»Pokvarljivo« je pisalo na ovitku. In spodaj, v drugačnem tisku, datum uporabe. Datum zadnje čajne žličke. Te dni pogledam na hrbtno stran vsake stvari, vsake roke, kolena in pet. Potem liste mangovcev in kave. Pod leseno mizo in kamne, skodelice kave, oliv, sirov, lakote, žalosti, strahov.

Prav gotovo bodo izginili, samo vprašanje je, kdaj.
Nenadoma me je prevzel občutek neizmerne sreče, kot človeka z močnimi rokami in ustnicami. Kot v tisti uri z minljivimi vonjavami in žvenketanjem.

Greš na poroko kot na pogreb.
Pokop izgube.
Greš na pogreb kot na poroko.
Poroka izgube.
Greš na prihod kot na odhod.
Brez naglice.

Čas je zimsko zelen. Semena si vzamejo čas. Tako zadržan nas nosi preko časa vse dalje in dalje. Sanjala sem, da imam na rokah pepel, ki ga je stresla ptica s kril. Plamen templjev je v njih. Mogoče ženske, katere lepi lasje so postali ladje.

Sanjala sem, da so moje ustnice postale pepel. In v vsakem kamnu je iskra. Kot premog, ki umre, če ne zažari. Moja pljuča so pepel.
Njihov vonj me nosi. Nosi me v neko deželo, ki jo poznam, ki je ne poznam. Brez vetra.

Zakaj umiraš, feniks, in puščaš za seboj hribe in drevesa? Nebo, popoldan. Zapuščaš življenje. Jasnost lepote in ljubezni. Osamljenost brez vetra. Odmev grobov in teka. Mnogih dni, let in kremenjakov.

Popotnik, tvoje stopinje so stare kot roža. To mesto je pobegnilo. Tečem in vidim še ceste. Gledam – toda vidim le obzorje. Videla sem jutrišnje ubežnike. In tiste, ki se vračajo jutri. In videla sem, da so oblaki postali žrelo. In voda goreča stena. Videla sem rumeno lepljivo nit zgodovine. Videla sem, kako se svetijo ribniki in dežujejo trupla. Oblačila, okrašena s črnilom noči. Videla sem vonjave prsi in počitek v sencah trepalnic.

Puščava, postani drugo morje. Valovi naj polnijo gube na utrujenih obrazih in rokah. Roke naj postanejo žito in stopinje žetev. Kri pa, plavajoče rože in prsa, naj pijejo palmova drevesa. Sedaj je začetek valov.

Divja streha ob vznožju Azije je to, kjer zvezde kapljajo vonjave in začimbe.
Kjer nebo dežuje telesa in bogove.
Sedaj je začetek morja.
Sedaj je začetek zemlje.

Izbor: Marta K. Kohn

PESEM OSAMLJENEGA

Vem, da je kot ladja neznana v pristanišče
moja duša zašla v te kraje.
Vem, da nikomur tukaj nisem v rodu,
da živeti morala bi v drugem času.

Vem, da sem tanki ptičji glas,
ki se iz daljave komaj sliši v čas.
Vem, da sem ovenele bilke lik
ovit z vetrovi neviht.

Nobene nove vesti nisem prinesla,
nič velikega svètu nisem rekla
in da vse besede moje so le izpoved
človeška, otožna.

A nihče ni tako kot jaz
razumel neskončno božje delo,
nihče ni toliko hodil v v luninem siju
in poslušal listje ovenelo.

Nihče ni tako ljubil neka majhna bitja,
niti prostrana nebesna krila,
nihče ni tako prisluhnil večnim zakonom božjim.

Bila sem sama,
stanovalec gozdov in sopotnik mravljam,
poznala sem potokov in vetra smer,
vedela sem o čem sanja travniška bilka
in kaj čuti v grmu skrita zver.

O, jaz vem, da v tem času in kraju
ostala bom povsem neznana,
a mene poznajo vsi zakladi nebès,
oblaki in hrošči in gozdovi prostrani.

~ ~ ~

Potomstvu svojemu bo lastovka pripovedovala,
da sem pomlad s pesmijo napovedovala
in da sem vedno ko pade mrak
na osamljenih stezah sanjala…

Reke bodo sliko mojo v vsa morja raznesle
in v vsa jezera neznana
in ptice bodo z mlade smreke mojo pesem prepevale,
ko mene nekega dne ne bo.

POMLADANSKA

Nocoj, ko opazujem lastovke
in popke mlade,
čutim kako moje srce počasi raste
kot spomin na lepe, nasmejane dneve.

Kako z mladimi bilkami vse postaja večje
in lahkotno kot krilo,
a meni neko cèlo nebo sreče
kot pekel boleče
praznine ne bi zapolnilo.

Kako hrepenim po vsem, kar bi življenje
lepega lahko mi dalo
in da mi ničesar ne bilo bi preveč
in ne premalo.
Takó veliko je moje hrepenenje.

Čutim, da vse bila je šala
mojega srca nemirnega,
saj še nikomur nisem toliko ljubezni dala
kolikor bi mogla, kolikor bi znala.

V meni valovi velika nežna plima,
besede neizrečene,
da srce vsem poklanjati bi mogla
in da bi ga veliko ostalo tudi meni . . .

UTEHA

Čeprav nisva hodila po isti aprilski travi,
bova skupaj pričakala prvi vonj snega.
Raje imam mirno čistost zime
od bolestnega dneva pomladanskega,
ko se roke brez strasti
ne morejo več dotikati.

Skupaj bova preživljala dneve svečane,
ko duša počasi dozoreva,
ko na tiho o večnosti sanja
in njene so veje plodov že polne.

Smejala se bova ob večerih,
ko se človek smeje tiše in redkeje.
Ljubila se bova, ko bodo tega
življenja meje postale vse bližje,
ko nekdanji si ljubimci
postanejo prijatelji ljubi in bratje.

Razšla se bova le pred dolgim potovanjem,
s katerega pisati ni več mogoče,
s katerega več ni vrnitve.

NASLEDNJEGA DNE

Žalostno je zjutraj iti mimo kraja,
kjer so še vedno tople sledi
najinih sinočnjih pijanih korakov;
na klopi, kjer si me poljubil,
zdaj vrabec brez strahu počiva.

Nikjer ni več sinočnje zastrte lepote,
niti besed, ki sva si jih izrekla strastno;
roko tvojo in smeh in besedo
mi dan je ugrabil in vse
o čemer sva sanjarila v pozno.

Kot sovi sta prhnili najini senci,
preplašeni pred soncem in jutrom;
nikoli ne bova hodila objeta
podnevi, mirno, ne boječ se za jutri.

Življenje naju bo preplavilo z valovi,
najini sončni zahodi bodo brez vrnitve.
Jasno jutro odkriva to spoznanje grenko,
da so steze najine kratke in otožne.

HREPENENJE V BOLEČINI

Ne, ne prihajaj mi v bližino! Hočem
od daleč ljubiti tvoj obraz,
ker sreča je lepa samo dokler se čaka,
dokler od sebe samo slutnjo dà.

Ne, ne prihajaj mi blizu! Večjo daje draž
to hrepenenje, čakanje in strah.
Vse je lepše dokler se samo išče
in le slutnja kot skrivnosten dah.

Ne, ne prihajaj k meni! Zakaj le in čemu?
Od daleč vse kot zvezda sije.
Od daleč občudujemo vesolje.
Ne, naj mi ne pride blizu bitje tvoje.

PO SLOVESU

Povej mi zdaj, ko vse je že minilo:
časi boleči in dnevi lepi;
ko nova bolečina se stari smeje,
ko duša od tvojih besed več ne drhti,
reci, te moja žalost
je bolela ,
ko sem te zelo,
zelo ljubila?

Povej mi zdaj, ko me ne ljubiš več,
ko se minuli nova sreča roga,
in ko se časov, ki so že minili,
tvoja duša spomni le ko me vidi -
reci, te bolela
je radost moja
nekoč, ko tebe nisem
več ljubila?

II.

Nekoč sem bila dobra in mlada,
zaupljiva in polna upanja;
nekoč prej,
ko si mi znal reči veliko,
brezmejno veliko, o kako veliko
samo z besedo ali dve.

