samo njihovi bogovi. Vsak pripelje svoje bogove, potem si poišče ženske in se zapije.

Djap: Pripoveduj mi o tem.

Livia: Ni kaj. Hermes Trismegistos to pomeni Trikratnajvečji je čarovnik.

Djap: Tako kot ti.

Livia: Morebiti, morebiti ne. Bredel je močvirje in izgubil sandalo. Tam je bila raca, raca je obrnjena v svet biti in dušnih globin, to je zato, ker se postavi na glavo, ko brska za črvi …

Djap: (Zgrožen.) : Tega še nisem slišal.

Livia: Najbrž si pa že videl … raca stoji na glavi …

Djap: Rit kvišku?

Livia: Ja, to pomeni, da kaže rit belemu dnevu in jasni zavesti in glavo potiska v temne močvare.

Djap: Ko pa se obrne?

Livia: Vidiš, dojemaš! Prekrasno! Ko pa ujame črva in se obrne na svetlo, drsi po gladini razuma in jasnega pogleda, pogled, to je vodna gladina, Ozirisovo oko, no, raca je nosilka čistih predstav o urejenem svetu plovbe in mednarodnih odnosov, raca je zaščitnica domačega ognjišča in zvestobe …

Djap: Raca, praviš?

Livia: Še dobro, če je raca, če je racak je bolj zapleteno.

Djap: Ni isto, če je raca ali racak?

Livia: Nikakor. Raca je igra biti in ne biti, sveta bit bivajočega, tu – bit kot tu – zavest igrajoča se s temo in svetlobo, radost kot taka in življenje kot tako, raca govori ga ga ga ga in živi življenje in plove čez temna vodovja …

Djap: Ne bi verjel.

Livia: Racak je pa duša boga mrtvih. Bog mrtvih je pa vsakdo, ki je umrl in v redu plačal mumificiranje in obredni pokop.

Djap: Pa kdo to plača?

Livia: Ne v teh krajih, ne v teh krajih, pri Ozirisu!

Djap: Kdor umre, je Oziris?

Livia: Ja, in njegovi duši se reče ka in prikaže se v obliki pisane race in pride vedno do vrat iz grobnice in vrata grobnice se imenujeo Restau, če bi raca stopila skozi Restau bi se vrnila v življenje …

Djap: Pa se hoče vrniti?

Livia: Noče, srečna je že, da lahko obiskuje svojo mumijo in se ustavi pri Restau – u.

Djap: To je skrivnost večnega življenja?

Livia: Mogoče, že mogoče. – Moram reči, še nikoli ni bilo tu gosta, ki bi bil pripravljen poslušati vse o raci.

Djap: To je nadvse zanimivo: tudi naš bog Mitra je v davnih časih umiral in se podal k materi v podzemlje in potem se je spomladi vrnil …

Livia: Rodil se je na novo, seveda … vedno se kdo na novo rodi …

Djap: Ja, bog Mitra se rodi, ko zapade sneg, ko je dan najkrajši in jasno, pri materi je, v podzemlju, zato zemlja spi, spomladi pa, ko se narava prebudi in ko je Mitra že zrasel …

Livia: Kaj nima ta Mitra tudi očeta, ni njegov oče Sonce?

Djap: Ja, ko sonce posije …

Livia: Dobro, dobro, dobro. Ko smo Norci bili še samostojni, ni več ko sto let, Rimljani so tu že celo večnost, ampak pred sto leti so bili še znosni, no, moja prababica je utopila vsakogar, ki je govoril neumnosti o soncu … pa vse častilce Peruna in vse Žide in kristjane, vse po vrsti, tega takrat nismo prenašali …

Djap: Kaj niste niste imeli bogov?

Livia: Bog z jelenjim rogovjem je bil.

Djap: Bog z jelenjim rogovjem, ja,kaj ni cenil tujcev.

Livia: Ja, ja, cenil jih je: ampak nežno utopljene v močvirju ali pa zabite v drevesno deblo in po ozkem rovu spuščene v zemljo. Dol.

Djap: Dol?

Livia: Ja, dol.

Djap: In utapljala jih je tvoja prababica?

Livia: To je bila njena sveta naloga.

Djap: Sama?

Livia: Več ali manj, no imela je pomočnice. Pa saj vi žrtvujete črnega petelina in belega bika …

Djap: Ja, o tem ne smem govoriti. Ja, ampak imaš prav.

Livia: Jaz žrtvujem prašlčka Herkulu. Ampak samo, kadar je kdo bolan.

Djap: Samo kadar je kdo bolan? To pa ni prav?

Livia: Toliko je teh bogov. Kako naj vem, kateri je pravi? Izberem tiste, ki so boj skromni. Vse krave, svinje, ovce, koze, peteline, kure, gosi, race, osle, kamele, vse to so poklali na čast šestdesetim bogovoom, zdaj pa trdijo Židje, da je dovolj, če si pismen, pa nekaj prebereš.

Djap: Kje pa so Židje?

Livia: Vas je na hribu. Ne priporočam, da greš tja, razen, če kupuješ sužnje. Mečejo kopja čez obzidje. Naši so, Norci, imajo pa tudi sinagogo, celo dve, mislim, na hribu pa je tisti tempelj s takim šilastim stolpičkom, tam so pa kristjani, nova oblika Židov. Samo o ljubezni govorijo in vse na svetu bi spremenili, drugače jih imam rad v gostilni, častijo vino. pa ne kakršnokoli vino kot pristaši Dioniza … Dioniz Zagreus ima svetišče navzdol ob Savi, posmrtni dvorec, Dionizu se reče Dionisos Zagreus, potem ko umre vsako leto in gre k mami, saj to je podobno kot Oziris ali Mitra, vse te vere so ista sleparija, če mene vprašaš, no, kraju se reče Zagrebus, Dionisos Zagrebus (Se pretegne.) Boš zdaj žensko? Pokličem deklice? Djap: Ob poti, ob Savi sem se zelo prestrašil: Raca je bil pribita na okrogel disk.

Livia: Raca ni raca, je racak. Racak je »ka« nekega umrlega, ki je zdaj Oziris. Ne sicer pavi Oziris, ampak namišljeni Oziris. Racak je duša, ki so jo ujeli, ko je hotela mimo križišča in mimo Restau – a v pravo življenje nazaj. Primeš raco in jo pribiješ na križ. To verjamejo. Z žeblji. In Oziris ti sveti na nbu in je bog in ti odpusti vse grehe. Lahko to dodaš k svojemu Mitri, če hočeš.

Djap: Raco … racaka … pribijejo …? Ob cesti?

Livia: Na vrhu hriba, na križ. Ker so pa leni, in da se bolje vidi, kar ob poti, na vsakem križišču. Čudna razvada. Oziris se drugače imenuje Lepi zajec, vsako pomlad kotali duše, duše so jajca, duše, ki so jajca, poslikane z vzrocem, ker spada vsaka k svoji mumiji … kotali jih v onostranstvo in nazaj …

Djap: To je čarobno …

Livia: Kristjanom se ne zdi. Lani je potoval tod mimo Hieronim, možakar včasih potuje v Emono, je pa iz Stradona, tam doli iz tvoje smeri.

Djap: Hieronim? Nisem slišal zanj.

Livia: Seveda ne. On je pismem. Deset ljudi spremstva. Dopisuje si z devicami iz Celeie in z vdovami iz Emone. Gospod. Pravi gospod. Zdaj prevaja knjigo kristjanom, brez knjige ne vejo, kaj jim je njihov bog povedal, preden so ga križali, poslali v podzemlje in je čez tri dni prišel nazaj.

Djap: Knjigo piše?

Livia: To je nekako novo. Jaz še nisem videla nobene knjige. V Emoni pa jih imajo. Po nekateri hišah, gotovo. Židje pravijo, da imajo nekje neko posebno knjigo. Zdaj pa je še Hieronim govoril o knjigi. Že leta in leta potuje po svetu, prevaja neko njihovo knjigo in piše pisma slavnim ljudem.

Djap: Dosti imam vsega. Pokliči ženske …

Livia: (Zaploska.) Mucice, gost je tukaj! Še malo zakurim, da boš bolje videl..

Djap: Livia …

Livia: Kaj je, dečko?

Djap: Ti si mi najbolj všeč.

Livia: Kaj morem. Rade volje bi. Ampak delo imamo razdeljeno. Vega pa tudi ne smem. Mucice … mucice …

(Loputa se odpre, pridejo ženske, sprehodijo se kot kure po škripajoči lestvici gor in dol.)

Djap: Kaj pa zdaj?

(Ženske se vznemirijo, smejejo, kličejo, cmokajo.)

Livia: Mlade, stare, debele, suhe … kar izberi si? Jih dobro vidiš?

Djap: (Se ukvarja s hihitajočimi ženskami.) So kaj prijazne?

(Ženske se krohotajo.)

Livija: Vse so prijazne, kaj ne?

Djap: Ti, ti, ti, kako ti je ime?

Livija: Ne vprašuj je po imenu.

Djap: Kaj ga nima?

Livija.: Ima ga v svojem jeziku. Ima ga v svojem plemenu, tu pa ima tisto ime, ki ji ga daš.

Djap: Rdečelaska?

Rdečelaska: Saj nisem rdečelaska. (Smeje se in druge ženske se smejejo in druga za drugo izginjajo po škripajočih lestvicah za loputo.)

Djap: Daj vina.

Livija: As. Vino in kruh.

Rdečelaska: Blaznež! Kako si,blaznež?

Djap: Rekla mi je blaznež?

Livia: Sam se zmeni z njo.

Djap: Se ti zdim blazen?

Rdečelaska: Oči imaš globoke, čelo imaš visoko. Prišel si od daleč. Iščeš si žensko v gostilni ob cesti, to bi še šlo, iščeš si zabavo v gostilni Pri norem Curciusu, kaj si naj mislim o tebi? (Ga vleče s sabo.) Pridi, vino si dobil, tu na postelji za pečjo je ravno prav, malo svetlobe, malo teme, malo vročine, malo mraza …

Djap: (Se loti ljubkovanja.) Zato, samo zato še nisem blazen?

Rdečelaska: (Ga stiska in mečka in na lahno sope.) Kdor zapušča dom, ta ni pri zdravi.

Livia: Živana, saj si Živana, ne …

Rdečelaska: Živa, kličejo me Živa.

Livija: Ta se samo pogovarja. Napij ga, da vidimo, kakšen je … prej sem mu ponujala muhe, pa ni hotel …

Rdečelaska Živa: Dečko, videl boš hudiča, videl boš najbolj žarečega hudiča!

(Ženske gledajo skozi loputo in se režijo in ploskajo.)

Livia: Spat! Zaprite loputo!

(Tresk in loputa se zapre.)

(Lestev škripa in škripa.)

(Ko začne škripati postelja in ko začne Rdečelaska gristi Djapa, se Djap spomni.)

Djap: A ti boš kar tu zraven? Slonela na lestvi?

Livia: Kar daj. Ognja ne morem pustiti.

Djap: Kje si se tega navadila? Svetlo je od ognja, ne morem, če te vidim tu zraven … ne morem se z njo, če gledam tebe …

Livia: (Se zadere in zasitnari.) Da mi pobereta meso iz peči? In kruh? Ni mogoče, če hočeta biti sama, pejta v hlev, tam spi deset konj, petdesst moških in trideset žensk in sužnji in koze in petelini … kakor hočeš tujec, pri teh stvareh te vedno kdo gleda, še mene, ko sem gospodarica …

Djap: Vi ste zveri, zveri ste vsi skupaj!

Rdečelaska Živa: Popotnik, noč je kratka. Do prvega petelinjega petja velja. Ko petelin zapoje, potem neham. Daj vina, daj kruh … boš videl, ne boš preživel, prišel si v deželo zabijanja in nabijanja!

Djap: Od kod si doma?

(Medtem ko se mečkata, kramljata, precej strastno vse skupaj.)

Rdečelaska Živa: Nimam doma.

Djap: Katero pleme?

Rdečelaska Živa: Kaj zbiraš ženske po plemenih?

Djap: Rad bi kaj vedel o tebi.

Rdečelaska Živa: Ni težko kaj zvedeti. Iščem moškega, ki bi šel z mano na ravnino. Zažgala bi gozd, obdelala polje, podila ptice in miši in imela otroke.

Djap: To si počela?

Rdečelaska Živa: Da, da, trikrat!

Djap: Trikrat si imela otroke?

Rdečelaska Živa: Ne, trikrat sem iztrebila gozd, posejala žito, vsakikrat z novim možem.

Djap: Imaš že dvajset let?

Rdečelaska Živa: Kje pa! Se hecaš? Vse gre od leta do leta? Dvakrat sem imela otroka, noben mož ni preživel, eden otrok je preživel, ugrabili so mi ga sosedje … če imaš polje na ravnini potrebuješ otroke, svoje, tuje, veliko otrok. Kar kradejo jih, brezsrčniki.

Djap: Kaj iščeš v gostilni?

Rdečelaska Živa: Nekoga, da bi mi pomagal ugrabiti hčerko nazaj. In znova zažgati gozd in polje.

Djap: Saj je jesen.

Rdečelaska Živa: Jeseni je potrebno začeti.(Pije.) Vino je letošnje.

Djap: V katerega boga verjameš?

Rdečelaska Živa: V tistega kot moj zadnji mož!

Djap: V katerega je verjel tvoj zadnji mož?

Rdečelaska: Perun. S strelo in železnimi rogovi. Bog vojne na bregu jezera. Bog hrasta in izvirov iz žive skale.

Djap: (Si globoko oddahne in se za hip ustavi.) Ti praviš, ti sama nimaš svojega boga?

Rdečelaksa Živa: Kaj mi bo bog? Vsak bog je bog moških. Veliki materi so dali v naročje dojenčka. Ubili so ji bika s črno liso na čelu, bika, ki jo je nosil preko neba čez dan.

Djap: In kdo je to naredil?

Rdečelaska Živa: Sončni bog, sin sončnega boga. Mitra, dobri in nepremagljivi. Same laži na kupu!

Djap: Ne, tako pa ni bilo!

Rdečelaska Živa: Videla sem ga, videla sem ga, na eni strani je imel kačo in na drugi psa, napadel je našega sončnega bika in zaradi tega smo že sedem telet utopili v jezeru. Niso hotele rasti. Naj mi nehajo govoriti govoriti o bogovih, vsi pravijo, da so dobri, ne znajo pa drugega, kot žrtvovati, vedno znova žrtvovati …

Djap: Žrtve odrešijo zlo …

Rdečelaska Živa: (Se smeje in smeje.) Livia, Livia …

Livia: Kaj je Živa Rdečelaska … ?

Rdečelaska Živa: Norec je, tako kot sem rekla … Na prvi pogled mi je bilo jasno …

Livia: Pusti ga. Od daleč je … Mnogo krajev je videl … tisoče bogov je srečal …

Rdečelaska Živa: Potem se ti drgni z njim!

Livia: (Zelo odločno zakriči.) Ne bom!

Rdečelaska Živa: Ti si čarovnica, te bi ne bo škodilo, če znoriš, kaj je tebi, če te spremeni v volkodlaka? Gospodarica si, pa kaj? Naj me uniči kar tjavendan?

Livija: Križati te dam! Prisežem! Pri Herkulu! Nabijem te na križ!

Rdečelaska Živa: Kje pa, skopulja! Križanje sužnja, dva asa, odkup sužnja, ki je užalil gosta, dvajset asov! Cela dva sesterca! Ti gre gostilna preslabo! (Odprite loputo.) Drugič pa ne govori, butec …

Djap: Nisem hotel …

(Ženske se krohotajo, lestev škripa, loputa se zapre.)

Djap: Sužnje križate?

Livia: Vsakogar, ki hoče pobegniti, kamorkoli, vsakdo, ki je raca in plava po svoje.

Djap: Nisem vedel.

Livia: Neka valovanja, neka čustva si prebudil v njej.

Djap: Čustva?

Livia: Tega ženske ne marajo. Tega niso vajene. Če pijejo, potem jih kar meče iz kota v kot …

Djap: Bilo je lepo …

Livia: (Prisede.) Ne rečem, pravi moški si … Kaj naredi raca? glavo pomoli v močvirje.

Djap: To dela dan na dan.

Livia: Močvirje je temni del nas, v ta del potisne raca kljun, proti nam je pa obrnjena z repom kvišku, tako da je ne prepoznamo … Kako si sladek …

Djap: Ne, ti si sladka …

Livia: Ćarovnica sem … Pač čarovnica …

(Po mečkanju in vzdihih in nekaj škripanja s posteljo … .)

Djap: Že tisoč let sem sanjal o tebi … to ni mogoče …

Livia: Tujec … vedela sem … zapisan si bil v zvezdi repatici …

(Vrata se odprejo, gostilničar Curcius se vrne.)

Curcius: Djap Djapov sin iz rodu Djapov? (Začne pokati z bičem.)

Djap: Nehaj, nehaj!Nehaj!

Curcius: Nehaj? (Spet maha z bičem.) Še! Na! Na! Pa eno na gobec, pa eno po riti! Pa v trebuh!

Djap: Ničesar slabega se ni zgodilo!

Curcius: Posilil si mojo ženo, pes!

Djap: Nisem! Nisem!

Curcius: Kaj? A da je sama hotela? Kje si, pošast? Kje si izdajalka ženskega rodu?

Djap: Kje je moj nož?

Curcius: Še nož išče? V moji gostilni?

Djap: Livia! Livia? Pomagaj!

Curcius: Livija? Rekla si mu, da si Livija? Helga, ti lažeš kolikor si dolga in široka …

Djap: Gospod gostilničar! Gospod Curcius!

Curcius: To te bo stalo štirideset asov, štiri srebrnike, ljubček moj, plačaj, takoj …

Djap: A to se pa ne plača vnaprej?

Curcius: Plačaj pri priči. Potem pa v hlev spat, pogrej svojega konja.(Kriči.) Preden te ubijem!

Livia: Curcius! (Šepeta.) Ne more najti mošnje z denarji, če ga kar naprej mlatiš …

Djap: Tu so štirje srebrniki … Lahko grem? Lahko gem?

Curcius: (Igra izreden srd in brca Djapa.) Poberi se, ti jarec pohotni! Žival s kopiti in brado!

(Djap odleti skozi vrata in vrata se zaloputnjeo za njim.)

Livia: Ne maram, da si grd z gosti, dragi …

Curcius: Nisem Judež, da bi prodal svojo ženo za štirideset asov …

Livia: Štirje sesterci … ko je potrebno podkupit cenzorja, da nama je napiše odlok o hišnem redu in miru …

Curcius: Izkoriščevalci, prekleti izkoriščevalci … ! (Začne objemati Livio, poljubčki padajo, ogenj v peči žari, drva pokajo, loputa zgoraj se odpira in zapira, ženske se smejejo.)

(Konec)

¹Posneta na Radiu Ljubljana in predvajana pod naslovom »RACA« 1995

»СЕДМИ ПЕЧАТ«, ROAD MOVIE ИНГМАРА БЕРГМАНА

Делује да је Ингмар Бергман је направио филм »Седми печат« да би савладао свој страх од смрти и сврстао га је међу својих десет најбољих филмова. Наслов филма Бергман је »позајмио« из Библије, из осме главе књиге »Откровења:« »И када је Јагње отворило седми печат, настала је тишина на небу...«

Бергманов митопоетски свет у овом филму је библијски свет, препун симбола хришћанства. Филм почиње, а и завршава се овим библијским цитатом, кога у почетку изговара приповедач, а на крају филма то чини и Карин, верна супруга главног јунака, седњевековног витеза Антониуса Блока.

»Премда се данас доима застарео и помало превише алегоричан, »Седми печат« у своје је вријеме био апсолутни шок, јер је у филм вратио филозофске амбиције и велике теме којима класични наративни стил није тежио. А опет, »Седми печат« није био литераран и папирнат, био је то филм који је приповједао сликом, користећи визуални репертоар њемачког експресионизма и сјеверњачке готике«, написао је Јурица Павичић у загребачком »Јутарњем листу«, 2007. године, поводом смрти Ингмара Бергмана.

