Ali veš, kako je biti brez okovja? Jaz pravim »odkovan«, biti svoboden, osvobojen, neoviran. Beseda »brez okovov« gre še korak dalje, je enostavno »svoboda«. Svoboda, o kateri poje Bob Marley.

Mrak pada na mesto, ki gori pod gumami in pod nogami. Črni dim piha na zahod. Trohneče glavno mesto z vonjem prihodnjih privlačnosti. Študentje so mirni, toda mladi se jim pridružijo z drugačnim klicem. Nekateri gledajo, stojijo in se čudijo. Drugi tečejo. Cesto prekrijejo s steklom in plastiko. »Window shopping« ali nakupovanje z okna pomeni, da ga razbijejo. Ljudje »kupujejo« vse, kar so si vedno želeli, da bi imeli. Kar so mislili, da jim enostavno pripada.

Preko mosta uniforme, čelade. Oklepniki. Stojijo, dokler ni dano povelje, levo desno, levo. Njihova prisotnost vzbuja strah in beg. Nihče si ne upa izzivati čelad. Ljudje se razpršijo kot koščki stekla. Na koncu je sreda.

Celo v gorah ni tišine. Ampak suho prašno grmenje brez dežja. Rdeči mrki obrazi, ki mrmrajo, kot da so skala in voda. In voda. Izvir. Suh znoj in noge v pesku. Ne moreš ne stati, ležati ali sedeti. Rdeča luč na znojnih obrazih iz žepne svetilke. Po mrzli tišini na vrtovih. Kričanje in jok. Zapor in palača. Odsev. Spomladanska nevihta na oddaljenih gorah.

Mi ki živimo umiramo! Z malo potrpežljivosti. Ti, ki obračas kolo in pogleduješ za vetrom. Tok pod morjem. Gori, gori. Gori. Beli stolpi. Prašna drevesa. Znojna reka. Olje in katran. Plavajoči čoln v toku. Rdeča jadra. Široka! Glasba, ki se plazi po vodi. O mesto, mesto! Ropotanje in čenčanje od znotraj. Ob divji uri, večerni uri. Neobrito mesto z žepom, polnim rozin. Stopajoče med dvema življenjema. Sreda je.

Najine poti so se srečale pred leti. Sedaj si ponovno tukaj, v mojem življenju, v mojem pristanišču. Ravno ko sem mislila, da je ladja že odplula. Tokrat čutim svetlobo. Pod podplati. Po vsakem dogodku. Rešnost. Rdeče in zlato. Pljuskanje dveh obal.

Govori. Govori mi. Zakaj nikoli ne govoriš. Govori. Na kaj misliš? Kaj misliš? Nikoli ne vem, kaj misliš. Misli! Tvoje polne roke. Nisem mogla govoriti. Moje oči pešajo. Nisem ne živa ne mrtva. Nič.

Pojoča suha trava. Padajoči stolpi. Neresnično. Glasovi, ki pojejo iz praznih cistern in izčrpanih vodnjakov. Tope korenine v spomladanskem dežju. Malo življenja suhim gomoljem Po prvem nalivu se ustavimo in gremo na sonce. Ne gre za količino, gre za kvaliteto in za – vztrajnost.

Vetrovi sprememb, ki naredijo stare vizije zastarele. Notranji nemir. Okrog in okrog. Odločilni trenutek. Čas za čaščenje bogov. Sreda je vendar.

Ali veš, kako je biti brez okovja? Da se zemlja dviga iz sna in išče. Da puščava divja kot cvetoči vrt na pomlad. Začutiti duševne višine. Hvaležnost. Stik z osnovnimi elementi. Sprejemanje božje volje. Stvari, ki se vrtijo, ki imajo moč napovedovanja in govorijo resnico. Povedo tako, kot je. Delovati za skupno, večje dobro. Prebujenje k večji udeležbi v življenju. Trenutek božjega blagoslova in dostop do ustvarjalnosti. Črpanje iz višjega vira.

Sana`a, Jemen, 7. februarja 2008

MODUS VIVENDI

Lovely scene; I’d normally relish it;
peach and lemon clouds daunt progressing
dusk: brush strokes slashing a sapphire wash.
Reflections, pastel soft, spot brook, dot snow;
swans and mallards shadow slanted
banks; a heron stands barely etched
against the white. Luster lightens the air.

My black mood polarizes. Plodding
homeward, clutching dinky parcels
of despair, I spy our good neighbor,
cumbrous as a skating bear, sploshing
in her beaver coat over mud
and slush on a rutted gravel side road.
A flicker of her geniality

burdens my bleakness: she’d never
surrender to black. She supposes I’ll stop
and wait but distance lures an invidious
urge to send me heeling like a timorous
fox bent on anonymity. Risking
glassy sidewalks I scurry off
to my cheerless lair.

Sheltered, I am again a sheep, ashamed
as I watch her drift past my kitchen window,
head bent low

MODUS VIVENDI

Očarljiv prizor, morala bi se ga razveseliti;
marelični in citronasti oblaki krotijo prihajajoč
mrak: kot zamahi čopiča režejo safirni akvarel.
Odsevi, pastelno mehki, posejejo z madeži potok
in s pikami sneg;
labodi in divje race zasenčijo strmine korita;
čaplja stoji rahlo zarisana ob belino.
Lesk razsvetli zrak.

Moje črno razpoloženje se polarizira. Vlečem
se proti domu in se oprijemam neznatnih kopic
obupa, opazim našo prijazno sosedo,
nerodno, kot podrsavajoč medved, čofota
v svojem krznenem plašču preko blata
in plundre na makadamski stranski cesti.
Trohica njene genialnosti

stopnjuje mojo potrtost. Ona se nikoli
ne bi predala temini. Pričakuje, da se bom ustavila
in počakala, a razdalja mi vsadi zlobno
nujo, da zbežim kot boječa lisica,
ukrivljena od nameravane anonimnosti. Tvegam
spolzek pločnik in odhitim naprej
v svoj otožni brlog.

V zavetju sem ponovno ovčka, osramočena,
ko jo gledam odhajati mimo kuhinjskega okna
z globoko upognjeno glavo.

REMEMBERING THE CHERRY TREES

Mom and Dad planted two of them,
soul mates like themselves that soon sprawled
north, south, left, right; paradigms of opposites,
yet so similar, bound in timeless proximity.

They basked in each blossoming as buds swelled
into succulence, one more bounteous blessing
to embellish their archives of joy:
every year had been a good year.

Feet trailing the edge of the balcony
they plucked cerise delights
surrendering the choicest to each other
and amazed their offspring
with immutable appetites for berries
and togetherness.

Twilight found them chatting softly
by the trees, discussing tinge of leaves,
tangle of branches. Gazes fastened
on seasonal changes, they ignored their own
flagging steps and whitening hair, thriving
as trees thrive, in quiet harmony.

The trees mourn their old friends now: ants tread
aphid trails up dry bark, fungus corrodes branches,
boughs are barren. It’s as if they gave up
and their spirits slipped away, to join Mom and Dad.

SPOMINJAJOČ SE ČEŠNJEVIH DREVES

Oče in Mati sta posadila dve,
prav tako sorodni duši, ki sta se kmalu raztezali
severno, južno, levo, desno; paradigmi nasprotij,
a vendar tako podobni, zavezani
v brezčasni bližini.