Spokojni so bili dnevi moji,
a ti si bil prvi,
ki mojemu srcu bil je drag,
pa je za vsem, kar si mi rekel,
včasih surovo, včasih mehko,
ostala sled.

~~~

Sedaj moje srce bije tiše,
že ljubim manj,
a vem več kot prej;
sedaj mi ne bi mogel reči
dovolj in ne veliko
samo z besedo ali dve.

In ko bi danes prišel k meni
z željo reči že davno izrečeno, zbuditi draž,
bi v svojem srcu slišala
šepet nekoga,
da je vse,
kar si mi kdajkoli rekel,
bila laž.

HREPENENJE

Hrepenenje nima spola, veka, ne porekla.
Je kot zrak, ki je bil in bo.
Je dobrina bogov in njihovo odkritje.
Je večno kot zrak, breg in reka.

Hrepenenje nima spola, ne porekla niti veka.
Mlado je, ko sto let je staro,
a že staro, ko šele dvajseto ji leto teče.

Hrepenje je kot zrak, breg in reka.
Je ljubljenec bogov samote,
razume ga bog ljubezni, gospod.

Zdaj ko srce krvavi za nečim česar več ni,
pustite naj sanjam kolikor hočem
in hrepenim za časi, ki so bili, a jih več ni.
Nori mi ne motite sna
in ne branite mi bežati z zemlje tal.

NIMAM VEČ ČASA

Nimam več časa za dolge povedi,
nimam več časa za pogajanja.
Moja sporočila so kot telegrami.

Nimam več časa za oživljanje ugaslega plamena,
zdaj zapiram dlani polne zgorelega žara.
Nimam časa za romanja,
naglo počasnijo tokovi do ustja.

Nimam več časa za oziranje in
ne za vračanje v preteklost.
Nimam več časa za malenkosti,
zdaj moram misliti na večno in neobsežno.

Nimam več časa za razmišljanje na križišču,
saj lahko prispem kamorkoli le v bližino.
Nimam časa za proučevanja in za analize,
za mene je voda zdaj samo voda,
kot tista, ki sem jo nekoč pila iz studenca.

Nimam več časa za razsatavljanje neba na dele,
zdaj ga vidim takšnega kot ga vidijo otroci.
Nimam časa za bogove tuje,
niti svojega nisem dobro spoznala.

Nimam časa za sprejemanje novih zapovedi,
preveč mi je že starih deset.
Nimam več časa pridružiti se niti tistim,
ki dokazujejo resnico.
Nimam več časa za upiranje hujskačem
in ne za sanje . . .
le za spoznanje, da počasi korakam, korakam . . . .

DRUGI DEL

Temačni

MESEČINA

Luna tava po sobi,
nad streho plove našo,
s srebrom nam je napolnila čašo
in steklenici obe.

Z mesečino sem se opila često,
zaradi sreče, zaradi žalosti.
Sedaj, prijtelj, pijva,
odpri okenska krila!
Videl boš, manj je sladka čaša
tvojega vina starega
kot z višine ta kupa moja
vina polna omamnega.
Pijva. Noč je kratka.
Pijva skupaj, prijatelj,
to polnočno pijačo;
spoznal boš mene kot bitje drugačno,
ko zadnja se izprazni kupa.
Povsem prozorna bo
duša tvoja in oko:
gledal boš v srce globoko,
do samega dna nemirnega.
Besede bodo tekle same,
lica bodo žarela,
a luna, krčmarica stara,
smejala se bo iz gozdne teme.

SREČA

Ne delim več časa na ure,
niti ga merim po vrelem sončevem hodu;
Ne merim sreče s smehom, niti s tem
ali je hrepenenje moje od njegove večje;
sreča je zame ko bolestno čutim praznino
in ko moje srce bije v ritmu joka.
Ni mi žal da bodo življenja vode
odnesle s seboj moje veje zelene;
sedaj naj mladost in vse z njo odide.

NEJASNA PESEM

Hvala ti za te trenutke bolečine polne.
Poleg mene osamljen cvet bele krone
in luna nepopolna tiho se v nebo krade.
O, ni treba zapreti oči polne solzà
ko luna vzhaja.
Treba je oditi na livade in pot,
kjer tišina bistra preko biljk se vleče
in mirno drema rob široki mesečine.
Kot v sanjah
zatavaj v noč brez cilja.

Važno je samo tisto kar je večno:
lune in srca vzhajanja vzrokov
je veliko, čeprav protislovno,
ljubiti je treba, ker trenutkov
lepote so prehodne,
ker za radostjo prihaja bolečina,
ker se s pozabo ne da boriti.
Ljubiti je treba vse, kar mineva.
O, nikoli ne reci ničesar
ko luna vzhaja.

MOJ SVET

Moj svet je sestavljen iz misli zamegljenih,
srca zmedenega in iz vsega,
kar dojemam v bolečini;
moj svet je sestavljen iz nedorečenega.
Moj svet je sestavljen iz dvoma v Boga,
iz pričakovanja da je nekje zgoraj,
iz oporekanja njegovim zakonom,
njegovi volji ustvariti človeka.
Moj svet je sestavljen iz nemira,
iz strahu pred vsem mogočim,
v njem so tudi lastnosti blage skrušenosti
in upor, ker človek mine že ko zakoraka.
Moj svet je sestavljen iz misli
porojenih v polnočni temi,
nestalnejši je moj svet od dima,
od žalosti je tišji.
Sto vsemirov moj svet v sebi nosi
in sto krogov vic očiščevalnih.

MOJA VIZIJA

Kdor ljubi sonce
ga senca ne zapusti niti za trenutek.
Kdor ljubi barve
mu na zenice pade mrena.
Kdor živi v sebi
ga napada vse od zunaj.
Kdor ne zna žaliti
umira od zadanih ran.

BRAZGOTINA

V duši moji je brazgotina,
ki samo v snu boli.
Podnevi se smejem in je ne čutim,
ponoči se nejasno zbuja s hladom
spomina na neko smrt.
In ne vem od katere bolečine je ostala,
in ali je to bilo jutro
ali mrak, ko se je zarezala v mojo dušo.
In često se bojim: norda ta ni sled preteklosti,
morda je temna slutnja nečesa bolestnega
kar duša še pričakuje..

POTREBUJEM …

Potrebujem mnogo sonc,
in to ponoči,
eno da mi pride naproti,
eno da mi svetlost dá
v nekem prepadu globokem,
eno da ga nosim v roki,
ko od obupa ne vidim prsta pred seboj.
Potrebujem veliko nežnosti vsak dan,
in veliko ljubečih besed,
potrebujem premirje med srcem in spominom,
med nebom in bolečino,
ki pred njim kleči.

Potrebujem z dobrodošlico
ožarjena lica mnoga,
in to vsak trenutek,
potreben mi je prijatelj in to čim večji,
potrebni so mi mostovi viseči
preko sovraštva,
preko nesporazumov nepremostljivih.

BREZ SPOMINOV

Odšla bom od tod
brez spomina na trepet trave blage,
na žalost in mesečino,
na kraj osamljen v gozdu ki temni.
Od tod bom šla brez spominov na vonjave,
ki jih kosci v rokavih prinašajo s travnika,
na skrivnost, ki se premakne pod trepalnicami ob srečanju,
na zlatnik, ki ga potnik preko meje tihotapi.
Odšla bom od tod brez spominov.
Samo na zadnjem ovinku
se bom še enkrat spomnila tvojih oči
kot lepote neke tuje dežele.

UMIRANJE LJUBEZNI

To, da nismo več čarobna bitja,
da ne razumemo več kaj šepeta vejevje,
da se narava pogovarja z nami
kot z drugim svetom,
da nismo več blizki s kamenjem in cvetom,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
To, da nam zvezde spet
kot drugim sijejo,
in misli vračajo v trezno stanje
in da se palače v oblakih rušijo,
da vse dobiva navadne oblike stare,
pomeni ljubezni tiho umiranje.
To, da jasno vidimo vse stvari,
pomlad, ki jo več ne zaznamo na čelu,
ko si svet svetlo lupino sleče,
in sanje, ki so z vsakim jutrom manjše,
da se je vse v ozko človeško mero vrnilo,
pomeni ljubezni tiho umiranje.

MONOLOG RAZOČARANEGA

Nasmeški so se sčasoma spremenili
v dolgčas, v solze, v jezo.
Najsvetejše zakletve in
obljube so postale breme.
Iz rok, ki so božale, sedaj veje zlo.
Ni ljubezni, ki ni postala gnus,
ali ravnodušnost ali obžalovanje.
Ni več besed toplih
trikrat izgovorjenih z isto močjo.
Ni več sna, ki ni postal grobo hotenje.
Ni več zaupanja, ki se ni porušilo
niti prepričanja da ni omajano.
Nikoli ni šlo mimo zlo,
ki se je v radosti slutilo.
Nikoli radost in lepota
nista trajali tri polne dneve.

RADOSTI

Kot svetilka na obali reke,
ki se trepetaje podaljša v vodi,
v duši naši vsak se mučen dan
bolestno in trepetaje ponavlja.
A radosti izginevajo hitro
kot krožni valovi na vodi,
kot beli oblaki na nebu;
hitro izginevajo radosti kot pomladi.
Vse je podobno breznom pogrezajočim se
v zemljine globine tople in temne
bežeč od pogleda na kapljo bolečine,
ki išče srca globoke kote.
A radosti so naše krilate,
kot vonjave pomladanske,
kot nove ljubezni naše so radosti krilate.
Strastno, kot školjka zrno peska objame
in jo z biserom obvije,
duša naša bolečino objame
in jo z najdražjim zakladom ovije.
A radosti se opazijo šele ko minejo,
kot iluzije pisanih ptic,
kot mladost, kot življenje
radosti opazimo šele ko minejo.

DOŽIVLJANJE NARAVE

SELIVKE

Skozi noč in vlago
divje se goske selijo na jug
in bolestno kličejo v slovo.

Čutim željo da bi napisala
neko nerazumljivo pripovedko:
kako na krilih svojih belih
s seboj odnašajo
iz duše moje nekaj, kar je dragoceno,
a ne vem kam
in ne vem kaj.

SRNINA MOLITEV

K vzhodu obrnjena
srna pod borom kleči,
moli z molitvijo zveri,
tiho, brez besedi.
Od zarje bleščeče
so njene oči rdeče,
ničesar ne vidi okoli sebe,
ne bližnjih dreves,
ne jezera, niti mene.
Tisočero vekov je gradil
njen visoki hram
in izklesal stebre v njem
Gospod sam.
Pokril je z mahom kamen goli,
da srna lahko na njem moli.
Obrnjena na vzhod,
moli dvignjene glave,
da bori bi rasli ravno,
da zime ne bile bi hude,
da novo bi drevo zraslo
tam, kjer staro je umrlo,
da v jezeru se voda
ne bi presušila,
da bi zarje bile svetle,
da se gozdu izogne grom,
k vzhodu obrnjena
srna moli za svoj dom.
Moli, da človek ji pusti življenje
in prihrani ji trpljenje.
In povsod iz borove skorje,
skozi gozda hram,
dišita smola in timijan.
In ko srna moli za varen dan
svečo ji drži Gospod sam.

POKOŠENI TRAVNIK

Travnik ob reki sanja.
Črički otožno cvrčijo.
Pomrlih trav duše
še vedno lebdijo nad kupom
pokošenih bilk, ki se počasi sušijo.
O, vi ne poznate žalostne
pripovedke o smrti trav.
Črički otožno cvrčijo.

Zjutraj so v domovino trav
prišli velikani kot hrasti
in mrtvo je padlo nešteto
ljubkih, pisanih glav
in nešteto nežnih telesc
so zgrnili v grmade
velikani kot hrasti.

Edino deklica
zlatih, okroglih oči
in trepalnic belih
lebdi nad travnikom
in ranjencem deli
dišeče smehljaje otožne
namesto rdečega soka -
deklica rdečih oči.

Jutri spet ob zori
bodo prišli velikani isti
in strašne železne vile
bodo zgrnile v seno
spremenjene glave mile.
Ležali bodo v skupnem grobu
nešteti milijoni.
Prišli bodo velikani tisti….

Otožno cvrčijo črički,
sliši se do oblakov;
v večerni tišini
zelene kobilice žalujejo
za svojimi lepimi vitezi.
Jokajo na grobovih
mrtvih, dragih junakov,
sliši se do oblakov.

Prevedla in priredila: Marta K. Kohn

TI SI ZDAJ MOJ BELI LOKVANJ
NA UMIRJENI GLADINI,
LOKVANJ, KI MU STEBLO
V MRAČNIH GLOBOČINAH KORENINI.

Slavko Jug, Dobro sonce

Slavko Kočevar se je rodil leta 1934, pesnik Slavko Jug pa sedemnajst let kasneje, ko je na prvi gimnaziji v Mariboru urejal dijaški list Plamen in v njem objavljal svoje prve pesmi. Takrat je tudi na klasični gimnaziji delovala vneta skupina dijakov-literatov, ki je izdajala svoje glasilo Brstje. Prej se sicer dijaki obeh gimnazij niso družili, povezala pa jih je sorodna dejavnost in navdušenje za literaturo, ki naj ne bi bila neposreden odziv na trdo stvarnost in na sodobno pisanje o vojnih grozotah, o izgradnji opustošene domovine in kolektivnih idealih. Zlasti mladi pesniki so spregovorili o svojih doživetjih, čustvovanju in dojemanju narave. V obeh glasilih se torej že nekaj let pred izidom Pesmi štirih napove intimizem in protest proti veljavnim merilom v književnosti. Medsebojno spoznavanje sodelavcev obeh literarnih listov je postopoma vodilo k sodelovanju, stkale pa so se tudi prijateljske vezi. Na pobudo Slavca – Slavka Juga, ki je prevzel tudi uredniške posle, smo začeli leta 1952 izdajati srednješolsko tiskano revijo Svit, ki naj bi pomenil simbol sprememb v slovenski književnosti. Kmalu so izdajatelji trčili ob ideološke ovire, kritika jim je očitala pesimizem in malomeščanstvo, v nasprotju s socialističnimi ideali. Tako je Svit po dveh letih izhajanja ugasnil, njegovi nekdanji sodelavci pa so pisali dalje, nekateri so pisanje leposlovja sicer opustili, nadaljevali pa so z delom na raznih kulturnih področjih (glasba, slikarstvo, igralska umetnost, prevajanje, kritika, urednikovanje, organizacija kulturnih prireditev).

Prva pesniška zbirka Slavka Juga Dobro sonce je izšla pri mariborski založbi Obzorja leta 1958.

Pesmi so razporejene v tri cikle: Belo jutro, Nebo in cesta, Človek s kamnom.

Pesmi prvega cikla so lahkotna neposredna ljubezenska izpoved, Pesnik svojo izbranko primerja s princesko, z drobno marjetko in belim lokvanjem, ki ima svoje korenine v globočini. Ljubezenska izpolnitev in misel na ljubljeno osvetljuje pust deževen dan. Pesnik dojema spremembe in drobna dogajanja čutno: Žalujke, Pod jablano, Poletna noč. Iz mladeniške radoživosti se zresni, ko se poslavlja od ljubljenega mesta:

Poslavljam se od ulic in poti,
od drevoredov, ribnikov, labodov,
in od zatonov in od sončni vzhodov
in od spominov na pretekle dni.

Ciklus Nebo in cesta vsebuje pesmi o čutnem predajanju ljubezenskim užitkom, vendar se tu in tam že pritihotapi misel na konec ljubezni in samotno zapuščenost.

Romeo in Julija nista več romantična zaljubljenca na balkonu v luninem siju, ampak prodajalka časopisov in čistilec čevljev, ki sta spredla ljubezen ob litru rdečega vina v predmestni gostilni; v pesmi se prvič oglasi ironični podton, ki je v nekaterih kasnejših Jugovih pesmih pogost in učinkuje deziluzionistično.

Oblikovno prevladuje v pesmih prvih dveh ciklov dokaj disciplinirana urejenost s presenetljivimi, pogosto oddaljenimi rimami, in ritmom, ki s svojimi padajočimi akordi ustvarja posebno muzikalnost. Tretji cikel Človek s kamnom prinaša pesmi, v katerih se čustvena vznesenost postopoma umika utrujenosti, občutju minljivosti; izgublja pa se tudi rima. Izjema sta tragikomična podoba ptičjega strašila in Cinična pesem, monolog, napisan v drugi osebi, govori pa o izgubljenosti, nesmislu, pozabljenosti in smrti.

Karte bodo vrgli
same črne križe,
ti pa boš pod njimi
samo meter niže.

Druga pesniška zbirka, Verzi, l. 1963, prinaša več novosti. Sentimentalna ljubezenska lirika se preveša v zrelo čutnost:

Nocoj sva pljusnila
kakor dve ribi
v hladno strugo noči.

Ob ljubezenski omami se vedno pogosteje pojavlja misel na slovo in odmikanje, vsakdanjost je prozaična in moreča. Izrazita razpoloženjska podoba deževnega jesenskega dne in lastne ujetosti je Preludij s kancem norčavosti in samoironije ter simbolični Dan ob reki:

Oblaki so se poveznili,
in sonca je komaj za dlan
na obalo je s čolni privezan
mrk zimski dan.

Radoživost se umika razmišljanju o izgubi in o minevanju:

Še malo, čisto malo
In ptica življenja drugam odleti.

Ciklus Postržki je pesniški izraz Jugovega smisla za samoironijo in absurd (Vol, Trije v jutru, Ribja biblija) Gora na srcu prinaša tesnobna razmišljanja o teži dni, banalnosti in nesmislu, ki ga ponazarja močvirje. Od neobremenjenosti tekoče in melodične pesmi v prvi zbirki prehajajo Verzi v svet zapletenih podob in asociacij. V tem času je Lorcova poezija pri nas z bogastvom metaforike vplivala na spremembo pesniškega stila, ta val se odraža tudi na Jugovi pesmi, čeprav ta ohranja bistvene značilnosti njegovega pesniškega sveta: paralelizme ali nasprotja s podobami pokrajine, gozdov, polj, dreves, potokov, rek; pogost je nagovor, dialog (z dekletom). Metafore postajajo drznejše: Ta ptica mora imeti mrzle grozde okrog vratu. (Pogovor z drevesom) Seme zabada v zemljo belo sulico žita. (Gora na srcu) V razmišljujočih -meditativnih pesmih z bivanjsko stisko in skoraj mazohističnim samoponiževanjem prevladuje navidezni dialog pa tudi monolog: Tako si postal veliko manjši od sebe (Dan s povešeno ustnico)

Slavko Jug ni utiral novih smeri slovenski poeziji. Preslišal je vse –izme in eksperimente pesnikov med obema vojnama; navezuje se na moderno, zlasti novo romantiko, čeprav je v mladosti kot urednik očital drugemu avtorju, da je »staromoderen«. Vendar je impresionizmu v pokrajinski liriki dodal svoje dojemanje trenutka, ljubezenske pesmi, ki jih je napisal v teh zgodnjih letih, so vsaj toliko igrive in neposredne kot sočasna ljubezenska poezija drugih pesnikov. Modernizem mu je ostal tuj, izognil se je vplivu različnih novih revolucionarnih smeri; njegova posebnost pa so kratke satirične pesmi o pomembnih eksistenčnih vprašanjih, z absurdno razrešitvijo:

VOL, RIBJA BIBLIJA

In v začetku
je bila riba
in je rekla:
Bodi reka.
In ribič
je stopil k reki
in je na trnek
nataknil tisto,
kar je bilo
v začetku.

Ob pesnikovi šestdesetletnici so izšle njegove izbrane pesmi Ko mine čas. Knjigo je uredil dr, Matjaž Kmecl, v spremni besedi pa je opredelil Jugovo poezijo z vidika literarne vede in ga umestil med soustvarjalce intimizma v slovenski književnosti.

Slavko Jug je tudi avtor duhovitih otroških pesmi, ki so izšle v zbirkah Kanarčkovi škornji in Nasmejane črke, tri leta po njegovi smrti (l. 2000) pa knjižici Na prisojni strani in Počesane ribe.

Urednikova pripomba

V okviru cikla branj »Živíjo«, ki poteka v Literarni hiši Maribor ob evropski prestolnici kulture 2012, je društvo Mariborska literarna družba 3. aprila pripravila spominski literarni večer o Slavku Jugu. Ob tej priložnosti smo zaprosili Marico Škorjanec, ki je z njim sodelovala od samega začetka njegove literarne poti, za besedilo, ki bo pospremilo nastajajoči izbor njegove poezije.

PRIDI KOT BELA PRINCESKA

PRIDI

Pridi kot bela princeska
v sivo zatišje poeta,
bodi kot krilce metulja,
ki se nad poljem spreleta.

Bodi kot sonce in luč
predme previdno postavi,
bodi kot jutro, ki se izgublja
v srebrikasti travi.

Sam to bom čakal na pragu,
da me prihod tvoj prevzame:
ko bo danica dotlela,
pritihotapi se vame.

VZLJUBIL SEM TE

Vzljubil sem te
že od vsega začetka:
bila si le drobna
bela marjetka.

Nisi poznala
ne gorja ne bolesti,
ko sem te srečal
ob tihi cesti.

Nič nisi rekla,
ko si sama ostala:
roso srebrno
si pričakovala.

NEKAJ ROŽNATEGA

Nekaj rožnatega je razlito po zraku
in povsod: po polju, po travniku in sadovnjaku.
In zdi se mi, ko hodim pod topoli,
da si ob meni in da ni nikogar
ob tihi poti daleč naokoli.
In zdi se mi, da te je poškropila
večerna zarja, ki se je razlila
po zraku
in povsod: po polju, po travniku
in sadovnjaku

VIŠNJE NA NEBU

Ob cesti so otrpnile trave.
Na drevju
so utihnile ptice.
Suha in trpka
pajčevina mraza
počasi
zapreda lice.

Tam daleč nekje
pa ognji zorijo
in morda
bo se nama lepo,
če pojdeva trgat
višnje
na večerno nebo.

Pridi,
pridi v moje oči,
da te ponesem
na višnjev prag
tisoč in enega jutra
in tisoč in ene noči.

LOKVANJ

Ti si zdaj moj beli lokvanj
na umirjeni gladini,
lokvanj, ki mu steblo v mračnih
globočinah korenini.

Saj bi te lahko utrgal
nad vodo — blesteči kelih,
a v dlaneh bi mi ostala
rosa listov ovenelih.

Jaz pa bolj kot cvet na vodi
rad bi videl v globočino,
saj si zame beli lokvanj
se globoko pod gladino.

ŠTEJ

Štej samo lepe rečl:
sledove živali na mladem pesku,
prvi ptičji ščebet v jutru,
dan z nasmejanim obrazom,
grozd v večernem vinogradu
in blago pajčevino nočl,
ki prekrije bridke misli.

tej samo lepe reči:
lesk v dekliških očeh,
stisk prijateljske roke,
veselo novico otroka
in dobrotljivi molk,
s katerim se pogovarjaš
tjavendan.

VITEZ NA KONJU

V oknu ima štirioglato nebo
in včasih na njem še gredo oblakov,
ki se razcvetejo ob večerih.
To ima in nič drugega.

V tvojo osamljenost včasih prijezdi
vitez na belem konju.
Vitez ima ustnice iz žejnega kamna
in ne vstopi takoj.

Medtem ko ga čakaš, si za vrati
molk spleta gnezdo. Potem
nenadoma začutiš na prsih njegovo dlan
kot cvetni list mrzle vrtnice.

Zastokaš od presenečenja in slasti.
A tvoj vitez na konju pobegne.

Ostane ti samo okno s štirioglatim nebom,
kjer se z ledeno svetlobo
smejijo mirijade zvezd.

Jaz nimam konja, ne belega
ne črnega. Lahko bi to ljubil.
Samo ne vem, kje si
in ali si sploh.

ŽALUJKE

Žalujke ob reki se sklanjajo
z otožnimi, suhimi prsti
globoko nad kalno vodo.
Morda pa o ženinu sanjajo,
ki ga nikoli ne bo,
morda pa po listju iztezajo
svoje prezeble dlani:
listi pa zdavnaj so s tokom
odplavali.

Nad mračno, razburjeno reko
otožne žalujke vise,
tako so usuti čez mene
nocoj tvoji voljni lasje.

In vendar
bojim se prosečih pogledov
in sanj, ki so v tebi nocoj,
bojim se, da jutri boš zrla
s solzami v očeh za menoj,
bojim se, da kakor žalujka
boš jutri prožila dlani:

listi pa bodo počasi
odplavali

JUTRIŠNJI DAN

Jutrišnji dan bo pred pragom imel
skodelico mleka za mačko
in dosti prezgodnje jutro
v rosnih šipah.

A danes tvoje okno
se vedno gleda na mojo pot.

Zato ne ostani sama
z modrim cvetom cikorije,
ki tekmuje z nebom.
Ne ostani predolgo sama
z grenkim prodom dvorišča
in z zidovi,
polnimi brazgotin.

Pridi, da skupaj v polju
spleteva venec iz vetra
in bilk. Ne bova poslušala,
kako jecljajo okrušeni jeziki zidov
stare besede.

Veliko več mi pove
steptana trava na poti v noč,
čeprav tam prijatelji
objokujejo zvezde
in si ob tern veselo
potiskajo note med rebra.

Pridi pa skupaj podriva
to kažipote,
rumene od zapeljevanja.
Mimogrede si na poti
natrgava šopek mladih stopinj
za stare dni.

Nič zato,
če stopiva nepripravljena
v ponedeljek.

VSAJ TA VEČER

Če sva se srečala zato,
da spet se posloviva,
na trpkosti in na slovo
vsaj danes pozabiva.

Vsaj ta večer naj iz oči
ljubezen ti izpijem,
v strasteh razburkane krvi
naj svojo žalost skrijem.

Vsaj ta večer naj bo toplo
pri srcu, ki sameva,
saj sva se srečala zato,
da spet narazen greva.

DVOGOVOR

Ljubezen
ne pogleda ne levo ne desno.
Po bližnjici pohiti
naravnost v tvoje srce.

Ti pa praviš, to so besede.
So. A postanejo
drobne frfotave ptice.
Lepega dne odletijo
in ne prikličeš jih več.

POSLAVLJAM SE

POSLAVLJAM SE

Poslavljam se od ulic in poti,
od drevoredov, ribnikov, labodov
in od zatonov in od sončnih vzhodov
in od spominov na pretekle dni.

Ostalo bo, kot je doslej bilo:
samotna pot med lepotičjem parka
in trop golobov in prezebla starka,
ki kruh drobi z utrujeno roko.

Ostala bo še rahto vdrta sled
na produ, koder sva nekoč hodila,
ostal šelest dekliškega bo krila
in misel nepovedanih besed.

Ostalo bo, kot je bilo nekoč,
slovo bo tiho in brez žalovanja:
spominjal se me bo le list, ki sanja
ob tihi uri, ko prihaja noč.

VEČERNI TRENUTKI

Pustil sem odklenjena vrata,
četudi nikogar ne bo,
četudi večerni trenutki
kot črni pogrebci gredo.

Gredo in ne mislijo name
in sploh ne vedo, da živim.
Pustil sem odklenjena vrata
in zdaj si le tebe želim.

Gredo in ne mislijo nate,
ker zdavnaj si nekam odšla,
čeprav le za hip kot obljuba
nekoč si ob meni bila.

Bila si, potem si pustila
me tu na pozabljenem dnu …
Omamljen od večnih spominov
samo to še vem, da sem tu

in čakam na jalove sanje,
da vrata se zopet odpro:
pustil sem odklenjena zate,
čeprav to nikoli ne bo.

NOCOJ

Nocoj so se vijoličaste sence
na ribnik neopaieno spustile,
osamljene klopi so se ob poti
pogledom nepoklicanim poskrile.

In ko bo zdrsnila še mesečina
kot tanek curek na peščena tla,
težko se ubraniti bo spomina
na tisti čas, ko tod sva mimo šla
in nisva vedela, da je pred nama
na bledi poti žalostno križišče,
kjer se razidejo ljudje za zmeraj in
jih nikoli več nihče ne išče.

V MENI GORIJO

V meni gorijo
prikrite strasti,
pred mano ležijo
neznane poti
in vendar to skrivam
razgretim strastem
in vendar nikamor
od doma ne grem.

Preveč je miline
še v tvojih očeh,
preveč je tujine
po blatnih poteh.
Potem ko boš dala
mi drobec srca,
potem bova laže
v neznano odšla.

Potem bo še vedno
na zemlji hudo,
potem bo še vedno
za nama nekdo,
ki čakal bo, čakal
na drobec srca,
na drobec življenja,
na srečo za dva.

SKOZI DEŽ

Razgrinjam zaveso
dežja in trave
in brodim
čez polje prostosti.
Sam sem na dlani narave,
sam zato, da bi bil moker
in zato, da bi bil
gozd in dež in trava.

Hodim slep od naliva
in niti ne čutim,
da je nebo že odprlo
svojo sinjo zenico.

Do bolečine
mi je nenadoma
prebodlo oči
zelenje mladega gozda
in ob grmičju
je zdrsnilo sonce
na moker fazanov rep.

IŠČEM TE

Bršljan se je stisnil
ob sloka telesa smrek,
v togi gozdni travi
se je razprlo
tisoče modrih vek.

Iščem te
v mokrem hladu gozda,
kjer si je veter
polomil prste.

Tiho sem, čisto tiho,
da se ne zgane pot
in odrine z menoj
v nepravo smer.
Šel bom za tabo
do zadnje daljave,
kjer se ptice izpovedujejo
in kjer šepečejo trave.

Ti pa ostani skrita
v poletni noči, ko mesec
drema med zvezdami,
in v zimskem jutru,
sredi sive meglice,
ko se na mrzli belini slane
riše sled neke ptice.

SENTIMENTALNA ROMANCA

Vem, danes te zadnjič gledam.
Za vselej odhajaš nekam
na južno stran.
Obljubljala si poletje,
a puščaš mi prazno gnezdo
in prazen dan.

Glej, zdaj zdaj sonce iztisne
poslednjo kapljo svetlobe
med gole krošnje dreves.
In zadnji žarek
se plaho dotakne
okna in belih zaves.

Potem gledam, gledam
sence, ki pritajeno
proti meni gredo.
In kmalu se mi zazdi,
kot da vijolice čudne
v mraku cveto.

Cveto kakor tihi spomini
na davno poletje
s toplim šotorom neba.
Cveto v pozabljenje,
da komaj te vidim tako,
kakor si nekdaj bila.

S posluhom zaljubljene ptice
si dala besedi glas
in ji vzela pomen.
In zdaj, ko si šla, čarodejka,
iščem na nebu sled tvojih kril
in čakam kot izgubljen.

Siva zrcalca luž ledenijo
na cesti in mračna tišina
odteka s streh.
Noč mi šepeče
sentimentalno romanco
o naju dveh:

Vidiš, tako mine čas
in pridejo prve,
komaj opazne gube.
Med ljudmi
in med pticami
pa ostanejo
neizpolnjene obljube.

SO STVARI

So stvari, ki ne bodo
nikoli moje:
izdelek iz kositra,
bleščeč kakor riba,
posoda iz bakra,
ukradena soncu,
in dekle,
ki mu je črni Drim
s svojo globino
obarval oči.
Za njimi se skriva
še zadnji otroški nasmešek
in že prvi žar
ženske na
To so stvari,
ki ne bodo nikoli moje,
čeprav jih odnašam
v bakreni posodi spomina
po dolgi kositrni poti
v neki drugi svet.

NEKAJ

Nekaj, kar je povezovalo,
se zdaj nenadoma ločuje.
Kar je bilo domače,
postane tuje.

S pekočo besedo se razleti
nekaj, kar se ti je zdelo
enovito,
za večnost zvarjeno.
Črno postane,
kar je bilo zeleno.

Pozabiš na dvojino,
na »jaz in ti«.
Sanjska ptica v tujo krošnjo
odleti.

GNEZDA IZ SOPARICE IN PELINA

STARO MESTO

1

Korak ali dva je do reke, do prvih hiš
z romantiko v gumbnicah. Ne znebiš
se občutka, da si tujec v tej tišini
in da pravzaprav brskaš po zgodovini.

V težkih škornjih straži dvorišče
črn oleander. Suh žarek si išče
špranjo do okna, da bi se lahko
dotaknil srčastih rož, ki v mraku cveto.

Potipaš v žep in kovinski nasmeh
se ti za hip zablisne v očeh.

2

Obstaneš pri kamnu, starcu iz rimskih dni,
in ga povprašaš, kako še sploh diha in živi
med sivim plebejskim zidovjem — sam.

A že te je tega vprašanja pošteno sram,
ker te z edinim očesom, narisanim s kredo,
ošine ironično in ti vzame besedo.

»Saecula mecum, amice ...«, počasi pove,
kot da bi z zlogi trgal svoje trdo srce.
Medtem si na bližnjem vrtu tišina
spleta gnezda iz soparice in pelina.

3

V to čudno zatišje, ujeto v kamen in čas,
od daleč sirena kot na ukaz
poldne zatrobi.

Izza streh in kaj veš od kod golobi sfrčijo.
Preplašena jata belih ptic
nariše s plahutanjem perutnic
nad strehami nekaj spačenih likov.

Potem pa se v loku, brez šuma, brez krikov,
vsa jata pod streho cerkveno spusti
in to za trenutek okameni.

4

Ti z dvignjeno roko prevzameš za hip
neplačano službo: postaneš kip.

Takrat iz zvonikovih lin zvon zadoni.
Divje udari bron in glas se zagrize z zobmi
v grlo sirene. V živ klopčič zvita
glasova se slepo trgata in besnita.

Golobi spet prhnejo v peno sončnega
prekriža se starka, oleander zbeži z dvorišča,
Marija s svetniki na hitro posreba juho,
pred pragom od trušča še kamen zastoka suho.

5

Ni daleč do reke. Tam žejna gladina
nič noče vedeti, kaj je to zgodovina,
kaj prezent in pluskvamperfekt. V brazde njene
kmalu usahne glas zvona in glas sirene.

Nad reko, ki leno drsi vzdolž bregov,
veter posreba še zadnje kaplje glasov.

Ti pa zaviješ mimo poslednjih
Obstaneš za hip. Dvigneš roko s pištolo
in se spet — sam ne veš zakaj — ne ustreliš.

PREŠTETO ZLOŽENO

Ponoči je vse preketo,
vse zloženo,
vse varno spravljeno.
Še mesto je na svojem mestu.

Potem pa znenada,
ob štirih in dvajset minut,
oddaljena sončna zvezda
pomoči svoj zlati prst
v modrikasto jutro.

Tako se hiša zbudi —
z zvokom skodelic za kavo
in z jokom otroka.

Nič ni več preketo,
nič ni zloženo,
še mesta ni več
na svojem mestu.

Rekel bi komu Dobro jutro,
pa že spet vsi preštevajo,
že spet vsi zlagajo
svoje drobne vsakdanjosti
z gluhonemimi gibi rok.

KANARČKOVI ŠKORNJI

Iz sveta drobnih vsakdanjosti
Dober dan gospa
težko pobegneš v globlji svet
Kako ste kaj

Vse se nekako oprime tvoje duše:
dvorišče z listki trpotca,
skupni hodnik z OSLOM in KOZO na steni,
cestni prah s pelinom ob plotu
in vonj po železniških pragovih.
Ni čudno, če si ob tem želiš prilastiti
še tisto, kar je že tvoja last.
In če se ne motim,
bi ti še kanarčku obula škornje,
da ne bi mogel vzleteti.

Dober dan gospa
kako ste kaj
Hvala dobro.

PRELUDIJ

Nemo strmijo vame podobe s sten.
Gotovo si tudi one mislijo svoje,
ker je pač jesen
in je dolgčas
in ker pod nami debela soseda
stare arije poje.

Zunaj je sivo, kot bi razsuli pepel
iz ugasle peči.
Nebo je zabuhlo kot trebuh
utopljenca.
(Morda zanj zvoni,
v cerkvi pa molijo, kot je navada
pri starih, pobožnih ženicah,
s pomočjo rožnega venca
»za duše v vicah«).

Plamen liže polena v peči,
suha svetloba okna žge.
In mrtve muhe ležijo med
Šestnajst jih je.
(Sicer pa je vsakega življenja
enkrat konec — tudi mušjega).
Hvala lepa za tako smrt:
gledaš na prosto, pa si vendar zaprt.

Čudno.
Nisem še slišal, da bi staro steklo
kdajkoli karkoli reklo.
Pa vendar to stara šara
govori, kadar hodim ob steni,
kjer stoji
naša omara.

Sicer pa so to dolgočasne povesti.
(Pa tudi to ni zabavno,
da bo spet dež
in bodo luže na cesti.
Saj sploh ni več lepega dneva).

Joj, naša soseda še vedno prepeva,
v glavi mi naša soseda prepeva
stare arije.
In ker je dolgčas
in ker je pač jesen,
nemo strmijo vame podobe s sten.

LADJA NA KATERI MENE NE BO

S poti po Madžarski

1

Jesenski Heviz je zapuščen.
Le to in tam še kdo nastavlja
krmežljavemu soncu
svoje revmatične rôke.

Iz vode, ki jo nekje v globinah
greje zemeljski ogenj,
se dviga siva meglica.

V parku mačka
prečka potko,
črn ptič prhne v nebo,
oblak se nakremži.
Kažipot kaže
nikamor.

2

Rada bi našla čardo
s pravo ribjo juho,
s pravimi ciganskimi violinami,
s pravim tokajcem,
s pravo patino
nečesa, kar je preveč minljivo,
da bi bilo lahko res.

Za to trenutek sreče
si rad zlomim jezik
z madžarskim
koszönöm szepem

3

Midva sva danes
kakor dva prsta soseda:
prepletena, odvisna, nespametna.
Jaz: Kazalec tvoje poti,
ti: sredinec moje pozornosti.
Ti: kazalec mojega smisla,
jaz: sredinec tvoje sreče.

Če ne bi bilo palca,
ki se prerine med naju,
kdo bi kazal figo
temu življenju!?

4

Ruski šampanjec
v široki francoski postelji
v madžarskem hotelu.

A za naju so vsenaokrog
same španske vasi.

5

Tisti večer ob Balatonu
in tvoj glavobol
in nezakurjena soba,
polna jesenskih hroščev,
in nedoživeto kramljanje
s Cirilom,
medtem ko je Metod
menda v Rimu.

6

Ne zameri mi tega vprašanja,
ljuba moja:
na kaj to spominja
tista drobna madžarska paprika,
ki sva jo kupila
v Keszthelyju?

Saj veš, najprej je sladka,
dokler je sveža, potem pa huda,
ko mine čas.

7

Ko drsi sonce
za strehe Tihanyja,
postajajo stvari brezimne.
Takrat samo slutiš
plivkanje vode
na robu jezera,
drstenje rib med trstičjem,
zorenje zadnjih robid
na trnovem grmu
in oddaljen grugru
madžarskih golobov
s paprikastimi kljuni.

Če bi me pogrešala,
bi me že našla,
bi me že našla,
če bi me pogrešala.

8

To je trajekt, ki vozi samo
do srede jezera.
Tam se ustavi za vselej,
da hrepenita po njem
levi in desni breg.

To je trajekt, ki vozi samo
do srede časa.
Midva stojiva na njem,
objeta
in vsak na drugem bregu.

9

Tu, kjer so daljave ravne,
da se nebo naslanja na polja,
še enkrat zatisni oči pred tistim,
kar bi rada videla,
zamolči tisto,
kar bi rada rekla,
odmakni roko pred tistim,
kar bi rada objela.

Tako boš ostala dolgo ponosna
in gola in sama.

10

Na spomeniku osvoboditeljem
ljudje kakor mravlje
s fotografskimi aparati.

Malo niže ob potki
v zarasli strmini
lupine jajca in masten papir.

Še niže
Donava z mostovi
iz sanj in betona
in z ladjo, na kateri
mene ne bo.

VISOKO V HRIBU

Samostan Preobraženski, Bolgarija

Visoko v hribu med brajdami
je cerkev našla svoj mir.
Kot mračna ladja iz preteklosti
je priplula v zgodnji večer.

Znotraj molčijo črni svetniki
v ikonah. Kadilo in čas
sta se zalezla med stene.
S pritlikavih sveč
kapljajo na zlate okvire
solze voščene.

V kotu kleči bog — kapitan.

Ostal je sam s svojo brado
in s svojo barko.
Skoz vežo gleda,
kako je grozdje sladko
med brajde zvabilo
njegovo sveto posadko.

BESEDA ODIDE NA POT

BESEDA

Beseda odide na pot
iz ust v usta,
iz ušesa na jezik pa spet v uho.
Dolgo, predolgo hodi tako.

In zrase ji brada do tal
in pogled ji postaja
čedalje bolj prazen
in izgubljen.
Nekega dne zaide v uho
le njena scefrana obleka.
A kje je pomen?

Imeti pomen ali ne,
to je vprašanje,
ki si ga beseda sama
nikdar ne zastavi.
Tudi brez njega
ji je lepo
v marsikateri glavi.

Tudi brez njega odhaja na pot
iz ust v usta, iz ušesa na jezik
pa spet v uho.
Predolgo hodi beseda tako.
Hodi in nikakor ne more
postati meso.

BOSA KOBILA

Tri vogle podpirati
pometati pred lastnim pragom
biti komu kos
gledati v sosedov lonec
vihati nos.

Boriti se za oslovo senco
jesti z veliko žlico
požreti dano besedo
delati raičun brez krčmarja
pljuvati v lastno skledo.

Drugemu žagati vejo
metati polena pod noge
drugemu jamo kopati
umivati si roke
pokončno stati.

Mlatiti prazno slamo
prej priti prej mleti
mahati s praznim žakljem
zagnati krik in vik
na dveh stolih sedeti.

Imeti maslo na glavi
živeti na veliki nogi
prati umazano perilo
imeti debel krompir
in boso kobilo.

BUTALSKO UPANJE

Na podstreju pajek,
v kašči slepa
V enem kotu sobe
zvezda, v drugem križ.

Piškav oreh v košu,
v kleti prazen sod.
Prašen regrat stiska
se ob vaški plot.

V gnezdu gnilo jajce,
gos na njem sedi.
Tri dni že butalsko
upanje vali.

HVALNICA

Kako mi je dobro:
nihče me ne tepe z bičem,
nihče me s kropom ne hara,
nihče me na kol ne natika,
nihče mi ne puli nohtov,
nihče me ne suva med noge,
nihče mi ne trga jezika,
nikomur ne pride na misel,
da bi me razčetveril.

Kako mi je dobro,
vedno bolje mi je.

SKLANJATEV

Dekle
dekleta
dekletu
dekle
pri dekletu fant

MAČEK

Neko jutro v aprilu
na vrata potrka maček
in vpraša, če sem doma.
Skrhan, zaripel glas,
na bergle oprt, reče: Da.

Moram priznati, če hočem
ali če nočem. Mrka zavest
pogleda skozi režo oči
in reče nevoljno, zaspano:
Kdo me želi?

Gospod, spustite me noter,
jaz sem, vaš maček Mrnjav,
v kak kot bi se stisnil
in malo zadremal,
če vam je prav.

Nič ne pomaga, si mislim,
saj je le maček, ni vrag.
Še preden kaj rečem,
že se grozljivo nasrši
in se prerine čez prag.

Velik, mogočen maček
napolni jutro v aprilu
in mojo glavo do roba oči.
Znotraj zaprede in ostre
kremplje v zavest zasadi.

VOL

Potok, zasenčen z jelšami
in vrbami, ima hripav glas,
ko teče pod mostom
skozi zaspano vas.

»Ej, ti,« pravi tistemu,
ki ga razume, »povej,
ali naj se ustavim
ali naj tečem naprej?«

A tisti, ki ga razume,
med jelšami in vrbami skrit,
ves naveličan zamuka
in si gre žejo gasit.

RIBJA BIBLIJA

In v začetku
je bila riba
in je rekla:
bodi reka!
In bila je reka.

In ribič
je stopil k reki
in na trnek
nataknil tisto,
kar je bilo
v začetku.

CINIČNA PESEM

Vem: nekoč boš hodil
s palico po cesti,
komaj si boš upal
k trhli mizi sesti.

Karte boste vrgli,
malo pokramljali
in naposled vendar
spet pokorno vstali.

Nekaj let boš hodil
in nato prenehal
in nekdo bo zate
vprašal — in zazehal.

Karte bodo vrgli,
same črne križe,
ti pa boš pod njimi
le za meter niže.

PESNIKOVA SMRT

Meni je smrt
spogledljiva
gospa.
Ničesar
mi ne more vzeti.
Če hočem biti
vest tega sveta,
ne smem
in ne morem
umreti.
Živ sem
in mrtev
kakor voda
in kakor k amen.
Amen

USIHAM V LASTNE GLOBINE

DOČAKAL SEM JUTRO

Dočakal sem jutro prvih ptic
in zadnjih zvezd. To je čas, ko zemljo
zaščeme korenine. In trava se zlekne,
pripravljena, da prvi žarek sonca
nanjo poklekne.

Dočakal sem jutro in prvi klic
petelina. Prvo sapo vetra pod bregom.
Zdaj čutim za težkim zastorom vek,
kako je divja osamljenost lista
v gozdu smrek.

Dočakal sem jutro, ko puh meglic
sivi nad razdihanim poljem. Zdaj usiham
v lastne globine. Ne morem drugam,
saj se je v mukah dokončno rodila
grenka beseda: sam.

KOT ŽILAV GRM

Tesnoba to zaslepi v dopoldanski uri.
Med kamne usahne dan. In pot od danes
do jutri se sama od sebe skrajša.
A tista, ki jo brezumno ljubiš,
ostane nedosegljiva, ubežna
in vedno lepša in vedno slajša.

Globlje začutiš minevanje zvezd,
nespravljivost ognja in vode
in srhljivo grozo samote …

Zdi se, da célo življenje kličeš
samega sebe na drugem bregu.
Upaš, da boš ob istem času kot ocean
na dveh skrajnih koncih sveta.
Nazadnje ti kri zakrkne in postaneš
kot žilav grm s smolasto grčo
namesto srca.

PESEM

Prekleto je to, vse znova
dotipati in vse odkriti
in biti do konca potrt
in žejen
zaradi neke Marije
ali česarkoli že, kar je mogoče
pomanjšano življenje
ali povečana smrt.
Kako naj vem.

Vem samo to, da korenine
kažejo zadnjo smer. In vem,
da v hipu mine življenje
in da se nem vsak zase preseli
v sokove cvetja, v iskro neke tuje
nedomišljene misli
in v sončni prah poletja.

Zdaj pa res moram reči adijo
svoji prijetni puščobi.
Oditi moram iz prostora in dneva
v nekaj tretjega: mogoče v blišč,
ki z neke tuje reke odseva,
ali dalje do gozda izmišljenega
s polnimi krošnjami ptic —
pa spet nazaj (kakor vedno)
po isti nori poti iskanja:
skozi gozd, mimo reke,
skozi gosto toploto avgusta,
kjer sta proctor in čas
do vrha polna grenkobe,
a tudi prvih jabolk
za žejna otroška usta.

VČERAJNJI TRUBADUR

Gledam skozi trde rože
na tvojem oknu
in čutim sokove v drevesu,
ob katerem stojim,
in čutim sprehod krvi
v telesu,
(v katerem živim).

Ali pa ti
začutiš kdaj
spréhod vetra, oblakov
in to spodaj, na cesti,
sprehod mojih korakov.

Ali zaide kdaj
skozi tvoje zaprto okno
sprehod snovi
(iz oblike v obliko)
in spréhod duha
(in sence v svetlobo).

Ti nemara
ne more imeti
nikogar na svetu rada.
Morda si postala
kamen,
ki niti ne razpada.

Daj, vsaj luč utrni,
če že ne čutiš,
kako glasno krvavi
grlo slavca, ujeto med trni.

SLEP OD ROJSTVA

Že zdavnaj
je padel kamen
skozi tišino.
Zlat list svetlobe
drhti nad poljem.

In jaz se zatekam
v ograd besed
kot ptica
v svoje gnezdo,
spleteno iz senc
in ljubezni.

Moji prsti
so polni tesnobe.
Objemajo kamen,
ki je slep od rojstva
in trd od svetlobe.

POGOVOR Z DREVESOM

Drago moje drevo,
ti veliko preneseš:
pomladno plimo
v svojih žilah,
bohotno listanje
sredi poletja,
škrlatno jesensko smrt
in celo ptico,
ki poje
v tvoji krošnji, drevo,
celo ptico preneseš.

S teboj jo poslušam,
ko poje
v tvojem srcu, drevo.
Njena pesem
je tako sama
pod zrelimi cveti zvezd.
Tako sama,
da je podobna meni,
kadar s slastjo in grozo
trgam
glasove iz grla.

Ta ptica mora imeti
mrzle grozde trpljenja
okrog vratu.
Zdaj potipa
s pojočo konico
zelene dlani listov.
Zdaj kane ob deblu
kot vzdih bolečine.
Pa spet brizgne
proti vesolju,
kot da bi pesem hotela
dohiteti
izgubljeno svetlobo
preteklega dne.

Moj razvejani prijatelj,
ti si prvo uho
za to pesem.
Skupaj poslušava,
kar je tako grozljivo
in hkrati sladko,
da si moram
oblizniti ustnice
kakor martinček na soncu.

Rad bi iz vsega iztisnil kapljo,
kapljico smisla.
A trda slepota
zastira oči,
da ne vidim,
kdaj se v življenje
in pesem
zgane negibna snov.

Dobro glej, drago drevo:
zvezde odcvetajo
in kmalu bo konec nočl.
Še malo,
še čisto malo
in ptica življenja
drugam odleti.

TRENUTEK

Mogoče je samo slepilo v tem trenutku,
ki izgublja prave črke iz grla.
Mogoče je samo ljubezniv žarek
iz nekih tujih oči.

Izza vseh plotov se nasmiha pa ne veš,
kaj je to: rumen regratov cvet ali poljub
ukraden med bilkami.

Sploh ne veš, kaj bi rekel, ko žive barva
preplavljajo molk.
Ti samo slutiš,
da boš čakal, raztopljen
v svetlobi, ki ji ne veš imena.

Najbrž je to trenutek, ki je že mimo,
ti pa čakaš nanj nestrpno in dolgo —
dokler sonce zvečer ne obvisi
kakor mrzel fazan lovcu za pasom.

SMISEL

Poišči me, če hočeš.
Zdaj sem oblečen v skorjo drevesa,
ki raste v obe smeri.
Zalezem se tudi v koruzni storž
in si v brado pripovedujem
šale na svoj račun.

Pohiti, sicer ti pobegnem
v sredico vode
ali kot ptica prhnem mimo.

Nobena pot ni predolga.
Samo še korak
pa me mogoče ujameš.
Pridi, saj ti pravim,
da ni daleč do jase, kjer s koreninami
dražim črno kožo zemlje.

Glej — to sem, samo še roko iztegni!
In ne smelt se zgroziti,
ko me zares odkriješ.
Veš, prhek sem, ne posebno lep
in dišim po krvi vseh stvari.

Poišči me že,
če hočeš. Ime mi je Smisel
in tudi v tebi utripam.

LEPEGA DNE

Dozorela misel je temnejša
od teme. Posuši se kot list.
Lepega dne odpade. Na njenem mestu
zraste zavist.

Obupan še z golo roko
seže v žerjavico
in jo med prsti pogasiš.
Šele proti jutru
s toplim pepelom na licu
in z mislijo sladko zaspiš.

In spet se vse izravna:
mojster ti uglasi klavir,
oko se v očesu prepozna,
zdravnik ti poravna kost,
bridka misel se osladka.

POPOTNIKI

ČAKANJE

Vsi smo zbrani
na tem prizorišču, vsi:
bralci kamenja tisočletnega,
krotilci ognja zagonetnega,
pastirji molka,
razlagalci kadila,
brezhrbteničniki,
pokončneži,
kruljava strašila.

Vsi imamo le pol užitka,
pol sle, pol vsega zlega,
zlo, srd, seč, žolč, bes
in to in tam deteljico
iz štirih peres.

Tam daleč se boči
prostranstvo neba, po katerem
tavajo blede podobe,
porojene v časovnem zrcalu.
Tu blizu pa bo kmalu
blišč in pok, dim in krik
in glava na tnalu.

VOLK

Volk beži preko snežine.
Tisoč nog pod njim.
Daleč ostal je ogenj.
Daleč ostal je dim.

V grlu utripa
V srcu utripa molk.
Na beli ledeni plošči
rane si liže volk.

Volk samotar, volk človek,
volk misel in volk spomin.
Okoli srca ledenijo
letnice bolečin.

Z BRIDKIM REZILOM

Z bridkim rezilom
sem si v sanjah
sekal prste. Členek
za členkom.

In nič bolečine. Nič krvi.
Sam sanj ski vosek
do zapestja, ki skeli.

Kako naj zdaj brez rok
zadavim
zobato sanjsko pošast
v sebi?

Ne vem, ali vsi sanjamo
iste sanje,
ali pa je vsenaokrog
res vedno več zveri
iz sanj, mesa in krvi?!

BALADICA

Ko se zmrači, prijezdi kot vitez
v čudno zakladnico sna.
Z njo, ki jo ljubi, do jutra
niza ogrlico
iz biserov in zlata.

Zjutraj odjezdi čez trg
in čez most. Proti severu odhiti.
Na poti ga srepo sonce
vsako jutro na novo
kot mrzlo bilko pokosi.

DREVO OB PROGI

Samo tiha postaja s sajastim prtom puščobe
in tiri, oblizani od jutra in mrzlih trav.

Pozabljena rokavica na klopi je kakor živa.
Pričakuješ, da ti pomaha v pozdrav.

Zunaj iz kamna raste v krmežljavo višino
nekaj, kar je najbrž drevo.

Eno tistih čudnih dreves,
ki korenine tudi v spomin poženo.

SKICA

Kamor pogledaš,
samo bela stena.
Visoko pri bradi
tvoja kolena.

Pogled uprt v tla,
ostrejši od britve.

Čas brez rok,
dan brez molitve.
Dan brez ptice.
Dan brez rože.

Svetu na milost
in nemilost
izročena
notranja stran koe.

NEKDO TRKA

Somrak je v sobi in plamen
pleše po steni.
Zunaj se noč raztaplja
v sivi dež jeseni.

Nekdo trka.
Nekdo trka na okno.

Soba počasi postaja polje,
polno zrelega žita.
Skozi srce zdivjajo
rdeča konjska kopita.

Nekdo trka.
Nekdo trka na okno.

Žito zavalovi in pljusne
v nebo svoje zlate pene.
Oči se mrzlo zazro v ugasle, mrtve stene.

Nekdo trka.
Nekdo še vedno trka
na okno.

STRAH

Mrzla tišina vzhaja
izza goré.
Moledujoče ližejo veter
zeleni jeziki trave.
In strah ima v ustih
strme zobe.

Naj samo droben
kovanec glasu
zažvenketa,
da ga posrka uho
slepe ptice.

Molk,
ne sme biti vezan
v svinčene platnice.

Čez pusto polje
moledujoče
ližejo veter
zeleni jeziki trave.

Človeku (sosedu)
začenja rasti
črn pelin iz glave.

POPOTNIKI

V očeh je ugasnil ogenj,
telo so prekrile kraste.
S suhimi prsti
tipamo, kako nam iz čela
grenko grmičje raste.

Iskali smo pot čez reko
v tišini večerni.
Lahko bi bili lahkoživi,
pa smo bili poslušni
in lahkoverni.

Zgrešili smo célo reko,
ko smo iskali plitvino.
Vse kaže tako, da ne bomo
nikoli prišli
v obljubljeno domovino.

TUDI TI

Tudi ti nekoč boš jaz,
ti, ki si še skrit v neznanem.
Pride ura, ko bo čas,
da od trhle mize vstanem
in da grem nazaj v neznano
in da spremenim obraz,
da ne bo sledu za mano
in da ti postaneš jaz.