Синергија ових модалитета показује се да се у тоталитету њихове сраслости појављује својеврсни »екстра бонус«, а то је типичан, бергмановски поглед на свет базиран на Субјективистичком експресионизму. Овај филм, пун стилизоване и симболистичке драматургије је заправо веома забаван филм, упркос свом суморном почетку. »Седми печат« је такође, мишљења смо, један од најбољих филмова свих времена у светској кинематографији. Као доказ популарности овог филма служи и чињеница да је сцена када Витез и Смрт играју шах, једна од најпародиранијих филмских сцена у историји филма. Као да је то у напред знао, Бергман се, такође, током филма, подругује Смрти. Она заправо носи маску белог кловна, као симбиозу мртвачке главе и кловновске маске. Бергман заправо побеђује смрт, али не у шаху, већ наставком живота у филму, кроз малу, идиличну породицу путујућег глумца, једину која је избегава злу судбину да постане жртва свему што је водило у смрт, као што су куга, дивље животиње и разбојници, а затим пороци, као што су прељуба и остали библијски смртни греси.

Како кроз филмско стваралаштво тако и приватно, Бергман продужава свој живот, оставивши иза себе деветоро деце из пет бракова. А филм, за кога је говорио да је он његова »захтевна љубавница«, донео му је бесмртност. Зато се може рећи да је Ars longa, vita brevis, идеолошко »Вјерују« овог Бергмановог уметничког дела. У основи »Седмог печата« је једночинка »Дрвена слика«, која је написана за прву класу студента школе за глуму у Малмеу, 1953/54.

»Требало нам је нешто што би одиграли за пролећну премијеру. Радио сам као предавач у сценској школи Градског позоришта у Малмеу и било је тешко доћи до позоришног комада са приближно еквивалентним улогама. Написао сам »Дрвену слику« као позоришни комад за вежбу. Комад је био подељен на низ монолга. Број студената је одређивао број улога«, присећа се Бергман својих почетака. Позоришни комад »Дрвена слика« прво је био изведан као радио-драма, а затим у позоришту у Малмеу са Ингмаром Бергманом као редитељем. Идуће, 1955. године, овај позоришни комад је изведен на даскама Краљевског драмског позоришта у Стокхолму, »Драматен«, овога пута у режији Бенгта Екерута, који у филму »Семи печат« игра Смрт.

Позоришна предатава »Дрвена слика«, садржи и успомене из Бергмановог детињства, нарочито оне настале када је пратио свог оца, лутеранског свештеника, на његовим проповедима. Још као дечак, Бергман је запазио једну слику у цркви у Теби, у Стокхолмској парохији. То је слика »Смрт игра шах«, уље на дрвету из петнаестог века, сликара Албертуса Пиктора, кога као црквеног сликара у филму »Седми печат«, игра Гунар Улсон.

Слика представља смрт у облику скелета са косом и витеза обученог у зелену одору, налик на ловачку, испред којих је шаховска табла.

»Али на крају крајева, имао сам малу помоћ од »Дрвене слике«. »Седми печат« је кренуо у другом правцу, поставши нека врста Road movie-а који се несметано кретао у времену и простору«, пише Бергман, описујући настанак овог филма у својој књизи »Слике«.

Бергман је радио своје филмове с истом глумачком дружином, у главном са шведским глумцима и сниматељима као што је Свен Никвист, глумицама Ингрид Тулин, Хариет Андеpшон, Биби Андеpшон, затим Лив Улман и са глумцима као што су Макс фон Сидов и Ерланд Јозефсон. Неки од њих играју и у овом филму.

Садржај филма »Седми печат« је следећи: Тринаести је век и Европом хара куга. Главни јунак филма, средњевековни витез Антониус Блок, у пратњи штитоноше Јенса, враћа се из крсташког рата у Шведску, у своју кугом опустошену домовину. Витез, који је заправо на превару заведен и убеђен од једног свештеника (чије је име Равал) да остави свој дом и своју младу жену и пође у крсташки рат у Свету земљу, враћа се сада уморан и без илузија својој кући, као неки Одисеј, после десет година ратовања али као изманипулисана индивидуа, која је увек у неизбежној улози губитника пред историјом. На обали мора сазнаје да је Смрт дошла по њега.

Он изазива Смрт на партију шаха, одлажући тако своје умирање за време трајања партије. У случају матирања Смрти, Витезов живот би се наставио, како би имао времена да спозна смисао свог живљења. Антониус и његов штитоноша Јенс, сусрећу глумце Јофа и Мију с којима настављају пут. На тргу гледају поворку мученика који се бичују, предвођени jeдним монахом. У шуми бивају невољни сведоци спаљивања »вештице«, недужне девојке окривљене за кугу - типичан пример немоћи појединца пред линчом друштва. Витез губи игру са Смрћу. Завршава свој пут кући и среће још људи које позива као госте у свој замак, где га већ дуги низ година чека жена.

За доручком стиже Смрт и одводи са собом Витеза, његову жену, штитиношу и нему девојку, његову пратиљу, ковача и његову неверну жену. На обали видимо коња и приколицу, крај које су путујући глумци, Мија, њен мали син Микаел и муж. Јоф има последње привиђење - завршна сцена филма »Седми печат«, када Смрт на косој линији хоризонта одводи људе који се држе за руке док лије киша.

Ова слика, као и слика Витезове партије шаха са Смрћу, спада у легендарне, како филмске, тако и филозофско-естетске иконе европске културне баштине. Све поменуте личности у филму, како филм одмиче, укључујући и саму Смрт, постају потпуни и готово равноправни ликови овог Бергмановог дела.

Уметност и живот се преплићу на својеврстан начин и у филму »Седми печат«. У књизи »Слике«, Бергман пише како је крoз лик сликарa Албертуса Пикторa у филму, директно исказао свој уметнички став у животу: »Албертус тврди како је он - у шоу-бизнису. У тој бранши, најважније је остати жив и настојати да превише не разљутиш људе«. Док сликар Албертус у цркви разговара са штитоношом Јенсом, Витез Антониус Блок је у исповедаоници, где свештенику, с друге стране, поверава како игра шах са Смрћу, откривајући му своју шаховску комбинацију којом би спасао свој живот; да би одмах затим открио како се у исповедаоници, уместо исповедника налази сама Смрт! У више наварата Бергман исказује своје неповерење према свештеницима, што ће кулминирати у филму »Фани и Александер«.

Јенс затим одлази до опустошеног сеоског поседа да узме воду и и одводи са собом једину преживелу особу, преплашену девојку, којој спашава живот од разбојника и лопова, у коме заправо препознаје одбеглог свештеника, Равала,.

Сцене мучења и смртни плес које је сликар Албертуса Пиктор насликао у цркви, као и сцене из позоришне представе путујећег позоришта, понављају се и у филмској стварности. Док испред цркве девојка коју муче као вештицу урла од болова, пролази поворка људи који, бичујући се, иду за крстоношом кривећи себе због куге која их је стигла као Божија казна. Овде је видно присутан култ мучеништва приказан кроз ритуал самокажњавања.

Неки свештеник прети окупљеној маси људи која је пала на колена да ће убрзо сви умрети ужасном смрћу, само је питње када и како, уколико се не окрену Богу. Он им преноси поруку из књиге Откровења како је Бог у лику Јагњета свеприсутан и да ће оне који слушају Божју реч провести кроз разна искушења, тешкоће и прогонства. Ради тога искрени верници којима је од постанка света име записано у »Књизи Живота«, не треба ничега да се боје, сем Бога. Ако Бога поштују и боје га се, на крају ће зло бити побеђено, а њих чека место у небеском краљевству радости и вечног живота.

На овом месту у филму »Седми печат« Бергман преноси оно чиме је он био задојен од малих ногу, шта је проповедао и његов отац, пастор, у шта је он сам, временом, престао да верује.

Од самог почетка филма, Смрт је све време присутна. Витез Антониус Блок заједно са својим штитоношом Јенсом свуда наилази на лешеве, које је за собом оставила куга. Смрт се смеје и кроз маске глумаца у позоришној представи, коју изводи мало путујуће позориште или кроз фреске у цркви, а нарочито онда, када убија једну по једну личност у филму. Иако се Бергман користи класичном визијом смрти, која се појављује у црној капуљачи, држећи у руци косу, смрт у једном тренутку добија и људски карактер - када се, клечећи на коленима моли за недужну девојку, коју стражари спаљују на ломачи као вештицу. На моменте је готово добра, а на моменте лукава и зла, као већина људских бића.

Али Смрт ипак није умела да да одговоре на витезова питања. Очигледно је да Смрт »само ради свој посао« али да ни сама не зна ко јој је наредбодавац, тако да понекад изгледа помало збуњено и наивно, па се чак, на изглед, да преварити.

Али Смрт кажњава некад и према заслузи, као, на пример, када разбојник Равал, бивши свештеник који је крао и накит са мртвих, умире у најгорим мукама од куге, или када убија вођу трупе Ската, глумца и варалицу који је ковачу Плогу привремено преотео жену Лису.

Смрт тада једноставно претестерише дрво на које се он попео, да би се у шуми сакрио од вукова. Смрт му се чак и руга, говорећи да је позоришна представа у којој он игра – отказана и то ради »смртног случаја«. Она му каже : »Твоје је време је исекло« као и да Смрт нема никакав »попуст« за глумце. Тиме Смрт поново показује људске особине, као што су осећај за правду и (црни) хумор, иначе веома изражен у овом филму, у коме Смрт, логично, добија црне шаховске фигуре! Изгледа као да је највећа персона у овом филму, заправо сама Смрт.

Завршна сцена филма »Седми печат«, када Смрт плешући одводи са собом витеза и његову дружину, снимљена је на југу Шведске, крај Балтичког мора, на магичном месту званом Хувс Халар (Hоvs Hаllаr) окруженог огромним, заобљеним црним стенама.

»Били смо готови са снимањем за тај дан и спаковали се за полазак. Одједном сам видео један чудесни облак. Гунар Фишер, сниматељ, одмах је зграбио камеру. Већина глумаца је већ била напустила место снимања и отишла. Неколико пролазника и туриста су плесали уместо њих, без свести о томе о чему се у сцени, заправо, ради. Слика, која је касније постала толико позната, импровизована је за само неколико минута«, открива Бергман и не скривајући задовољство додаје, да је филм »Седми печат«, урађен за само тридесет пет дана. Овај филм му је дефинитивно донео светску славу, освојивши награду стручног жирија у Кану, 1957. године.

Карактеристично и за овај Бергманов филм је симболична »Бела светлост«. А овог пута - њено изненадно и изванредно - заправо потпуно природно појављивање у мрачној шуми за време снимања филма. »Бела светлост« је иначе, својеврсна, Бергмановска манифестација материјализације смрти, коју он помоћу филмске технике често дочарава у својим филмовима.

»Када је Равал умро, из неког сасвим необјашњивог разлога сам пустио камеру да пређе преко тајанственог шумског пропланка, налик на малу позоришну сцену, када се одједном по њему просула бледа сунчева светолост. Цео тај дан је било тмурно време, али тачно када је Равал умро, дошла је светлост, као да је било аранжирано«, и сам фасциниран природном појавом, Бергман нам открива у »Сликама«. Као да је сама природа почела да глуми у Бермановом филму! Као да је филмски чаробњак, Ингмар Бергман добио ту моћ да макар за трен, режира Сунчеву светлосну енергију за потребе свог уметничког исказа.

А филм и почиње сликом драматичног неба, са птицом која лети за време Витезове јутарње молитве. Главни јунак ове драме, Витез Антонијус Блок, кога игра славни Макс фон Сидов, открива да је његов живот био ништавило и суочавајући се са катастрофом поставља тешка питања: »Како ће Бог веровати верницима када они сами не верују?«

Његов штитоноша Јенс, живи у свом сопственом свету. Он је сиров, ратоборан и потпуно несентименталан: »Мој мали стомак је моја земаљска кугла, моја глава је моја вечност а руке су два дивна сунца. Ноге су уморна клатна времена а моја прљава стопала су два поштена исходишта моје филозофије... Дођавола, како сам ожеднео од овог брбљања« рећи ће Јенс прихвтивши се у крчми пића заједно с ковачем који неутешно плаче за својом одбеглом женом Лисом. Покушавајући на свој начин да га утеши, Јенс каже да је живот пакао без жена, али да је још већи пакао уз њих, те да је љубав најцрња од свих болести и да само неки глупани говоре о њој. А о времену проведеном у крсташком рату, штитоноша Јенс каже, да су десет година у светој земљи варали своје врле жене, те да их је вино отровало, а све то »у славу Бога«.

»Пошто сам у то време био дубоко уроњен у религиозну проблематку, тако су раме уз раме стајала два опречна става. И свакоме од њих било је дозвољено да говори својим језиком. Зато нема већих сукоба између дечје религиозности и окрутног рационализма. Нема никаквих неуротичних компликација између Витеза и Штитиноше«, каже Бергман.

Иако је један од њих господар, а други слуга, међу њима влада својеврсна једнакост. Они су срасли кроз своје дугогодишње искуство, али не желе да то отворено да признају, нити да о томе говоре. Њих двоје по мало подсећају на Дон Кихота и Санча Пансу. За разлику од имагинарних ветрењача, Витез Антониус Блок је имао стварне борбе и готово да је заборавио да га у замку чека некада безгранично вољена жена. Витез је заправо једино чекао Смрт, која му је испунила жељу и дошла, а он ју је лукаво увео у разговор кроз партију шаха, да би добио одговоре на своја питања, пошто је изгубио веру у Бога.

У цркви, када витез гледа у крст, он жели да се да се исповеди о томе како му срце празно, те да је постао равнодушан према људима. Љути га то што Бог ћути, не желећи да му пружи руку и открије своје лице. Мада каже да Бога доживљава једино као одсутност и празнину, Витез ипак не престаје да моли све до самог краја. Витез сада једино тражи »Знање«, жели да сазна смисао живота. Мислећи да је Смрт на неки начин повезана са ђаволом, он покушава да макар од њега изнуди неке одговоре. Али Смрт каже да она нема никаквих тајни и да ништа не зна. Витез испитује и умирућу девојку, у случају да је она можда видела ђавола, за шта је и оптужују и спаљују на ломачи. Њен одговор је био да ђавола може да види када год хоће - довољно је да у огледалу погледа себи у очи. У немогућности да је спаси, Витез несрећној девојци кришом даје лек против болова, пред спаљивање на ломачи.

Антонијус Блок се не плаши Смрти, он јој одговара да је му је тело спремно, али не и он сам, јер није добио одговоре на своја питања. Једини који заправо одговара, директно или индиректно на витезова питања је његов штитоноша Јенс, који га, док заједно јашу, забавља својим причама и песмама, у свом типичном стилу. Преносимо једну строфу на шведском:

»Upptill till sitter Härran
Han är ganska fjärran
Men din bruder satan
möter du på gatan«,

»Горе је Господ Бог
Он је јако високо
Али твог брата Ђавола
срешћеш на улици.«

Бергман у овом филму понекад измишља неку врсту средњевековног језика, што изазива веселост и смех, на овом дугом путу до Смрти.

Нема девојка, штитоношина пратиља, је поред витеза Антонијуса Блока, још један лик у филму »Седми печат« који не осећа страх од Смрти, већ својеврсну усхићеност у коначном сусрету са њом, када је Смрт, као што је и обећала, дошла по све њих у Витезовом замку. Препознавши Смрт на вратима, она пада на колена и проговара први пут у филму: »Дошао је час!« Те три речи су, према Библији, биле задње речи Исуса Христа. Ова девојка преставља тип жене који се појављује у неколико Бергманових филмова. Она не изражава себе кроз речи, већ то чини показујући љубав. Прототип за овај лик налазимо, на пример, и у лику млекарице Стиндберговој »Аветињској сонати«. Бергман нас упућује на то, да њену супротност у филму представља Мија, мајка дечака Микаела (арханђела Михајла), која је афирмација живота, а игра је Биби Андершон.

Ова случајна пратиља Витезовог штитионоше је споредна личност у филму, све до финалне конфронтације са Смрћу. Она прва устаје са стола и пада на колена пред Смрћу. На њеном лицу у »гро-плану« види се сенка Смрти која стоји на вратима и чека. Види се како се страх од Смрти трансформише у њено прихватање и смртну чежњу. Аквилион у вези са том тематизованом жељом за смрћу упућује на Сигмунда Фројда, на његову спектакуларну хипотезу о чежњи за смрћу коју је презентовао 1920. године у чланку »Beyond the Pleasure Principle«, која представља контроверзно схватање да је највећа покретачка снага човека да, тражећи прави пут, иде према својој сопственој смрти. То се објашњава као тежња за задовољством након редукције узбуђења - принцип остваривања задовољства се претвара у принцип ослобађања од незадовољства које носи смрт.

Немој девојци коју игра Гунел Линдблум, у завршној сцени је осветљена само једна половина лица – што је веома типично за Бергмана. Са увек присутном Смрти, у облику »Беле светлости« на једној половини лица, Бергман у својим филмовима тако обележава своје женске ликове. На овај, својеврсни Бергмановски феномен »тамне стране месеца«

Јоф је Божји миљеник који има визије хрићанства и види невидљиво. Анализом мотивационог склопа драмског лика овог путујућег глумаца, изводимо закључак да је Бергман кроз митске импликције хришћанства желео да представи саму уметност и њену судбину.

Имена ликова у Бергмановим филмовима често су библијска, или веома подсећају на њих, као Јоф и Мија, док њихов син Микаел носи име првог од седам арханђела, заповедника небеске војске и победника ђавола. Јоф пева песме о Богу. Иако је сиромашан, Јоф је раздраган, никада се не жали и увек је спреман да манифестује своју инспирацију. Јоф каже да је видео Богородицу Марију с малим Исусом Христом како пролази цветним пољем боса, са златном круном на глави и осмехује му се, док учи дете Исуса да хода, држећи га за руке.

Тако се заправо и завршава филм »Седми печат«, на сунцем обасјаној обали, са Јофом, Мијом и њиховим малим сином Микаелом. Смрт их је поштедела и они настављају свој пут у својим колима уз цвркут птица, звуке харфе и песму анђела.

Јоф у својим визијама једини види како Смрт игра шах са Витезом и како Смрт на крају одводи људе, баш онако како их је сликар у филму насликао на каменом зиду цркве - као танане силуете на метафизичкој граници између живота и смрти – то је једна изузетно снажна експресионистичка визија. Такође је »видео« како је ђаво офарбао точкове њихове запрежне приколице у црвено и то са својим репом, као четком. Бергман је написао да је лик Јофа предходио лику дечака Александра из филма »Фани и Александер«, који се љути, али се по мало тиме и размеће, што је окружен духовима и демонима. Александер и Јоф су дубоко повезани са дечаком Берманом, на то нам указује сам редитељ Бергман у својој књизи »Слике«

Јофова мила женица Мија, Јофу у опште не верује када јој он преноси све те своје визије, али се зато одано брине и о њему и њиховом малом сину. Она мисли да јој он то говори како би је забавио. Мија заиста воли свог мужа Јофа и то не само на речима. Она каже свом мужу: »Волим те!« и здушно учествује у његовим представама као глумица, али за свога сина ипак жели бољу будућност, на пример витешку, а никако глумачку, док Јоф у сину види будућег атлету. Мија се чак по мало и стиди уметничке природе свога мужа и не пристаје увек да буде његова приватна публика када јој он, на пример, жели да изрецитује неку своју нову песму. А и када на то пристане, она слушајући, убрзо заспи.

Баш као и црквени сликар Албертус Пиктор, али са призвуком катастрофе, Мија такође упозорава свога мужа како је опсцено јавно показивати своје уметничке склоности, јер га људи зато могу напасти или чак прогасити лудим. Мија признаје да и она сама, понекад мало сумња у његову нормалност. Али када се Јоф, испребијан враћа из крчме, где су га разбојник Равал, ковач Плог (кога је Равал слагао да му је Јоф отео жену) и други пијанци малтретирали, исмејавали и понижавали као глумца, терајући га да дуби на глави и да имитира медведа, она га искрено теши, али му сасвим отворено каже да он нема шта да тражи тамо у крчми, међу таквим људима.

Јоф и Мија затим послужују Витеза Антонијуса, штитоношу Јенса и нему девојку са свеже помуженим млеком и шумским јагодама, на цветном травњаку испред њихове

приколице, на којој се види нехајно окачена позоришна маска увек присутне смрти. Они седе

у полукругу са Јофом у средини, који симболично свира на лири. Сви пију из исте чиније и сцена подсећа на ритуал причести у црквеном олтару. Дивље јагоде, у хрићанској иконографији су нешто што се повезује са Девицом Маријом, а млеко је од увек било повезано са материнством. Витез тада доживљава блажени тренутак мира на земљи, говорећи да ће тај тренутак заједништва са глумчевом породицом заувек носити у свом сећању.

