Prvo poglavje

Lokomotiva je zahropla, vlak se je zganil. Ropotajoča kolesa: so se vse hitreje sukala. Postaja se je počasi odmikala očem in izginila v daljavo.

Enakomeren ropot koles udarja ob tračnice in brzovlak se premika hitreje. Mimo beže mestne hiše, okoliške hišice, drevje, vrtovi, oddaljuje se mesto in že se zasveti v dalji odmaknjeni Grajski grič v bleščavi popoldanakega sonca.

Martin je stal ob oknu na hodniku Opazoval je in opazoval je odmikajoča se polja, griče, Savo, ki se je penila tik ob progi in gnala svoj tok v smeri drvečega vlaka. Zdelo se mu je, da tek mujeta vlak in reka, kdo bo prehitel drug drugega. Od vsepovsod je sevalo toplo življenje poznopoletnega popoldneva. Ozračje je trepetalo v žarkem soncu, čez polja in gozdove je vel veter, ki je blažilno hladil od vročine puhtečo zemljo; poljubljal je glavice cveticam na travnikih, mehko božal klasje, ki ge valovilo po poljih in lahno nihal sadeže na sadnem drevju. Vlak drvi, vse bolj drvi... Skozi dolge soteske se utaplja med porasle gozdove. Drevje se sklanja z robov nad progo in med šumom in ropotom koles trepečejo njih listi neslišno pesem v vetru drvečega vlaka.

Martina je objel prijeten hlad in osvežujoči vonj gozda. Globoko je zadihal in vsrknil osvežujoč vonj po smoli; ki je prihajal iz bližnjih lesov. Stal je z odpetim suknjičem in skozi srajco mu je prodiral hlad. Dolgi valoviti lasje so mu plesali igraje se po njegovem širokem čelu; popravljal si jih je, da mu ne bi zakrivali obraza in mu zastirali pogleda..

Počasi mu je stopal v dušo nemir, polaščala se ga otožnost; nemir pred neznanim, podoben strahu, ki ga občuti otrok ob dolgih sencah, ki pošastno legajo v tihih večerih na zemljo.

Iz hladne soteske je privozil vlak na sončno ravnino, posuto s polji in travniki, dotikajočimi se svetlih gozdov, ki so se valovajc izgubljali v modre in temnozelene hribe. Vasice z belimi hišami so se stiskale ob robovih gozdičev, ki so jih že ojemale modrikaste sence v svoj hlad, kakor objema koklja s perutmi svoja piščeta. Vrhovi cerkvenih zvonikov so se še sem ter tja svetlikali v soncu.Prav gori, med hribi, na široki, svetli planoti, je spala vasica v naročju sončne svetlobe. Nekaj hiš, na široko posejanih, je obkrožalo nekoliko više na griču stoječo cerkvico svetega Miklavža. Martin se je zdrznil: vas, domača vas je stala pred njim kakor na dlani. Njegov dom je sameval med komaj zaznavnimi polji in zdel se mu je svtllejši, bolj bel kakor takrat, ko je bil zadnjikrat doma. To srečanje z domačo vasjo na poti v neznane svetove, k neznanim usodam, je vznemirilo njegovo brezbrižnost. Nemir in strah hkrati sta spremljala njegov božajoči pogled na domačo vas. Nagnil se je skozi okno, da bi jo dalj časa videl. Žalostno je gledal nazaj, ko se je izgubljal njen obraz... Ko jo je hrib povsem zakril očem; komaj je še razločeval svetlobo, ki je padala v mehkih žarkih senca nad njio in se pobliskavala izza skalnatega roba.

V sebi je začutil slabost, medlo bolečino v glavi. Zavedal se je, da ne zapušča v svoji vasi samo razposajeno otroško preteklost, temveč tudi vse svoje načrte in upe. Sedel je in se predal otožnosti.

Mimo njegovih oči so nenadoma šinili vsi lepi trenutki, ki jih je kdajkoli doživel doma, na trati, na polju in po razsežnih gozdovih. Zaskelelo ga je vse, na kar je pozabil zadnje mesece, na vse tisto, česar ni govorilo srce.

Samovoljno se je odtrgal od doma. Ni ga priklenila domača gruda, da bi obdeloval zemljo. Vleklo ga je iz tesnega prostora, v svet. Že kot deček se je z domačega holma oziral na vse strani in gnala ga je neutešena želja: prehoditi vse to, kar je videl okoli sebe. Povzpel se je na hrib, ki se je dvigal nad vasjo na nasprotni strani, vleklo ga je naprej na drugi hrib, na tretji... odpirala se mu je nova pokrajina, nov svet. Ni bil zadovoljen. Žejalo ga je po daljnem svetu, po mestih.

Ko se je oče po daljšem oklevanju vendaarle vdal njegovi želji, sta se s sestro odpeljala v Ljubljano in se vpisal na slikarsko šolo. Oče dolgo ni hotel ničesar slišati o tem. Šele po prigovarjanju drugih mu je končno dovolil, čeprav ga je popreboval na posestvu. Ostal je sam s hčerjo, kimu je pridno pomagala. V počitnicah pa je bil še sam vesel fanta, ko mu je poslikal čebelnjak, karšnemu ni bilo para daleč naokrog.

Z lepim uspehom je končal slikarsko šolo in posrečilo se mu je dobiti štipendijo za nadaljevanje študija. Polovico so u takoj izplačali. Ostalo si bo preskrbel s priložnostnim zaslužkom, ki si ga je obetal poleg študija. Saj je že v Ljubljani kdaj pa kdaj koga narisal in si prislužil nekaj denarja, da je mogel na razstave in v gledališče. V kino ni zahajal, ker se mu je zdelo bedasto početje, ki se je odigravalo na platnu. K temu je pripomogel še slab film, ki ga je videl še takrat, ko je bil prvič in, kakor je sklenil takoj, tudi zadnjič v kinu.

Martin se je zganil.Spet je vstal, ko se je domislil pogleda z dolmačega holma na vas. Stopil je iz zatohlega prostora nazaj na hodnik, se uprl s komolcem na odprto okno in naslonil glavo na roko. Zaželel si je zraka in svetlobe; svežine, ki bi mu pahljala vroča lica, sapice, ki bi mu mršila lase.

S sestro sta nekega večera strmela s holma globoko na domačo vas, ki je počivala v sinjini lepega večera; samo medeninasto jabolko na farnem zvoniku se je še lesketalo v odsevu daljnega sonca, kot bi bilo zlato. Me hišami se je plazil modri in vijoličasti mrak in ovijal zelenje dreves in travnikov, ki so temneli v njem. Spokojno tiho je bilo v vasi in vsepovsod. Držala sta se za roke in nemo strmela v prečudežno podobo. Martina je objelo neznano čustvo lepote, spreletelo ga je kakor ljubezen. Ničesar več ni videl poleg sebe; ni čutil sestrine roke, ki jo je držal v svoji, niti slišal njenega globokega dihanja, podobnega onemelemu strahu pred skrivnostnimi silami. Vzhičen je stal ob sestri in čutil nemir, ki se ga je polaščal, ko se je odmikal privid sonca s stolpnega jabolka in so rahlo prosojne meglice zavijale vasice v svoj skrivnostni šepet. V duši mu je rojilo nekaj, česar še sam ni mogel doumeti. Šele čez nekaj dni je spet zaslutil notranji klic tistega večera na holmu, ki ga je jel dojemati z uvpravičeno resnostjo in z občutjem veličastja, ki ga je ves čas nesluteno uklepalo v svoj objem in mu v glavi zarisalo pečat: postati slikar narave.

Misli so ga močno utrudile. Težile so mu glavo in mu omotično zapirale oči. Skelele so ga od vetra, ki ga je sapa na ovinku zanašala skozi okno. Obrisal si je oči in se obrnil, da bi šel nazaj v kupe, ko je zagledal poleg sebe Sonjo, znanko iz Ljubljane, doma izpod zelenega Pohorja. Ni slišal, kdaj se mu je približala.

»Pozdravljen, Martin!« mu je veselo segla v roke. »Pa se menda ne pelješ tudi ti na Dunaj?«

Martin je bil malce v zadregi. Ni se nadejal tega snidenja, čeprav se ga je močno razveselil. Podržal je njeno roko v svoji dlani in jo lahno stresel; hotel ji je pokazati, kako je vesel njene prisotnosti. Nato je pokimal in bolj vzkliknil kot vprašal:

»Ti tudi, Son... «

Ni izgovoril do konca njenega imena, vznemirili so ga lesketajoči se zobje med njenimi veselo smejočimi se ustni. V sinjih očeh so se ji zrcalili vsi odtenki veselja nad potovanjem, ki ga je spremljalo nekaj velikega, nepričakovanega.

Bila sta dobra znanca. Zadnji čas ni bil pogosto v njeni družbi, vendar sta se v Ljubljani večkrat srečala. Nekajkrat sta se srečala v gledališču in izmenjala nekaj vljudnostnih besed. Že takrat mu je govorila, da pojde v Pariz študirat balet.

»Kako da si se zdaj odločila za Dunaj?«

»Pred dvema mesecema sem bila nekaj časa na počitnicah pri svoji prijateljici Milki, ki se jee preselila na Dunaj k sorodnikom. Takrat sem se zanimala za baletno šolo, čeprava nisem imela pravega namena študirati na Dunaju. Milka, saj jo boš imel priliko spoznati, me je preprosila, da sem se končno vendarle odločila za Dunaj. Z baletnim mojstrom sem imela celo sama priložnost govoriti. Pri malem poizkusu se je navduševal za moje roke in neoge. Bil je vzhičen nad lahkotnostjo in pravilno držo telesa. Sprejemni izpit pred komisijo pa bom opravila te dni!«

O uspehu je bila prepričana, z njo tudi Maritin, saj je v družbi večkrat slišal o njenih sposobnostih za ples. Iz živahnih oči ji je spet razbral veselje, ki jo je prešinjalo ob mislih na gledališki oder, na ples, na slavo...