OBISK EX-MOŽA

Prišel je
dober dan – je rekel
rozgledal se je
se nasmehnil ironično
in šel ven brez besede
na mizo položil je list:
»Vidim, dobro ti je brez mene.«

gledam sem
gledam tja
nikjer nič
nikjer nihče
Samo jaz
     stojim
     v središču prostora
     edini
a ZAKAJ?

Kje?
  Tu
  tam
  povsod
  nikjer
Kdaj?
  Zdaj
  potem
  zmeraj
  nikdar
Zakaj?
  Za to
  za ono
  za vse
  za nič
Kako?
  Tako
  drugače
  vsekakor
  nikakor

In naprej?
  Kakor
           hočete

   Ljudje ki govorijo
   različne materine jezike
   se razlikujejo se
   samo
   ko govorijo
   ker so njihove geste
           izrazi na licih
           občutki
           enaki
kakor če bi govorili brez besed
morda
     bi jih razumeli
     vedno

Odšel bi
a potem se moraš vrniti

če se vrnem
moram tukaj ostati?

ne
lahko spet odideš

a kam
da se ne bi vrnil?

pojdi
in skrij se
da te nihče ne bo našel

KRIK

krik
prerezal je nebo
okrog je bila
globoka temina
nič se ni zganilo
samo nov krik
in na mah
se je na nebu pojavila
plameneča zvezda

TAZE HABER IZ PROKLETE AVLIJE*

Prokletu Avliju
Prokletstva još gone
Misli mi glancaju njene
Toponimske bonbone
Pistom Tvoga traga
Ptice mi u nebo lete
Cjelovitost svoju
Zaštitnu mrežu plete
A kada iznenada
Pukne kao grom
To nas crninom razvlači
Balkanski sindrom
Nove pjesničke pećurke
Gurkam uvis k Tebi
Da od poniženja
Presvisnule ne bi
Teška nas stoljeća
Davninama vuku
Misli oteščale
Rone u dubine
Sunce tek nakratko
Ponekad prosine
Ja sam onaj koji pjeva
I tamo gdje pjesme nema
Sa Tvojim sam djelom
Raskošan kao duša bosanska
Duhovno impotentne face
Bockam kao umišljene znalce
Cvatem od sreće
Tvojim stilom taknut
Pročistači duha malo rade
Oni rađe meze svađe
Pa posvađanu budućnost grade
Gluposti Proklete Avlije
Drsko uzimaju danak
Za svoj nemili opstanak
Tamo gdje pamet drijema
Sreće cjelovite nema

SILAZAK KAO USPON**

Silazim sa scene
Ostaje riječ i vrijeme
Ostaje scena otvorena
Čistu magiju
Pečatima lucidnosti
Tvorit će drugi
Sve bljeđim tragom
Rumeni jauk bježi
Sve rjeđe samoćom
Ispija ushićen
Svoj koktel od sna
Pokljucala ga arhiva
Mir mu otimaju
Satkani od nemoći
Inatom osiljeni
Mućak nomeni
Pozitivni zvuci
Pište u ruci
Nježnim notama
Blaže tjeskobu
Sjaj suza kapa
U napuhano čekanje
Kada samoća zamiriše
Smijulji se u polju duše
Novo svitanje
Novi silazak i uspon

* Na natečaju za najboljšo pesem, ki ga je Hrvaško književno društvo Napredak razpisalo ob stoletnici rojstva in 50-letnici Nobelove nagarade Ivu Andriču je dobila prvo nagrado v katergoriji Andrićevo delo pesem »Taze haber iz Proklete avlije« Rajka Glibe

** Na međunarodnem natečaju za najboljšo pesem revije »Buktinja« (Negotin) je od prijavljenih 682 pesnikov s po eno pesem prejela drugo nagrado pjesem Rajka Gliba »Silazak kao uspon«. Prva številka revije »Buktinja« v letu 2012 je bila predstavljena v Negotinu konec marca 2012. Pesem čaka na objavo v pesniški zbirki Rajka Glibe »Darodavke«.

Moja starost zaboravila mu je prezime. Nije on kriv što sam ja senilan. Fino je odgojen čovjek jer u mom slučaju svaki put ono senilan zamijeni eufemizmom dekoncentriran i malo dekoncentriran. Tu smo. Slabo gađam slova. Na tipkovnici izbjegavam SMS. Opaža on to i -šuti. Majstorija je loviti trenutke šutnje i biti uspješan u lovu. Tu se moj prijatelj Fabos očituje kao uspješnik. Uletio je on u moju duhovnu kuću kao drag Božji dar. Uletio je u pravom trenutku jer su mi se prijatelji pogubili, a još ne izgubljenima sam sve teže podnošljiv teret pa me zaobilaze… Pročitali te i sada te zaobilaze... Znači zaobilaze te i oni koji još jedva mogu kako tako da hodaju? Sažaljivo mi reče pokretima lica i usana. Pogledom me šutke pita što činim da smanjim tu svoju i njihovu sramotu i bruku.? Ne baš puno, prika moj. Teško podnosim poniženja ma otkuda ona dolazila.

Zvoni, jarane! Zvoni nam stalno i na sve strane. Samo jedno zvono telepatski svaki put pogodim, Ponosim se što dobro pogađam čim iz slušalice začujem "tu sam".Rekoše mi nakon prvog dodira kako sam tim dodirom u dotu dobio jednog brdskog svata. Šuška se okolo da je psihopata. Kako god se uzme njega sunce grije. Mafijaški zakon još ga dodirnuo nije. Oholost se njegova ohladila, a oni joj još u vis dižu krila. Kako god da se uzme čim sam u polju njegovog glasa sretnijeg čovjeka na svijetu nema. Jesi li me ti tolič zvao? Što ti znači to tvoje tolič? To ti kod narodnih naratora znači ono što nama propisuju kao književno malo prije. Ono tolič je praktičnije, traži manje izgovorne energije. Ma, nelogičnosti vriju na sve strane. Našim jezikoslovnim sveznalicama ono što je praktičnije i logičnije ne paše pa ga nogirali iz rječnika.

Reci mi što sad mudrijaš? Kako to misliš? Sve mi se čini kako mudrijaš nešto tamo-amo pa nikamo; gori -doli, a jadaš mi se kako te ćela boli. Riječi su, čovječe, kao ljudi. Dotakneš ih. Sklope se u pet-šest sintagmi koje te novinom iznenade....? I što?. Pobjegoše u narod s novim imidžom. Ne hvale se kako su novokovanice. Zapravo, mnoge kovanice meni ne pašu jer ih kuju dunđeri. Slabi su to kovači. Prokletstvo je što svaki od njih umišlja sebi kako je baš on amaha kovač.

Glazbom me nepozvan časti Tu sam. Mene nema tko da žali/ što mi tuga sruši dom/ Gore-dolje, tamo-amo da se vratim nemam kom. Tu sam, imitiram ga. Nije to ništa, upada, samo mali kvar u karakteru. Kako si? Jedan gladan osmijeh svoj alpari traži. Zar u meni? Gdje stigne!

Svako vrijeme imalo je svoje škrabatore, narod kaže dunđere. Pojam talent u pisanju sve rjeđe se čuje kao da ga nema I kao da nikome ne treba. Netalentirano pisanje zamara i navlači na sebe auru odbojnosti prije nego što smo ga i zagrizli.

* Elektronski časopis za umetnost i društvena pitanja Afirmator iz Beograda raspisao je konkurs za izbor najbolje kratke priče. Među pristiglih više od 200 kratkih priča ugledni prosudbeni žiri odabrao je tri najbolje priče među kojima je priča »Tu sam« književnika Rajka Glibe.

Stanislaw Jerzy Lec

Nr. 1
Es ist nie zu spät sagte der Dieb und stahl ihm die Uhr.
Kaltnadel-Radierung

Nr. 2
Woher Mut nehmen? Die Mutigen geben ihn nicht her.
Kaltnadel-Radierung koloriert

Nr. 3
Nun bist du mit dem Kopf durch die Wand. Und was wirst du in der Nachbarzelle tun?
Kaltnadel-Radierung koloriert

Nr. 4
Lernt Sprachen. Auch die nicht vorhandenen.
Kaltnadel-Radierung koloriert

Nr. 5
Aus der Erfahrung eines Jägers: Die Großen trifft man schwerer als die Kleinen.
Tusche, Farbstift

Nr. 6
Um an die Quelle zu kommen, muss man gegen den Strom schwimmen.
Tusche, Farbstift

Nr. 7
Ich bin schön, ich bin stark, ich bin weise, ich bin gut. Und ich habe das alles selbst entdeckt.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr.8
Die Uhr schlägt. Alle.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 9
Was ist Chaos? Es ist jene Ordnung, die man bei der Erschaffung der Welt zerstört hat.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 10
Wie viele letzte Worte kämpfen um den ersten Platz?
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Ebner-Eschenbach

Nr. 11
Der Gescheite gibt nach! Ein unsterbliches Wort. Es begründet die Weltherrschaft der Dummheit.
Aquarell, Tusche, Farbstift

Nr. 12
Die stillstehende Uhr, die täglich zweimal die richtige Zeit angezeigt hat, blickt nach Jahren auf eine lange Reihe von Erfolgen zurück.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 13
Als eine Frau lesen lernte, trat die Frauenfrage in die Welt.
Kaltnadel-Radierung koloriert

Jean Paul

Nr. 14
An anderen liebt man Vollkommenheit, an sich sich.
Kaltnadel-Radierung koloriert

Karl Kraus

Nr. 15
Man kann eine Frau nicht hoch genug überschätzen.
Kaltnadel-Radierung koloriert

Zarko Petan

Nr. 16
Der Schriftsteller schreibt sein ganzes Leben an seinem Testament.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 17
Der Zahn der Zeit nagt immer zuerst an den Zähnen.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 18
Der Verstand ist begrenzt, nur die Dummheit grenzenlos.
Collage, Tusche

Nr. 19
Um höher zu kommen, geht manch einer in die Knie.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 20
Die Welt ist das Plagiat der Hölle.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Nr. 21
Augen sind gewöhnlich ein Vergrößerungsglas für fremde Fehler.
Collage, Bleistift

Nr. 22
Es war Liebe auf den ersten Blick. Nach der Hochzeit stellten beide fest, dass er kurz- und sie weitsichtig war.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Elazar Benyoetz

Nr. 23
Die Jugend hat das Feuer, das Alter das Licht.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

Jürgen Wilbert

Nr. 24
Je weitgereister der Mensch, desto betretener die Umwelt.
Kaltnadel-Radierung koloriert

Der Aphorismus an sich

Nr. 25
Die Brille eines Aphoristikers.
Collage, Gouache, Tusche, Farbstift

BILA JEDNOM JEDNA LJUBIČASTA BOJA

Bila jednom jedna ljubičasta boja. Na paleti svih boja imala je svoje uredno označeno mjesto: na kraju reda, odmah poslije modre, i prije bezbojnoga nestajanja. S ljubičastom se završavala spektralna paleta. Ali ljubičasta nije voljela da joj mjesto bude uvijek na istomu mjestu. Niti joj se sviđalo da vazda bude samo ljubičasta.

Ostale su boje bile zadovoljne sobom, i nisu razmišljale da bi trebale biti negdje drugdje, i nešto drugo. No ljubičasta bijaše iznimka. Jer bila je sedma. Naginjala se preko ruba palete. Istezala je zadnje pero lepeze. Drugim riječima, smatrala je nepravdom što je samo ljubičasta.

»Nitko me nije pitao želim li biti samo to,« rogoborila je. »Želim li uopće biti to. Da su me pitali, možda bih izabrala neku drugu boju. Odnosno, barem još dvije, tri. Dosadi biti uvijek jedno te isto.«

I ljubičasta stade smišljati kako da udovolji svojoj želji. Stade se vrpoljiti, osvrtati, nakašljavati se, kojekuda vižliti. Onda utanji glas i pozove modru susjedu::

»Hej, sestro, kako bi bilo da mi posudiš malo od te tvoje boje? Ja bih ti zauzvrat dala malo od moje.«

»Ne mogu, sestrice,« odgovorila je modra. »Takva sam, kakva sam. Niti mogu od sebe uzeti, niti sebi dodati.«

»Ti zbilja nemaš mašte!« prezrivo je otpuhnula ljubičasta. Onda se obratila zelenoj. Zelena joj je odgovorila poprilično isto što i modra.

»Avaj!« uzdisala je ljubičasta, ritajući se na svojemu zakonitu mjestu. »Sve ste iste, vas šest - robujete nepravdi, koju je smislio neki sljepac, koji je znao brojiti samo do sedam. Ali ja ću dokazati da se može kako se ne može. Vi mi za to ne trebate.«

Uvrijeđena zbog nepodrške, ona se uvuče u sebe, stade sebe iznutra opipavati, grušati se, rijediti se, titrati, ubrzavati se, usporavati, zagrizati svoj rep. Ljubičasto se uznemiri, uzmuti, poče drhtati kao preljubnica, uhvaćena na djelu. Zaroni u sebe, i izroni s jednom sivkasto-srebrnastom pulsirajućom mrljom; ponudi ju na ogled i otkup.

Mrlja je nalikovala na otpalo krilo školjke, koje se svakoga časa iskrilo i trnulo, već prema kretnji svjetlosti. No tražiteljica se s tim ne zadovolji.

»Nedovoljno,« izjavi strogo. »Znam ja da ti imaš u sebi još kojekakvih zarobljenih boja! Na sunce s njima!«

Potom budu ponuđene zelenkasta, tirkizna, i plava. Počeše se prelijevati jedna u drugu, plesno, vrlo vijoglavo.

»Gle, gle,« govoraše istjerivačica boja. »Tko bi rekao čega sve nema u ljubičastoj!«

Onda se pojavi purpur, daleki jorgovan, utonuli ruj; tamno se zazlati, ružičasto se postidi, crveno se zajapuri, i uskoro se raširi lepeza boja, poput paunova repa. Repu nije padalo na um da se zaustavi, dok ne sačini pun krug, i opet krug u krugu, i opet u krugu krug.

»Gle, gle!« nastavljala je istjerivačica, sad već razdragana. »Kakvo bogatstvo, kakva raskoš! Priređujem izložbu same sebe! Pozvat ću svojih šest drvenih sestara, pozvat ću dugu, pozvat ću sunce i mjesec! A da nisam bila uporna...«

Prebirala je po bojama, kao po haljinama. Sve su bile svila i baršun. Sve svečane, svadbene, jedine prave. Presvlačila se, oblačila se, svlačila se. Plesno, vrlo vijoglavo.

Svaka od boja pojavljivala se u pratnji svojega zvuka. Bilo je tu zvukova harfe, gonga, zvona, bubnja. I naposljetku, frule. Svakomu se zvuku odazivalo po jedno počelo - zemlja, voda, vatra, zrak, eter. Svakomu počelu po jedno osjetilo s pripadnim osjetom - njuh, okus, vid, dodir, sluh. Prilazili su i slagali se u piramidu, u trokut, čiji se vrh, tanka ljubičasta frula, dimio u šutnju.

»Vidiš li,« govorila je ushićeno. »A htjela si ići svijetom kao neotkopano blago! Kao neotvoreno pismo! Kao udovica muža, kojega nisi ni upoznala!«

»Da, da. Imala si pravo. Hvala ti. Ni sama nisam znala što se u meni krije.«

»Ali ja sam znala. Zato sam se i pobunila...«

»Da, da. Dobro si učinila.«

»Moja je pobuna željela slobodu za tebe...«

»Da, da. Hvala ti u moje ime.«

Ljubičasta se u jednomu času trgnula.

»Čekaj! S kim zapravo razgovaram?«

»Sa mnom,« odgovori ljubičasta.

I onda zatraži od ljubičaste ono isto, što je ljubičasta tražila i dobila od nje: da ne bude samo ljubičasta: da bude sve boje.

Kad jesi što jesi, onda sve jesi, kažu na ljubičastomu Istoku.

DIVNI STRANAC, knjiga 1

NEKOČ JE ŽIVELA VIJOLIČNA BARVA

Nekoč je živela vijolična barva. Na paleti vseh barv je imela svoje natančno označeno mesto: na koncu vrste, takoj po modri in pred brezbarvnim izginjanjem. Z vijolično se je končevala spektralna paleta. A vijolična ni imela rada, da je bilo njeno mesto vedno enako. Niti ji ni bilo všeč, da je bila kar naprej vijoličasta.

Druge barve so bile zadovoljne s seboj in niso razmišljale, naj bi bile kje druge in nekaj drugega. A vijolična je bila izjema. Ker je bila sedma. Nagibala se je čez rob palete. Stegovala je zadnje pero pahljače. Z drugimi besedami – menila je, da ni pravično, da je samo vijoličasta.

»Nihče me ni vprašal, če želim biti samo to,« se je upirala. »Sploh želim biti to. Če bi me vprašali, bi mora izbrala neko drugo barvo. Ali pa vsaj dve, tri. Dolgočasno je biti vedno eno in isto.«

In vijoličasta je pričela razmišljati, kako bi zadovoljila svojo željo. Postala je nemirna, ozirala se je, kašljala, se zvijati sem in tja. Potem je utišala glas in vprašala modro sosedo:

»Hej, sestra, kaj bi bilo, če bi mi posodila malo od svoje barve? V zameno bi ti dala malo od svoje.«

»Ne morem, sestrica,« je odgovorila modra. »Takšna sem, kakršna sem. Ne morem niti od sebe vzeti niti si dodati.«

»Ti resnično nimaš domišljije!« je pihnila prezirljivo vijolična. Potem je nagovorila zeleno. Zelena ji je odgovorila približno enako kot modra.

»Joj!« je vzdihovala vijolična in ritala na svojem zakonitem mestu. »Vse ste enake, vseh šest – ste sužnje krivde, ki si jo je izmislil nek slepec, ki je znal šteti samo do sedem. A jaz bom dokazala, da je lahko tako, kot ni mogoče. Ve mi za to niste potrebne.«

Bila je užaljena, ker je niso podprle, in se je potegnila vase, začela se je od znotraj otipavati, se strjevati, redčiti, tresti, pospeševati, upočasnjevati, gristi svoj rep. Vijolična se je vznemirila, skalila, začela je drhteti kot prešuštnica, ki so jo zalotili pri dejanju. Potopila se je vase in izplavala v nekem sivkasto-srebrnim utripajočim madežem. Ponudila ga je na ogled in odkup.

Madež je bil podoben odpadlemu krilu školjke, ki je vsake toliko iskrilo in ugašalo po kretnjah svetlobe. A iskalka se s tem ni zadovoljila.

»Nezadostno!« je izjavila strogo. »Vem, da so v tebi še marsikatere ujete barve! Na sonce z njimi!«

Potem je ponudila zelenkasto, turkizno in modro. Pričele so se prelivati ena v drugo, plešoče, zelo vijeglavo.

»Glej, glej,« je govorila izganjalka barv. »Kdo bi rekel, kaj vse je v vijoličasti!«

Potem se je pojavila škrlat, daljni bezeg, utopljeni ruj; temno se je zazlatil, se rožnato posramoval, rdeče je zažarelo in kmalu se razširi paleta barv kakor pavov rep. Rep niti pomislil ni, da bi se zaustavil, dokler ni napravil poln krog. In spet krog v krogu in spet krog v krogu.

»Glej, glej!« je nadaljevala izganjalka, zdaj že razigrana. »Kakšno bogastvo, kakšno razkošje! Prirejam razstavo same sebe! Povabila bom svojih šest lesenih sester, povabila bom mavrico, povabila bom sonce in mesec! Če ne bi bila tako trmasta …«

Prebirala je med barvami kot med oblekami. Vse so bile svila in žamet. Vse praznične, svatbene, edine prave. Preoblačila se je, oblačila, slačila. Plešoče, zelo vijeglavo.

Vsaka od barv se je pojavljala v spremstvu svojega zvoka. Bilo je zvokov harfe, gonga, zvona, bobna. In na koncu frule. Vsakemu zvoku se je oglašalo po eno počelo – zemlja, voda, ogenj, zrak, eter. Vsakemu zvoku se je oglašalo po po eno počelo, po eno čutilo s pripadajočim čutom – vonj, okus, vid, otip, sluh. Prihajali so in se zlagali v piramido, v trikotnik, katerega vrh, tenka vijolična frula, se je dimil v tišino.

»Ali vidiš,« je govorila vzhičeno. »In ti si hotela iti po svetu kot neodkrit zaklad! Kot neodprto pismo! Kot vdova moža, ki ga nisi spoznala!«

»Ja, ja. Imela si prav. Hvala ti. Niti sama nisem vedela, kaj se skriva v meni.«

»Vendar sem vedela. Zato sem se tudi uprla …«

»Ja, ja. Dobro si napravila.«

»Moj upor je želel svobodo za tebe …«

»Ja, ja. Hvala ti v mojem imenu.«

Vijolična se je v na lepem zdrznila:

»Čakaj! S kom se pravzaprav pogovarjam?«

»Z menoj,« ji je odgovorila vijolična.

In je zahtevala od vijolične tisto, kar je vijolična zahtevala in dobila od nje: da ni samo vijolična, da je bila vse barve.

Ko si to, kar si, potem si vse, pravijo na vijoličnem Vzhodu.

ČUDOVITI TUJEC, knjiga 1

ŽENA

– Oči su ti otvorene, obamro si – primijetio je Učenik.

– Ti jednostavno ne razumiješ, reče Učitelj.

Ali njegova nastojanja nisu ostala bez rezultata. Uspjelo mu je od sjetnog Učitelja izmamiti tu neobičnu riječ – žena.

– Je li žena kao mi?

Učitelj je šutio.

– Reci mi.

– Da.

– Sasvim?

– Ne.

– Godinama si me učio o drveću, pticama, oblacima... O ženi nikad. Zašto?

Učitelj ne odgovori.

Sutradan, u zoru, nedaleko od kolibe zateče neodjevenog Učitelja pod osamljenom krošnjom. U ruci je držao neki crtež.

Biće koliko slično toliko i različito od njih. Svidjelo mu se mada ni sam nije znao zašto.

Uze mu crtež.

– Je li ovo žena?

Učitelj kimne oznojenom glavom.

A učenik s crtežom u ruci pođe tražiti ženu.

RASKRINKANI BOGOVI

– Veliki To–Nolane, možeš li me udostojiti svoga prisustva?

– Zašto si došao, vraču?

– Stvar je ozbiljna i tiče se bogova...

– Da im se nije šta dogodilo?!

– Ustvari...

– Zašto oklijevaš? Govori!

Prvi Bijeli bog je posegnuo za vrč mokanske vatrene vode. Kad vidje da je prazan, razbi ga o pod. Zatim je, teturajući, pjevao neku veselu pjesmicu. A onda je – povratio!

– Je l' to sve? – upita vrača iznenađeni poglavica.

– Da nastavim?

– Šta čekaš!

Drugi bijeli bog je udisao dim.

Onda se popeo na žrtvenik i poletio. Pri padu je razbio nos. Potekla je krv!

Poglavica se zagleda u svoju ratničku sjekiru.

– Ima još... – reče vrač.

– Nastavi!

Treći bijeli bog je vodio ljubav s dvije Mokanke. Potom je izišao iz najveće kolibe u selu. Onda je čučnuo iza najbližeg žbuna. Tu je – srao!

Gledajući u obezglavljene leševe lažnih bogova poglavica upita vrača:

– Šta ćemo reć' ostalima? Kako da opravdamo ovo bogoubojstvo?

– Reći ćemo da su otišli i, dok se ne vrate, nas dvojicu postavili za svoje zamjenike!

OTVORIŠE SE NEBESA

Prodoran zvuk razlijegao se dolinom.

Plameno nebo se porađalo.

Božanske kočije su se lagano spuštale na ogromni osunčani plato.

Odbor za doček su činila njih dvojica, odjeveni u blagdanske odore, očiju uprtih u tirkiznu kuglu koja se upravo spajala s tlom.

Potrčali su s krvavim bakljama u rukama, psalmima na usnama i smaragdnim cvjetovima na grudima.

Vrata na kočijama se polagano otvoriše. Njih dvojica kleknuše pred izašlim bogom. (Zar samo jedan? Kog vraga nosi taj idiotski metalni oklop?!)

Iznenada baciše se bogu u noge i ovaj lupi glavom o tlo. Jedan dograbi već pripremljenu toljagu i njome tresnu glavu božju. Iz nje izletješe – vijci!

Oni najednom pobjesniše. Šutali su nogama mrsku trupinu. Ali to je samo njima moglo naškoditi. Tko je to mogao pretpostaviti?

Nakon svega toga legli su na zemlju i plakali od muke i – gladi. Zaboravili su odnijeti željezariju u Kosturnicu bogova.

Jadni bogožderi.

KOLEKCIONARI

– Haj, Ao!

– Haj, Ue!

– Ima li šta novo?

– Ma kakvi! Već mi je dozlogrdilo ovo svakodnevno patroliranje nad Zemljom.

– I meni.

– Za sedamdeset devet dana istječe mi ugovor.

– A meni za sto dvadeset i osam.

– Baš te žalim.

– Nema razloga.

– Kako to misliš?

– Na ovom radnom mjestu mogao bih i nešto ušićariti i tako potkupiti komisiju da me prebace, recimo, u bazu na Mjesecu.

– Ne razumijem šta time hoćeš reć.

– Namjeravam pronać kakav raritet na ovom planetiću.

– A kako? Znaš i sam da je kažnjivo uplitat se u život Ljudi.

– Ja se i ne želim uplitat. Htjeo bi samo zadržat neku od tih stvarčica ... Da je jednostavno pokupim!

– Zar je to moguće?

– Pa neki naši prethodnici iskoristili su situaciju zaradivši brdo love prodajući to na crnoj burzi.

– Nisam čuo za tako nešto...

– E, pa slušaj sad!... Malo tko zna da je izvjesni Iu, odmah poslije povratka Apola XI, zdipio pločicu od nehrđajućeg čelika na kojoj piše: "Dolazimo u miru"... itd.

– A naši na Mjesecu nemaju pojma?

– Čim su vidjeli da pločice nema, odmah su sklepali kopiju od eoiauja, za koju niko ko ima imalo mozga u glavi ne bi dao ni jednog ia!

– Je l' bilo još takvih slučajeva?

– Još pitaš! Da nabrojim samo neke... Dakle još 1972. skinuta je ona čuvena pločica sonde "Jupiter", koja je, ko što znaš, neka vrsta miroljubive slikovnice.

– Je l' napravljena kopija?

– Nemam pojma! A iduće godine neki je sretnik otkrio Oaieuovim brojačem gvozdeni križ na Sjevernom polu...

– Pa to i nije naročito vrijedno!

– Al kada se uzme u obzir da taj križ simbolizira njihovu vrlo raširenu religiju, te da ga je poslao nekakav biskup, odmah mu cijena skoči! A u posljednje vrijeme, kada je tih stvarčica sve manje, postale su tražene i zemaljske zastave s visokih planinskih vrhova. Sve se zemaljsko danas traži! Svi to znamo, a među sobom poričemo!

– Slušaj, Ue! Nisam znao da imaš tako bujnu maštu.

– A ti si sve to odavno znao. Znam i da si jedan od lopova!

– A ti nisi?

– Kladim se da potajno slušaš ploče Beatlesa.

– Pa šta! A ti ne samo što govoriš, već i misliš na engleskom!

– Vidim da mi zavidiš, jer ne sličiš toliko na čovjeka koliko ja. Slabo pamtiš njihove psovke i fraze!

– Glupane!

– Zaveži, gnjido uoeaianska!

LAMPA

– Hej, Magareća Glavo, ajmo pronać neku od onih zanimljivih stvari iz vremena kad su svi ljudi bili vračevi i pravili čarobne predmete!

– U redu, Krtico. A di ćemo nać takve stvari?

– Znam jedno mjesto di sam mnogo toga pronašo. Tamo su ruševine jednog prastarog ogromnog sela.

– Dobro, vodi me tamo.

– Hej, Krtico, vidi šta sam našao!

– Zaista neobična stvar. Dat ću ti za nju nešto drugo.

– Neću.

– Zašto? Pokazat ću ti sve što imam.

– Reko sam – neću!

– I sve ti to dajem za...

– Zaveži!

– Ako ne daš milom, dat ćeš silom!

– Samo priđi, i opalit ću te ovim predmetom po glavi!

– Ne bojim se ja tvoje magije. Više vjerujem u svoju batinu... Evo ti, na!

– Jao! Platit ćeš mi za ovo!

– Uh! Pa taj tvoj predmet i nije tako neopasan... Hej, pa on gori!

– Vidi stvarno... Do vraga, pa ovo ne peče!

– Pa kako onda svijetli?

– Otkud ja znam!

– Pokušajmo njime upalit vatru.

– U redu. Dovucimo suhog granja.

– Do vraga, Magarećo Glavo, neće da se zapali!

– Da odnesemo vraču? Možda će on to bolje znat?

– Koješta! Daj mi to!

– Neka si to razbio, Krtico. Ta vražja stvar nije bolje ni zaslužila!

TEŠKO ŽABU IZ VODE ISTJERAT

I mali i zeleni ali ne i Marsovci. Pali su s planeta Baroga. Doskakutali. Ne kao osvajači već kao radna snaga. Stara priča. Puno Zemljana zbrisalo na druge planete Sunčevog i drugih sustava. Gdje god je bila bolja perspektiva. A oni što su ostali na Zemlji uglavnom nisu voljni raditi kojekakve i kojekako plaćene poslove. Zato su tu Baroganci. Zadovoljni i s malom plaćom i nikakvim radnim uvjetima.

Tko je bio na Barogu? Nitko sa Zemlje. Tko je bar čuo za Barog? Malo tko. Tko je i čuo ne zna čak ni u kojem zviježđu se nalazi taj planetić.

Baroganci nisu sasvim nalik zemaljskim žabama. Ali sličnost i te kako postoji. Ne toliko u izgledu koliko u ponašanju. Nisu vodozemci ali vrlo skloni vodi. Baroganca nije teško u vodu natjerati. Idu oni tamo i sami. I traže kojekakve mokre poslove. Oni sami ne znoje se ali se zato obilno vlaže. Vole mora, vole rijeke, vole čak i bare. Čudni su to svati.

Isprva su bili zadovoljni malim. Daj šta daš. Onda se izbezobrazili. Tražili sve veće i veće plaće. Dok nisu postale izjednačene s našima.

Hodali na dvije noge. Ali pogureno. Da bi se sve više uspravljali.

Nisu nosili odjeću. Onda i to počeli.

Stanovali u nekakvim smiješnim nastambama. Samo da su uz vodu. Poslije to više i nije bilo obavezno.

Danas je padala kiša. Vidio sam jednog Baroganca pod kišobranom. Smijao sam se grohotom. On me samo pogledao kao da sam lud i produžio svojim putem.

SVIJEĆA

Moja žena ne voli čitati. Ne voli knjige. Pogotovo ne voli prave knjige. Ono papirnato čudo što se nazivalo knjigom u dvadesetom stoljeću. Kad mi vidi knjigu u ruci ona mi odmah ugasi svjetlo.

Tad počinje rat svjetlom u našem stanu. Ona pali, ja gasim. Ta smjena svjetla i tame protječe vrlo brzo. Jer mi se pri tome ne moramo micati. Ne moramo ništa ni raditi. Trebamo samo pomisliti "pali" i svjetlo je tu. Ili pomisliti "gasi" i tama je tu. I na pomolu je jedna vrsta bračnog rata dvadeset i drugog stoljeća. Tragedija je što uvijek njena misao bude posljednja. To mi tim teže pada što, za razliku od moje žene, ne volim voditi ljubav u mraku.

Ali danas sam joj doskočio. Pronašao način efikasne obrane. Rješenje je bilo u antikvarijatu gdje sam kupovao svoje kupusare. Vlasnik mi je prodao ono što moja žena nije mogla ugasiti jer nije znala kako se to gasi. Nije znala ugasiti običnu svijeću.

ADAMOVA POSLJEDNJA ŽELJA

Hodajući uz more Adam se saplete. Uzrok pada bio je ćup koji su valovi izbacili na obalu. Otvorio je ćup iz koga je pokuljao dim. Duh se naklonio:

– Neka gospodar naredi i ja ću mu brzo ispuniti želju!

– Kakvu želju?

– Bilo kakvu!... Ti si ribar, zar ne? Nagradit ću te što si me izvukao iz mora!

– Nisam ribar…

– Onda si sigurno Aladin?

– Ne...

– Neki njegov rođak?

– Nema više rođaka…

– Kako nema?

– Nema više nikoga… Ostali smo samo ja i – ti…

– Nije važno. Reci mi svoju želju i ja ću ti je ispuniti!

– Morao bih razmisliti...

– Samo ti razmišljaj. Hoćeš da ti ja pomognem?.. Želiš li Evu?

– Već sam imao jednu... Ne ponovilo se...

– Ta koju si imao nije bila za tebe. Zahvaljujući meni dobit ćeš onu koja ti savršeno odgovara.

– Hvala, ne bih.

– Što onda želiš?

– Da se zavučeš opet u taj ćup.

– I što ćeš onda uraditi?

– Zatvoriti ga i baciti u more.

– Ali kakva ti je to želja?!

– Želja kao svaka druga želja. Rekao si da ćeš mi ispuniti bilo koju želju?

– Ko me vuko za jezik!

Se nadaljuje

POLETI JE VROČE IN TAKO PAČ JE

Imela je polomljeno roko. Takrat. Nesreča. Nekaj let nazaj. S prijateljem. Ne, z dvema. Okoli treh ponoči. Željni zabave. Še. Pa še. Pa še. Še. »A gremo v Lipico?« »Itak.« »Ja, sam mene boste spustili na avtobusni. Jaz grem ven.«. Izpustili so ga. Nikomur mar. Končali so v nič hudega slutečem kostanju. Ki je bil ravno tam. Ravno takrat. Po nekaj urah so jih v zmečkanem avtu celo zapazili. Pa ja, saj so že prej prišli naokoli. Pa niso pomagali. Pa nič. Človeškost in to. No, takrat je to bilo. Ko je še razmišljala o Kirgiziji. O cesarstvu nomadov. Kamor je štela sebe. Med nomade. Med tiste, ki še ne vedo. Pa morda nekega dne izve. Imela je polomljeno roko. Takrat. Brez keša. Prek Salomonca, ja, italijanskega itak, si je iskala delo čez poletje. Bilo se je treba nekam dati. Zaslužiti. Ni hotela sloneti na plečih drugih. Ni bila tak tip. Bila je niko i ništa. Bila je. Neokrnjena narava znotraj. Ampak s tem se ni dalo. Ni se dalo potapljati se z morskimi psi. »Grem.« »Kam?« jo je vprašala mati že neštetič. »V Furlanijo. Dobila sem delo v neki gostilni.« »Koliko časa boš tam?« »Kolikor pač. Se javim.« »Kako pa greš?« je sumljivo poizvedovala mati. Že sama je delala veliko preveč let v Italiji. Je vedela. Kako delajo bejbe. Je vedela, kaj delajo. Je vedela, kdo jih vabi. Zakaj jih vabi. Je vedela, da lahko njena frfotulja konča tako. Ali tako. Je vedela. Pa se je ni dalo prepričati. Kako le. Kako le je Njena mati prepričala njo? Pa vseeno. »Z avtobusom. Nato pridejo pome.« »Pokliči.« »Bom.« Zakaj se vedno odpravljam na pot s slabo vestjo in to? A bi ne bilo lepše, bolje, če bi mi voščila srečo? Mi malček zaupala? Eh … Je že tako. Zabasala si je nekaj cunj v nahrbtnik starega očeta, ki ga že nekaj let ni bilo. Zabasala si je zmernost v žepek jutranje kave. Zabasala si je premišljenost, kolikor je je premogla, v culico povedanega. Vija Trst. Do tam že ve. Naprej bo že. Vlak. Morda avtobus. Karkoli. Nekaj že bo. Do tam je še kaka ura. Morda dve. Do tam je večnost. V kateri se lahko marsikaj zgodi. Do tam. Če se takoj po monsunu odpraviš v gore indijske Himalaje, lahko trčiš ob številne ovire. Lahko ostaneš v poplavnih vodah. Bilo je po monsunu. V njenem lajfu. Takoj po poplavah. Takoj po vsem, od česar beži. Takoj po. Želela si je majhnih drobnih stvari. Dogodljajčkov. Nečesa, kar bi ji razdrmalo svet. Bivanje. Zaradi česar bi lahko pela. Vriskala. Bila. Se počutila, kot bi bila. Pot jo je vodila med sončnice. Med dolge poljane, smrdeče po kurjem dreku. Za trenutek je zadremala. Bila je tam. Udine. Videm. Viden. Vidim. Vem. Fanj bo. Je že. Prihajam Furlanija. Cis, mis, pis, ris. Tako ji je zvenela furlanščina. Takrat. Tako je zvenela sama veliko kasneje Furlanom. Takrat. Namestili so jo v majhno hiško. Smrdečo po vlagi. S potnimi stenami. S pajki. Z vročino na prsih. Z jeguljo v želodcu. Gospodar gostilne – prileten drobcen možic. »Delala boš samo ponoči. Prideš zvečer. Zaradi inšpekcije in to. Čez dan se znajdi. Ključ je tu. Prej je v hiški živela starka. Pustila je nekaj stvari. Naredi z njimi, kar hočeš.« »Aha,« je medlo zamrmrala. V glavi je bil ples na Mauritiusu. Vonj po Moldaviji. V glavi je bila dežela jagod. V glavi ni bilo nič. Dolgonoga, z opaznim dekoltejem, v katerega so se zagledale prve in druge in vsakršne oči. Saj je vedela. Saj je znala. Delala bom samo ponoči. Hm. Gorski maraton. Rilkejeva pot. Nič od tega. Zanimivo. Nevarno. Bila je takšna. Avanturistka. Jebeno naivna. Naivčina jedna. Bila je noč na jezeru. Bila je srednjeveški dan v Kamniku. Bila je ujet trenutek v Be coffeju. Bila je. Rada se je prepuščala. Začela je zvečer. Sodelavka ji je v turobni italijanščini, ki je ni obvladala, dajala turobna navodila. »Če si lačna, tam je toaster. Lahko si narediš topel sendvič. Moraš ga seveda plačati. Se vidiva zjutraj.« Majhna. Velikooka. Širokoobrazna. Okroglolična. Še kakšna. Neprijetna. Neprijazna. Šćava. Ji je nemo govorila. Na avtomatu je naredila kratko kavo. In tako začela. Večer za večerom. Vzljubila je biljard. Ob večerih, ko ni bilo gostov. Ki bi jim stregla ob gledanju nogometnih tekem. Ker nogomet in tv in to je moralo bit. Mali možicelj, ki se je imel za velikega založnika, in bil gostinec, ji je rad kazal knjige. Ki jih je menda založil. O užitnih gobah v kuhinji. O orhidejah. O gamsih v Alpskem svetu. O kačah. In želvah s Sipadana. Ko je bila prosta, jo je prosil, ali bi počistila njegovo hišo. Nekje drugje. Zapuščeno. »Pustim te tu. Se vrnem zvečer. Ti plačam posebej.« Med zapuščenim pohištvom je mrgolelo škorpijonov. Ki se jim je umikala. So se oni njej. Jih teptala. Vreščala od strahu. Lahko bi jo pozabil. Lahko bi nanjo pozabil kdorkoli. Pojma ni imela, kje se nahaja. Kdaj bo spet na svojem delovnem mestu. Za tistim šankom. Šćava. Quella di Jugo. So ji rekli. Brezimena. Nadimkovana. Čez dan je risala fraktale na bele vlažne zidove. Čez dan je spremljala narkića, da si je zabodel iglo v žilo. Da ga ne vidi možicljeva tajnica. Njegova frajla. »Kje sta bila?« naju je vprašala potem. »Šla je po knjige,« ji je rekel. Mlad fant z Downovim sindromom ji je prinesel malega psa. Ki se mu je nožica zataknila med sesalo in sesalec. Ki ga je stiskala k sebi. In z njim jokala zaradi strte nožice. Ki ga je vzljubila do neba. Čez dan je brskala po omari. Po stari zatohli omari za dva. Iskala srebrne etuijčke. Za šivanke, ki jih je pustila stara gospa. In drobna očala za nevidne stvari. Čez dan je sušila ležalo, ki je smrdelo od uši. Od pogretega dneva. Od umazanih kavnih šalic. Od neizgovorjenih zgodb. Čez dan je hodila med visokimi koruznimi listi in bežala od same sebe. Poletje. Ko bi morala biti na plaži. Ko bi morala kazati bujne mlade prsi. Štrleče in take. Sinovom nekih mater. Pa ni. Poletje je pač takšno. Ko se uleže na razdrmano posteljo. Ko misli. Ko veliko preveč misli. Tisti večer je stal tam. Vedno je stal tiste večere tam. Ni se menil z nikomer. Visok. Zagorel. Skrivnosten. Zanimiv. Tujec. Ki jo je tu in tam povabil na biljard. Dober igralec. Ona še boljša. On boljši. Ona nepremagljiva. Zanimiva. Odkrita. Kolikor je lahko bila. Bila je prosta. Enkrat tedensko. Zvečer ji je zaupal marsikaj. Zvečer ji je porival jezik v mednožje. Zvečer ji je med zobe jemal trdi bradavici. Zvečer ji je kazal vesolja onkraj podstrešja. Zvečer sta sedela pred hiško in pila martini. Morda kaj drugega, kdo ve. Zvečer jo je lasala. Njegova žena. Ki je vprašala gospodarja gostilne, kje da je. Ki ji je povedal, da je z njo. Da je beli avto vedno parkiran pred hiško. »Velikokrat je tam parkiran, odkar je prišla.« Po furlansko jo je lasala. Jo brcala. Ji izrekala vse porke madone tega sveta. »Putana! Vergogna! Slava! Tu…Tu…!!« Nato se je zverinsko zagnala vanj. Ga skloftala. Brcala. Odšla. Zvečer sta ostala pred zaklenjenimi vrati. Brez vsega. Drobencljavi takoimenovani založnik je ni spustil naprej. Ne, v svojo hiško pa že ne. Ker se tega ne počne. Ne s poročenimi. Ne s samskimi. Ne. To se počne z njim. A z njim tega ni hotela početi. Zato. Žena je mlademu skrivnostnežu, ki to ni več bil, imetje razdelila na pol. Želela je pol motorja. Pol avtomobila. Pol stanovanja. Pol sina. Želela je na pol razdeliti luno. Na pol razdeliti razsulost njunega zakona. Na pol razdeliti mednožje, ki ga ni mogla imeti. Na pol zrasti v sveta nebesa nekoga, ki ga ni. Zjutraj je odšel. K ženi. In sinu. K rožam. K avtomobilu. Zjutraj je odšla. V rodni kraj. K Jamajki svoje duše. K Arganovem olju in topolovem nasadu. Založnik orhidej, divjih živali in gob ji ni nikoli izplačal dvomesečnega večernega streženja Furlanom. Vrnil ji je osebne stvari. »Pridi pome,« je telefonirala znancu, ko se je ob koncu poletja vračala domov. Majhnega psa, ki je majhen ostal, je vzela s seboj. Čez mejo ga je porinila pod sedež, kjer je puščal rumene sledi. »Si v redu?« se je med vožnjo zazrl v njene zenice. »Dobro sem,« je rekla, razprla zadrgo in s prstom švignila med hlačke. Morala je. Dokončati stvar. Dokončati zgodbo. Morala je zariti prgišče okrešlja v mokro zaznamovanost. Morala je reči: »Ustavi se.« Ustavil je. Nagnil je sedež nazaj. Da se je lahko sklonila. Ga vase vsrkala kot dobro kuhan riž. Kot rahel spanec. Kot surovo naribano zelje. Da zaključi. Svoj Borobodur. Svoj samostan na hribu. Da zaključi poletje. Ki se je prevešalo v plastično okrašen pas. Ki se je prevešalo v kamnite stupe. Kar tako. Do drugega poletja. Brez polomljenih rok. Brez polomljenih jajc. Brez ognjemetov. Brez nedrca. Brez oči, ki se bodo upirale vanje. Tudi če. Brez sestavljanke. Z ingverjem. Ki spodbuja krvni obtok. Ki iz telesa odvaja mokro in škodljivo energijo. Ve. Ve. Še bo poletje. Poleti je vroče. In tako pač je.

G KOT GORAN S KOT SARAJEVO

Rumenjakasta trava se nama je ulegala pod telesi. Na hrbet si mi naslanjal svoje prsi. V oči in pod – tu in tam – zaprte oči name je lezel prekrasen popoldan. Tega dne sva nehala različno dišati. Blizu Sarajeva. Predel Pofalići. 1990. Pred vojno. Tak čuden mir nama je natikal naprstnike, da bi sešila še zadnje regratove svečke v neslišnost minevanj. In reber, tista reber se je zdela kot rjasta jesenska vila, oblečena v tisoče barv in prekrita s karminastim šalom iz ozračja.

Kot bi že kdaj prej bila tu. Noben déja-vu. Bila sva tu. Rekel si, da ti je to v življenju najlepši dan. Ko sem odhajala, si mi skozi šipo na vlaku na prstu pošiljal poljub. Vsakokrat mehkejši: Zbogom, maco.

Odšla sva. Ti po svojem, jaz po svojem tiru. Vsak po svoji bakreni poti. Rusija. Bajina Bašta. Torreano di Martignaco. Dolina. Neznano. Tvoj mali braco Aco. Hodila sva na sirov burek. Na najboljši sirov burek. Tvoj dragi prijatelj Sale, tvoja mati, Miloje, ćale. Baba, devetdesetletna ženica, ki je kadila kot Turk, igrala karte in vsak dan spila svoje šilce šljive. Stari Lucifer in nora noč. Bife in napis: Ostavite svaku nadu, vi, koji ulazite. Tako Znano. Tako neznano. Dantejevski bodoči Inferno. Plesali smo kolo, si nazdravljali s hladno ožujsko in peli Od Vardara pa do Jadrana. Se veselili. Se objemali. Se za vedno objeli. Jaz malce katoliška, ti in Sale malce pravoslavna, Meho malce muslimanski, Lucifer malce židovski. Vsi odštekani smo preklinjali vse vojne tega sveta. Sredi vojne si mi poslal razglednico s Tare: Dobro sam, sretna nova, maco.

Z Amino sva tam zabijali poletja. Duhri. Vasica blizu Sarajeva. Dvesto – morda manj – ljudi. Približno petdeset otrok. Zrela jabolka in prašne poti. Hođevo petje. Pol polna, pol prazna soba. Prejšnje stoletje. Čuden dan. Razmetani molitveniki na barvasto neletečih tepihih. V dolgem krilu nevesta. Vsi jo otipavajo, jo poljubljajo, jo hočejo zase. Vsi si želijo zadnjega tanga v belem. Leteči pajčolan. Nobena ga noče. Pritiskajo ma k robu mize. Nenadoma zaskeli. Zaboli. Predre. Črne oči. Povabil si me k sebi na klop. Hotel si me skriti pred podivjano drhaljo. S prepoteno belo srajco, ki si je pod pazduho narisala fraktalasto sive kroge. Dolgi prsti. V črnem gvantu. Povodni mož. Izgubljena dimenzija. Pospremiš me, si rekel. Jaz pa, ne vem, res ne vem, Amine ni, nekam je izginila.

Midva pa peš. Drug ob drugem. Z roko v roki. Ob treh ponoči. Peš. Sarajevo je deset kilometrov dlje od tu. Ja, ok. Deset kilometrov. Režala sva se. Padla. Se cankarjansko pobirala. Se režala. Spet padla. Preklinjala. Ti po tvoje in krepko, jaz po svoje in mehko. V vseh mogočih jezikih. Prehojena pot: Hađići - Pofalići. Ći ći ći ći ći ći … so pele jutranje ptice na nekaj drevesih. Morda bi morala hoditi tu kakšno stoletje nazaj.

In nato … zbližanje. Dobesedno. Doustično. Dotelesno. Ljubljenje. Kri. Veliko krvi. Rjuha, stene, tla, jaz, ti. Kri, kri, kri … Sve je crveno, si rekel. Zmedeno. Jaz pa sem se le bedasto smejala. Tvoja mati mi je dala rdeč kvačkan prtič. Na rdečem pladnju. Rdeči ptič.

Velikokrat imam vizije. Začutim stvari vnaprej. Mi pravijo štriga. Spreminjam čas v presenečenja brez pričakovanj. Sprašujem se, če si živ. Če so živi oni. Če je živo Sarajevo, takšno, kot je bilo. Eh, vem, saj ni.

Si živ? Vrnili so mi pisma. Nepoznat, so napisali. Jaz pa vem, da nekje si. Voščim ti življenje. In smeh. In mrvico upanja, da se nekega dne spet najdeva, zadebatirava ob kozarčku dobre šljive.

Ko ne bo krvi. Ko ne bo vojn. Ko bova le frenda iz preteklosti.

Ko bova le jaz, maca, in ti.

TORTICA IN TRI JAGODE

V hladilniku imam dva kosa tortice …se je izpisalo na ekranu. Zdelo se je, da so se zunaj stresle vse strehe v mestu, zatrepetala vsa vrata, skozi špranjo zavese pa je nenadno blisknil lunin žarek. Pa saj je bilo to noč oblačno. Nisem vedela, kaj se je zgodilo. Je to možno? Klepet s tipkovnico računalnika se je z Mirčem dogajal že od poznega popoldneva.

Zdaj je bila ura natančno deset minut do polnoči. Preberem še enkrat. In še enkrat. Ne, saj ne morem verjeti. Je to povabilo? Si domišljam? Zakaj mi nekaj pritiska v grlo, kot da hoče ven, pa se ne znajde? Kaj naj?

Obsedenost z mislijo na to, kaj bo, če bo, me je vodila po stanovanju od hladilnika do kredence že izropanih sladkarij, omare s kruhom, shrambe in predala s steklenicami … Krožišče je bilo eno samo, usedlina v želodcu tudi.

No, pa pridi s tortico na deci …se mi je zapisalo, kot da prsti niso moji. Pogledala sem nekoliko motno proti svojemu kozarcu, ki je res vseboval sladko, rdeče, a deci se je že nekajkrat zamenjal. In sedaj? Pošlji?

…

Minuto kasneje zvoni. Oziram se v računalnik in čas izgublja svojo vrednost. Nekaj čez polnoč, na vratih pa zvoni. Zvoni! Odklepanje se sliši kot grom in dihanje kot preletavanje svilenega demona. Pred vrati … Mirči, v copatih in s krožnikom pred seboj. S tortico in nasmehom, ki se je zdel nekoliko izmikajoč, kot bi se bal, da mu ga ne bi kdo ukradel.

»Joj,« sem zmogla. »Ti si zares tu!«

Vse ostalo se je odvijalo čisto vsakdanje: podrsavanje s copati, pristanek krožnika na mizi, klokotanje vina v kozarec, srkanje, okušanje doma spečene torte (mamine) in nekaj vljudnostnih fraz glede svežih rož na mizi, dobrega vina in neverjetne ure za obisk.

»Še tri jagode te iščejo,« sem rekla bolj hladilniku kot njemu … Vseeno sem ga bila bolj vajena. Jagode so me rdeče nagovarjale in vedela sem, da se bodo s smetano na torti lepo spojile, zadihale in dobile novo obliko. A tri so … ena gre na pol …

Verjetno je Mirči dobro vedel, kaj sme reči, kaj pa sme misliti. In jaz sem vedela, da je prazno blebetanje le poskus preglasiti preglasne misli. Navsezadnje je bilo nekaj čez polnoč in enkrat, v svoji rani mladosti, sem prebrala, da je v vsaki ženski nekaj čarovnice. Kaj Mirči tega ni vedel?

To je bilo najino prvo pravo srečanje, tako izpeljano, kot posrečen slučaj. Pred meseci je Mirči imel že podobno idejo, da bi šla ob dveh zjutraj (razlog za takšno uro je bilo moje nočno tipkanje) raziskovat okolico bloka, ker so sosedovi otroci odkrili skrivnostne rove, ki povezujejo posamezne vhode v blok. Zanimivo, sem takrat pomislila, odpisala pa nisem nič, ker se mi je ponudba zdela predrzna.

Kaj pa to noč?

To noč se je moja noč zazibala z enim samim stavkom: V hladilniku imam dva kosa tortice …

Zdaj sva si zrla v oči, vendar ne tisto, prav zares, kot si zrejo v oči ljubimci ali zakonci ali enostavno zaljubljenci. Ne, to zrenje je bilo nerodno, umikajoče, bežno, morda tudi plaho. V soju praznih besed so nama misli uhajale čisto v neznano, še nedoločno in brezbrižno. Bile so neukrotljive in kot bi z umaknjenim pogledom lovile druga druge, v prepričanju, da saj ni res.

Tortica in tri jagode so že zdavnaj izginile pod gladino občutkov, ki so lebdeli nekje nad stropom in se glasno režali v naju, da ni več ničesar, kar bi se dalo skriti.

Sedela sva na leni poletni zofi in veliko manj govorila. Sveče so valovile zrak in ulične svetilke risale vzorce po tleh. Odvita in pretanjena se je zdela soba, z vidnimi in zastrtimi sencami … Njegove dlani so postajale radovedne. Nerodno in hkrati odločno so iskale moje gležnje, se malomarno plazile vse do bokov in vratu … Poljubi so se lepili na vse tisto, kar je vmes, se poigravali s kožo in jo prepričevali, da je voljna blestela v vsej svoji skrivnostnosti. Nihče ni pomislil, da bi govorila, kar sva pisala mnogo noči, juter.

Strah naju je ovijal v svoj mrzli šal in okoli vratu vezal vse možne poti, ki zmorejo izneveriti in pripeljati v neznano …

Pomislila sem, da nočem povedati vsega tega, kar je že zapisano. Verjetno je on mislil enako. Misel, ki naju je preletavala še dolgo v noč, morda še v vse naslednje noči, ko ne bo več tipkanja in iskanja, ta misel je bila neizgovorjena, enotna obema: Kako naprej?