»Дете треба да представља чудо...«, пише Ингмар Бергман, приватно отац деветоро деце. Кроз Јофовог сина Микаела, чудо детета се догађа и Витезу, те он у том тренутку престаје да буде опседнут Смрћу. Ради што боље илустрације, преносимо и мали део сценарија из филма »Седми печат«:

ВИТЕЗ: (држи посуду са дивљим јагодама у руци)
– Сећаћу се заувек овог тренутка. Тишине, сумрака, посуде са дивљим јагодама, посуде са млеком, ваших лица у вечерњој светлости. Микаела како спава. Јофа и његове лире. Покушаћу да се сетим о чему смо разговарали. И носићу ову успомену у себи, пажљиво између дланова, као да је она једна посуда напуњена до врха свежим млеком.

Витез заправо, у том моменту схвата смисао живота који је толико дуго тражио и одлучује да спасе малу породицу, Јофа, Мију и дечака Микаела од Смрти, тако што ће јој одвратити пажњу са њих и поново је скренути на себе, те је позива да доврше започету партију шаха. Смрт га тада матира и упозорава да ће њега и његове сапутнике одвести са собом, када се следећи пут виде. Јоф са породицом неопажено бежи, мада их је Смрт крајичком ока ипак приметила и мало се насмешила. Витез стиже у свој замак. Његова жена Карин (тако се заправо звала Бергманова мајка) која га је чекала као Пенелопа, нежно га помилује по образу, препознајући у његовом остарелом и уморном лицу дечака, какав је био пре него што је кренуо у крсташки поход.

»Увек је боље када је у двоје«, речи су Мије упућене Витезу, док чекају да се Јоф врати из крчме. Витез јој тада открива како је написао песму посвећену својој жени. Чак је и ковач примио назад своју неверну жену, која га је поново завела мамећи га његовим омиљеним јелом. А штитоноша Јенс је одустао од силовања неме девојке и повео је са собом да би њему и витезу кувала храну. Сви одлазе заједно и у пару, како у живот, тако и у смрт.

У филму »Седми печат« велича се заједништво, на супрот стереотипног али погрешног мишљења да Бергман идеализује и заговара »типично скандинавску« самоћу индивидуе. Бергман је и приватном животу ретко био сам. Био је ожењен пет пута, и са неколико својих глумица је имао љубавну везу, паралелно са снимањем филмова. У јавности је најпознатија била његова веза са норвешком глумицом Лив Улман, мада се никад са њом није оженио, тако да њихова ћерка, Лин, не носи његово презиме. Најдуже у браку Бергман је био са Ингрид фон Росен, која је заправо физички веома личила на његову мајку, док је он физички личио на њеног оца. Бергман је био дубоко убеђен да више никада неће бити сам, али је Смрт дошла по Ингрид фон Розен много раније него по њега.

Доручак у Витезовом замку, симболизује Библијски призор »Тајне вечере« као и последње помазање у очекивању Смрти, која куца на врата. Када је угледају, сви устају од стола и стају наспрам ње (и наспрам гледалаца), веома близу један другоме. Ковач стоји поред своје жене, која му се вратила после почињеног неверства. Бергман ту показује великодушност праштања што такође, има корене у хришћанству. Њих шесторо, збијени, »формирају једно тело« да би се одбранили од усамљености - слична сцена постоји и у филму »Крици и шапутања«. Тиме Бергман показује једнакост заједнице према смрти. Три мушкарца и три жене симболично предстаљају цело човечанство. Витез у позадини на коленима, моли се склопљених руку. Његов полуприфил окренут је према прозорчићу, у коме се види комадић неба. Док »Бела светлост« кроз прозора пада на његово лице, остали остају у полумраку.

Док жене мирно прихватају смрт, три мушка лика имају три различита става према смрти. Ковачев апологетски став стоји наспрам Витезове молитве и Јенсовог протеста. Као у средњевековним комадима, настаје »мала свађа« између две половине једне личности, између оне која верује и оне која неверује у Бога. Долази до изражаја контраст између Јенсовог стоичкког става и Антонијусове молбе да за помиловање. Витез и штитоноша имују следећи дијалог:

ВИТЕЗ:
– Из ове таме призивамо те, Боже. Смилуј нам се, јер смо незналице, мали, и уплашени.

ЈЕНС: (горко)
– У мраку где кажеш да се налазиш, где највероватније јеси... У том мраку нећеш наћи никога ко ће чути твој плач и кога ће дирнути твоје патње. Обриши сузе и погледај се у огледало своје равнодушности.

Штитохоша Јенс циља на Витезову равнодушност према људима, као контрапункт Божјој равнодушности према човеку, онако како Бергман то доживљава и приказује у овом филму. Витез Антонијус Блок нам заправо преноси Бергманова размишљања о Богу. Зато Бергман »Седми печат« и почиње са речима из »Откровења«, о томе како је »настала тишина на небу«. Ако горе влада тишина и нема одговора, онда вероватно нема ни Бога, или он једноставно – ћути! То је Бергманов закључак који ће обележити његово даље филмско стваралаштво.

Упркос томе што је одрастао у лутеранском окружењу, Бергман каже да је изгубио своју веру са осам година. Игре са својим старијим братом, Бергман описује на следећи начин: »Скрнавили смо Бога убацујући име ђавола уместо Божијег имена у молитву: Ђаволе, благослови нас и сачувај нас, ђаволе окрени лице своје према нама и дај нам секс.«

Како је Бергман био размажени очев миљеник, старији брат би увек извлачио дебљи крај. Бергман је често гледао како отац немилосрдно туче старијег брата. Та непријатна сцена понавља се у филму »Фани и Александер« – као видно присутна мржња према оцу, кроз лик очуха – бискупа.

Приликом боравка у цркви, дечак Бергман све више се интересовао за мистериозни свет имеђу црквених аркада, за сунчеву светлост која је обасјавала чудне средњевековне слике међу којима и слику »Смрт игра шах« и изрезбарене фигуре на таваници и дебелим зидовима, где је налазио бића из маште, змајеве, анђеле, свеце, ђаволе и пророке и пренео свој дечачки интерес на минијатурно позориште лутка и »чаробну лампу« за пројекцију »живих слика«, своју »Латерну магику«. Убрзо је помоћу ње створио свој свет са кулисама, марионетама и светлосним ефектима и почео да приказује Стриндбергове драме, у којима је сам говорио све улоге.

Ингмар Бергман нам, у свом аутобиографском роману који се зове »Латерна магика« открива најинтимније детаље из свог детињства, који су послужили као основ за многе његове филмове.

ИЗВОРИ:

Bergman, Ingmar, »Bilder«, »Norstedts«, Stockholm 2008.
Bibel, Uppenbarese boken 8:16, Verbum, Stockholm 1999, стр. 1528.
Pavičić, Jurica, Ingmar Bergman - Odlazak filmske ikone 20. stoljeća, »Jutarnji list,« Zagreb 30.07.2007
Aquilon, David, »Magisk cirkel«, Gunilla Aquilon Elmqvist och Film International,Torna-Hällestad 2005.
Timm, Mikael, »Lusten och dämonerna, Boken om Bergman«, »Norstedts«, Stockholm 2008.
Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs,« »Amstrdam Univerity Preess«, Amstredam 1995. (Јеванђеље по Јовану: 19.30)
Bergman, Ingmar, »Laterna Magica«, Cinematograph AB, »Norsteds«, Stockholm 1988.

Uvod

Poglavitno predmetno področje članka je obravnava postavitve razstave Skywatch Ladders v tako imenovanem poetičnem ali metaforičnem ali interpretativnem kontekstu razširjene konceptualne metafore. Postavitev je neo-avantgardistična umetnina, zato jo skušamo zazreti tudi v kontekstu neo-avantgardističnega ustvarjanja gibanja fluksus, ki mu umetnica pripada in v poustvarjalnem kontekstu prvih zgodovinskih literarnih avantgard, iz katerih so neposredno črpala vsa neo-avantgardistična gibanja. Yoko Ono¹ srečamo na Ptuju v julijskem dopoldnevu, zavijemo v galerijski prostor s Krempljeve ulice 1 v razstavišče Art Stays in si ogledamo oziroma udeležimo postavitve ali razstave z naslovom Skywatch Ladders.

Navodila ali napotki

Preden obiskovalec razstave stopi v razstavni prostor se zahteva, da si nadene copatke in da se razstavnih predmetov ne dotika.² Tla galerijskega prostora so prekrita z belim platnom. Stene in strop galerijskega prostora prav tako zaznamuje bela barva. V razstavnem prostoru je v večjih ali manjših razmikih do enega metra neenakomerno porazdeljenih nekaj lesenih lestev. Na nekatere od lestev je pritrjen bel karton oziroma kar slikarsko platno. Na platnu je z roko oziroma kakor je zaznati tudi s prstom zapisana ali narisana beseda skyladder. Z identifikacijsko umetniško gesto razstavljene lestve pridobijo novo poimenovanje in z avantgardističnim umetniških dejanjem Yoko Ono lesene lestve postanejo skyladders.³

Elementi historičnih ali zgodovinskih literarnih avantgard

Avantgarda se je sprva opredelila kot literarno umetniško gibanje. Danes govorimo o zgodovinskih literarnih avantgardah. Na grobo lahko rečemo, da se prava zgodovinska avantgarda opredeli in začne z Marinettijevim Manifestom Futurizma (1909).⁴5 O estetskih avantgardističnih atitudah ali držah v istem zborniku spregovorita Cluj Napocca in Adriano Marino (1986:633-697). Govora je o negativnih in pozitivnih estetskih držah ali ideoloških značilnostih evropskih historičnih literarnih avantgard. Med negativnimi estetskimi držami se naštevajo: 1. zavračanje tradicije, 2. revolta ali upor; upor proti literaturi, proti poeziji, proti tradicionalni estetiki (klasicizmu, romantiki, simbolizmu, realizmu, obstoječi literaturi, obrabljenemu jeziku (ukiniti sintakso, proti temu, da stvari nekaj pomenijo, asignifikacija, preobrat znaka, avtodestrukcija smisla). 3. nihilizem in ekstremizem: nihilizem, ekstremizem in paroksizem, zanikanje vsega ali globalno zanikanje ali napad na obstoječe, zavračanje kulture, zavračanje civilizacije, irracionalizem, zavračanje dogovorov, zavračanje kategorije lepega, zavračanje umetnosti, zavračanje ustvarjalne eksistence, antipoetično, zavračanje uspeha, zavračanje načrtnega ustvarjanja, prelom in obrat, tehnike destrukcije in preobrata, opredelitev za negativno, perpetualna negacija. Na drugi strani naštejeta in opredelita pozitivne estetske drže ali atitude ali ideološke značilnosti literarnih historičnih avantgard: zavzemanje za novo ali slavljenje novega, nastajanje novosti, nenehna sedanjost, nenehno zavzemanje za novo, biti vedno spredaj (v navzočnosti), obsesija s prihodnostjo, pripadati »avantgardi«, nova lepota, nova stvaritev ali kreacija, nova poezija, pesniška podoba, poetični jezik, svoboda, eksperiment, umetnost in duh ludizma, avtonomija, čistost, vrnitev k začetkom ali izvorom, ponovno odkrita tradicija. Avantgarda je nove oblike življenja prepoznavala in jih vključevala v umetniško ustvarjanje. Neo-avantgardna gibanja so se posredno ali pa velikokrat neposredno nanašala in izhajala iz estetskih drž zgodovinskih avantgard, ki so jih na novo vzpostavljala in obvezno izgrajevala nove prakse, ki jih prava avantgarda še ni zagledala. Tudi v našem primeru neo-avantgardističnega gibanja fluksus je tako.

Na hitro smo nanizali pojme, ki danes opredeljujejo in vsebinsko določajo dogajanja avantgardistov in iz katerih so posredno ali neposredno na tak ali drugačen način črpali in potrjevali svoje umetniško ustvarjanje številni umetniki, ki so živeli, obkrožali, ustvarjali z Yoko Ono. Postavitev Skywatch Ladders ni umetnina, ki bi pripadala prvi zgodovinski avantgardi, ampak je naslednica le-te in govorimo o neo-avantgardi in danes tudi o post-avantgardi. Razen tega pred nami ni avantgardistična literarna umetnina, marveč neo-avantgardistični galerijski event.

Ustvarjalni kontekst gibanja fluksus in ustvarjalni kontekst Yoko Ono

Začetki umetniškega neo-avantgardističnega gibanje fluksus padejo v evropski prostor na nemška tla v Wiesbaden. Konkretna letnica stoji v letu 1961 s fluksus festivalom in v Düsseldorfu z letnico 1963, ko Maciunas izda Manifesto in gibanje poetično opredeli in potrdi z manifestativnim dejanjem.

V arhivu Luiga Bonotta (2013) nas dokumentacija vodi do začetkov gibanja fluksus. Benjamin Patterson⁶ v intervjuju gibanja ne opredeli kot političnega gibanja in poudari, da imamo opravka z gibanjem številnih ustvarjalcev, ki jih druži skupno mišljenje, ustvarjanje in se podobno obnašajo. Združuje jih tudi prijateljstvo. Patterson potuje v Pariz 1961 leta, kjer se sreča z Maciunasom. Maciunas prihaja v Evropo po srednji šoli. Zanima se za zgodovino avantgarde in vpliv avantgardističnega ustvarjanja prve zgodovinske avantgarde je z evropskim stikom skorajda neposreden. Gibanje fluksus, ki mu je sam nadel ime, se je tako kot Marinettijev futurizem utemeljilo mednarodno. Sprva s fluksus festivali v Wiesbadnu (september 1962. leta), v Državnem muzeju, Nemčija), nato še v Copenhagnu (Danska), Parizu (Francija), Düsseldorfu (2 in 3 februar 1963, Academy of Art, Nemčija), Amsterdamu (Nizozemska), New York (11. aprila do 23. maja, 1964, Fluxhall, ZDA), Milanu (Italija), Rotterdamu (Nizozemska), Nici (Francija), Marseillu (Francija), New Yorku (ZDA). V Wiesbadnu je bilo od 1. do 23. septembra na sporedu 14. koncertov, ki so imeli značaj performancev.⁷ Na enem izmed posnetkov, ki ga zasledimo v arhivu od teh wiesbadenskih nastopih, je naslednji kader ali sekvenca: publika v dvorani pričakuje nastopajoče, izvajalca ali interpreta. Na oder pridejo izvajalci v vrstnem redu drug za drugim. Na odru se postavijo v vodoravno vrsto in pričnejo ploskati. Komentator videa komentira, da je pred nami »Sinnenzion«, ki je prvo delo tega večera. Publika je presenečena in komentator se sprašuje v njenem imenu, ali naj ostanemo resni? (Bonotto, 2013). Vlogo gledalcev so prevzeli sami izvajalci in tako je prišlo do zamenjave vlog teaterskega kodeksa v gledališču.

Yoko Ono, ki je japonskega porekla srečamo v tej osnovni evropski wiesbadenski skupini, šteje devet in dvajset let in za njo je živahno sodelovanje z newyorško avantgardno sceno, ki jo predstavljata recimo imeni La Monte Young,⁸ in John Cage.⁹ , zaključuje se zakon s prvim možem Toshijem Ichiyanagijem.¹⁰

Uresničitev Maciunasovega načela o samozadostnosti občinstva je Yoko Ono razvila do skrajnosti. V privatnem arhivu Bonotto (2013) je moč zaslediti vrsto dragocenih posnetkov na katerih med drugimi v delu Wallpiece for orchestra (1962) zasledimo nastopajočo Yoko Ono. Na njeno ustvarjanje je nedvomno vplival umetniški krog sprva domače newyorške scene in hkrati gibanja, ki ga je poimenoval in ustanovil prijatelj George Maciunas.¹¹

Manifesto

Temeljni ustanovni akt umetniškega neo-avantgardističnega gibanja fluksus se dogodi v Düsseldorfu na Festum Fluxorum Fluxus februarja 1963. leta.¹² Med publiko so vrženi letaki s kopijo Maciunasovega Manifestuma, ki tako kot Marinettijev Manifest Futurizma (1909) poetično opredeli gibanje fluksus in mu postane izhodišče.

Manifesto je kolaž, ki ga sestavljajo izrezki iz slovarja in Maciunasov rokopis. Iz latinskega slovarja je iztrgal stran slovarja z geslom flux, ga razrezal na štiri dele, jih med seboj premešal in prilepil na list papirja. Med izrezke je vstavil še lastno besedilo, in sicer: »Očistimo¹³ svet pred meščanskimi boleznimi, »intelektualne«, profesionalne & skomercializirane kulture, OČISTIMO svet pred mrtvo umetnostjo, posnemanjem, izumetničeno umetnostjo, abstraktno umetnostjo, iluzionistično¹⁴ umetnostjo, matematično umetnostjo, OČISTIMO SVET PRED »EUROPANIZMOM«!¹⁵ Če smo prebrali za nazaj do česar se gibanje opredeljuje, sledi, kaj je potrebno storiti za naprej. »PROMOVIRAJ REVOLUCIONARNO PREPLAVITEV IN NIHANJE V UMETNOSTI, promoviraj živo umetnost, anti-umetnost, promoviraj NE UMETNIŠKO RESNIČNOST, ki jo bodo zagrabili vsi narodi, ne pa samo kritiki, diletantje in profesionalci.¹⁶ V tretji sekvenci avtor navaja postopek, kako doseči promoviranje preplavitve in nihanja v živi umetnosti, in sicer: »S FUZIJO¹⁷ kadrov kulturnih, družbenih & političnih revolucionarij v združeno fronto & akcijo.«¹⁸

Beseda Europanizem je neologizem, skovanka ali nova beseda. Maciunas z besedo označuje dosedanjo umetniško prakso do katere se distancira, pripada preteklosti, je mrtva umetnost. Njegova puščica je uperjena proti umetnosti, ki posnema, ki izkrivlja in je izumetničena, za katero se zdi, da ni povezana z življenjem in je abstraktna, ki ustvarja vtis resničnosti ali iluzionistična umetnost, ki ni matematična. Poleg podobe očiščenja umetniškega sveta Maciunas uporabi pesniško podobo plimovanja. Plimovanje in nihanje vedno znova brišeta sledi recimo v pesku. Sledi uporaba pesniške podobe iz ekonomističnega žargona z besedo promoviranje in besedo iz revolucionarnega področja. Želi si aktivnega umetnika in navede vrsto umetnosti, za katero se zavzema: to je živa ali umetnost, ki se tiče neposredne sedanjosti, umetnost, ki je proti konceptu umetnosti, kot je veljal do sedaj. Umetnosti s katero promoviraš ne več umetniško resničnost, kot je veljala do sedaj in zato v bistvu gre za ne-umetniško resničnost ali resničnost, ki izhaja iz neposrednega doživetja in občutja. Umetnost, ki bo razumljena mednarodno in množično. V tretji sekvenci Maciunas poda umetniški postopek, ki ga imajo umetniki na razpolago. Uporabi pojem iz filmske umetnosti in na drugi strani uporabi podobo iz kemijskega področja, ki definira kemijsko reakcijo – postopkom fuzije ali združevanja jeder. Pri Maciunasu imamo pred seboj podobo »fuzije kadrov kulturnih, družbenih in političnih revolucijonarij«, ki jih združuje v »združeno fronto in akcijo«. Ohranja militantno Marinettijevo retoriko. Glede na Weisgerberjeve avantgardistične atitude imamo pred seboj estetsko držo upora, upora proti tradiciji – kulturni, družbeni, politični. Pred seboj imamo umetniško skupino, ki se zavzemanje za novo in v umetniški modus vnaša načelo eksperimenta na področju glasbe (zvok, novi načini izvajanja glasbe), dramskih umetnosti (happening, event), filmske umetnosti (video).