Uživali sta v vsakem cvetenju, ko so popki
kipeli v sočnost; še en obilen blagoslov,
da okrasi njuno skladovnico veselja:
vsako leto je bilo dobro leto.

Z nogami, visečimi z roba balkona,
sta trgala rdeče veselje,
drug drugemu predajala izbrane
in presenečala naraščaj
z nenasitnim apetitom
za češnje in sožitje.

Mrak ju je ujel v mehkem kramljanju
ob drevesih, razglabljajoč o barvi listov,
gostoti vej. Globoko zagledana v
spremembe letnih časov, ne meneč se
za svoje upočasnjene korake in pobeljene lase, uspevajoč
kot uspevajo drevesa, v tihi slogi.

Drevesa zdaj objokujejo njune stare prijatelje,
mravlje sledijo ušem po suhem listju, glive razjedajo
jalove veje, kot da sta se vdali
in sta se njuni duši izmuznili,
da se pridružita Materi in Očetu.

TEACHER

As I recall, he was a lanky man,
and seemed so old to wispy teenage eyes:
he must have counted fifty years by then.
To painter Norman Rockwell he’d have been
a likely model for his homely oils.
Though reachable and kind, he was akin
to folks whose earthly paths are set on one
predominating goal. He’d set pupils
to their tasks, then would poise before the class
and withdraw -- to symbolically diffuse
with the spirit of his mesmerizing muse.
He never fussed at our artistic ware,
if good or bad, but swelled impressive works
before our eyes with unassuming care.

My admiration was immense; I craved
to be just half as good as he. But rather
not to risk my modest fuel, I studied his.
He didn’t seem to mind, didn’t even know
I stood and gazed with such intent, or maybe
that’s not so: when I left school, he honored me
with one small gift of palette warm in hues,
and forms obscured: a Texas outdoor scene
in softened light, like deserts in a dream.

I cherished that sweet gift for many years
but then, like lesser baggage of my youth,
in time, somewhere, it vanished just the same.
However loved, some things had to be chucked
along the way -- while forging my own fame.

UČITELJ

Kot se spominjam, je bil dolgin
in tako star za najstniške oči,
moral jih je biti kakih petdeset.
Slikar Norman Rockwell bi v njem
lahko našel model za svoje oljne slike.
Čeprav dosegljiv in prijazen, je spominjal na
ljudi, katerih zemeljske poti so usmerjene v
en sam pomemben cilj. Učence je napodil k delu
in potem postaval pred razredom,
zamišljen – do simbolične združitve
z navdihom svoje očarljive muze.
Nikoli ni težil zaradi naših umetniških izdelkov,
dobrih ali slabih, a napihnil je svoja impresivna dela
s skromno skrbjo pred našimi očmi.

Neizmerno sem ga občudovala, si želela biti
vsaj pol tako dobra kot on. A raje, kot da bi
tvegala svoj skromni zagon, sem preučila njegovega.
Ni ga motilo, niti vedel ni, da sem stala
in strmela s tako vnemo, ali pa morda
sploh ne tako: ko sem zaključevala, me je odlikoval
z majhnim darilcem, s paleto toplih odtenkov
in nejasnih oblik: sliko teksaške pokrajine
v blagi svetlobi, kot puščave v sanjah.

Mnogo let sem negovala to sladko darilce,
a potem je s časom nekje izginilo,
kot ostala krama moje mladosti.
Čeprav ljubljene, so nekatere stvari morale izginiti,
nekje vmes – med utiranjem poti lastni slavi.

AN INCIDENT AT AN EVENT IN GORICHKO

(For Tomaž Kržišnik)

Sketchbook in hand you wandered
unassuming, so to speak,
into this antediluvian milieu.
No city folk, these. Norman Rockwell
rural. A wholesome lot, friendly, open.
Our host, the Master of Ceremonies,
unknown to you, a chummy, chattering
caricature, hangs over your shoulder,
his tipsy geniality yearning
to embrace the universe.

You grin, bearing up in stoic tolerance.
Your lady, shying fraternal hugs,
hunches sideways, bumps you.
Spilled wine causes annoyance
but still you smile. Then he tweaks
your mustache. As ire explodes
MC springs back wringing hands,
alarmed that his welcome
causes offense. His feet eager to flee
meet your floor-snuggled dachshund.

Scar, scared witless, scurries shrieking
under a creaking bench.
The program proceeds: speeches ensue,
plaques are awarded, much applause.
MC apologizes publicly
for his unthinking provocation.
Chagrined, you stand up, black cap
clasped protectively. Your speech sketches
the happening to the cheering assemblage
while the MC crimsons.

INCIDENT NA DOGODKU NA GORIČKEM

(za Tomaža Kržišnika)

S skicirko v roki si zašel,
nedolžen, tako rekoč,
v to predpotopno okolje.
Prav nič mestni ljudje, tile. Norman Rockwellsko
podeželski. Dobrodušna družba, prijateljska, odprta.

Naš gostitelj, Predstojnik Slovesnosti,
tebi nepoznan, družabna blebetajoča
karikatura, se ti sklanja čez ramo,
s svojo vinjeno priljudnostjo, hrepeneč,
da objame svet.

Ti se režiš, v drži stoične tolerance.
Tvoja dama, v izogib bratskim objemom
sključena v stran zadene vate.
Prelito vino povzroči val jeze
a smehljaš se še naprej. Nato on uščipne
v tvoje brke. Ko srd eksplodira
Predstojnik odskoči, vijoč roke,
presenečen, da njegova dobrodošlica
žali. Njegove pobega željne noge
zadanejo prihuljenega jazbečarja.

Skar, panično cvileč zdirja
pod škripavo klop.
Program se nadaljuje: sledijo govori,
delitev plaket, aplavz.
Predstojnik se javno opraviči
za nenamerno provokacijo.
Vznejevoljen vstaneš, držeč
črno kapo. Tvoj govor skicira
dogodek odobravajoči družbi,
medtem ko Predstojnik rdi.

OPPOSITE WORLDS

My friend lives upside down from me
on Earth’s far side where mangoes grow
and parrots slide through jungle trees.
While I seek shelter from the snow
the sun gifts her its toasting glow.

Since land and ocean isle us
roads each to each escape our view.
When muses bid us, voice our poems,
we search wide space as soul pals do
for ways to float our verses through.

And strolling by a fish-filled stream
to summon lines and rhymes to share
or scanning paths from mountain peaks,
I hope our soles might meet somewhere
on counter points, up here, down there.

NASPROTNA SVETA

Moja prijateljica živi postavljena na glavo,
na drugi strani zemlje, kjer mangi rastejo
in papige letajo nad drevesi v džungli.
Medtem ko iščem pred snegom bran
njej sonce daruje svoj vroči žar.

Ker naju razmejujeta zemlja in ocean,
druga k drugi ne vidiva ceste.
Ko naju muze vabijo, da pesmi najine ubesediva
preizkujeva širjave kot sorodni duši,
da za svoje verze najdeva poti.

Ko se sprehajam ob potoku polnem rib,
da zberem verze, rime ki si jih deliva,
ali ogledujem poti z vrhov gora,
upam, da se nekoč s podplati dotakneva,
na stičišču nasprotij, tu gori, tam doli.