Jutro se je zbudilo zevajoče in zmedeno. Sledi nočnega obiska so izdajali zapuščeni koščki tortice in osamljeni kozarci. Pisk na telefonu me je predramil: trijagode. Spomin se me je loteval s tolikšno silovitostjo, da nisem zmogla niti najbolj preprostega odgovora. Včasih se besede nekje ujamejo in zapletejo …

Zato je pisalo naprej: Če te kmalu ne najdejo, je možno, da se izgubijo …

TISTO POLETJE

Vse že spi. Noč se ogrinja v plet teme in miruje. Ulične svetilke so zdaj dovolj zgovorne, da preglasijo svetleče reklamne oglase. Bitka za noč. Najtemnejšo. Kje je jutri, da bi preglasil njen včeraj? Kje je tisti trenutek, ko človek pozabi Vesolje in se zazre vase …

Tisto poletje je Viktorija ujela tak trenutek. Nemiren, trzajoč v svoji biti. Trenutek.

Srečanje s pogledi nekje nad očmi, više, nad čelom, v razpršitvi neštetih želja.

Tisto poletje je stala na postaji in čakala. Ne nanj, na vlak. Vlak do morja, do obzorja, do glasu galeba. Torba z nekaj knjigami in popisanimi zvezki ni imela drugega namena kot nuditi počitek ob poti. Utrujena od čakanja, da se le zanjo »utrne zvezda«, v pričakovanju, da jo sprevodnik spregleda ali da sede na napačni sedež in jo nekdo na to hudomušno opozori.

Pa nič. Pisk vlaka je naznanjal odhod in enakomerno gibanje po tirnicah jo je uspavalo. Kot vsakdan. Vsakdan. Dan. Ko toneš v ponavljanju, vedno isti ritem, iste misli, iste poti … Potem postaja, upočasnitev, postanek. Pa vse od začetka. Vse do morja. Izstopila je in sedla na torbo. Torbo počivalko. Kam zdaj? Teta Silvi je živela na drugem koncu mesteca. Torej peš. Nekaj galebov se je zaganjalo proti ribiški ladji, luč z neba pa je bila že v zgodnjih urah neusmiljeno močna. Pot kot vse ostale, z vlečenjem potovalke za seboj in s spet istim korakom, kot včeraj, v četrtek, sredo …

»Vikica moja, kje si pustila vse nočne skrbi, tako lepo izgledaš navsezgodaj … Pridi, čaka te kavica in najboljša primorska štručka …« Besede tete Silvi so plapolale za njo kot zastave na stadionu. Dobila je malo morsko sobico s pogledom na cesto, luči, reklame. Ujemala se je z njeno naravo, z željo po daljavi, ki je ni. Le cesta. Soba z eno samo sliko uličnega slikarja, in seveda morskim motivom na njej, jo je tri dni in noči stiskala v svojem objemu. Prišla je z mislijo, željo ali samo iluzijo, da zbere utrinke svojega življenja in jih naniza na papir. A ko je sedla za okroglo mizico, to niti najmanj ni bilo preprosto.

»Vikica, nekdo te želi spoznati!« vdre glas tete Silvi izpod stopnic. Ah ja, teta, nje že ne, to je verjetno pomota. Kdo pa ve tukaj zanjo? Pred vrati pa fant, s klobukom in palmami na majici.

»Viktorija, me veseli. Jaz sem Anže. Verjetno ti je teta že kaj povedala o meni. Strašne načrte ima s tabo, veš …« Ustavil ga je strog pogled tete in sramežljivo je uprl oči proti tlom. »Je že v redu, Anže.« Ni razumela, prav ničesar, tetin piskajoči glas pa se je obrnil proti njej: «Zdelo se mi je prav, da tu spoznaš nekoga in greš malo ven, na teraso, v galerijo, knjižnico … Tudi Anže je na nek način drugačen.« Ob zadnji besedi je zardela. Drugačen? Na kakšen način? Je še kdo? Saj ne misli nje? Trije pred vrati, v zadregi. Manjkal je samo še stric, da bi naredil drugačnofotografijo. Rešila je neprijetno situacijo in stopila ven. Navsezadnje je bil ta Anže prav smešno simpatičen fant. Zanimalo jo je, kaj ji lahko ponudi. Hitro sta se ujela v preigravanju besed in njihovih pomenov. Slika s školjko v sobi je bila njegova. S tem se je preživljal. In hkrati užival.

Noge so jima bingljale z obzidja, bila sta kot nalašč za poletno reklamo. Njegov klobuk in rjavi sandali, njena bež obleka z velikim izrezom in posipom majhnih vrtincev v obliki cvetov vrtnic. Tisti večer in še naslednja dva sta prebrcala, preslikala in prepisala. Zdelo se je kot eno samo poletje, ujeto v trenutek. Vse njeno življenje se je odvrtelo v malem obmorskem mestecu, na obzidju, z Anžetom. Če si je skušala predstavljati ljubezen, si jo je predstavlja prav takšno. S srečanjem, v katerem je že slovo. Neumno in bogato. Brezčasno.

Vlak, nemi in nečimrn, jo je pripeljal domov. Tisto poletje. Po isti poti z istim ritmom. Ona in torba pa v pričakovanju, da ju že naslednji dan obišče fant s klobukom.

Ob izstopu na postaji jo je spreletela zla slutnja. Vedela je, da se z njo poigrava dvom, zdaj je takšne občutke že poznala.

Toda tisto poletje, tisto poletje … fanta ni bilo več. Tudi nje ne. Teta Silvi pravi, da ne pozna nobenega Anžeta, še manj fanta, ki bi naslikal njeno sliko.

Ženska v beli halji, ki hodi vsak dan v njeno sobo in želi, da ji pripoveduje vedno isto zgodbo, pravi, da je to le njena domišljija.

Kje je tisti trenutek, ko človek pozabi Vesolje in se zazre vase.

Prvo poglavje

Zgodaj spomladi je France pokopal svojo priletno mater. Bilo je mrzlo in zoprno vreme, a ko se je otoplilo, so se odprli cvetovi prvih forzicij, ki so s svojo rumeno barvo popestrili naravo. Sneg, ki je do nedavna še pokrival prisojne strani, je izginjal s sončnih pobočij; trmasto je vztrajal le še v senčnih dolinah. Narava se je začela spreminjati v težko pričakovano pomlad.

Po desetletju, odkar se je končala vojna, so bile na hišnih pročeljih še vedno vidne posledice puškinih krogel, na vrtovih pa so se zaraščale brazgotine topovskih granat. Domovi se še niso napolnili s predvojnimi stanovalci. Vonj svobode, ki so ga mnogi dihali s polnimi pljuči, je mnogim prinesel spremenjeno življenje. V mnogočem je življenje odstopalo od predvojnega. Dosti ljudi si je utirjalo predvojni način življenja. Živeli naj bi, kot so živeli takrat, ko so si morali z delom in iznajdljivostjo oblikovati dan, teden, mesec… Niso še doumeli, da vojna, pa še svetovna, prinaša spremembe tudi v njihovo življenje.

Prebivalci Rožnega Dola so bili zdesetkani. Malo je bilo družin, ki so imele odraslega moškega v svoji sredini. Če je bil, je bil star in je slej ko prej pričakoval svojo zadnjo uro. Moške najboljših let pa je vzela vojna v gozd ali v ujetništvo. Ko se je ta končala, so se družine, katerih moški so se vrnili domov, zlahka preštele. Če se je vrnil iz gozda, je največkrat postal del režima, ki so ga ustvarili zmagovalci, in je sebi in družini v marsičem spremenil življenje. Če pa je bil povratnik iz taborišča, pa se je oprijel dela, kakršnega je poznal, preden so ga odgnali z doma.

Tudi France je bil povratnik iz taborišča. Ob neki akciji so ju pred tremi leti z očetom Italijani odpeljali v ujetništvo. Preživela sta taborišče in se po italijanski kapitulaciji vračala domov. Zajeli so ju Nemci; nadaljevala sta odisejado ujetnika. Očetovo truplo je zgorelo v nemškem krematoriju, on pa je bil eden redkih preživelih, ki so se srečno vrnili. Doma je našel le še mater; eden izmed bratov je končal med zmagovalci, drugi pa pri njihovih nasprotnikih. Mati se je živa pretolkla skozi vojno vihro. Vesel, da sta ostala živa, je začel svoj boj za vsakdanji obstanek.

Pred vojno je bil semeniščnik, ki je na željo staršev odšel v cerkvene šole in skoraj bi bil oblekel talar, če mu ne bi bila svojska trmoglavost in razmišljanje z lastno glavo. V semenišču se je vedelo, da je samo eden prvi, drugi pa so razvrščeni nižje. Vsako odstopanje je bilo kaznovano z različnimi, največkrat disciplinskimi ukrepi. Zaradi svojeglavosti je moral večkrat opravljati dela na dvorišču in v sanitarijah. Ob neki priliki mu je bilo naloženo težje fizično delo, za katero bi dobil dodatnih deset dekagramov kruha, a je izračunal, da se mu to delo ne izplača opraviti. Za delo bi porabil več kalorij, kot bi jih pridobil z dodatnimi dekagrami kruha. To odločitev je zaupal svojemu sostanovalcu, ta pa ga je zatožil pri predstojnikih. Tem ni bilo prav, da razmišlja s svojo glavo, in kmalu je moral pobrati svoje stvari in zapustiti semenišče.

Po vrnitvi si je moral sam zaslužiti kos kruha. Znanja, da bi poprijel očetovo obrt, ki je bila več rodov zakoreninjena v prednikih, ni imel. Brata sta rodbinsko in očetovo delo spoznavala že od zgodnjih otroških let. On pa naj bi bil študiran gospod v družini, kot so jih imele nekatere, sicer redke, družine. Pomagal naj bi vzdrževati vsaj enega nadobudneža, ki bi ga imel kateri izmed bratov. Ko je zapustil semenišče ni bil ne študiran gospod in ne izučen suhorobar. Znal pa se je ozreti okrog sebe in videti tisto, česar mnogi niso videli. Bistra glava je kmalu spoznala, da ljudem na pragu vojne primanjkuje mnogo stvari. Zmanjkujejo jim najosnovnejše življenjske potrebščine. Prihajajoča vojna je vzela tudi državni monopol. Žveplenke, s katerimi so si ljudje kurili, so postale vse bolj iskan pripomoček. Država je njihovo proizvodnjo preusmerila v proizvodnjo zažigalnih sredstev, potrebnih v bližajoči se vojni. Vse bolj iskane vžigalice so zamenjavali s kresilno gobo. Domiselnemu fantu je padlo na um, da bi se dalo prav s tem kaj zaslužiti. Tuhtal je in opazoval vsakdanje življenje na vasi. S pilo, ki je bila v hišnem gospodarstvu nepogrešljiva med orodjem, je iz železa napilil drobne kovinske delce. Opilke je pomešal med cementno mleko in mešanico vlil v pšenične slamice, ki jih je pred tem narezal na nekajcentimetrsko dolžino in jih na enem koncu zamašil z ilovico. Cementna masa, pomešana z železnimi opilki, se je ob toplem štedilniku kmalu strdila. Ko je ocenil, da je vsebina dovolj trda, je slamice po dolgem razparal, vsebino izluščil ter jo do konca posušil. Razlomil jo je na nekaj milimetrov dolge paličice in kresilni kamenčki so bili godni za prodajo. Njegova svojeglavost se je zdaj pokazala kot koristna

Po vojni je bil spet pred vprašanjem, kako obstati ter materi in sebi preskrbeti kaj za v lonec. Država je zahtevala davek in izpolnjevanje takih in drugačnih obveznosti. Spet je rešitev poskrbela njegova bistrost. Ko se je potikal po kajžarski domačiji, je ugotovil, da se v hiši potrebuje razna posoda, ki se je med vojno ali izgubila ali uničila. Škafi, čebri in podobno posodje se je marsikateri družini zaradi razsušenosti razsulo ali pa sesul kovinski drobec granate. Kopal je po spominu, da bi odkril, kje so pred vojno izdelovali tako posodje. Razmišljal je: malo pameti, malo vztrajnosti, pa bi obvladal posel! Predvsem je moral ugotoviti, kje so že izdelovali tako robo, a zdaj ni več moških rok, da bi s tem nadaljevale. Tam bi se dalo dobiti potrebno orodje.
Čeprav so ljudje rabili posodo in orodje, jim je šel v nos njegov zaslužek. Zavist je bila še kako opazna. Sprevidel je, da ni smiselno povečevati obsega obrti. Zameril bi se mnogim in aktivisti, ki so sodelovali v oblastvenih odborih, bi mu kaj kmalu zakuhali kakšno neprijetnost. Pogostokrat je pomislil, da bi se prizetil h kateri izmed vdov na spodobno domačijo in tam zasnoval napredno gospodarstvo, ki bi temeljilo na obdelavi zemlje in na pameti ter na delovnih rokah. Ni se mu izšlo; predpisan je bil tudi zemljiški maksimum zaradi katerega ne bi mogel povečevati posestva.

Ko je prešteval razbite domačije, se ni videl na nobeni. Ko je tehtal razum in srce, mu je eno manjkalo. Ni se mogel odločiti. Življenje je prepustil usodi v dobri veri ljudskega reka, da življenje teče tako, kot je človeku usojeno.

Razmetani domovi po brežini rožnodolske doline s potokom v sredini so bili priče boja prednikov z naravo. Postavljali so hiše tam, kjer se je našla krpa obdelovalne zemlje in kjer je ni dosegla povodenj. Prav ob potoku, ki je v dežju narasel v dokaj veliko reko in je pogosto prestopil strugo, si je že pred časom nekdo postavil mlin. Za pogon mlinskega kolesa tudi v sušnih obdobjih, si je eden izmed lastnikov napravil jez, kjer se je v deževnih dneh nabralo toliko vode, da se je mlinsko kolo vrtelo tudi, ko je narava škrtarila z mokroto.

Naslednji rod si je omislil tudi žago. Venecijanka je delovala do vojne in potem še nekaj časa, dokler ni gospodarja neke noči pobrala tema in so ga ob jezu našli s prestreljeno lobanjo. Tako je z domačije odšel gospodar, ki si je komaj dva meseca pred tem z obrobja mesta pripeljal nevesto.

Mladi gospodar, ki je že v tretji rod prenesel isto hišno ime, je bil spoštovan daleč naokoli. Pred vojno je bil dejaven tudi v občini in njegova beseda je kljub mladosti imela pomembno težo pri občinskih odločitvah. Ko si je iskal zakonsko družico, je segel daleč v primestje. Frida, tako ji je bilo ime, bi ob njem postala spoštovana gospa v tem okolju. A življenje teče po svoje, po dveh mesecih zakona je postala vdova. Ostala je sama na domu z žago in mlinom. Vojna in strah pred osamelostjo, obveznostmi do domačije in pred vojaštvom ji je narekoval, da je k sebi vzela svojo mlajšo sestro. Družno sta veslali in preveslali vojni čas.

Hišno ime Pri Mokarju je gotovo izhajalo iz dejavnosti – mletja moke. Ljudje niso rekli, da nesejo zrnje v mlin; rekli so, da gredo k Mokarju ali, pozneje, k Mokarici. Zato so jima rekli: Mokarici. Da bi se ženski razlikovalo, so primoženi rekli tastara Mokarica, njeni sestri pa tamlada Mokarica.

V obnašanju in izražanju sta bili neposredni. Njun značaj sta dopolnjevali modernejša vzgoja in svobodomiselnost ljudi iz mesta, kjer so se mešali različni pogledi na življenje in bogatejša človeška spoznanja. S svojimi navadami sta izstopali iz tamkajšnjega kmečkega okolja. Zato so se ob njiju brusili opravljivi jeziki in jima jemali dobro ime. Opravljali so ju za hrbtom, saj so vsi potrebovali njun mlin.

V vojnem in povojnem času sta tudi onedve imeli križe in težave. Vzdrževali sta dom, ki je imel le še mlin; žaga pa je ves vojni čas in desetletje po njem propadala, ker ni bilo nikogar, ki bi jo vzdrževal.

Ženski pa sta imeli še drugačne težave. Fridi se je prav med ofenzivo približeval čas poroda. Dogodek, ki bi bil v normalnih okoliščinah zaželen in ponos ter čast Mokarjevemu gospodarju, se je neizprosno bližal. Zdaj pa je bil za Mokarico silno obremenjujoč. Bila je zaskrbljena. Ni imela moža, zaradi ofenzive pa je bilo tudi oteženo gibanje ljudi. Babica ni mogla priti k porodnici in tudi ne katera izmed izkušenih sosed. Fridi pa je bil to prvi porod. Neizkušeno sestra naj bi nadomestila babico.

Ko sta se pripravljali na porod, na nekatere stvari nista bili pozorni; nista jih poznali, zato tudi ne pričakovali. Pa je otrok vseeno srečno prijokal na svet. Potrebno ga je bilo le še ločiti od materinega telesa. Kako in kje je treba prerezati in zavezati popkovino, ko sta se pripravljali na porod, na to nista pomislili. Ko je prišlo do tega, si nista znali odgovoriti. Mlada mati ni mogla vzeti k prsim novorojenčka. »Odreži!« je ob naporu hlipala sestri. Ta ni vedela, s čim in kje. Ko je le našla škarje, je prerezala otrokovo vez z materjo. Že po nekaj minutah je jok, s katerim je otrok dokazoval, da je vstopil v ta svet, postajal vse šibkejši. Kmalu je njegov glas popolnoma zamrl…

Nad Mokarijo so letele granate, ki so jih v zaporedju bruhali topovi. Ropot oklepnih vozil je pretresal iz kamna zidano hišo. V njej sta ob mrtvem novorojenčku trepetali obe Mokarici. Otroček je odletel med angelčke. Groza letečih granat in pogled na umrlega, komaj rojenega otroka, je ženskama jemal glas. V pričakovanju sodnega dne nista mogli iztisniti iz sebe besede, kjer bi potolažile druga drugo.

Bog je naklonil tastari Mokarici nadaljevati življenje. Mrtvega dojenčka pa je mlajša Mokarica skrila v hladni kleti, da bo počakal na pokop, ko bo minila ofenziva.

Taka je bila medvojna zgodba obeh Mokaric. Ljudski glas pa jo je opravljivo oblikoval po svoje; vsak pripovedovalec je dodal še nekaj, da je bila zgodba še bolj nenavadna.

Pa še po nečem sta bili Mokarici v sosedskih očeh posebni. Ko se je končala vojna in so se okupatorjevi vojaki umikali, so nekateri med njimi opešali. Opešal je tudi Fritz, ki zaradi telesne šibkosti ni mogel slediti skupinam, ki so se neorganizirano pomikale mimo Mokarjeve domačije. Od vojne izčrpano telo je tisto noč obnemoglo v Mokaričinem hlevu.

Koščeno postavo s kocinastim obrazom je pokrivala visoko krojena kapa s šildom in jo s suknjeno vojaško uniformo ščitila pred hladom zgodnje pomladi. Usnjeni škornji so ji omogočali čvrst korak, kamorkoli je bila namenjena.

Telo, z majhnim plamenčkom življenja v njem, se je zavleklo na nastilj, ki je ostal še od takrat, ko so partizanski vojaki odvlekli iz hleva še zadnjo žival z vimenom. Mokarici sta mu iz usmiljenja dajali jesti, in mož se je kmalu opomogel. V zahvalo jima je ulovil konja, ki je, prav tako kot on, izostal za bežečimi sovražnimi vojaki. Našel je tudi vrv in žival privezal k jablani, da si je sama našla šop zgodnje pomladanske trave. Po nekaj dneh si je koščeno telo opomoglo, a mož ni kazal želje po odhodu. Bog ve, iz kakšnih razlogov je prišel s Hitlerjevo armado v naše kraje! Ženski nista razumeli njegovega jezika in tudi on ni razumel njiju. Sam od sebe je začel delati na dvorišču in zapuščeni žagi. Krmil in vzdrževal je konjski rep, ki se je očitno privadil hlevu in gospodarju. Tako sta se pri Mokaricah nenadejano znašla moški in konj, ženski pa sta bili zaradi moškega še dodatno predmet opravljanja.

Drugo poglavje

Maj je bil moker. Zatišno prvomajsko jutro je dovoljevalo le toliko, da je godba po vaseh odigrala jutranjo budnico. Kmalu, ko se je polegel glas trobent, so padle prve kaplje pomladanskega dežja. Izpod neba je sledila velika ofenziva, ki ni prenehala cela dva tedna. Ljudje, ki jim je še pred dežjem uspelo posaditi poljščine, so zmajevali z glavami, da bo moča že spomladi pobrala pridelek. Starejši so pripovedovali, da v svojem življenju še niso doživeli takega deževja. Skupna je bila ugotovitev, da so letos nastopile stoletne vode. Voda je vrela iz vsake mišje luknje in iz vsake krtine. Z gore okrog dolinice se je po drčah in koritih valila voda, ki je napojena zemlja ni mogla več sprejeti v svoje nedrje. Potok Bistrica je že davno ušel iz svojega korita in kalna voda je segala visoko do prvih hiš, ki so čepele na položnem bregu.

Mokaričina žaga je bila že po prvih dneh deževja pod vodo. Skozi poslopje, je deroča voda odnašala slabo pritrjene deske, in kmalu je bila žagarska lopa brez poda. Sredi razdejanja je sameval gater kot osamelec sredi ravnine. V mlinu je voda segala do kamnov in le pogumna Mokarica, ki je brodila po deroči vodi, je rešila zrnje, ki so ga ljudje prinesli v mlin. S podvojeno močjo je prestavljala vreče na varno in sporočala lastnikom, da prevzamejo pripravljeno moko.

Tamlada Mokarica je odnašala kokoši iz kurnice, ker je voda že segala do letev, na katerih so čepele. Kljub nepretrganemu nalivu izpod neba in kipenju pobesnele struge, je poskušala reševati vse, kar je še bilo mogoče rešiti, na razmočeno strmino.

Fritz je zapodil konja iz hleva. Voda je živalim segala do kolen in kravi, ki ju je pred letom od nekod prignala Frida, sta se nemirno penjali v betonske jasli. Mestoma je moški poskušal s cepinom zadržati tram, ki ga je deroča voda iztrgala iz lesene zgradbe.

France je opazoval položaj okrog svoje hiše. Ker je bila zgrajena na brežini, je deroča voda ni dosegla. Nekaj lučajev niže so okoličani Mokaricam reševali domačijo. Šel je po zdrti poti do žage, ki je vse bolj izgubljala svojo prvotno podobo, in se pridružil reševalcem, ki so ženskama prišli v pomoč. V svinjaku sta se v blatni vodi utapljala jesenska prašiča. Nad površino sta molela le rilca in četvero ušes. Očitno je živalima popuščala moč in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bosta omagali ter izginili pod površjem. S težavo je France dvignil loputo nad koritom, v katerega se je od zunaj nalivala hrana ju je zgrabil za ušesa in živali sta se nagonsko pognali čez korito ter stekli po hribu navzgor.

Tudi krajevni ljudski odbor je sprožil alarm. Gasilci so s krampi in železnimi kavlji, nasajenimi na dolgih lesenih drogovih, odstranjevali plavajoče vejevje in odrivali hlode, ki so se gozdili v poslopje. Z deponije nad vasjo, kamor so brigade obveznih prostovoljcev navažale hlodovino, posekano v podržavljenih gozdovih, preden bi jih s starimi Škodami odpeljali bogve kam, jih je prinašala deroča reka. Reševali so, kar jim je bilo dosegljivo, preden bi to dosegla in odnesla deroča voda.

Na polovici maja se je dež unesel. Vodovje je obmirovalo in voda je počasi odtekala. Pokazala se je vsa razsežnost vodne ujme. Posebno velika škoda se je kazala na Mokarjevem domovanju. Ljudje so odstranjevali posledice povodnji. Prizadete so bile vse domačije, tudi če ni skozi njihova poslopja drla voda. Najbolj prizadeta je vendarle bila Mokarjevina, ki je zaradi mlina in žage prislonjena na reko. Tudi po brežini je voda še vedno izvirala iz krtin in tekla po razmočeni brežini. Nekateri oškodovanci so nad storjeno škodo molili, drugi so le jadikovali in z radostjo strmeli v jasnenje neba, na katerem je po štirinajstih dneh prvič posijalo sonce. Kljub vsej grozoti so imeli ljudje občutek, da se jim z jasnino odpirajo nebesa.

Tudi Mokarici sta z naporom poskušali spraviti dom v red. Bilo je očitno, da žage ne bo več. Sredi upadajoče vode je štrlelo tramovje, na katerem je visela vegasta streha. Fritz, ki ni znal kaj dosti slovensko, je v družini molčal, delal pa z vso skrbnostjo, kot da je to njegov dom in da bo tu do smrti užival sadove svojega dela. Kot da je njemu voda napravila škodo, tako vestno je čistil in urejal dvorišče. Frida je večkrat pomislila, da je Fritz od Boga dan blagoslov za Mokarjevino. Ni se več ubadala z mislijo, zakaj je nepovabljen ostal pri hiši. Izkazalo se je, da se dobro razume na hišna dela. Ko je od sosedov kupila teličko, da bi jo vzredila in bi ta dajala mleko za družino in prašiče, je Nemec ročno prevzel skrb za vzrejo. Videlo se je, da zna opravljati hlevska dela.

Sami od sebe so se razporedili za posamezna dela. Ana je skrbela za vzrejo prašičev, Fritz se je posvetil hlevu, Fridi pa je ostalo vse drugo. Človek bi se čudil mestnima ženskama, da tako zgledno gospodarita in organizirata kmečko delo. Ana se je po dogovoru s sestro odločila, da bo vzredila svinjo za vzrejo mladih pujskov. Lahko bi jih prodajala okoliškim kmetom, ki so jih vsako jesen iskali v več ur hoda oddaljenih vaseh. V hiši bi bil dodaten denar. Poizvedela je, kje imajo merjasca, h kateremu bi pripustila svinjo, in kmalu sta s Fritzem v velikem lesenem kurniku, ki ga je ta napravil iz nalovljenih desk, peljala še ne enoletno svinjo k pripustu. Sledila je brejost in nato mladički.

Frida se je posvečala mlinu. Ta naj bi domačiji spet postal vir dohodka. Daleč naokoli je le Mokarjev mlin, a treba bi ga bilo usposobiti, je razmišljala. Čez nekaj mesecev bodo ljudje poželi pšenico in rž in spet bo treba namleti moko. Popravilo mlina in mlinskega kolesja pa je zahtevno delo; potrebuje veščega in priročnega človeka, ki se razume na tehniko. V mislih je prečesala okolico, kje bi našla takega mojstra. Žal, vojna je opravila svoje! Domačini, ki so poznali mojstre daleč naokoli, so povedali, da je že dolgo, kar je še zadnjemu mojstru, ki je znal zgraditi mline, ob neki nesreči strlo glavo. Mož se je ukvarjal s pogonskim kolesjem, domači otrok pa se je igral z loputo v koritu in usmeril tok vode, da je zavrtela mlinsko kolo in nesreča je bila tu.

Odšla je k Francetu. Prestopila je hišni prag in brez hrupa odrinila krilo vhodnih vrat. Mrak v veži ji je razširil zenice, in oči so se prilagodile mračnemu prostoru. Izza priprtih vrat hiše, iz katere sta prihajala ropot in šumeč glas Francetovega rezilnika, je prihajala svetloba, ki je kolikor toliko osvetljevala korake po obrabljenem grčavem podu. V hiši je zagledala krepkega moškega. Dvignil je pogled, in rezilnik mu je zastal na neobdelani dogi. Preden je utegnil karkoli reči, ga je Frida prijazno pozdravila: Pogled mu je zdrsel po ženski postavi, ki je nenadejano stala v njegovi kmečki izbi. Čeprav sta se soseda dobro poznala, se mu je pogled občudovanja zazrl v sliko krepke in postavne ženske, s katero bi se bil pokojni Mokar postavljal v vsaki ugledni družbi. Po nekaj vsakdanjih besedah, s katerimi je začela pogovor, se je opogumila: Vstal je in ji ponudil zdrgnjen, verjetno že dolga desetletja, če ne celo stoletje, star bukov stol. Ni se branila. Sedla je in ga gledala. Ne samo kot moškega, ampak morala je pretehtati njegov izraz, če ji je pripravljen pomagati. Zatrla je v sebi slo po moškem. Ni se smela prepustiti čustvu in strasti, ker je imela teža vsakdanjega življenja prednost pred tem. Če ji bo pritrdil, je bila prepričana, bo delo dobro opravil, in se bo v mlinu spet mlelo. K Mokarju se bo spet vrnilo življenje, kot je bilo pred nesrečno ujmo. V Francetu so se vzbudile pregrešne misli. Ona hvali Fritza, kako je priročen… Je priročen samo v hlevu? mu je šinilo skozi možgane. V trenutku se mu je prebudila misel, ki ga je nekoč že zaposlovala, ko je razmišljal o svoji prihodnosti. Ozrl se je po prostoru, da bi ocenil, koliko časa potrebuje za dokonča začeto, preden bi obljubil. Tretje poglavje

Čeprav je delal pozno v noč, da bi dokončal napol narejene izdelke, Francetu dolgo ni hotel priti spanec na oči. Premetaval se je na ležišču in premišljeval, koliko časa bo delal pri Mokaricah. Niti za trenutek ni pomislil, da dela pri mlinu ne bi znal opraviti. Vprašanje je bila le pomoč za tista dela, ki potrebujejo več rok in več moči, ter ustrezen les, ki ga je gotovo odnesla voda. Vse se bo videlo sproti, je tuhtal, ko je v postelji čakal, da mu spanec leže na oči. Pa ni in ni hotel priti. Pred oči mu je prihajala Mokarica, skladne in spodobne postave, ki ji je usoda prekrižala zastavljeni način življenja. Čeprav je pozno zaspal, ga je napeto pričakovanje drugega dne zgodaj spravilo iz postelje.

Zgodaj zjutraj je bil pri Mokaricah. Tam so imeli vsi trije opraviti z jutranjimi deli. Sam pa si je najprej ogledal, kaj vse bo treba postoriti pri mlinu. Nekaj podpor, novo korito za dotok vode na lopatasto kolo, podstavek mlinskega kolesa in še in še, je ugotavljal. Ker se je v poletnem mesecu pretok vode zmanjšal, je odločil, da bo najprej začel z delom na mlinskem kolesu in na vsem, kar je potrebno napraviti zunaj stavbe. Hitro je ugotovil, da bo popravilo trajalo dolgo. Če bo spet začelo deževati, bo zunaj že narejeno in bo v miru popravljal znotraj. Mokarica mu je ponudila šilce žganja. Zahvalil se je, da redko pije, pa še prezgodaj je zanj pitje ob tej uri.

Na dvorišču se je srečal s Fritzem. Uporabil je vse znanje jezika, ki se ga je naučil v semenišču. Tudi Fritz je že ‘pobral’ nekaj stavkov, ki sta jih pogosto uporabljali Mokarici. To se je videlo, ko se je odzival v vsakdanjem pogovoru z obiskovalci. Ugotovil je, da je prišel sosed popravljat mlin. Ko mu je France hotel razložiti, da bo potreboval njegovo pomoč, je ta hitro ugotovil, da bo treba ‘mojstru’ pomagati to in ono pri delu. Tudi France je ob tem ugotavljal, da je Fritz zares priročen tudi za taka dela. To svoje spoznanje si je potrjeval ob vsaki fazi dela, ki sta jo opravila skupaj.

Tamlada Mokarica si je dala opraviti v svinjaku. Z veseljem je opazovala doječo svinjo, ko so ji mladi pujski vlekli za grah debele sesce. Osem štručk je ležalo ob materinem trebuhu. Ni si mogla kaj, da veselja nad prašičjo družinico ne bi prenesla tudi na Franceta. Frida in Fritz sta bila že navajena Aninih vabil. Zdaj je morala idilo v svinjaku pokazati še njemu. Povabila ga je v hlev. Tam je Fritz naredil novo svinjsko stajo, ko je ugotovila, da je svinja breja. Naslonila sta se na ograjo in opazovala dogajanje. Prvič v življenju je France videl materinski prizor živali, kako potrpežljivo prenaša vragolije svojih mladičkov. Bil je presenečen nad tako materinsko ljubeznijo, kot jo je svinja izkazovala svojim otročičem. Kar nekaj časa sta drug poleg drugega slonela na robu ograje in poslušala zadovoljno kruljenje doječe matere. Čez čas je začutil Anino dlan. Pomislil je, kako naj se na dotik odzove, in že je oprijeto pest prekrila ženska dlan. Obrnil je glavo in jo presenečen pogledal v obraz. Samo trenutek ga je uzrl, ker se je prav ta obraz približal njegovim ustnicam in mu prilepil poljub. Še nikoli v življenju ni doživel poljuba, ni vedel, kako deluje na moškega. Kot semeniščnik tega ni smel niti vedeti, potem pa je bila vojna in spet ni bilo prilike za poljubljanje, po vojni pa je bil trd boj za obstanek in ni našel prilike, da bi izkusil to sladkost. Hip po srečanju ustnic so se njene že odmaknile. Kot, da ni bilo nič. Morda mu je hotela reči, kako lepo je v hiši, če ima družina kup otročkov? Zdaj je on pokril njeno pest, oprijeto na robu ograje. Pred vrati se je že motovilil Fritz. Hitro sta odmaknila roki in brez besed odšla od svinjaka.

Fritz, ki se je očitno dobro spoznal na tesarska dela, je deske, ki so se med povodnjo ujele pri stebrih, privlekel na delovišče. Korak za korakom je napredovalo delo. Frida jima je za malico prinesla pečen koruzni kolač. Prijetno hrustljavo skorjico je pomazala s surovim maslom, ki se je v topli ponvi stopilo in poniknilo v sredico. Cenena jed je bila v povojnem času nekaj najboljšega na svetu. Take France še ni jedel. Povabil je ženski, naj se jima pridružita pri jedi. Ni bilo treba dvakrat reči. Morda sta vabilo celo pričakovali, le da sta se zaradi najetega delavca odrekli skupni malici. Vsi štirje so zajemali narezane koščke iz ponve, postavljene na obrnjen zaboj, ki jim je služil za mizo. Motorist v usnjenem jopiču, s pilotsko kapo ter varilskimi očali na njej je razjahal motor, ga prislonil k drevesu, si potisnil očala visoko na čelo, da bi s prostimi očmi bolje videl ljudi in okolico. Iz usnjene torbe, ki mu je visela čez ramo, je privlekel sveženj ovojnic, izbrskal eno ter jo pomolil Mokarici. Odprla je ovojnico in izvlekla kos papirja, popisanega s črkami starinskega pisalnega stroja. Ana in France sta radovedno čakala, kaj bo prebrala. Tudi Fritz je čakal, če pisanje vsebuje kaj nevsakdanjega. Samo pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega, da bi ugotovil, kaj hoče ta dopis. Frida je najprej z očmi preletela napisane vrstice, da bi si čim prej potešila radovednost, potem pa je prebrala na glas:

S terena smo obveščeni, da se pri vas zadržuje oseba poražene okupatorske vojske. Ta ni v naši evidenci. Z njo se zglasite jutri ob 9. uri v pisarni Krajevnega ljudskega odbora! S seboj naj prinese dokument, iz katerega bo razvidna pravica bivanja v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Spogledali so se. Fritz je iz njihovih pogledov ugotovil, da je beseda o njem. Fritz je iz zadnjega žepa izvlekel oguljeno in obrabljeno izkaznico wermachta. To je bil edini dokument, ki ga je imel. France je menil, da to najbrž ne bo tisto, kar zahteva oblast.

Ta obisk je vsem pokvaril malico in razpoloženje. Bilo jim je jasno, da morata Frida in Fritz na zaslišanje. Tako je ukazala ljudska oblast. Razšli so se vsak k svojemu delu.

Zjutraj sta Frida in Fritz že pred pol deveto uro odšla v urad krajevnega ljudskega odbora. France je nadaljeval delo pri mlinskem kolesu. Naravnaval ga je, saj sta ga s Fritzem prejšnji dan le zasilno namestila v ležišče. Nerad je zapustil delo, saj se je ravno prav ogrel. Kljub temu je odložil kladivo in šel za žensko v svinjak. Ana je zaprla vrata za njima. Ko sta se približala pregraji v kateri so se po materi svinji spet kotalili njeni otroci, je stopila predenj. Prijela ga je okrog pasu in rekla:

»France, vzemi to, kar moški ženski vzeti mora…!« Obesila se mu je na vrat in poiskala njegove ustnice.

France je obstal. Ko so se mu vklopili možgani je pomislil na opravljanje ljudi, ki so Mokarice opravljali, da so nezaslišano svobodomiselne. Opravljivi jeziki so rekli, da se ženskama pozna, da so prišle iz mesta, no, skoraj iz mesta. Tam si menda ljudje bolj kot na podeželju odkrito izkazujejo čustva. Menda neposredno povedo, če koga ne marajo ali pa še bolj, če jim je kdo všeč. Prav to se je zdaj zgodilo njemu. To mu izkazuje z dotikanjem, poljubljanjem in zdaj še s tako pesniškimi besedami. Še nikoli ni doživel ženskega povabila. Njegova predstava o dekletih je bila, da morajo fantje uporabiti vso svojo zvitost, da dobijo od dekleta poljub. Ana pa naravnost kliče po njem. Strah ga je bilo, ker še ni imel izkušenj z ženskami. Kaj, če bo v njenih očeh nevednež? V mislih se mu je odvrtel pogovor s svojim cimrom v semenišču. Takrat sta teoretično obdelala žensko in človeški nagon. Razgreta v strasti sta si predstavljala, da imata pred seboj žensko telo. Ko pa sta se po nekem času zavedela, o čem govorita, sta se pokesala za take grde misli in besede. Vsak zase sta odmolila zdravamarijo in prosila Devico za odpuščanje pregrešnih misli. Zdaj pa ga ženska resnično sili v pregreho. Da bi si olajšal vest, je v trenutku pomislil, da ni več semeniščnik, da je čisto navaden človek, ki stokrat na dan greši. Misli so se prilagajale trenutku. Zdaj je vseeno, če ima še en greh več. Stisnil jo je k sebi in jo zavihtel na kup nastilja, ki ga je imela pripravljenega, da ga občasno vrže v pregrado svinji in mladičkom za mehko ležišče. Ni se mogel spomniti, če je bil kup tukaj že včeraj. Morda ga je Ana namerno pripravila za njuno srečanje. Morda je to zgolj slučajnost. V strasti nista slišala prašičjih glasov. Morda sta celo onadva s svojim hropenjem vznemirjala prašičjo družinico, ki se je odzivala tako, kot se je. Ko sta vstala, mu je šepnila: Vrnila sta se vsak k svojemu delu in vsak po svoje premišljevala o sladostrastnem doživetju.

Po povratku z zaslišanja je Frida razložila, za kaj gre. S sestro sta osumljeni, da sta že med vojno sodelovali z okupatorjevimi vojaki. Poleg tega Friz, ki pripada poraženi okupatorski vojski, nima dovoljenja za bivanje v naši državi. Ker so v krajevnem ljudskem odboru ljudje, ki potrebujejo njen mlin, so ji namignili, da bi Nemcu dovoljenje za bivanje izdali, če bi on ali sestri dokazali, da so za njegovo bivanje tukaj opravičljivi razlogi. Niso se izjasnili, kakšni. Za ureditev zadeve so mu dali šest mesecev časa. Po tem roku bo izgnan iz države. Vsa odgovornost za bivanje bivšega nemškega vojaka je na njem samem, je povzela Frida. Ker Fritz ni razumel pogovora na krajevnem ljudskem odboru, je Frida prosila Franceta, da mu pove, kako in kaj sta opravila.

Resda je pred dokončnim dejanjem še celega pol leta časa, a v takih primerih čas silno hitro beži. Od te ure dalje bodo morali razmišljati, kako se bo zadeva uredila. Če se bo! Če bo Fritz moral oditi, Fridi ne bo vseeno. Manjkal bo par pridnih rok in vsa dela, ki jih zdaj opravlja on, bodo padla na Ano in Frido. Obe sta se tudi že navadile nanj. Bili so kot družina. Podtikanja iz okolice, češ da mora nekdanji nemški vojak zadovoljevati kar dve ženski, so tudi potihnila. Vsaj onidve jih nista slišali ali pa jih nista hoteli slišati. V njihovo skupnost se je naselila težko rešljiva težava.

Moška sta nadaljevala delo v mlinu. Oba sta razmišljala o današnjem dnevu, le da je France še dodatno poskušal reševati Fridin in Fritzev problem. Zato je prosil Fritza, naj mu za božjo voljo pove, zakaj ni odšel s svojimi ljudmi, ko si vsak normalen človek po vojskovanju v tuji deželi želi čim prej oditi domov. Mož, ki se je že dodobra telesno popravil, je v odgovor le povedal nekaj stavkov: »Bil sem zaprt. Zgodilo se mi je, da so me obsodili na petnajst let. Izpustili so me, ker sem pristal, da se bom vključil v wermacht. To sem tudi storil. Bil sem na vojaški svobodi. V neki bitki se nisem hotel preveč izpostaviti strelom, pa so mi moji nadrejeni močno zamerili. Zagrozili so mi, da se bom moral po vojni spet vrniti v zapor. Pa sem rajši ostal tukaj.«

Francetu ni šlo iz ust, da bi ga natančneje spraševal, zakaj si je zaslužil zapor, vendar ga je razumel. Nikoli se ne ve, čeprav je Hitler izgubil vojno, da se najde kdo, ki bi ga spet spravil za rešetke. Obljubil mu je, da tega ne bo povedal ženskama. Morda bi imeli pomislek in bi spremenili odnos do njega, če bi vedeli, da imata pod streho kriminalca.

Mlin je spet mlel kot pred vodno ujmo in Mokarica je spet mlela žito okoliškim kmetom. France je večkrat prišel k njima in užival v opravljenem delu; ves pogonski mehanizem mlina je deloval brezhibno. Užival je v samopotrditvi, da zna opraviti tudi zahtevnejša dela. Zdaj, ko si je zadovoljno ogledoval mirni tek vodnega kolesa, kako poenostavljen je dostop do mlinskega silosa, kako vanj mlinarica brez naprezanja stresa vreče zrnja, mu je pogled uhajal še na razdejano žago. Ocenjeval je žagarsko lopo, če bi jo bilo vredno spet usposobiti. Globoko pod podom žage, kamor je nekoč padalo žaganje, je zagledal tri debele smrekove hlode, ki so po umiku vode, nasedli na razmočena tla. Bili so zagozdeni globoko na težko dostopnem kraju. V mislih jim je našel namen. Mokarica mu jih bo dala za delo, ki ga je opravil. Tako ona ne bo na škodi, on pa bo prišel do lesa za svoje izdelke. Ker ve, od kod jih je prinesla voda, tudi ve, da je zagozdeni les iz tistega kupa hlodovine, ki ga že uporablja. Prepričan je bil, da hlodov brigadirji, ki so bili mobilizirani na štirinajstdnevno delo v gozdu, ne bodo iskali, saj jim je bilo pomembno le to, da zadostijo zahtevam oblasti, za usodo lesa pa jih ni brigalo. Celo nasmihali so se, ko je voda odnašala rezultat njihovega dela. Prepričan je bil, da se bo les lepo klal in bo uporaben za izdelavo posodja. Fritz jih bo s konjem izvlekel izpod lope ter pomagal razrezati. To ne bo lahko delo, je ocenjeval, a če si iznajdljiv, se lahko marsikaj naredi. V to je bil prepričan, sicer ne bi prišel do lesa za svoje izdelke. Samo nekaj ljudi ve, in eden izmed njih je prav on, kako priti do lesa. Za nekaj jurjev jih na deponiji s stotinami hlodov v temnih nočeh razrežejo od njega označene hlode in še tisto noč je les v njegovi lopi. Po cesti je ropotal motor. Ko so ljudje zaslišali njegov glas, so vedeli, da prihaja kurir KLO-ja. Ta pa ni prinašal nič dobrega. Zatopljena v pogovor, ropota nista imela za mar, dokler nista opazila, da pelje proti njima. Pri njiju se je ustavil. Motorist je iz torbe potegnil modro ovojnico z velikim uradnim žigom v gornjem levem kotu in ga, proti podpisu, izročil Fridi. Brez pozdrava je odpeljal dalje.

Odprla je ovojnico. Bila je odločba o obvezni oddaji; tako je pisalo v naslovu. Razšla sta se, on domov, ona v hišo, povedat sestri kruto novico.

Mračilo se je že, ko je na vrata Francetove hiše rahlo potrkalo. Preden se je odzval, je v temačni sobi že stala Frida. Ob skromni svetlobi iz edine žarnice pod stropom je odložil orodje. Po prvih besedah se je usedla na vznožje postelje, saj drugega prostora ni bilo v hiši. Povsod nedokončani izdelki in razno orodje. Sprehodil se je do okna, da bi pridobil čas za pameten odgovor. Pogovora o plačilu opravljenega dela pri mlinu ni pričakoval, ker ji je prejšnjikrat jasno povedal, da računa na tisti les in na Fritzčevo pomoč pri razrezu in spravilu. Tega ni pričakoval. Kljub presenečenju je še naprej gledal skozi okno. Skozi možgane mu je bliskovito švigalo: če bi bila ta ljubezen mogoča, če Frido sam sploh lahko sprejme kot žensko, na katero bi se navezal, bi si jo kot žensko poželel…

Malokdaj je razmišljal o njej, ker je v njej videl žensko, ki živi na spoštovani Mokarjevini. Bila je Mokarjeva in Mokarji so bili zmeraj nekaj več. Mokar se je prav zato, ker se je imel za nekaj več, oženil s primestnim dekletom. In ta ženska ga zdaj prosi za moža, čeprav je on kajžar in ona starejša od njega.

Od dogodka v svinjaku je pogosto razmišljal o Ani; oženil bi jo na svoj dom. Vedno bolj je bila bližje njegovemu srcu. O Fridi pa ni razmišljal. Ko je zdaj razmišljal o njenem predlogu, je imel pred očmi tudi žago, ki bi jo lahko usposobil. Mlin in žaga bi lahko bila dober vir dohodka. Da mu oblast ne bi jemala preveč, je že vzpostavil stike z vaškimi aktivisti. Preden bi ji dal kakršenkoli namig, jo je pogledal. Ali bi to žensko telo lahko vzbudilo tako strast, kot mu jo je nedavno vzbudila Ana. Vse to mu je istočasno rojilo po glavi. Pa tudi njej so misli preigravale druga drugo. Ker se je na ta pogovor pripravila, je obvladovala svoja čustva. Morala je počakati na odgovor ali vsaj na namig ter biti dovolj močna, če bo odklonjena. Osebni in gospodarski razlogi, pa so jo privedli do tega, da mora rešiti to vprašanje. V sebi je bila pripravljena na vse, kar bi od nje zahteval France. Kljub težavi, ki ji jo je naložila oblast, bi se bila pripravljena pred njim preleviti v zapeljivko, da bi začela reševati Mokarijo. Premaknila se je k njemu in ga stisnila k sebi. Ustnice so iskale njegov vrat, obraz … V slabo osvetljenem prostoru se je začenjalo prvo dejanje njune romance. Prižeta drug na drugega sta pridrsala do stikala in eden od njiju je obrnil črni gumb na električnem stikalu. V sobo se je naselil mrak. Mokarici so iz zavesti ušle vse tiste skrbi, ki ji jih je naložila ljudska oblast. Preplavila jo je strast, ki jo je morala dolga vojna in povojna leta odrivati. Zdaj in tu si lahko nabere energije za jutrišnji dan, lahko uravnovesi svoja čustva. Iz glave ji je izpuhtel še tisti ščepec preračunljivosti, ki ga je imela globoko zakopanega v podzavesti. Zdaj je čutila le strast moškega. Prilagajala se je njegovim gibom, ki so ju vodili na ležišče, na katerem je še pred nekaj minutami premlevala realno življenje.

On je podoživljal dogajanje z Ano. Zdaj je tu Frida, s katero si ni zamišljal take igre. Vendar zdaj poti nazaj ni! Ta večer in ta trenutek je ni! Tudi pri njem je odločala strast.

Les izpod Mokaričine žage je bil že razrezan in zložen v Francetovi lopi. S Fritzem sta dobro opravila. V zaprti lopi je France z debelo klino in z težkim batom enako dolge kose hloda razklal in jih zložil v skladovnico. Mesece se bo les sušil, skrit pred radovednimi sosedi in nezaželenimi očmi. Med nekaj lučajev oddaljenima hišama so se začeli množiti medsebojni obiski. Moški korak je bil pogosteje usmerjen k ženskama. V mislih je France načrtoval, kako bi se lotil popravila žage, če bi se odločil za gospodarico Mokarjevine.

Vsi, ki so imeli med seboj skrivnosti, so to spretno skrivali pred drugimi. Tudi Fritz se ni izdal, če je morda kaj slutil o tem. Bil je govoreči mutec. Čeprav je osvojil že dokaj novih besed, jih je ob morebitnem vprašanju ali odgovoru nerad uporabil. Ne zato, ker ne bi hotel, temveč zato, ker mu je bilo neprijetno, če bi izgovoril neumnost, zaradi katere bi se mu morda okolica smejala. Rad se je družil s Francetom, ker je ta razumel in govoril njegov jezik. O vsem sta se sporazumela. Če bi bila onadva skupaj na Mokarjevini, bi ta kmalu doživela vzpon, če ji oblast ne bi pristrigla peruti. Vedelo se je, da tistega, ki se dvigne iznad povprečje, ta kmalu izravna z drugimi z višjim davkom. Spravi ga na dopustno raven. Na zahtevo oblasti, da si mora Fritz priskrbeti papirje, če hoče ostati pri Mokaricah, so že vsi pozabili. Vsak izmed njih je pestoval svoj načrt. Ta pa ni bil namenjen reševanju Fričevega vprašanja. Morda je tudi on upal, da se bo zanj dobro izteklo.

France se je vse pogosteje se je srečeval z ženskama. Ko je bila ena dovolj varna pred očmi druge, je ta ob Francetovem obisku našla mesto za skrivno romanco.

Nekega popoldneva, ko je France spet postopal okrog Mokarjeve žage, je Ana uživala v krmljenju odraščajoče prašičje družine, ki se je s prodajo mladičev redčila. Zavil je k njej. Družno sta opazovala, kako mladi pujski jedo v koritce nalito kravje mleko, zabeljeno s koruznimi otrobi. Stara se ni dotaknila hrane, čeprav je to tudi za odrasle pujse priboljšek in pogoj za debelino podkožne masti. Mati pujsa je uživala, ko so se njeni otroci samostojno osamosvajali, da so bili vse manj odvisni od njenega mleka. Po trenutkih tišine je rekla ona: »A veš, kaj je novega?«