Fluksmanifest o flukszabavi

V zgoraj omenjenem manifestu Maciunas opredeli estetske drže, ki jih zaobjemljejo pojmi: zavzemanje stališča proti ustvarjalni eksistenci, zavračanje uspeha, zavračanje načrtnega ustvarjanja. Maciunas na eno stran postavi fluksus umetnost, na drugo stran postavi običajno umetnost. Najočitnejša lastnost fluksus umetnosti je zabava, veselje. Manifest je nastal 1965. leta in nosi naslov Fluxmanifesto on fluxamusement.¹⁹

Značilnosti umetnika, ki pripada fluksus gibanju opredeli v tem manifestu takole: neprofesionalnost, brez parazitskega statusa v družbi, ne sodi med družbeno elito. V umetnosti naj prikazuje svojo pogrešljivost. Občinstvo je na drugi strani samozadostno. Umetnost je mogoče nadomestiti s čemerkoli. Umetniško ustvarjanje prepušča vsakomur. Najočitnejša lastnosti fluksus umetniške vrste je zabava, umetniška zabava, nekaj nepomembnega, kar nima potrošniške ali institucionalne vrednosti. Takšna umetnost naj bo neomejena tudi v tem pogledu, da jo lahko vsi pridobivajo ali pa morebiti proizvajajo. V drugem delu fluksus manifesta o fluksus zabavljanju začne prevladovati podoba iz trgovskega sveta, trgovanja. Takšno podobo nadene Maciunas umetnikom zunaj fluksus gibanja, ki jih vidi kot proizvajalce umetnosti, katerih umetnine imajo tržno ceno. Da bi take vrste umetnik opravičil svoj zaslužek, mora dajati vtis, da je samo on zmožen proizvajati umetnost. Umetnost v tem primeru ohranja vsebine, ki so diametralno nasprotne zabavni fluksus umetnosti. Značilnosti takšne umetnosti so kompleksnost, intelektualnost, ekskluzivnost, nepogrešljivost, navdih. Umetnik potrošniško vrednost svoji umetnosti poviša tako, da jo naredi za redko in kvantitativno omejeno dostopno le za družbeno elito. Maciunas uperi puščico proti ne-fluksus umetnosti.

Umetnost Fluksus zabavna-umetnost

Tretji Maciunasov manifest sodi v leto 1965. Poimenuje ga Art/ Fluxus Art-Amusement.²⁰ V zaključku manifesta omeni, da umetniškega gibanja fluksus ne smemo razumeti kot druženja z avantgardo, ampak predstavlja njeno zadnjo stražo. Vsebinsko je manifest podobno ukrojen kot manifest o fluksus zabavi. »/…/Vrednost umetniške – zabave mora biti znižana v tem smislu, da jo napravimo neskončno, za masovno produkcijo, da jo lahko kdorkoli ustvari in celo vsi smo jo zmožni ustvariti. Fluksus zabavna-umetnost je zadnja straža brez vsakega pretvarjanja ali nuje, da bi sodelovala v tekmovanju z »one-upmanship« z avantgardo. Prizadeva si po monostrukturnih in nedramskih kvalitetah preprostega naravnega dogodka, igre ali gaga. Je fuzija Spikesa Jonesa, Vaudevillea, gaga, otroških iger in Duchampa«.²¹

V tem manifestu je torej omemba Maciunasa, da je gibanje zadnja straža, kar je izvirno in učinkuje z ironijo glede na Marinettijev pojem avantgarde in učinkuje z bistroumnim nesmislom.

Refluxus

Člani izvirne fluksus skupine so se v čast Maciunasu in gibanju ponovno vzpostavljali pod imenom refluksusa. Uporabili so izraz iz prvega Manifestuma. Izvirni člani obnavljajo izvirne performance in evente. Nastop Bena Vautiera²² na Dunaju 1990 iz leta 1962, ko je štel sedem in dvajset let, danes z nastopom v Krinzinger Gallery na Dunaju šteje pet in petdeset let. Preoblečen v starejšega profesorja. Na odru je pomanjšana replika šolske table. V roki drži palico in predava. Odet je v črni suknjič. Lasulja in brado sta sivi. Eno izmed njegovih Lectures se sliši takole: »We are still alive. Fluxus is going gaga…and dada. Fluksus ist en bishen ein Lügner. Fluxus ist uberflüssig. Fluxus nichts Glory…anti-glory Ideas. Fluxus nicht Art…anti-art Ideas. Fluxus nicht Money…anti-money Ideas. But I am perform now. I am gona jump now. You see. Fluxus can jump. Stoji na robu oderske rampe in se obrača do publike, jo opozarja, da bo skočil, kar je smešno, saj ima videz otroka ne pa resnega predavatelja, ki po navadi ne skačejo z oderskih ramp. Nato izvede ta otroški skok… Občinstvo sodeluje – nekateri mu svetujejo, naj ne! Požanje bučen smeh…skoči. I jump. A? Skoči. Fertig.« (Bonotto, 2013).

Potrdijo se vsebinska manifestativna izhodišča Maciunasa, ki smo jih navajali in so videna z velike ironične zgodovinske distance.

V spominu nam je ostal še en nastop Bena Vautiera. Pred nami je refluxus performance – Koncert za sladko Luizo. Med občinstvo se razdelijo bomboni. Občinstvo se posladka z bonbončki in šumijo z ovojem.

Umetniško gibanje fluksus in uporaba lestve kot rekvizita, Yoko Ono in uporaba lestve kot poglavitne prvine avantgardistične umetnine

Proučujemo avantgardistično umetnino, ki za poglavitni artefakt pri avantgardističnem umetniškem dogodku uporabi predmet ali prvino iz vsakdanjega sveta, lestev. Na uporabo lestve kot dramskega rekvizita na odru naletimo pri prvotnih wiesbadenskih performancih. V tem primeru Yoko Ono ne stori ničesar, kar bi iz skupine izstopalo. Skupina nikoli ne uporabi lestve kot poglavitnega oziroma celo glavnega elementa konstituiranja avantgardistične umetnine, ampak je uporabljena kot rekvizit na odru. V tem pogledu je Yoko Ono izvirna. Lestvam odvzame konceptualno vsebino elementa kot rekvizita in ga postavi ali porine popolnoma v ospredje.

V sklopu skupinskih nastopov nam je zelo nazorno ostala v spominu uporaba lestve pri koncertu s čelom. Sodi že v poznejše newyorško obdobje. Čelistka, ki je sicer odeta v bogato koncertno obleko postavi čelo ob stol, se sezuje, se bosa napoti proti lestvi, se na njo povzpne. Zgoraj je kad z vodo. Potopi se vanjo in vsa mokra sestopi z lestve. Pripravi se na igranje čela in začne vsa mokra izvajati koncert. Lestev je bila v tem primeru uporabljena kot predmet, ki je občinstvu metaforično predočil čelistkino drugačno stanje ali prehod iz vsakdanjega stanja stanje izvajanja.

Yoko Ono je s svojo azijsko provenienco in umetniškimi gestami, ki so obstajale že pred uradnim nastankom fluksus gibanja presegala gibanje. S sodelovanjem z La Monte Youngom, Johnom Cageom, Toshijem Ichiyanagijem, ki so bili vsi pripeljani pod Maciunasov krov in gibanje fluksus. Gibanje fluksus je presegla tudi v dobi, ko je bila poročena z Johnom Lenonnom. Po drugi strani se h gibanju fluksus vrača še danes in jo je gibanje idejno-estetsko opredelilo.²³

Yoko Ono je lestev večkrat vključila v galerijske evente. Po galerijah po svetu krožijo tri različice. Enaka postavitev kot na Ptuju je v arhivu omenjena kot Treviso verzija (Bonotto, 2013). V arhivu ni bilo moč zaslediti podatka, kdaj je bila postavitev prvič izvedena. V zvezi s postavitvijo, ki jo obravnavamo, se navede le nekaj stvarnih podatkov.²⁴ V zvezi z Yoko Ono je najbolj znamenita uporaba lestve, ki je vključena v galerijski event na razstavi v Londonu 1966 leta. Obiskovalec eventa uporabi lestev kot sredstvo na katerega se povzpne in si s povečevalnim steklom ogleda miniaturno besedo napisano na stropu galerijskega prostora – yes. Event je umetnica poimenovala Ceiling painting (Bonotto, 2013).

Yoko in otroška igra risanja s prsti po zraku

V sklop časa, v katerem nastanejo skyladders sodi izjava Yoko, ki so jo navedli časniki po predavanju na Wesleyan University.²⁵ Nastala naj bi tako rekoč tik pred postavitvijo razstave Skyladders v New Yorku.

Lahko rečemo, da je navedek v treh delih. V prvem delu umetnica spregovori o notranji naravi eventa, umetniške oblike za katero se je odločila. Event opredeli nasproti happeningu. V drugem delu spregovori o cilju umetnosti. V tretjem delu spregovori o naravi umetnosti. Event je izloček različnih čutnih doživljajev ali »sensory perceptions«. Do te izločitve pride s pomočjo želje ali upanja – »wish or hope«. V drugem delu spregovori o cilju umetnosti, ki je v tem, da »odblokira nekoga misli ali mišljenje – »unblocking one’s mind«. To stori z razpršitvijo - »by dispensing« z vizualnim, slišnim in gibljivim dojemanjem. Sprašuje se, kaj bomo ob tem občutili. Ali sploh kaj? Navede, da so njeni eventi najpogosteje porabljeni za čudenje ali »wonderment«. V tretjem delu je navedena značilna avantgardistična podoba gibanja s kemijskega področja – gibanja molekul, ki jo je Marinetti (1909) in s tem avantgarda prva vpeljevala v umetniški modus. Spregovori o umetniškem ustvarjalnem načinu ali modusu, ki ga opiše z zgoraj omenjeno podobo molekularnega gibanja. Ker so stvari povezane med seboj, tako kot molekularno gibanje v obliki kontinuuma in diskuntinuuma hkrati, vidi v ustvarjalnosti izziv ustvariti čutno izkušnjo, ki bi bila izolirana ali ločena od drugih čutnih izkušenj, kar je nekaj redkega v vsakdanjem življenju. S svojo umetnostjo želi doseči konstrukt v gledalčevi oziroma sodelovalčevi »glavi«. Lastnost obstajanja predmetov simultano in vedno v primeri z drugimi predmeti je mogoče ukiniti. Ustvarjalni modus primerja z otroško igro. V drugi svetovni vojni sta se z bratom nasitila tako, da sta si hrano risala s prsti po zraku in tako »izmenjavala menije«. Glede na fluksus gibanje in glede na menifeste, ki smo jih na hitro pretresli lahko rečemo, da stojimo pred pravo avantgardistično umetnico, ki gibanje presega s svojim izvirnim modusom ustvarjanja. V umetnost je vnesla značajske značilnosti ali idiosinkrazije in jih utemeljila kot umetniški princip, kar je pomembna značilnost avantgardističnih umetnikov. Maciunasovemu načelu populizma je dodala elemente elitizma, ki ga je poznala tudi zgodovinska avantgarda na eni strani in v tem primeru umetniško doživetje postane dragocena izkušnja. Pravzaprav imamo pred seboj romantični element, le da se je umetnikova romantična subjektivna lepota premaknila do recipienta umetnine. Umetnina je v tem pogledu na razpolago sprejemniku, da doživi »čudenje« ob čutni izkušnji, ki je v njem samem. Mi več togo ne opazujemo ali spremljamo romantikovo kontemplativno lepoto na primer v naravi, ki jo je samo on zmožen zaznati in preko njega jo zaznavamo tudi mi v njegovi umetnini in se z njo bolj ali manj identificiramo, marveč je umetnina tu za to, da v prejemniku prebudi ali aktivira ali odpre lastne konceptualne vidike. Nismo več nemi opazovalci, ki bi se identificirali z umetnikovo podobo, ampak naše telo s konceptualnimi vsebinami hkrati postane sodelujoče kot temeljni ustvarjalni vidik umetniškega eventa. To je vidik, ki ga v romantični umetnosti ni zaznati. Je pozicija avantgarde.

Postavitev razstave na Ptuju, ki se prelevi v event je potujoča instalacija, ki jo umetnica vedno znova uporabi v tej osnovni obliki. Prvič naj bi bila postavljena v New Yorku okoli druge polovice 60. let – 1968.

Istočasno z razstavo na Ptuju je v Londonu potekala instalacija, kjer je umetnica lestve uporabila kot eno od možnosti ali izpeljanko te postavitve na Ptuju. Event v Londonu je poimenovala To the light in je bil posvečen 50 obletnici gibanja fluksus. Lestve kot umetniški artefakti so postavljene na plano, na travnato površino. Ptujska različica je omejena z galerijskim prostorom, z belino, ki obkroža te lestve.

Skywatch Ladders in poetični ali metaforično-interpretativni kontekst

S semiotičnega stališča velja, da je vse, kar je na odru znak.²⁶ Izjava lahko velja tudi za galerijo in galerijski prostor v kontekstu avantgardističnega ustvarjalnega postopka. Galerijski prostor je v kontekstu avantgardističnega ustvarjanja vključen v galerijski dogodek. Galerijski dogodek po eni strani opredeljuje interpretativni kontekst zunajjezikovnega razbiranja znakov, po drugi strani je umetnica v oblikovanje umetniškega artefakta vključila besedno izražanje. Zasledimo ga v poimenovanju razstave v obliki besedne zveze skywatch ladders in besede skyladder na platnih, ki jih je kot člen razstavljenih eksponatov vključila kot razstavno komponento. Besede zapisane na platna je pritrdila na razstavljene lestve in lestve tako poimenovala ali jim nadela ime.

Pobliže si oglejmo slednje tako imenovano jezikovno označeno izjavo v besedi skyladder in besedni zvezi skywatch ladder. Obe sta skovanki ali neologizma ali novi besedi. Zelo na splošno povedano metafore prepoznavamo kot obliko drznosti. V tem pogledu pridobivamo dve področji, ki ju znanstveniki različno poimenujejo.²⁷ V tej raziskovalni fazi bomo govorili o predmetnih področjih ali posodobljeno je govora o konceptualnih domenah ali področjih. V besedni zvezi imamo konceptualno domeno lestve, drugo je predmetno področje ali konceptualna domena neba, tretje je v tem pogledu predmetno področje ali konceptualna domena opazovanja, gledanja. Besedna zveza skywatch ladders je metaforična. Predikat (gledanje) je drzen glede na lestve, ni pa drzen glede na nebo. Lestev običajno ne uporabljamo za opazovanje ali gledanje neba.

Georg Lakoff (Lakoff, 1993) je vprašanje metafore prvi postavil popolnoma v domeno koncepta, mišljenja. Med drugim poudari sicer uveljavljeno mišljenje, da je lastnost umetniških metafor v njihovih razširitvi. Uporabljajo splošno sprejete mišljenjske vzorce ali konvencionalne koncepte, le da jih pomensko razširjajo in dodajajo starim metaforam nove razsežnosti in vidike. S tem razširjajo naše vedenje in vsakdanjo izkušnjo. V tem pogledu so vsem dokaj razumljive. Še bolj preprosto povedano velja, da so umetniške metafore razumljive ravno zato, ker slonijo na konceptih, ki so nam vsem znani, le-ti pa so plod našega izkustvenega sveta. Doslej je namreč veljalo, da umetnik ustvarjajo tako rekoč popolnoma na novo.

Lakoff in Turner (1989) spregovorita med drugim o konceptualni moči poetične metafore. Sodobna teorija metafore opredeli metaforo kot konceptualno enoto v kateri najdemo zamenjujoče elemente dveh ali več konceptualnih domen. Elementi ene konceptualne domene so uporabljeni v imenu druge konceptualne domene, v kateri se običajno ne uporabljajo.²⁸ Metafora je sprva stvar mišljenja, nato je izražena bodisi jezikovno, verbalno, vizualno. V primeru Skywatch Ladders je izražena besedno, kot tudi v obliki razstavljenega prostora v galeriji kot neo-avantgardistični event.

Lestev/ Ladder

Predmetno področje ali konceptualno domeno lestev sestavljajo atributi, ki jih je predmet pridobil z vsakdanjo uporabo, kjer služi določenemu namenu in ima zunaj umetniškega konteksta svojo specifično uporabno vrednost. Sama po sebi lestev naj ne bi imela nikakršne umetniške vrednosti, celo estetske vrednosti. K atributom, ki določajo našo običajno znanje o lestvah ne pripada dejavnost gledanja ali opazovanja neba. Za dejavnost opazovanja ali gledanja neba se nam običajno ni potrebno povzpeti na lestev za opazovanje, ampak to opravimo tako rekoč stoje. V konceptualno domeno opazovanja neba bolj kot lestev sodi človekov lastni organ – oko, teleskopska naprava. S posebno obliko drznosti smo pridobili metaforični izraz skywatch ladder(s).

Lestve so v galeriji prisotne tako rekoč že od nekdj. Lestev v slikarski ustvarjalni kontekst sodi kot pripomoček pri pripravi bodisi galerijskega prostora ali tudi pomagalo slikarjem na primer pri slikanju stenskih fresk – Sikstinska kapela. V zgodovinskem pogledu so bile lestve skrite očem obiskovalcev, v našem primeru jih je umetnica v imenu avantgardističnega ustvarjalnega postopka porinila v ospredje in pred oči obiskovalcev. Obskurni predmet iz galerijskih prostorov je v avantgardističnem umetniškem postopku pridobil držo najpomembnejše prvine za oblikovanje konceptualne vsebine obiskovalca galerijskega dogodka. Lestev je uporabljena kot objet trouvé ali ready made in s tem vidikom je umetnica izpolnila tudi Maciunasovo zahtevo glede ustvarjalnega postopka umetnikov, ki pripadajo gibanju fluksus. Le-ti v umetniška dela vpletajo elemente ustvarjalnega postopka M. Duchampa.

Nebo in gledanje ali opazovanje neba/ Sky and watching the sky

V predikatu skywatch imamo združeno predmetno področje ali konceptualno domeno neba s predmetnim področjem ali konceptualno domeno gledanja. V tem primeru ne prihaja do drznosti pri uporabi, kot jo zaznamo pri združevanju lestve in dejavnostjo gledanja. Navadno gledamo v nebo, ko se oziramo za vremenom ali se navdušujemo nad sončnim zahodom ali zarjo in podobno. Rečemo, da je nebo brez oblačka ali da nas nebo svari pred bližajočo se nevihto. V tem smislu lahko rečemo, da drznost v besedni zvezi skaywatch pravzaprav ne obstaja. Poimenuje stanje, ki ga človek izvaja tako rekoč vsak dan. Drznost zaznamo šele, ko se kot obiskovalci galerijskega eventa znajdemo v galerijskem prostoru. Zapovedano nam je, da imamo v galeriji opravka z opazovanjem neba. V tem kontekstu pride do drznosti in zato v tem primeru govorimo o kršitvi v kontekstu. 1) Čim kot obiskovalci postavitve Yoko Ono stopimo v galerijski prostor zaznamo, da v galeriji ni mogoče opazovati ali videti neba kot fizične entitete. Nebo kot fizična entiteta ni umeščeno v zgradbo, galerijo, zaprti prostor. 2) V vsakdanji konceptaulni domeni neba je močna prisotnost navpičnice. Nebo je po navadi postavljeno nad opazujočega človeka, gor. Sodelujoči se zave, da v galerijskem prostoru ne bo mogel opazovati neba, razen tega neba, ki ga je avtorica v galerijskem prostoru umestila »gor«. 3) V našem primeru je umetnica ves galerijski prostor odela v belo. Bel ni le strop se pravi »nebo«, bele so prav tako stene in tla pod našimi nogami. Lahko rečemo, da je umetnica konceptualno predstavo neba identificirala s stropom galerije in je galerijski prostor identificirala z belo barvo. Ker pa je bel strop, kot tudi stene in tla, so stene in tla prav tako postale oziroma se premaknile v konceptualno domeno neba. S tem, ko je belo opredelila tako tla kot stene in tudi strop v galerijskem prostoru, s tem je konceptualni domeni prostorskosti odvzela središčno točko ali izhodišče in dodala prostoru elemente nezmožnosti človekovega orientacijskega zaznavanja prostorskih koordinat kot so spodaj - zgoraj, levo – desno. Konceptu prostora je podelila element nezmožnosti zaznavanja prostorskih koordinat in s tem vidik globine. 4) Lestve, ki so postavljene v galerijski prostor s svojo postavitvijo v ta prostor sicer določajo izhodiščno točko, toda spodnesena so jim trdna tla. Umetnica je koncept tal razvrednotila s tem, ko je nebo postavila v položaj tako stropa, ki je bel, bele pa so tudi stene in tudi tla galerijskega prostora. Lestve v takšnem prostoru ostanejo pravzaprav brez fiksne točke in ne vemo natančno, kakšna je njihova pravilna pozicija ali položaj, saj tla pripadajo nebu prav toliko, kot stene in strop galerijskega prostora. V tem smislu brez tal začnejo lebdeti. Galerijskemu prostoru je dodala element breztežnosti. Privzdignjene lestve dodajo konceptu prostora globino. 5) Lestev v vsakdanjem življenju konceptualiziramo kot izrazit predmet gibanja. Po lestvi se gibljemo navpik, se vzpenjamo in spuščamo, premikamo gor in dol. S to vsakdanjo funkcijo vnese ta predmet v prazen beli prostor izrazit element dinamizma, gibanja, dinamike. Od tukaj je le še korak v našem dojemanju, da lebdečim lestvam podarimo notranjo dinamiko in s tem vrtenje in jih zaznamo kot vrteče se oblike v breztežnostnem prostoru. Običajnemu konceptu prostora je dodala umetniško razširjeni element neba – element neskončnosti v vrtenju. 6) Postavljena lestev sicer in tudi v galerijskem prostoru fizično spominja oziroma je podobna črki A na primer. S tem, ko je prostor razsrediščen, predmeti v njem so privzdignjeni, z dinamiko se gibljejo v globini prostora, se lahko predmet lestev obrne na glavo in postane črka V ali se postavi ob steno in postane črka I, z vrtenjem O. Lestve so tako iz svoje običajne vsakdanje uporabniške konceptualne domene ohranile entiteto dinamizma in fizične podobnosti črki A, dodale ali pa poudarile so v konceptualni domeni prostora nove vidike, to je vidik lebdenja in s tem breztežnosti in prostorske globine.