MODERN MUSIC

The cool cloak of evening air
is as cleansing as the arrangements
inside the hall are crass, though the ancient
wooden archway diminishes
the dissonance. Alone on concrete steps,
I wait for the concert to end.

Sorry Mr. Music Makers,
your drum and cymbal virtuosity
sounds like hammers clashing on metal,
tin panels clinking together, brass tubs
banging, pot covers clanging,
barrels crashing over rocks; whams, thuds
and rumbles: all that racket you’re brewing
in there is not my cup of tonal tea.

An interlude. Church bells chime a recap
of »Three Blind Mice.«
Beyond the muffling door the listeners
encourage an encore.

MODERNA GLASBA

Hladno ogrinjalo večernega zraka
je enako očiščujoče, kot so priredbe
v dvorani robate; čeprav starinski
leseni oboki umirjajo
neskladnost. Sama na betonskih stopnicah
čakam na konec koncerta.

Oprostite, Gospodje Glasbeniki,
vaša virtuoznost na bobnih in činelah
zveni kot udarci kladiva ob kovino,
rožljanje kositrne pločevine,
bobnanje po medeninastih škafih, žvenket
pokrovk, treskanje sodov ob skale,
gromenje, donenje in bobnennje:
ves ta hrušč, ki ga varite
tam notri ni po mojem glasbenem okusu.

Pavza. Cerkveni zvonovi pritrkavajo
odzven otroškega napeva.
Za vrati, ki dušijo zvok, poslušalci
zahtevajo dodatek.

LAST RESPECTS

Church bells chime farewell to one
of my abundant, antiquated acquaintances:
to many a respected teacher, to me a mere
chit-chat on the street. To the tolling of the bells
I count numerous heads among the grievers
as white as the snow around us. Ten years
will terminate a third, perhaps; in twenty,
half will bow to the final knell. Odds has me
in the first group.

The wind is cold. Hymns rasped by an all-widow
choir enliven the priest’s droned litany.
Defunct microphone deletes every few words.
Youngsters giggle. A flash of recall projects
my family, young in the land of jingle bells
(remote, oh, so remote). Sisters and I sprawled
on tattered sofa, mother in her armchair.
We writhed in mirth; lunch smoldered in the oven.
Amusement innocent of catastrophe

or war mocks death easily. Offbeat jokes
of our own demise produced delighted
hee-haws. Mom wanted her ashes tossed
to the wind from hills behind El Paso.
Each bit, she said, would be an angel going home.
Our laughter tinkled like bells in the wind.
Now, to fend off brewing chortles,
I count the years between birth and death
on nearby gravestones, and feel life fleeting.

POSLEDNJE SLOVO

Cerkveni zvonovi pritrkavajo v slovo enemu
mojih premnogih, starih znancev;
za mnoge spoštovan učitelj, zame le
klepet na ulici. Ob zvonjenju zvonov
preštevam premnoge glave med užaloščenimi,
bele, kot sneg okrog nas. Nemara bo naslednja
dekada končala tretjino, naslednji dve upognili
polovico do končnega priklona. Verjetnost me uvršča
v prvo skupino.

Veter je hladen. Hvalnice, ki jih hrešči zbor ovdovelih,
poživijo duhovnikovo monotono litanijo.
Pokvarjeni mikrofon briše vsakih nekaj besed.
Mladina se hihita. Preblisk spominov prikaže
mojo družino, mladost v “jingle-bells” deželi,
(davno, oh, kako davno). Sestre in jaz, zleknjene
na zdelanem kavču, mati v svojem naslanjaču.
Naš krčeviti smeh; kosilo kadeč se iz pečice.
Veselje, ki ne pozna katastrofe

ali vojne, se zlahka posmehuje smrti. Neobičajne šale
na račun našega lastnega odhoda izzovejo živahen
krohot. Mati je želela svoj pepel raztresen
v vetru s hribov nad El Pasom.
Vsak drobec, je rekla, bo kot angel, ki gre domov.
Naš smeh je odzvanjal kot zvončki v vetru.
Sedaj, da zadušim napad krohota,
štejem leta med rojstvom in smrtjo
na bližnjih nagrobnih kamnih, in čutim minevanje življenja.

SPRING MORNING

A tractor tugs its loud whirl
along sleepy streets.
Peeking through clouds
April’s sun sends silver light
into the room as I twirl my dervish dance
in early morning ritual.

The window frames apricot flowers
that are losing their white
to a pinkish hue, shedding petals
on bright daffodils swaying below
and decking brown, barren earth
with soft pastel.

I’m reluctant to nudge the morning
into motion, for minutes lurk
like greedy termites
waiting to gobble up the day.

POMLADNO JUTRO

Traktor vleče svoje glasno brnenje
po zaspanih cestah.
Kukajoč skozi oblake
aprilsko sonce pošilja srebrno svetlobo
v sobo, kjer se vrtim v derviševem plesu
svojega jutranjega rituala.

Okno uokvirja breskove cvetove,
ki izgubljajo belino
v rožnatih odtenkih, širijo cvetne liste
na žareče narcise, ki nihajo spodaj
in pokrivajo rjavo, pusto zemljo
z mehkim pastelom.

Obotavljam se dregniti jutro
v gibanje, kajti minute se skrivajo
kot požrešni termiti,
da poglodajo dan.

GETAWAY

If only I could find an obscure hole --
not the pit where eulogies are offered
and everyone turns away forever --
no, just a simple retreat, a human-
sized mole’s nest, oxygen-filled passages
to wend my way along my chosen path,
meeting only an occasional worm.
No philosophy, and no demanding.

A place to circumvent rocks and roughs
at my own pace, without panic or undue
stress. Where, if I plod, no one complains.
Where no pushing, shoving or clamoring
for my attention exists. Where caverns
among roots would be the only detours,
house foundations the only deceptions
to confound my modest meandering.

And the only time I would surface
is when I tire of my own company.

POBEG

Ko bi le našla kje kakšno zakotno luknjo.
Ne jame, kjer nudijo hvalnice
in se vsi za vekomaj obrnejo stran.
Ne, samo zatočišče, krtovino človeške velikosti,
potke, napolnjene s kisikom
za moje poti izbrano smer,
kjer bi srečala le kakšega črva.
Nič filozofije, nič zahtev.

Prostor za preslepitev preprek in neprijetnosti
z mojim tempom, brez panike ali odvečnega
stresa.
Kjer se nihče ne pritožuje, če garam,
kjer ni suvanja, potiskanja in trušča
za mojo pozornost. Kjer bi bile luknje
med koreninami edini obvozi,
temelji hiš edine zmote,
ki bi zbegale mojo željo po blodenju.

Le takrat bi se vrnila na površje,
ko bi se naveličala svoje lastne družbe.

YOUNG LADY

Listen! Youth was magic.
Every temptation excitement:
the Broadway lights, the nightclubs,
the clothes, the men.

Charming the men was rapture,
long affairs avoided,
commitment rejected.

Daydreams fixed on nights,
new frock, red lips,
oh, you’d strut your stuff!
And the men you met:
philanderers all.
You spurned curiosity;
no concern of yours
whether they were committed
or would it last forever.

So many jazzy dates awaited
-- and so much you would not share.