Pomislil je na Fritza. Morda sta našli način, kako bi lahko ostal pri njiju. »Ne,« je dejal. Zmanjkalo mu je še tisto malo besed, ki bi jih lahko izrekel. Prašičja mati je še vedno renkala, ko sta zapuščala svinjak.

Vrnil se je domov in se še z večjo vnemo lotil obdelave lesa, ki ga je čakal v hišni delavnici. Misli so mu bile naravnane na Ano in na tistega, ki prihaja. Ob njenem sporočilu mu je bilo jasno, da nima kaj iskati na Mokarjevi žagi. Če bi se z Mokarico sporazumela o poroki, bi bil njegov cilj čim prejšnji zagon žage. Tako pa iz tega ne bo nič! Drugo Mokarico mora pripeljati v svojo hišo. Tam pa bosta Frida in Fritz lahko skupno gospodarila. Če ne bo kake zamere, bo še on postoril to in ono. Naprej mora misliti na ureditev doma. Popraviti mora na hiši tisto, kar se mu do sedaj ni dalo. V mislih si je napravil načrt. Spalnica bo v sobi, kjer je živela mati, veža in kuhinja sta za kuhanje in priročno skladišče izgotovljenih izdelkov, hiša s krušno pečjo pa bo še naprej njegova delavnica. Tako je v mislih razdelil hišne prostore. Postopno bo obnovil enega za drugim. Zid bo prebelil z apnenim beležem, morda bo še kje dobil valjček, s katerim bo popestril bele stene. Nihče ne bo vedel, zakaj to dela. No, enkrat bo že moral povedati Ani, kaj počne. Ko bo njeno stanje vidno, bo njegova hiša pripravljeno za nevesto. Takrat si bosta še rekla ‘da’ in konec bo opravljanja okolice.

Tako si je France začrtal prihodnost. Pa se zgodi, da človek obrača, Bog pa obrne. Tudi njemu.

Četrto poglavje

Čas se je pomikal proti sredini leta. Svetlikati se je začelo že zgodaj zjutraj. Ptički so ob prvem svitu zapeli in po svojem ritmu spet utihnili. Zapeli so spet, ko se je oglasil zvon v bližnjem zvoniku. Idila, ki je Mokarjevi ob vsakdanji skrbi in delu niso doživljali nič idilično. Vstajali so zgodaj. Medtem ko je Fritz čistil hlev, krmil konja in kravi, se je Ana pripravljala na molžo. Frida je urejala po hiši in si dala opraviti ob štedilniku. Ko je Ana pomolzla in mleko razdelila za potrebe tistega dne, ga je vsaj deciliter dolila hrani za plemensko svinjo. Dohodek od prodaje mladih pujskov je največkrat reševal plačilo davkov. Neko dopoldne je spet brnel motor proti Mokarjevim. Zdaj je tudi že Fritz razumel, da motor ne prinaša nič dobrega. Ko so ga zaslišali, so se spogledali. Nihče ni črhnil, le čakali so, kaj jim bo prinesel mož v oguljeni usnjeni jakni s pilotsko kapo. Fridi je vročil na podpis modro kuverto z velikim žigom na njej. Prebrala je vsebino, ki je nosila naslov: Opomin. Krajevni ljudski odbor ugotavlja, da niste do zahtevanega roka izpolnili obveznosti za oddajo 200 kg mesa. Podaljšujemo vam rok za izpolnitev državljanske obveznosti do 15. julija. Po tem datumu bo KLO z uradnimi organi opravil zaplembo živali, in s tem prisilno izpolnil vaše obveznosti do države. Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Fritz prav gotovo ni razumel vsebine. Po obrazu starejše Mokarice pa je vedel, da je pisanje prineslo nekaj hudega. To je ocenil tudi po odzivu obeh žensk.

Frida, ki ji je življenje na Mokarjevini že vrezalo prve čisto drobne gubice, je v ihti bentila čez oblast in svojo usodo. Vzamejo naj ji edino kravo, ki še daje mleko državi! Druga krava se je zaradi brejosti že presušila. Če ne bo mogla oddajati mleka, bo spet dobila opomin in v hišo bo prišel rubež. Kaj bodo takrat rubili? Naj zarubijo njo…!

Vsi trije so se razšli. Vsak s svojimi težavami, ki so imele skupni imenovalec: preživeti. Tudi Ana je iskala izhod. Opazovala se je, a na telesu še ni bilo opazne spremembe. Svoje stanje bo lahko še nekaj časa skrivala pred Frido. Kako bo to sprejela Frida? Morda ji bo prav ona vrnila nekoč posojeno pomoč. Morda še kje hrani pleničke in povoje, ki so potrebni dojenčku. Kako sprejema njeno stanje France, tega še ni povsem ugotovila. Čim prej naj bi se poročil z njo. Vzel naj bi jo k sebi, saj France zna gospodariti in zaslužiti denar. Tudi z ljudmi, ki krojijo oblast, je v dobrih odnosih. Nikoli ne tarna o prevelikih dajatvah. Pa ona? Ona bi lahko obdelovala njivo za prašičjo krmo, ki bi jo s konjem zoral Fritz ter gojila svinje, ki bi morda celo dvakrat na leto povrgle mladiče. S prodajo mladih pujskov bi pripomogla k družinskemu proračunu. Vse je premislila, le s Francetom potrebuje temeljit pogovor, da ga bo prepričala o svojih načrtih.

Frido je vse pogosteje obhajala slabost. Dolgo je razmišljala o vzroku. Ženski, nekoč polni fizične moči, ki jo je krepilo vsakdanje delo, zdaj slabost jemlje energijo. Vse manj moči in volje ima za premagovanja družinskih težav. Napovedan rubež v hlevu ji je risal črno prihodnost. Dokler je ni izdalo telo, je imela energijo, videla je svetlejšo prihodnost, lažje je prenašala udarce oblasti. Skrivaj pred sestro in Fritzem je bruhala. Le včasih, ko tega ni mogla skriti, je pred njima obdolžila to ali ono jed, da ji v želodcu ni napravila dobro. Povsem sta jo razumela. Se zgodi!

Ona pa je bila vse bolj prepričana, da njeni slabosti ne botruje hrana. Tudi s telesom se je nekaj dogajalo, opazila je spremembe. Bilo ji je jasno: noseča je.

France ji od takrat, ko sta bila skupaj in mu je predlagala zakon, ni dal jasnega odgovora. Čutila je, da ima pomisleke. Morda zaradi nje osebno, morda vidi težave na Mokarjevi domačiji. Zdaj se bo le moral izjasniti. Čas teče. Kot bo hitro prišel čas, ko bo moral oditi Fritz z domačije, bo prišel tudi čas njenega poroda. Da bi se izognila sramoti in nezakonskemu otroku, bi bilo najbolje, če France čim prej pristane na njeno ponudbo. No, pa zdaj menda ja bo! si je dopovedovala. Oba se bosta izognila obrekovanju. Če pa je ona starejša od njega, je pač povojni čas… Moška vrsta je zredčena… Vsak in vsaka vzame tisto in tistega, s katerim si bo olajšal vsakdanje življenje. Ona pa mu je obljubila, da mu bo kljub razliki v letih dobra žena. Popravil bo žago, mlin se po njegovi zaslugi že zdaj dobro vrti, merica moke od mletja zadošča, da hiša ni brez kruha. V bistvu denar potrebujeta le za davke in za najnujnejšo pot v trgovino. Vse drugo se s pametnim gospodarjenjem najde na domačiji. Gospodariti pa zna ona in tudi France se dobro znajde, le da kot samec verjetno nima volje do večje obnove svoje hiše. Tako je pri sebi modrovala, ko sta jo je skrb za dom in porod pritiskala k tlom. Dokler ne bo njena nosečnost še bolj opazna, o svojem stanju ne bo razlagala ne sestri in ne Fritzu. Potem bo morala imeti dosti energije, da bo pokončno prenašala poglede in obrekovanja okolice. Takrat, ko se bo okrog pasu razširila in bo morala poprositi za pomoč pri dvigovanju vreče in praznjenje v lijak nad mlinskimi kamni, takrat bo deležna pogledov in komentarjev, pa čeprav mnogih ne bo videla ali slišala, jih bo čutila. Za vsakogar v okolici ve, kaj ji bo pripisal. Bog ve, če ji bo pri porodu lahko pomagala babica, bog ve, če bo KLO dovolil babici priti k nemški priležnici. Morda ji bo spet morala pomagati Ana. Obe bosta morali biti pozorni, da ne bi naredili take napake, kot sta jo, ko otroku nista zavezali popkovnice pri njenem prvem porodu.

Bil je petnajsti julij. Dan, ko naj bi prišlo do rubeža. V hiši sta vladala molk in pričakovanje. Bodo mogočneži s KLO le uresničili grožnjo? Tako so se spraševali vsi, ki so vedeli za njihovo grožnjo. Tudi France. Sredi dopoldneva je šel k njima. Ni se dogajalo nič takega, kot so že od jutra pričakovali. Mokarici sta v napetem vzdušju opravljali le najpotrebnejša dela. France je povedal Fritzu, kaj pričakujejo. Tudi ta je večkrat odšel v hlev, kot bi se hotel posloviti od člana družine. Vsakokrat je odstranil kravjek ali konjsko figo ob vznožju stojišča. Hlev je bil pometen, kot za praznike. Vanj bodo stopili tuji ljudje in imel bi slab občutek, da kažejo nanj, če v hlevu ne bi bilo pravega reda. Skrivoma je opazoval zdaj eno zdaj drugo žensko, ko sta se pokazali na dvorišču. Ana je v svinjaku opazovala svinjo, če se ji že pozna brejost. Mlade pujske, ki bodo prišli na svet jeseni, bo po šestih tednih že lahko oddajala. Povpraševanje po njih je veliko. Nekaj gospodinj je že zaaralo enega ali celo dva mladiča. Širša okolica je spoznala, da ima dobro prirejo. Aničini pujsi imajo ob zakolu več prstov debel špeh, ki ga gospodinje pretopijo v zabelo. Kaloričen dodatek k hrani tudi naredi jed okusnejšo in da ljudem več energije za naporno kmečko delo. Meso jedo le ob posebnih prilikah in praznikih. V sosednji pregradi je tudi sama redila pujsa za doma. Sredi zime bo že dober za koline. Pomislila je, da se lahko zgodi, da bosta z živaljo v isti čas dobile mladiče. To misel je vsakokrat poskušala odgnati. Pa ni šlo! Vse bolj jo je stiskalo v duši; pa France? pa opravljanje ljudi? in ne nazadnje: tudi Fridi bo morala povedati. Mlin in kmetija bosta za nekaj časa izgubila par rok za delo. Frida bo morala prevzeti še njena opravila.

Malo po dvanajsti se je zaslišal ropot motorja. Slutili so, da pelje k njim. Slutnja se je uresničevala z vse glasnejšim brnenjem, ki so ga okoličani še kako poznali. Kmalu sta sestopila miličnik in kurir krajevnega ljudskega odbora. Miličnik je brez pozdrava obstal, da bi referent opravil formalnosti. Ta je Fridi izročil v podpis papir in nalog za oddajo živali. Pojasnil ji je, kam mora prignati žival, da jo bo zbirni kamion z živino drugih kmetov, ki jih je doletela enaka usoda, odpeljal v klavnico. Miličnik se je postavil tako, da je imel pregled nad morebitnim upiranjem rubežu. Motorista sta se odpeljala. Čez eno uro mora biti krava pri cesti, da jo bodo naložili na kamion. Fritz ni razumel vsake besede, ki je bila izrečena, razumel pa je dogajanje. Razumel je, da bo Mokarica morala sama odgnati kravo iz hleva. Fridi je dal vedeti, da bo to opravil on. Tudi zanj je bilo to žalostno opravilo, a moška narava je drugače občutljiva kot ženska. Vedel je, da mora izbrati med obema kravama tisto, ki trenutno daje največ koristi družini. Vedel je, da je ena izmed njiju jalova in da bi še nekaj časa lahko dajala mleko, da bi se druga otelila. Vsi v družini so vedeli, da kravji rod ohrani le breja krava. Mleku se bodo morali odreči vsi v družini in v svinjaku. Pa tudi država. Tako je razmišljal on, država pa je imela svoje zahteve.

Naslednje popoldne je na vrata Francetove hiše spet potrkala Frida. Kljub sončnemu dnevu, ki je ljudi vabil k delu zunaj hiše, je on dodeloval nedokončane škafe za prodajo. Nežno, z vso ženskostjo, ki jo je premogla, je stopila v prijetno hladen prostor. Približala se mu je, ko je z metlo odrival lesene obreznine v kot. Prijela ga je za lakti in ga pogledala v oči. Tudi njegove se niso mogle izogniti njenemu pogledu. Metla mu je zastala v rokah. Od presenečenja ni mogel izgovoriti besede. Trenutek se je vlekel kot večnost. Ni vedel, kaj naj stori. Kaj naj ji reče? Pod isto streho ima noseči dve ženski, in ena za drugo ne vesta, da je on tisti… Ni ji odgovoril. Sam mora v miru najti izhod iz zadrege, njene in svoje… In Anine. Vstala je in se približala izhodu. On pa je še vedno sedel in gledal predse.

Odlomek

DAN KRATKIH VDIHOV

videla sem lepoto
ki me je pustila odprtih ust
a neka misel se je vrinila
in preprečila vdih do globine
v žejna pljuča

senca se je splazila preko očesa
in preden je zasvetila kresnica
je skozi temo zarezal zamah
ubila jo je
neka tuja roka

otrok ni zajokal v meni
skril se je med pljučne mešičke
kjer čaka
da dobi kisik
za pogum zavrisniti
na polno kot še nikoli

DIOPTRIJA

kdo pravi
da skozi debela stekla
slika blesti
v jasnejših obrisih?

morda je umetnik
namenoma zabrisal robove
da se barve prelivajo
v neponovljive odtenke
skritih ozadij

praviš da si kratkoviden
srečnež si
saj podobo ne le vidiš
ampak tudi vonjaš
in zlezeš v kožo genija
v trenutku
ko mu je barva
kapljala s čopiča

zamižiš
in nevidne plasti tiho
srkaš vase

srce ima vedno
ravno pravšnjo
dioptrijo

DROBNJAČENJE

razkosmičen
na brezoblične delce
se raztapljaš
v mojem tkivu
tako absorbiranega
te več niti ne čutim

včasih se mi zdi
da bom bruhala
toda bojim se
nasprotnega vetra
ki bi mi v obraz
vrgel vso nesnago
raje se zamotim
z drobnjačenjem
in tečem naprej

KJE SO PRSTI

ki igrajo na vejnato harfo
razglašeno in otožno
preplašen ptič
je ujet med strune
negotovosti

ker ne poveš
kam odhajaš
debelo orokavičen
igrat svoje neslišne pesmi

kje so prsti
ki bi se dotikali povrhnjice
in izzveneli v globino
z violinskim ključem zaklenili
dve polovinki
v celinko

KO JE STRUGA IMELA VODO

… pajčevina med latami
preprostega mlina
ki se ne vrti hitro in glasno kot nekoč
ko je struga imela vodo z visoke planine
kjer se tali led

led je okoval besede
molčijo kot mlinsko kolo ki je gnalo kamen
izpod katerega se je vsipala
moka za sveži kruh

kruh je zarečen in grenak
ker ga je okužila plesen z zajedalskimi hifami
videti so kot pajčevina med latami …

MRZLI SHRANKI

odideš pred svitom
v polzavesti
zaznavam šume zore
in škripanje podboja vrat

v glavi nekje klokota
kot voda pod ledeno skorjo

svojo odsotnost
pribijaš na steber molka

na okovani reki
nikjer ni več mlakaric in čapelj
življenje se je umaknilo
snežnemu metežu

kot midva
vsak v svoj predal
hladilne skrinje

OČI RAZLITIH PLITVIN

ne prebivam več v tvojih očeh
skozi raskave veje
tvoj šepet kliče jalove poganjke
ki se bahajo s slepečim zelenilom

preko stopnic preperele slame
razsipaš svoje darove
zrnje šuštečih včerajšnjih polj
izgubljeno med sivečimi bilkami

nisi lep nisi grd
čeprav ljubosumno čuvaš ozke poti
po katerih nisem hodila
ker so odtekle preden je noga stopila nanje

polje bo preraslo grmovje
in tvoje oči polne sneti
bodo presuhe
da bi v njih vzniknili potoki
ki globoko v naju sanjajo
o obali belega oceana

OKUS PO HRENU

sivina je ukradla
modre odtenke svoda
in dežne kaplje
umivajo okuse po trnju

danes je čas
ko ti lahko odpustim
dokler ostaneš
pri dnišču križa

jutri
ob rumeni zarji
boš smel vstati
in jaz sama
ti bom namazilila noge

PAT

tečem čez travnik
lovim senco oblaka
prestopam svetlobne trakove
v najbolj črni senci
se utrujeno sesedem

stojiva si nasproti
sva natanko tam
kamor sva hlepela
vsak na svoji strani
živega blata

povesim pogled
ne upam se zganiti
a metulj vseeno odleti
na sončno stran
zelene šahovnice

PELINOV ČAJ

nostalgijo se pije
počasi
v majhnih požirkih
da na korenu jezika
zaplešejo kapljice
v ritmu balade
da brbončice lahko vsrkajo
vso grenkobo
predno spolzijo v žrelo

in če se to dogaja
prepogosto
začne nostalgija piti tebe
iz telesnih celic
neopazno briše
pričakovanje in upanje
ne sprašuje vedeževalk
ne premika kazalcev
le suši te
dokler ne ugotoviš
da ne moreš več
teči

POTEZE IGRE

korak naprej –
a to ni napad

korak nazaj –
a to ni umik

korak vstran –
a to ni ples

prepoznati figure
in njihov namen –
a to ni šah

natančno računati –
a to ni matematika

iskati poti –
a to ni zemljevid

zapreti okno –
da bi prišel do zraka

izvesti gambit –
da bi dobil igro

življenja

PRESKOK

iztegnjen prst
vseobsegajočega

sledenje krogotokom
svetlobe in teme
toplote in mraza

čeprav prehitevam
ali zamujam
nikoli ni prepozno
za rošado
med nostalgijo večera
in pričakovanjem jutra

ko blagodejna vitica
rahlo objame
posušen stržen duše

PRIBLIŽEK LJUBEZNI

razdalja se spreminja
po nezapisanih pravilih
vmesnost

je včasih tako tanka
da je skoraj ni
občutiva njeno
gostoto
ki je približek
tistega pravega

največkrat
vmesnost postane
redka in vodena
boleče preprečuje stik
in niha z dolgimi valovi
oddaljevanj
in približevanj

nikoli se ne stanjša
do neslišnosti

RAZPIRANJE

kljub nevihtam
prožno steblo
ostaja pokončno
skozi obrobje stržena
tenko odzvanja
nenaročena glasba
ki z notnimi repki
skrtači zasebnost

pod skladovnico
odloženih čustev
se v nezrelih strokih skrivajo
belgijski pralineji
dopuščam
da jih pretipaš
odpreš hlipajočo zadrgo
da se lupina razpre
v dišeče predivo
večernih pričakovanj

RAZVODNICA

znaš usmerjati
tokove
tako spretno, da se ne zlivajo
preko bregov nepovratnosti

nihče ti ne spodmakne
urejenega niza besed
ki se vse mastne kotalijo
in odbijajo
kot da bi bile neulovljive

na zunaj izgledaš
obvladan

ne tako kot jaz
ki me vihari stihija
besednih hudournikov
tekočih v vse smeri

in zaman iščem
črto razvodnico

SMETARKA

kilometre daleč
te opazujem skozi
podstrešno okno
kako pod posteljo iščeš
umazane objeme
med preluknjanimi nogavicami
in laminatom samozadostnosti

ni me več tam
toda ravno jaz v mislih
brskam po tvojem smetnjaku
med embalažo
v kateri so bili nekoč zapakirani
najini načrti

da najdem koščke tvojega
neizkoriščenega potenciala
in se prepričam
da tam ni sledov
neizrečenih obžalovanj

VČASIH SABOTIRAM SVOJ DIH

iz oblačnega gradu
se selim pod prelomnice
med željami in možnostmi

iz gline modeliram
maketo prihodnjih rešitev
blato polzi med prsti
topel veter suši vogale

krila jastreba
popivnajo odvečne odplake
in jih
s hromimi semenčicami vred
otresejo v brezno

kjer ni plodne zemlje
lepota pa se meri v gostoti
sinklinal in antiklinal
premagovanja strahov

včasih sabotiram svoj dih
kar tako iz radovednosti
koliko časa bo trajalo
da izgubim nadzor
nad svojim
keramičnim gradom

in da se počutim
bolj pomembno

ZA VALOBRANOM ZAVESTI

zdelo se ji je
da lažnivi veter
ne bo uspel skriti vseh sledi
razpok v odmrznjeni zemlji

dokler ne bodo polzaprtih vek
obema zalile tiste sanje
v katerih oba brodita
do kolen po mlačni plazmi

kjer se na vrhu penastih valov
rojevajo in vzletavajo
bleščeči cekini
z obrazi novorojenčkov

zdelo se ji je
da je nemogoče
katerega ujeti v dlan
in ga zasidrati
med venerin in marsov grič

želela se je samo
zbuditi spočita
brez izdajalskih sledov
okoli gležnjev

PRSTKARIJA

Kakšen dolgčas,
jamra palec
in nervozno poskakuje.

Fige delaj,
mu kazalec
čisto resno ukazuje.

Name plezaj,
ga sredinec
nagajivo zasmehuje.

Nič ne drezaj,
prstanec se
osupljivo napihuje

Le mezinček
potepinček
z njim v svet pravljic
odpotuje.

PRAHOPRSTKI IN ČRKOČARKE

Pod ovitki
domišljije
črkočarke
dremljejo.

Prahoprstki,
palčki drobni,
jim trebuščke
božajo.

Gube v črkah
poravnajo,
vsem jezičke
požgečkajo,

da z otroško
čarovnijo
v hiški pravljic
besedljajo.

ZALJUBLJENI JEŽEK

Mladi ježek
komaj čaka,
da čez polja
prikoraka
botra noč.

Vznemirjeno
mu srček bije,
ko od staršev
se izvije
v njen obroč.

Ne pogleda
nič na levo
in zavije
kar na desno
pihajoč.

Že zdrvi
po hrupni cesti,
da prižame
se k nevesti
na vso moč.

ČEBLJANKA

Iš gibeliš.
Titi epo maki bava,
iš gibeliš.
Ti bici buci amam liš,
ege zege nini pava,
kaki lulu jeti lava,
baki mita ika java.
Iš gibeliš.

USPAVANKA

Noč se je zbudila,
zvezdicam zaspankam
očke pozlatila.

Mesečeve kitke
nežno razčesala
je v srebrne nitke.

Kakor dobra vila
malim otročičem
spanja nadrobila.

Skozi čarne špranje
je na trudne veke
posejala sanje.

IZ PENE DNI

OPISMENJEVANJE

Prvo črko sem spoznala, ko mi je bilo šest let. Bile so noge od Angele, razkoračene na A.

ŽIVALSKA FARMA

Kot otrok sem videla veliko živali. Več, kot je bilo smiselno. Videla sem Pumpita, ki je bil brez ene roke, videla sem Frohtarja, ki je bil grobar.

Vseh živali se ne moreš zapomniti. Najlepše so domače, ampak te hitro poginejo.

Zanimive so tudi živali, ki so od drugod. Taka žival je bil Čipko, prijazen skobčevec, ki je veliko govoril, pa nič povedal. Bil je moj jezikovni brat.

Seznam je vedno v igri. Živali ne zmanjka, duše se množijo kot po tekočem traku, bitja pa se plodijo.

JOLKA

Takoj me je presunilo – ne omenjaj po nemarnem njenega imena. Prijateljica brez ostanka, s katero sem imela besedne odnose.

ČRN KOS NA MRTVI LIPI

Gledava se vsak večer, sedaj ko je pomlad. Zelo možato sedi na vrhu lipe, ki je le še torzo. Lipi so pred leti spodrezali vse veje, da bi nehala rasti. Projekt je uspel – le še nekaj štrcljev vsako leto ozeleni.

Moj kos je na najvišji mrtvi veji.

Gledava se vsak večer, ko pade mrak in vse druge ptice že odletijo. Dolgo vztraja v svoji pozi. Najbrž mu ni mar zame, čeprav ve, da sem tu; preblizu sva si, da bi me lahko spregledal. Rada imam črne kose. Njegovo stanje biti brez ostanka, me totalno privlači.

Kos kot kos odgovora na vprašanje Kdo je boljši, Kos-eski ali jaz?

RED

V kokošnjaku moraš imeti red, vse čisto in pospravljeno, sicer putke kmalu zbolijo za putiko.

V razredu je ravno obratno – kraljuje naj nemirna duša, ki ne pozna pospravljanja, in otroci bodo krepki in zdravi.

BERILO

Zebre berejo črno-bele črte.

FEO-LOGIJA

Tri dinarje za cigarete, pet dinarjev za pir, en krožnik pašte kar tako, ker je bila ravno skuhana, osem dinarjev za cedeje, dve uri pogovora zaradi socialne diskrepance, minuta za smeh (vsake tri minute), skrita flaška viskija, da ne bi ostali samo pri viskiju, odprte rane brez krvi, prazna škatlica cigaret in rak vsepovsod.

Ostale so besede in bes bede.

PARADANA STRASSE

Dragi Prijatelj,

Tvoja ulica v osrčju Trnovskega gozda je velik simptom. Strinjam se s Tabo, da človek samo tam sreča samoto in življenjsko črto. Ja, samota je dobrobit, je bančni trezor, naložba, kredit. Kaj naj še rečem?

Zadnjič sem se po Paradani sprehodila v spremstvu svojih ljudi. Procesija je bila. Jaz sem koračila zavestno, ostali – samozavestno. Hecna povorka. Ko smo prispeli do Tvoje table, Prijatelj, sem pomislila: v Trnovskem gozdu se človek lahko izgubi in najde istočasno.

MEGLA, KI PADA

Pred nosom jo imam, meglo, ki pada. Z Bučenice sili dol, na Sotočje. Naj! Megel ne bom uravnavala.

LIŠČKI

Neka nona je povedala:

Liščki so božje ptice. Še od začetkov sveta. Bog je ptice barval, da bi se ločile med sabo, na koncu, ko je že skoraj končal, ga je zapopadla varčevalnost. Imel je kapitalistično srce. Ostajalo mu je veliko barv. Da ne bi šle v nič, je z njimi pobarval ptice, ki so še čakale v vrsti.

GOLOBI

Razbijala sem njihova jajca, trgala gnezda, sovražno gledala v njihovo smer … Nič ni pomagalo – golobi so me preživeli.

MOJE IKONE

Častim tri ikone. Vse so črne.

Najbolj živa je umrla kmalu po rojstvu. Imela je pesniški nastavek, a je zdrsnila v hiperšpedicijo in posel s črkami.

Druga, tudi zelo živa, potem pa mrtva, je bila pridna. Izdala mi je dve knjigi – večna slava ji.

Tretja, bridka samotarka, je bila fotogenična, fotogenialna, rezka podoba fiksirja. Nje se ni dalo odlašati do smrti, a je vseeno odložila življenje za drugič.

LAHKA SAPA

(molilni mlinček)

Ko se po pljučih razleze karc, potem sapa postane luknjičava, lahna. Traja le kratek čas, potem človeka zaduši, toda predsmrtna faza je mila, prezračena, široka.

Bog, daj mi pljuča, ki bodo jedla zrak kot mano, Bog, daj mi telo, ki se bo vedno odpiralo navzven, Bog, ne pozabi, da sem klavstrofobična in me mašitev kapilar plaši. Prosim te za lahko sapo, vsaj za predsmrtno, če mi že žive ne privoščiš.

PRVOROJENA

Jaz sem bila prvorojena. To je resnica. Mati stoji za tem. Kot taka sem imela privilegij: prva sem spregledala, prva sem shodila, prva sem spregovorila, prva sem podvomila, prva sem se zaljubila.

Tako je šlo do dne, ki je bil pobeljen v ognju in je sporočil: prva moraš zapustiti svet.

RAZVOJ VRST

Vse vrste obstajajo. Razvoj vrst je vizir varne perspektive: na eni strani nebesa, na drugi pekel, vmes pa razvoj vrst.

Pha!

Vrste so garant vesolja, da je, kar ni.

BOG

Imam več bogov, prevladuje pa eden – jaz.

DIVJI V SRCU

Gospod, ki ima v rokah Založbo, je preračunljivo rekel: Ti si predivja, take te ne rabim, knjige berejo navadni ljudje.

Jap, bo držalo, sem pomislila, moja knjiga je KNJIGA MRTVIH. Nima srečnega konca, še začetek je bolj kilav.

Takoj sem razumela, da ta knjiga ne more iziti. Treba jo bo ohraniti v srcu in znižati naklado na minus 150. To je pulz, ki ga še zdržim brez škode.

ZDRAV KOT DUŠA

Ko sem bila še drobna deklica, leta nazaj, sem srečala človeka, ki je imel lepo ime.. Še lepši je bil njegov priimek, Ena sam poezija, nomen est omen, bitje z razlogom, človek s poslanstvom, popolnež.

Toda žita so se osula, suša je oklestila sirk, v Volčah je zavladal red: človek je bil spet samo človek, gol in sam.

Kot jaz.

PESNIKOV MREST

Umrl je Zlatko. Samooklicani kmet. Zlatko je bil moj znanec od mladih nog. Ko sem še cepetala na mestu, je on že pisal. Dijaške črke, čeprav je bil mlajši in lepši.

Potem je zgubil smisel za stil in je sestopil med navadne ljudi. Sto let pred svojim vnebovzetjem, se je razglasil za mene, ki sem črke zavrgla letos. Imel se je zame, čeprav nisem razumela plebejske volje do moči, ki jo je razprodajal na debelo. Kupil je konja, imel je ženo, otroke, celo psu je sezidal kučo.

Par dni pred smrtjo mi je priznal: brez tebe me ne bi bilo.

Nato je legel za vekomaj.

NAJVEČJI DOUM BOŽJEGA UMA

Vohljač, voajer, prijatelj, mislec, samouk, neznanec.

Pozne parte: Bil si pesnik in urednik, napisal si veliko pisem, vmes si kresal ostre verze, da je gorelo, narod pa bo pomnil tvoj A-NA-NAS. Pomnil bo sadež, ki ni ne hruška ne jabolko.

OPOROKI

NESMRT

Na zapuščinskem oporoku Regine Kralj je zapisano:

Regina Kralj je nesmrtna. Tudi ko umre, je to samo navidezna smrt, kot navidezna nosečnost pri psicah in podobne reči, v resnici ne more umreti, ker nima srca. Če pa že umre, kar se zgodi sem ter tja, ob ščipu ali prazniku svobode, nikakor ne vstane od mrtvih, obratno je – mrtvi vstanejo od živih.

KRALJ JE KRALJICA

Čas je, res je čas, da sporočim:

Regina je božjastno telo, ki ga v sebi nosi Kralj. Na tej točki se potrkavam sama s sabo. Bogovom se ne da igračkati, igračkam se lahko le jaz sama. Sama s sabo. Najprej preverim telo – vse imam. Ni sporno, sem človeško telo. Potem, kakopak, preverim dušo. Preverjam in preverjam, pa še preverjam. OK, duša je v preverjanju. Nato preštejem dejanja. Vse je tu: rojstvo, bit in smrt. Še kaj? Ah, človek, ne s takimi, na kamnu (iz Sužida) naj nič ne piše. Pač, piše naj: TU NI NAPISA.

REGINA KRALJ

Poslednji oporok:

Zakopljite me v kamen. Tisti iz Koščevega roba, kjer sem kot otrok nabirala pirit. Na kamnu naj ne bo znamenj obdelave. Čisto diskretno, nekje v ozadju, med žilami in vlakni, naj piše: V tem kamnu je še en kamen.

KONČNA PESEM

Sonce moje,
ki tako živo svetiš.
Sonce moje,
brezskrbno,
ki tako jedro pretakaš snovi.

Hvala ti za luč,
za turbulence, za karcinom.

Hvala ti za življenje in smrt.

V sijaju odsevaš vse in z žarkom kažeš name.

Tvoja sestra luna je moja zvezda.

Hvaljeno bodi v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem, sploh v vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Predajam se ti brez citer:

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.

PUSTNA MASKA

Nekdo trka na vrata.
»Kdo gre?«
»Jaz sem! Nek posel naju čaka.«
»Ti si!«
»Da, jaz!«
Odpre vrata. V predsobo stopi maska v podobi smrti.
Brez premišljanja jo ubije, nato razkrije masko.
»Ah, moja ljubljena!«
»Jaz sem jo umoril!«

3. junij 2012

SRČNI BOLNIK

Bolan od ljubezni
zlomljenega srca
pade
kot slabo utrjena slika
s stene
Srce odpove
Slika se ne zlomi
Nekoč
se pa vrne
kot Bog Ljubezni

25. junij 2012

»Štihvort« don Joseja iz 4. dejanja Bizetove opere Carmen. Pesem je primer, kako nastaja pesem avtopoetsko iz pesmi! Pesmi so pogosto dvomljive, pa je tudi ta. Smrt smrti je zmagoslavje življenja, ljubezen včasih pa le sladka iluzija.

Dvanajst let pred vrnitvijo Jezusa Kristusa v Izrael se le domneva, kje je bil in kaj je počel. Po eni od več različnih pripovedi je bil v Indiji, kjer se je srečal z budizmom in se je naučil zdraviti ljudi. Tam so ga zaradi njegovega značaja, učenja in ravnanja klicali Isha (?) Bog Ljubezni! Če morda ni res, je dobro izmišljeno, tako da bi lahko bilo res!

TEBI, MOJEMU …

Če poženeš nad oblake,
do neba tople modrine,
prek katere ptica šine,
kadar k soncu krila steza,
vodi tja svoje korake,
kjer življenje zlahka mine
brez sejanja bolečine,
kjer sovraštvo ni zaveza…

Če te bo ponesla reka,
po kateri redek plove,
v svetove neke nove,
v katerih ni prikazni,
bodi senca vsaj človeka,
skozi trnje, čez ovire,
po poteh, kjer brez manire
mrgoli preveč golazni.

I.

Od tu do tam
je pet pedi
in vendar prejasto
se vleče.

Zatikam
v ribjeoke se ljudi,
zelenje
zatrepeče.

Čez škrilj in ruj
si suhih ust
izštevanke
prelivam.

Tam sem.
Umazane podplate
si v presušenih retjih
skrbno, dolgo
umivam,
umivam,
umivam.

II.

Od tu do tam
toliko serpentin,
da me povprek
postavlja.

Od malih nog
se ridanja bojim
- zaznamovano
me ponavlja.

Od abaka do danes
me drevenečih rok
nanizano
sešteva.

Tam sem!
Nalomljenih ojes
moj furmanski pozdrav
čez prejšnje dni
odmeva
meva
eva.

III.

Od tu do tam
se butaro nabira.
Po poti rezje
odložêno.

Ritopašno
bi se vrsti izognila,
pa je moja.
Vsakemu so dali eno.

Vsak oster rez
me golo najde.
Vsaka predolga
se v srce zapleta.

Tam sem …
Te abotne šege
ne priznam za svoje.
Pa je v ilovici
mojih vrst
spočeta,
prekleta,
privzeta.

IV.

Od tu do tam
stopiva skupaj, ljubi.
Belocvetna
sem te ukolesila.

Božanskega,
adonisa
v zgolj človeka
sem zamesila.

Jasnookega
te potrebujem,
da vidiš dlje kot jaz –
do čiste sreče.

Tam sva.
Jedrijo se oboki,
jeklí se volja,
ki bitje dvojno
v poldosežne sanje
vleče,
vleče,
vleče.

Odpeti plašč in zapeti:

nisem mogla. Biti. Niti postati. Razpršenost brez luči. Posedanje življenja. A sanje se oklepajo. Kakor da ljubezen je.

Samo dotaknila sem se. Za menoj je na platnu ostala luknja. Ravno tam, kjer bi moralo sijati sonce. Razbežalo se je. Po drugih slikah.

Pogreznila sem se globoko. Daleč od sebe. Še dlje. Skoraj do tebe. Na rob razuma. Pa me vseeno nisi zagledal. Videl si skozme. Neko drugo vesolje.

Ob – je vedno samo poleg, nikoli ne doseže bistva. Nikoli resnično ne čuti. Nikoli se ne preda. Zato mi ničesar ne obljubi. Nočem obstati. Nočem se obrabiti. Samo ljubi me, medtem ko letiva, in si bolečina ne upa blizu.

Daj mi. Nikar ne sprašuj. Tako lepo zdrsne po mehki koži. Čudovita misel. Konice prstov se skoraj smehljajo. Samo trenutek je. Trenutek v zmajevem očesu. Metastaza, ki si prisvoji človeka.

Morda je res žarelo. Požiralo temo in se vrtinčilo. Kot pijana vrtoglavica. Čudno zaupanje. Za seboj je puščalo izpite ustnice in potno telo. Zarinilo se je globoko, kot da bo za vedno ostalo v naročju. Vsak dan – sonce za zajtrk.

V molku je polno besed - tako zgoščenih, da postanejo neizgovorljiva masa. Z njo se kotališ po svojem svetu kot bi te davil piton. Ni varnih besed, praviš.

Kamorkoli stopim se spreminjaš, tišina v zvok in zvok v tišino, podoba v nič in nič v podobo, ti v tujca in tujec nikoli več vate. Možgani so prijazni. Zataval si med vijuge in so te rešili. Ne boš umrl pred menoj.

Vzklila bi na kamnu. Zapletla bi se v rjuhe in nežno drsela. Dišala bi. Premagovala bi Kiklope. Orkan je ne bi premaknil. Ljubezen ima eno samo smrt. Utopi se sama v sebi, ko je nihče ne opazi.

Odkar sem iz drugega sveta, lahko lebdim. Misli so včasih tako lahke. Zažvenketam kot kovanec ali pa molčim na dnu ribnika. Sprehajam se skupaj z današnjim dnem in nikoli ne veš, kdaj se te dotaknem. Velikokrat se te, skoraj ves čas. Si vedel, da metulji pojejo? Če ti ne bi povedala, bi izvedel šele, ko bi utihnili.

Ne bi hodila v galerije,
niti v Kinoteko,
in v gledališču vedno kričijo.

Lahko pa bi me
doma pokril z deko in
prinesel kakav.

Nagrajene pesmi z natečaja »Kultura v krizi«, ki ga je organizirala Študentska oaza kulture leta 2012

Pljunki na cesti
Ribice v bučki
Norosti na Zidanem Mostu
Svetloba Silmarilov
Lastna kletka
psihotičnih misli
v muzeju iz kartona
v objemu avtomata
s pisanimi zavesami pred očmi

človek je okrogla riba v zlati bučki
in to je high art.

Nagrajene pesmi z natečaja »Kultura v krizi«, ki ga je organizirala Študentska oaza kulture leta 2012

PARAMORFOZA

Umetnik po preobrazbi
v svetovalca oglaševalske agencije
postane lačen in sit
in nikjer ne piše,
da je porodil idejo gol in bos pod tušem,
cel obrit.
Zavije v savno,
ker je rad na toplem
in smehljajoč gleda brezplačna kisla jabolka,
biološko pridelana, malo škropljena.
V glavi slika tihožitje –
tako, amatersko – ker je tudi fotograf
in sanja o tem, da nekoč posname film
ali da vsaj nekdo napiše knjigo o njem.
Potem se spomni, da pozna arhitekta,
ki mu je načrtoval okroglo spalnico.

Pokliče ga in skupaj odideta v kozmetični salon.

RAZPIS

Joža,
poglej ta krasen natečaj!

Če mi sedaj ne pustiš,
da nekaj v miru napišem,
me bo zvečer spet bolela glava!

Nagrajene pesmi z natečaja »Kultura v krizi«, ki ga je organizirala Študentska oaza kulture leta 2012

Nenehen dotok informacij,
preko virtualnega in realnega sveta,
megli mi um in me vsakodnevno zmede.
Vsa moja prepričanja in verovanja se krhajo,
z najtežjim klinom jih zbijajo.
Znanost dokazuje,
vera pojasnjuje,
kritični um se upira,
vsak filozofira,
srce se lomi ...
V kaj človek še sme verjeti,
ko v tako zmeden svet smo ujeti?
Vsak samo svoj prav zagovarja,
v kožo drugega težko se postavlja ...

Pa naj še reče kdo, da brez vere v »nekaj« je lahko živeti!

Nagrajene pesmi z natečaja »Kultura v krizi«, ki ga je organizirala Študentska oaza kulture leta 2012

RAZDELJEN

Stal sem na robovih sveta
in gledal ametiste in safirje
žareti v zarji gorá.

Po alabastru sem drsal z dlanjo
in slikal vrhove, čiste,
kot iz spominov, kjer si doma:

na vsaki strani nič kaj drugačni,
nič bolj napačni, nič manj opojni,
hkrati prosojni in hkrati opačni,
nič drugačni. Le bolj spokojni.

Stopila si
in se stopila
v ametistu željá.

Dolgo sem čakal in gledal
safirje večernih poljan.
In stal na robovih sveta,
razdeljen in neznan.

LEPOTA NOČNEGA NEBA

Predbožični sprehod v snegu.
V družbi tavam sam popotnik,
spremljam temo dol po bregu;
drévi krajec je zakotnik.

Črna tre bolj kot v dolini -
hrast dremavha raz pobočja,
ne svetlobni javni klini;
nad njim biserna sotočja

zlivajo se v enost upa:
da ko zorna zvezda zginja,
naj mi ne spolzi iz hrupa
vseh spominov ta svetinja!

Kar malo zdaj sem tu postal, star pobec,
ob klopci, neprespan, umetnik dramski
- povem resnično: nisem sam, zgolj samski -
ujet v trenutku, vdilj videč vsak drobec:

žerjavica se vzhodno še ni vzpela
nad spečo cerkev, blok, igrišče, avte;
krilatci kljunaste žgolijo flavte,
koraka nekaj budnih k nuji dela;

(kot često) veter v pesem se prikanta,
nesoč klobuke drevja prek senčine
- znenada pomnim njo, ki nima fanta:

razkodran slap z ramen, bohot ednine -
golob pa sklonjen k travi nekaj zoba.
In grem naprej, ko dviga se svetloba.

Iščoč otroka v skrinjici mladosti:
izvleci ga! nek glas čez skalp vibrira,
obdrži ga! polagoma skandira,
kupuj, neguj in varuj ga zadosti!

Zdaj? Vodim ga po tlakovani poti,
kjer vsaka kocka je granit izkušenj,
še krhek, bolj pohojen - bolj okrušen;
otroka pač pri igri to ne moti.

Tak se poslovil bom v disharmoniji;
v naročju nič ni zrasel, nič ojačal,
odučil se je smejat v evforiji,

vse bolj zaprt se vase je obračal;
neodgovorno vztrajal v iluziji
predolgo sem, kar bom gotovo plačal.

NA VERANDI

Ne, balustrada je, in sam sem ji
brusil stebričke.

Nevidljivi gostolijo v kvintah;
v ostrenju brezlistnih skeletov
jih že lahko pospravim v obliko.
Lajež in tračna žaga nenehno v pogonu.

Nič se ne premakne.

Škrlat za par minut prekrije holm in nébes.
Šri Lanka, čajni vrtovi, misel v zatonu.
Darjeeling, izhlapina, porcelan na marmorju.
Eugenio v rdeči kladi sugerira: flatus vocis.

Za ograjo vse: abstrakcija figurativnih sanj.
S stola v lopi pa le dim iz dimnika v dolini.
Hiša, ki se podaljšuje v verando, je zgolj hiša.
Trata, vrt, počivajoči ribez. Kdo pa hodi spodaj?

Spustim veke:
nič več ograja.

Kaj mi brani iti?

Balustrada je, in sam sem jo
postavil.

OB POTOKU

Obstojim.
Svetlobna igra sonca preko vzvalovanega površja
odslikava zlate arabeske satja na peščeno dno potoka,
ki skorajda vznemirjen v plitvi strugi pritajeno
vrvra v brezkrajno daljo rastočih trav.

Vse je v večnem premikanju.

Presipavanje epoh v klepsidri živih dihov
pretresejo broneni klici k dokončnemu slovesu.
Kakor soho me ob trstičju prepiha hlad.
Žafranaste stopinje odhajajo z zmernim tokom bistre vode,
brez vijuganja izginjajo v prostranost neznatnega poznanstva.
Prebujajoči se brsti spremljajo poslednji srebrnkast odsev.

In jaz? Grem, da to ohranim,
in se v zavesti na to blizko
daljno potovanje
zmaknem.

IN PADE DEŽ

A man is not old until regrets take the place of dreams.

(John Barrymore)

V strahu pred višino
se prva iztrga
puhu hlapov.

       Pod njo
jezero, mostiček, gaj
in lahen vzgornik.

Žehteča v mrzlici refleksije
prenavlja obljubo:
brez obžalovanj!

Na podvečer spozna:
mlakuža je!
In pljuskne mimo lokvanja
v razblinjeno preteklost.
K ločju odpotuje valček,
opotekajoč se v častnem krogu.

In pade dež.

PEKOVSKA

Mlinski kamni zdrobijo semena črk;
v moko Besede, z živo vodo in s kvasom vere
zamesim evangelijev duh.
Vzhajana žrtev Božjega sina
se v ognju daritve speče za vsakdanji kruh.

KOČIJAŽ

Vsak dan uzdam svojim konjem pamet,
da vlečejo kočijo moje biti,
ne brez težav vodim njihov tek,
ne tepem jih, le z bičem pokam
in srce skeniram med oči.

KROJAŠKA

Kdo ve,
da sekunde meddihov
v tkanino dihanj odštevajo čas,
da s škarjami posledic telesom režejo mere oblek
in z iglo vzrokov prebadajo v platna usod spletov zavest,
da šivajo brezčasja vzporednih svetov in razmerja življenj kroje ?

TOŽBA

Zarana na paši krogla spodnese jelena,
da pade v rosno tišino
kot mlado drevo.

Ko otrplost po strelu zamira,
se ptice nad jaso vrešče
razletijo s krošenj v nebo.

SANJA

»Ole, ole,« vzklika arena.
razdražen bik piha,
Torero zabada,
pesek kri vpija,
žival na kolenih z očmi zavija,
z rogovi opleta, ne more vstati,
z repom pometa, pade na tla.
Kameleon pred vrati z jezikom zvoni,
podobe iz sanj budilka razblinja,
Vešč klanja, se klanja,
iz sobe izginja...

UROBORO

Jutro vsakdanjim sanjam zamete sled,
na soncu se slike talijo kot sneg,
kopneče podobe budnost lovi.

nevsakdanje sanje,
pa se vklekljajo v spomin.

GLADIATOR

V areni posledic je moj nasprotnik vzrok.
gledalci so dvomi, domneve, pristaši, razkol,
eni so zame, drugi kažejo palce navzdol.

Sodnik cesar je čas,
zmaga me ovenča s svobodo,
suženjstvo pa vklene v poraz.

MILO ZA DRAGO

Ko se precenjujem,
praskam, kljuvam, petelinim,
rane ponosa s ponižnostjo slinim.

Ko podcenjujem bika v človeku
in s plahto ponižanj maham pred njim,
se na rog žalitev nasadim.

Ko stopim v ring zgrešenih idej
in si nataknem rokavice borbenih mnenj,
sem z udarci plemenitih veščin tepen.

KOVAŠKA

Kot mehko železo sem rjo minevanj okusil,
s sekanjem grč slabih navad sem krhal ostrino namer,
še in še sem rezilo volje brusil.

Zdaj na ognju sprememb segrevam šibke lastnosti,
se v vodi izkušenj kalim,
trden, voljan, sem prožno orodje,
neomajen, jeklen, čvrstih vrlin.

PASTIRSKA

Dokler neveden pasem travo
in prežvekujem čredno postavo,
me strižejo, molzejo, ližem sol,
dotlej sem priklenjen na manjvreden kol;

ko pa moja zver spoštuje mir,
sem lahko ovca in pastir.

ČLOVEK ČLOVEKU

Želim si včasih da izgine zloba,
povsod na svetu je kot gniloba,
da človek človeku prenehal biti bi nekdo,
ko mu vseeno je, kaj z njim je in kako.

A šibak nemočan sem pri teh željah,
na trenutke majhen kakor zrno, grah,
le kam drvi človeštvo me je strah,
okruten neprijazen je naš vsakdan, čas.

Premalo so želje izrečene, ni poguma,
izgublja dostojanstvo se, več ni razuma,
ko vsak vidi sebe, išče svojo pot,
in pozablja druge sredi svojih zmot.

Vsak človek ima pravico živeti,
ni vredno ga, če ob tem mora še trpeti,
nekaterim, ki prisegajo da so pravični,
pogledajo naj v sebe, saj so krivični.

Naj drugim prisluhnejo, odprejo naj oči,
ni vse tako, kot pravijo, da vse lepo se zdi,
ko le na denar mislijo in želijo kraljevati,
pozabljajo, da lačni, siromašni nimajo kje spati.

Bo bogataš umrl kakor vsak drug,
tudi njegova zadnja ura polna mu bo muk.
Le kam z bogastvom svojim bo takrat težil,
ko le marmor, napis zlat mu bo grob krasil.

MORDA

Morda bo nekoč človek
gledal v nebo,
ki ga krasijo zvezde,
jih premeščal in usmerjal bo
po svoje,
ob tem vsem razlagal:
Te so moje.

Mogoče bo sortiral snežinke,
jih s sitom presejal,
se ob tem smejal rekoč;
glejte mojo moč,
je brez meja, ni omejitev.
A potreboval bi umsko
streznitev.

Že zdaj ima dovolj moči,
še več razuma, znanja,
da sovraštvo bedo, zlo,
siromaštvo ohranja.
Zaman so vse prošnje za pomoč,
le bogastvo grabi si v gredo.

NJIHOV PRAZNIK

Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima ne veter ne mraz
ne razbeljeno sonce ne suša,
nič ne prepreči, da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir, želod.

Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna.
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.

Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.

In tam zgoraj sije sonce,
takšno, ki osreči vse, naravo,
ljudi, vse žene in dekleta sveta,
matere, ki ljubijo, se razdajajo,
katere pozabljajo na sebe.

Pozabljajo in nudijo otrokom,
da ne bodo čutili pomanjkanja,
preslišijo zbadljivke, zla besede,
ob tem pa se smehljajo, se veselijo,
ter božajo nežne otroške ročice.

In te žene, matere, dekleta,
so največje bogastvo sveta,
neprecenljivo, nekaj lepega,
dišeč cvet, ki nikoli ne ovene,
cvet ki ga vsak od nas ima v srcu.

OBJEM POMLADI

Sprehajava se po gozdnih stezah,
tam ob sončnih obronkih gozdov.
Lahen vetrič poje pomladi,
zdaj se je prebudila, tu je,
in petje, žgolenje ptic,
vse se prebuja.

Čudovita gozdna steza en sam je cvet,
kakor stkana cvetlična preproga,
iz prelepih čarobnih barv,
kakor najin sprehod,
in pomladni dan,
kar prevzame.

Neslišne sence so nama družbo,
nemo se sprehajajo z nama,
na trenutke spet izginejo,
se na jasi pridružijo,
enako kot sonce,
ptičji spev.

ROŽE

Želel sem ji dati rož,
tistih svežih, a jih nimam,
vzela jih je zima, mraz, sneg.
Tudi sončni žarki nimajo moči.
Hladen veter brije okoli vogalov.
A ko sva si prišla naproti, sem pozabil na vse.
Le nežen objem, pogled v oči.
Tisto, kar privlači, je spregovorilo,
Kakor da bi me obdajale rože,
lepe Ivanjščice, jasa, polna cvetja,
topel pomladni veter,
sončni žarki iz srca.
mojega in njenega,
tista najlepša roža.

SANJAM SONCE

Vem, nekje sije sonce,
da prežene strah in vso bedo,
izkoriščanim vrne nasmeh,
onemoglim moč in pot v svobodo,
siromašnim vrne dostojanstvo,
trpečim v bolečinah, mukah,
zaceli rane, zatiranim vrne obraz človeka.

Takrat bodo zvonili zvonovi vseh cerkva,
ljudje se bodo čudili, od kod jim moč,
da so pregnali pohlep, noč, ki je objemala dan,
ljudi, ki so jim obljubljali nebesa po smrti,
sami pa so jih imeli že živi na zemlji.
Ljudje si bodo med seboj oproščali,
saj bo to njihov dan, dan sonca

A nekateri so pobegnili daleč,
odšli z denarjem in zlatom,
da si postavijo svojega boga,
takšnega iz zlata, posipanega z dragulji,
da mu bodo na glavo nadeli biserno krono,
zaslepljeni od bogastva, a nemočni,
saj so pozabili včeraj, danes, čakajoč jutri.

Vojni dnevnik zunanjega sodelavca Vala dve sto dva

Hipernaturalistična komedija v dveh dejanjih s prologom in epilogom

Osebe:

Predstavo je mogoče odigrati v rahlo stilizirani obliki s sedem igralci in pet igralkami. V tem primeru igrajo igralci po več epizodnih vlog in so več ali manj ves čas na odru, razen kader se preoblačijo ali pa zaradi intimnih prizorov niso potrebni. Sorazmerno veliko prizorov naj poteka deloma istočasno, tako da se prelijejo in se naslednji začne že pred iztekom prejšnjega.

Glavne moške osebe:

1. BERNARD, tonski tehnik, kasneje teritorialec

2. MARJAN (Jerman), zunanji sodelavec vala dve sto dva

3. TOM, urednik

4. RON, urednik

5. ANGLEŽ (ta igralec igra – pravzaprav bolje: lahko igra – vse tuje novinarje, torej je lahko še AVSTRIJEC, NEMEC, igra pa tudi predstavnika zveze oddajničarjev, lahko je še NORVEŽAN

6. OFICIR

7. VOJAK

(Oficir igra vse oficirje na obeh sprtih vojskujočih se straneh, prav tako vojak vse vojake na obeh straneh, nenehno menjavata uniforme. Ta igralca igrata tudi osebe iz stiliziranega prologa in iz liričnega intermezza »Metulj« na začetku drugega dejanja, to so):