Sonja se je lahko veselila koraka v bodočnost, saj ji je bilo zagotovljeno udobno življenje za ves čas študija. Stanovala bo pri prijateljici, hrano in denar ji bodo pošiljali starši; Martin pa se je naslanjal zgolj na štipendijo in še te ni prejel vse. Kako bo vzdržal, sam ni vedel.

Sonji tega ni prikrival. Sploh sta si med vožnjo mnogo zaupala in se v prijetnem kramljanju zbližala. Oba sta se vozila v isto mesto študirat, oba sta imela pred seboj povsem novo življenje. Družila ju je volja za uspehom, ki jima je čvrsto sijala iz oči: zdržati in zmagati.

Martin niti ni prikrival, da mu je bilo prijetno slišati njeno hvalo, da je nadarjen in da bo prav gotovo uspel. Zastrmel se je v njo in kar ni mogel odvrniti pogleda od lepega obraza in sinjih oči. V Sonji je videl poosebljeno lepoto. Po naravi je bil plah do žensk, ob njej pa ni prav nič dutil tiste boječnosti. Položil je roko v njeno, ni je odtegnila, in prešinila ga je prijetna toplota njenih prstov. Zamišljeno je gledal mimo njene glave v samotno drevje ob poti. Zdajci je Sonja odmaknila roko in mu jo položiola na glavo, naslanjajoč se skozi okno:

»Kmalu bo meja!«

Zrla sta na plano: mimo so drvele poredko posejane domačije, polja in gozdovi — zadnja pesem domovine. Nekaj kmečkih rok je s polja pozdravljalo vlak. Sonja jim je razposajeno mahala. Martin pa je zrl na rumene kalužnice in modre spominčice ob potoku, ki so švigale mimo njegovih oči. In že je domača zemlja ostala za njima.

Padel je večer in v njem se je pogrezala pokrajina pred njim, on pa je vedel, da na domačem holmu še zdaj sveti sonce. Razpredajoči se mrak, ki ga je rezal sopihajoči stroj vlaka proti severu, se je naselil tudi v Martinovo dušo.

Dunaj! Nehote se je domislil mesta, kamor se pelje, mesta v tujini, o katerem je sanjal še kot dijak. Stopil bo v novo življenje, v tisto neznano, v katerem mora uresničiti svoje sanje.

Sonja je vedrega lica in nestrpno neugnana čakala postaje, kjer jo bodo pozdravili znanci: Milka in Ernest. Ernest, da! Prav gotovo jo bo čakal, saj ji je pisal, da jo nestrpno pričakuje.

Martin je prijel Sonjo za roke in jo povabil v svoj kupe. Iz sosednjega je prinesel njeno prtljago in ji pripravil mesto poleg svojega sedeža. V prostoru je že gorela temnomodra luč in mrko razsvetljevala ljudi, ki so zibaje se na pol dremali. Zadušljiv zrak ju je omamljal in po mali južini jima je spanec počasi legel čez trudne oči.

Jutro se je že povsem izluščilo iz megle, ko je vlak prisopihal na Semering. Sonja in Maritn sta stala na hodniku in se čudila prostrani lepoti gozdov in planot ter vilam, hotelom in počitniškim hišicam. Jutranji hlad jima je svežil slabo prespana obraza in v tem hladu sta se nehote objela in pritisnila drug k drugemu; čutila sta prijetno toploto svojih teles. Tudi drugi potniki so se predramili in stoje ob oknih občudovali po dolinicah posejane hišice in ponosne hotele po osojnih bregovih. Jutranja rosa se je lesketala v soncu; vsaka kaplja je s prešinjajočim zaupanjem pozdravljala prihajajoče sonce, ki je obsijalo pokrajino.

Martin je bil v mislih spet pri domači vasi, ki jo je večkrat gledal s homa v svežih jutrih, ko se je kopala v svetli rosi. Gledal je v veliko rdeče-zlato sonce, ki se je dvigalo kakor žareča krogla izza vijoličastih, še v rahlo tenčico zastrtih hribov. Že je sonce barvalo streho cerkvenega stopa inse razlivalo po zvoniku; se dotaknilo belega zidovja, oplazilo slamnate strehe kmetij, se razširjalo kakor ogenj na bele zidove, grape in polja na pobočjih, dokler se ni lotilo še kozolcev in po njih kamenja, trave in zemlje. Vse bolj se je razlivala sončna luč po travnikih po poljih in gozdovih, vse bolj se je lesketala v izpreminjajočih se barvah rosna pokrajina pred njim. Njive in polja so izpuhtevai zdrav duh po zemlji, ki se je dvigal proti nebu in omamljal svetlo jutro, kakor kadilo pred bleščeče razsvetljenim oltarjem.

Nekje v svoji globini je Maritin začutil neprijetno težo. Na licu se mu je zalesketala solza kakor odsev rosnega jutra iz njegovih oči. Nehote se je prebudila v njegovi duši, zatajevana še od včera, ko se je v mislih pogovarjal in se poslavljal od domačega kraja, ki ga je bil gledal med vožnjo.

Vlak se je po ovinkih in predorih spuščal v dolino.

»Kmalu bomo na Dunaju!« se je Sonja veselo oprostila Marinovih rok in se razposajeno zavrtela. »Zdaj pride postaja Dunajsko novo mesto,« mu je pojasnjevala, »nato še nekaj vmesnih postaj in kmalu bomo na Dunaju!«

Čim bolj je drvel vlak po ravnini, tem bolj nestrpna je postajala. Hodila je iz hodnika v kupe in nazaj, gnetla se med gručo ljudi na hodniku. Venomer si je popravljala lase in obleko, venomer si je zatikala bluzo v pasu, ki ji je pri vzakem vzgibu zlezla izza krila. Martina, ki je ves čas stal na hodniku pri oknu, je prosila, da ji je držal ogledalo, ko se je česala. Čez roko mu je vrgla svoj šal, v roko pa stisnila nekaj lasnih sponk in si jih potem spretno vtikala v svoje lase.

Na drugem koncu hodnika je nekdo glasno zaklical, da je že videti Dunaj. Ko je to slišala, je vsa zmedena zgrabila iz njegovih rok ogledalo in planila v kupe. Odklenila je svoje tri kovčke, brskala po knjih in jih spet zaklepala; sama ni vedela, kaj pravzaprav išče. Ko je tako že vse prebrskala, je skočila k oknu in pogledala v smeR, kjer se je v obrisih prikazovalo mesto. S sproščeno radostjo je iztegnila roke in pomahala mestu v pozdrav.

Martinu ni bilo dotega. Toda ko ga je Sonja zgrabila za roko in z njo večkrat močno zamahnila skozi okno, je tudi Martin postal boljše volje. Sonjina neskaljena radost je prešla tudi nanj. Nato ga je povlekla za roko kakor otroka in ga vodila v kupe. Iz kovčka je vzela škatlo, v kateri je imela v vlažno krpo ovit šop nageljnjov. Stresla ga je in kapljice so se vsule na tla. Iz šopka je izbrala najlepši cvet in mu ga zataknila v gumnico.

Martinu je bilo nekoliko nerodno, ko so se njene roke dotaknile njegovega suknjiča. Začutil je, da je preslabo oblečen. Toda Sonja ga je pogledala tako ljubko, da je takoj zatrl v sebi to misel. Prijel jo je za roke; drznil bi se jo tudi poljubiti, če bi bila sama.

V vozu je bilo slišati živahno govorjenje in ropotanje s kovčki in ostalo prtljago, ki so jo potniki jemali s polic in se pripravljali na izstop. Sonja je bila vsa iz sebe. Ni vedela, ali naj stoji pri oknu in gleda, če jo kdo čaka na postaji, ali naj s kovčki kar pohiti iz vlaka.

Vlak je pripeljal na postajo. Komaj je pogledala skozi okno, že je videla Ernesta, ki jo je na peronu čakal s postreščkom . Martin je pomagal podajati njene težke kovčke postreščku pod oknom. Nazadnje mu je dal še svojega.

Ko sta izstopila iz voza, je Ernest poklonil Sonji zavitek in majhen šopek rož. Prisrčno sta se pozdravila.

»Oprosti, Milka ni utegnila priti. Čaka te doma!«

Martinu je bilo tesno in najraje bi zbežal. Iz postreščkovih rok je že vzel svoj kovček, da bi odšel, toda Sonja mu je ta namen preprečila. Potegnila ga je k sebi in ga seznanila z Ernestom.

Skozi široka vrata in po stopnicah navzdol so se pridrenjali pred postajo. Tu jih je že čakal ob pripravljenem taksiju postrešček s kovčkom.

Sonja in Ernest sta povabila Martina, naj se pelje z njima, vendar je to odklonil. Izgovarjal se je, da je truden in da gre počivat v najbližji hotel. Sonja mu je dala naslov in dogovorila sta se, kje se drugi dan sestaneta. Do takrat mu bo po možnosti preskrbela sobo, kakor mu je obljubila v vlaku.

Taksi se je izgubil izpred oči. Ostal je sam in objela ga je neizmerna zapuščenost. Če bi v tem trenutku odpeljal vlak v Ljubljano, bi prv gotovo sedel nanj in se vrnil.

Pograbil je kovček, se ozrl okrog sebe, nato pa nameril korak izpred postajnega poslopja. Kam?

Prišel je do križišča in odločil prtljago, da bi se odpočil. Na nasprotni strani je zagledal gostilno in menil, da bi bilo najbolje, če se okrepča in tam pusti kovček čez dan. Nerodno je, da bi ga človek vlačil s seboj po cestah.

Naročil je jedače in izpil vrček piva. Ni dosti poznal jezika, vendar je uvidel, da se je še kar dobro znašel. Zadovoljen se je nato napotil po mestu. Nekoliko ga je skrbelo zaradi prtljage, če bi nazaj grede zgrešil to gostilno. Mesto je veliko! Zato se ni hotel preveč oddaljiti iz okraja. Vendar ga je mikalo, da bi vsaj od zunaj videl slikarsko akademijo. Ob tračnicah cestne železnice je zavil naravnost do parka, ter spotoma spraševal za pravo smer. Vsakdo, kogar je vprašal, je že po govoru spoznal, da ima opravka s tujcem. Z zgledno ljubeznivostjo so mu tolmačili pot, kod naj hodi, da bo prišele do zaželenega cilja. Predal se je valu množice. S čudečimi se očmi se je spotoma ustavljal pri vvelikih izložbah in strmel nad tolikim razkošjem.