You gave no thought to other
dimensions: depleted wives,
children begging: »Where’s Daddy?«
or if love played a part.

As you watch the young lady
sally through the male quarters,
what makes you think youth
is different now?

MLADENKA

Poslušaj! Mladost je bila čudovita.
Vsaka draž razburjenje,
Broadwayske luči, nočni klubi,
obleke, moški.

Očarati moške je bila ekstaza,
izogibanje dolgim zvezam,
zavračanje zavez.
Sanjarije podnevi osredotočene na noči,
novo krilo, rdeče ustnice,
Oh, ošabno razkazovanje!
In moški, ki si jih spoznala:
sami povzpetniki.
Izzvala si radovednost.
Ni bila tvoja stvar, če so vezani
ali če bo trajalo večno.

V pričakovanju vseh teh jazzovskih zmenkov,
toliko tistih zamolčanih.

Nobena misel ni bila posvečena
drugim dimenzijam: poražene žene,
vprašujoči otroci: »Kje je očka?«
ali če je sploh ljubezen.

Ko gledaš to mladenko,
vihrati skozi moške sobane,
zakaj imaš občutek, da je
danes mladost kaj drugačna?

Prevedla: Sandra Vida

BEOGRAJSKA BALADA

Šlo dete je po ulici,
mama ga je po vodo poslala,
a za njim je sled edina
mala copata ostala.

Spotoma so ga srečale patrole,
nekdo se je nečemu smejal,
bile so bele kupole
in sneg je beli vel.

Potem je vse potemnelo,
večer se je zimski spuščal…
Dete se ni vrnilo…
tiho je z vodnjaka šuštelo…

Mati si je pulila lase,
da ga je po vodo poslala,
a ob vodnjaku samo je
mala copata ostala.

O BELEM KONJU, KI JE BIL NA VOJNI

Imel je komandant potem novega belega konja,
vsi smo ga občudovali in hoteli jahati na njem,
in si zamišljali dan, ko bomo ranjeni sedli nanj
in mu milovali lakotnice in gladili dlako sijočo,
in bomo na njem zrasli
in šepetali mu: beli konj, tako si lep in močan…
Imel je komandant novega belega konja…

Šel je konj in šel je konj in nosil komandanta,
ne pozabite, da je vladal strah, in lahkota in vojna,
in komandant je stopil k fantu, ki ni imel več nog,
in komandant je stopil k deklici, katere rana je krvavela.

Oslabel je komandant, oslabeli so borci in oslabel je konj,
deklica je umrla nekoč na konju neslišno
na dan, ko se je zvrnilo oko neba,
in so se vsi opotekali po stezi, ki je spolzka in kamnita
in je spominjala na lakoto,
in stopali k drevesu in ga prosili za malo kruha.

In zaklal je kuhar belega lepega konja
in nekateri so ga komaj jedli, ker je bil lep beli konj,
in nekateri, da je bil bolj otrok kako živina –
a jedla ga je lakota,
ona tudi lepoto gloda.
In ni samo en človek ostal živ
in lepi beli konj je prešel tako v sijaj nekogaršnjega živega očesa.

KOŠAVA

Košava ima tisoč bičev,
in z vsakim po drevju zmrzlem šviga.
Košava z bridko sabljo seka
in veje pokajo, z vejicami žvenkeče.
Košava ima tisoče ust,
iz vsake se vsipa veter pust.
Košava ima tisoče koles,
na njih skače od strehe do strehe.
Košava ima sto tisoče konjev
in hiti po lesenem mostu
vse listje obere njegovo krdelo,
in se ne ve, kdaj jim je dosti.

LJUBOSUMJE

Dva goloba na okno sedata,
hladno jima je na mokrem drevju,
iz roke sta pokljuvala hrano
in potem sta šla na omaro.
Z omare sta v kljunček mali
ključ vzela in ga Sergeju dala.
Zdaj se Mila nanju zelo jezi,
in kar naprej sedi in samo molči:
Zakaj niso ključek meni dali?
Golobi so zleteli hitro,
prinesli ji prvi list zeleni,
pa se potem Sergej jezi,
in jih sprašuje: Kje je listič zame?
Zdaj se več nihče ne jezi:
pa poglejmo, kaj se v omari skriva.

SREČA

Nekoč ne bova imela več časa
potovati po svetu, dva potnika, sreče žejna.
Slapovi bele pene bodo zaklokotali tiše
in stopila bova nasproti gosti temi
in noč sodna bo prišla za nas, ki nismo krivi,
za nas, ki smo si bolj sodili sami,
ker smo ljubezen hoteli, hoteli mnogo več,
kakor so nam prinesli naši dnevi.

V praproti nemira se je sreča naša skrila,
snegovi so jo potem pokrili gosti, in polegli,
midva pa sva šla po potki, ki do razpotja vodi
po dolini spolzki in po strmem grbili sanje in hrbte
in jih vzravnavali takoj z žalostjo od bola čisto,
verujoč, da se ta sreča mora roditi.

Smehljali so nam se eni, karali so nas drugi,
mi pa smo trmasto svitanje iskali v tej temi,
in videli smo oči, ki nas gledajo blago,
in posmeh, ki nas bije skozi konce ledenega dežja,
in nismo bili sami

in nismo bili sami,
ker je tistih, ki ljubijo, vedno veliko več.

PRVI CVET

Nek cvet je na veji in čaka,
kdaj bo nehal padati sneg.
Nek cvet skrit in mali kot drobtina,
ki bo nekoč češnjica prva.
A sneg po njem pada in pada,
in sneg kar naprej veje in veje,
in sliši, kaj pravi tisti cvet mali.
Cvetek se tiho v sebi smeje,
prvo ga sonce sramežljivo greje.
Pomlad čaka, s snegom pokrit.

KLJUČAVNICA KAKOR IZ ZLATA

Neki ključavnici je presedlo,
da jo stalno odpirajo,
da jo stalno zapirajo,
da šklocajo,
da žvenketajo,
niti v mraku ne nehajo.
Ključavnica kakor iz zlata
se je sebi zasmilila,
da jo cukajo,
dajo majejo,
da zanjo otroci grabijo,
in jo obračajo,
pa jo suvajo,
kdo bo prvi šel skozi vata.
Pritožila se je na glas ključavnica:
– Kar naprej enaka, enaka vrata!
Presedla bi, če bi bila zlata!
Takšno življenje ne želim niti sužnju.
Ko pa je padel črni mrak sam,
zgubila so se vrata v temi.
Ključavnica je v mraku zasijala
in rekla so vrata:
– Resnično ti hvala,
če bi odšla, bi ostala sama,
kako bi le v sobo stopila Ana!

OBLEKA

Nihče ne vidi na njej tvojih rok,
ko grem po ulici.

Nihče ne vidi na njej tvojih prstov,
ko se vrnem domov.

Mali gumb je spet prišit
in zapete so vse sanje visoko do vratu.

Jaz to obleko nežno slačim,
jaz to obleko pazljivo oblačim.

Ona za mene moč magije ima,
rada bi, da tvoje roke na njej

lahko pokažem vsem.