GAL (je star šest let, igrati ga mora odrasel igralec) JAKA, njegov oče, (igrata pa tudi epizodne vloge iz prologa, je torej lahko ZLATKO, SINIŠA, MOŽ (teritorialec v civilu), v prizoru helikopter pa nastopata v specialni vlogi kot PRVI in DRUGI

Glavne ženske osebe:

1. KATALONKA, novinarka Radia Barcelona, nastopa tudi kot MAJDA, dopisnica Radia Slovenija iz Ormoža

2. TILČKA, tajnica

3. NAPOVEDOVALKA, z glasom nastopa na letališču in na Radiu, igra epizodne vloge: TONČKA; PREVAJALKA; novinarka MOJCA; JOŽICA (V INTERMEZZU »Metulj«); SILVA, Ronova žena

4. BEBA, mlada soseda

SOSEDA, (Bernardova babica) (Tudi SOSEDA v intermezzu »Metulj«)

Opomba: Ker so mediji in vojna množično dogajanje in ker je drama povzetek resničnih dogodkov, je tako ali tako vsaka oseba sestavljena iz več vzorov. Če je na razpolago več igralcev in predvsem več prostora na odru, je lahko zasedba seveda precej večja, vendar naj kljub pantomimam in vojnim dogajanjem ne presega števila vseh naštetih likov, ker mora srž dogajanja ostati pregledna.

Nenehne zvočne efekte dogajanja je mogoče previdno dopolniti z video odlomki iz dokumentarcev o tistem času, televizijski inserti, posebno znanih politikov (Kučan, Janša, Kacin, itd) in seveda posnetki JNA generalov in jugoslovanskih politikov.

Prizorišča, mešajo se eksterierji in interierji, morajo biti jasno označena in torej prepoznavna po posameznih elementih. Funkcionalno je nujna kakšna miza in kakšen jarek, avto, ki nastopa je zgolj nakazan z igro in zvočnimi efekti. Sestavni del dogajanja so mikrofoni, prenosne radijske postaje in orožje).

PROLOG

Prvi prizor

Hišica na Slovenskem podeželju. Beba in soseda pijeta kavo. .

BEBA: Vse se je začelo s Korziko.

SOSEDA: Ja, lep nedeljski popoldan je bil, tisti dan je začela Jugoslavija propadati … Spomnim se mojega Fredija, kako je bil našpičen, hodil je okoli hiše, pa vašega Zlatka … se še kaj spomnite Zlatka, Beba?

Drugi prizor

Letališče Brnik. Avla.

GLAS IZ ZVOČNIKA: Adria Airwais objavlja polet za Ajaccio, potniki javite se pri mednarodnem šalterju.

ZLATKO: Še nisva prepozno. Lepo se imej.

BEBA: Ga objame in poljubi, zelo strastno. Ti moj Zlatko, ne skrbi, čez tri dni bom nazaj!

ZLATKO: Ne vem, če bi že odšel, mogoče bi še počakal, da ne boš sama čakala v tej veliki v tej ogromni zgradbi … ?

BEBA: Oh, Zlatko, kar domov se zapelji. Da ne bo preveč plačal za parkiranje …

ZLATKO: Beba?

BEBA: Kaj je Zlatko?

ZLATKO: Res bi rad šel s tabo. Res bi rad šel kdaj kam s tabo!

BEBA: Vem, vem, raje imaš, da kaj prihranimo.

ZLATKO: Samo še nova garažna vrata moram kupiti.

BEBA: Pa novo igrajo za balkon?

ZLATKO: Ja, pa novo kovano ograjo za balkon. Jo objema, grabi, stiska za rit. Tako srčkana živalca si. Tako si sladka! Mogoče bom res kdaj šel s tabo na morje …

BEBA: Če ne bi bila karta za četrtino cene, če ne bi bil to sindikalni izlet, prisežem ti, prisežem ti Zlatko, nikamor ne bi šla …

Zlatko še enkrat poljubi Bebo, potem počasi odide.

Tretji prizor

Beba Zelo nervozno nekoga čaka, potem ko se je - slišimo samo korake in včasih glas iz zvočnika - že polno ljudi zbasalo mimo carinske kontrole.

TONČKA Priteče, zadihana. Tvoj Zlatko je šel še na kavo, pa Barbiko je kupil, najbrž zate, čakala sem, da popije kavo, mešal je in mešal in mešal … zdaj je že odpeljal s parkirišča.

BEBA: Lahko še parkira naravnost pred vrata.

TONČKA: Kaj naj naredim? Beba, ti mi daj karto. Kakšna gneča danes. Jaz bi pa rada prostor pri oknu in za kadilce.

BEBA: Čekirala sem pri oknu, ampak za nekadilce.

TONČKA: To si naredila? Bom res ob poslednji dim? Pa se spomni. Saj vse eno, saj smo sami domači. Hvala ti. Ne bom pozabila. Hvali ti za to priložnost.

BEBA: Hvala tebi, Tončka. Iz srca ti hvala..

TONČKA: Čakaš, da grem? No, pa grem …

Tončka odide na avion.

GLAS IZ ZVOČNIKA: Pozivamo potnike za polet v Ajaccio, Korzika, zadnji klic.

Četrti prizor

SINIŠA Pride, pogleda, pomaha Bebi.

BEBA: Pantomima, kaže, naj ne hodi blizu. Kje hodiš? Do kdaj te ni?

SINIŠA Kaže, kaj vse je prišlo vmes, guma na fičku je počila, pa gneča je pred vhodom, pa ni vedel,kje naj parkira, pa ni niso ga spustili noter, ker je hotel pri napačnih vratih.

Stečeta drug k drugemu.

Peti prizor.

Beba in Siniša v motelu. Postelja, luč, omarica.

Beba se sezuje in začne slačiti.

Siniša prižge radio.

BEBA: Siniša?

SINIŠA: Ja?

BEBA: Nič muzike. Nič teveja. Nič nakladanja.

SINIŠA: Nekoliko narobe izgovarja. Nič o ljubezni?

BEBA: Da ne slišim pripomb. Tri dni časa imava. Mine, kot bi mignil. Glej na uro, čas je zlato …

SINIŠA: Kje je obešalnik? Da se hlače ne zmečkajo?

BEBA: Se še kar slači. Pusti hlače, ne rabiš hlač!

Strašen seks izbruhne.

Šesti prizor

Hiša na Slovenskem. Fičo je ustavil nekoliko od hiše, Beba s torbo Adria Airways na ramenih, veselo razpoložena prihaja po poti.

BERNARD Ji pride na proti, Bernard je visok dečko, močan, vendar zelo zavrt in zelo mlad. Ko Bernard zagleda Bebo, se ustavi, potem stopi nekaj korakov naprej, potem začne razmišljati, potem gre naprej z odra, potem se vrne, teče za Bebo, potem spet v drugo smer, potem še malo naokrog, potem nam ni več jasno, kaj razmišlja, on pa obupano zakliče. Babica?

Sedmi prizor

Vasica na Slovenskem.

SOSEDA Bernardova babica stoji pred sosedovo hišo. V rokah drži cvetlični aranžma. .

BEBA: Pride mimo, požvižguje si in drobenclja v visokih petah. Dober dan, soseda!

SOSEDA Je nekam zamorjena sploh ne vidi, plane v jok, ko med solzami odzdravi. Dober daaaaaannn!

BEBA Odide mimo.

BERNARD: Priteče. Babica, Babica, videl sem sosedo Bebo!

SOSEDA: Tiho bodi, tepec neumni.

BERNARD: Res je, Beba je prišla mimo!

SOSEDA: Zatuli od vsega hudega. Beee! Zlatka je infarkt, ti si znorel! Vrže v besu cvetlični aranžma na tla.

Osmi prizor

Beba stopi v svoj dom.

Vse polno cvetja.

Več ljudi mora biti v zatemnjenem prostoru, doživljamo jih kot zvočno kuliso, nenehno šepetajo, vzihujejo, tudi jočejo.

BEBA: Zlatko? Se je kaj zgodilo? Zlatko?

ZLATKO: Leži v postelji, v polmraku, ne prepozna je. Malo je počilo, bolelo je, infarkt, roka, ampak zdaj je boljše …

BEBA: Zakaj pa ti ljudje jočejo? Kdo so sploh? Pa zakaj toliko rož? Se je kaj zgodilo?

Soseda in Bernard se približata od zadaj.

ZLATKO Je še vedno ne vidi, stoka in stoka. Beba! Moja Beba! Moja najdražja!

BEBA: Nič ni narobe, preživela sem tri prekrasne sončne dneve …

SOSEDA: Se nervozno obeša na Bebo. Beba, kje si pa bila?

BEBA: Je, kje sem bila? Na Korziki, v Ajacciu - danes zjutraj sem se vrnila! - No, zdaj sem pa tu!

ZLATKO Se dvigne v postelji, zagleda Bebo, jo spozna, strahoten krik, pade s postelje.

SOSEDA: Zdaj ga je pa kap. Še drugič.

BERNARD Je tudi prišel, previdno potipa Bebo, prepričati se hoče, če ni duh, pri tem naleti na precej mehek del njene fizične podobe, več delov njene fizične podobe.

BEBA Prestrašeno gleda naokoli.

Jok prisotnih se stopnjuje, potem pa umiri.

BERNARD Hitro prinese dve sveči in se spet zaleti v Bebo.

SOSEDA: Pripoveduje. S Korziko se je vse začelo. V državi, kjer stlačijo v en avion sto potnikov preveč, potem pa avionu zmanjka bencina in se zaleti v goro na Korziki, odškodnin pa svojcem ne plačajo, ker so samo Jugoslovani.

BERNARD: Pa petletni pilotov sin je pilotiral!

SOSEDA: To so natolcevanja!

BERNARD: Letališče je zgrajeno na črno, ker ga Beograd ni in ni dovolil, pa slovenska letala so vozila orožje za Arabce, pa so vsako leto dol padala.

SOSEDA: Bernard, ne trudi se s politiko! Ne verjemi časopisom!

BERNARD: Poudari najvažnejše. Še danes ne vemo, kako da se je naša soseda Beba rešila?

SOSEDA: Tiho bodi, mulc slinasti, tudi ni treba, da kdaj zveš!

Ti prizori, odvijali so se nekaj let pred junijskim dogajanjem, so popolnoma fragmentarno prikazani, so neke vrste pantomima, nekako poetični uvod v kasnejšo sago o Brniku.

Deveti prizor

Urednikova pisarna.

Marjan Jerman, zunanji sodelavec vala dve sto dva je prišel v imenitno pisarno h glavnemu uredniku, v predprostoru najde tajnico Tilčko.

TILČKA: Gospod urednik je zaseden.

MARJAN: Ne more biti skoz zaseden. Nujno je.

TILČKA: Telefonira.

MARJAN: Pokliči ga, Tilčka. - Bom sam. Potrka, vstopi.

TOM: Telefonira. Boš pivo? Temno. Iz hladilnika.

MARJAN: Se spomniš druga dneva vojne, ko si šel z mano proti Brniku? Na letališče?

TILČKA: Je vzela dve pivi iz hladilnika, ju odprla in ju prinaša. Trenutek, prosim.

TOM: Neha telefonirati. Zakaj se ne bi spomnil.

MARJAN: Na vojno so vsi pozabili.

TOM: Si opazil?

MARJAN: Moti me pri delu. Nobeden noče povedati, kaj je bilo, niti kaj je naredil, niti ne, kaj je videl.

MARJAN: Val dve sto dva mi je naročil, naj naredim kaj malo lahkotnejšega. Prvi dan vojne je televizija v dnevniku pokazala devetnajstletnika, gledal je iz tanka, novinarka ga je vprašala, zakaj ste prišli v Slovenijo, rekel je, ne vem, zakaj smo tu, ne vem, kaj hočemo, Avstrijci so napadli Jugoslavijo …

TOM: Videl sem posnetek. Še zdaj ga pogosto ponavljajo.

MARJAN: Pivo kar v pisarni, odlično. Natakata pivo. Manjši problem imam. Vojak je izginil.

TOM: Kako - izginil?

MARJAN: Zdaj je premirje. Poiskali smo njegovo enoto, bataljon, četo, vod, desetino. Kaže trak. Tu na traku imam intervju z vojaki, nobeden ni več slišal zanj, ja, dva se ga spomnita, zdaj nihče ne ve, kje je …

TOM: So ga poslali domov?

MARJAN: Ni dokumentov. Ni papirjev. Bili smo pri desetarju, mlajšem vodniku, poročniku, kapetanu … poročnik je prestopil k nam, desetar in kapetan sta v ujetništvu, predala sta se in sta v zatočišču rdečega križa, ostali so kasarnah, vse po sporazumu … čakajo na povratek domov …

TOM: Kaj pa, če je bil ranjen in so ga poslali domov?

MARJAN: Telefoniral sem v Beograd. Naš dopisnik iz Beograda je šel obiskat njegovo mamo … Kje je vaš sin? Ni se javil … Ni prišel … Čakamo ga noč in dan … Kaže trak. Tu imam posnetek razgovora z družino, zmontiran! … Obiskali smo vse bolnišnice pri nas in tu pri nas ga ni … Oddaja je dolga dve uri. Jo lahko predvajam?

TOM: Zakaj je ne bi? Še kaj drugega smo dovolili. Ravno tebi. Kdo ti česa ni dovolil, Marjan. Ampak zakaj bi jo predvajal, kaj je tako pomembnega? Pač devetnajstletnik v tanku?

MARJAN: Pivo je odlično. – Deček je izginil. Ni ga v dokumentih. V nobenem dopisu. V nobenem seznamu. Ni ga v naši dimenziji. JNA ga je v navalu konspirativnosti in antipropagande ubila. Nekje so ga zagrebli. Uničili vse podatke. Ni ga. Kot da ga nikoli in bilo. Noč in tema.

TOM: To se zgodi, če govoriš po televiziji. – Kaj pravi tvoj urednik?

MARJAN: Naj vržem v koš.

TOM: Kaj pa pravi njegov urednik?

MARJAN: Naj vržem v koš.

TOM: Jaz nisem tako hudoben. Spravi reportažo, jo boš predvajal čez leto, dve.

MARJAN: Samo zdaj je važno, zdaj se dva milijona Slovencev spomni njegovega obraza. Mogoče celo imena. Zelo verjetno glasu. Gledal je iz tanka in govoril. Ni vedel, kje je. Ni vedel, kaj govori.

TOM: Kot vsi na teveju. – Poslušaj, Marjan.

MARJAN: Vsi rečejo – poslušaj, Marjan.

TOM: Brionski sporazum je sprejet. Zdaj bo tri mesce trajal status quo. »Zatečeno stanje osmog dana«. Po treh mescih se JNA umakne. Evropske države nas niso priznale. Mogoče nas bodo v naslednjih mesecih. Devet tisoč jugoslovanskih vojakov je na našem ozemlju. Kaj se bo zgodilo, če zvejo, da je eden izginil?

MARJAN: Morajo zvedeti.

TOM: Tu so ranjenci, tu so tisti, ki so se predali. Sediš v ujetništvu in zveš, da so tvoji enega tvojih tvoji lastni obdelali, lepo »šus v glavo« pa nekje zakopali? Kaj bi rekel?

MARJAN: Imam na traku, vprašal sem, sumijo, povedali so, kaj si mislijo, ja, tu, eden mi je povedal, kaj misli … je rekel..

TOM: Ne, ne morem poslušati še raziskovalnega novinarstva …

MARJAN: Vojna je trajala teden dni, vojak je izginil v peto dimenzijo … oddaja mu govori v spomin …

TOM: Ti govori v spomin generalu Maistru! Kako je Maribor iztrgal Nemcem! - Zbudi se! Jutri se razpišejo lažnivi srbski mediji … Postavijo stvar na glavo: Slovenci ubili tankista, vojnega ujetnika, devetnajstletnika … se razpišejo, da vojaki, skoraj mladoletni, izginjajo v noč in meglo … javnost je razburjena … matere ne vedo, kje so sinovi, žene ne vedo, kje so možje … nastanejo nemiri. Jokajoče matere v skupščini, niso jokale, ko so na nas pikirali migi … demonstranti gredo na cesto … nov miting … lahko smo čez dva dni v novi vojni …

MARJAN: Ne serji, vojna je končana …

TOM: Upajmo, da ja … Če se Srbi in Hrvati razumejo in če bodo Bosanci lepo ubogali, potem je končana … vojskovati se takoalitako nikoli nima smisla … najmanj pa na Balkanu …

MARJAN: Trak je tu. Vržem v koš?

TOM: Deček je žrtvoval življenje v napačni vojni, zdaj bo pa še ob oddajo.

PRVO DEJANJE

Prvi prizor

Ljubljana. Pred radijsko palačo.

Zgodnje jutro, prijetno vreme.

Mimo se sprehodi teritorialec z brzostrelko. Straži RTV.

Bernard nosi dve težki torbi, na glavi ima slušalke.

MARJAN Z nesramnim novinarskim pogledom. Bernard, vzemi Lado nivo, greva na Brnik.

BERNARD: Ne na Brnik, samo ne na Brnik! Nikoli na letališče!

MARJAN: Lado nivo dvojko, zapomni si, dvojko, dvojka ima najboljši oddajnik!

BERNARD: Zajoka. Ležal je na cesti, dež je padal nanj, pustili so ga kar ležati!

MARJAN: Ga tolaži. Ti si bil v vojski, jaz sem bil v vojski, ti si streljal, jaz sem streljal!

BERNARD: Pa ne na ljudi!

MARJAN: Tip je počil tri svoje vojake, neumne mulce od zadaj v glavo! Na sedežih v oklepnem vozilu! Enega skozi plinsko masko!

BERNARD: Ti si me peljal v Trzin to gledat!

MARJAN: Eno najboljših reportaž dvajsetega stoletja sva naredila. Prvi dan vojne po petdesetih letih v Evropi! Prenos bitke v živo!

BERNARD: Vsi so bili v zaklonu, nikjer nikogar, samo tisoče krogel, jaz pa obračam lado nivo sredi avtobusnega postajališča! Pade v jok.

MARJAN: Ti voziš danes!

BERNARD: Jaz sem tonski tehnik! Pripravnik! Sploh ne smem voziti službenega avta!

MARJAN: Boš vsaj jokal skozi volan! Samo solze operejo ruske terence! - Se spomni. moram po glavnega urednika, šel bo z nami.

BERNARD: Ne moreš ga peljat na bojišče, kdo bo prirejal večerje za politike? Zdaj je vojna, zdaj bodo hodili vsak dan k nam!

MARJAN: Minister za informiranje ima sestanek s šefi medijev, moram glavnega spravit proč, da ne bo česa resnega izvedel, v preveč pravi stranki je, da ne boš kaj zinil, kam gremo, pa zakaj.

BERNARD: Precej razrvan. Kdo bo šel s tabo, Marjan? S tabo se vozi smrt na havbi kot balerina na rollsroyssu.

Drugi prizor

Svetlobni in glasbeni efekti, projekcije, pantomima.

V Ladinivi se vozijo Marjan, Tom, Bernard.

TOM: Kakšna laž so vojni filmi. Kakšen ponaredek! Peljali smo se mimo tisoč vozil, vsa so se obnašala nenavadno, ustavljala so v križiščih, hrzala, pljuvala levo, desno, bili smo na črpalki, v samopostrežni, v cvetličarni, sama vsakodnevna prizorišča, vse totalno drugače, bi rad videl kako bi Lev Nikolajevč Tolstoj napisal Vojno im mir, pojma ni imel blefer stari …

MARJAN: Ja, vse je laž, Tom. Vse je laž.

BERNARD: Šofira in opazuje. Tu je. Tu je še lisa na tleh. Tu je ležal, dež je padal nanj, pustili so ga ležati …

MARJAN: Če je bil sovražnik.

BERNARD: Kaj pa Polineikes? In Antigona?

TOM: Radovedno. Kje je truplo? Ni nobenih trupel?

Izstopijo iz avta in se sprehodijo po bojišču, gledajo luknje v bifeju in prodajalni tekstila, luknje v ometu, kažejo drug drugemu, kje so samohodke zdrsnile v jarek, opazujejo nekaj deset zgorelih vozil, od traktorjev do kamionov.

TOM: Nekaj najde na tleh. Tu je samo maska, prestreljena, kri, možgani. Masko imaš na glavi v samohodki, nič ne vidiš, možgani ti zamašijo dihalni ventilček.

BERNARD: Se slabo obvlada. Uhuhuhu!

TOM: Deset požganih vozil, nekaj lukenj v hišah, tu pa kapa s petokrako, tako kapo sem imel jaz, Musa mi jo je spizdil v jedilnici, zato sem jo jaz spizdil Borivoju, Borivoj pa Hamzi, pa ga je Hamza mahnil po glavi, pa ker se je zmotil, je mahnil Brkota, potem sem pa jaz vsem skupaj zlil zelje na glavo … fuj! Kapo sem dobil nazaj, samo zvezda..zvezda je izginila! Prav taka!

MARJAN: Ta pa ima zvezdo, ampak glave pa ne več.

BERNARD: Bitka je trajala ure in ure, gospod glavni, Marjan pa je hotel, da bitko prenašava v živo za val dve sto dva.

TOM: Ni vala dve sto dva, vse tri programe smo združili, zdaj imamo vojno štiriindvasjet ur na dan samo na enem programu!

BERNARD: Navdušen. Marjan, domov gremo,niti na sporedu ne bomo!

OFICIR TERITORIALNE: Mračen, v trenutku pridrvi mednje. Izginite! Izginite!

MARJAN: Priteče z mikrofonom in začne delati. Gospod starešina, ne bom omenjal vašega čina, niti tega, da ste kapetan, niti tega ne, kje smo, da ne bi kdo kaj iskal po zemljevidu, ovinek pri Trzinu, vaša provizorična skromna barikada je ustavila kolono samohodk, koliko samohodk?

OFICIR: Izginite, hudičevi mrhovinarji. Izgubil sem človeka. Dobrega fanta. Izginite pri priči, to ni zabava.

MARJAN: Ste vi zadeli prvo samohodko v gosenico, zakaj niste zadeli še zadnje, da bi jih potem imeli trideset na tem ovinku?

OFICIR: Na nič ne bom odgovarjal, nisem dolžan odgovarjati, policiji sem vse povedal..

MARJAN: Po štirih urah so prišli na pomoč specialci in počili hudobneža, ki se je štiri ure streljal z vami sto petdesetimi …

OFICIR: Ni bil on sam!

MARJAN: Aha, bili so rekruti brez streliva, pa še ubogali ga niso!

OFICIR: Imeli so strelivo, vojak strelja, tudi če noče …

MARJAN: Tri je ustrelil od zadaj v glavo. Ker niso hoteli streljati! Je to res?

OFICIR: Streljali so. Niso hoteli v napad na nas!

OFICIR: Zelo oster. Ne vtikajte se v vojaške zadeve! Čuvati moram svoje ljudi, čuvati moram sebe v zaklonu, da ne bi mladeniči ostali brez poveljnika, niti streljati se ne smem, oni norec pa žrtvuje življenje za našo skupno domovino, ki je nočemo imeti več za skupno domovino, pa še se ne smemo izpostavljati za novo domovino Slovenijo, ker bi drugače zdaj bilo tukaj dvajset mrtvih herojev, jaz pa bi bil kriv.

MARJAN: Kaj niste?

OFICIR: Ustavil sem kolono, vi ste bili tu, radijci, bi jo vi ustavili s svojim gobcanjem!

MARJAN: Ne podcenjujte gobcanja. Gobcanje to so mediji. Gobcanje pomaga!

OFICIR: Ja, če ga dodamo k nekaj zabojem porabljenih,ja, potem lahko rečem, da je najbolj zaleglo nekaj poguma pri pogajanju,samo da so policijski ostrostrelci zadeli njihovega poveljnika, pa so se ostali nekako omehčali, tega ne smete sporočiti po radiu. Nič gobcanja!

MARJAN: Mogoče bi koga drugega zanima vaša izkušnja?

OFICIR: Zginite, tu ni ničesar več.

TOM: Marjan, ne oviraj človeka pri delu.

MARJAN: Ni povedal, kam je ušla prva samohodka, ta v jarku je druga, tista zgorela je tretja, poskušaj prebrati napis na tem kamionu …

BERNARD: Piščanci so narisani.

TOM: Barikada je v celoti pogorela.

MARJAN: Ampak piščanci so še tu, no, dva piščanca do polovice. Gremo! Poženejo avto. Prenašal sem ga v živo, on pa je mislil, da bomo doma montirali oddajo. Ti vojaki ne vejo, kaj je medij. V slušalke. Mojca, si ulovila?

MOJCA: Glas iz zvočnika. Tom je rekel, da moramo vsako sporočilo prej posneti, preden ga spustimo v eter. Še dobro, da smo te lahko malo scenzurirali, smo te že, si že bil na sporedu.

MARJAN: Tomu. Si me ti zajebal, Tom? Niti v vojni nimam prenosa v živo? BERNARD: Prenašaj skoke v Planici! TOM: Če še kdaj bodo!

Bučno se odpeljejo.

Tretji prizor

Studio na radiu. Steklena stena, za njo okrogla miza. Pred stekleno steno mešalna miza in miza s telefoni in računalniki.

Dogodki v studiu potekajo delo istočasno kot dogodki na poti na letališče.-

RON: Direktno v mikrofon. Ponovi še enkrat, Žan, kdo je bil na cesti? Kdo je pritekel? Kdo je sprožil v koga? Snemamo te!

ŽAN: Glas po telefonu. Sovražnik je osvojil mejni prehod Kurbjek, naši so bili prisiljeni napasti. Po kratkem streljanju so se sovražniki predali. Zdaj je mirno … Ne bo za dolgo. Opazil sem kolono vozil, ki prihajajo proti …

MOJCA: Govori kar čez. Dosti imam tega! Sovražnik je poslal pomoč kasarni v Malo Pišnico, ti si sporočil, da je kolona krenila na pomoč kasarni v Gluhi rovt. Kasarna v Mali Pišnici se je predala, potem pa se je predala še kasarna v Gluhem rovtu, ker pomoči ni in ni bilo od nikoder. Ti zavajaš naše poslušalce!

RON: Dokler se predajajo, Mojca, je vse v redu.

MOJCA: Je, ampak … Samo če se šefi strinjajo. Moja pripomba: s kom se bodo potem vojskovali, če se bodo zaradi medijskih dezinformacij vsi predali?

RON: Vsi imajo svoje lastne veze in lastne veziste!

MOJCA: Pa ne tako elegantnih! Voziš kamion, tranzistor pa ti vse sporoči.

RON: Po telefonu. Žan, si končal? V redu? … Povedal bom, da si ti poročal, spustil bom del tvojega sporočila v živo …

RON: Nadaljuje v mikrofon. Dragi poslušali, potem ko so naši zasedli mejni prehod Kurbjek in sovražnikove ranjence odpeljali v bolnišnico, jim je prišla na pomoč enota tisoč mož. Zasedli so dohode v mesto, zasedli so vzpetine okoli ceste … veselijo se že srečanj s sovražno kolono, ki drvi svoji pogubi naproti. Prebivalce obveščamo, da poskrijejo kure v klet in da otroci ne lezejo z daljnogledi na strehe …

Četrti prizor

Širna planjava med Kamnikom in Kranjem, v daljavi Alpe, nekoliko bližje črni gozdovi.

ANGLEŽ: Neprestano fotografira, saj je vojni reporter. Je to tank?

MARJAN: Naši so ga uničili.

ANGLEŽ: Zakaj pa ne gori?

MARJAN: Ogenj je že ugasnil.

ANGLEŽ: Tank je prerezan na pol, tu vidim v rezervoarju vsaj tono nafte.

MARJAN: Kaj vi v Angliji nimate gasilcev? Kaj bi radi fotografirali nekaj desetmetrske zublje?

ANGLEŽ: Bi si vi upali z vžigalico prižgati tale časopis in ga od daleč vreči v rezervoar, pa zbežati?

MARJAN: Ne, ne bi si upal.

ANGLEŽ: Zakaj ne?

MARJAN: Ker mi ne bi uspelo.

ANGLEŽ: Perfektno! To bi bilo perfektno!

MARJAN: Ne razumem, zakaj?

ANGLEŽ: Ne razumete? Kako ne? - Kakšno truplo bi sodilo na sliko.

MARJAN: Vi gospod Anglež ste pa povsem po nepotrebnem nekoliko krvoločen?

ANGLEŽ: Saj je vojna ali ne?

MARJAN: Ampak zakaj bi mene kar predelali v čevapčič?

ANGLEŽ: Ni trupel. Že tri ure se podim med Kamnikom in Kranjem, pa nobenih trupel.

MARJAN Žvižga znano popevko. Kaj je rekel Rupel? Ne bo nobenih trupel! Angležu. Sam se obesi, perverznež, na torbico od fotoaparata!

ANGLEŽ: Povejte čisto po pravici in resnici - kdo je uničil ta tank?

MARJAN: Otroci. Okoliški otroci.

ANGLEŽ: Tu smo med polji, kje tu najdete otroke? Otroci niso krave, da bi se sprehajali med polji?

MARJAN: Vaški otroci. Kaj jaz vem. Potikajo se okoli, pa vedno kaj ušpičijo. ANGLEŽ: V vaši deželi otroci zažigajo tanke?

MARJAN: A v vaši ne? Vsaj na Irskem? - Človek, v vojni smo, Slovenija je napadena. Branimo se, kakor vemo in znamo, otroci pomagajo po svojih skromnih močeh.

ANGLEŽ: To je bil močen otrok.

MARJAN: Ja, pri nas otroci pomagajo doma okoli hiše, pa so močni.

ANGLEŽ: Z enim udarcem je počez po dolžini in višini prerezal tank na pol.

MARJAN: Fotografirajte, glejte, čudite se. Jaz se ne spoznam na tanke.

ANGLEŽ: Jaz se pa.

MARJAN: Kaj pa ste? Novinar. Najbrž začetnik. Golobradec. Poslali so vas na proslavo razglasitve neodvisnosti. Na Kučanov banket v Cankarjevem domu po proslavi ob dviganju zastave pred skupščino.

ANGLEŽ: Bil sem v Iraku, Kašmirju, Pakistanu, Libanonu, Hondurasu.

MARJAN: Čestitam. Kje vam je najbolj ugajalo?

ANGLEŽ: Irak je bil enkraten. Stotine tankov uničenih. Moram reči, nobeden ni bil z enim udarcem lepo kot konzerva prerezan na pol.

MARJAN: Veste kaj?

ANGLEŽ: Kaj?

MARJAN: Ne verjamem vam.

Peti prizor

Cesta, tank, jarek, prejšnje prizorišče.

Prikaže se novinarka Radia Barcelona, Katalonka je bila dopisnik že v več vojnah, v rdečih rožastih hlačah, v živahni bluzi, visokih petah in z magnetofonom čez ramena stika ob cesti, s sabo vlači prevajalko Jožico, profesorico španščine, ki je kot vse kaže popolnoma uničena.

KATALONKA: Tu je nekaj.

PREVAJALKA: Jaz ne grem blizu.

KATALONKA: To moraš videti! Mo, tebi ni treba, jaz moram. To slikate, gospod?

ANGLEŽ: Se pohvali. Že pet sto posnetkov.

NOVINARKA: Zaradi mene se ne sekirat, jaz nimam fotoaparata, ti prasci, radi bi se odcepili od neuvrščene Jugoslavije, lažejo, kradejo, puščajo na pol prerezane tanke naokoli, nikjer nobenih trupel, mene bo redakcija ubila, ubila, dobesedno, če dajo dnevnice, hočejo trupla. Naj tekam naokoli in iščem kot slepa kura? Tu bi moralo biti polno trupel! Pešadija prodira za tanki. Tanki se spopadejo s tanki, kaj drugega kot tank ne uniči tank, no ja, raketa, ampak kje so razbitine helikopterjev, oh, hudičevi amaterji, rečejo, bomo imeli proslavo, kličejo redakcijo, naši jih prečitajo, uganejo, stari mački,tako na pol intuitivno, nekaj smrdi, nekaj je v zraku, to bi utegnila biti vojna, pošljejo mene, odpre se čir od prejšnje vojne, kupim deset zabojev viskija, dam se cepiti, grem v tečaj karateja, no, pa je to vojna? Pristala bom na disciplinski!

MARJAN: Vsiljivo zagovarja interese svoje države. Gospa, motite se, vse jutro se je pešadija spopadala s pešadijo, seveda, vi ste lepo spali po prekrokani noči, sprejem pri predsedniku države, rakci, banane, šampanjec, danes, ko se je megla razkadila, so naši hrabri reševalci raznašali ranjene, ja, tudi trupla …

NOVINARKA: Angležu. Ko že buljiš skozi teleobjektiv, si videl kje kakšen metek, si videl kakšen madež krvi, si videl kakšen košček možganov … ?

ANGLEŽ: Niti slučajno, niti pod razno!

KATALONKA: Se opravičujem, možgane je najlažje opaziti, če jih razmažeš po tleh so v najhujšem nasprotju z okoljem …

PREVAJALKA: Tega ne bom prevajala!

KATALONKA: Ti nikoli nič ne najdeš, nič ne vidiš, zato si fotoreporter, ampak v Iraku sva padala čez tisoče tulcev..

ANGLEŽ: V kakšno lužo krvi, vedno.

KATALONKA: Ja, na možganih rado spodrsne.

ANGLEŽ: Če padeš, grabiš po pesku, potem pa vlečeš čreva za sabo …

KATALONKA: Samo, da niso tvoja.

MARJAN: Pomočniku. Odpri prtljažnik.

BERNARD: Je že odprt.

MARJAN: Trikrat pihne v mikrofon. Redakcija, me slišite?

Šesti prizor

Studio se osvetli. Istočasno dogajanje v studiu in na cesti.

MOJCA: Glas po silnem prasketanju. Tu Mojca.

MARJAN: Dobro, Mojca, lahko pričnem …

MOJCA: Ko zaslišim pisk. Srečno!

Pisk se zasliši.

MARJAN: Dragi poslušalci vala dve sto dva, pred nami se v tem junijskem jutru razprostira bojna poljana … cesta, od tu se pride do letališča Brnik, tod mimo se pride iz Kranja v Kamnik ali Ljubljano, megla se je razkadila med mlado koruzo …

MOJCA: Mu govori po slušalkah. Ne nakladaj, Marjan, direktno v programu si, kje so trupla?

MARJAN: Pobesni. Zaenkrat ne vidim nobenih trupel.

MOJCA: Kje so ranjenci? Kje so rešilci z nosili za stokajoče ranjence? Ne vidiš kje kakšnega Rdečega križa?

MARJAN: Nehaj si izmišljevati. - Pred mano je tank, dragi poslušalci, neverjetna sila ga je po višini in celotni širini in dolžini razklala na pol, kupola s cevjo leži v jarku, cev obrnjena navzdol v nemočnem besu, gotovo je v cevi še granata, ki ji k sreči ni bilo usojeno, da bi poletela in zadela in se razletela, v strašni zevajoči luknji razklanega jeklenega tankovega telesa najmanj tona, kaj, dve toni zelene nafte, tekočina se lesketa v jutranjem soncu, okrog se potika Anglež in novinarka radia Barcelone, Anglež je v kockasti obleki, gotovo špijon, kaj mu je potrebno en in isti uničeni tank fotografirati petdesetkrat, Katalonka je v zelenorumenih hlačah z velikimi rožami, s seboj ima prevajalko, prevajalka ji dopoveduje, kaj vi veste, kaj je Balkan, Katalonka pa stika po grmovju za trupli.

MOJCA: Trupla? Si rekel trupla?

MARJAN: Poslušalce moramo pomiriti. Kakršnakoli obvestila poslušate danes po radiu, povsod sem videl pogum, neuklonljivo voljo upreti se napadalcem, en dan živimo v samostojni in neodvisni državi in svoje samostojnosti in neodvisnosti ne damo nikomur, vedno jo bomo sposobni braniti.

MOJCA: Streljanja ni slišati od nikoder?

MARJAN: Sem grede so nas preletavali avioni. Lovci. Migi! Pikirali so na nas! Zaokrožili, pikirali drugič, nismo čakali, da pridejo še tretjič. Pilot se je spustil čisto nizko in opazoval ali imamo orožje.

MOJCA: Ali ga nimate?

MARJAN: Mikrofon je naše edino orožje. Mikrofon in resnica. Ne vem, kakšne cilje so letala obstreljevala, zdaj se bom povzpel na hrib in skušal ugotoviti, ali ne gre morda za napad na letališče?

MOJCA: Letališče, saj res, tam zraven je letališče. Ampak saj danes potniška letala nikamor ne letijo?

V daljavi besno obstreljevanje, eksplozije.

MARJAN: Slišite? Slišite? Eksplozije! Sirena! Nekje gori! Požar! Prekinil bom poročanje, dragi poslušalci vala dve sto dva, poskušali se bomo povzpeti na kakšno vzpetino tu v bližino, pa se javimo, pa povemo, kaj vse je uničil neusmiljeni sovražnik.

Sedmi prizor

Stokanje.

Ob cesti. Iz gozda nekakšno vzdihovanje in stokanje.

Anglež še vedno fotografira, Marjan in Bernard in Tom v bližini.

KATALONKA: Pejdi z mano v gozd, da boš prevajala.

PREVAJALKA: Kaj pa delam že ves čas? Pa zobje mi šklepetajo.

KATALONKA: Tu, naravnost!

PREVAJALKA: Nisem padla na glavo, tam je vojska.

KATALONKA: Vojska tu, vojska tam, sprti strani sta preveč skupaj, zato se ne moreta spopasti, bi bilo preveč mrtvih, zato pa težijo … čisto varno je … Vojak joka, tam leži v nizkem grmičevju na položaju, pa joka.

PREVAJALKA: Ne grem, ne grem dol s ceste v nizko grmičevje, kaj me briga!

KATALONKA: Pa tla imate čisto mehka. Norci neumni, Sadam ima vsaj pesek! Upam, da Jugoslovani znajo angleško?

KATALONKA: Kliče od daleč, z roba gozda. Že dva dni ni pil, blede so mu. Imaš kaj vode?

PREVAJALKA: Ti imaš čutaro!

KATALONKA: Imam cocacolo s šnopsom, ne sme piti žganih pijač na položaju.

OFICIR JNA Priteče do Katalonke. Pogovarjaš se z mojim vojakom?

KATALONKA: Ja pa kaj? Kdo ste vi? Intervju za Radio Barcelona. Joka, vojak vam joka, niti čaja mu ne privoščite. Kje pa so druge osvežujoče pijače, naravna limonada, tonik, brezkofeinska kava?

OFICIR: Odmah ćemo ga streljati. Takoj ga bomo ustrelili.

KATALONKA: Prevajaš pa dobro. Ustrelili? – Zakaj pa?

OFICIR JNA: Govori z novinarji.

KATALONKA: Tu Brska po torbici, izvleče paketek, ga odpre, potegne ven cigareto in ga da oficirju. … tu … da bo imel poslednjo cigareto!

OFICIR JNA: Ni treba.

KATALONKA: Vzemi, vzemi.

OFICIR JNA: Res ni treba. Potem pa doda. Če daste celo škatlo, ga ne bo ustrelil?

KATALONKA: Kreten! Imam še pol škatle, pa še to za ves dan! Na, imej, pa ne jezi me več! Ampak onemu daj kakšno!

OFICIR JNA: A v zahvalo, ker ga nisem ustrelil?

Osmi prizor

Katalonka se vrača, sezula se je, čevlje nosi v roki.

PREVAJALKA: Vas je napadel?

KATALONKA: Vedno isto. Vedno isto. Vojaki žejni, oficirji bi pa radi kadili.

PREVAJALKA: Tu imam čutaro z vodo. Z veliko težavo sem jo našla.

KATALONKA: Misliš, da sem tako nora, da jo bom še enkrat nesla tja?

PREVAJALKA: Ni bilo zastonj. Imate vsaj avtentičen intervju?

KATALONKA: Deloma. Zvečer ga bom napisala v hotelu.

Deveti prizor

Goreči avtobus.

Daleč naprej po cesti, gozdna pot, pogreznjena med strma robova ceste, drevesa … šumenje dreves …

Avtobus s prikolico gori in razsvetljuje prizorišče. Vročina puhti.

Na ozki stranski poti za Brnik so z novim dvodelnim avtobusom zaprli prehod. Avtobus je tank deloma odrinil, ga zažgal, pa se po robu poti odpeljal mimo.

Zdaj avtobus gori, Marjan, Tom, Bernard plešejo okoli njega kot v kakšnem džungelskem filmu. Vse polno ljudi nekje v ozadju Zgolj zvočno., si prav tako prihajajo ogledovat avtobus.

TOM: Ne, Marjan, ne bo premaknil avtobusa.

BERNARD: Samo četrt metra potrebujemo, pa pridemo mimo.

TOM: Marjan, ne bom premikal gorečega avtobusa.

MARJAN: Saj je že zgorel. Samo še znak TAM v srčastem okvirčku je viden.

TOM: Jebeš ti vojsko, ki uničuje avtobuse. Samo da ne uniči našega TAMA, ponosa Maribora, tovarne avtobusov in tovornjakov, izvoznika za Egipt in Alžirijo …

BERNARD: Stvar je taka. Če se ladaniva zadene v goreči avtobus lahko poškodujem gume.

MARJAN: Vraga boš poškodoval gume. Guma je trša od jekla, nikakor ne gori.,

TOM: Poglej gume od avtobusa … zgorele so kot lampijoni …

Marjan: Če je tank odrinil avtobus, ko še ni zgorel, ga lahko – če pljunemo v roke – odrinemo tudi mi zdaj, ko je zgorel …

BERNARD: Se je zazrl v okolico. Tam glej, se lepo elegantno peljeta dva Avstrijca v džipu, tisti džip tam, ovešen je z deset kantami za bencin … peljeta se kar po polju in travniku, okoli gozda bosta šla proti Brniku …

TOM: Tega ne bi naredil noben idiot. Kjer je trava so lahko mine, kjer ni trave, so lahko mine. Kjerkoli so lahko mine!

MARJAN: Tako bosta Avstrijca lepo prišla na letališče!

BERNARD: Če se ne motim, se za njima vozi še turški dopisnik v škodi.

TOM: Kako veš, da je turški dopisnik?

BERNARD: Zgleda mi turško, kaj pa vem, govori pa po rusko.

MARJAN: Dobro, Tom, če me ubiješ ali ne, peljemo se za njimi, za džipom in za škodo!

TOM: Glejta, takole bo: škoda pelje deset metrov za Avstrijcema, točno po kolesnicah, mi pa dvajset metrov za škodo, točno po kolesnicah, če je kje mina, naj raznese optimiste pred nami …

BERNARD: Marjan, Marjan, zakaj hočeš, da umrem tako mlad?

MARJAN: Ti samo pritisni na plin, pritiskati je važno! Pelji … imamo petdeset tonskih tehnikov, vsi ste zanič, pa ni problema.

Zvok naznani, da so se odpeljali.

Deseti prizor

Parkirišče pred letališčem

MARJAN: Dragi poslušalci, javljam se z letališča. Če se še spomnite, pred tridesetimi minutami, ko je lovec na odprtem polju pikiral na naš reporterski avto? Preživeli smo. Sploh ni streljal na nas, predstavnike medijev, letel je na letališče in tu je pikiral in streljal na parkirišče … Med stotinami in stotinami … no, če jih preštejem, vsaj štirideset jih je … uničenih avtomobilov, kaj vse je tu, bemweji, jugoti, mercedesi, toyote … sovražnik se ne ustraši ničesar … hoče, da bi se v Sloveniji vozili v vedno slabših avtomboilih … Upam, da ni zadel še kakšnih potniških letal? Tu okoli so razstavljeni muzejski primerki letal, ne, vsi so še ohranjeni v celoti … Tu vidim človeka … Prihaja mi naproti, zaskrbljen …

BERNARD: Mu šepeta. To je avstrijski novinar, tisti, ki se je peljal na letališče okoli gozda …

MARJAN: Ne posluša Bernarda. Ste vi očividec?

BERNARD: Kamero ima, snema, hoče, da primeš metek letalske strojnice in ga držiš v zrak …

TOM: Dovolite, bom jaz prijel metek … ti se pa umakni iz kadra, Marjan, da bo gospod novinar lažje informiral svetovno javnost …

BERNARD: Gospod novinar čaka svojega tonskega tehnika, pa se mu je zgubil med gorečimi avtomobili … Marjan, ti potrebuješ samo ton in mene, začni.

MARJAN: Kar začne. Dragi poslušalci, nimam besed, novinarji se taremo med kadečimi se avtomobilskimi razbitinami … med scvrtimi gumami, med včerajšnjimi lepotci, ki so zmogli sto sedemdeset na uro v ovinek … gledam te sežgane komandne plošče, razgnalo je šipe spredaj, zadaj, ob strani … kakšna tragedija … Zdaj se bomo preko piste odpeljali do hangarja … Lovec je strmoglavljal na hangar s potniškimi letali naše družbe …

BERNARD: Se nenadoma opoteče v čudni slutnji. Letališče … Brnik … babica mi je vedno govorila, nikoli na letališče, tam se dogajajo svinjarije, stjuardese in piloti, turisti in turistke, poslovneži in duty free, avioni se dvigajo, odlepijo se, sklapajo kolesa … pred pristankom jih spet sprožijo … trenutki odločitve, trenutki nevarnosti …

AVSTRIJEC: Vas lahko nekaj vprašam?

TOM: Prosim.

AVSTRIJEC: Zakaj je to dobro? Zakaj vendar avtomobile? So avtomobili koga napadli?

TOM: Zelo resno. Občutek imam za nevarnost. Ta hip nekaj zvoni. Slišite frekvenco? To bo alarm! Po mojem skromnem mnenju je takoj potrebno zbrisati od tu!

AVSTRIJEC: Ničesar ni. V gozdu pa so reševalci z nosili, če bi se komu kaj zgodilo.

MARJAN: Tom, ne pogovarjal se s tem konkurentom, hitro moramo do piste. Na vzletno stezo!

TOM Hladno. Ne gremo na pisto.

BERNARD: Ne vem, če imate prav, gospod Tom. Pri hangarju so se dogodile usodne reči. Pogledati moramo, kaj je z našo slovensko potniško zračno floto … !

TOM: Dobro, dobro, dobro, vozili se bomo pred glavno letališko zgradbo gor in dol, medtem se dogodi zračni desant, kot desant na Drvar, padalci, bombardiranje ali kaj, idioti, shizofreniki! Radio ima tri ladenive z premičnimi radijskimi postajami, vidva bi uničila naše osnovno sredstvo … Kako bomo delali kmetijske oddaje?

BERNARD: Če bi mene kdo kaj vprašal, raje vozim po letališki stezi, široka je, lahko obračamo, pa vsaj vidiš, da ni nobene mine … kar odleglo mi bo, samo da bomo zavili na letališko stezo … na pisto pejmo, na pisto! peljal bom po pisti …

TOM: Na pisto in na disciplinsko. Ni govora, domov gremo. Naravnost v Ljubljano jo dajmo. Ne! Ne! S pisto me ne bo noben posiljeval!

MARJAN: To so grožnje!

AVSTRIJEC: Se previdno vmeša. Smem vprašati gospode? Samo vprašanje … nisem prav razbral vaših misli …

TOM: Izvolite!

AVSTRIJEC: Gospod … Zakaj ne dovolite vašima gospodoma sodelavcema, da bi se vsi skupaj lepo odpeljali na pisto … zakaj ne?

MARJAN: No, razloži.

BERNARD. No, zakaj ne?

TOM: To je tako, gospod, novinar in tonski tehnik, oba ta dva, hočeta biti na varnem, na letališki stezi je varno. Ker predvidevamo, da hoče sovražnik pripraviti desant in se iz zraka nenadno kot jastreb spustiti na naše malo letališče, se bo seveda že sam sovražnik seveda potrudil, da ne poškoduje piste. Zato, seveda, ne bo streljal na nikogar, če se bo kdo zapeljal na letališko stezo. Jaz, njun šef, pa ne prenesem, da ta dva, novinar Marjan in tonski tehnik Bernard nočeta ničesar tvegati, rada bi se zrinila tja, kjer se jima zdi varneje … kaj varneje, popolnoma varno …

AVSTRIJEC: Mozga nekaj časa. Vojska pa je zato, da kaj tvegamo?

TOM: Ja, kaj bi vojska brez tveganja …

AVSTRIJEC: Počakajte, da pride moj tonski tehnik, že prihaja! Sem, sem pridi! - Zakaj pa vi zdaj bežite?

TOM: Ker sem jaz tako rekel!

AVSTRIJEC: To ni pogumno. Jaz in moj tonski tehnik bi rada kaj tvegala! Novinarji moramo biti v prvih bojnih vrstah!

MARJAN: Si ga slišal? Pa vojna sploh ni njegova vojna!

BERNARD: Odličen je! Oba sta odlična!

TOM: Dosti je bilo. Če je dosti, je dosti. Nehati je potrebno …

Enajsti prizor

Ladaniva poskakuje po ozki poti med drevesi. Marjan, Bernard, Tom hitijo domov.

STRAŽAR TERITORIALEC: Plane na pot. Stoj stoj stoj! Streljam!

Strahovito škripanje zavor. Ropot.

MARJAN: je zlezel iz avta. Kaj misliš, frajer? Lahko bi te povozil!

STRAŽAR-TERITORIALEC: Ustrelil sem, pa se strojnica ni sprožila.

MARJAN: Lažeš, lažeš, lažeš, da bi me prestrašil!

STRAŽAR-TERITORIALEC: Ne vem, kaj je narobe, zjutraj sem nogice pozabil doma … zdaj pa ne sproži.

TOM Ugotovi. Če bi se sprožila, bi mi bili mrtvi.

MARJAN: Kako se naj zanesem nanj? Niti ustreliti me ne zna! Se drži za glavo. Zdaj pa obljublja, da me bo kdaj drugič!

STRAŽAR-TERITORIALEC: Sami ste si krivi. Zakaj ste pa tako divjali? Vse pripišite sebi!

MARJAN: Se ozira okoli, gleda med drevesi. Malo poglej okoli sebe, kje si postavil zasedo, z onega stolpa tam čez te opazujejo …

STRAŽAR-TERITORIALEC: Na muhi nas imajo. S stolpa nad hlevom kmetijske zadruge! Morali bi jih pregnati. Hoteli smo jih pregnati. Ampak se je potrebno nekako priplaziti do tja!

MARJAN Zelo se razširokousti. Ne bi bil problem. Strokovno gledano, zmeren problem. Če hočeš, se ti jaz odplazim kadarkoli, kadarkoli se odplazim do tja, samo daj mi puško, pa seveda, nenazadnje, krij me!

STRAŽAR-TERITORIALEC: To je lahko reči. Samo ne vem. Kako te naj kvalitetno krijem?

TOM: Kriješ ga lahko z mitraljezom.

STRAŽAR-TERITORIALEC: Jaja, ja, ja,če imaš nogice. Ne morem pa kar tako iz roke streljati mojim fantom čez glavo!

MARJAN: Kaj ne? Kaj ne? Če bi znal streljati, bi šlo.

STRAŽAR-TERITORIALEC: Niso tako neumni, da bi se po trebuhih plazili do tja, pri tem pa razmišljali ali bo šlo!

MARJAN: Prima! Na pravem mestu ste!Ovirate promet! Onemogočate promet! Ko bodo izbruhnile prave sovražnosti, prava vojna in taka presenečenja, vas bodo oni iz stolpa postrelili ko mačke. Tk tk tk tk tk tk!

STRAŽAR-TERITORIALEC: Ti kar govori. Kje pa naj držimo zasedo, če ne tu?

MARJAN: Najprej nehajte streljat iv vsako avto, ki malo hitreje pelje mimo!

STRAŽAR-TERITORIALEC: Saj noben ne pelje! Zdaj tudi več ne bo!

MARJAN: Nasvidenje fantje! Gremo! V avto! …

BERNARD: S slušalkami, totalno prestrašen. Ta hipec sem slišal … avstrijska novinarja sta se z džipom odpeljala na pisto in vozita cik cak … vozita cik - cak sem pa tja …

Marjan: Lepo, fino, videla bosta vse, napisala poročilo vsem svetu …

BERNARD: Posluša. Opozorili so ju naj nehata, nasprotnik zahteva, da povesta kdo sta. Pa da nehata.

MARJAN: No? Onadva pa pogumna. Ne povesta kdo sta. In ne nehata!

BERNARD: Nasprotnik zmerja in grozi!

MARJAN: Nič ne pomaga, nimata radia, pa ne slišita.

BERNARD: Imata televizijsko kamero, lahko se slikata!

Streli z protiletalskega topa.

BERNARD: Džokica, najbrž Džokica iz Kranja misli, da se mi od vala dve sto dva vozimo po pisti …

BERNARD: Strel je zadel … Slišimo eksplozijo. Eksplozija, to je eksplozija!

BERNARD: Strel, eksplozija …

MARJAN: Logično. Ves džip sta imela naložen s polnimi kantami bencina!

BERNARD: Saj res, da ne bi kje obtičala brez goriva!

MARJAN: Se odloči. Zdaj me pa nihče ne bo zadržal! Na pomoč jima grem!

TOM: Zakaj? Bencina jima ne bo zmanjkalo … .

BERNARD: Na letališču že norijo, preplah, džip gori na pisti … to moramo videti! To moramo videti od blizu!

MARJAN: Tudi, če mi takoj stopi slon na glavo! Tega ne smem o zamuditi …

TOM: To bomo zamudili.

MARJAN: Tone Stojko, Mladinin fotoreporter, je tam, išče zorni kot, naravnava blendo, slika požar, ustvarja zgodovino, jaz pa ne bi smel! Ne smem biti tam … !

TOM: Z mikrofonom ne moreš delati umetniških posnetkov … !

MARJAN: Tom, to so trupla, trupla, goreča trupla, novinarji, Avstrijci …

TOM: Tudi, če skurijo ves CNN.

BERNARD: Posluša ščebetanje po radiu, hrup in trušč in zavijanje. Bavčar govori … vama priklopim na glas?

MARJAN: Kaj pa pravi?

BERNAD: Naj nihče, pa če je potrebno ali ne, ne hodi po cestah.

MARJAN: Saj mi se vozimo!

BERNARD: To še posebej odsvetuje …

Se odpeljejo in vozijo proti Ljubljani.

Dvanajsti prizor

V avtu na poti, Marjan, Tom, Bernard.

TOM: Kako me je pogledal, ko sem rekel: Ne dovolim jima!

MARJAN: Zakaj ne bi poročali s piste? Ni razloga!

TOM: Sem jima rekel: Ker sovražnik načrtuje desant, ne bo streljal na nikogar, ki bo na pisti. Tja hočeta, tale dva, ker se jima zdi varno!

BERNARD: Ne šalita se. Tudi jaz bi rad bil kje tam,kjer je varno.

MARJAN: Vojna ni zato, da iščeš varen kotiček? Je rekel urednik!

Krohotajo se, nekoliko pretirano, skoraj panično.

BERNARD: Misliš, da iščeš varno letališko stezo?

MARJAN: Kadar Tom dobi občutek,da je potrebno zbrisati, takrat zbrišemo!

BERNARD: Ampak zakaj ne na pisto?

Po radiu se vrstijo obvestila.

MOJCA: Glas iz radia. Zgorela sta. Zgorela sta v celoti, popolnoma, v prah in pepel. Strel s protiletalskega topa je zadel vozilo dveh mladih novinarjev. Ne vemo, francoskih, angleških. Domnevajo, da morda avstrijskih.

TOM: Ljudi pretrese, če kdo umre v vojni.

BERNARD: Ljudi smrt strašno pretrese.

TOM: Prometne nesreče Slovencev ne pretresejo.

BERNARD: To ni prometna nesreča, to je vojna, To isto se lahko zgodi tudi nam …

MARJAN: Narobe. Saj se mi trije sploh ne vojskujemo …

Trinajsti prizor

MAJDA, DOPISNIK IZ ORMOŽA

Ron, Mojca, Majda

Radijski studio.