Skywatch Ladders

Poudarimo entitete konceptualne vsebine belega pri Yoko Ono in razstavi Skywatch Ladders. Še preden smemo vstopiti v galerijski prostor umetnica od nas zahteva, da si nadenemo zaščitna obuvala. Zaznamo, da je Yoko tla odela v belo barvo, bele so tudi stene in tudi strop galerijskega prostora. V tem pogledu je od entitet konceptualne domene belega poudarila sledeče: z dejanjem, ko ne želi, da neposredno fizično stopimo v galerijski prostor na galerijska tla, tla privzdigne od izhodišča, jih razsredišči. S tem, ko nebo identicifira z belo barvo na stropu, bele so tudi stene in tla, prostoru odvzame zmožnost zaznavanja orientacijskih koordinat. V teh poglavitnih pogledih smo pridobili sledeče entitete belega pri obravnavanem umetniškem delu: belo je celota, ki je zamejeno, belo je brez začetka in konca oziroma nima izhodiščne točke, belo je zaznamovano, belo je prostorsko razsrediščeno, belo je dvignjeno od fizičnega prostora, belo je prostor, ki omogoča lebdenje in omogoča dinamiko predmetov, ki ga zaznamujejo, ni prazen prostor, ne potrebuje zunanje intervence in je samozadostno v svojem dogajanju. Gre za nekakšen kapsularni prostor. Zaznati je mogoče še druge ravni entitet belega pri Lestvah za opazovanje neba, in sicer kleč je v tem, da je na nekatere od lestev umetnica pritrdila belo slikarsko platno in nanje – vse tako kaže s prstom – zapisala oziroma narisala črke oziroma besedo skyladder, ki je bodisi sinje barve bodisi bele. S tem dejanjem lestev kot galerijskih predmetov ali eksponatov ni le poimenovala, ampak je njihovemu poimenovanju dodala optični vidik. Obiskovalec galerije ima pred očmi umetniško platno, ki je bele barve. V tem pogledu je bela barva razširjena še z vidikom podlage, slikarske podlage, v kontekstu celotne razstave pa z listom papirja oziroma prostorom, kjer živijo črke, z življenjskim prostorom črk, pismenk. Smo v bližini ustvarjalnega prostora, prav tako kot je mogoče razbrati iz navedenega citata umetnice, kjer pa ni uporabila izraza sky, ampak air. Tudi izraz air je pri Yoko Ono povezan s konceptom ustvarjalnosti in ustvarjalnega prostora, podlage. Z bratom sta kot otroka v času druge svetovne vojne, ko ni bilo na razpolago hrane, »izmenjavala menije v zraku«. S tem je Yoko Ono v umetniški modus vključila tudi Maciunasov vidik o avantgardističnem fluksus ustvarjanju, ki vključuje elemente otroške igre.

Sklep in sklepna dognanja

Gibajoče se črke v breztežnostnem prostoru zahtevajo našo lastno komunikacijsko angažiranost. Pred vstopom v galerijski prostor obiskovalec razstave dobi napotek, naj se razstavljenih predmetov ne dotika in naj si nadenemo »copatke«. S tem Yoko Ono črta naše fizično poseganje v prostor že drugič. Prvič s tem, ko je lestev postavila v galerijo in jo vključila kot poglavitno entiteto eventa in drugič s tem, ko nam je dala navodila, kako naj se v galerijskem prostoru obnašamo. Našo pozornost je usmerila v mentalno dogajanje. V bistvu v prostoru »nimamo kaj početi«. Ne moremo se vzpeti na lestev in nebo je tako rekoč odstranila oziroma ga je identificirala z belino. Belino je identificirala s stropom, stenami in tlemi.

V sklepnem poetično ali metaforično-interpretativnem kontekstu galerijskega eventa kot takega nanizajmo sklepna opažanja: 1) Lestev/ Ladder kot predmet brez kakršnekoli umetniške vrednosti je postavljen v galerijski prostor kot razstavni eksponat in poglavitni del galerijskega eventa. V kontekstu umetniškega gibanja fluksus ima lestev simbolno vlogo prehoda iz vsakdanje ravnine na ustvarjalno vsebino oziroma tudi predstavlja spremembo stanja oziroma prehod iz enega stanja v drugega, po navadi na čutno - emotivno raven. 2) Lestev kot predmet, ki prihaja v galerijo iz vsakdanjega prostora konstituira konceptualno vsebino gledalca z vsakdanjim vedenjem o njej. V galerijski prostor vnaša svojo uporabniško vrednost - vrednost Dela, v kontekstu umetnosti je to umetniško ustvarjanje. 3) Klini na lestvi, naša vsakdanja izkušnja vzpenjanja po lestvi dodajajo konceptu gledanja ali opazovanja vidik plezanja, se pravi dinamike in navpičnega premikanja gor- dol. 4) Lestve kot fizični eksponati spominjajo in so podobne črkam. Neposredno spominjajo na črko A. Ker galerijski prostor razvrednoti prostorske koordinate, lahko črko A postavimo na glavo in jo zaznamo kot črko V. Ni daleč od tega, da s konceptom dinamizma zaznamo v njih tudi drugačne oblike. Na ta način razstavljene lestve postanejo znaki za črke ali pismenke A, L ,V, I, W, E, O, ki pridobivajo oblike s svojim gibanjem, z obračanjem, vrtenjem. S tem pridobi prostor dinamiko neskončnosti v gibanju breztežnostnega prostora, kjer se črke prosto gibljejo, plešejo po praznem prostoru in se vrtijo, saj ne vemo, kje je zgoraj, spodaj, levo in desno. 5) Zaključimo lahko tudi, da imamo pred seboj razširjeno konceptualno metaforo umetniške ustvarjalnosti, ki je konceptualizirana z domeno prostora. Metaforo neba kot ustvarjalnega prostora je umetnica razširila s konceptualno metaforo lebdečih ali gibajočih se črk v breztežnostnem prostoru. 6) Sky ali konceptualna domena neba je pri Yoko Ono zaprti prostor z robovi, bele barve, nima razpoznavnih koordinacijskih točk zgoraj – spodaj, levo – desno. Vanj vstopamo privzdignjeni, se ga neposredno ne dotikamo, s tem so povzdignjeni tudi eksponati kot so lestve v njem. Začnejo lebdeti. Postane prostor, kjer se lebdi. Fizična telesa imajo notranjo lastno dinamiko gibanja in premikanja, ki sproži človek. Je prostor, kamor lahko vstopimo, ki kliče k človeški intervenci, mentalni. Ker umetnica belo barvo identificira z nebom, se belina slikarskega platna, ki ga namesti na lestve premakne tudi v konceptualno domeno neba eventa in tako dobi sky še dimenzijo slikarskega platna, lista papirja, ustvarjalnega prostora, življenjskega prostora znakov, črk, pismenk. 7) Gledanje ali opazovanje/ to watch and watching bi po konvencionalni metaforološki shemi sodilo med domeno razumevanja, vedenja, ki je torej na strani opazujočega, ki je po navadi neposredno človek sam. Opazujoč ali gledajoče v našem primeru ni neposredno sam človek, ampak mu opazovanje omogoča predmet, lestev. Nanje se kot obiskovalci eventa ne smemo povzpeti. Kot sodelujočim nam je črtala fizično poseganje v prostor in nas že v drugo postavila k izzivu mentalnega poseganja v prostor. Lestve s svojim poimenovanjem nosijo za obiskovalca eventa razsežnost zmožnosti posredniškega predmeta pri opazovanju, gledanju neba, s tem pa povezano pozornostjo, čakanjem. Na tej ravni Yoko Ono govori tudi s pomočjo tako imenovane metajezikovne funkcije – toda tokrat na ravni ustvarjalnega konteksta - o lastnem ustvarjalnem postopku, o lastnem ustvarjalnem modusu. 8) Ponavadi konceptualiziramo razumevanje z videnjem, gledanjem. Tako je tudi v našem primeru, le da se domena gledanja, opazovanja prekriva še z domeno pozornosti, biti pozoren, tudi čudenja ali kot je sama poudarila v predavanju, da pri eventih skuša ustvariti pri sodelujočih čudenje ali wonderment, in da so njeni eventi porabljeni za ustvarjanje izziva ustvariti čutno izkušnjo, ki je ločena od drugih čutnih izkušenj, kar je po mnenju umetnice nekaj redkega v vsakdanjem življenju. 9) V sklopu raziskovalnih dognanj lahko zaključimo, da imamo pred seboj popolnoma izvirno umetniško delo neo-avantgardistične avtorice, ki razširja konvencionalno konceptualno domeno ustvarjanja in ustvarjalnega prostora z razširjeno konceptualno metaforo ustvarjalnega prostora gibajočih se črk v breztežnostnem prostoru. 10) Ali z besedami Georga Lakoffa so Skywatch Ladders pri Yoko Ono postale izhodiščna domena za ciljno domeno ustvarjalnega prostora gibajočih se črk v breztežnostnem prostoru.

Literatura«

Aristotel (1982): Poetika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Black, M. (1955): »Metaphor«. V: Proceedings of the Aristotelian Society, 55, str. 273-294.
Black, M. (1979): »More about metaphor«. V: Ortony, A. (ur.): Metaphor and Thought. Cambridge: Cambridge University Press, str.19 – 43.
Groupe, μ (Dubois, J., Edeline, F., Klinkenberg, J. M., Miguet, P., Pire, F., Trinon, H.) (1970): Rhétorique générale. Paris: Larousse.
Kante, B. (1996): Metafora in kontekst. Ljubljana: Jutro.
Kante, B. (ur.) (1998): Kaj je metafora. Ljubljana: Krt.
Koren, E. (2010): «Podčrtna opomba k Aristotelovi definiciji metafore«. V: Primerjalna književnost, 33.3, Ljubljana, str. 1-26.
Kövecses, Z. (2002): Metaphor. A Practical Introduction. Oxford: Oxford University Press.
Kralj, L. (1988/89): Teorija drame. Semiotika drame in gledališča. Rokopis predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Kvintilijan, M. F. (1985): Obrazovanje govornika. Prevedel in opombe napisal Pejčinović P. Sarajevo: Žarišta.
Lakoff, G. (1993): »The contemporary Theory of Metaphor«. V: Ortony A. (ur): Metaphor and Thought. Cambridge: Cambridge Universiti Press, str. 202-251.
Lakoff, G. & Turner, M. (1989): More than Cool Reason. A Field Guide to Poetic Metaphor. Chicago: Chicago University Press.
Marino, A. & Napocca, C. (1986): »Tendances esthétiques«. V: Weisgerber (ur.): Les avant-gardes littéraires ou XXe siècle. Budapest: Akaidó, str: 633-788.
Pfister, M. (1977): Das Drama: Theorie und Analyse. München: Vilhelm Fink.
Richards, I. A. (1965): The Philosophy of Rhetoric. New York: Oxford University Press.
Weisgerber, J. (ur.) (1986): Les avant-gardes littéraires ou XXe siècle. Budapest: Akaidó.
Weisgerber, J. (1986): »Le mot et le concept d’avant garde«. V: Weisgerber, J. (ur.): Les avant-gardes littéraires au XXe siècle. Budapest: Akaidó, str. 17-72.
Bonotto, L. (2013): Archivio Bonotto. Fluxus collection. Artists/ Collectives. Privatni arhiv.
Maciunas, G. (1963): Manifesto. V: Archivio Bonotto. Fluxus Collection. Artists/ Collectives.
Maciunas, G. (1965): Art/ Flux Art - Amusement. V: Archivio Bonotto. Fluxus Collection. Artists/ Collectives.
Maciunas, G. (1965): Fluxmanifesto on Fluxamusement. V: Archivio Bonotto. Fluxus Collection. Artists/ Collectives.
Marinetti, F. T. (1909): The Founding and Manifesto of Futurism. Povzeto 25. maja 2013 s strani http://www.unknown.nu/futurism/manifesto.html.
Ono, Y (1966): Lecture. Povzeto 25. maja 2013 s strani: http://www.artmot.com/fluxus/yono-lecture.html.
Patterson, B. (1995): An autobiography of Ben Patterson with knives. V: Archivio Bonotto: Fluxus Collection. Artists/ Collectives.

Opombe:

¹ Yoko Ono se je rodila 18. februarja 1933 leta v Tokiu na Japonskem, aristokratske provenience.

² Fotografija št. 1, 2, 3, 4. (Na koncu opomb)

³ Razstava je bila postavljena v okviru festivala sodobne umetnosti Art Stays (10.th Festival of Contemporary Art), ki je trajal od 17. 7. 2012 pa vse do 1. 9. 2012. Yoko Ono je v okviru slovenskega festivala pripravila postavitev projekta z naslovom Skywatch Ladders, in sicer 24. 7. 2012. Otvoritve se ni udeležila. V Londonu je namreč vzporedno potekala priprava razstave Light to the sky, ki je različica postavitve na Ptuju. Po ogledu razstave smo kontaktirali Luiga Bonotta v Italiji, ki nam je omogočil vpogled v privatni arhiv (Bonotto, 2013).

⁴Marinetti, Filippo Tommaso (1909): The Founding and Manifesto of Futurism. Povzeto 25. maja 2013 s strani http://www.unknown.nu/futurism/manifesto.html. Filippo Tommaso Marinetti se je rodil 1876 in umrl 1944 leta.

⁵ »On entendra par »avant-gardes« une série de mouvements, c’est-á-dire d’actions souvent collectives (pafrois individuelles), groupant un nombre limité d’écrivains et d’artistes, s’exprimant notamment par manifestes, programmes et revues, et se signalant par un antagonisme radical vis-á-vis de l’ordre établi dans le domaine littéraire (formes, thèmes, langage, etc.) comme très généralement – sur le plan politique et social.« (Weisgerber, 1986: 72).

⁶ Benjamin Patterson se je rodil 1934. leta v Pittsburgu ZDA in živi v Wiesbadnu. Leta 1956 je diplomiral na University of Michigan in postal mojster za čelo, zgodovino in teorijo glasbe, skladatelj, izvajalec. Danes živi v Wiesbadnu. V izvirnem življenjepisu – projektu – instalaciji, ki ga je poslal Luigu Bonottu An outobiography of Ben Patterson with knives (1995) predstavi na mestu, ki ga označi kot My first orchestra contract prilepljen izrezek iz časopisa, kjer med drugim poudari, da »Ben Patterson became the first Negro in twenty years to be put under contract by the Saginaw civic symphony orchestra.« (Bonotto, 2013).

⁷Fluxus Internationale Festspiele Neuster Musik. Im Hörsaal des Städtischen Museum, Wiesbaden. Plakat na ulici je nekdo popisal z opombo, da so »Die Irren sind los« (Bonotto, 2013).

⁸ La Monte Young se je rodil 1935 v Bernu, Idaho, ZDA. Študiral je v Los Angelesu na City College. , prav tako na UCLA. in Berkeley. . Avantgardistični eksperimentalni skladatelj.

⁹ John Cage se je rodil 1912 v Los Angelesu, ZDA. Opustil je študij na Pomena College v Clearemontu in odpotoval v Evropo. V Evropi se je seznanil s Stravinskim, Bachom. Ko se je vrnil v ZDA, se je dve leti učil pri Schönbergu. 1952 leta nastane kultna skladba 4’33 – brez zvokov. Avantgardistični skladatelj, glasbeni teoretik, umetnik. Umrl je leta 1992.

¹⁰ Toshi Ichiyanagi se je rodil 1933 v pristaniškem mestu Kobe na Japonskem. Študiral je na New York’s Julliard Conservatory med 1954 – 1960, kompozicijo (John Cage) in klavir. Združeval je japonske in zahodne elemente v glasbi in je eminentni predstavnik neo-avantgardističnega skladatelja. Ichiyanagi in Yoko Ono sta bila poročena med leti 1956 in 1962. Drugi mož Yoko Ono postane Anthony Cox. Poročita se 1962, se razvežeta 1963, znova poročita 1963. Zakon s Coxom traja do 1966. leta. Novembra 1966 leta se Yoko v Londonu sreča z Johnom Lennonom (1940-1980). Poročita se 20. marca 1969. V tem letu potekajo veliki protesti proti vojni.

¹¹ George Maciunas se je rodil 1931 v Litvi, z družino je emigriral v ZDA, kjer se je vpisal na Cooper Union in študiral grafično oblikovanje in arhitekturo. Na Carnegie Institute of Technology v Pittsburgu je študiral arhitekturo in muzikologijo. Na New York University na Institute of Fine Art je študiral zgodovino umetnosti, kjer ga je še posebej zanimala zgodovina avantgard. Študiral je 11 let. Umrl je v Bostonu 1978 leta. Za Yoko Ono je prav tako kot za številne fluksus člane izdelal piktogram. Ime Yoko namreč pomeni Otrok Oceana.

¹² Fluxus, Musik und antimusik das Instrumentale Theater. Staatlihe Kunstakademie, Düsseldorf, Eiskellerstrasse, am 2. und 3. Februar 20 Uhr als ein Colloquium für Studenten der Akademie, kjer sodelujejo George Maciunas, Nam June Paik, Emmet Williams, Benjamin Patterson (Bonotto, 2013).

¹³ Pri F. T. Marinettiju imamo stavek, »kajti to deželo želimo osvoboditi od smrdeče gangrene…«. V: The Founding and Manifesto of Futurism. Povzeto 25. maja 2013 s strani http://www.unknown.nu/futurism/manifesto.html.

¹⁴ Tukaj je mišljena umetnost, ki tako rekoč posnema naravo, stvarnost.

¹⁵ “Purge the world of bourgeois sickness, »intellectual«, professional and commercialized culture, PURGE the world of dead art, imitation, artificial art, abstract art, illusionistic art, mathematical art, - PURGE THE WORLD OF »EUROPANISM«! (Bonotto, 2013).

¹⁶ “PROMOTE A REVOLUTIONARY FLOOD AND TIDE IN ART, promote living art, anti-art, promote NON ART REALITY to be grasped by all peoples, not only critics, dilettantes and professionals.« (Bonotto, 2013).

¹⁷ Prevladuje konotacija zlitja, spojitve.

¹⁸»FUSE the cadres of cultural, social & political revolutinaries into united front & action.« (Bonotto, 2013).

¹⁹ Manifest gre nekako takole: »Fluksmanifest o flukszabavi – Vaudeville – umetnost? Da bi umetnik vzpostavil svoj neprofesionalni, neparazitski, neelitni status v družbi, mora predstaviti svojo lastno pogrešljivost, mora predstaviti samozadostnost občinstva, mora prikazati, da lahko umetnost nadomesti karkoli in da jo lahko vsak ustvarja. Zaradi tega mora biti ta umetniška zabava preprosta, zabavna, naj bo nekaj nepomembnega, brez potrošniške ali institucionalne vrednosti. Biti mora neomejena, tako da jo vsi pridobivajo ali pa morebiti tudi vsi proizvajajo. Umetnik proizvaja umetnost, da bi opravičil svoj zaslužek, mora prikazovati, da samo on lahko ustvari umetnost. Zaradi tega mora biti umetnost kompleksna, intelektualna, ekskluzivna, nepogrešljiva, navdihujoča. Da bi dvignil njeno potrošniško vrednost, je narejena za redke, omejena v kvantiteti in zaradi tega dostopna ne za mase, ampak za družbeno elito.« (Maciunas, 1965).