NEVABLJENI GOST

Zakaj si prišel,
če pa te nisem vabila.
Nikoli ne kličem ljubezni,
ona pride k meni sama.
Nepovabljeni gost prinese
včasih več radosti.
Zakaj si prišel,
če pa te nisem vabila.
A tudi ko te ne vabim,
nate čakam.
Vstopi, meni so vedno
sanje dragi gosti.
Ženska je vedno koga
željna, tudi če je sama.
In ženska vedno sanja.
Vstopi; porečejo – norica!
A nekateri bodo rekli,
da smo starinski otroci,
ki naključnemu popotniku
prinesejo soli in kruha…
A vse je novo v meni…
v teh dnevih sanj
ničesar nimam
razen želje, da je življenje
dolina toplote človeške,
pot njihova razpletena,
po kateri prihajaš ti,
nevabljeni gost.

TOVARIŠ TITO, PRISEGAMO NATE

Minila so leta, polna muke,
za svobodo smo umirali nemo,
ali pa s pesmijo namesto stoka:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.

Veselje širi se na vse strani,
zdaj svobodno po deželi hodimo,
toda še pomnimo velike dni:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.

Praznik stopa na ulice naše,
da v oblake poletimo smelo,
naše pesmi naj hudobe se boje:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.

Prevod: Marjan Pungartnik

Avtobus proti Ljubljani je vozil vse prepočasi. Kazalci ure na prednjem delu avtobusa so se v nasprotju s kolesi avtobusa premikali vse prehitro. Nobene usklajenosti ni bilo med željo, da bi čim prej prispeli v glavno mesto in tem, da bi se čas počasneje premikal.

Daj no, daj, pritisni malo bolj na gas, sem preganjala voznika avtobusa. Ne smem zamuditi tega vlaka!

»Lahko prespiš pri meni,« je Cveta gostoljubno ponudila nočitev v njenem domu. »Moža ni doma, bova lepo sami.«

»Hvala, bom premislila, a najraje bi še nocoj zaspala v svoji postelji,« sem odgovorila sosedi na drugi strani avtobusa.

Saj bi bilo udobno, ampak Cveto poznam komaj en dan. In ne morem kar tako kot kakšna vsiljivka prespati pri njej. No, kakšno kavico bi že lahko spili skupaj, ampak, da bi kar prespala pri komaj poznani ženski v tujem stanovanju. Ne, to ni v skladu z mojim načinom življenja. Bo že kako!

»No, kako je, a še kar vztrajaš, da boš ujela vlak za Maribor?« je zanimalo Majdo.
»Še. Jutri grem namreč na prijateljičin rojstni dan in to, da bi prespala pri Cveti, bi porušilo moj načrt, saj ne vem, če bi potem prišla pravočasno domov.«

Moj pogled je nestrpno sledil kazalcu ure. Zdaj je bilo že povsem jasno, da vlaka ne bom ujela. Utrnila se mi je odrešilna misel.Darja je omenila, da sta med nami dve ženski iz okolice Celja in bi me lahko vzeli s seboj do Celja. Na mobiju sem odtipkala Darjino številko, bila je namreč v drugem avtobusu.

»Hej, Darja, a vprašaš kolegici, če me vzameta s seboj do Celja. Morda pa bom tam ujela vlak, ki mi je pravkar pobegnil.«

Po kratki tišini na drugi strani zveze je Darja potrdila, da se lahko z njima peljem do Celja. V Tivoliju smo izstopili iz avtobusov. Naš je kasnil za prvim nekaj minut, tako sta me Celjanki že čakali. Vstopila sem v avto in voznica je odpeljala.

Kakšna sreča, ujela bom vlak v Celju! Saj bo avto po avtocesti menda hitrejši, ker ne bo postankov.

Vožnja je bila prijetna, le nekam čudna se mi je zdela skoraj prazna cesta, po kateri smo drveli. Voznica je spretno vijugala po ovinkih, ki so mi kmalu postali znani.

Joj, saj vozi po stari cesti! A bom ujela zamujeni vlak?In kaj, če ga ne bom?Noč je in temperatura se je spustila dokaj nizko.

Negotovost v meni se je prepletala z upanjem , da bom prispela pravočasno na železniško postajo v Celju. Še nekaj ovinkov in pred nami je bila tabla Celje. Zadrževala sem dih, da bi ustavila čas in vlak, ki morda drvi proti Celju.

Voznica je zaustavila avto pred železniško postajo. Zahvalila sem se za vožnjo, porinila težka postajna vrata in vstopila v avlo postaje.

»Zapiramo postajo!« me je izpod čela opomnil možak v uniformi, ko sem se podala proti prodajnemu okencu.
»Kje pa lahko kupim vozovnico?« sem se pozanimala.
»Na vlaku.«
»Kdaj pa odpelje prvi vlak za Maribor?« sem vprašala.
»Ob polnoči!« je bil kratek z odgovorom.
»Ob polnoči?« sem ponovila vidno zgrožena. »A ne pride potniški pred dvaindvajseto uro?« sem še vedno verjela v čudež.
»Ne, gospa, žal je tisti vlak odpeljal pred desetimi minutami.
Osuplo sem pogledala na veliko postajno uro, ki je nesramno kazala točni čas. Skoraj bi se sesedla na kamniti pod ob spoznanju, da je pred mano skoraj dve uri čakanja na postaji v vedno hladnejši noči.
»Kje pa lahko počakam na vlak, če zaklepate avlo?« sem z upanjem, da v čakalnici, proseče vprašala uslužbenca železnice.
»Zunaj na peronu, gospa,« je jasno in glasno z neizprosnim glasom odgovoril in dalje zapiral okna in zaklepal razna vrata na peronu.
Kislo sem ga pogledala, v upanju, da se me bo usmilil in dovolil, da počakam na vlak nekje v notranjosti postaje, kjer je vsaj malo topleje kot na odprtem peronu. Nič od tega se ni uresničilo, lepo po njegovih delovnih predpisih je hodil dalje po postaji in skrbno zaklenil in zaprl vse, kar je bilo potrebno zapreti. Znašla sem se na peronu.

Kako sem se uštela! Zdaj bom prepuščena na milost in nemilost nepovabljenim nočnim gostom perona, ki me bodo lahko po mili volji nadlegovali, saj nikogar ne bo v bližini. Le zakaj nisem ostala pri Cveti v Ljubljani! Bila bi na toplem, kak čaj bi spili in poklepetali pred spanjem.

In že se je moja misel pričela uresničevati. Proti meni je prihajal dolgolas mlajši moški temnih las z brki.

Joj, saj to je kak džanki! Samo to mi je še manjkalo. Kako se ga bom ubranila?

Preiskujoče me je gledal: »Imate kaj drobiža?«
»Ne, nimam,« sem izdavila in sedla na klop, nanjo položila nahrbtnik in ga trdno držala v rokah. Prisedel je.

Grozno, zdaj sem pa pečena! Nikamor ne morem pobegniti. Uslužbenec je že izginil.

Iz nahrbtnika sem potegnila mandarino in mu jo ponudila: »Boste?«
»Prosim,« je stegnil roko proti meni.
Tudi sama sem olupila mandarino in jo pričela jesti. Potem sem mu dala še eno in še in še. Tako sva jedla sladke mandarine in se od časa do časa spogledala.

Menda mi ja ne bo nič napravil, če sem dobra z njim. Ne, nič ne bo narobe.