RON: Po telefonu kliče ladonivo in govori s Tomo. Že trideset ur je neprekinjeno na nogah … Plazi se mi pod kamion v cestnih zaporah in gleda, če teče iz kakšnega rezervoarja, včeraj sem poklical njenega moža, naj jo spravi s ceste, on pa jo je obvezal, ker ji je goreč asfalt zlezel v škorenj, potem je pa šel domov gledat televizijo, Kacinovo tiskovno konferenco. Pobesnel je, ko sem ga poklical, da so mu ženo s puškinim kopitom po glavi in naj jo pelje na rentgen. Pa samo dvanajst dopisnikov iz podeželja imamo! - Peljal jo je na rentgen in potem, ko so rekli, da ni nič, samo pretres možganov, se je Majda odpeljala pred kasarno v Topolovec, kjer kaže na vročo zgodbo. Zapleta se.

TOM: Govori po brezžični zvezi. Ji naj rečem, da bo šla na disciplinsko, ker ne upošteva minimalnih pravil o varnosti pri delu?

RON: Iz studia. Majda je strašna dopisničarka, ne pade na take finte. Reči ji, da so bombardirali krško atomsko elektrarno, pa se bo hitro odpeljala pogledat.

TOM: Ne morem tega po radiu. Se bo Avstrijcem zmešalo, pa bodo zbežali na Češko. Potem pa lahko Srbi zasedejo Dunaj.

RON: Kliče iz studia po zvezi Majdo. Majda, tu imam glavnega, pravi, da greš spat.

MAJDA: Po telefonu. Daj me v živo. Takoj. Tu imam senzacionalni dogodek!

RON: Jaz imam tu v studiu tisoče zanimivih dogodkov! Pridejo, pa grejo- Od štiristo petdesetih radijcev jih danes tri sto ni prišlo v službo. Po telefonu zbiram najhrabrejše, petdeset sem jih že dobil, same ženske, ženske ste pogumne, ampak ti pa že trideset ur nisi spala! Naskakuješ štirideset ur?

MAJDA: Ne čvekaj! Ne boš me spravil v posteljo! Je že mož težil ves večer, nervozen je, ker je vojna!

Štirinajsti prizor

Jarek pred vojašnico v Topolovcu.

MAJDA: Nobenih izjav ne potrebujem. Povejte mi samo Se odkašlja., zaupajte mi samo vaše osebne vtise. Tu vas je štiri sto že dan in pol vkopanih pred kasarno. Boste napadli ali ne?

OFICIR-TERITORIALEC: Marš stran, ženska neumna, tu ni za civiliste, nisem pooblaščen pripovedovati o vtisih, če ne zgineš, bom ukrepal po pravilih … ?

MAJDA: In to je?

OFICIR-TERITORIALEC: Te bom počil!

MAJDA: Vaše izjave prenašamo v živo. Kdor zna ostro z mediji, bo ostro tudi za nasprotnikom. V kasarni je dve sto vojakov JNA, že dva dni nimajo vode in elektrike …

OFICIR-TERITORIALEC: Tudi mi je nimamo …

MAJDA: Gospod oficir, ste jih vprašali, če se bodo predali … ?

OFICIR-TERITORIALEC: Nočejo se predati. Pogajalca so nagnali.

MAJDA: Če frontalno napadete, bo sto mrtvih kot bi mignil, kaj naj sporočim onim v kasarni? Da jim jamčite življenje in varnost in da imate pripravljene tople kruhke zanje?

OFICIR-TERITORIALEC: Ni navdušen. Kdo je rekel vam novinarjem, da morate brskati po vsakem govnu?

MAJDA: Vam je Janša naročil, da morate napasti kasarno?

OFICIR-TERITORIALEC: Če že vztrajate: Janša je odstavil mojega predhodnika. Ker je vsakih deset minut spraševal po telefonu, kaj naj naredi. Naj napade ali ne. Ste razumeli? Ne mislim čakati, da odstavi še mene?

MAJDA: Pa ste vi kaj razumeli? Situacijo, namreč? Majda se obrne k najbližjemu vojaku. Gospod vojak, kako vi gledate na nastalo situacijo, ko vas bo vaš oficir popeljal na mitraljeze razpostavljene po dvorišču kasarne? Kaj menite, je lepo žrtvovati življenje za domovino? V mikrofon!

Petnajsti prizor

V kasarni v Topolovcu.

MAJDA: Po radijski zvezi. Zdaj sem v kasarni.

RON: Odlično. Odlično te slišim!

MAJDA: Postavili so med pred zid. Razvodnik straže sestavlja strelski vod.

RON: Daj mi odgovornega starešino!

MAJDA: Bi ga dala, tu stoji, pa je majhna težava.

RON: Kakšna težava, če je tam?

MAJDA: Majhna pač. Noče govoriti s tabo.

RON: Ni treba. Ti povej njegovo ime, čin, enoto, mi samo telefoniramo mednarodni javnosti, sodišču v Haagu. Prišel bo v časopise, prišel bo pred mednarodni tribunal!

MAJDA: Zbirajo se. Nekam veliko jih je. Kot vse kaže, me bodo ustrelili.

RON: Ustrelili? Žal mi je. Se spomni. Samo glej, da bo mikrofon vključen. In da bo delal!

MAJDA: Na hitro poroča. Situacija sploh ni kazala tako slabo, sto trideset od dve stotih vojakov je za predajo. Deset najhujših pacifistov pa so zaprli. Vendar višji kot so po činih, bolj so za odpor do zadnjega diha. Sovražijo Slovence, pravijo, da so to sami tatovi in dobičkarji … Da mi, Slovenci izdajalsko podpiramo sovražne elemente na Kosovu … Zdaj se ne morejo dogovoriti, kdo bo pisal zapisnik ob ustrelitvi.

RON: Svetuj jim, naj najprej zagotovijo tri overovitelje, ne! Pet do deset overoviteljev, nerodno bo, če jih bo v naslednjih minutah toliko padlo, da zapisnika o tvoji ustrelitvi ne bo mogoče overoviti.

MAJDA: Ron, počasi zgubljam živce, pomagaj mi!

RON: Obvestil sem višje vodstvo ne skrbi, že kličejo generalštab! Majda! V rokah držiš najmočnejše orožje na planetu. Mikrofon prenosne radijske postaje. V priročniku za novinarje piše: Bodite skromni, ni treba, da je zmeraj mikrofon v živo!

MAJDA: Jaz bi rada sebe v živo!

RON: Šla bi spat, pa bi bilo.

MAJDA: Ne razumeš, tu gre za ljudi, onih štiri sto zunaj se trese in trese, ampak napadli bodo na juriš, teh dve sto tu se trese in trese, ampak streljali bodo v napadalce!

RON: Majda, to je vojska. Noben ne ve, kako je to, moški se spravijo skupaj, pa imaš Soško fronto.

MAJDA: Hvala za pomoč. Koraki, govorjenje. Tu so prišli! - Druže kapetane, kažite mi ime, prezime, čin, broj jedinice ne treba - samo zbog evidencije medjunarodnog suda, kunem se.

OFICIR JNA: Zelo vojaško. Jebem ti medjunarodni sud!

Šestnajsti prizor

Studio. Iz zvočnika je slišati več strelov.

MOJCA: Streljali so!

RON: Tom! Tom! Kje se vozite? Streljali so!!

TOM: Se ob prasketanju oglasi. Misliš našo dopisničarko Majdo?

RON: Ne, posamični streli, nihče ne bi sam streljal novinarja, če lahko oblikuje strelski vod, da je potem vsa kasarna kriva in se bodo potem boljše branili.

TOM: Iz zvočnika. Pa še vedno streljajo?

RON: Zgleda kot masovni samomori.

MOJCA: Majda na zvezi! Dvigni!

RON: Majda, kako sem te vesel, kako je kaj na terenu, si živa?

MAJDA: Zadihana, poroča. Vzeli so mi mikrofon, šla sem iz kasarne, naši so streljali name, šla sem nazaj v kasarno, JNA me je zasula s pojedinačno paljbo, ko so slišali strele, so se predali, šla sem ven povedat..

RON: Sporočila bi po radiu.

MAJDA: Oni zunaj so ugasnili radio, ker so rekli, da jim kvarim možnosti za napredovanje in častni znak …

RON: Dobro Majda, povej končni izid. Zadnja tretjina, koliko golov?

MAJDA: Kacin je dovolil da njihov kapetan obdrži pištolo in metke, vendar metke zavite v papirček in v žepku. Zdaj je mir, samo s treh topov so odvili merilce in jih uničili.

RON: Dobro, dobro.

MAJDA: Ni dobro, ni dobro, samo da dobim tistega tipa, ki je uničil naše trofejne topove …

RON: Takoj spat, Majda!

MAJDA: Grem ga iskat po kasarni, nekaj podatkov že imam! Ron: Samo čakam, da jo zadenejo, da bom imel mir!

MOJCA: Ženskam je zadnjih petdeset let manjkala vojna! Ne morejo se prav uveljaviti brez vojne!

Sedemnajsti prizor

Hišice na slovenskem podeželju, vasica.

Beba sreča Bernarda, Bernard je v obleki teritorialca …

BEBA: Nenadoma ga prvič v življenju zares opazi. Bernard …

BERNARD: Dober dan … gospa Beba …

BEBA: Babica mi je povedala, da si se oglasil po radiu …

BERNARD: Ja, ko je lovec pikiral na nas … mig devetnajst … sem mislil, da bo streljal … bang bang … ampak zdaj so me iztrgali iz medijskega dogajanja … vpoklicali so me …

BEBA: Kam pa greš?

BERNARD: Gospa Beba, to je vojna tajna.

BEBA: Globok vzdih. Oh, vojna tajna, kako lepo. Rada imam vojsko … Siniša je zbrisal v Bosno … Ni ga več … Ja, pa menda ja že nisi bil na položaju … v pravih bitkah?

BERNARD: Celo noč. Čisto celo noč … celo noč … pa pride dan … škoda,da ni bilo Marjana. Migi z jasnega neba … Deset šoferjev so sesuli, same Bolgare, pa Turke … letalski napad! …

BEBA: Medvedjek. To je Medvedjek! Oh, poslušala sem po radiu, gledala po televiziji, po radiu … ti pa sredi dogajanja! Ti, Bernard, si ti osvojil kakšen tank? vsaj top? Si sploh kaj osvojil? To lahko poveš, Bernard! …

BERNARD: Moram k babici na kosilo … da mi opere hlače …

BEBA: No, pa nasvidenje,

BERNARD: Nasvidenje!

BEBA: Pa oglasi se kaj, pridi na kavo, na ribezov sok, zdaj si že zrasel, kadarkoli pridi na obisk, da poklepetamo … oglasi se kaj!

BERNARD: Hvala, soseda Beba. Ne bom se oglasil. Toliko skrbi imam s to vojno!

BEBA: Ne bodi sramežljiv, poglej se enkrat v ogledalo, briljantino potrebuješ in lepo deklico …

BERNARD: Babica ne dovoli …

Si skrajno vztrajno mahata v slovo.

Odmor po prvem dejanju.

Prvi prizor

METULJ

Lirični intermezzo.

Travnik, visoka trava, zelo veliko žuželk, med hojo je mogoče zaznati zdaj eno zdaj drugi, čmrlji, čebele, včasih kakšen ptičji čivk.

GAL: je šestleten otrok, igra ga odrasel igralec. Kaj je tisto belo?

JAKA: njegovo oče. Nič belega ne vidim.

GAL: Dvigne se zzzzz, spusti se zuuuuu, še bolj se spusti ziiiiiii, potem se dvigne zeeeee, potem pristane …

JAKA: Čebele niso bele.

GAL: Saj vem, kaj je čebela, ne me učit.

JAKA: Ne učim te.

GAL: Slep si, stari, kako ne vidiš, belo, pa platnice ima, maha z njimi …

JAKA: Aja, tisto tamle misliš..

GAL: Ne tam, tam.

JAKA: To je metuljček cekinček, ti potepinček …

GAL: Zlato me zanima, kakšno je zlato? Je morda rumeno?

JAKA: Včasih je belo.

GAL: Tole ni cekinček, bel je kot pralni prašek!

JAKA: Potem ni cekinček, potem je belinček.

GAL: Ti osel stari, ne more žival biti bela.

JAKA: Kaj pa beli medved?

GAL: Beli medved je samo za v reklamo.

JAKA: Živali so včasih tudi bele. Varovalna barva jim pomaga, da se lažje potuhnejo v snegu. Bela lisica, bela sova, bela miš … ne, mogoče ne bela miš …

GAL: Kje imaš tu sneg? Pomlad je, trava: sonce pripeka …

JAKA: Saj to je, da ni snega … Če bi bil sneg, bi se smučali.

GAL: Pa ne tu.

JAKA: Tu sem, ko si bel tako majhen kot ti, pa še manjši, pa potem še večji, vedno smučal. Počasi sem se spuščal, čisto počasi.

GAL: Saj ni strmo.

JAKA: Včasih se nam je zdelo dovolj strmo. Včasih, ko ni bilo televizije in Križaja:

GAL: Ne me hecat.

JAKA: Po hribčku dol gre kar lepo.

GAL: Jaz se ne bi tu spuščal po hribu. Ker ni hriba. Tu ni za smučat. Kjer ni za smučat, se ne bi smučal.

JAKA: Saj si že šest let star. Danes so otroci pogumni.

GAL: A potem me ne hecaš? To tu, to tam, to, kar skače naokoli je vseeno belinček?

JAKA: Prav tako kot da bi bil rumen, samo tale je, ne vemo zakaj, pač bel.

GAL: Hiter je. Za metulja je hiter. Gor, dol, levo desno!

JAKA: Prileti, odleti, izgine, poskakuje s cveta na cvet.

GAL: Zakaj tolikokrat sede? Ga boli ritka?

JAKA: Opazuj natančno. Kaj vidiš?

GAL: Glavo ima.

JAKA: Kaj še?

GAL: Ima glavo med dvema platnicama, platnice odpira in zapira, maha z glavo! To je! Maha z glavo!

JAKA: Kaj ima na koncu glave?

GAL: Gobec, šiljast gobec!

JAKA: Pravilno opažaš, belinček ima rilček in leta od cveta do cveta in srka med.

GAL: Zakaj mi ljudje ne letamo od cveta do cveta in srkamo medu?

JAKA: Ker je medu bolj malo.

GAL: Ampak cvetov je dosti. Če bi ti letal od cveta do cveta, bi imel manjši trebuh.

JAKA: Ljudje ne letamo, Gal, če si že kdaj opazil. Drugič: ljudje nismo opremljeni za srkanje iz cvetic.

GAL: Samo iz flaš?

JAKA: Samo iz steklenic. Da. Tudi med v cveticah ni med v obliki, kakršnega poznamo, ko nam ga predelajo pridne delavke čebele. Žuželke, se pravi metuljčki, čmrlji, čebele nabirajo cvetni prah …

Mimo prileti čmrlj. Zelo brenči.

GAL: Glej, ata, čmrlj! Črmlja bom ujel!

JAKA: Ne prijemaj ga!

GAL: Počasen je, prijel ga bom!

JAKA: Piči!

GAL: Piči? Mene bi pičil? Ravno mene?

JAKA: Pičil bi.

GAL: Kaj me ne pozna?

JAKA: Ne pozna te!

GAL: Že trikrat je letel mimo mene. Tu leta gor in dol kar naprej, jaz pa za njim. Kako, da me ne vidi? Kaj me res ni videl? Čmrlj, jaz sem Gal, šest lete, mala šola, me zdaj poznaš?

JAKA: Ne vem, če te sliši.

GAL: Kako me ne sliši, saj pobegne, če ga skušam prijeti?

JAKA: Tudi vidi te ne!

GAL: Ne me hecat. Če jaz vidim njega, on vidi mene. Če ga splašim, me pač vidi.

JAKA: Tvojo senco vidi.

GAL: Koga briga moja senca?

JAKA: Črmlja. Ne vidi te, ne sliši te, ve pa, da je nekaj narobe, ti si nevarnost … Strašna nevarnost!

GAL: Hop, pa sem prijel metuljčka:

JAKA: Spusti ga!

GAL: Ne bom. Metuljček je redek. Metuljček je dragocen. Metuljček je zaklad. Odnesel ga bom domov in ga bom spuščal po kopalnici. Ne, ne bom ga spustil.

JAKA: Ne stiskaj ga!

GAL: Ne stiskam ga, samo zagrabil sem ga in zdaj ga držim.

JAKA: Dobro, da nisi ujel čmrlja!

GAL: Metuljček je letel mimo ravno, ko sem lovil čmrlja, zato je metuljček mislil, Gal lovi čmrlja, ni mu bilo jasno, metuljčku, da bom pograbil njega. Namesto enega, drugega. Tako je to. Tako je belinček zdaj moj.

JAKA: Poglej, kje je.

GAL: Kako naj pogledam?

JAKA: Skozi špranjo med prsti …

GAL: Ja, da bo odletel?

JAKA: Malo pazi.

GAL: Kje pa je? Ja, kje pa je? Ja saj ga ni? Ja kako je pa ušel?

JAKA: Speštal si ga!

GAL: Ne ni govora, nisem ga speštal! Saj ga nisem hotel!

JAKA:Poglej po rokah … bele luske …

GAL: Kakšne hudičeve bele luske? Kaj je kača ali kuščar? Jaka: Metuljčki imajo krila sestavljena iz lusk, bele luske odpadejo in metuljček ne more več leteti.

GAL: Kako naj leti, saj ga ni več.

JAKA: Seveda ga ni več, saj si ga popolnoma zmečkal!

GAL: Hočeš reči, da sem ga ubil?

JAKA: Ja, ubil si ga tudi.

GAL: Ubijati je greh!

JAKA: Ne boj se Gal, metuljček je žuželka:

GAL: Bog je rekel, ne ubijaj, nič ni rekel, človek, miš, kuščar, žuželka!

JAKA: Dobro, speštal si metuljčka, njegove platnice in njegov trup in glavo z rilčkom, metuljeva duša je poletela proti soncu in zdaj se igra z drugimi dušami metuljev … rajajo med travami v sončnih žarkih, kopajo se v kapljicah rose …

GAL: Ne bo držalo!

JAKA: Mi ne verjameš? Svojemu očetu ne verjameš?

GAL: Saj ni rose.

JAKA: Če malo pogledaš, je rosa, čisto spodaj pod visokimi travami je nekaj mlade zelene trave in tam se tudi zdaj, ko je skoraj poldan še skriva rosa …

GAL: Zdaj ni več nobenega metuljčka.

JAKA: Ne, ne, motiš se, na tem travniku jih je vsaj še tisoč. Mogoče deset tisoč?

GAL: Nobenega ne vidim.

JAKA: Če greva lepo počasi naprej, jih bova našla … enega, drugega, tretjega … četrtega …

GAL: Počasi … to je zeleno, skače po travi, skrilo se je …

JAKA: Skočila ti je na glavo.

GAL: Kaj je to? JAKA: To je kobilica!

GAL: Saj ni konj!

JAKA: Tako se reče.

GAL: Pa zelena je.

JAKA: Skače pa.

GAL: Preveč nog ima.

JAKA: Ne! Nima preveč nog, samo zadnje noge so dolge … skočila je …

GAL: Dobro skače … !

JAKA: Dobro.

GAL: Dobro, dobro, zdaj vidim, kakšne živali so to, zdaj jih vidiš, zdaj jih ne vidiš, kaj sploh imaš od njih?

JAKA: Kaj bi naj imel od njih?

GAL: Živali morajo biti koristne, je kobila koristna, je metuljček koristen?

JAKA: Metuljček ni ne škodljiv, ne koristen … pravzaprav, je koristen, prenaša cvetni prah iz cvetice na cvetico, pa jih oplojuje …

GAL: Kaj pa kobilica? JAKA: Kobilica ne skače do cevtlice, ker se ne hrani s cvetnim prahom, kobilica skače sem in tja po travniku in gloda travico … počakaj, tu je še ena, ja, ni največja, kobilica gloda travo, poje veliko veliko trave … .

GAL: Škodljiva je, a ne? Saj se mi je zdelo …

JAKA: Ja, če se kakšno leto kobilice razmnožijo in priletijo v tisočih in tisočih, milijonih in milijonih, to se je včasih dogajalo, mogoče se še dogaja, kje v Afriki … potem je škodljiva …

GAL: Če kobilica požre vso travo, potem trave zmanjka za zajčke in kravice … ni tako? Potem naši zajčki in kravice nimajo kaj jesti in zajčki se ne igrajo z nami, kravice pa nam ne dajo toliko mleka, kot bi ga naj?

JAKA: Gal, ti izmučiš človeka … kobilice so koristne, ker se z njimi hranijo ptice pevke, ptice pevke tako zrasejo in lahko lovijo tudi mušice po zraku in potem je jeseni več sadja:..

GAL: Ata, raje še tisto o oplojevanju …

JAKA: Samo tega ne!

GAL: Ata, prosim. Čisto na kratko. Čisto v dveh stavkih- Kdo koga oplojuje: metuljčki cvetice ali cvetice metuljčke?

JAKA: To je zahtevna snov, zahteva mnogo poglobljene razlage. Gotov ste to snov jemali v mali šoli?

GAL: Smo … Smo, pa nisem nič razumel.

JAKA: Ene cvetice so moškega, druge pa ženskega spola. Ene cvetice fantki, druge - punčke.

GAL: No, pa poglejmo, ata, povej mi: Je tale travica moški ali ženska?

JAKA: Pri nekaterih cveticah se to pozna bolj, pri nekaterih pa manj. Ene so take, druge drugačne … Ene cvetice pa imajo kar v vsakem cvetu moške pestiče in ženske prašnike … pestiči in prašniki so del cveta, to so takšne drobne drobne …

GAL: Bomo trgala rožice na kose ali kaj? Povej mi samo, kje ima cvetica lulčka ali luliko?

JAKA: Kdor hoče kaj zvedeti, mora biti potrpežljiv! Saj si rekel, da hočeš zvedeti? Da hočeš videti resnico?

GAL: Ti morilec. Raztrgal boš cvetico na kose, potem se pa naj razmnožuje …

JAKA: Aja, saj jih je tisoče in tisoče …

GAL: S vsako cvetico je travnika manj. Vsaka se pozna. Če jo pohodiš ali raztrgaš, si ti kriv. Kaj bodo imeli metuljčki za poseksat?

JAKA: Metuljčki ne vejo, kaj delajo, lezejo v cvetico, klatijo prah s prašnikov in pestičev in potem letajo v drug cevt …

GAL: Kaj pa, če je metuljček neroden in potem dobi cvetica male cvetice sama s sabo?

JAKA: Kako to misliš? GAL: Če cvetica trese prah s pestičev in prašnikov in ga pomeša in potem cvetica dobi male cvetice sama s sabo in potem so spački?

JAKA: Take trave imajo manj priložnosti, mogoče zrasejo, ampak na koncu prevladajo na travniku trave, ki imajo največ lastnosti največ različnih staršev …

GAL: A nista dovolj ata pa mama?

JAKA: Dovolj sta!

GAL: Ali je boljše, če imaš več atov in mam?

JAKA: Pri ljudeh to ne gre …

GAL: Kaj pa škorci? Ker jejo mušice in črve so koristni, ker kradejo češnje, so pa škodljivci?

JAKA: Kaj si hotel reči?

GAL: Če gre pri škorcih, da so istočasno koristni in škodljivi, zakaj potem človek ne bi imel več mam in več očetov hkrati?

Drugi prizor

Isti travnik nekaj ur kasneje.

JOŽICA: Ata je šel pogledat k čebelnjaku

GAL: Mama, ne me hecat.

JOŽICA: Ata je šel k čebelnjaku.

GAL: Šel sem pogledat, pa ni čebelnjaka.

JOŽICA: Mama res ga ni …

GAL: Mama, kaj čebelnjaki so, pa jih spet ni. Kaj izginevajo, pa se spet prikazujejo?

JOŽICA: Ata je šel pogledat, kaj dela ded toliko časa pri čebelnjaku …

JOŽICA: Kje pa je ded?

GAL: Mama, Mama, ti spet nič ne veš. Prej so ga sosedje prinesli, ležal je v travi …

GAL: Lahko bo ded povedal, kje je ata.

JOŽICA: Bolj težko bo. Deda je zadela kap, bolj težko težko govori, samo glavo preklada na levo in desno in jezik steguje …

GAL: Je to hudo?

JOŽICA: Za dedka že.

GAL: Kaj pa za nas … ?

JOŽICA: Za nas je žalostno … zelo, zelo žalostno …

GAL: jo tolaži. Bo kmalu bolje, bo ded spet letal po cvetočih pašnikih!

JOŽICA: Mogoče? Se ti to zdi mogoče?

GAL: Bo potem povedal, kje je zdaj ata?

MAMA: Pusti me. Ata je šel pogledat k čebelnjaku kaj dela ded, ker deda ni bilo pri čebelnjaku, je ata šel okoli čebelnjaka, takrat je priletel avion …

GAL: Ja, mama, ni bil avion, bil je mig devetnajst, ropotuljica za otroke, spustil je raketo v čebelnjaka … aha, aha, aha, se mi že nekaj svetlika, zakaj ni več čebelnjaka …

JOŽICA: zelo zaskrbljeno Čebelnjaki so čudna reč, zdaj so, zdaj niso …

GAL: Vmes pa letajo od cveta do cveta?

JOŽICA: Briga me čebelnjak! Kje pa je ata? Hočem vedeti, kje je ata?

GAL: Oh, mama, mama, odrasla si, pa imam toliko dela s tabo. Ne bodi neumna, mama, kje pa je ata? Ja, kje? Če se je čebelnjak stopil s dvema milijonoma čebel vred, s panji in panjskimi končnicami, se ja pač stopil tudi ata … !

JOŽICA: Zapre ji sapo, potem začne precej glasno tuliti.

GAL: Ne, ne joči mama, zdaj je ata že metulj med metulji, pleše med cveticami ob jutrih in mogoče se kdaj pogleda v kakšno kapljico rose, rosa mama, pomisli na roso, zgoraj so travne bilke že suhe, ampak spodaj pri tleh se nabira rosa?

JOŽICA: še bolj tuli Gal, Gal, resno te vprašam, a si ti videl avion?

GAL: postopoma odgovarja, tako kot postopoma razmišlja Ne, Kacin na televiziji je povedal, da so trije »mig devetnajst« leteli nad Medvedjekom …

JOŽICA: Ne zajebavaj me z Medvedjekom, šest let si star pa misliš, da lahko govoriš, kar hočeš Gal! … Hočem vedeti, kje je ata? Kje je ta hip ata? Samo k čebelnjaku je šel dedku povedat, da bo čez deset minut kosilo …

GAL: A je kosilo?

JOŽICA: Ni kosila, ne bo kosila, dokler ne najdem ata!

GAL: O, to bo pa težka naloga. Stavim, da si bomo prej privoščili kosilo. Ata? Kjer bi bil ata? Zdaj je že med angeli … Angeli so metulji … samo da imamo svobodno in samostojno Slovenijo … in smo zmagali …

JOŽICA: Če boš še kdaj gledal televizijo, te ubijem!

GAL: Ni treba,da me ubijaš, mama, ne bo potrebno. mama, dokler imamo pri nas JNA, JNA pa ima še avione … me bo že kdo ubil …

Tretji prizor

SOSEDA: glas od hiše Jožica, Jožica, pridi hitro, je že povedal, vse mi je že povedal, povedal je … jaaaaa!

JOŽICA: Kaj je povedal? Povej mi ti, kaj je, ne pa, kaj je povedal?

SOSEDA: samo glas od daleč Stopila sta se … on in čebelnjak … zato je pa starega kap … zato je dedka kap … zdaj mu je že bolje … usral se je že, zdaj hoče kosilo … ham ham govori … rok … me slišiš? Rok pa ne more premikati …

JOŽICA: Kaj ne poveš? Kaj naj rečem? A hodi lahko?

SOSEDA: samo glas od daleč Nismo poizkusili, nismo še poizkusili … ker ne razume nič in ne govori … najbrž nima smisla … pa pridi hitro pogledat!

Četrti prizor

Pozen večer.

Tišina.

V temi helikopter kroži nad Ljubljano.

Dve zelo pomembni osebnosti se prebijata preko Trga revolucije.

PRVI: Nič se ne dogaja, nič se ne dogaja … Napadajo nas, ves svet zre v nas, Ljubljana pa mirna, tiha, prazna …

DRUGI: vzame strojnico in začne streljati v zrak Se zdaj kaj dogaja? Se zdaj kaj dogaja? Hudičeva Ljubljana, zbudi se!

PRVI: Pazi kaj delaš, pazi, zadel boš helikopter..

DRUGI: Ne slišiš? sem ga že!

Brnenje.

Trušč.

Silen top tresk, helikopter pade na tla.

DRUGI: Tecimo pogledat. To je Rožna dolina, zanesljivo!

PRVI: Ti norec! Poznam pilota, zmenili smo se z njim, da prestopi k nam, ni pa mogel takoj, da ne bi streljali, kup otrok ima, bal se je zase, rekel je, samo še kruh peljem v kasarno, pa pobegnem …

DRUGI: Rekel si, zakaj se nič ne dogaja? Zdaj se dogaja …

Čez nekaj trenutkov

PRVI: si lahko kdaj malo manj neučakan? Našega človeka si ustrelil. Pa še pilota! Pa še helikopter, nič jih nimamo, bi imeli vsaj helikopter.

PRVI: Kaj hočeš, to je vojna! Samo pomisli, kaj bodo o tem razširjali razni Zlobci in Šetinci, gnusobe od LDS!

DRUGI: Dogodek je le, dogodek! Samo, da ne bo Kacin tam prej kot midva!

Nočni prizor se prelije v mrzlično vzdušje v radijskem studiu, samo, da se spremeni zvočna kulisa in se prižge nekaj luči.

Peti prizor

Dežurni urednik vztrajno vodi bitke, Tilčka prinaša kavo in sendviče.

Tom je prišel na obisk.

RON: prenaša Tu je Marjan Jerman. V živo prenaša razgovor s poveljnikom kasarne v Cerkljah, ustrelil je svojega poveljnika in miniral Cerklje … Marjan hoće prenos v živo.

TOM: Če prav pomislim, hoče prenos telefonskega pogovora v živo.

MARJAN: priteče, dvigne telefon Druže stari vodniče? Povejte poslušalcem, zakaj ste počili druga kapetana? Čekajte, malo tiše, samo malo tiše, idete pravo u program, imamo vremena, bez brige, imamo vremena … .

Šesti prizor

Na ozkem hodniku.

TILČKA: Bo Marjan Jerman zmagal v vojni?

TOM: Ne morem poslušat tega. Eno uro ga je prepričeval, naj dovoli evakuirat otroški vrtec.

TILČKA: Pa so vzgojiteljice in kuharica morale ostati v vrtcu?

TOM: Otroci pa so jokal, ker je prišel Rdeči križ v belih haljah ponje. Strah pred cepljenjem.

TILČKA: Gospod urednik, ne more Marjan sam dobiti vojne, zakaj nima Janša nobene priložnosti? Zakaj ne pustite, vi novinarji, da bi tudi Janša kaj naredil?

TOM: Janša je bil zaprt, trpel je, Janša je organiziral teritorialce, orožje, je obrambni minister, zaradi Janše imamo vojno in državo, kaj ni dovolj? - Vojno vojskuje tisti, vseeno kdo, tisti, ki je najbolj neumen. Drugi se takoalitako skrijejo.

TILČKA: zaupno Marjan noče povedati staremu vodniku, da je njegov kapetan v bolnišnici na operaciji.

TOM: Je stari vodnik pustil odpeljati kapetana v bolnišnico?

TILČKA: Ja, ampak samo z mrtvaškim avtom. Marjan je moral obljubiti, da je kapetan mrtev.

TOM: Kako Marjan to ve?

TILČKA: Saj ne ve, ampak izmislil si je. Zdaj so telefonirali iz bolnice kar meni, da je kapetan že skoraj izven nevarnosti … naj povem Marjanu?

TOM: Povej.

TILČKA: Že tečem.

TOM: Pa povej, da je Kacin telefoniral direktno meni, da lahko staremu vodniku pustijo pištolo, džip in sploh kaj še hoče,prej sem slišal po radiu, ko sta se ravno pogajala o džipu.

TILČKA: Pa da mora odstraniti eksploziv izpod banke, pošte,občine. šole in črpalke?

TOM: Samo izgine naj. Samo on in Marjan lahko sprožita eksplozijo, če bo dinamit sam brez njiju, bo že pol mrtvih manj!

TILČKA: Ja, ampak tega ne bom rekla, Marjanu, ker sem ves čas sedela v pisarni, pa Kacin ni telefoniral. Niti meni, še manj pa vam.

TOM: Zlaži se.

TILČKA: Nikoli ne lažem.

TOM: Vojna je sama laž.

TILČKA: Vem, da predstavlja vojna padec moralnih vrednot, vendar ne toliko … .

TOM: Ukazujem ti, da sporočiš Marjanu, kako sem se zlagal, da mi je Kacin telefoniral in rekel, da stari vodnik lahko ima revolver..

TILČKA: To je boljše. To je že boljše. Ne bom jaz nič kriva!

TOM: Teči, teči kolikor moreš!

Sedmi prizor

Čez čas, pisarna.

MARJAN: privihra vidno dobre volje Tom, uspelo je.

TOM: Se je predal?

MARJAN: Lokalni teritorialci niso pustili, da se prasec odpelje z novim džipom in desetimi vojaki.

TOM: Kaj pa zdaj?

MARJAN: Odpeljal se je z novim džipom in petimi vojaki, pa še ti niso hoteli z njim, samo, da smo mu povedali, kako je njegov kapetan, tisti, ki mu je tako šel na jetra, da ga je sam ustrelil, izven smrtne nevarnosti, pa da lahko odnese s sabo službeni revolver, odnesel je tudi hladilnik iz kantine in radio iz klubske sobe.

TOM: Zakaj pa radio? Mu je všeč naš program?

MARJAN: Če prav pomislim: Rešil sem pet sto življenj! Vso vas!

TOM: Priznam ti kapetana. Tega si res rešil. Je izven smrtne nevarnosti?

MARJAN: Ja. Zdaj ga bom včlanil v društvo tetraplegikov. Gotovo bo še daleč prišel, bo podpredsednik ali kaj.

Osmi prizor

NEMEC

Urednikova pisarna.

NEMEC: Prišel sem vprašat, kdaj boste nehali?

TOM: S čim?

NEMEC: Tole kar imate tu okoli, konkretno z Jelkom Kacinom, Kacin mi gre najbolj na živce.

TOM: Ja, pa kaj potem? No. Zakaj vam gre na živce?

NEMEC: Tako hitro govori, jaz si pa moram vse zapisovati, ker nikoli ne dobim sedeža dovolj blizu, da bi lahko snemal.

TOM: Zakaj pa zapisujete tiste globoke misli?

NEMEC: Moram. Dopisnik sem. Moja redakcija hoče vedeti, kaj imate v Ljubljani.

TOM: Izmislite si.

NEMEC: Ne me še vi masirat, Kacin me zafrkava, odgovarja po slovensko, prevajajo ga v angleščino, jaz moram prevesti v nemščino. Sploh ne vem, kdo je kaj naredil, kaj to vi delate, rušite oddajnike, kako boste pa predvajali zabavno glasbo, nastavljate tovornjake poprek čez ceste, jih ni škoda, streljate se, zakaj neki, petdeset let se v Evropi nihče ni streljal, mi Nemci smo najbolj neumni za take reči, zakaj zdaj vi?

TOM: Pa kaj je narobe, pustite nam malo veselja?

NEMEC: Rezerviral sem za ta vikend sobo v Benetkah, moja punca se pripelje, pa me zanima, bom lahko do konca tedna prišel do Benetk ali ne?

TOM: Pejte! Kar pejte peš, če greste peš boste prišli do Trsta, tam pa štopajte.

NEMEC: Ne razumete me, redakcija hoče, da poročam.

TOM: Nemci nikoli ne poročajo iz Ljubljene, jebe se vam Ljubljana, vam, Nemcem, vi bi prej priznali državo orangutanov kot Bučarjev protektorat.

NEMEC: Kaj si vi, gospod urednik, ne zaželite kdaj Benetk? Kulture? Videti muzeje? Že več let nisem bil tam! Sploh nimam pravega dopusta, vedno kakšen štrajk, vedno kakšen protest zelenih …

TOM: Mirno pejte v Benetke, pa si izmislite vse skupaj, kaj mislite, da se bo kdo iz vaše redakcije sekiral?

NEMEC. Nisem prepričan. Gledajo Kacina v poročilih na televiziji, vas poslušajo po srednjem valu. Lahko kaj slišijo.

TOM: Slišijo, slišijo, pa kdo kaj posluša, dva milijona nas je! Dva milijona nista važna!

NEMEC: Shit! Še vikend si naj zaserjem zaradi dveh milijonov … ampak vi ne veste, mi Nemci smo redoljubni, mi Nemci imamo pozitiven odnos do dela …

TOM: kakšna sreča, da se ne greste vojne … tu pa sama šlamparija … še to se ne moremo zmeniti, koga naj pobijemo …

Deveti prizor

Tilčka in Marjan se srečata na hodniku.

TILČKA: Ne moreš ti vsega narediti, pusti še Janši malo, tako se gnjaviš, Marjan, kot da bo jutri konec vojne …

MARJAN: Janša dela globoko pod zemljo sključen nad papirji. Načrtuje … Računa, rešuje, snuje …

TILČKA začudena, zelo začudena: Kako veš?

MARJAN: Vsak dan ga grem pogledat, moraš mislit, naš obrambni minister, moj vzor je, enkrat sem celo bil na Roški, ko je bil zaprt … zaradi vojne tajne …

TILČKA: Janša ima rad vojno, rad kupuje puške, rad bi kaj naredil … ni vse v radiu, ne more radio zmagati, ne more val dve sto dva zavzeti zemeljske oble, pusti janši naj tudi kaj postori. Lepo te prosim!

MARJAN: Kaj pa zna? Pet sto ljudi postavi v gozd, potem pa študirajo kako bi koga se kam premaknili? Pa če se kakšen poveljnik ne spomni, kako bi kdo padel, naš ali njihov, potem ga hitro zamenjajo? Kje je tu dinamika? Včeraj je bil en juriš, osem mrtvih … pa zakaj osem, kaj ne znajo umirati za domovino … kje je tu general Patton … Tri dni vojne, pa še niso zavzeli Beograda!

TILČKA: Naša vojna je obrambna vojna! Odkrije, da se šali: Ti se hecaš? Z vojno se hecaš?

MARJAN: Obrambna ali ne, če ni o čem poročati …

TILČKA: Saj neprestano poročaš! Evropejci so vsi presrani! Kaj ni dovolj? Hočeš Napoleonove formacije? Kaj nimaš dovolj snovi za reportaže?

Deseti prizor

Prizori potekajo deloma vzporedno.

V studio k Ronu pride Mož, nekaj je prinesel in hoče slovesno izročiti Ronu.

RON: To - pravite - je častni znak?

MOŽ: Ni častni znak. Je samo znak za kapo. Zelo malo smo jih dobili, mi teritorialci. Ampak za nas je svetinja.

RON: Kaj pa naj jaz z njim?

MOŽ: zelo patetično Za vas je. Za radio. Za čast in za spomin.

TOM: Mi smo novinarji , novinarji smo brez časti. Brez morale, ampak vedno s plačano kilometrino.

MOŽ: Radio je postavil zvočnike nasproti kasarn … mi smo jih čuvali, da jih JNA oficirji niso mogli odstraniti.. streljali so v zvočnike, ki so predvajali vaš program, program vašega radia..

TOM: Vi mislite s tem … našo celodnevno informativno oddajo?

MOŽ: Vojaki v kasarnah niso vedeli kaj se dogaja, tako so slišali, razumeli so, razumeli so da napadajo svoje lastne ljudi, Jugoslovane, da je to državljanska vojna, razumeli so, da se borimo za osvoboditev, za samostojnost, za pravico do samoodločbe!

TOM: In kaj potem

MOŽ: Tri tisoč se jih je predalo.

TOM: Dobro, če bi vrteli slovensko narodnozavbavno glasbo bi se jih vseh dvanajst tisoč …

MOŽ: Saj bi se jih še več, pa je Janša prepovedal.

TOM: To ne bo držalo, to ne bo res, … zakaj bi prepovedal?

MOŽ: Ja, prepovedal je, zdaj so vojaki v kasarnah - to je seveda samo moje mnenje - naši talci, če bi se vsi predali, potem bi rekli Srbi, ni več naše vojske na prizorišu in bi lahko začeli bombardirati … napadati z novimi silami …

TOM: Skrajni čas: Ljubljano je treba podret, to gnilo arhitekturo Plečnik in socrealizem … ta gnusni barok … enkrat naj Ljubljana spet ima priložnost. Da začne svoje kurnike načrtovati znova … Z golih tal …

MOŽ: No, vidite, Janša ni bil zato, generalštab noče imeti požganega glavnega mesta …

TOM: Zakaj se je pa Kutuzovu splačalo?

MOŽ: Kdo je Kutuzov? Je Rus? Menda ja ne? Je partizan? Je to kakšen takšen kot Stane Semič Daki?

TOM: Ne, to je tisti Rus, ki je sesul Napoleona … zažgal Moskvo …

MOŽ: Ne, ne, samo ne zgodovine. Ljubljana je lepo mesto, je že pomembna, odstranili smo zvočnike, zdaj oni v kasarnah vejo, kar pač vejo, če so se predali, so se, če se niso, so obkoljeni … vse je v redu, Janša nas bo rešil, obvaroval je Ljubljano …

TOM: No, no, saj ne vztrajam, saj jo bodo pa porušil kdaj drugič.

Enajsti prizor

LINK

Tom sedi v pisarni.

Tajnica Tilčka pride po njega.

TILČKA: Na linku, na direktni radijski zvezi, imate norveške veziste.

TOM: Kaj naj delam z norveškimi vezisti?

TILČKA: Pomembni gospodje so. Zelo jih zanima situacija.

Odideta na link, to je, v majhno sobo v bližini.

NORVEŽAN: se prikaže, na sceni, govori nekje do daleč, pač z Norveške Zelo zelo smo zaskrbljeni.

TOM: Tudi mi smo.

NORVEŽAN: Bojni avioni so obstreljevali vaš oddajnik. Kaj takega se že petdeset let v Evropi ni zgodilo. Slišali smo, da so vas zadeli?

Tom: Da, uničili so oddajnik na Nanosu in oddajnik pri Domžalah.

NORVEŽAN: Ampak, preidiva k stvari, potem smo slišali, da vaš oddajnik vseeno oddaja. Kako je to mogoče?

TOM: V vojni je vse mogoče. Pač se potrudimo, pa gre nekako.

NORVEŽAN: precej vznemirjen Ne vem, kako je mogoče, oddajnik je zadet, neha delati, potem spet dela, potem kot vse kaže dela samo zato,da ga lahko popravljate, potem ga oddajničarji, člani evropske zveze oddajničarjev, naši dobri znanci, popravljajo, potem pridejo avioni ponovno in obstreljujejo oddajnike in člane naše zveze oddajničarjev, nedopustno izpostavljene neverjetnemu nasilju vojakov!

TOM: Nekdo je moral popraviti oddajnike.

NORVEŽAN: Ampak naše člane izpostavljate direktnim napadom letal, to je proti vsem konvencijam!

TOM: Vzeli smo prostovoljce. Sami so se javili.

NORVEŽAN: Vemo mi, kaj je prostovoljno v realsocialističnih državah, tajni agent vsakemu s pištolo meri v sence!

TOM: Tajnih agentov se na radioteleviziji kar tare. Pištol pa na mojo veliko žalost nobenih. Še v zid ne moremo streljati med malico.

NORVEŽAN: Kakšno malico? - Povejte mi, gospod, kako so člani našega mednarodnega združenja prenesli letalski napad?

TOM: Čisto fino: pilote, ki so prihajali, poznamo že dolga leta, razumeli smo jih, pač moraš izpolniti povelje, če ti poveljniki ukažejo, drugače lahko ostaneš brez službe, plače in penzije, ker pa jih poznamo, smo jih poklicali, od Hrvaške do nas je minuta in pol poleta, dovolj časa, da jim razložiš, kako je nedopusten vojni zločin streljati na oddajničarje, ki popravljajo zadeti oddajnik.

NORVEŽAN: To ste razložili pilotom? Pogovarjali ste se s sovražnimi piloti?

TOM: Rekel sem, barabe iz Jugoslavije, stari znanci. Streljali so nekoliko - da jih ne bi izdal - tako bolj mimo, recimo, našemu oddajničarju je krogla priletela skozi hlačnico, ampak samo ena, druge so se zabile v razne aparate meter, dva metra od oddajničarja. Moram pohvaliti člane vaše zveze, tako dobro so popravili oddajnik, da je morala JNA poslati tri helikopterje s pot dvajsetimi komandosi, vsaj tri ure je bilo slišati streljanje, en sam frajer je sestrelil dva helikopterja z uzijem, tretja posadka se je pa predala našim hrabrim teritorialcem iz Tacna.

NORVEŽAN: Če vas prav razumem - trije bojni helikopterji so napadli naše oddajničarje, člane naše mednarodne zveze? In vi ste poslali enega komandosa in nekaj teritorialcev, rezerviste, vaško stražo?

TOM: Vse je v redu, oddajničarja sta v menzi, kuharica ju hrani s solato, ker se jima roke preveč tresejo, potem bosta dobila tudi puding in krofe in dali ju bomo spat v garderobo, tam smo pripravili ležišče na starih oblekah.

NORVEŽAN: Kdo je dovolil takšno hazardiranje? kdo je za vse te strašne zločine odgovoren?

TOM: To ni skrivnost, to je Rudi Šeligo, predsednik sveta RTV!

NORVEŽAN: Povejte gospodu, kako se piše … ?

TOM: Šeligo, Rudi Šeligo. Iz Kranja.

NORVEŽAN: Povejte gospodu Šeligu iz Kranja, da se bomo srečali na sodišču v Haagu, povejte mu, naj ga bo sram,je vojni zločinec brez primere … ne bom dal miru ne samemu sebi ne njemu, dokler ga ne spravim v Haag, tja, kamor spada!

TOM: Prihranite si trud. Ni potrebno. Res ni več potrebno.

NORVEŽAN: Kako ni potrebno? Oči vseh oddajničarjev sveta: so uprte v nas! Pa tudi v vas!

TOM: Tudi sami znamo pripravljati sodne procese. Šeligo je bil že popoldne obtožen, sojeno mu je bilo po najvišjih standardih sporazumov o človekovih pravicah, izkoristil je možnost do pritožbe in bil ustreljen in zakopali smo ga na parkirišču.

NORVEŽAN: Vi norci, vi zločinci, ne verjamem vam niti toliko kot je za nohtom črnega! Morilci, ubogi Šeligo, je sploh imel advokata in regularen sodni proces?

TOM: Kako ne? Naša Tilčka, naša tajnica Tilčka ga je branila celih deset minut, preden smo ustrelili še njo.

NORVEŽAN: Kdo ste vi, da razsojate o ljudeh? Kdo ste, ki meni,da so ljudje zato, da jih streljate na parkiriščih? Saj res. Gospod, povejte mi ime in priimek in vaš naslov in funkcijo, da vas kar pri priči spravimo na mednarodno sodišče v Haag!

TOM: Ni problema , jaz sem France Vurnik, direktor radia, pa tudi gledališki kritik. V čast mi je.

NORVEŽAN: Gospod Vurnik, niti sanjalo se mi ni, da je v Evropi kaj tako brezčutnega kot ste to vi! Pisali boste spomine, ampak v Haagu, pri umetni svetlobi globoko pod zemljo! Boste videli, kakšen eksperiment bo vaše življenje!

TOM: Lepo da ste poklicali, gospod, lepo da nas poslušate, vsaj vemo, da se nismo trudili zaman!

NORVEŽAN: Tajne službe NATO pakta so po vsej Evropi s težko muko zbobnale skupaj dva tisoč Bolgarov, Rusov, Čehov, Slovakov, Ukrajincev, Kazahstancev, vsi spremljajo vaš radio, da vas ni sram, osramočeni boste pred vsem svetom. Že krožijo po internetu obupni klici na pomoč vseh tisočev zmedenih Slovanov, ki so slišali vaše gnusne krvoločne oddaje! Vse snemamo, ničesar ne pozabljamo!

Konec zveze, neko piskanje.

TILČKA: Kaj so res ustrelili Šeliga?

TOM: Dobro bi bilo. Ampak kje bi se kaj takega posrečilo, Slovenija je dežela samih sralcev. Ampak vsaj Norvežani nismo … ..

TILČKA: Bi bilo dobro, bi bilo dobro, Norvežani so odlični tako v smučarskih skokih kot slalomu, Vogrinc bi bil vesel! - ampak zakaj ste se izdajali za gospoda Vurnika? To bo zameril?

TOM: Ah saj res, moral bi reči, da sem Marjan Jerman pa bi bilo vse v redu.

TILČKA: Pa saj niste Marjan Jerman? Jerman je naš zunanji sodelavec!

TOM: Kaj jaz vem, koga naj zaprejo v Haagu, vojno imamo, jaz panj še skrbim, koga bodo zaprli, ko bodo potrebovali vojne zločince za kaznovanje in druge pravne šale?

TILČKA: Pa še nekaj. Jaz sem Tilčka, ne lažite prvič, da sem zagovarjala Rudija Šeliga, ker ga ne zagovarjam in drugič, da ste ustrelili tudi mene, ker me nihče ni ustrelil.

TOM: Že dobro Tilčka, bi znali skuhati čaj? Planinskega?

Dvanajsti prizor

Pred cvetličarno v mestu.

Urednik Ron se divje prepira s svojo ženo Silvo.

SILVA: Zakaj vraga hočeš na Vrhniko?

RON: Naš Marjan Jerman se pelje tja. Reportažni avto gre na Vrhniko!

SILVA: Kaj ti bo Vrhnika?

RON: Marjan pravi, da bo strašen tankovski napad?

SILVA: Kako to ve?

RON: Pač ve, kaj me briga.

SILVA: obupano Pa zakaj moraš iti, če je tankovski napad?

RON: Jerman pravi.

SILVA: Pa kdo je ta Jerman? Tisti iz »Hlapcev«?

RON: Ne, ne, Marjan … svobodni sodelavec … hoče posneti, kako bo Zmago Jelinčič poskušal uničiti tak, trikrat streljal trikrat zgrešil, potem pa zajel štiri tankiste in naročil teritorialcem: »Dobro mi pazite na te čefurje … Dobro mi pazite na te čefurje!«

SILVA: grabi jo panika Kdo je ta Jelinčič?

RON: Nimam pojma, prvič slišim. Baletnik, nekaj takega, danes nas je poklical na radio, hotel se je zriniti v program, komaj smo zaslišali, komaj smo zaznali,da je to on, smo že prekinili! So nam rekli, njega ne smemo imeti v programu, je nacionalist …

SILVA: Pa kaj, če je?

RON: Kaj pa vem?

SILVA: Vidiš, kakšen si ti, nič ne razumeš, pojma nimaš, kdo pravi, da bo ta Jelinčič nekaj naredil, kako veš, da bo ravno on, ravno prav on nekaj naredil? Celo ujel tankiste?

RON: se opravičuje To so pizdarije, to je vojna, to je tako kot teater, ne vprašuje me … rad bi šel, me pustiš ali ne? Dam ti pet minut, da mi odgovoriš?

SILVA: Če lahko Jerman petnajst minut počaka,da kupim solato in sadje … nimam kartice, ti boš plačal …

TOM: Maha mi! Maha, da ne more počakati

SILVA: Potem pa ne pejdi,kaj ti bo ta Vrhnika, ni bolj važno,da imajo otroci banane?

TOM: Naj zamudim važen košček zgodovine? Pa moj šef Tom se je pred kratkim z Marjanom peljal na Brnik, v bojni metež. To je postalo moderno!

SILVA: Seveda, saj je vojna. - Naj se jaz bojim, da dobiš v rit kos svinca?

MARJAN: od daleč Mudi se mi, ob štirih bo Zmago Jelinčič streljal na tank … Žal mi je, če ne greš, Ron, pa kdaj drugič!

RON: No, vidiš, pa je odšel … pa kdaj drugič …

SILVA: Pa kaj bo kar naprej ta vojna? Se bomo kar naprej zafrkavali? Ja kaj mislite,da ste sami Hitlerji in Stalini?

RON: Od blizu zgleda kritično, žena, od blizu zgleda kritično … res kritično …

Trinajsti prizor

Čez dan ali dva.

Beba prestreže Bernarda, Bernard gre že skoraj mimo, potem se obrne.

BEBA: Si to ti, sosed? Bernard? Si ranjen?

BERNARD: Top mi je počil ob ušesu, kri mi je tekla iz nosa, par ur sem bil v nezavesti, domu so me poslali..

BEBA: Pa ne kar peš?

BERNARD: Tu, tu do hiše me je potegnil kolega, mudi se mu k ženi, saj ni nič, zdaj sem bil že celo noč in potem ves dan v zasedi, glava me boli, ampak je dobro …

BEBA: Pokaži! Tu proti luči! To moram videti!

BERNARD: Glava kot glava …

BEBA: Joj, ti se streljaš? Tako majhen, pa se že strelja! Kri teče, mladci omahujejo, povej mi po pravici. Se streljaš, ne?

BERNARD: Oklopnik smo ujeli, jaz sem po radiu vprašal, kako se ga popravi, smo ga popravili, potem sem ga šofiral, potem so ga pa naši skrili … Da bo za našo vojsko!

BEBA: Psst … ne izdajam vojnih tajn..

BERNARD: Saj Kacin sproti vse pove na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu, še Marjan Jerman z vala dve sto dva ga ne more dohajati …

BEBA: Ampak borba v živo … ubijanje v živo … smrdiš … to je blazno … ah! kako zaudarjaš …

BERNARD: Babica mi že ves dan grejo vodo … hočem reči, špara vodo v bojlerju …

BEBA: Imaš kaj krvi po škornjih?

BERNARD: Ne. ne, to je drek, navaden drek, nimaš kje srat na položaju, mi serjemo, nasprotnik serje, malo streljamo, malo serjemo in čakamo na poslednji napad …

BEBA: Če te nekaj prosim, Bernard …

BERNARD: Vedno na razpolago soseda, vedno, srčno rad … ampak majhna sitnost … ravno zdaj nimam časa..

BEBA: … Pridi z mano … ti si moški … ti si pravi moški … pridi, stopi no, štor, ne bo ti žal …

Ga potegne k sebi, poljub poln zgodovinskosti, začneta se slačiti.

Štirinajsti prizor

Hišice na podeželju, vasica.

Že sta v sobi in nadaljujeta.

Beba je že več ali manj naga.

Bernard izbulji oči in postaja živahnejši.

BERNARD: Soseda … soseda Beba … kaj je to?

BEBA: Ne se slačit. Samo ne se slačit! Rada imam uniforme. Smrad. Kako nepozabno … pusti škornje, samo šlic odpri … šlic. Pusti! … samo šlic … pa se poči name, pa ne govori, kurbir hudičev, ni treba … ah ah ah …

BERNARD: Ne na mizo, ne po mizi … odrgnil vas bom, odrgnil vas bom morda celo do krvi …

BEBA: Saj je samo celulitis … pa da mi tri dni ne zlezeš z mene … !

BERNARD: Zjutraj ob štirih me pridejo iskat.

BEBA: Drži gobec … tu … tako … .ahhhh … je že noter …

Petnajsti prizor

Pred idilično slovensko hišico na robu gozda.

Bernard in Beba se poslavljata. Bernard tip top, urejen, osvežen, briljantina.

BERNARD: Nisem se javil babici.

BEBA: Prišel si domov ob pol štirih, zdaj je štiri in deset, ravno za na bojišče, za Medvedjek … Če ga je še kaj ostalo. Tak si mi všeč. Te še boli glava? Moja glavica? Ga obsipava s sladkimi poljubčki

BERNARD: Ne samo glavica, cel kurac!

BEBA: Joj, kako si sladek, ljubim te, ljubim te, nikoli te ne bom pozabila, pridi kadar hočeš …

BERNARD: Kadar bo babica dovolila.

BEBA: Dovolila bo, ti garantiram, že dolgo se poznamo, najboljši sosedje smo.

BERNARD: Nisem ji povedal - z vsak primer.

BEBA: Prav si ravnal, prav si ravnal moj sonček, pazi nase, pazi, da te ljuti sovrag ne zadene, pazi na kurac, pazi na jajca … pazi na svoj karakter …

BERNARD: Si slišala za brionske pogovore? Mogoče bo premirje …

BEBA: Čakala te bom tisti dan …