²⁰ Maciunas, George (1965) : Art/ Fluxus Art – Amusement. From information sheet. V: Archivio Bonotto. Fluxus Collection, 2013.

²¹ Spike Jones, Vaudeville, gag, otroška igra, Duchamp in spoj teh elementov. Spike Jones je ameriški zabavljač v petdesetih letih, prav tako Vaudeville z značilnimi cirkusantskimi elementi potujočih zabavljačev (žonglerji, zabavljaški kratki skeči, glasbeni nastopi, klovni, nastopi cirkuških živali), gag je smešnica , otroška igra in Marcel Duchamp s svojim ustvarjalnim postopkom.

²² Ben Vautier se je rodil v Neaplju v Italiji 1935. leta. Je pomemben član prve wiesbadenske fluksus skupine, kjer je znan predvsem po svojih Gestes de rue, ki jih je izvajal med leti 1962 pa vse do 1967. leta.

²³ Bolj kot univerzitetno šolanje, ki ga je opustila – eno leto študija filozofije na Japonskem kot prva predstavnica ženskega spola na oddelku, v New Yorku vpisana na Sarah Lawrence College for visual and artistic studies, so na njo vplivali številni ustvarjalni predstavniki, ki so občutno oblikovali sodoben umetniški svet. Kot japonska ustvarjalka aristokratske provenience, se je čisto naravno vklapljala v neo-avatgardistično okolje. V zvezi z njenimi ustvarjalnimi začetki se sprva omenja avantgardistični glasbenik La Monte Young, v tem pogledu je tukaj tudi njen mož Toshi Ichiyanagi, ki prihaja prav tako z glasbene strani. Sledi zakonska zveza z drugim možem Anthonyem Coxom, ki prihaja v njeno življenje s strani filmske umetnosti, in sicer kot filmski producent. Tukaj so tudi ves čas strahovito ustvarjalni predstavniki fluksus gibanja, s katerimi je živela, ustvarjala, sodelovala. Sem sodijo imena kot je George Maciunas, Nam June Paik ( rojen 1932 v Seulu, Koreja – umrl je 2006 leta v New Yorku), Ben Patterson. V tem kontekstu nastanejo kultna dela, kot na primer John Cage in Yoko v Tokiu, kjer med izvajanjem koncerta Yoko leži na klavirju. Izid pesniške zbirke Grapeftuit, 1964 - prva izdaja v Tokyu pri založbi Wunternaum Press. V tem obdobju je poročena z Anthonyjem Coxom. Ugotavljamo vpliv Georga Maciunasa in celotne skupine fluksus. Predstava ali event Cutpiece, ki je dosegljiv tudi na spletu v obliki videoposnetka, kjer Yoko sedi na oderskih tleh in na tleh ob njej so škarje, gledalci prihajajo na oder in jo s škarjami kos za kosom razgalijo. Videoposnetek Bottom (Bonotto, 2013).

²⁴ “Variable dimension installation consisting of ten ladders in a wooden staircase painted. One ladder painted in white and blue.Ladders of various heights, from 170 to 190 cm. Three white canvases with the word “Skyladder«, 34,5x 24,5 cm each. Signed by the artist.« (Bonotto, 2013).

²⁵ Predavanje, ki ga je imela Yoko Ono na univerzi je bilo januarja 1966 leta. »All of my work in fields other than music have an Event bent…event, to me, is not an assimilation of all the other arts as Happening seems to be, but an extrication from various sensory perceptions. It is not a get togetherness as most happenings are, but a dealing with oneself. Also it has no script as Happenings do, though it has something that starts it moving – the closest word for it may be a wish or hope…After unblocking one’s mind, by dispensing with visual, auditory and kinetic perception, what will come out of us? Would there be anything? And my events are mostly spent in wonderment…We never experience things seperately…but if that is so, it is all the more reason and challenge to create a sensory experience isolated from other sensory experiences, which is something rare in daily life. Art is not merely a duplication of life…Among my instructions paintings, my interest is mainly in »painting to construct in your head«…the movement if the molecule can be continuum and discontinuum at the same time…There is no visual object that does not exist in comparison to or simultaneously with other objects, but these characteristics can be eliminated if you wish…The painting method derives as far back as the time of the Socond World War, when we had no food to eat, and my brother and I exchanged menus in the air.« (Ono, 1966).

²⁶ Kralj, Lado (1988/89): Teorija drame. Semiotika drame in gledališča. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Rokopis predavanj. Predavanja delno povzeta z delom Manfreda Pfisterja (1977) : Das Drama: Theorie und Analyse. München: Wilhelm Fink. Gre za semiotično raziskavo o dramskem besedilu.

²⁷ Aristotelesovo opredelitev metafore ne navajamo po prevodu Poetike Kajetana Gantarja (1982), ampak po korekciji le-te, in sicer Evalda Korena, ki jo navaja v članku, kjer je metafora epifora imena neki stvari, reči, pojavu, ki ni njegovo lastno. Metafora je stvar nepravilnega poimenovanja in sodi med onoma alotrija ali nenavadne besede (2010: 7-8). Pri Ciceronu prav tako ne navajamo prevoda Ksenije Geister (2001: 275), ampak korekcijo le-tega prevoda. Pri Ciceronu je metafora opredeljena s terminom translatum in velja, da verba translata s podobnostjo pojasnjuje stvar, ki jo označi s tujo besedo, vendar pa moramo analogijo odkriti, samo takrat učinkuje mikavno. Za definicijo velja stavek, da »značilnost podobnosti je kratkost, skrčena na eno besedo.« ali »similitudinis est ad verbum unum contracta brevitas«. Pri Kvintilijanu (1985: 264) prav tako navajamo slovensko korekcijo prevoda, in sicer na splošno povzemimo, da je metafora uvrščena med trope in je zamenjava, tudi sprememba besede ali besedne zveze iz pravega pomena v drugega, in sicer na primeren (popoln) način ali tudi »Tropus est verbivel sermonis (mutatio) a propria significatione in aliam cum virtute mutatio« (1544: 390) in metafora je krajša oblika komparacije ali »metaphora brevior est /…/ similitudo« (1544: 391). Pri Le Groupe μ je metafora definirana kot skupek dveh komplementarnih sinekdoh, ki delujeta samo na nasprotna načina ali »Pour construire une métaphore, nous devons accoupler deux synecdoques complémentaires, fonctionnant de façon exactement inverse...« (1970: 108). I. A. Richards poudari, ko uporabljamo metaforo potem seveda aktivno povezujemo dve različni predstavi ali dve misli o različnih rečeh, ki se opirata na eno samo besedo ali besedno zvezo, katere pomen je rezultanta njune interakcije ali »/…/when we use a metaphor we have two thoughts of different things active together and suported by a single word, or phrase, whose meaning is a resultant of their interaction.« (1963: 93). Metafora učinkuje kot interakcija med tenorjem in vehiklom in metafora je dvojna enota ali »the metaphor (the double unit including tenor and vehicle) and its meaning« (1963: 132), ki zaobjemlje tako glavni predmet ali temeljno idejo in reč, ki prejema podobo ali figuro, ki se nanaša na glavni predmet. Max Black med drugim ugotavlja, da metafora nastane tako, da se na glavni predmet aplicira ali prenese implikacijski sistem, ki je značilen za dopolnilni ali stranski predmet ali »The metaphor works by applying to the principal subject a system of »associated implications« characteristic of the subsidiary subject.« (1955: 291).

²⁸ In the case of profoundly conventionalised conceptual metaphors./…./aspects of one concept, the target, are understood in term of nonmetaphoric aspects of another concept, the source. A metaphor with the name A IS B is a mapping of part of the structure our knowledge of source domain B onto target domain A. (Lakoff, Turner, 1989: 59). Navedimo še primer za vzorec tako imenovanega koncepta: »Concept is understood and structured on its own terms - without making use of structure imported from a completely different conceptual domain - we will say that it is not metaphorical.« (Lakoff, Turner, 1989: 57).

Fotografije (opomba 1):

Drevo življenja pozna že sumerski ep Gilgameš, ki je starejši od najstarejšega dela Stare zaveze, Tore, najmanj dva tisoč let! Zelo pomembna boginja »vina in piva« Siduri Sabitu sedi na prestolu v Vrtu bogov (v Stari zavezi edenski vrt, zemeljski raj) poleg morja in čuva drevo življenja. Po Stari zavezi sta v raju dva drevesa, drevo spoznanja in drevo življenja. Šamaš, sumerski bog Sonca pravi Gilgamešu, ki je dve tretjini bog in eno tretjino človek, petemu po vrsti uručkem kralju po velikem potopu, je pa smrten in išče večno življenje: »Pojdi k Siduri Sabitu, / modri ženski z Brega bogov. / Ona sedi na prestolu, / na Vrtu bogov na morju / in čuva drevo življenja. / Pojdi na Vrt, ki leži pred tabo! / Ona ti lahko kaže pot k Utnapištimu.« / (v Stari zavezi, Noe).

Utnapištim je praoče Gilgameša. Njemu in njegovi ženi so bogovi izjemoma podarili nesmrtnost.

Po Genezi iz Svetega pisma Stare zaveze je Noe (v Gilgamešu, kot rečeno, Utnapištim) s božjo pomočjo umaknil pred vesoljnim potopom po dvoje od vsega, kar je bilo živo, da skupaj z njim, z njegovimi sinovi, z njegovo ženo in ženami njegovih sinov ostanejo pri življenju.

V epu Gilgameš je zapisano, da ga je po potopu bog modrosti Ea blagoslovil s besedami: »Do sedaj je bil Utnapištim smrten človek, / zdaj naj bo s svojo ženo nam enak / in naj stanuje daleč na morju, / tam, na ustju rek.« (Gilgameš, 11. Plošča)

Po judovskem verovanju so ljudje smrtni brez izjeme, pa tudi Noe, čeprav je živel 950 let, 600 let pred vesoljnim potopom in še 350 let po potopu, potem pa je vendarle umrl (1 Mz 9, 29).

»Čarovni cvet morja« je trava nesmrtnosti. Gilgameš kot rečeno išče večno življenje. Utnapištim mu pravi: »Gilgameš, dolgo si hodil, / veliko si utrpel / in vložil veliko truda. / Kaj da ti dam, da srečno prideš v domovino? / Hočem ti zaupati eno skrivnost, / hočem ti povedati o čarovni travi. / Trava je podobna trnu, / in raste globoko v morju, / trn je kot bodica od ježa, / cveti v daljnem sladkovodnem morju. / Ko travo dobiš v roke / in ješ od nje, / boš našel večno mladost in večno življenje.« (Gilgameš, 11. Plošča)

Naša smrtnost je – poleg ljubezni – osrednja tema celotne človeške misli, verovanj, umetnosti in književnosti.

Zavest o biti vsekakor ni samoumevna in je treba bit zavestno spoznati. Spoznanje o biti je pot proti spoznanju, da smo minljiva bitja, o smrti kot koncu in vesti o strahu pred smrtjo, ki je vir podzavestne tesnobe in stiske tekom življenja. O tem se lahko prepričamo v Homerjevi Odiseji, pripovedi o Jobu v Svetem pismu Stare zaveze, v Dantejevi Božanski komediji, Goethejevem Faustu in Wagnerjevem Parsifalu, pa tudi v Marxovem realnem zgodovinskem pesimizmu in, vsekakor, v Heideggrovem fenomenološkem eksistencializmu. Ahil bi bil raje na zemlji dninar kakor v podzemlju kralj! Rajši imamo pekel, le da smo! Pri Homerju je to Had, v pripovedi o Jobu in Goethejevem Faustu pa Šeol!

Zbirka »Čarovni cvet morja« vsebuje tudi »trilogijo«, ki jo predstavljajo moje predelave sumerskega epa o Gilgamešu, delov Geneze iz Svetega pisma Stare zaveze in delov Korana Modrega.

Kot je »resnica« spoznanje, pri katerem natančno »posnemamo« izbrani predmet na način odvisen od namena, so »Novi Gilgameš«, fantazma »Jaz in druge živali« in »Zgodba o materi božji Mariji in sinu božjemu Jezusu Kristusu« v enakem odnosu do izvirnih predložkov, seveda, v skladu s domnevnim namenom teh predelav, kot je na primer odnos imenitne predelave Tokata in fuga v D molu od Leopolda Stokowskega do izvirne tokate in fuge Johanna Sebastiana Bacha. Predelave so vsekakor avtorska dela.

Po angleškem filozofu Thomasu Hobbesu (1588-1679), ki velja za utemeljitelja moderne politične filozofije in antropologije, širši publiki znanem, zlasti po izrekih »Homo homini lupus« (Človek človeku volk) in »Bellum omnium omnes« (Vojna vseh proti vsem), ki držita tudi dan-danes, smo kot osebe bodisi »aktorji«, ki sodimo v naravo, ali »avtorji« (umetniki), ki besede in dejanja drugih ljudeh ali stvari prikazujemo ljudem, katerim jih pripisujemo, bodisi da so resnične ali izmišljene.

Pri pisanju enkrat uporabimo elemente »resnice« kot spoznanja »prvega« in »drugega« sveta, drugače pa, kot pravi Karl R. Popper (1902-1994), avstrijsko-angleško-ameriški filozof deduktivnega empirizma in pluralizma, kot sem tudi jaz, saj se svet in narava vključno s človekom ne more pojasniti z enim samim načelom in eno samo teorijo (!), »jemljemo iz« in »podajamo v« »tretji« svet znanosti, tehnologije, umetnosti, književnosti in kulture v skladu z našim namenom in razumevanjem teh stvaritev. »Prvi« je fizični svet izven nas, saj je domneva, da ta svet obstaja neodvisno od nas zelo razumna in predvsem koristna za naše preživetje. »Drugi« je svet našega Jaza kot enotnosti nasprotij telesa in duha. »Tretji« je svet kulture, ki ga sami ustvarjamo kot posamezniki in družbene skupnosti, ima pa tudi »fizično« eksistenco neodvisno od nas. V primeru uporabe »resnice« se opiramo na spoznanje, v primeru »podajanja« (ustvarjanja) in »jemanja« zaradi ustvarjanja na razumevanje. Onkraj spoznanja in razumevanja je namenskost, ki v obeh primerih odločno vpliva na končni izsledek

EPK je izdal pregledno knjigo z nekaj podatki o lanskoletnem programu Evropske prestolnice kulture. Pustimo ob strani, da so podatki, vsaj kar zadeva Literarno hišo Maribor in Na preprogi iz zvezd, projekt, ki ga je tri leta izvajalo kulturno društvo Mariborska literarna družba, nevestno zbrani in predstavljeni. Tudi nas ne zanimajo finance, ki več skrivajo kot odkrivajo. Zanimivo je to, da je publikacija s 192. stranmi za 66 strani skromnejša od tiste, ki jo je izdal Gradec z naslovom »literatur h aus graz« leta 2003 samo za Literarno hišo Gradec. Za primerjavo: Literaturhaus Graz je imela v letu 2004 enainšestdeset prireditev (s petdesetimi gledališkimi ponovitvami), po podatkih pa je prihajal tja vrh dežele Štajerske, njihov župan pa skoraj na vsako prireditev).

Podatek tudi za Maribor. Takratni župan Franc Kangler se ni udeležil prireditev v Literarni hiši Maribor niti enkrat, niti enkrat ni prišel tja Aleš Novak, vodja referata za kulturo in mladino, prišel pa ni niti en mestni svetnik v svojstvu svetnika. Toliko o sramoti mestnega sveta in županstva in uradništva, ki ne živi z mestom.

So pa občasno prišli iz vodstva EPK.

Objavljamo spisek prireditev, ki so potekale v Literarni hiši Maribor. Na 181. prireditvah, ki so potekale tudi v Podgorici, Zagrebu, Klanjcu, Humu na Sotli, v Ljubljani, na Ptuju, v Novem mestu, Slovenj Gradcu, Gradcu, Potrni/Laafeldu, Pecsu, se je zvrstilo 1070 nastopajočih in je na prireditve prišlo približno 7.500 obiskovalcev. V publikaciji je navedenih 105 prireditev s 5.500 obiskovalci, kar je seveda dezinformacija. Vidi se, da so statistiko delali le do tistega trenutka, dokler niso zvedeli, da so odpuščeni.

S tem se je pravljica mariborske evropske prestolnice končala. Nič, prav nič ni ostalo za prihodnost, razen fontane, ki pa bolj spominja na ceneni kitajski tuš z barvnimi lučkami. Kaj pa bi tudi pričakovali od mesta, ki mu vlada takšen mestni svet, takšna mestna uprava, skozi katerega so haračili vsi, ki so jim na stežaj odprli vrata, in za katerega najvišji kulturni domet je poletni sprehod s pivom v roki po Lentu.

Pregled dogodkov v Literarni hiši Maribor v letu 2012:

1. 10. januar 2012: Literarni večer s Tonetom Dodlekom, Mariborski avtorji, literarna hiša Maribor

2. 12. januar 2012: Literarni večer z Roziko Močnik, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

3. 17. januar 2012: Literarni večer z Božidarjem Brezinščakom Bagolo, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

4. 18. januar 2012: Literarni večer z Ano-Marijo Pušnik, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

5. 20. januar 2012: Razstava treh graških avtoric »Mistični vrt / Mystischer Garten«, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

6. 24. januar 2012: Literarni večer z Mileno Miklavčič, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

7. 25. januar 2012: Predstavitev knjige Maribor 2012: Evropska prestolnica kulture, Primož Premzl, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

8. 26. januar 2012: Literarni večer s Šaleškim literarnim društvom Hotenja, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

9. 26. januar 2012: Predstavitev knjige Kenk, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

10. 31. januar 2012: Literarni večer z Ernestom Ružičem »V razsute prekmurske ravnice vtkana pesem«, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

11. 2. februar 2012: Literarni večer z Vladimirjem Gajškom »V vročici časa duh«, Repatriacija, Literarna hiša Maribor

12. 5. februar 2012: Prešernov praznik s predstavitvijo knjige Marice Škorjanec Kosterca Potovanje s kočijo, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

13. 7. februar 2012: Predstavitev Koroškega koledarja in knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, Koroški kulturni dnevi, Literarna hiša Maribor

14. 8. februar 2012: Prešernovanje, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

15. 8. februar 2012: Izšel je katalog Evaristo Cian: Ubijanje ravnodušnosti, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

16. 8. februar 2012: Razstava Evarista Ciana (Ruda, Furlanija) in nastop pesnika Božidarja Stanišića (Zugliano, Furlanija), Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

17. 8. februar 2012: Predstavitev nove izdaje in nemškega prevoda Severnega sija Draga Jančarja, Mariborski avtorji, Mladinska knjiga, Mestna knjigarna Maribor

18. 9. februar 2012: Literarni večer z Miroslavom Slano Mirosom: Odtenki nočnega samohodca, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

19. 14. februar 2012: Literarni večer z Janjo Vidmar in Hrvojem Kovačevićem (Hrvaška), Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

20. 16. februar 2012: Literarni večer s pesnikom Davidom Bedračem, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

21. 17. februar 2012: 10. tradicionalno »Srečanje s prijatelji« - literarni večer z Marjanom Pungartnikom, Literarne harmonije, Gostilna Rotovnik, Legen

22. 21. februar 2012: Predstavitev knjižnega daru Mohorjeve družbe Celovec, Koroški kulturni dnevi, Literarna hiša Maribor

23. 22. februar 2012: Razstava zelenortskega slikarja Eduarda Oliveira Bentuba, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

24. 23. februar 2012: Predstavitev Celjskega literarnega društva, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

25. 28. februar 2012: Marjan Šijanec, skladatelj, Repatriacija, Sinagoga Maribor

26. 1. marec 2012: 36. Koroški kulturni dnevi v Mariboru, Koroški kulturni dnevi, Literarna hiša Maribor

27. 2. marec 2012: Gostovanje štirih srbskih avtorjev, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

28. 6. marec 2012: Literarni večer z Rosvito Švajger, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