Ob izložbi knjigarne se je ustavil in si ogledal knjge in prebral z njih naslove. Med njimi je bilo mnogo takih, ki bi jih potreboval pri študiju. Ni si jih upal kupiti. Skrbelo ga je stanovanje in šolnina, na hrano še pomislil ni. Med knjigami je našel imena slavnih umetnikov kakor Rembrant, Dürer, Goya, Velasques in še mnogo druigh, ki jih je po imenih in reprodukcijah poznal še iz slikarske šole. V teh knjigah je videl in čutil strnjeno vso tisto tujo učenost, ki ga je vznemirjala in ga navdajala s strahom. Živčen je pričel brskati po svojih žepih za ostankom cigarete.

Popoldansko sonce je pripekalo z vso močjo. Vročina je puthela od vročega zidovja hiš in asfalta, ki se je topil v soncu in razširjal soparo in žgoč duh po smrdeči smoli, pomešan z duhom nafte. Postalo mu je vroče in bolela ga je glava. Žgali so ga podplati čevljev, ki so se lepili na vroča tla iz razmehčane črne smole. Zavil je v park. V senci visokih dreve si je slekel suknjič, se naslonil truden in si sposebnim užitkom prižgal ogorek, ki ga je bil končno našel v hlačnem žepu. S slastnim nemirom je vdihaval iz cigarete dim in se navduševal nad življenjskih razmahom mesta. Iznebil se je plašnosti, ki ga je obdajala v začetku, in postal dojemljivejši. Kamorkoli je pogledal, je z občutljivim slikarskim čutom zagotavljal razkošne motive. Prava paša za slikarja! Ponosne palače iz dobe baroka in renesanse, tisoči ponosnih gotskih stolpov in kupol, široke ceste, prostrani parki in trgi, predmestne hiše, vrvenje po ulicah, tihaota parkov, vse, vse ga je zagrabilo z neznano slo po delu.

Prevzet od vsega tega je vstal in krenil na cesto. Medtem se je tudi sonce že pomaknilo niže in prašne ceste so se pogrezale v sence visokih hiš, katrih zidovi so še vedno izpuhtevali soparico vročega popoldneva.

Končno je tudi našel gostilno, kjer je imel spravljen kovček. Do slikarske akademije pa ni prišel. Srce ga je vleklo, da bi jo poiskal, oči so se radovedno ozirale naokrog, toda noge so ga bolele in utrujenost je oklepala telo.

Zvečer je sedel spet v prarku blizu železniške postaje. V mraku je opazoval prižigajoče se luči po cestah, medtem pa so se na svetlem nebu druga za drugo prižigale zvezde. Tesnilo ga je v duši. Nočilo se je, pa še ni vedel, kje bo nocoj legel. Že tako neprespanega je omamljal spanec, da bi se najraje zleknil kar na klob. V hotel ni mogel, ker bi mu bilo predrago. Preštel je denar in izračunal, da bo s tem, kar ima pri sebi, shajal kvečjemu mesec in pol in da se v tem času ne bo mogel do sitega najesti.

Dajal si je poguma in v galvi se mu je porodila zlata misel:

»Če spim v parku na klopi, me lahko zapro kot postopača, v postajni čakalnici pa lahko zadremljem v kotu, ne da bi me kdo nagnal, ker bo vsakdo mislil, da čakam na vlak.«

V slabo razsvetljeni čakalnici je sedelo nekaj potnikov. Iz kota je bilo slišati čebljanje, vmes so se oglašali klici železničarjev s tirov, ropot premikajočih se vagonov. Kovček je odložil pod klop ob mizi, pri kateri je nekdo iz zmečkanega, mastnega papirja odvil klobaso in jo z velikim tekom jedel s kosom kruha. Tudi Martin je začutil lahkoto. Odkar je bil po prihodu v mesto obedoval v gostilni, ni zaužil še ničesar. Saj mu ni bilo do jedače, a vendar je občutil veliko praznino v želodcu. Odprl je kovček in pojedel skoraj vse, kar je bil vzel s seboj na potovanje.

Najedel se je do sitega. Potem ga je spanec premamil, naslonil je glavo na mizo in zadremal. Dvakrat se je ponoči prebudil, ko je železniški uradnik opozarjal potnike k odhodu. Od trdega zglavja ga je bolela glava. Poskušal je spet zaspati. Iz kovčka je vzel površnik, se dobro zavil vanj in legel na klop. Kmalu nato je trdno zaspal.

Na isti klopi je ležal še nekdo. Z glavo se je skoraj dotikal njegove. Zelo je bil nemiren. Od trde klopi so tudi njega bolele kosti. Ves čas se je obračal in na vse načine poizkušal najti boljšo lego. Pritajeno se je pridušal in se trudil, da bi zaspal.

»Hudiča!« je naenkrat planil pokonci.

Martin se je zbudil. V mežikajoče oči mu je prodrla sivkasto umazana jutranja svetloba. Pomencal si jih je in sedel na klop. Poleg sebe je zagledal moža, po zunanjosti sodeč delavca, ne več mladega, srednjih let, najbrž priložnostnega poklica na železnici. Vsaj čepica je bila podobna železničarski. Ogledal si ga je natančneje. Spomnil se je, da je prav tisti, ki se je sinoči tu pri mizi mastil s klobaso. Kar naprej je godrnjal in se jezil na klop.

»Prekleta klop! Vse kosti me bole!«

Martin se je razveselil: domača govorica! Čeprav prihaja iz surovih ust, vendar mu je bil njen zvok mil v tej osamelosti. Ni ga motila oguljena obleka, saj tudi njegova ni bila dosti boljša, niti ovela in pomečkana roža v gumbnici — njegova je bila prav takšna. V vsem je videl nekakšno podobnost sebi. Bratovsko ga je bil vesel.

»Se jezite na trdo klop?« ga je ogovoril.-

»O poglej ga, hudiča!« se je obrnil do njega. »Tudi ti Kranjec?!«

Pogledal ga je natančno, pa ni vedel, kam naj bi ga prištel. Popravil si je pomečkano čepico na glavi in vprašal brezbrižno, kakor bi hotel s tem zabrisati svojo radovednost:

»Najbrž študent?«

»Uganili ste. Študent sem!«

Martin se je pričel sramovati, da nosi prav tako uvel in zmečkan nagelj na prsih kakor neznanec pred njim Iztaknil si ga je iz gumbnice in ne da bi pomislil, od koga ga je dobil, ga je vrgel pod klop.

»Ali morda veste, kje bi našel kako ceneno sobo?«

Neznanec se je na ves glas zakrohotal. Kaj takega je bilo otročje spraševati moža, ki hodi spat v hleve, v prarke ali na klop v železniško čakalnico. Tega se je najbrž zavedel tudi Maritin in popravil:

»Mislil sem, morda boste vedeli, ker ste v mestu bolj znani.«

»Koliko mi daš?« ga je kar tikal. Mahoma se mu je zresnil obraz, hitro, kakor bi mu misel na morebitni zaslužek presekala smeh.

Martin je videl njegove male zvijačne oči. Trenutek se je obotavljal, ker ga je plašil ostri pogled.

»Koliko pa zahtevate?«

»Od tebe nič, ker nič nimaš!« se je obregnil vanj precej zadirčno in pljunil v stran. Pri tem je postisnil čepico s čela nazaj, skoraj do tilnika. Na temenu so se pokazali redki in razmršeni lasje, ki so kakor slama štrleli na vse strani. Pljunil je v roko in si z njo gladil in urejeval lase.

Martin je bil še bolj v zadregi. Ni razumel, da bi mu rojak v tujini ne hotel pomagati. O, če bi bil Martina kdo prosil pomoči! On bi vsakomur, če bi ga poznal ali ne, pomagal v neznanem mestu, kakršnekoli usluge bi ga bil prosil.

Ko si je nekoliko uredil lase, si je spet potisnil čepico do čela. Pogledal je zamišljenega Martina.

»Poznam nekoga. Že več let študira glasbo. Če se ne motim, bo profesor. Zelo nadarjen in pameten fant je. Na harmoniko in violino je igral doma kakor malokdo. Znal je igrati na vse instrumente, kar si mu dal v roke, pa se ni nikjer učil. Zdaj pa pesmice zlaga in tolče na klavir, kot kakšna mestna gospodična. Ne bi mu prisodil človek toliko zmožnosti.Včasih smo se skupaj podili po gmajni in vsakdo ga je nabil, kdor ga je le hotel. Zdaj pa je takšen fant, da bi še mene potlačil v koš. Večkrat grem k njemu. Iz istega kraja sva doma. On bo najbrž vedel za kakšno sobo.«

Dogovorila sta se. Martin je na košček časopisnega papirja napisal naslov tega domačina.

»Pri njem se oglasi!« ga je še trdovratno tikal naprej, čeprav ga je Martin ves čas vikal. »Mogoče se tam še kdaj vidiva!«

Njegovo bistro oko je ujelo postavo stražnika, ki je stopal mimo okna postaje. S prsti se je dotaknil roba čepice in v hipu odšel iz čakalnice.

Martin se niti zavedel ni, kdaj je izginil, tako hitro se je to zgodilo. Ni si znal razložiti neznančnevega čudaškega vedenja, niti ni razumel njegove naglice. Čimbolj je mislil nanj, tem bolj mu je postajal skrivnosten. Vesel ga je bil pa vseeno. Bližji mu je bil tu, kakor če bi se srečala doma.