Iz nahrbtnika sem vzela sendvič in mu ga pomolila:»Boste sendvič?«
»Ja, prosim, če ga ne boste vi.«
»Kar vzemite, saj imam še dva,« sem bila prijazna z njim.
Vzel je sendvič, slastni sendvič z namazom iz zeliščne skute, obložen s salamo in sirom, zavit v alufolijo in zagrizel vanj. Tudi jaz sem odvila sendvič, bila sem lačna. Tako sva glodala vsak svoj sendvič na klopi na peronu železniške postaje Celje.Pobrskala sem po nahrbtniku in iz njega potegnila še zadnji sendvič ter ga pomolila ob meni sedečemu moškemu.
»Hvala, ga bom vzel za domov. Mogoče bom še lačen,« se je zahvalil in ponujeni sendvič spravil v žep vetrovke.

Krasno, naj ga kar vzame in čimprej gre domov.

Pa ni šel.Še je sedel tam in me gledal s svojimi velikimi črnimi očmi.Bolje sem ga pogledala. Dolgi rahlo kodrasti lasje so obkrožali njegov simpatični obraz.

Obrazi morilcev so tudi simpatični, nedolžnega izgleda in jim nihče ne bi mogel prisoditi tako groznih dejanj.

Na sebi je imel ponošeno tanko vetrovko, ki ga ni mogla greti nič bolj kot moje vrhnje oblačilo.

Br, kako je mraz. Vsako minuto je bolj hladno, kazalec na veliki okrogli uri pa se tako po polževo premika. Menda pa mi ja ne bo kaj napravil ta klošar, ki sem ga pravkar nahranila. Ponudila mu bom še mandarine in bonbone. Malo čokolade je še menda tudi v nahrbtniku. Udomačila ga bom.

Sprejel je ponujene mandarine, ki sva jih lupila in olupke odnašala v koš za smeti. Jaz na desno stran, on na levo, kot da bi si po ne napisnem pravilu razdelila teren na peronu. Moj strah, da me bo napadel je počasi kopnel. Pa saj bi znala kričati, da bi se slišalo preko perona na cesto na drugi strani zgradbe. Njegove črne oči so me preiskujoče gledale, ko me je vprašal:
»Kaj delate?«
»Nisem več v službi. Prej pa sem bila prosvetarka.«
»Slabe izkušnje imam z učitelji. Nepravični so. Niso me marali.«
»Vsi pa menda niso slabi,« sem barantala z njim, da bi malo dvignila ugled svojega stanovskega reda.
»Drži. Rednega šolanja nisem zaključil, sem nadaljeval na ljudski univerzi. Z ravnateljem sva se dobro razumela, še zdaj kakšno rečeva, če se srečava,« je hitel pripovedovati.Njegovega ravnatelja sem poznala tudi sama kot dobrega pedagoga in prijaznega gospoda. Zdaj sem se počutila bolj varno ob misli, da poznava isto osebo.
»Kaj pa počnete?« sem vprašala.
»Nič,« je bil kratek odgovor.
»Nič? Kar tako NIČ?«
»Ja, nič.Zdaj sem pa pocestnik,« se je poimenoval. Nisem klošar, ker je zame ta beseda žaljiva. Sicer nisem pocestnik v istem pomenu kot pocestnica, a mi je ta izraz bolj všeč kot klošar. Klošarji so pijančki, jaz pa ne pijem. To, da sem epi, je v redu, ne gre skupaj tablete in alkohol.Veliko epijev pa pije. Nisem bil vedno epileptik. Po nedokončani šoli sem delal v skladišču, kjer sem nekoč padel in z glavo udaril ob nek železni predmet. Več dni sem bil v nezavesti, izgubil sem veliko krvi. Po tistem pa nisem bil več ta pravi. Vrstili so se napadi, kar tako iz čistega mira. Kar streslo me je in sem padel po tleh s peno na ustih. Ljudje so se me bali, so mislili, da umiram, jaz pa sem imel samo napad. Nisem delovno sposoben.Po tistem nisem več mogel delati.«

Njegova zgodba me je pretresla. Nisem več čutila strahu pred njim, zgolj pomilovanje nad njegovo usodo. Potem je nadaljeval s pripovedjo:

»Odkar mi je umrla babica, pri kateri sem zadnja leta stanoval, me preganjajo iz na pol podrte hiše, kjer imam sobico. Nič kaj toplo ni v njej, saj nimam kurjave. Streha nad glavo pa je le, čeprav tudi skoznjo pronica dež. K staršem ne morem, me očim ne mara, pravi, da sem nadloga. Tudi pri bratu, ki ima lepo hišo in ugledno ženo, ne morem stanovati. Le njuna otroka me imata rada in sta vesela, če kdaj zaidem k njim. Z njima igram razne igrice, še najraje Človek ne jezi se.Ker sta še majhna, dovolim, da me premagata. In se ne jezim.Tam imajo police polne knjig, a jih nihče ne bere. Sam pa sem skoraj vse te knjige že prebral.«

Saj ni tako neroden ta človek. Veliko knjig je prebral. Pametno se pogovarja. Ni nasilen. Res ga je škoda. Pa nikogar nima, ki bi mu ponudil kakšno pomoč.

»Zakaj pa se ne šolate, ko imate časa na pretek?« sem končno vprašala, da bi presekala tišino.Nič ni bolj groznega od tišine, če te je strah.

Takrat se priplazijo grozne misli. Vidim ga, kako plane name, mi iztrga torbico pripeto okoli pasu, v njej pa so bančna kartica, denar in osebni dokumenti, očala, mobilni telefon. Ali pa me potisne s klopi, da padem po tleh in pobere moj nahrbtnik ter z njim zbeži v noč. Ali pa me napade, ko grem skozi podhod na drugi peron, kjer se bo ob polnoči ustavil moj vlak, mene pa ne bo na njem. Grozno, ta podhod. Nihče me ne bo slišal, če bom kričala in klicala na pomoč. Šele zjutraj me bodo našli vso okrvavljeno prvi jutranji delavci, morda še celo živo s prelepljenimi usti.

Moje grde misli je prekinil z besedami:
»Zakaj? Ne vem, zakaj bi se. Saj grem kdaj tudi na kak koncert. A pridete koncem septembra v Celje? Tu bo nastopila znana ameriška jazz skupina. Pridite poslušat!«
»Ne, zagotovo ne. Jazz ni moja priljubljena glasba. In tudi v Celje me ne bo več tako kmalu. To danes ni bilo planirano, da bom tako zmrzovala tu na peronu in čakala na poslednji nočni vlak. Pa bi lahko prespala v Ljubljani.«
»Saj imate kar čez cesto hotel,« je gostoljubno ponudil rešitev.
»Ah, ne. Bom že počakala na polnočni vlak,« sem bila odločna. »Kaj pa je sicer novega v Celju?«
Zdaj sem se z njim pogovarjala kot s starim znancem, s katerim se že dolgo nisva srečala.
»Pravzaprav nič kaj posebnega. A poznate cerkev Sv.Jožefa? Pa Frančiškansko na bregu? Tja se večkrat zatečem. Prijazni so v obeh cerkvah. V Sv.Jožefu imajo veliko prireditev, seminarjev. Tudi obnovili so jo.«
»Poznam obe cerkvi«, sem se približala njegovemu pogovoru. Celo na seminarju sem že bila tam in res je v tistem okolju sama pozitivna energija. Človeka kar pomiri.