BERNARD: Samo še kakšen napad … samo še razorožimo jih, poberemo puške … dan dva tri …

BEBA: Tako sem srečna, ti si moški mojega življenja! Koliko let se poznava? Petnajst? Od tvojega petega leta? Kako si bil sladek … komaj čakam … Da ne boš hodil domov k babcii, direktno k meni pridi, direktno k meni …

BERNARD: Pa ne ponoči!

BEBA: Kadarkoli, ti moj sladki pingvinček! Podnevi, ponoči …

BERNARD: Ponoči se vedno spomnim na letališče, na Korziko, na Ajaccio, Napoleonov otok, ponoči se bojim!

BEBA: Ne smeš se bati. Ti si moj Napoleon! Zdaj se nič več ne smeš bati … zdaj si vojak, braniš domovino, odcepljaš Slovenijo, teritorialc! S kapo! S strojnico … pridi kadarkoli, podnevi, ponoči … čakam te … čakam te, ljubi moj …

Romantično slovo, Bernard teče k džipu, ker mu že trobijo.

Premor, prehod, popolnoma drugačno razpoloženje, svetlo je, malo lahke glasbe.

Prvi prizor

Nekaj mesecev kasneje.

Marjan se vrača iz Bosne in s Hrvaške pa sreča Rona v Studiu.

Ron in Marjan poklepetata o zanimivostih.

MARJAN: Metodo imajo preprosto. Ko top uniči mitraljesko gnezdo, pošljejo novo posadko treh ljudi v gnezdo. Potem Hrvati znova zadenejo nove tri, potem Srbi pošlje novo posadko …

RON: Na kateri strani si bil?

MARJAN: Na hrvaški. Sem vprašal, zakaj so tako neumni in zakaj vedno znova ustrelijo novo posadko …? So rekli »Ker tam gnezda ne sme biti. Pa ker moramo doseči nekakšne rezultate.«

RON: Ne razumem.

MARJAN: Srbi pošljejo v prvo bojno črto Madžare ali Šiptarje. Tako se znebijo tujih elementov v lastnih vrstah.

RON: Kaj pa, če oni nočejo iti … saj ni treba, da grejo cesta za masleniški most ni plaža v Normandiji … ?

MARJAN: Če ne grejo, jih ustrelijo, pa je tudi v redu … pa če jih samo zaprejo … Tudi v tem primeru je v redu

RON: Zanje?

MARJAN: Ja, zanje?

Drugi prizor

PIVO Časovno lahko tudi več dni kasneje, sproščeno vzdušje.

Marjan v prostoru pred pisarno sreča Tilčko. Poklepetata.

Marjan, Tilčka.

MARJAN: Pivo je najboljše. Vsak potrebuje pivo.

TILČKA: Kaj jim ga odpreš ali samo pokažeš?

MARJAN: Sitni so ko pes. Na vsaki cesti, za vsakim vogalom zaseda. Ne veš, kdo so. Čudni tipi. Vojaki sami zase za svoj račun. Ali za čigav račun pač? Ustavijo avto. Poveš, da imaš pivo. Prebrskajo avto, zaplenijo kišto pira. Greš naprej.

TILČKA: Je to kakšna posebna skrivnost? Zakaj je pivo tako učinkovito?

MARJAN: Zaradi žeje. Vsak misli, če je danes nekdo pripeljal pivo, ga moram pustiti pri življenju, ga bo pripeljal še drugič …

TILČKA: V naslednjem življenju?

MARJAN: Vsaj v naslednji vojni. Vojne se ponavljajo, pivo pa je vedno živa nujnost.

TILČKA: Ko drugič prideš - vrnejo flaše?

MARJAN: Ne, ko prideš drugič včasih najdeš stare tipe, včasih najdeš nove tipe. Hočem reči, novo vojsko, novo sprto stran.

TILČKA: Vsi pijejo pivo?

MARJAN: Direktor mi ga je premalo odobril. S tako malo piva v Bosni ne morem preživeti.

TILČKA: Svinjarija. Vojno imamo sto kilometrov od Ljubljane, pa tri tovarne piva, pa ne najdemo načina, da bi podpirali sprte vojskujoče si alkoholike?

Tretji prizor

Pisarna.

Marjan in Tom sredi razgovora.

MARJAN: počasi, epsko Poročnik Zverinjek nas je peljal preko reke. Skrili smo se v hišico na polju, ni mi bilo všeč, rekel sem, tu ne bom in šel naprej, najprej so me nadrli, nori dopisnik, crknil boš, potem so podvomili, vase in v situacijo, deset jih je šlo z mano, ostali ne, takoj nato je granata zadelo hišico …

TOM: Ne mi nategovat.

MARJAN: Točno tako. Kismet, usoda. - Gremo čez polje, poslušamo po radijskih zvezah, kaj se dogaja, pridemo v vas, v vasi vse tiho..

TOM: Nikjer nikogar?

MARJAN: Nikjer nikogar. Tako se nam je zdelo. Potem sredi vasi skladovnica. Z žago so razžagali kakšnih dvajset ljudi. Glave na en kup. Noge na enega, roke na drugega, trupla na četrtega, vse še toplo …

TOM: Pretiravaš. Zakaj toliko različnih skladovnic? Ni dovolj ena?

MARJAN: Ne. Jasno. Ena bi bila dovolj. Ampak tako je bilo. Veličastno drvarsko delo. Nihče ne bi verjel!

MARJAN: Kaj ste pa naredili?

MARJAN: Prižgali smo radio, radio šumi šumi, še preden ulovimo naše, ulovimo ukv postajo, po radiu so že na dolgo in široko sporočali številko naše enote, navajali poročnika Zverinjaka, pa iz katere vasi smo šli, pa na kateri koti je prišlo do incidenta, pa v kateri vasi smo zdaj, hladno kot vremenska poročila, pa naštejejo imena, očetova imena, priimke, dekliške priimke in starost žrtev … tistih, ki smo jih baje mi razsekali na kose …

TOM: Ja, kaj jih niste? Hočem reči, menda jih ja niste?

MARJAN: se razburi: Če sem lepo rekel, ko smo prišli v vas, nič hudega sluteč, smo mislili, da je izumrla, vse tiho, nobenih ljudi, samo nekaj izgubljenih kokoši, belih z rjavimi lisami, potem pa tiste skladovnice …

TOM: Vojna je igra okoli tega, kdo je zločinec.

MARJAN: Še zdaj mi ni jasno, kako so lahko dvajset ljudi tako hitro z žago razrezali … So jih morali imeti že zbrane in zvezane … veš, koliko se zamudiš, če prebivalstvo bezaš iz kleti ali loviš po podstrešjih! Kot vse kaže … tudi ni bilo pravega časa za ubijanje … kar žive so jih morali razrezati. Eden drži človeka, drugi pa žaga … roko, nogo, trup, glavo …

TOM: Pa dobro, kaj vse bo še na radijo? Ti si se javil direktno v program?

MARJAN: Vedno enako. Tako kot iz Vukovarja in Cerkelj, iz Trzina … iz Sarajeva … tudi zdaj … javim se direktno, povem, kako je na bojišču …

MARJAN: Ja, vidiš, tebi je lahko, ti pokličeš centralo, govoriš, tehniki prenašajo, samo ton ji zanima … Ja, potem pa ljudje mislijo, da je radio vsega kriv! Da smo mi vsega krivi!

MARJAN: Radio ni, ampak televizija pa ja. Dopisniki: Snemalci. Organizatorji! Ampak vsi so zavarovani. Če tak tipček ohromi, že pet sto tisoč mark zavarovalnine! Luksuz, ti rečem!

TOM: Saj sem rekel zadnjič, kaj si misliš, naj se ti kaj zgodi, potem bo pa naše pokojninsko zavarovanje trideset let skrbelo zate … da boš lahko član predsedstva združenih organizacij para in tetraplegikov!

MARJAN: Tvegam. Tvegam pač!

TOM: Ti že tvegaš. Ampak če te uničijo, kdo bo plačeval pokojnine tvojim otrokom? Delovno ljudstvo Slovenije? Pa še za prevažanej po Bosni in Hrvaški, po tisti divjini? Lep turizem! Ja kaj misliš, da se splača še kaj tvegati, da se splača še tvegati kakšen izdatek zaradi onih prepotentnih norcev tam doli? Naj se sami pobijejo, če se hočejo, naj sami svojim otrokom plačujejo pokojnine, če jim bo zneslo … Še super, če bodo prišli čez sto mark po osebi …

MARJAN: Toliko let to traja … Programsko ni sprejemljivo, da bi jih kar ignorirali, moramo se ukvarjati tudi s sosedi …

TOM: Skrbeti moramo za nerazvite? Si to hotel reči? Petdeset let smo skrbeli za nerazvite. Zdaj vidiš, zdaj, hočem reči, lahko hodiš gledat v Bosno in na Hrvaško, kako so se razvili … v kaj … ? Kaj se je pa zgodilo z Bernardom?

MARJAN: noče povedati Nimam pojma. S katerim?

TOM: Moraš se spomniti. S tonski tehnikom, tisti čisto mladim. Z nama se je peljal na letališče, dan potem so ga pa vpoklical.

MARJAN: Kaj pa vem, teritorialec kot teritorialec, poslali so ga na položaje … premlad je bil, to je!

TOM: Vpraševal sem, kje je … pa ne dovolj vztrajno … Tako impresivno je obračal med drevesi …

MARJAN: Aha, se spomnim. Povem ti. Pa ne reči mi potem, da sem jaz kaj kriv. Takoj po premirju še ni prišel domov. Še preden so se ljudje prav oddahnili in se začeli veseliti … dan, dva po premirju … ko je prvi krč popustil … Pa so ga poslali domov, da se naspi in preobleče …

Četrti prizor

Retrospektiva

Povratek v času nazaj v vzdušje tik ob koncu junijske vojne. Noč.

Babica posluša radio.

Nenehen dotok informacij. Nenehno govorjenje. Ravno Marjan se oglaša.

Džip sope v hrib, potem ustavi v hribu. Loputanje z vrati.

Bernard se vrača iz bitke. Strojnico vleče za sabo. Čelado in nahrbtnik prav tako …

BABICA: priteče naproti Bernard si ti?

BERNARD: zase Kako me je lahko slišala? Če se oglasim, bom moral domov.

Trenutek tišine.

BABICA: Pa se mi je zdelo, da je Bernard. Ta radio, človek ogluši, če ga neprestano posluša!

Babica oddide v hšo.

Bernard je utrujen. V temi se je vsedel, s težavo vstane in si oprta vse mogoče … potem okleva, kam bi zavil, zavije k Bebinemu oknu …

Bebino okno se prikaže … približamo se mu. Samo medla svetloba …

Bernard stopi k oknu in potrka.

Potrka še enkrat.

Potrka še tretjič.

Potem počasi odsune okno …

Nenadoma se prižge luč.

Beba in nekdo drug se porivata na vse pretege. Glasovi strasti prihajajo skozi okno …

BEBA: Še še še še … ti si moj junak … ti si moj … ti … daj daj daj … stresi me … Daj, daj …

Veličasten seks, vsaj zvočno, če ne v pantomimi.

Bernard posluša nekaj trenutkov.

BERNARD: Beba … kaj delaš? Beba … ljubezen … ? Potem si reče sam pri sebi Ne bodi nor, štiri dni te ni bilo … No, pa grem k babici, pa grem k babici, bo vsaj babica vesela … čaka me … Naredi nekaj krogov, enega dva, medtem kriki

BEBA: Kdo je odprl okno? Se je samo? Bernard, ne, ne! Ne bodi nor, ne splača se!

BERNARD: Si je že prislonil puško na vrat in pritisnil na petelina, rafal

BABICA: čez čas odpre vrata Je kdo streljal? - Čez čas Ah, najbrž je bilo na televiziji.

Konec

V Art kavarni hotela Piramida je bila v soboto, 2. junija 2012 prireditev, ki sta jo organizatorja, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnost in kulturno društvo Mariborska literarna družba poimenovala »Na preprogi iz zvezd – Sosed sosedu«. Na njem so nastopili avtorji s srečanja »Sosed tvojega brega«, gostili pa so avtorje iz Maribora. Odločili smo se za objavo zbornika avtorjev in ta zbornik je zdaj pred vami.

Marjan Pungartnik

ZA ČISTO NOVO LETO

Še danes so to imena,
ki jih uporablja vsaka žena.
Reklamo svojo dam,
da Radion res pere sam.

Miksal, Rubel in Persil
vsak nam je v veselje bil.
Bioipsa, Mond in Lind,
ostali so čisto blind.

Tom Tom in Koral
za vsakogar bili so kralj.
Velika izbira za pranje perila,
najboljši je bil prašek Nila.

Naj je tudi tekočina,
pere, da je kar milina.
Perilo zadiši kot cvet,
to ve ves ženski svet.

HOTEL DELFIN V IZOLI

Biti natakar božji je dar,
postreči gostom velika je stvar.
Prijazno vsakega gosta postreže
in dnevno veliko kruha nareže.

Hrana je dobra in več vrst peciva,
v hotelu Delfin vse vrste dobrot dobite.
Morje je toplo, sonce nas greje,
tukaj uživaš do svoje meje.

Počitniški čas tukaj hitro mine,
na morju pustiš lepe spomine.
Vsakdo rad obišče ta lepi kraj,
hotel Defin je kot mali raj.

ROTOVŠKA DVORANA

Pisci nič nismo bili veseli,
ko so nam rotovško dvorano vzeli.
Ko je novi župan dvorano prevzel,
nas tam ni več imeti hotel.

Nekoč tukaj pisci so se zbirali,
svoje znanje obiskovalcem izkazali.
Mnogo poslušalcev se je tukaj zbralo
in zvesto naše branje poslušalo.

Nov prostor našli smo drugod,
do tja nas vodi malo daljša pot.
A naj bo leto ali zimski čas,
tukaj klima najboljša je za nas.

MAJSKO JUTRO

kroz prozor spavaće sobe
oblačićima namreškane
majske nedjelje
skidam modrinu
s obraza jutra

u proljetnom hladu
se polako zaljubljujem
u cvrkut
svoje kljunaste budilice
na rosnoj grani

zaranjam
u dubinu sjećanja
i tražim tragove
hrapavih protoka
nedosanjanih snova

pogled se zapliće
među zračno korijenje
a misli se gube

u traženju

skrivenih prašnika
orhideja
na prozorskoj polici

prsti prebrojavaju noći
zgužvane
na plahti

hajde ustani
– dođi
kava je već hladna

magiju mira
presječe
njen glas

TRAŽIM

tražim
kuštravo sigurno gnijezdo
u tvom pokošenom
naručju

čiviluk za vješanje
provjetrene duše
na mlaz svjetlosti
kroz sljepoću podneva

tražim

hrabrost
za preobrazbu trava
na putu stršljena
prema osinjaku tvojih misli

nestašnu glad
crvenookih makova
u ljetnim čakrama
tvojega sunca

tražim

kradljivce
prepečene utjehe
podmuklih zvjerčica
u tvom pogledu

i krijesnice
zagledane
u čokoladne noći
kiklopove duše

pod tvojom kožom

tražim

TAMO GDJE JE VEZICA

trgaju te zelenu
u topli pupak
zvijezda

ljutu tišinu
češkaš jasenu
s oregonskih gnijezda

čekaš

probuđena
metalne korake
bakrenih muflona

odjeci noći
iz nebeskih visina
kaplju

bujno
si narasla
iz buđenja protona

tamo gdje je vezica
zaprašena
u krplje barona
zapredena

pred zjenicama mašte
radoznali pogledi
se mrijeste

pod arkadama proljeća
pelud tajni
pršti među kreste

zaljubljene
naše ceste

NEČUJNE BOJE RIJEČI

nečujne boje
riječi
upravo ste ugledali
njihovu glazbu
prvi put kušali
okusnim pupoljcima
tuđega jezika

u oči ste zasadili
jednako
tisućama godina modro
nebo

jednako
kroz eone
neorano polje
dječjih nadanja
i rastućih cipelica

sedma čula
će možda
kao učitelji karaoka
odgonetnuti
uspravan mlaz bure
i partiture
bez hrptenjače

tek toliko
da shvate
viziju zazubica
da uhvate
tvoj pogled
što crta
onaj nevidljivi trag
u sjećanja sag

u nečujne
boje riječi

NA POLJIMA TVOGA LICA

vrhovima noktiju
podešavaš
magnetne štitove
galaktičkih putova
kojim tvoja sunca jezde

od svemirskog praska
pod srušenim krovom
samouvjerenja
ostale su samo
dum-dum zvijezde

nad rastegnutom
neuronskom mrežom
u programiranoj glavi
došlo je do raspada
vremenskoga šlica

neshvaćeni pesimist
proročanskim dlanovima
glača bore
na neobrađenim poljima
tvoga lica

SVE PO MOME

Kad bih mogla otići daleko,
da malo odmorim.
To svakako ne bi bilo more ili planine,
niti putovanje po drugoj državi.
Bio bi to odmor na drugoj planeti.
Obavezno bez živih bića,
da se ne bih bespotrebno trošila.

Društvo bi mi pravile zvijezde.
Sprijateljila bih se s tisućama.
Ne bih niti spavala.
Da ne propustim raskoš zvjezdanog polja.
Bila bi to nestvarna slika.
Ja i zvijezde.
I glasna tišina.

Sklopila bih gore savez sa njima.
Zvjezdani pakt s predumišljajem.

Satelitskim pogledom bih
snimila situaciju na Zemlji
i isplanirala buduće poteze
na svojoj astrološkoj karti.
Moje nove prijateljice Zvijezde,
valjda bi mi pomogle..

Priredila bi im gozbu,
Pozvala bi Sunce, da me rasvijetli
i Mjesec da mi ojača dušu
i sve susjedne planete
da se sprijateljimo.

Ljubav mora biti svečanost!
I među prijateljima.

Kad bih se vratila s odmora,
sve bi bilo kako treba.

Zvijezde bi mi zavjerenički namigivale,
Sunce bi mi se zadovoljno osmijehivalo,
a Mjesec bi mi nesebično slao energiju,
da ne bih skrenula sa zacrtanog puta.

Ja bih bezbrižna tonula u snove,
jer konačno je… sve po mome.

OPIS

Nisam čudna,
        samo sam naivna.

Nisam bezobrazna,
       samo sam iskrena.

Nisam neozbiljna,
       samo sam djetinjasta.

Nisam zaboravila,
       samo kasnim.

Nisam neuredna,
       samo ne stignem.

Nisam nerazumljiva,
       samo sam brzopleta.

Nisam neodgovorna,
       samo sam temeljita.

Nisam spora,
       samo trebam vremena.

Nisam pričljiva,
       samo sam komunikativna.

Nisam nestrpljiva,
       samo razmišljam.

Nisam nedokučiva,
       samo prezaposlena.

Nisam plašljiva,
       samo sam oprezna.

Nisam savršena,
       samo sam slobodna.

Nisam dosadna,
       samo pitam.

Nisam ovo,
       Al’ sam ono.

I nisam završila
       tek sam počela.

U POSJET LJUBAVI

To je odlazak u nepoznato,
gdje nikad ne znam kakvo me slavlje očekuje.
A nije jasno ni kada ću se vratiti.
Najradije vidim da mi Veseli otvori vrata i zaželi dobrodošlicu.
A kad jednom uđem, ne želim više otići.
Smušeni samo čeka na prvi susret.
I dok Zadovoljni naseljava moje pore,
Zbunjeni jedva čeka da mi zasoli doživljaj.
Kod Ljubavi je često Nježnost u gostima.
Tad se razliježu zvuci Romantika uz pratnju Opuštenog.
Na popisu gostiju je i svevišnja Ljubaznost
ali uvijek u društvu Opreznog.
Svoj položaj kod Ljubavi zauzimaju Šutljivi i Brbljivi,
i baš kad ne treba podmetnu noge.
A Nespretni se svugdje ugurava
i budno prati da ne bude sve sjajno.
Dok Zamišljeni redovno brine o mojoj prehrani,
Sumnja oprezno navaljuje i sa sobom dovodi Nezadovoljnog.
No, svemu dođe kraj, pa i mojoj posjeti Ljubavi.
Prije nego se vrata zatvore, tiho i niotkud se pojavi Nesigurni,
uhvati me za ruku i ne ispušta me.
Dotrči i Žalost, a ubrzo sretnem i Izgubljenog.
Tako se skupi jedno nezahvalno društvance,
koje mi počne kljucati svak sa svoje strane
da mi već i Ludost počne namigivati.
Iz cijele te gužve izvuče me Savjest
I odvuče me do svog znanca Odgovornosti.
Uz njihovu pomoć, uspijevam se riješiti okupljenog društvanca
i napuštam kuću Ljubavi.

Posjeta je nezaboravna i ima epilog.
Zove se Prijateljstvo.
Klanjam se.

    Leptirima ne pripadam,
  cvijetovi znaju da nisam
  njihov, u ludim snovima
                dešavaju se čuda,
        žaba hvali svoj kreket,
     kudi slavujeve pjesme,
     ptice se čude gušteru
       što ne može letjeti,
         oblak je rođen
           pod okriljem sunca,
             uzbuđeno
               ustreperi
                 pred
                  vjetrom,
       kameni sve vide,
              znaju i pamte,
           voda se
         mijenja
        u rosu,
         u maglu,
              u kišu,
                     sve,
i svašta se dešava
               u prostoru,
a vrijeme određuje i putokaže.

Znaš,
da sam onaj dan,
kada je vjetar pirio,
drugačije
zamislio scenarij,

dogodilo se tako brzo,
nisam uspio trepnuti,
nisam se poistovjetio
sa filmom,
kada je bio kraj,
ućutao sam,

za ništa poljubac,
za rodovitniju rast,
produžavam, slutim
požar u tvojim njedrima.

                Iz zvijezda
          crpaš privlačnost,
       iz tame, među njima,
     svoju dubinu,
    budiš,
   i uvijek
   ponovo zaspiš,
    sve one svjetlosti
     i sjenke
       prepustiš
          zabranjenim mislima,
             ponekad se praviš
               da si to što si,
                 ponekad zaboraviš,
                             neustavljiv
                izvor poželjenja
                      vratiš use,
   za sobom pustiš bijele slijedi,
                                            ponekad
                                   spereš ponos,
     pipajući prstima u pravcu neba.

Dublje u vrijeme govore rečeno,
ko zna koliko puta,
pogrešno, kao obično,
mjesec srebri snove, vrijeme kosu,

magla poželi dobro jutro,
prašina zamuti vodu,
ljetni vjetar šapuće
u krošnji breze, i ptice,

nevidna ruka iscrta simbol ljubavi,
bukva se, ponekad, zaljubi u hrast,
bolje da bjelina papira guta riječi,
nego zaborav,

život mijenja, ne uzima,
začuđen sam,
kao da lipu nikad nisam vidio,
ne lovim, a skupljam fosile.

Kada je gorio,
Rim je bio ozbiljan,
Neron se blazno smijao,
ne znam zašto, tako kažu.

Uozbilji se Drava ponekad,
zamuti i udeblja,
uništi mravinjak,
zato mravi ne vole vodu,
ni prašina ne voli vodu,

(ponekad) zagazim do koljena,
zaplivao sam, moram preplivati,
svugdje smeće i poneka vrana,
vjetar ne duva, bježi da ga ne stignem,
kao raspukle balone maslačka,
nosi me, ne znam kuda idem,
kada znam, ne znam zašto,
kada padam, e, to znam zašto
nikada ne padnem na koljena.

JESEN I PRAŠINA

Tragove sam
duboko utisnuo,
da ih staze ne izgube.

Jesen i prašina,
na putu,
podiže vjetar palo lišće.

Vjetar grli seoski put,
muhu,
preplaši nenadan zvuk.

Javorava pleše grana,
petak,
park pun smeća i vrana.

Prhnu jato lasta,
cvrkutće,
sparina u duši.

Ispod kamena,
sa dna rijeke, iz dna duše,
vrišti jed života.

Oduvijek i zauvijek,
Drava ne skriva svoj žubor
od ptica, ni od mene.

Vode se slile,
rijeku nadojile,
planine tamne.

Drava se je ludo razljutila,
udebljala,
pa i zamutila.

JEDAN OBIČAN DAN

Ponekad se pitam na glas:
Kuda me ovaj vetar nosi?
Da li i umrli šapuću u noći?
Da li prvi sunčevi zraci
donose sa sobom prokletstvo proročice?

Na stubovima večnosti zviždi vetar snova
i budim se u svetlosti zaborava,
tražim kraljicu vatre
hvatajući se za zvezde na nebu.
Kao da tražim zemlju
pokrivenu belim oblacima,
za jednu večnost
koje ima, i nema.

Vraćam se u noći,
mesečina se plavi,
osećam anđele
i hladnoću blizine tvoje.
Moja osveta u smrt utkana
je osveta koju ne možeš zaboraviti,
ni oprostiti.
Moja volja će doći zaslepljena,
prokleta, a neoproštena.
Umire se oduvek, umreću i ja
i sve će posle biti
kao jedan, jedan običan dan.

MISLI SU MI

Ponekad naiđu noći
kad san na oči ne dolazi,
uzmem olovku u ruku
da napišem samo par reči.

Šta me na sve to tera,
pitam se ponekad.
Priznajem vam, odgovora nemam,
a da znate voleo bih imati.

Misli su mi neke čudne
koje glavom lutaju
i kao da je u meni nešto
što ne bi trebalo da je.

Čekajući na neko novo jutro,
zaspim od umora
i budim se, opet,
kao da nije bilo ništa.

NE PITAJ ME

Ne pitaj me, pesniče, gde ću sada,
jer stojim sam ovde na raskrsnici svega:
na raskrsnici dobroga i zla.

Korak po korak prelazim
preko reke mojih snova,
sam, polako, lebdeći.

Prelazim na drugu stranu
i u snu ljubim drugu,
a mislim na tebe.

Kao da sam u nevolji svojoj
u sebi rastrgao sve nevidljive lance,
kojima sam bio vezan.

Ne pitaj me, slobodan sam,
a ne znam šta sada da radim,
ne znam kuda bih, a i ne znam zašto bih.

NA PUTU KA SALAŠU

Kada me ponekad,
posle par čaša crvenog vina,
uhvati u srcu neka nostalgija,
a ja ti pijane glave
fijakerom krenem polako
iz kafane Dva goluba plava.

A tu negde na pola puta
prema mom salašu,
nasred njiva kukuruza
i suncokreta,
pored maloga gaja,
gledam onako pijan,
hoću li opet videti
onu srnicu malu,
onu malu sa velikim očima.

Ići ću dalje Franciškovim šorom,
tražiću moj salaš
koji se nalazi negde tu
u senci bela bagrema,
a na salašu gazdaricamlada
u srcu mom.

Svirači, svirajte pismu
na glas da je i ona čuje!
Dolazi joj kući pijan,
ali neko koga i ona vole.

Otvaraj kapiju, snašo,
hoću sa fijakerom u avliju!
Ne daj keru da laje,
gazda mu je došô kući,
Istina je: veseo je, razgaljen,
al' te zato puno voli.

NE TRKAJ VAME, REVICA

Ne trkaj vame, revica,
pusti me spati.
Kapljaš v razpoko,
duši te strah.
Mežé
vidim tvojo negotovost – kot bi imela oči.
Prepusti se, pojdi,
pljuskni med stare znance,
razdelite si kruh.
Slepa si, dokler si v mraku,
odgrni težke zavese,
samo zdi se da so krvave.
Ne objemaj prividov,
spomni se, tam v brezčasju nisi prvič.

Ne trkaj vame, revica
in ne stiskaj se ob moj nasmeh.
Moja svetloba ni tista,
ki spere podobe grozot,
lahko ti le posvetim do prve zarje.
Potem poišči ptico – ona bo našla tebe.
Oprimi se perja in ne skrbi,
če bo čutiti kot pesek,
res bo pesek, če boš tako mislila.

Ne trkaj vame, revica,
misli o morju,
naj te pesek pelje na obalo.
Tam uzreš sij,
ki prežene strah.
Misli o morju,
misli o domu, srečnica.

NEVEDNICA

Praviš, da ti je zgodba všeč.
Da se zlahka stopiš v njej.

A ne slutiš,
da so netopirji v njej le
metafora za tvoje galebe,
sončni vzhod le
prispodoba za iskrivost tvojih oči,
hrepeneče vrbe le
odsev moje čutnosti.

Ne veš,
da ko blodim po breznih,
iščem poti do tebe
in jagnje na žrtveni kamen
privedem zmeraj iz svoje črede.

Ne vidiš,
da polja niso polna klasja,
to so moje zavržene misli,
obrane do kosti.

Morda ti kdaj razkrijem
šifrant svojih besed,
morda naju kdaj snamem z zvezd.
Morda.

A ne, dokler mi lepota te skrivnosti
ozaljša vsak nov dan.

prvi zlog
zmeraj sanja
misli o sebi večnost
odpira ostale
čudi se
iskreno se čudi
prvi zlog
se zlije na meji
tuli mimo strahov
pošlje zvok v brezmejnost
sipa pesek v neskončnost
težko diha
gleda vame
gleda vame od povsod
odpiranje
kje naj zveni
prvi zlog
kar pride
in zatrese
zaniha
pot je vedno prava
grlo nima žebljev
prastari se zalepi na novega
nerojeni sliši
vedno je tukaj
prvi zlog
OM

1.

Se boči mladostna.
Mila podoba
nas poji:
žlahtno cvetje,
vršanje,
žilave trate, strmine,
davne stezice.
Opojni dih
pomlaja naše duše.

2.

Ko se vračam
žejna, utrujena –
me tolaži gora.
Obsijana,
bleščeča, ponosna.
Začutim nepopisno
radost.

3.

Z vrha
kapele Svete Uršule
zrem v
daljno Uršljo goro.
Se zrcali zeleno
modra, vpeta v dalje.
V njenih kraljestvih tli
večni duh svobode.
Samo naša je in sveta.

4.

Nebo jo ohranja.
Koroški rodovi
rastejo iz njenih korenin.
Tesne globače
so sledi furmanov,
bajte zapuščine dninarjev,
tlačanov.
Nov rod je vzniknil,
zadihal.

5.

Sveta Uršula na gori –
zavetnica devic.
Bdi nad zibkami.
Uspavanke
so pesmi kos in srpov.
Dečve –
gartrože ljubezni.
In šentjanževke, cvetoče
lipe.

6.

Uršlja –
gora duhov, skrivnosti,
zakladov.
Kamen ohranja modrost.
Izviri voda
blažijo bolečine.
Piščali pastirjev in
pesmi odmevov.
Gmajne sožitja so mir.

ŠD Zvezde in mlada neformalna skupina umetniških ustvarjalcev pod imenom Neoparnasovci v okviru prireditve: Literarni večer: Poezija kot naše duše hrana, ki ga podpirata ZZŠ Jesenice in MC Jesenice, organizirata literarni nagradni natečaj za najboljšo pesem.

Kandidati lahko pošljejo največ 3 pesmi. Žirija bo upoštevala pesmi, ki bodo napisane v slovenskem jeziku. Za pesmi ni določenega motivnotematskega okvira, torej so snovno svobodne.

Pesmi morajo biti označene s šifro. S šifro označene pesmi morajo kandidati priporočeno poslati na naslov Mladinski center Jesenice - Kejžarjeva 22, 4270 Jesenice, s pripisom »Za literarni natečaj«. Pesmim mora biti dodana zaprta kuverta, v kateri so napisani: šifra, naslov, ime in priimek avtorja, starost ter kontakti (elektronska pošta, mobitel ali stacionarni telefon). Pošiljke morajo biti poslane najkasneje do 31. 8. 2012. Pesmi, ki bodo prispele po določenem datumu, ne bodo uvrščene v tekmovanje.

Komisija bo izbrala petnajst najboljših pesmi, ki jih bodo njihovi avtorji nato prebrali 21.9.2012 na Literarnem večeru: Poezija kot naše duše hrana, ko se bodo predstavili širšemu občinstvu. Najboljših pet bo dobilo knjižno nagrado, prvi trije pa poleg tega še diplomo. Literarni večer bo potekal na Slovenskem Javorniku v tamkajšnji dvorani KUD-a Svoboda.

Pogoji za sodelovanje:

Na literarnem natečaju lahko sodelujejo fizične osebe v starosti od 14 do 31 let, ki prihajajo iz gorenjske regije. Na literarnem natečaju ne morejo sodelovati osebe, ki so zaposlene pri organizatorjih literarnega natečaja, člani strokovne komisije ter ožji družinski člani navedenih oseb.

Osebe, ki so mlajše od 15 let, morajo za sodelovanje v natečaju priložiti v kuverto poleg pesmi ter osebnih podatkov tudi lastnoročno podpisano pisno soglasje staršev ali zakonitih zastopnikov.

V natečaju lahko sodelujejo le osebe s svojimi lastnimi avtorskimi deli. Ti avtorji jamčijo, da so pesmi, s katerimi sodelujejo v natečaju, njihova avtorska dela.

Odločitev žirije je dokončna in se nanjo ni moč pritožiti.

Avtorji najboljših izbranih pesmi bodo o rezultatih literarnega natečaja obveščeni najkasneje do 14.9.2012 (ali po elektronski pošti ali prek navadne pošte ali prek telefona, in pa na spletni strani OŠ Prežihov Voranc Jesenice ter na spletni strani Mladinskega centra Jesenice).

Za vsa dodatna vprašanja smo vam na voljo na naslednjih kontaktih:
- E-mail: poezija.kot.nase.duse.hrana@gmail.com
- Facebook: http://www.facebook.com/profile.php?id=100003943464596
- Twitter: @neoparnasovci

KULTURNO DRUŠTVO NEMŠKO GOVOREČIH ŽENA »MOSTOVI«
KULTURVEREIN DEUTSCHSPRACHIGER FRAUEN »BRÜCKEN«
Barvarska ul.5
2000 MARIBOR
Maribor, 12.06.2012

Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« v okviru izvajanja svojega društvenega programa razpisuje natečaj za sodelovanje pri zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2012. K sodelovanju vabi tiste, ki želijo s svojimi literarnimi besedili prispevati k sporazumevanju in širjenju kulturnega sodelovanja v evropskem duhu v kontaktnem prostoru z nemškim jezikom. Namen razpisa je spodbujanje nastajanja izvirnih besedil v nemščini in prevajanje izvirnih slovenskih besedil v nemščino.

Natečaja se lahko udeležijo člani društva in drugi zainteresirani iz Slovenije, simpatizerji društva, ki pišejo v slovenščini ali v nemščini, s svojimi izvirnimi neobjavljenimi besedili v prozi ali poeziji. Poslano besedilo lahko obsega do 200 verzov poezije ali do 8000 znakov s presledki pri prozi (Dokumentarnih besedilih in esejih) v elektronski obliki (MS Word ali Open Office) na naslov elektronske pošte društva (kulturno.drustvo-mostovi@triera.net) do 15. septembra 2012.

Teme besedil sicer niso omejene, prednost pa bodo imeli prispevki na temo Štajerska in Maribor, njuna sedanjost ali preteklost ter življenjske izkušnje v tem delu naše domovine. Upoštevali pa ne bomo prispevkov, v katerih je izražena kakršna koli narodnostna, verska ali druga nestrpnost. Edini kriterij pri izboru besedil bo njihova kakovost.

Strokovni sodelavci društva bodo poslana besedila pregledali in iz prejetih prispevkov izbrali po strokovni presoji tista besedila, ki bodo objavljena v dvojezičnem, slovensko-nemškem zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2012. Zbornik bo izšel ob koncu leta 2012.

Društvo bo krajše odlomke iz besedil uporabilo pri predstavitvah zbornika izključno na kulturnih prireditvah.

Predsednica društva:
Veronika Haring
Elektronski naslov društva:
kulturno.drustvo-mostovi@triera.net

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: dragica.brestkvar@jskd.si
www.revijamentor.si, www.jskd.si (literatura)

Ljubljana, 18. julija 2012

LITERARNA ŠOLA JSKD 2012

Pavlova hiša, Potrna (Laafeld pri Bad Radkersburgu, Avstrija), 24.–26. avgust 2012

Literarna šola JSKD, tradicionalna izobraževalna oblika, ki jo pripravljamo že več kot tri desetletja, je namenjena širokemu krogu ljubiteljev literature – vsem, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji in bibliotekarji), in literarnim ustvarjalcem vseh generacij.

PROGRAM

Letošnjo šolo, ki jo pripravljamo v Pavlovi hiši v Potrni s pomočjo Susanne Weitlaner, predsednice tamkajšnjega kulturnega društva, smo posvetili najnovejši slovenski poeziji in prozi, objavljeni v letih 2000–2010, in to avtorjev, rojenih po letu 1970. O tem bosta spregovorila profesorja in sourednika Mentorja, literarna kritika in esejista – Aljoša Harlamov in David Bedrač, ki bosta vodila tudi literarno delavnico in pogovor z avtorji. Petek bo namenjen poeziji, sobota prozi, nedelja pa novi nemški prozi v slovenskih prevodih, o čemer bo predavala mag. Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Literarni gostje bodo trije: mlada pesnika Sergej Harlamov in Jan Šmarčan ter pisateljica Nina Kokelj.

Udeleženci bodo imeli priložnost nastopiti tudi na literarnem maratonu revije Mentor na Dnevih poezije in vina na Ptuju (organiziran prevoz).

STROŠKI

Šolnina znaša 40 evrov. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

BIVANJE IN PREHRANA

Sobe z zajtrkom smo rezervirali na bližnjih kmetijah v Potrni, stanejo pa od 22 do 25 evrov na dan. Vsak udeleženec plača storitev na kmetiji, in to samo z gotovino. Kosilo je po lastni izbiri.

PRIJAVE IN INFORMACIJE

Prijavnice sprejemamo do 17. avgusta 2012 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno šolo). Spletne strani: www.revijamentor.si, www.jskd.si (literatura), e-pošta dragica.brestkvar@jskd.si, tel. 01 2410 500 (Franci Cotman) ali 01 2410 516 (Dragica Breskvar).

Vodja seminarja
Dragica Breskvar, prof., samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost in urednica

Gostiteljica
mag. Susanne Weitlaner, Kulturno društvo člen 7 – Pavlova hiša

PREDAVATELJI, MENTORJI in LITERARNI GOSTI

DAVID BEDRAČ, profesor slovenščine, sourednik revije Mentor, kritik in esejist, avtor več pesniških zbirk za odrasle in otroke ter priročnika o pesnjenju z naslovom Brez uteži.

ALJOŠA HARLAMOV, profesor slovenščine, urednik revije Mentor za kritiko, esejist, avtor proznega prvenca Bildungsroman.

mag. IRENA SAMIDE, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim poučuje prevajanje iz nemščine. Prevaja sodobno prozo, mladinsko književnost, strokovno literaturo ter igrane in dokumentarne filme.

SERGEJ HARLAMOV, nagrajenec festivala mlade literature Urška 2010, avtor pesniškega prvenca Jedci (JSKD, 2011)

JAN ŠMARČAN (1979), pesnik, avtor pesniškega prvenca Njej (Litera 2007), objave v literarnih zbornikih in literarnih revijah

NINA KOKELJ (1972), pisateljica, novinarka, performerka … Avtorica več romanov – Milovanje (1998, nagrada Knjižnega sejma za najboljši prvenec, nominacija za kresnika), Sviloprejka (2002), Sibidusovo kukalo (2005, skupaj z Janom Bučarjem), Poletje s klovnom (2009), Slamnata dežela (2010), knjig za otroke, scenarijev za lutkovne in gledališke predstave itn.

Prijavnica – MS Word

Prijavnica - PDF

PROGRAM - URNIK

PETEK, 24. AVGUST

Pavlova hiša, Potrna
13.00
Predstavitev: Susanne Weitlaner: Kulturno društvo člen 7 in Pavlova hiša
14.00–16.00
Predavanje: David Bedrač: Slovenska poezija 2000–2010: Sprehodi med pesniki in pesnicami
16.30–19.00
Delavnica: David Bedrač: Jezik in stil najmlajše pesniške generacije
20.30
Pogovor z avtorjema (vodi David Bedrač)
Sergej Harlamov
Jan Šmarčan

SOBOTA, 25. AVGUST

Pavlova hiša, Potrna
9.30–11.30
Predavanje: Aljoša Harlamov: Slovenska proza v tranziciji (Proza avtorjev, rojenih po letu 1970)

Ptuj (Vrazov trg)

13.00–15.00
Prosti trg: odprto branje
Literarni maraton revije Mentor na Dnevih poezije in vina
(ali ekskurzija po okolici avstrijske Radgone)

Pavlova hiša, Potrna

16.30–19.45
Literarna delavnica: Aljoša Harlamov: Med vsevedneži in lažnivci: Kako izbira pripovedovalca oblikuje zgodbo
20.30
Pogovor z avtorico (vodi Aljoša Harlamov):
Nina Kokelj

NEDELJA, 26. AVGUST

Pavlova hiša Potrna
10.00–13.00
Predavanje: Irena Samide: Življenje piše najboljše romane: nova nemška proza v slovenskih prevodih: pogledi od zunaj, pogledi od znotraj
14.30
Branje: udeleženci/ke Literarne šole predstavijo svoja nova dela

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si
www.revijamentor.si, www.jskd.si

Ljubljana, 14. avgust 2012

PREVAJALNICA JSKD 2012

Izola, 4.–7. oktober 2012

Prevajalnica JSKD je namenjena mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je dobro poznavanje tujega jezika in materinščine. V delavnicah udeleženci ob pomoči uveljavljenih prevajalcev individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobnih tujih literatur. Letos lahko izbirajo med šestimi jeziki: francoščino, španščino, češčino, nemščino, angleščino in slovaščino.

FRANCOSKA DELAVNICA 2012

Na francoski delavnici bomo prevajali poetično in sodobno. Pod drobnogled bomo vzeli dva avtorja kratke poetične proze: Christiana Bobina (1951) in Fabienne Swiatly (1960). Christian Bobin je leta 2007 izdal knjigo »La dame blanche« o ameriški pesnici Emily Dickinson. Drobce iz pisem in življenjepisna dejstva je mojstrsko prepletel v čudovit poklon tej nenavadni, od sveta odmaknjeni in svetlobi poezije predani dami v belem. V precej drugačno vzdušje nas popelje Fabienne Swiatly v svoji knjigi »Gagner sa vie« (2006), kjer v skokovitem, čustveno nabitem ritmu sledimo dekletu iz delavske družine, ki se skozi priložnostna dela s samosvojo in trmasto refleksijo in odločnostjo upira usodi in išče svojo pot med željo po življenju in neizogibno prisilo po iskanju dela in zaslužka.

Vodi: dr. Nadja Dobnik, predavateljica za francoski jezik na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer poučuje prevajanje iz francoščine v slovenščino. Osrednje področje njenega raziskovanja je didaktika prevajanja. Prevaja predvsem sodobne literarne avtorje iz francoščine in italijanščine, zlasti sodobno francosko poezijo.

ŠPANSKA DELAVNICA

V španski delavnici bomo razvozlavali miselne in besedne zanke, ki jih je več desetletij spletal Ramón Gómez de la Serna (1888–1963). Avtor, ki je napisal veliko odličnih del, romanov, esejev in biografij, najbolj slovi po neumestljivi zvrsti – kratkih strnjenih izrekih o najrazličnejših vidikih življenja, ki jih je poimenoval »greguerías«, z uveljavljenimi literarnozgodovinskimi pojmi pa bi jih najbolje opredelili kot mešanico klasičnega baročnega konceptizma in avantgardnih smeri v umetnosti (nadrealizma, kubizma, dadaizma itn.). Nekonvencionalne rešitve »nežnih in iskrenih vzdihov«, kakor jih je označil Gómez de la Serna, odlikujejo poetičnost in duhovitost, domiselnost, čudenje, hipnost, naključnost, naivnost, hudomušnost, iracionalnost, prodornost, resnost, absurdnost in neizpodbitna resnica o življenju hkrati.

Kot predhodnico jesenskega špansko-slovenskega literarnega srečanja v Ljubljani, ki ga prireja špansko veleposlaništvo, bomo za pokušino prevedli še tri pesmi sodobne španske pesnice Blance Andreu.

Vodi: dr. Maja Šabec, docentka za špansko in hispanoameriško književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Osrednje področje njenega raziskovanja sta španska srednjeveška in renesančna književnost ter dramatika. Prevaja humanistična in književna besedila iz španščine in francoščine.

ČEŠKA DELAVNICA

Na delavnici se bomo seznanili z ustvarjalnostjo češkega pisatelja, kantavtorja, igralca in režiserja Václava Koubka (rojen 1955). Preizkušali se bomo v prevajanju obeh zvrsti besedil, ki jih piše Koubek: kratke proze in kantavtorskih pesmi.

Kratke zgodbe iz zbirke Vesnické povídky (Vaške zgodbe, 2000) so res kratke – nobeno besedilo ni daljše od treh strani, imajo pa močno poanto. Poseben prevajalski izziv bo v prevodu ohraniti vtis realistične pripovedi z vsemi humornimi in absurdnimi poudarki, ne nazadnje pa tudi živost in sočnost dialogov. Koubkove zgodbe so tudi odlično izhodišče za prevodoslovno debato o prenašanju posebnosti izhodiščne kulture v ciljno kulturo oz. kulturo prejemnico. Tu bomo odprli temo prisvajanja kulture prejemnice: v kolikšni meri velja češke realije, imena ipd. podomačevati, v kolikšni meri pa je tuje elemente bolje ohraniti?

Za »písničky« – kantavtorska besedila, veljajo drugačna pravila, kar je treba upoštevati tudi pri prevajanju. Začeli bomo z natančnim filološkim (vsebinskim) prevodom, nato bomo besedilo v izvirniku analizirali še po formalni plati in ugotovitve upoštevali pri piljenju prevoda v ciljnem jeziku.

Vodi: Tatjana Jamnik, prevajalka leposlovja in humanistike iz češčine in poljščine, pesnica in pisateljica, urednica in lektorica leposlovnih in humanističnih del ter učiteljica slovenščine kot tujega jezika.

NEMŠKA DELAVNICA

Na prevajalnici iz nemščine se bomo posvetili miniaturnim dramskim igram izpod peres najbolj prodornih dramatikov nemškega govornega področja. Ne verjamete, da lahko na eni tiskani strani nastane celotna drama z ekspozicijo, zapletom, vrhom, razpletom in katastrofo vred? Izbrani dramoleti nam ponujajo prav to. Prevajali bomo mini oziroma mikro drame, ki so jih napisali avstrijski enfant terrible Thomas Bernhard, nemški angažirani intelektualec Hans Magnus Enzensberger, kultni filmski ustvarjalec Rainer Werner Fassbinder, kontroverzna Nobelova nagrajenka za književnost Elfriede Jelinek in morda še kdo. V dramskih miniaturah se bo našlo za vsakogar nekaj: od satiričnega do bizarnega in grotesknega, od strahotno vsakdanjega do božansko ravnodušnega, od pogovornega do visoko literarnega, od nežnosti do ostrine. Ukvarjali se bomo s problematiko dramskega govora, se spraševali, kako ustvariti živi dialog, kako pričarati prikrito ironijo in kako ubesediti tišino.

Vodi: mag. Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim poučuje prevajanje iz nemščine. Že vrsto let je mentorica nemške prevajalnice, prevaja sodobno prozo, mladinsko književnost, strokovno literaturo ter igrane in dokumentarne filme.

ANGLEŠKA DELAVNICA

Potem ko smo lani na angleški prevajalnici prav zavoljo poezije dosegli rekordno udeležbo, je letošnja odločitev seveda logična. Spet bomo prevajali pesnika, vendar se bomo tokrat usmerili na čisto drug konec sveta, namreč v Afriko, konkretneje v Nigerijo, in prevajali pesnika Niyija Osundareja. Morda ga nekateri že poznate, saj je pred leti pri nas izšel izbor njegovih pesmi Zgovorno darilo (Cankarjeva založba, 2004), avtor pa je ob tej priložnosti Slovenijo tudi obiskal. Osundare (1947) je ugleden pesnik, dramatik in literarni kritik, hkrati pa tudi profesor angleškega jezika na univerzah v Ibadanu (Nigerija) in v New Orleansu (ZDA). Doslej je objavil deset pesniških zbirk in več izborov iz njih, a tudi nekaj knjig dramatike in literarne kritike, sicer pa je prepričan, da afriški pesnik nima druga možnosti, kot da je političen.

Za tiste, ki jim poezija morda ne leži, sem pripravil odlomek iz romana drugega odličnega nigerijskega ustvarjalca, pesnika in pisatelja Helona Habile, z naslovom Waiting For an Angel (2002). Habila se je rodil leta 1967 in velja za enega najboljših mlajših afriških prozaistov, sicer pa je avtor treh romanov (še Measuring Time 2007 in Oil on Water 2010) in več antologij afriške proze (npr. The Granta Book of the African Short Story 2011). Študiral je na univerzi East Anglia, danes pa poučuje kreativno pisanje na George Mason University v Washingtonu. Za prvenec, iz katerega bomo prevajali odlomek, je prejel vrsto nagrad.

Vodi: Jure Potokar, prevajalec in publicist. Prevaja predvsem iz angleščine, včasih tudi iz hrvaščine. Med drugim je prevajal Henryja Millerja, Josifa Brodskega, Leonarda Cohena, J. M. Coetzeeja, Gorea Vidala, Dona De Lilla, Jacka Kerouaca, J. G. Ballarda, Richarda Flanagana, Joža Horvata, Jonathana Franzena, Alana Hollinghursta, Melvina Burgessa, Salmana Rushdija in Orhana Pamuka. Publicistično se ukvarja predvsem z vrednotenjem sodobne popularne glasbe.

SLOVAŠKA DELAVNICA

Letos se slovaškim prevajalcem ponuja izziv v obliki zgodbe za otroke v sedmih delih s povednim naslovom Sedem dni v srcu kleti (Sedem dní v pivnici; Perfekt, 2011). V njej bomo spoznali škrata Celestína, t. i. prahoškrata ob četici simpatičnih likov, s katerimi se – v iskanju staršev – spoprijatelji na svojem napetem in tveganem, a hudomušnem popotovanju skozi kletno kraljestvo, na katerem spoznava svet. Zgodbo je napisal priznani slovaški pisatelj Peter Karpinský (1971) in zanjo prejel nagrado kot najboljšo in najlepšo knjigo leta. Poleg nje je ustvaril še dve uspeli deli za otroke in obakrat (2001, 2007) prejel nagrado za najboljšo knjigo pravljic. Avtor ima za seboj tudi tri odmevne knjige za odrasle, za zadnjo je bil nominiran za prestižno nagrado Anasoft litera (2009). Pravljicam se posveča tudi znanstveno in kritiško.

Vodi: Andrej Pleterski, književni prevajalec za slovaščino, angleščino in francoščino; vodja različnih jezikovnih priprav in delavnic, moderator literarnih dogodkov. Posveča se prevajanju sodobne slovaške in angleške književnosti ter slovenske literature, s poudarkom na poeziji, v slovaščino in angleščino. Prejemnik Lirikonovega zláta 2012 za vrhunske revijalne prevode poezije; prevaja romane, pravljice in piše radijske književne prispevke.

NAČIN DELA

Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalnici bodo skupaj z drugimi prevajalci in z mentorji iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod. Večerni dogodki: pogovori z uveljavljenimi prevajalci.

STROŠKI

Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 55 evrov (DDV je vključen). Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati jo je treba pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala.

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.

Nekaj sob smo za udeležence rezervirali v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ, Ulica prekomorskih brigad 7). Cena polpenziona v dvoposteljni sobi je 28 evrov na dan, polnega pa 33 evrov. Turistična taksa (1,01 evra na dan) v ceno ni vključena. Vse dodatne informacije za bivanje dobite po tel. 041 639 216 ali 05 662 17 40.

PRIJAVE

Prijavite se lahko do 15. septembra 2012 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za prevajalnico JSKD) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu prevajalske šole (tel. 01 2410500, 2410 516).

Delavnice za posamezni jezik ne bomo izvedli, če bo prijavljenih manj kot sedem udeležencev.

Razpis je objavljen tudi na spletnih straneh: >www.revijamentor.si, www.jskd.si (literatura).

Gostiteljica:
Zvonka Radojevič
koordinatorka OI JSKD Izola

Vodja prevajalske šole:
Dragica Vesković, prof.
sam. svetovalka JSKD za literaturo
in urednica revije Mentor