Prvo poglavje iz romana, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi

to zjutraj, to zvéčer
na poti spregovórjeni
kdo
ti kaže pravo pot,
pot
med tišino, ladjo,
vetrom, od
jambora
do tja, do tod,
kjer dolgo
drevo,
na tri vrhe
kot sinje zlató
košnato
vrešči s sivim
skovirjem
skoz val in grob,
kjer siva grlica
gruli pozabo,
kot bi se srce
oddaljeno
v tebi odtrgalo,
kdo s kom hodi

na belo cesto uglájeno
sinjega morja,
sinjega sluha
in prstenega kruha
vseokrog,
kdo ti kaže pravo
pot
odondod,
suhó je leto dni bilo
tisto košnato drevo,
sinje zláto,
da bi kmalu dalo
lepši sad,
preden sivi hlad
tri ure v bridki
martri, v sladki materi
visi,
preden si
sin,
to zjutraj, to zvéčer
roženkravt, oj rožmarin
na tvoji roki
in v muki zelení,
na tvoji roki
dom
s tremi križi vzkriž,
a komu
usta speča z dušo
in trsteno rušo
izročiš,
komu
izrečeš
s krvavo solzo skesan
obup, glasni sprev,
komu
izrečeš
svoje sive, svoje sinje
sanje, ko jih
premišljuješ
med tišino, ladjo,
vetrom, v oblačilu
iz rožic, alg, mahov,
kod
vstaneš,
kod vžgeš svoj suhi krik,
to zjutraj, to zvéčer
in še opolnoči
ali spiš
ali čuješ

CESTA V MOLKU

Po cesti hodimo v molku
z zaklenjenimi srci,
omrtvelimi očmi,
s stisnjenimi usti.

Na cesti v molku grozijo črni prepadi.
Ob cesti v molku so bajonetni plotovi.
Če kdo na tej cesti v trenutni pozabi
svojemu drugu roko poda,
bajonetna ost hudo rani oba.
In nihče med nami na cesti ne ve
minute, kdaj lahko prepad ga požre.
Jastrebi krožijo vedno nad nami.

1941

ZBEŽALA BI V TIŠINO GOZDA

Zbežala bi v tišino gozda,
na mah bi glavo položila,
v vrhove smrek bi mirno zrla,
da bi tako vse pozabila.
V roké bi žarkov nalovila
in vse očem jih mrtvim dala.
A dolga je še pot do gozda,
se noga v blato mi pogreza,
svinčeni čas na prsi lega.

Ruše, zima 1941

ODPUSTI MI, SINEK

Odpusti mi, sinek,
da sem te zapustila.
Saj mi je trgalo srce,
ko sem se tiho
od té poslovila.

Bila je zima, bilo je mraz,
ko nemška me zver
je od tebe in doma
spodila.

V begu pred njo sem se v gozdove napotila.

In zdaj je pomlad.
Rada hodila s tabo
po sončnih, cvetočih bi tratah,
razkazovala ti vse to bogato kipenje.
Sinek,
s tabo hodila bi rada v življenje.
A čas je močnejši od želje,
zato
odpusti mi, sinek.

Jelovica, maj 1944

GOZD JE POGREZNJEN V TEMÓ

Tišina.
Vsak je s svojimi mislimi.
Dežuje.
Padajo kaplje na smrekove skorje.
V mislih sem pri otroku, možu, materi.
V tišino zareglja mitraljez,
v daljavi topovsko streljánje.
Dež, dež.
Na streho padajo kaplje.
Kak čas.
Padajo kaplje kot svinec na moje srcé.
Gozd je pogreznjen v temó.

Jelovica nad Dražgošami, maj 1944

V TA MAJ

V ta maj
so od dolgih poti
okrvavljene nogé
in trudne oči.

V ta maj
hodimo vse dni
skozi duhteče gozdove,
čez reke, polja in ceste,
mimo belogardističnih hiš,
postojank, zased in izdaj,
hodimo v ta 1944. maj.

P(oložaj), maj 1944

KOT PLAZOVI...

Kot plazovi z belih planin,
z jasnine višin
partizani
se bodo spustili v dolino.

S sabo prinesli bodo trdoto planin
in neba jasnino.

Kot plazovi s snežnih planin
partizani
preplavili bodo dolino.

In orali, orali, orali, preorali
starega svetá ledino.

Jelovica, maj 1944
Kočevski rog, TV 15, karavla, november 1944

BREZZVEZDNE CESTE

Včasih kot morje globoka
praznina v tebi leži.

Mrtvo je sivo nad tabo nebó,
še petje in cvetje pada v temó...

Ves ta neizmerni, pestri svet
potaplja se v vrste brezzvezdnih cest...

Na cestah teh ni ne radosti, trpljenja...
Srce otrplo v brezzvezdje pada...

Kot morje globoka je včasih praznina...

A za nočjo pride spet dan in žarki z njim...
Glej polje in rože, čuj pesem,
pesem, ki veje iz srca v srce...
Vse to je življenje, ki mimo gre...

Tiskarna Kamnik, začetek junija 1944

NA OKNU OGLAŠA LE DROBNA SE PTIČKA

Na oknu oglaša le drobna se ptička.
Srcé mi je stisnilo, sinek.
Kaj delaš? Kje si sedaj?

Ali še paseš ovco in zajce
in skačeš po vrtu še, sinek,
kakor nekdaj?

To me skrbi, sinek moj mali,
da bi te nemška zver ne dobila
in zadnji te čas še ugonobila,
zdaj, ko pred vrati je naša svoboda.

Veter jesenski liste odnaša
in zrele orehe pred bajto otresa.
Jesensko se sonce po trati sprehaja,
a tvoja je mama bolna zdaj, bolna.

Partizanka je,
v hribih v bajti leži
in ji je težkó,
ker bi delala rada,
in jo skrbi.
Sinek moj mali,
kaj delaš? Kje si? Kje si?
Na oknu oglaša le drobna se ptička.

Golezen, 26. september 1944

USPAVANKA

Čez poljane, čez goré
se razliva mesečina.
Sinek, spavaš že?

Zvezdice so vse prižgane,
spremljajo povsod
partizanko, tvojo mamo,
svetijo ji pot.

Čez poljane, čez goré
misel moja k tebi plava.
Sinek, spavaj le.

Vidim tvoj obrazek drobni,
v mesečini se smehlja.
Sanjaj le o mami svoji,
ki spet vrne se z gorá.

Čez poljane, čez goré
te pozdravlja trudna mama.
Sinek, spavaj le.

Golezen, julij 1944
Golezen, 18. oktober 1944

Pesmi so iz pesniške zbirke LJUBINE PESMI,
ki je izšla pri Mariborski literarni družbi v zbirki »Iz preteklosti«.

II.

Zasnubi, ajdovska deklica,
v vlažni poljani
mesečev trak, ki ga spletaš v lase.
Vodo zajemi s temi rokami,
ki me nočejo nosit v svojih dlaneh.

Postelji mi praprot - steblo je rama,
sedem ti v krilo, glej, seme cveti;
veš, kakšni prepadi so danes med nama,
stegna razširi, da most preletim!

V zvoniku te prosim,
v vodi te mislim,
v kači ugledam,
v ognju te nosim.

Siva si, ajdovska deklica, siva,
sivo je polje in sive dlani,
siva je voda in sive so roke,
siva je praprot, ki zame je ni.

III.

Vnebohodno nebo
in trn, trn do nebes.
Nekje na koncu si
v megli zvezdnatih očes.

Ta strma pot je oplojena,
oplojena s koreninami dreves
in zemlja vlažna v njej je zbita, vlažna,
vlažna stelja najinih teles.

Kotanja naju vabi vase,
želela bi nositi tvoje breme,
želela bi, da bi zaplodil pleme
v spomin na dobre, stare čase.

VII.

Črna prst, ta črna prst
in dobra, bistra voda,
na ostrem robu zarje - smrt,
pod njo pa dva laboda.

Čepeče vrbe - kar tako
in megla, megla vse do tal,
skoz goste grive sipljem v dan
prgišče slik iz sivih sanj.

V črno prst je kelih zakopan,
v kelihu pa ost,
ko z njo mi boš zarezal v dlan,
bom vedela, kako je svet preprost.

XI.

Modra reka je zaspala v krvi,
si to bil ti, ki si jo ljubil prvi?

Rožni grm v spominu je ostal
in beli lok, čez dve strani neba,
si to bil ti, ki si ju prvi poteptal?

ANIMA MUNDI

I.

V tišino boli,
skoz tiho se plazi,
iz tihote okoli
v neslišno gazi.

V globino se sliši,
še globlje odmeva,
v globoko strmino
najvišje diši.

Temno se izgublja,
s temino prihaja,
v temneje me vabi,
s temačnim se ljubi.

V vlažno odene,
rosno omami,
vlago priliče,
mokro napravi.

Dolgo se sluti,
v daljavi nehuje,
dolgost se brani
v dolgčas smrti.

III.

Velikega se nihče ne zasiti,
velikemu prinašajo darove,
veliki terja, veliki zmerja,
z velikim strašijo otroke.

Veliki daje, da nikoli,
veliki jemlje, ne odvzame,
veliki sliši, ne prisluhne,
veliki hvali, brez zahvale.

Veliki straši, ne prestraši,
veliki sluti, ne zasluti,
veliki hodi, ne dohodi,
veliki tava, ne zablodi.

Velikemu se reče,
velikega se misli,
veliki je med nami,
z velikim vse odteče.

Misli na potepu.
Meni rasteš
mir v cvetu.

Na grob
sadimo sončnico-
kos hodi v travi.

Objemaš smreko.
Sij dveh bližin —
užita svetloba.

Prinese te
pikapolonica na sončni klopi.
Polja cvetijo.

Med kapljicami tišine:
sen v tvojih očeh.
Vidim zeleno.

Oblak kaplja
otroku radost –
ples mehurčka.

Nadaljevanje iz številke 4.

Shiki (1866-1902) je pisal eseje o haikujih in pravi, da bi haikuje zunaj 5/7/5 imenovali

haiku z desetimi zlogi ali
haiku s tridesetimi zlogi.