Mraz se mi je zažiral v kosti. Nisem več mogla sedeti na klopi. Vstala sem in se pričela sprehajati po peronu. Tudi on je vstal in napravil nekaj korakov po peronu v drugo smer kot jaz. Nenadoma se je obrnil proti meni.
»Grem. Pa lahko noč,« je še rekel in se namenil v desno mimo postajne stavbe proti cesti.Pogledala sem na postajno uro. Petnajst minut do polnoči. Gledala sem za njim. Niti enkrat se ni obrnil nazaj. Njegovi koraki so bili težki, drsajoči.

Stekla sem po stopnicah v podhod in že sem bila na drugem peronu, kjer je ura kazala pol minute manj kot petnajst minut do polnoči.

Zgodba je prejela prvo nagrado za prozo na natečaju Mladike za leto 2007

Kako je, če udari atomska bomba.
Rjavko se prerodi.
Brezhibna organizacija in
pomoč ranjenim.
Izkažeta se tudi Mravica in Tipalko.

Udarilo je nenadoma, v trenutku in bilo je huje kot najhujši potres. Bilo je tako, kot bi se zemlja odprla in z velikanskim truščem potegnila vase vse, kar obstoja. Bilo je, kot bi atomska bomba udarila v sredino njihovega mravljišča.

Vse se je podiralo, vse se je pogrezalo samo vase. Mravljišče, zgrajeno z velikim trudom in večletno skrbjo, je bilo v trenutku ena sama ruševina. Vseh sedem nadstropij se je sesulo, podrlo in se pogreznilo. Na stotine lepo speljanih hodnikov, ki so še pred nekaj trenutki izgledali kot mojstrovina labirintov, ni bilo več. Ni bilo več centralnega dvorišča, porodnišnice, ne šole, ni bilo kavarne Oddih in ne palače kraljice Bibe. Strehe vrtca, mesarije in trgovine so se povesile, le nekaj najbolj trdnih stebrov jih je še držalo pokonci.

Skratka, katastrofa brez primere!

Rjavka je v hipu minil glavobol. Skočil je pokonci in potegnil pod posteljo Mravico, ki mu je bila najbližja. Strop nad njimi se je podiral, videl je še očka Čeljustnika, ki je reševal mamo izpod trdnega trama – močne travne bilke, ki je služila za oporo njihovega stanovanja. Videl je, kako se je drugi steber zrušil in pod seboj pokopal tudi njegovega ljubega očka. Dim in prah, ki se je razširil povsod, mu je onemogočil nadaljnje spremljanje dogajanja. Obenem se mu je zameglilo pred očmi in za kratek čas je (spet) izgubil zavest.

Ko se je zavedel, je čutil, kako ga Mravica vleče za rokav.

»Rjavko, zbudi se. Menda pa zdaj ja ne boš spal. Naše mravljišče je zadela huda nesreča. Treba bo pomagati!«

Te besede so ga dokončno predramile. Skočil je pokonci in se ozrl naokrog.

Dim in prah sta se polegla in pred njegovimi očmi se je razgrnil grozovit prizor.

Več kot polovica mravljišča je bila razdejana. Povsod je videl ruševine opustošenih domov, med njimi so ležala trupelca mravelj. Ogromno ranjencev je vpilo in klicalo na pomoč, zmešnjava je bila popolna.

Rjavko je v trenutku dojel situacijo. Medtem, ko je potegnil Mravico v zaklon, je v delčku sekunde videl nekaj velikega, kar je prodiralo v njihovo mravljišče. Bilo je kosmato in okroglo, na spodnji strani se je lesketala sijoča kovina.

Podkva! Konjsko kopito! Ogromna zunanja žival, ki ji pravijo konj, je zašla korak s poti in stopila na njihova domovanja!

»Mravica – očka, mamica! Takoj ju morava rešiti,« je zaklical in potegnil sestro za sabo. Prebila sta se v drug prostor in zagledala starša, ki sta nezavestna ležala pod tramovi travnih bilk.

»Pomagaj mi. Dvignila bova tramova in ju zakotalila vstran.«

Napela sta vse sile, a tram se je komaj premaknil. Rjavko se je obupano ozrl naokoli. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi mu lahko pomagal.

»Ne bo šlo, potrebovala bova pomoč. Ostani tu, jaz grem pogledat, če je kje kdo, ki bi nama lahko pomagal.«

Kmalu se je vrnil, pripeljal je prijatelja iz sosednjega bloka. Tipalko so ga imenovali, kajti venomer je živahno tipal in utripal s svojimi tipalkami naokrog in bil je neznansko radoveden.

Mravica je kljub situaciji, v kakršni so se nahajali, živo zardela. Njene tipalke so zažarele, vzvalovile in nekajkrat na hitro utripnile. Tudi Tipalko se je čudno vznemiril.

A zdaj ni bilo časa za kakršnokoli izkazovanje naklonjenosti, treba je bilo hitro ukrepati. S skupnimi močmi so dvignili oba trama in osvobodili očka in mamo Čeljustnikovo. Prenesli so ju na prosto in ju položili na trato. Mravica je prevzela skrb zanju, klicala ju je in jima hladila vršičke tipalk na glavi z mokro cunjo, ki jo je pred kratkim uporabljala za ublažitev Rjavkovega glavobola.

Rjavko se je ozrl naokoli.

Razmere so bile kritične. V mravljišču je vladala zmeda. Tisti, ki so preživeli katastrofo, so begali brez glave naokoli.

»Nekaj bo treba storiti,« je pomislil. »Le kje je poveljnik Srboritež s svojo vojsko, z brigadirjem Suljomravom in pribočnikom Iglo? Kje je župan Trebušnjak, kje kraljica Biba? Kaj ni nikogar, ki bi prevzel poveljevanje in v tej kritični situaciji vzpostavil nekaj reda?«

Stekel je do kasarne v zgornjem delu mravljišča. Naletel je na samo razdejanje. Okrog in okrog so ležali mrtvi vojaki, ranjenci so vzdihovali in prosili za vodo. Zdrvel je do mestne hiše, a niti tam ni našel nikogar, ki bi bil sposoben za karkoli. Tudi kraljevski prostori so bili porušeni, nikjer ni bilo nobene straže.

Rjavko je bil pretresen. Česa podobnega še svoj živi dan ni doživel. Čutil je, da se ga loteva panika. Skorajda bi doživel živčni zlom.

»Ne, ne smem izgubiti živce. Zdaj je najbolj pomembna pomoč ranjencem. Brez organizacije pa ne bo moč nič storiti. Zato se moramo organizirati.«

Ni mu preostalo drugega, kot da komando prevzame v svoje roke. Bil je edini mravljinec med vsemi, ki je ohranil koliko toliko trezno glavo.

»Tipalko, hitro na spodnji del, ob vrtec in šolo. Zberi vse može, ki so sposobni hoditi in pomagati ter jih pripelji na centralno dvorišče. Jaz pojdem na zgornji del in storim enako. Dobimo se čez petnajst mravljih minut.«

Rjavko je v trenutku pokazal svojo avtoriteto. Tipalko je brez pomisleka ubogal in jo odkuril v spodnji del mravljišča. Kmalu se je tam nabrala večja skupina za delo in pomoč sposobnih mravelj moškega spola.