29. 8. marec 2012: Ženska v sodobni literaturi / Die Frau in der modernen Literatur, Mariborski avtorji, Retzhof, Lipnica, Avstrija

30. 9. marec 2012: Razstava Ivana Vinovrškega v Radencih, Mariborski avtorji, DOSOR, Radenci

31. 13. marec 2012: Popki literature: Nina Zdouc, Kvina Hutterer in Amina Majetić, Koroški kulturni dnevi, Literarna hiša Maribor

32. 14. marec 2012: Razstava Marka Šebreka »Vodne krajine«, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

33. 14. marec 2012: Literarni večer »Svijet u Zagrebu, Slovenci« z Marjanom Pungartnikom, Čez mejo, Gradska knjižnica Zagreb

34. 15. marec 2012: Literarni večer in predstavitev knjige Jane Hartman Krajnc Gospodinjska tovarišica, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

35. 16. marec 2012: Matthias Göritz, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

36. 17. marec 2012: 2. Glazerjevi dnevi - Portret Bogdane Naméstnikove, Mariborski avtorji, CEZAM, Ruše

37. 20. marec 2012: Literature večer s Senado Smajić, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

38. 21. marec 2012: Literarni večer z Radivojem Pahorjem ob svetovnem dnevu poezije, Mariborski avtorji, Bukovica

39. 21. marec 2012: Predstavitev revije Locutio v Slovenj Gradcu, Literarne harmonije, Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec

40. 21. marec 2012: Literarni večer Z Milanom Jesihom in Lukom Paljetkom, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

41. 22. marec 2012: Literarni večer z Urošem Vošnjakom, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

42. 26. marec 2012: Predstavitev antologije mariborskih avtorjev v reviji Lichtungen, Mariborski avtorji, Literaturhaus Graz

43. 27. marec 2012: »Na preprogi iz zvezd« in Koroški kulturni dnevi - Janko Ferk in Jure Drljepan, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

44. 28. marec 2012: Predstavitev revije Locutio v Stari steklarni na Ptuju, Literarne harmonije, Stara steklarska, Ptuj

45. 29. marec 2012: Gostimo literarno društvo Likus, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

46. 3. april 2012: Slavko Kočevar Jug, Živíjo, Literarna hiša Maribor

47. 6. april 2012: Literarno križišče: Kibela, Locutio in Mariborska literarna družba v Trubarjevi hiši literature, Literarne harmonije, Trubarjeva hiša literature, Ljubljana

48. 10. april 2012: Hommage à Janko Messner, Živíjo, Literarna hiša Maribor

49. 11. april 2012: Razstava Maje Vauda in tretja prireditev programa Repatriacija, Slovenski dnevi knjige, Literarna hiša Maribor

50. 11. april 2012: In memoriam Zlatan Vauda, Repatriacija, Univerzitetna knjižnica Maribor

51. 11. april 2012: Odkritje spominske plošče Zlatanu Vaudi, Repatriacija, Kulturni dom v Pernici

52. 12. april 2012: Literarni večer v okviru programa Na preprogi iz zvezd 3, Slovenski dnevi knjige, Društvo slovenskih pisateljev, Ljubljana

53. 15. april 2012: Sosed tvojega brega - Pregled izišlega, Sosed tvojega brega, Literarna hiša Maribor

54. 15. april 2012: Sosed tvojega brega - dr. Zvonko Kovač, Sosed tvojega brega, Literarna hiša Maribor

55. 14. april 2012: Sosed tvojega brega - KGB, Sosed tvojega brega, KGB

56. 14. april 2012: Sosed tvojega brega - Literarni večer, Sosed tvojega brega, Hiša stare trte

57. 14. april 2012: Sosed tvojega brega - Stanislava Chrobakova, Sosed tvojega brega, Literarna hiša Maribor

58. 14. april 2012: Sosed tvojega brega - srečanje, Sosed tvojega brega, Literarna hiša Maribor

59. 16. april 2012: Gostovanje Werkraumtheater iz Gradca, Slovenski dnevi knjige, Mali oder SNG Maribor

60. 17. april 2012: Predstavitev Pavlove hiše in nastop Mathiasa Grilja, Slovenski dnevi knjige, Literarna hiša Maribor

61. 19. april 2012: GostiM Besedo - Gostovanje istrskih avtorjev, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

62. 20. april 2012: Razstava Draga Moma v galeriji Werkbund v Gradcu, Čez mejo, Galerie Werkbund, Gradec

63. 20. april 2012: Predstavitev dnevnih glasil Ozare in ŠentLenta, Slovenski dnevi knjige, Literarna hiša Maribor

64. 23. april 2012: Skupinski literarni večer literarne delavnice pri Mariborski literarni družb, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

65. 24. april 2012: Gostovanje revije Lichtungen iz Gradca v Mariboru, Mariborski avtorji, Kibla. Maribor

66. 26. april 2012: Pesnika Jurij Paljk iz Furlanije in Zenel Bejta iz Maribora, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

67. 8. maj 2012: Predstavitev filmov Češke televizije »Lepa mesta« o Mariboru in Sloveniji, Čez mejo, Hiša stare trte

68. 9. maj 2012: Milan Dekleva in Gerry Loose, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

69. 10. maj 2012: Literarni večer s Tatjano Srebrnič in predstavitev njene pesniške zbirke Leta z medom, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

70. 11. maj 2012: Predstavitev knjige Lorenza Toresinija Kletka strahu in smrti, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

71. 12. maj 2012: Nastop Marjana Pungartnika na 7. knjižnem sejmu v Podgorici, Čez mejo, Knjižni sejem, Podgorica, Črna Gora

72. 15. marec 2012: Literarni večer z Markom Kravosom, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

73. 17. maj 2012: Pogovor »Kultura kot temelj novega sveta«, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

74. 22. maj 2012: Literarni večer s Stjepanom Blažetinom (Pécs, Madžarska), Čez mejo, Literarna hiša Maribor

75. 24. maj 2012: Branje na slavistiki v Gradcu, Čez mejo, Slavistika v Gradcu

76. 24. maj 2012: Monika Rinck iz Nemčije in Gregor Podlogar iz Ljubljane, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

77. 25. maj 2012: Razstava mlajšega graškega slikarja Oliverja Spillerja., Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

78. 1. junij 2012: Feri Lainšček - Sprehajališča za vračanje, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

79. 2. junij 2012: literarni maraton Na preprogi iz zvezd - Sosed Sosedu, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

80. 5. junij 2012: Tomaž Šalamun in Michael Taren, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

81. 6. junij 2012: Angela Fujs – Panova pesem nad ribnikom, Literarna hiša Maribor, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

82. 7. junij 2012: Victor Obiols in Brane Mozetič, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

83. 9. junij 2012: Klanječki susreti, Čez mejo, Knjižnica Kanjec

84. 12. junij 2012: Marjetka Žebovec – Slovenski književniki 1930-1935, Literarna hiša Maribor, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

85. 14. junij 2012: Božidar Petrač, Željka Lovrenčič, Dubravko Jelačič Bužinski, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

86. 15. junij 2012: Razstava Steiermärkischer Kunstverein Werkbund - Gradec v Mariboru - Werkbund v galeriji RRRudolf, Galerija RRRudolf, Galerija RRRudolf

87. 18. junij 2012: Alenka Glazer: Jožef Zazula, Živíjo, Literarna hiša Maribor

88. 20. junij 2012: Andrej Blatnik in Ernis Lafazanovski, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

89. 21. junij 2012: »Filozofska Slovenija«: Marko Uršič, Mladen Dolar in Dean Komel, Boštjan Narat, Knjižni sejem, Literarna hiša Maribor

90. 21. junij 2012: »Pazi, pisatelji kuhajo«: Robert Mlinarec, Zlatko Gall in Ivica Prtenjača, Knjižni sejem, Literarna hiša Maribor

91. 22. junij 2012: Pogovor »Dvojezičnice«Stanislava Chrobákova, Brina Švigelj Merat, Knjižni sejem, Literarna hiša Maribor

92. 22. junij 2012: »Na preprogi iz zvezd« v Pavlovi hiši: MePZ KUD Angel Besednjak, Fatima Sokoli, Zenepa Sokoli, Danijel Rajh, Wilfred Gomboc, Na preprogi iz zvezd, Pavlova hiša, Potrna

93. 26. junij 2012: Živíjo: Tomaž Brenk in Stane Kren, Živíjo, Literarna hiša Maribor

93. 27. junij 2012: Ivan Vinovrški: OPERNE IMPRESIJE, Galerija RRRudolf, Galerija RRRudolf

94. 28. junij 2012: Valerija Skrinjar Tvrz, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

95. 10. junij 2012: Andrej Tomšič: Kitara, glas in izpoved, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

96. 11. maj 2012: Literarni večer s Frančkom Rudolfom, Repatriacija, Literarna hiša Maribor

97. 29. maj 2012: 20 let literarne delavnice pri Mariborski literarni družbi, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

98. 5. julij 2012: Večer erotične poezije, Mariborski avtorji, Sexshop Lent

99. 6. julij 2012: Miodrag Jakšić, Beograd, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

100. 16. julij 2012: Erica Johnson Debeljak in Zineb El Rhazuoi, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

102. 26. julij 2012: Jim Morrison: Očividec, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

103. 28. julij 2012: Paraliterarna organizacija I.D.I.O.T, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

104. 1. avgust 2012: Resistencia cultural, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

105. 1. avgust 2012: Hercegovske vedrine, Izmenjava, Hercegovina

106. 22. avgust 2012: Razstava Branka Pungartnika »Vedute, krajine«, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor, RRRudolf

107. 23. avgust 2012: Literarni večer z Marjanom Pungartnikom, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

108. 24. avgust 2012: Literarni večer z Željkom Perovićem, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

109. 10. avgust 2012: Literarni večer Zdravka Kokanovića Kokija, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

110. 11. avgust 2012: Mircea Cărtărescu in Dušan Šarotar, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

111. 1. september 2012: Izšla je knjiga Brede Pugelj Hčere Bernarde Alba - Potepin in papagaj, Založništvo, Maribor

112. 1. september 2012: Pričetek literarne delavnice pri Mariborski literarni družbi., Literarna delavnica, Karantena

113. 4. september 2012: Predstavitev knjige Duša slovenska, Literarna hiša Maribor, Literarna hiša Maribor

114. 6. september 2012: Tom Petsinis in Iztok Osolnik, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

115. 11. september 2012: Breda Pugelj, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

116. 12. september 2012: Ana Dragica Brodnjak, Zagreb, Repatriacija, Literarna hiša Maribor

117. 13. september 2012: Živíjo: Janez Švajncer, Živíjo, Literarna hiša Maribor

118. 15. september 2012: Hercegovina po Hercegovini, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

119. 18. september 2012: Razstava Milke Knežević v Lepoglavi, Čez mejo, Kulturni dom Lepoglava

120. 18. september 2012: Aljoša in Sergej Harlamov, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

121. 20. september 2012: Mile Pešorda, Zagreb, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

122. 21. september 2012: Jan Šmarčan, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

123. 24. september 2012: Petra Bauman, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

124. 26. september 2012: Aleš Šteger in Yang Lian (Kitajska, GostiM Besedo, Literarna hiša Maribor

125. 27. september 2012: Literarni večers s predstavitvijo nagrajencev fondacije Fra Grgo Martić, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

126. 28. september 2012: Simona Kopinšek: Kdo mi v knjige, ki jih odpiram, nastavljam verze? -, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

127. 1. oktober 2012: Alvin Pang (Singapur) in Jure Potokar, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

128. 2. oktober 2012: Nada Gašić (Zagreb), Repatriacija, Literarna hiša Maribor

129. 4. oktober 2012: Breda Slavinec: Nisem ena izmed mnogih, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

130. 9. oktober 2012: Nina Kokelj: Ker sanje ne umrejo, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

131. 10. oktober 2012: France Forstnerič: V mojih sanjah rase drevo, Živíjo, Literarna hiša Maribor

132. 11. oktober 2012: Đuro Vidmarović (Hrvaška): Nikdar molčati in zamolčati, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

133. 11. oktober 2012: Odprtje razstave Hansa Joachima Uthkeja: Kaj je kaos?, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

134. 12. oktober 2012: Predstavitev glasil dnevnih centrov ŠentLent in Ozara: Vse svoje nosimo s seboj, Mariborski avtorji, Dvorana Rotovške knjižnice

135. 12. oktober 2012: »Briefmarken - Znamke - Estampillos - Stamps«, KARANTENA, Karlinija

135. 12. oktober 2012: Hommage à Ernst Goll, Živíjo, Art kavarna hotela Piramida

136. 16. oktober 2012: Druga predstavitev Lichtungen 129/2012 v Mariboru., Čez mejo, Glazerjeva dvorana UKM

137. 16. oktober 2012: Hommage à Ernst Goll, Živíjo, Merscheinschlössl na Mozartovi 10 v Gradcu

138. 17. oktober 2012: Predstavitev revije Lichtungen 129/2012 v Gradcu, Čez mejo, V Kulturnem centru pri Minoritih

139. 18. oktober 2012: Lučka Zorko Titan in Robert Titan Felix: Zahod je za tistega, ki ga gleda, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

140. 19. oktober 2012: Tomislav Marjan Bilosnić (Hrvaška), ČEZ MEJO, Literarna hiša Maribor

141. 23. oktober 2012: Janko Jezovšek: u-BITI SKLADATELJ-a, Repatriacija, Sinagoga Maribor

142. 24. oktober 2012: Liberation art project: skupaj – miteinander – together – ensemble, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

143. 25. oktober 2012: Glas izgubljenega raja - Palestina, Čez mejo, Literarna hiša Maribor

144. 25. oktober 2012: Andere Seiten & Saiten - Drugačne strani & strune: Neža Maurer, Čez mejo, Werkraum Theater (Gradec)

145. 26. oktober 2012: Nada Gaborovič, Živíjo, Literarna hiša Maribor

146. 27. oktober 2012: Grozna noč, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

147. 29. oktober 2012: Rok Vilčnik – rokgre, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

148. 5. november 2012: Alois Hergouth: Pesnik Sladke gore, Živíjo, Literarna hiša Maribor

149. 6. november 2012: Herman Vogel: Lerna malorum, Živíjo, Literarna hiša Maribor

150. 7. november 2012: Alojz Ihan: Državljanski eseji, Predstavitve knjig, Literarna hiša Maribor

151. 8. november 2012: Marica Škorjanec Kosterca: JESENI, JESENI, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

152. 9. november 2012: Nataša Švikart Žumer: Dobra vila iz Literarne hiše, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

153. 13. november 2012: Zdenko Kodrič: Od hudih časov do visoke modE, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

154. 14. november 2012: Ivan Vinovrški: 43 Borštnikovih prstanov, Galerija RRRudolf, Literarna hiša Maribor

155. 15. november 2012: Tomislav Marijan Bilosnić v Lepoglavi (Marjan Pungartnik), Čez mejo, Kulturni dom Lepoglava, Hrvaška

156. 15. november 2012: Gregor Lozar: Zlagoma, gotovo, nedvomno, čisto zares, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

157. 17. november 2012: 20-letnica delovanja društva Avstrijsko-slovensko prijateljstvo, Čez mejo, Mestna hiša Gradec, Avstrija

158. 19. november 2012: Živijo: Stanko Janežič (1920–2010), Živíjo, Literarna hiša Maribor

159. 20. november 2012: Petra Kolmančič: Pridi, bova potapljala ladjice, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

160. 21. november 2012: Na preprogi iz zvezd - Jadranka Matić Zupančič Tramontana, Na preprogi iz zvezd, Literarna hiša Maribor

161. 22. november 2012: Tone Partlič - Saj ni vse tako črno, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

162. 23. november 2012: Čez mejo – Hrvaškozagorsko književno društvo (Hrvaška), Čez mejo, Literarna hiša Maribor

163. 26. november 2012: Danica Gregorčič: Med kamenjem in vodo, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

164. 27. november 2012: Živíjo: Aleš Kop (1979–2001), Živíjo, Literarna hiša Maribor

165. 28. november 2012: Jadranka Matić Zupančič: Tramontana, predstavitev pesniške zbirke, Literarne harmonije, Knjižnica Mirana Jarca, Novo Mesto

166. 28. november 2012: Predstavitev Mariborske literarne družbe v Pecsu na Madžarskem, Čez mejo, Klub Hrvatov A. Šenoa, Pecs, Madžarska

167. 29. november 2012: Ana Porenta: Sonce, Ana, Sonce, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

168. 29. november 2012: dr. Karel Štrekelj: Ob 100-letnici smrti, Čez mejo, Institut za slavistiko Gradec, Gradec, Avstrija

168. 10. november 2012: Manca Košir: Berem … Berite, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

169. 1. december 2012: Ana Jasmina Oseban: Stefan Zweig (1881-1942), Čez mejo, Literarna hiša Maribor

170. 4. december 2012: Ilse Pollack: Maribor-Guimaraes, ČEZ MEJO, Literarna hiša Maribor

171. 5. december 2012: Drago Mom: Slike, skulpture, objekti, Galerija RRRudolf, RRRudolf

172. 5. december 2012: Karolina Kolmanič, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

173. 6. december 2012: Matjaž Hanžek - Predvsem pesnik, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

174. 7. december 2012: Tatjana Jamnik Pocajt: Padam v sanje, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

175. 8. december 2012: 1. konferenca o pisanju literature, 1. konferenca o pisanju literature, Karantena

176. 10. december 2012: Sabina Hvastija: In Bed with Sabina, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

177. 11. december 2012: Bojan Schwentner: Kozel v spovednici – ovca poblajhana, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

178. 12. december 2012: Bojan Gulič: Kratke zgodbe nekega Mariborčana, Mariborski avtorji, Literarna hiša Maribor

179. 13. december 2012: Milan Vincetič: Ljubljena, a ne ljubeč, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

180. 14. december 2012: pesem.si, Literarne harmonije, Literarna hiša Maribor

181. 15. december 2012: Tema pri Guzlu, Slovenski avtorji, Literarna hiša Maribor

V, konkurs »Samir Tahirović – DIOGEN 2013–2014«

28. 06. 2013. do 28. 4. 2014.

Najbolji radovi V, Konkursa DIOGEN pro kultura magazina »Samir Tahirović - DIOGEN 2013–2014« će biti objavljeni 28. 6. 2014. – 100 godišnjica atentata na Franju Ferdinanda Austrijsko-Ezenskog u Sarajevu.

Tema (pjesma, priča, esej): »Sarajevo 1914–2014 ... Opstojnost vremenske distance za potvrdu istorije/povijesti/historije kao magistra vitae, ili...?«

Od 2011.g. i trećeg Konkursa DIOGEN pro kultura magazina za priču, esej i pjesmu, naš Konkurs nosi naziv “Samir Tahirović – DIOGEN”. Konkurs nosi naziv po imenu pjesnika i pripovjedača Samira Tahirovića (1971-2011) iz Bosne i Hercegovine (Donji Vakuf), rano preminulog autora DIOGEN pro kultura magazina i MaxMinus magazina.

Tema ovogodišnjeg Konkursa je

»Sarajevo 1914-2014...Opstojnost vremenske distance za potvrdu istorije/povijesti/historije kao magistra viate, ili...?«

Na jezicima južnoslavenskih prostora (bosanski, srpski, hrvatski), kao i na svim pismima možete dostavljati. Radove u obliku eseja, priča i/ili pjesama možete dostavljati do 28.4.2014.g. na E-mail adresu: alternativanuova@gmail.com". Esej i priča ne smiju prelaziti tri i pol kartice (ne više od 5000 znakova) novinarskog proreda. Radovi nisu anonimni već se potpisuju imenom i prezimenom a u odluci o dodjeli nagrade ulaze u obzir ne samo kvalitet (estetski i etički kriteriji djela) već i cjelokupna osobna/lična pojavnost autora. Drugim riječima, DIOGEN pro kultura magazine u odabiru najboljih uzima u razmatranje i ljudskost, odnosno čovječnost samog autora. Objektivnost? Upravo to i jeste DIOGEN pro kultura magazine – MI OBJEDINJUJEMO RAZLIČITOSTI.

Nagrade za sve kategorije će biti dodijeljene samo za prva mjesta, odnosno odabir najboljeg rada jer DIOGEN pro kultura magazine bira autora koji je »Samir Tahirović – DIOGEN 2013–2014«.

Nagrade:

1. za najbolju priču - diploma i objava knjige u Elektronskom obliku do kraja 2014.g. od strane Izdavačke kuće DHIRA, Kusnacht, Švajcarska (priprema, naslovnica, DTP, ISBN broj, objava online).