Že v Shikijevih časih so pesnili tudi takšni kot danes, ki jim pač ne gre v 5/7/5, in si postavljali zakone, ki jim dovoljujejo nesposobnost prodati kot haiku. Če se ti pesem ne izide v haiku, tudi če uporabiš vse prevare iz sonetov, potem pač priznaj, da tine gre. In ne posiljuj s svojo nesposobnostjo pravila 5/7/5. A če si prominenca, znan kako drugače, moraš še bolj paziti, ker se od tebe učijo.

(40)
Prižgem svetilko.
Lutke mečejo sence,
vsaka po eno.
SHIKI

(41)
Dekle prenaša
preko reke široke
megleni mesec.
SHIKI

(42)
Ko sem se ozrl,
je mož, ki je šel mimo,
zginil v megli.
SHIKI

(43)
Med zeleno travo
raste cvet brez imena
in cveti belo.
SHIKI

Ne beli cvet – ampak cveti belo. Ta o kresnici ima prednika (16).

(44)
Na cerkveni zvon
je pristala in blešči
se kresničica.
SHIKI

(45)
Poletni naliv,
na žabinem obrazu
kaki dve kaplji.
SHIKI

(46)
Na tiru vlaka
nizko leteče goske
v mesečini.
SHIKI

Shiki je že doživel razvoj tehnike in jo je prav romantično vpel: tračnice v mesečini; ko so zvožene tračnice, se bleščijo od mesečine in vidiš v njih prelet gosk, kot v ogledalu.

(47)
Ko lupim sočno
hruško, se sladka kaplja
cedi po nožu.
SHIKI

(48)
Večerna sapa.
Vse cvetje vrtnice se
ziblje in giblje.
SHIKI

(49)
Ljudje so odšli.
Kako je trda tema
po ognjemetu.
SHIKI

(50)
Planina temni
in jemlje jesenskemu
listu škrlatnost.
SHIKI

(51)
Zvečer po dežju
sonce obsije deblo.
Zapoje škržat.
SHIKI

(52)
Droben fantek,
vzet staršem, dan v klošter.
Oster je mraz.
SHIKI.

Japonke

V japonski literaturi Japonke dominirajo že več kot 150 let – predvsem v haiku pesništvu in imajo svoje zvezdnice že od nastanka haiku pesmi.

Chigetsu-ni (1632-1706), »ni« pomeni, da je bila redovnica, vdova po moževi smrti postane redovnica, tudi če ne gre v samostan.

(53)
Se kobilica
sliši, v strašilovem
rokavu poje.
CHIGETSU-NI

(54)
V pričakvanju
vigredi je v ledu
smetje in zemlja..
CHIGETSU-NI

Sono-jo (1648-1723), zdravnica in učiteljica haiku.

(55)
V papirnatem
robcu so ovenele
vijoličice.
SONO-JO

(56)
Otroka nesem.
Igra se mi z lasmi.
Kakšna vročina.
SONO-JO

Chiyo-ni (1701-1775), pesnica in slikarka. »Lovec kačjih pastirjev« je njen umrli sinko. Otrokom pomaga v deželi senc dobri bog Batsu, kipi ob cestah in križiščih. Po smrti moža je postala zen redovnica. Chiyo-ni je zvezda še dandanes.

(57)
Le kam je danes
odšel ta mali lovec
kačjih pastirjev.
CHIYO-NI

(58)
Če gledaš luno,
postajaš lepši,
karkol oblekel.
CHIYO-NI

(59)
Poletni mesec.
dotaknjen s konico
ribiške palce.
CHIYO-NI

(60)
Slakovo cvetje
na vedru. Poprosim za
vodo soseda.
CHIYO-NI

Slak ob vodnjaku – na vedro je čez noč pognal vršiček, ki se je zavil okoli vedrovega držala. Pesnica zjutraj pride po vodo, vidi, da bi morala vibo odviti in bi poškodovala cvetje, zato izprosi vodo pri sosedu. O tem Chio-nijinem haikuju je napisanih veliko študij, ki poudarjajo njegovo neomadeževano lepoto.

(61)
Diši tistemu,
ki jo odtre od debla.
Cvetoča veja.
CHIYO-NI

Chiyo-ni je zapisala, da gre za vračanje zla z dobroto.

(62)
Zdaj je spokojno
človeško srce, ko je
cvetje odpadlo.
CHIYO-NI

Seifu-jo (1731-1814)

(63)
Ta otročiček
tudi ko mu pokažeš cvet,
odpira usta.
SEIFU-JO

Slovenke

Izbral sem jih iz revije LETNI ČASI, PRIJATELJA in s pomočjo mojih znank, če se drži pravila 5/7/5 in ne uporablja okrasnih pridevkov – s čusti nabitih besed in pretrdo nastavljenih. In tudi, če ni simbolične velike črke na začetku verza, kjer po pravilu o ločilih ni potrebna velika začetnica.

(64)
Jesen pobira
pisane rože z vrtov.
Postilja snegu.
ZLATA VOLARIČ

Jesen v haiku ne pobira in ne postila. Ker pa »avto pobira cesto«, je nastlati, je dobro. Vrhunski pa je ta o prezrelem plodu; pet z-jev ima slično zvočnot kot a-ji v Prešernovi Verbi: , VerbA, srečnA, drAgA vAs domAčA. Čeprav so a-ji nastali zaradi premalega števila zlogov, so mašila.

(65)
Zadnje dni zbiram
zbiram zrele plodove.
Eden je prezrel.
ZLATA VOLARIČ

(66)
Večerni sprehod
s koraki me spremlja še
poznana smer
OLJA SREČO

(67)
Goli, stari klen
cvete na črnem nebu
kot črna roža.
DOLORES TERSEGLAV (1921-1995)

(68)
Topla krušna peč
zgneteno belo testo;
srebro v laseh.
SLAVICA ŠTIRN

(69)
Mrzli vetrovi
in sneg prekrili so prst.
A njiva čaka.
SLAVICA ŠTIRN

(70)
Brezino listje
slišno pada na zemljo
v temni noči.
ZVONKA BIZJAK

(71)
Sonce pripeka.
Na stopnicah sameva
pozabljen dežnik.
ZVONKA BIZJAK

(72)
Rosa na roži,
megla v svežem jutru.
Ne vidim sonca.
NATHALIE LAWHEAD

(73)
Neskončno morje.
Puščava ga zasipa.
Pesek potone.
JANJA KRULEC

Televizijsko izkustveni hajkaj Janje Krulec, zadnja leta jih je zmeraj več, je ublažila z zadnjim verzom – pesek potone. Pesnico vidimo kot tisto, ki ne potone, saj mogočna puščava ne more zasuti njenega neskončnega morja. Nje same.

Tehnično zgleden zaiku Tanje Zorman:

(74)
Mamica poje
Dete spi v zibelki
Oče ga gleda.
TANJA ZORMAN

(75)
Ladja pluje tam
Galebi letijo tam
Morje jo greje.
JERA PUŠNIK

To je prva slovenska onomatopoija v haiku. Res, nekoliko preveč naravnost izražena. Vendr je v celoti zadeta obmorska »turistična« zvočna scena, kjer od jutra do jutra slišiš tamtame mimo vozečih avtomobilov zodprtimi okni. Ob tem se sliši tamtam s plesišč, s teras, in da ladja pluje tam in da galeb leti tam, in da morje greje tam. Toda ali sploh je mogoč oddih na morju brez tamtama? Bom vprašal Jero:

(76)
Ta majhen listek
je poln črk in besedic
Nič ne pomaga
BARBARA PLANIC.

Cigani so bili stalni obiskovalci kmetije. Večkrat je bilo treba tudi stražiti, da ne bi preveč pokradli. Med vsemi, ki so prihajali, sta bila Jerneju najbolj pri srcu cigan Pavlek in lepa temnolasa Urška.

Mrzlega januarskega večera, ko je sneg škripal pod nogami, je potrkalo na okno kuhinje.

»Kdo je?« je vprašala Urša, ki je pripravljala krompir v oblicah za večerjo.

»Pavlek in Urška.«

»A, vidva sta. Pridita, tudi za vaju se bo našlo kaj za pod zob.«

Jernej, ki je šel odpret vežna vrata, je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Urška se mu ni nasmejala, kot je to zmeraj storila.

»Dober večer vsem skupaj,« je glasno pozdravil Pavlek.

Urškin pozdrav je bil komaj slišen.

Pavlek je sedel na klop, proseče pogledal Uršo in zavzdihnil. »Lahko prespiva na seniku?«

»Seveda lahko, saj sta zmeraj prespala.«

»Moji prijatelji so se mi pritožili, da jih je Jernej tako dolgo škropil, da so morali oditi.«

»Seveda, saj so nas okradli. Na voz so nalagali vse, kar jim je prišlo pod roke. Ostali pa so nas hoteli zamotiti, ker so mislili, da ne bo nihče ničesar opazil. Naš pob pa vse vidi. Vesta, vse nahranim: berače, cigane, vandrovce… A da nekdo krade, tega pa ne maram. Takega bi z gorjačo. Dobro, da jih je pob poškropil, jih vsaj nekaj časa ne bo k nam… Kam pa sta se vidva odpravila v tem mrazu?«

»Otroka krstit.«

»Otroka? Kje ga pa imata?«

»Bog nama ga je vzel.«

»Kako?«

»V cekarju sva imela majhnega sinka, starega dva tedna. Pred cerkvijo sem srečal organista, ki mi je rekel, da je župnik v župnišču. Cekar sem obesil na kljuko cerkvenih vrat in šel iskat župnika. Urška me je čakala pri peku. Pred župniščem sem dolgo stal, ker se sprva na moje trkanje nihče ni oglasil. Ko sem še enkrat močno potrkal, so se vrata odprla. Gospodinja, ki je odprla vrata, me je grdo pogledala in me je hotela nagnati. Medtem je prišel pogledat tudi župnik in me vprašal:

‘Kaj bi rad?'

‘Otroka bi rad krstil.'

‘Kje pa ga imaš?'

‘V cekarju, cekar pa visi na cerkvenih vratih.'

‘No, pa greva, samo plašč še ogrnem,' je zagodrnjal župnik.

Ko sva prišla pred cerkvena vrata, sem pogledal v cekar in videl, da je otrok čisto miren. Ko sem ga v cerkvi vzel iz cekarja, je bil ledeno mrzel. Župnik je pogledal otroka, ga otipal in zakričal:

‘Otrok ti je zmrznil!'

‘Na vaših vratih je zmrznil, na božjih, ne kričite na mene, bog ga je pred božjim hramom vzel k sebi.'«

»Pavlek, Pavlek, to si si pa namislil,« je Urša, ki je sicer napeto poslušala, zmajala z glavo.

»Čista resnica je, Urša.,« je potrdila lepa Urška.

Jernej je prisedel k Urši, da je začutil njeno toploto in varnost. Urša že ne bi nikoli dovolila, da bi on zmznil.

Naslednje jutro, ko sta Pavlek in Urška že zgodaj odšla, je Pavlekovo zgodbo potrdil grobar, ki je prišel k Urši na vroč čaj.

Jernej še dolgo ni mogel razumeti lepe črnolase in črnooke Urške, da je pustila, da je otrok zmrznil. Kaj so vse mame takšne? Moja Urša je drugačna.

Iz knjige Borice Vičar KRANČEV POB, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.

NAJRAJE PIŠEM

Najraje pišem zjutra,
ko ustrnice sonca, našminkane
s češnjevordečo šminko poljubljajo
minko.
Najraje pišem opoldne, ko abstrakcije
poplesujejo na dlani, kamor jih
izrišem s kulico.
Najraje pišem zvečer, ko se
dinozavri - otroške igrače -
odrpavljajo spat: nadvse ljubki so,
majhne zverinice, ki pijejo
špirit, totalno zapite.
Najraje pišem ponoči,
ko ustnice mesečine
poljubljajo razpelo...

ERINIJE

Erinije sem spravil v škatle za čevlje, čez zimo; zdaj pa - ko je pomlad - sem jih izpustil na prostost in zobljejo češnje in svetlobo in se ljubijo s pani ogledal, tako modrimi kot lazura nad Pontskim gorovjem. Pijana drevesa se ljubijo z vetrom, listajo listje, da je slišati kot kakšsen Lizstov koncert za klavir. V skrajni drži izpišem še Šivo, ki neprestano šiva (po poklicu je namreč krojač): baele svile je že sešil v rutice in druga okrasna oblačila za svojo ženo, boginjo Parvati, ki je lepa kot lotosov cvet.

VELIKONOČNA BOLEČINA

Ja, ja, Velika noč je lahko tudi bolečina, ki resda seže v skrivališče, oskrunjena od ateizma in brezt golobov na oknu, ki bi potrkali s kljunčkom in zagrulili svojo alelujo, velikonočni pozdrav, ki ga pošilja Emanuel, ki se je podpisoval podobno kot Immanuel Kant.

SANJE

To noč sem sanjal, da mečkam neko damico v vinsko rdeči obleki, in ko sem se prebudil, me je bolela glava, nočni ptiči so se spreletavali v okviru oken, skratka: zaljubil sem se, čeprav ne vem, če bom tisto žensko še kdaj srečal... Zdaj spim in pišem, fontane žuborijo, neki neizrekljivi mir se je naselil vame, a ne morem naprej ne nazaj, torej v desno, po pobočju domišljije navzdol, torej v levo, tisto skrajno, levo, kjer klošarji zvijajo cigarete, ki potem krožijo od ust do ust, da me transformira in na koncu togotnega spoznanja še sam potegnem in sanjam, sanjam...

VITRAŽ

Totalno sem izmučen. Sanjam monstrume, tudi podnevi, nekakšno blazno legalizacijo, ki je sploh ne obvladam. Duševne motnje. In v zvoniku katedrale - meseni vitraž, in Svarun z vrčkom piva, ali s kozarcem vina: saj je vseeno, glavno da teče dol po grlu. In na koncu: pijani Li Tai Po in njegoa prošnja: Pustite me, naj bom pijan!

PRAŠIČI JUTER

Prašiči juter, oblečeni v kašmirsko svilo, obuti v gojzerje, krulijo. Prisluh, koristen le še otrokom, preplavi tudi starce, preplavi tudi mene. »Kaj si rekel?« »Nič nisem rekel, le kašmirske zastave s prisluhi bi rad snel.« Kašmir? Berlin? Saj je vseeno, samo ne napenjajte mi ušes!

ZA ZAPRTIMI VRATI

Zakaj se mi včasih misli pretrgajo? Naenkrat ne vidim več nobene povezave in zalotim se, da še vedno mislim, kako bi se bilo najbolje ubiti. Zdravniki temu pravijo bolezen. Zanje je samomor bolezen. In tudi to, da ne vidim več nobenega smisla.

V Ljubljani so mi rekli, da je narobe samo malenkost. A že to je dovolj, da človek ni zdrav. Najprej so mi rekli, da je diagnoza začetek shizofrenije. Še veliko težjih bolnikov je, vendar se s tem ne morem tolažiti. Najhuje je bilo takrat, ko nisem videla več nobene logike. In kaj takrat? Ležem, vzamem tableto in počakam, da mine. Potem vidim življenje spet v lepi luči.

Zdaj me drži pokonci to, da pišem roman o svojem življenju na psihiatriji. Tam se nič ne spreminja. Rada bi, da bi ljudje brali o tem in vedeli, kakšno življenje je pri njih. Najhuje je, da o tem ljudje nič ne vedo. Najbrž bi se veliko spremenilo, če bi kaj vedeli. Bolniki so na psihiatriji leto ali več, nekateri celo po šest let. Imajo samo bolniško posteljo in nočno omarico, oblečeni pa so v trenirke.

Čudim se nekaterim pacientkam, da so tam rade, ker jim nič ne manjka. Oblečene so, obute so, na oddelku je radio, barna televizija z videom. Knjižnica je tam, red je, ves dan je programiran. Je tako kakor doma.

Pa ne verjamem. Tako, kot je doma, nikoli ne bo.

— Potrudi se in misli na življenje, mi je rekla zdravnica, ko sem ji povedala, da mislim na smrt. Saj je včasih tudi smešno. Pospravim sobo in pomislim, da bi se ubila. Kdo se bo pa jokal za mano? Včasih kar vro iz mene misli in kličejo, dajih zapišem. Takrat sedem in pišem. Tako si pomagam.

Nikoli ne bom pozabila, da sem imela literarni večer na 12. septembra. Predstavila sem se kot pisateljica. Moj mentor mi je rekel, da bova nekoč izdala knjigo Za zaprtimi vrati. Opisala bom bolnike in zdravniško osebje v psihiatrični bolnišnici.

Pišem in poslušam Bacha. Rada imam resno glasbo in trenutno najraje Bachove orgle.

— Vse, kar sem doživela pri vas, sem zapisala, sem povedala zdravnici na kontroli. Pa je vprašala, če ne znam pisati kaj drugega kot o psihiatriji. Nič nisem rekla, mislila pa sem si Svoje.

In Bachove orgle se zvenijo, kot da bi sedela v cerkvi in poslušala...

ESPERANTO

V tretjem letniku gimnazije sem bila v Primoštenu na tečaju esperanta. Mednarodni jezik esperanto je iznašel Ludoviko Zamenhof. Zvedeli smo, da je mogoče v tem jeziku pisati pesmi in knjige. Med esperantisti so pravi entuziasti, tako da kar cele družine govorijo esperanto. Tečaj sem napravila z odliko. V Mariboru smo imeli tudi svojo organizacijo. Skupina nas je šla v Gradec, v Avstrijo in tam smo se srečali z esperantisti iz Italije. Lepo smo se pogovarjali kar v esperantu.

Neverjetno je, kako hitro se ga lahko naučiš. Nima nepravilnih glagolov, piše se, kakor se govori. Koreni za besede so vzeti iz indoevropskih jezikov.

Kako lepo bi bili, če bi ta jezik prodrl. Majhnim narodom se ne bi bilo treba učiti množice tujih jezikov, da bi se lahko sporazumeli z drugimi. Govorilo se je, da ga bodo celo uvedli v šole kot obvezni jezik.

Toda zaenkrat se ga učijo le tisti, ki si to želijo.

PUŠKE IN VRTNICE

Popoldne sem bila sama. Mama in ata sta odšla na sprehod. Skuhala sem si kavo in poslušala ploščo. Mislila sem — morda pride Sašo, sestričnin sin. Osnovnošolec. Vendar ga ni bilo. Starši so se vrnili in pomislila sem, da ga res ne bo.

A okrog pete ure sem zaslišala iz kuhinje njegov glas. Šele čez čas je prišla mama in mi povedala, da ima Sašo nekaj zame. Kmalu sem ugotovila, da mi je prinesel ploščo skupine Guns and Roses. Takoj sem jo zavrtela. Prvi komad je bil dober in tudi predzadnji je bil prima, drugi pa mi niso bili preveč všeč.

Plošča je igrala in s Sašem sva se v foteljih pogovarjala. Vprašala sem ga, če lahko ostane plošča pri meni nekaj časa. Ja, je rekel in obljubil, da bo sam prišel ponjo.

Zvečer sva se poslovila. Odšel je, obut v teniske, ki so ga čakale pred vrati.

DOLGČAS

Tako dolgčas mi je. Zjutraj po zajtrku grem v trgovino in kupim, kar potrebujemo za ta dan. Pospravim. Kuhava obe z mamo, in po kosilu pomijem posodo jaz.

Cel popoldan je pred mano. Ne vem, kaj naj si začnem. In mi je tako dolgčas. Najbolje bi se bilo lotiti študija.

Potem nekaj časa porabim za pisanje, nekaj za televizijo, pa tudi radio poslušam. Še sreča, da imam glasbeni stolp. Rada poslušam klasično glasbo.

Tako sem največ doma. Enkrat tedensko sem v Mariboru, enkrat mesečno pa grem k psihiatru.

A zdaj je zima. Sedim v topli sobi in se grejem pri radiatorju. In mi je dolgčas.

SMRT

Naš sosed je umrl. Kot da še sonce ne more sijati. Nastala je nevihta — bliska in grmi, pogreb bo...