2. Za najbolji esej - diploma i objava knjige u Elektronskom obliku do kraja 2014.g. od strane Izdavačke kuće DHIRA, Kusnacht, Švajcarska Švajcarska (priprema, naslovnica, DTP, ISBN broj, objava online).

3. Za najbolju pjesmu – diploma i objava knjige u Elektronskom do kraja 2014.g. od strane Izdavačke kuće DHIRA, Kusnacht, Švajcarska.

Odluka o izboru najboljih radova će biti objavljena 28.6.2012.g. – 100 godišnjica atentata na Franju Ferdinanda Austrijsko_Ezenskog u Sarajevu.

Radovi 2012: diogen.weebly.com/konkurs-samir-tahirovic-diogen-2011.html

Radovi 2013: diogen.weebly.com/cetvrti-konkurs-samir-tahirovic-diogen-2012.html

Društvo slovenskih pisateljev objavlja JAVNI POZIV ZA ZBIRANJE KANDIDATUR ZA UVRSTITEV V ANTOLOGIJO SODOBNE MANJŠINSKE KNJIŽEVNOSTI NA SLOVENSKEM.

Naslovniki poziva za oddajo literarnih prispevkov so v Sloveniji živeči avtorji, pripadniki manjšin in priseljenskih skupin, ki pišejo tudi ali samo v svojem maternem jeziku. Deset pesmi, približno 8 strani (ali 15.000 znakov) proze, dramatike, esejistike v izvirniku naj do 20. 08. 2013. pošljejo na fizični naslov z oznako Za antologijo:

Društvo slovenskih pisateljev
Tomšičeva 12
1000 Ljubljana

ali prek elektronske pošte na: antologija@drustvo-dsp.si .

Rok za oddajo prijav je 20.08.2013.

Če obstajajo slovenski prevodi, jih lahko priložijo, to pa ni pogoj za prijavo. Priložijo naj kratko osebno biografijo.

Sprejeti pisci svoja dela prepustijo za enkratno objavo v antologiji, v zameno bodo prejeli 5 avtorskih izvodov antologije.

Besedila za uvrstitev v antologijo bo zbirala strokovna uredniška skupina pod vodstvom doc. dr. Lidije Dimkovske. O uvrstitvi v antologijo bo Društvo slovenskih pisateljev vse sodelujoče obvestilo predvidoma v oktobru.

Antologija izide maja 2014, javnosti bo predstavljena pred poletjem in na festivalu Vilenica 2014 in se izvaja v sklopu projekta

»Usposabljanje na področju kulturnega managementa in založništva za pripadnike italijanske in mažarske manjšine ter predstavnike drugih priseljenskih skupin v Sloveniji«, ki je bil izbran na »Javnem razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013-2014«.

Zavod Itadakimasu razpisuje video natečaj skupaj s festivalom Dnevi poezije in vina ter društvom Art Stays

Predmet razpisa

Zavod Itadakimasu razpisuje video natečaj, ki bo potekal v dveh delih. Prvi del natečaja se bo odvijal med junijem in avgustom, drugi del natečaja v avgustu. Video natečaj je organiziran z namenom, da mlade in ustvarjalce spodbudi k ustvarjanju in interpretiranju določene teme oz. določenih pesmi, vendar v video obliki oz. v vizualnem mediju. Prvi del natečaja je namenjen video interpretaciji pesmi Srečka Kosovela, drugi del je usmerjen v zbiranje materiala o festivalu Dnevi poezije in vina, ki bi nastal v obliki intervjujev, kratkih prispevkov, anket in podobno.

1. del natečaja

Časovni okvir in prijava na natečaj
Prvi del natečaja bo potekal v mesecu juliju, natečaj pa krajevno ni omejen. Ustvarjalci bodo svoja dela lahko prijavili do 18. 8. 2013. Zbrana umetniška dela bo pregledala komisija, naredila izbor, dela pa bodo predstavljena širši javnosti, premierno na festivalu Dnevi poezije in vina, ki bo potekal 19. in 24. avgustom 2013 na Ptuju . V povezavi s festivalom sodobne umetnosti Art Stays bodo dela na ogled na razstavišču Art Stays do 1. septembra.

Tema natečaja
Vsa video dela, ki bodo ustvarjena morajo biti ustvarjena na temo pesmi Srečka Kosovela. Pesmi so tematski okvir, avtor pa lahko v svojem delu prikaže esenco pesmi, njeno tematiko, njeno problematiko, čustva, simbolno podobo pesmi, … Avtorji morajo za svojo video interpretacijo pesmi vzeti za podlago eno od pesmi in jo interpretirati v video obliki.

Tehnične zahteve video natečaja
Videi so lahko narejeni s katero koli tehniko, se pravi so lahko posneti na klasičen način, s fotoaparatom, mobitelom, … Tehnično sama izvedba snemanja ni določena, ocenjevala se bo le estetska funkcija videa in uspešnost predstavitve določene teme.

Video naj ne bo dolg več kot 5 minut.
Izdelke oddajte v formatu: mov, avi, mp4.

Nagrade
Knjižna nagrada+ vino+ terme + predstavitev oz. razstava
1. nagrada: 1 x družinska vstopnica v Terme Ptuj + Zbrane pesmi Srečka Kosovela
2. nagrada: 2 x kopanje in savna v hotelu Primus, Ptuj + Zbrane pesmi Srečka Kosovela
3. nagrada: 2 x kopanje v Termalnem parku, Ptuj + Zbrane pesmi Srečka Kosovela

Prijava
Prijavite se s svojimi deli do 18. 8. 2013

na naslov:
Zavod Itadamikasu
Vrazov trg 1
2250 Ptuj
mail: zavoditadakimasu@gmail.com

2. del video natečaja

Časovni okvir in prijava na natečaj
Drugi del natečaja bo potekal med festivalom Dnevi poezije in vina 2013 na Ptuju. Drugi del video natečaja je namenjen mladim, ki bi želeli snemati ter nabirati izkušnje s snemanjem, novinarske izkušnje, … Na festivalu jim bomo omogočili možnost intervjujev in snemanja, ….

Delo bo potekalo pod mentorstvom.

Ustvarjalci, ki bi želeli sodelovati se naj prijavijo kontaktni osebi Sanji Selinšek do 20.8.2013 na email:
sanja.selinsek@gmail.com
ali
zavoditadakimasu@gmail.com.

Cilj drugega dela natečaja je ustvariti kratke videe dolge do 10. minut, ki bi jih lahko vkomponirali v večjo enoto oz. kratki film.

Nagrada za sodelovanje

Knjižna nagrada

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: barbara.rigler@jskd.si
www.jskd.si

Datum: 10. avgust 2013

LITERARNA ŠOLA JSKD 2013
»OD DOMIŠLJIJE DO LITERATURE«

Nova Gorica, 20.–22. september 2013

Literarna šola JSKD, tradicionalna izobraževalna oblika, ki jo pripravljamo že več kot tri desetletja, je namenjena širokemu krogu ljubiteljev literature – vsem, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji in bibliotekarji), in literarnim ustvarjalcem vseh generacij, še posebej letos smo se osredotočili na spodbudo po kvalitetnem branju in javnem nastopanju s prebujanjem umetniške domišljije za vse:
- literate, ki javno nastopajo,
- mentorje literarnih krožkov po OŠ in srednjih šolah, v društvih, ki si želijo nadgradnjo šolskega znanja, vodje literarnih skupin,
- mlade literate, ki začenjajo svojo pisateljsko pot.

PROGRAM

PETEK, 20. SEPTEMBRA 2013
Dijaški dom - predavalnica, Streliška pot 7
15.00-15.30, sprejem udeležencev v dvorani
15.30–18.30, Zoran Pevec: Kako narediti pesem na poti od domišljijskega skladišča do pesniškega podobja (delavnica)
Točka ZKD Nova Gorica, Gradnikove brigade 25
20.00, Aljoša Harlamov, pogovor s pisateljem in glavnim urednikom revije Mentor

SOBOTA, 21. SEPTEMBRA 2013
Dijaški dom - predavalnica, Streliška pot 7
10.00–13.00, Jana Bauer: Kreativno pisanje, delavnica kreativnega pisanja za udeležence bo temeljila na praktičnem delu ter pogovoru o izbiri branja, poteku pisanja, kritični analizi besedil, izvirnosti, motivaciji, karakterizaciji, dialogih in drugih ključnih elementih pisanja.
13.00-14.00, kosilo
14.30–17.30, Ida Mlakar: Kakovostno branje, predstavitev Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig 2013 ter predstavitev projekta zlata hruška; praktično delo s priročnikom (stvarno kazalo, izpostavljene tematike) in celostno vrednotenje na primerih izvirnih in prevedenih slikanic iz leta 2012

Frančiškanski samostan Kostanjevica nad Novo Gorico
17.45–19.00, ogled Škrabčeve knjižnice in grobnice Burbonov
Medana, Domačija Klinec
20.00, Vida Mokrin Pauer, pogovor s pisateljico in pesnico, druženje

NEDELJA, 22. SEPTEMBRA 2013
Dijaški dom - predavalnica, Streliška pot 7
10.00–13.00, Simona Zorc Ramovš: Uglasitev lastnega glasu in ugledališčena poezija; dih, artikulacija, usmerjanje glasu, uglasitev telesa na govor; vibracijska masaža; govor, ritem govora, tišina (praktična delavnica v prostoru)

STROŠKI

Šolnina znaša 40,00 €. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala. Vsak udeleženec bo prejel potrdilo o sodelovanju na literarni šoli.

BIVANJE IN PREHRANA

Sobe (z zajtrkom) smo rezervirali v Hostlu (Dijaški dom) Nova Gorica, Streliška pot 7, Nova Gorica. Nočitev v enoposteljni sobi znaša 24 € na osebo (dvoposteljna: 21 €, troposteljna: 15 €). Za zajtrk je doplačilo 2 € na osebo. Vsak udeleženec plača storitev sam. Prosimo vas, da si sobe rezervirate po svojih željah na

e-naslov: e-pošta: info@hostel-ng.si
ali na fax številko: 05/30-21-441
oz. telefon: 05/335-48-11 (15).

PRIJAVE IN INFORMACIJE

Prijavnice sprejemamo do torka, 10. septembra 2013 najraje na e-naslov: e-pošta: mentor@jskd.si ali po klasični pošti: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno šolo). Spletna stran: e-pošta: www.jskd.si, dodatne informacije: 01/24-10-516.

PREDAVATELJI, MENTORJI in LITERARNI GOSTI

ZORAN PEVEC (1955), rojen v Celju; pesnik, urednik, književni kritik, esejist; magister in doktorand književnosti; predsednik Komisije za prireditve na DSP, odgovorni urednik revije za književnost Vpogled in član uredništev literarnih revij Poetikon in Lirikon, strokovni spremljevalec na festivalih mlade literature Urška. Do sedaj je izdal šest pesniških zbirk in priročnik za pisanje poezije Kako narediti pesem. Nagrade: tretje mesto na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani, prva nagrada strokovne žirije na pesniškem turnirju v Mariboru, leta 2013 pa je prejel nagrado za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo 21. stoletja pri nas čašo nesmrtnosti - velenjica. Njegove pesmi so prevedene v več evropskih jezikov.

ALJOŠA HARLAMOV (1983), profesor slovenščine, glavni urednik revije Mentor za kritiko, esejist, avtor proznega prvenca Bildungsroman.

JANA BAUER (1975), je mladinska pisateljica in odgovorna urednica knjižnega programa pri založbi Sodobnost International. Diplomirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramaturgija. Kot dramaturginja je sodelovala pri uprizoritvah Slovenskega komornega gledališča, s TV Slovenija pa pri nastajanju dokumentarcev Potovanje predaleč in To nisem jaz. Za KUD Sodobnost International je zasnovala antološko zbirko Izmenjave/Exchanges, ki temelji na izmenjavi antologij sodobne kratke proze med Slovenijo in drugimi državami. Zasnovala je mednarodno uspešno zbirko dvojezičnih slikanic Spominčice/Forget-me-nots, ki so prejele že več uglednih nagrad in nominacij, zbirko Novi mladinski klasiki, ki prinaša nove prevode svetovne mladinske klasike, ter zbirko Zvezdogled, v kateri izhajajo najboljša sodobna dela svetovne literature za vse generacije. Idejno je zasnovala projekt Naša mala knjižnica, ki je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. V letu 2010 je zasnovala in urejala Mlado Sodobnost, ki prinaša poglobljeno in strokovno oceno mladinskega pisanja v Sloveniji, od leta 2012 je glavna urednica revije Sodobnost. Napisala je več del za otroke in mladino.

IDA MLAKAR (1956). Študirala slavistiko in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1995 pa se je zaposlila v Knjižnici Otona Župančiča, zdaj enoti Mestne knjižnice Ljubljana, kjer se je od vsega začetka ukvarja z bibliopedagogiko, zlasti s pravljičarstvom; v Centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo soureja vsakoletni Pregledni in priporočilni seznam mladinskih knjig in predstavlja mladinsko književnost vzgojiteljem, učiteljem in mentorjem branja z različnimi članki, referati in predavanji; je avtorica treh nominiranih slikanic za nagrado izvirna slovenska slikanica, več let je bila članica žirije za nagrado večernica ter članica nacionalne žirije literarnega natečaja Evropa v šoli.

VIDA MOKRIN PAUER (1961), slovenska pesnica in pisateljica. Leta 1984 je v Ljubljani na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije, leta 1985 pa je diplomirala še iz bibliotekarstva. Od leta 1985 je bila zaposlena v Goriški knjižnici Franceta Bevka. Od leta 1989 je svobodna umetnica. Do leta 2002 je bila 9 let honorarna literarna urednica revije Primorska srečanja. Poezijo je začela objavljati v časopisih in revijah s šestnajstimi leti. V času literarnega urednikovanja je objavila na Radiu Slovenija in v periodiki več kot sto recenzij sodobnega leposlovja. Vodila je delavnice za otroke, mladostnike in odrasle in bila članica žirij za literarne nagrade. Njene pesmi bile prevedene v deset tujih jezikov: angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, italijanščino, makedonščino,nemščino, slovaščino, srbščino, španščino.

SIMONA ZORC RAMOVŠ (1964), igralka, režiserka, organizatorka, leta 1993 diplomirala na slovitem gledališkem inštitutu Stanislavskega GITIS RATI, Moskva. Poezijo interpretira že v osnovnošolskih letih, nadaljuje v gledališkem krožku na gimnaziji Bežigrad, pri prof. Adrijanu Lahu, v uspešnem projektu Sredi zemlje stojim, ugledališčeni poeziji poganskih pesmi, sledi slovenska turneja s častnikom Mladina in skupino MOBRASKAZ (ustanoviteljica), s projektom ugledališčene poezije iz priloge Mlada pota (vključena prepovedana poezija); dvajset izvedb uglasbene poezije oz. projektov, ki povezujeta slovensko poezijo in sodobno slovensko glasbo: Sonetje nesreče, France Prešeren in Primož Ramovš, Fantazijska podoba o času, Gregor Strniša in Lojze Lebič; v sezonah 1996/97 in 1997/98 avtorski projekti gledališča poezije: Ptica v zenici sonca (režija in igra) ... Med vsaj 8 gledališkimi mednarodnimi delavnicami tudi delavnica govora Ane Mlakarjeve – GILŠ KODUM 1991, dodatne hospitacije za umetniško besedo pri Tatjani Ivanovni Jaroševi na inštitutu v Moskvi, praktične izkušnje: v letih od 1988 – 1993 moderatorstvo na RGL ter do danes vodenje najrazličnejših prireditev po Sloveniji. Po študiju vodila delavnice na vseh nivojih in z vsemi generacijami doma in v tujini. Sicer redno zaposlena kot vodja strokovne službe na ZKD Grosuplje od junija 2006.

Dodatne informacije:

Maja Jerman Bratec, vodja JSKD OI Nova Gorica
Barbara Rigler, sam. svetovalka JSKD za literaturo in odgovorna urednica revije Mentor

Prijavnica:

Prijavnica - Word

Prijavnica - PDF

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: barbara.rigler@jskd.si
www.jskd.si

Datum: 10. 8. 2013

Revija Mentor, ki deluje v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, razpisuje natečaj za najboljšo leposlovno knjigo, izdano v samozaložbi, z letnico 2012. Najboljši avtor bo dobil za nagrado grafiko akademskega slikarja Karla Pečka, ki jo bo revija podelila na sklepnem delu Festivala mlade literature Urška v soboto, 19. oktobra 2013, v Slovenj Gradcu.

Natečaj je namenjen vsem avtorjem, ki so lani sami izdali pesniško zbirko, prozo ali zbirko dramskih besedil, napisano v slovenščini, in so sami plačali zanjo stroške ali so del stroškov za tisk dobili s pomočjo sponzorjev.

Knjige (1 izvod) je treba poslati na naslov JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana do ponedeljka, 9. septembra 2013, skupaj z lastnimi podatki (ime in priimek, naslov, e-naslov, telefon/gsm, kratek CV z izdajo dosedanjih publikacij, kratek opis dosedanjega literarnega ustvarjanja).

Rezultati bodo znani do 4. oktobra 2013, objavljeni pa bodo na spletni strani JSKD RS, www.jskd.si.

Knjige bo izbirala dvočlanska žirija, v kateri bosta pisatelj in dramatik Goran Gluvič ter urednica Mentorja Barbara Rigler.

Dodatne informacije: Barbara Rigler, sam. svetovalka JSKD za literaturo in odgovorna urednica revije Mentor

Mira, ženski odbor Slovenskega centra PEN, razpisuje javno zbiranje predlogov za nagrado MIRA v letu 2013 za izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebnostne drže – skladno s prizadevanji in Listino Mire. Nagrada MIRA stremi k boljši prepoznavnosti slovenskih ustvarjalk tako v javnosti kot znotraj stroke, okrepitvi njihovega simbolnega položaja na polju literature in kulture, ter pravičnejšemu ocenjevanju in širši medializaciji njihovih dosežkov.

Vabimo vas, da prispevate svoj predlog za nagrado Mira.

Informacije glede prijave (razglasitev in pravilnik) so javno objavljene tudi na spletni strani: http://www.penslovenia-zdruzenje.si/mira

KOMU JE NAGRADA NAMENJENA?

Nagrada MIRA se podeljuje izključno ustvarjalkam na področjih poezije, proze, esejistike in dramatike ter na področju premišljevanja o literaturi in kulturi (v okvirih kulturne publicistike, znanstvene esejistike, literarnih ved in kritike, kot tudi interdisciplinarnih študij na področju literature in kulture).

KAKO PREDLAGATI KANDIDATKE?

Predlog mora vsebovati:

● oznako: Nagrada MIRA 2013 (predlog kandidatke)
● ime, priimek, nazive, poln poštni naslov, kontaktni podatek (telefonsko številko ali e-naslov) kandidatke;
● vsebinsko in vrednostno utemeljitev predloga (najmanj 900, največ 3600 znakov s presledki vred);
● osnovne osebne in kontaktne podatke predlagatelja ali predlagateljice;
● podpis predlagatelja ali predlagateljice.

DO KDAJ POSLATI PREDLOG?

Zadnji datum zbiranja predlogov je: 30. september 2013. V spornih primerih odloča datum na poštnem žigu. Predlog mora biti poslan v pisni obliki priporočeno po pošti na naslov ustanovitelja nagrade:

Mira, ženski odbor SC PEN
Tomšičeva 2
1000 Ljubljana
Slovenija

Spredaj na kuverti mora biti berljiv pripis: Nagrada MIRA 2013 (predlog kandidatke). Ne odpirati!

Vsi prispeli predlogi bodo odprti na prvem sestanku žirije za podelitev nagrade MIRA v letu 2013.

Veselimo se vaših predlogov!

Iniciativni odbor Mire:

dr. Barbara Simoniti
dr. Stanka Repar
Tatjana Pregl Kobe
dr. Ana M. Sobočan

Revija Mladika razpisuje XLII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

PROZA
prva nagrada 500 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 250 €

PESMI
prva nagrada 300 €
druga nagrada 150 €
tretja nagrada 100 €

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. decembra 2013. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redkcija@mladika.com.

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2014. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

Mladika
Ul. Donizetti 3
34133 Trst
Tel. +39 040 3480818