ZAMAN

Vse življenje hodiš zaman za nečim, na koncu pa te pokopljejo.

SNEG

Po koledarju še ni zima, vendar je sneg že zapadel. Danes ga že tretjič odstranjujemo z balkonov. Pohorje je pokrito s snegom in če ne bo odjuge, bodo lahko že smučali. Le sneg morajo steptati in urediti proge.

Jaz pa več ne bom niti smučala in niti drsala. Tako je kakor nekoč z orodno telovadbo. Enkrat je treba prenehati...

— Pozimi mora biti sneg, pravi nečak Marko. Tudi kmetje pravijo tako. Sneg bojda uniči mrčes in zemlja se pod snežno odejo spočije.

Le padaj, sneg, na veselje otrok in odraslih.

KONCERT V MOJI SOBI

Mama je prišla k meni v sobo. Mislila sem, da jo je privabila glasba, ker sem ravno poslušala ploščo. A ona mi je rekla, da je v dnevni sobi vnuk. Igra se s tovornjakom, ki močno škripa. Poslušali sva italijanske songe, vseh dvaindvajset pesmi. Rekla sem ji, da pri tako lepi glasbi ne bi smela biti v depresiji. Le kaj naj napravim, da mi več ne bo treba hoditi k psihiatru?

Plošča se je vrtela celo uro. Potem sva poslušali še Slovenski oktet. Prišel je oče in povedal, da je vnuk že odšel, vendar sva mu z mamo rekli, da imava za nekaj časa koncert.

Mama je še počakala, da je šel spat tudi dedek in bo lahko sama v dnevni sobi gledala na miru televizijo.

OTROŠKA HIŠA

V Hotinji vasi je bil prvi pomladni dan zelo lep. Šla sem na balkon ig gledala, kako se otroci igrajo. Napravili so si hišo. Vprašala sem jih, če lahko pridem na obisk. Jernej, najmlajši nečak me je povabil v njihovo otroško hišo

Narejena je bila iz desk in starih vrat, imela pa je preozek vhod, da bi lahko vstopila. Samo glavo sem pomolila vanjo. Notri so imeli sedeže in na polici skodelice za kavo. Tudi vodovod so si napravili. Na steho so postavili posodo z vodo in speljali iz nje cev. Tudi stranišče so si napravili. Videti je bila kot prava hiša v naravi.

— Samo še mreža za spanje manjka in mreža proti mrčesu. Pravi arhitekti ste! sem jim rekla. Pustila sem jih, da se naprej igrajo sami. Nenavadno topel dan za prvi pomladni dan je, sem pomislila in odšla nazaj v hišo.

BACHOVE ORGLE

Je mogoče, da je kdo napisal tako lepo glasbo za orgle kot Johann Sebastian Bach? Če ga poslušaš, si kakor v nebesih. Tako ne potrebujem nobenih nebes po smrti!

Tako stara je že ta glasba, celih štiristo let, a je še vedno nova. Imam jo na CD plošči in ko jo poslušam, je kakor v cerkvi. Bolj ko se zatopim vanjo, lepša je.

Preživljal se je z glasbo, kot orglar v domači cerkvi, sebe in družino. Morda je bila glasba zanj zatočišče, da bi ob njej pozabil na tegobe vsakdana.

Ko solze ne gredo več
skupaj v posteljo
da bi se ljubile
in se ne preštevajo več
veščini obhodi
ostane nekakšna zakrknjenost
v topli postelji
samo sušita se še slez in melisa
Sprejmeš pametne besede
ker jih hočeš sprejeti

Nisem ena izmed mnogih
čeprav o meni ne pojejo
na rock koncertih
moji pajki mi narekujejo srečo
Pa vendar
ko nas mine vse spoštovanje
je mogoče najbolje
da se vidimo
znova v pozni starosti

Ne vem zakaj
imam rada topole z mehko tekočino
bolečino las in kitare
Težka jeklena vrata me ne puste
da bi hodila po zemlji
hočem začutiti kri
pokopanih vetrov
in otipati suho vejo
odvrgla sem jo v tišino
da bi znova vzklila
tega je že davno

Ledena sem
in ta ledeni vonj je samo moj

BABIČINA DLAN

Na svojih nedrjih si me nosila,
s teboj ljubezen sem odkrila.
Vedno toplo si me sprejela,
z ljubečim srcem me objela.
Jokala si, ko šla sem stran,
o topla, babičina dlan.

Ko prvič nosila rožo sem v laseh ,
se čez tvoj obraz
razgrnil nežen je nasmeh.
Čeprav zvečer utrujena
si me na kolenih ujčkala:
O dete malo,
da bi v življenju malokdaj jokalo!

Takrat, ko položila roko
si mi na ramena,
postalo težko je obema.
Odšla sem v tuji svet.
Večkrat žalost sije mi v očeh.
Čeprav si daleč, daleč stran,
me še vedno greje topla, babičina dlan.

GOLOBJI PAR

Priletel je
k nam
golobji par —
ona golobica,
on golob
sta šla
na krajši sprehod.

Možek
dvori ji:
»Najlepša
golobica si! «
Ona pa čeblja,
da rada ga ima.

Kako hitro
sta prišla,
hitro sta
med krošnjami
dreves izginila.

PESEM O KRUHU

Jeseni
se klopotec oglasi.
Očetovo prgišče
čez zorane njive
prek in prek
drobno seme zaseje.

Sonce svoje žarke
na zemljo pošlje,
seme v prsti vzklije.
Pšenica zlato zrnje obrodi.

Mlinar zrnje
v moko zmelje:
Oče jo domov odpelje.
Mati že mesi kruh,
da bo čim manj lačnih ust.

Mati ve —
če pri hiši kruha ni,
bi ga vsadko
pojedel vsaj za tri.

PESEM ZA MOJO BABICO

Od nekod je pridišala
pesem za babico.
Prikradla se je v pusto sivino
in mi prepredla misli.

Za mojo babico
s strogim obrazom
so se izgubile poti.

Zdaj prihaja v nedeljo
ob vonjavi dišečih buhteljnov.
Med rožami završijo cvetovi,
ko pobira ovele liste.

Ustavi se ob kodrastem
čopku vnččke,
ki samodejno sili na stran.
In se nasmiha,
da je to od nje.

S pogledom obide
sočnost hrušk,
ki se cedijo od sladkosti.
Vzbude ji skomine.
Nato še enkrat pogleda
vse njene in odide.

BOLELO ME JE

Bolelo me je.
To, da me ne ljubi več.
Podrli so celo najino drevo.
Nesramneži.
Da je bilo bolno? Ne verjamem!
Bolelo me je.
V križu. Nekatere boli tudi pri dvaindvajsetih.
Bolelo me je tudi takrat.
V ponedeljek ob 11.45. Bolelo je dobrih 25 minut.
Nikoli nisem opazila, da je tako lep razgled iz ordinacije
mojega zobozdravnika.
Čeprav se mi zdi,
da nekaj vedno manjka.
Ah, ja, podrli so najino drevo.
Včasih ne vem, kaj me bolj boli.
Zob, srce ali križ.
Mogoče vse?

Pogrešala sem.
Tisto sonce,
tisti dež.
Njega. Ne vem.
Igrali so najino pesem.
Nek fant me je celo povabil na ples.
Rekla sem ne,
da mi pesem ni všeč.
Kupil mi je vrtnico.
Rdečo. Takšno brez trnja.
Vem. Pogrešala sem.
Njega. Vse ostalo.

Jezna sem bila nase.
Zakaj?
Ker sem bila srečna.
Rekal je hvala. Da, hvala.
O, bog, želela sem si, da bi bil tiho.
Da nikoli ne bi bilo čokoladnih bonbonov.
Da bi vse vrtnice bile črne.
Jezna sem bila.
Da je bil tako potrpežljiv,
tako dober.
Kot slivovi cmoki. S sladkorjem v prahu.
Ste bili kdaj jezni od sreče?
Jaz? Do zdaj nikoli.

VZEMITE ME S SEBOJ

Vzemite me s seboj,
na zeleni, senčni
grob njegov,
kjer kamniti spomenik
njegov je krov.

Pod njim uživa
dedek svoj pokoj,
saj življenje je sovraštvo,
večen boj…

Lepi so bili trenutki,
ko ob tebi
majhna punčka sem bila.

A razumeti ni lahko,
zakaj bilo je najino slovo
tako tiho in hitro.

Morda je kje kdo,
ki razloži mi vse to, zakaj
bilo je najino slovo brez stiska rok!

ŽELIM SI ZAVRTETI ČAS NAZAJ

Želim si zavrteti čas nazaj,
a ne bi spremenila ničesar.
Izdala si prijateljstvo,
edino, kar lahko izbiraš.
Deset let zaupanja
zate ne pomeni nič.
Čustva globoko skrivaš v sebi.
Zakaj?
Zakaj si tako sebična in samovšečna?
Klavdija, gledaš me s prezirom v očeh.
Hodiš mimo mene, kot da sem zrak.
Zate sem kot sapica, ki jo izdihneš
in ki je več ne pogrešaš.

TIHO TROHNIM

Tiho trohnim.
Leta teko in mi celijo rano.
Včasih mislim, da je vse dobro,
pa me sredi samote spet zaboli.

Tukaj na belem križišču
Samevam z lepimi spomini nate, očka.

Vem, da rad bil bi ob meni,
pa ne moreš.
Grob, čisto majhen grob je med nama.
Neizprosen kot smrt.

Prav nič na svetu se ni spremenilo,
ko si nenadoma zadprl oči,
le nekaj desk te je medse skrilo.
in mi vzelo vse,
kar sem si kdaj želel.

Glej, danes tu sem,
kjer se mirno spi
in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na lica ovenela,
a je med nama smrt in kup prsti

PRIDEJO ČASI

Pridejo časi,
ko se mi zdi,
da ni v meni nobene moči,
da bi se zahvaljeval,
pritoževal,
se uprl, jokal
in v obup vil roke.
Takrat mirno sedem
v najtemnejši kot
in počakam.
Vedno mine,
tudi obup,
Vedno zatem posije sonce
in se nebo zjasni.
Takrat moj pravi prijatelj
ne pričakuje,
da se bom nežno smehljal,
kadar moraš stiskati zobe,
ne pričakuje,
da boš vriskal,
kadar imaš joka do grla…
Lahko počaka.
Kajti on ve,
da to čas trpljenja.
Čas molka.
Ko bodo solze
rodile sadove vdanosti,
boš spet lahko stopil
k množici, ki poje.
Do tedaj pa mirno položim svoje dneve
v prijateljevo dlan, kar take kot so.
Razumel bo tudi mol in upor,
saj je vendar razumen prijatelj.
In, če hočem, da sedel bo ob meni
v najtemnejšem kotu molka in čakal z menoj.
On ve, da ne čaka zaman.

OČE, TVOJ SIN SEM

Oče, tvoj sin sem.
Kam odhajaš,
kam bežiš?
Ne veš kako boli,
ko sin očeta izgubi?

Oče,
zakaj me zapuščaš,
zdaj ko te najbolj potrebujem,
zakaj odhajaš,
saj veš,
da ostal bom sam.

Ko odšel boš
izgubil bom vse.
Saj ti si upanje moje,
ki izumrlo bo,
in se vnovič rodilo ne bo.

Ostani z menoj,
saj si oče moj,
ostani z menoj,
saj sin sem tvoj.

JAJCE, POTEM KURA

Pod sončno toploto nastale
v zemeljsko skorjo udrte
mlake je veter jajčno pokrovko odpihal.
Z dlakico odet
je piščanec zadihal.

S perjem pokrita kura
je zakokodakala, na dveh jajcih
sedela, piščanca enega za kuro,
drugega za petelina valila.

Perje sta po rastočih
telescih dobila, potomstvo
rodovniku utemeljila.

PUBERTETNIK

Obupno. Praznik med tednom
je kot sodni dan.
Ves dopoldan dolgčas
preganjam.
Nimam kaj početi,
za branje nisem razpoložen,
učiti se mi ne da.
Po televiziji so večna poročila,
vsak dan ista napovedovalka
pripoveduje neokusne
pravljice iz parlamenta,
prikaže se tudi neugodno
razpoložen komentator.
Po glavi mi jorijo isli
na tečne učitelje.
Umikam se poslušanju očeta
o nezadovoljstvu
zaradi prenizke plače
visokih cen.
Kritika na govorilni uri.
Obupno! Obupno!

MOJE VEGETARIJANSTVO

Na rastlinsko hrano so me
prevzojili.
Otrobe, leče, špinače
in kopriva iz hladilnice
prinašajo.
Iz otrobov kruhke pečejo,
špinačo z vročo vodo poparijo.
Od ponedeljka do četrtka
me vegetarijansko hranijo.

Po petkovem strogem postu
v soboto koprivova solata
s kuhanim krompirjem na mizo prileze.
Za večerjo sojino
pecivo na vpogled dobim.
Na žaru pečena nedeljska riba
za kosilo na mizo priplava.
Brez jesiha z domačega vrta
kislica na krožniku priložena.
Pri večerji se trije kmadi
drobnega polzelenega paradižnika
po mizi kotalijo.
Ves nedeljski dan se kruh
otrobni sam z mize ponuja.
Pred spanjem se stehtam, težo
v nedeljsko evidenco vpišem.

SHODITI — HODITI

Korak za korakom
shoditi,
hoditi,
oditi.
Po poti sreče, po peš poti,
po blatni stezi,
po prašnih kolovozih.

Zaiti:
na stanpoti
prepovedane,
neznane poti.

Vrniti se:
po poti sreče,
na znane poti,
na stare poti.

SAMOTA

Na zemljo mrak se je spustil,
od daleč prihaja svetloba mestnih luči,
pod košato cipreso samotar sedi.

Bolečina v duši je prevelika.
Kje si, življenje? samotar kriči.

Tukaj je življenje, ne kriči!
orel z višav se oglasi.

Ni življenja v samoti,
samota ubija,
samota boli.
Pod cipreso košato človek ihti.

SIVA IN ROZA

Siva in roza,
črno rumena,
nesramno zelena,
krog rdečih in pavih,
os zlata - silnice kradljive.
V pasti viola ...
Ne najdem te,
išči me na robu
rjave
nevedne
pozabe.

VZAMEM SPOMIN NAZAJ

Vzamem spomin nazaj,
da se z njim pokrijem
in hkrati tebe.
Odeja je še tu,
rjuhe so že sprane,
Nekaj je še tu,
vonj po suhi slami,
tisti sprano zlati.
Znoj?
Še zmeraj teče v sode.
Izpod odeje slišim
glas in smeh -
ga že vleče v ton,
pozabo sprano.

KADAR LEŽEM

Kadar ležem,
mi samo priimek pove,
na kateri strani
smem ležati.
Molk imena se ne premakne
z moje postelje.

POGLED

Roka, ki toni
bije po oknih brez razgleda
Prazen obraz odhaja
med madeže shojenih poti.

Vse ljubezni so umrle
na ulicah mesta

Tiho stopa med sive stene
prvega DNE.

NIHČE

Ne zna se sprehajati
med zavitimi besedami.

Poseda med stenami NIČA.
Čaka - saj ne ve . . .
Šepa med zarjavelimi KROGI.

NIHČE je ROKA tega BREZUP.

ŽRELO

Umetnost te požre.

           Ukraden obraz.
Ni miru.

          Kdaj boš izpljunil.

Daj jim, kar prosijo.

         Ne morejo
         te vzeti.

PRIJATELJICI

Seštevam gube na najinih obrazih.
Vsa ta leta, ki jih
ne moreš pokazati.

Usta sivijo brez
vode življenja.

Postojiš za prvim vogalom n
se bojiš sence  za neslišnimi koraki.

Nikoli nisva prehiteli
svojih rok . . .

           Otrok že hodi svoja pota.

DENAR

Zanima me denar -
več Denarja.

To ni več mir, ko
se želiš izgubiti v
lažni MOČI.

Izkoplješ obraz, ki
si ga nekoč popljuval.
Zdaj si ti v vrsti povprečja -

          popljuvan od svojih OTROK.

TUKAJ IN ZDAJ

Odsev na NOHTU
me spomni na TUKAJ.

ZDAJ nekaj zaškrta
za vrati.

To ne bo pesem,
ker so koraki preveč
za TUKAJ in ZDAJ.

OBRAZ

Joče s tvojimi očmi
           svojo bolečino.

Nosim grmade oblakov
          v svojem naročju.

Zapuščam otroke lačnih pogledvo.
        To je napaka!

Ne najdem prave tipke
        v svojem obrazu

ČRKE

Ne misliš več besed,
ki si jih polagal v moja usta.

Nekje je prežala napaka.

Misli sem ti kradla.

Nič ni ostalo za druge.

ZIMA

Nos je v tem in
nič ne ve.

Smrdi po zimi.

Zmrzuje pogled
Ljubezen poči.

Led!

PLES

Ivje me občišče in
ostane.

Okovan je tvoj pogled.

            Zakurim.

Pleševa po žerjavici.

PESEM

Moram oditi.
Gleda me kos.

Ne znam več peti in  v
endar poje . . .
moj DIH

POZDRAV

Na odru v kozarcu.
Okrog sedijo učitelji
iz časa pred zadnjo vojno.

Nekaj mrzlega se dotakne
konice prstov.

         Pozdrav . . .
Kaj je to . . .

ČAS

Iz večnosti padeš
v ta oster čas.

na robu ni roke
Nobene preproge.

Vsi se delajo, da
te ne poznajo

Besede v mošnji – revolucija niča!

Kjer se konča država, se začne razprava!

Ves čar je v tem, da ga ni.

Ti si kot odprta knjiga, zasanjana v svoje platnice!

Ti si kot avtobust, vedno na isti liniji!

Ti si kot nebesni obok, narisan z ravnilom!

Blagor tistemu, ki so mu že starši določili boga, slava tistim, ki so ga našli sami.

Bojte se tistih, ki mislijo, da so bogovi!

O drugih ljudeh veš toliko, kolikor si si sposoben priznati o sebi.

STAREC Z VESTJO

Pokrit in sam.
Starec klečim, zavit v turban.
Pesek se blešči
in kuščar tam.

»Le eno nujno rečem!«
Vsak se rad sprašuje –
sploh ko pride konec –
zato, da se rešuje.

Z leti,
ko si skoraj vsemu se priklonil,
ko ti ostane le še up kot biblije termin,
ki je ...

ONI

Mečejo se vame časopisni listi
tisti, ki tako dišijo
za rešetkami na razprodajo
gledajo po ulicah mimohodečih neznancev
in postajajo zvezde obrazi, ki stojijo
kaj mar tega je njim
ki svoje časopisne liste in poročila
zavijajo v etikete vina
kaj mar mimohitečim neznancem
je pijancev.

PLAMEN

Je moč in ni moči
je groza in groze ni
je védenje, ki splahni.

Je noč in ni noči
je veselja in veselja ni
je spoznanje, ki zori.

Je svet in sveta ni
sem in me ni
čakam v iskrici.

GOSTIJA

Družina zbrana, ena tukaj
druga tam in noter, zunaj
letijo pogledi, solze streljajo,
smeh klofuta, ples zavija
v eno samo pentljo noči darila
moža in žene, ki si jo bosta
to noč odvila.

Prispodoba človeškega poteka tako.
Pomladi vse se veseli,
kot poroda otroka, ko zreš
v njegove nedolžne oči.

Poletje v cvetju brsti,
s cvetjem ljubezen zažari.
Takrat mladenič in mladenka
skupnega življenja si želita.

Jesen sad nam daje,
iz človeške ljubezni nov rod vstaja.
Kadar dve duši v eno spaja, pri tem
se sad rodov, človeštvo pomnoži.

Zima v belo obleko se odeva, slabo nas ogreva,
človek tudi kot sneg skopni, le spomin
na njegova dobra dela spomin na
njega od časa do časa obudi.