»Možje, velika nesreča nas je doletela. Videli ste in doživeli tudi sami. A kar je, je. Tistim, ki so ostali živi, je treba pomagati. Ima kdo kak pameten predlog?«

Rjavko je stopil na kup ruševin in pogledal naokoli. Možje so se spogledovali, po malem mrmrali, krivili so tipalke in gladili svoje mravlje čeljusti, a česa pametnega se ni spomnil nihče.

»Dobro. Potem poslušajte mene!«

Rjavko se je vzravnal na kupu ruševin. V zadnjih nekaj minutah se je prelevil iz malega mravljinčka, polnega raznih otroških vragolij, v izkušenega vodjo. Le kako se je to zgodilo? Očka Čeljustnik bi bil v tem trenutku zelo ponosen na svojega fanta. Pa kaj, ko tega ni videl in ne slišal. Skupaj z mamo Čeljustnikovo je ležal v zasilni bolniški oskrbi pod budnim očesom svoje hčerke – bolničarke Mravice.

»Počistili bomo tole dvorišče in postavili začasne šotore. Našli jih bomo v vojaškem skladišču. Potem bomo sem preselili vse ranjence in jih oskrbeli z najnujnejšim. Poiskali bomo sestre medicinke, ki bodo skrbele za ranjene. To je zaenkrat najbolj nujno. Za vse ostalo bomo poskrbeli sproti. Alo, na delo! Tipalko, zberi skupino desetih prostovoljcev in prevzemi komando.«

Tipalko je kar poskočil. Kljub vsej tragični situaciji mu je bilo v veselje delati z odločnim Rjavkom, ki se je kar naenkrat sam oklical za komandanta. Kako tudi ne, saj si nihče od ostalih mravljincev ni drznil prevzeti zahtevne organizacije.

Mravljišče je ponovno zavrvelo. Tokrat bolj v smislu urejevanja in kontroliranega dela. Rjavko je zbral še več mravljincev, razporedil jih je v skupine in vsaki skupini določil vodjo. Pri tem je posebej pazil na to, da je izbiral hrabre in mlade mravljinčke, ki so se bili že kdaj prej posebej izkazali na kakršenkoli način. Prav tako je organiziral ženske skupine, ki so tvorile sanitetno grupo udarnega bataljona. Kmalu je bilo v začasnem sanitetnem taborišču živo, da je bilo joj.

»Primanjkuje nam sanitetnega materiala,« je potožila višja medicinska sestra Pilula, »kje naj dobim obveze? Tudi analgetikov zmanjkuje.«

»Nujno potrebujem močne anestetike, ranjenci kričijo od bolečin,« je zahteval doktor Mravdok. »Kje naj jih dobim?«

»Ste vprašali doktorja Blažibola? Morda jih ima on kaj na zalogi?« se je pozanimal Rjavko.

»Vprašal sem, seveda! A tudi njemu je že vse pošlo.«

»Pojdita oba z mano. Našli bomo, kar potrebujemo,« je dejal Rjavko, čeprav ni imel pojma, kje naj dobi potrebna zdravila. A v hipnem preblisku mu je na misel prišlo sanitarno vojaško skladišče poveljnika Srboriteža. Tam bodo nekaj že našli.

Mimogrede je zavil še do svojih domačih.

Mravica je vzorno skrbela za ranjence, posebno skrb pa je posvečala mami in očku. Nista bila hudo ranjena, imela sta le odrgnine in buške, očku je iz sklepa nekoliko skočila leva čeljust in bolela ga je noga. Zdravniki so mu čeljust že naravnali in zdaj je očka Čeljustnik izgledal prav smešno s svojo povezano glavo. Mama Čeljustnikova je utrpela manjši izpah ledvenega vretenca, tako da je zaenkrat prav težko vstala. Pa saj tudi ni bilo potrebe, ko pa je Mravica tako zavzeto skrbela za oba. Kako pa tudi ne bi, saj je že pred časom končala šolo za sestre medicinke in je ravnokar zaključevala študij na visoki šoli za stomatologijo.

»Kako je z njima, Mravica?« je vprašal sestro, ko jo je potegnil na stran in jo zaskrbljeno pogledal.

»Ni hudega, a nekaj časa bosta morala še ležati,« je odvrnila resno. Rjavko je z zadovoljstvom ugotovil, da je tudi ona v zadnjih urah dozorela in odrasla za leta naprej.

»Pazi na njiju,« je dejal, »saj veš, sta le najina.«

»A res?« je vprašala Mravica in tisoč vražičkov se ji je spet zaiskrilo v očescih. Rjavko se je raje umaknil. Stopil je do ranjenih staršev.

»Kako sta, oči, mamica?« se je delal lahkotnega, »slišim, da se dolgočasita v vajini novi vlogi?«

»Oj, sinko moj, hvala našemu bogu, svetemu Mraveku, da smo preživeli. Kakšna huda nesreča nas je prizadela… Lahko bi vsi umrli.«

Mama Čeljustnikova je bila na robu solza in še čez.

»Pa vidva z Mravico, da sta zdrava. To je največji blagoslov. Lahko bi vaju oba izgubila.«

Rjavko se je spomnil, kako bi mu jih bila napela še pred nekaj urami. Takšne pridige najbrž še ni slišal. Zdaj pa je, mravlja pašteta, na vse pozabila. No ja, kaj hočeš, tudi prav!

Očka Čeljustnik se sploh ni oziral na svojo rano, ki pa ni bila tako nedolžna. Ko je reševal svojo ženo, si je poškodoval levo nogo, najbrž bedrni živec. Bolečine so bile hude, a je vse hrabro prenašal. Kako tudi ne bi, ko pa je bil odlikovani častnik vojske poveljnika mravljišča, generala Srboriteža. On in njegov vojni tovariš, prijatelj Ščitar.

»Očka, žalostno novico imam zate. Poveljnik Srboritež, brigadir Suljomrav, poročnik Igla in… večina vojakov je umrla. Le nekaj vas je še, ki ste ostali živi.«

Očku Čeljustniku se je od obupa obesila še druga čeljust. Pravzaprav sta zdaj obe izgledali dokaj izravnani. Žalostno se je zazrl v sina.

»Kaj ne poveš! Bolj tragične novice mi nisi mogel sporočiti. Kaj pa desetnik Ščitar, moj prijatelj? Kako je z njim?!«

»Ne vem, očka, nisem še imel časa, da bi se pozanimal. Veš, imam ogromno dela. Vse se je nekako prevalilo na moja ramena… Povedal ti bom, ko bom kaj izvedel. Obljubim.«

Odvihral je, Rjavko, že ga ni bilo več videti. Očka Čeljustnik je globoko vdihnil in ponosno gledal za njim, mami Čeljustnikovi pa sta spolzeli po licu dve debeli mravlji solzi.

»Oh, ko bi bila zdaj tukaj Jezikava Tepka,« je pomislila, preden je zaradi preutrujenosti in velikega šoka ponovno utonila v odrešujoč sen. »Bi ji pokazala mojega sinka, ja, bi ji…«

Odlomek iz knjige »Rjavko reševalec (Pustolovščine mravljinčka Rjavka - drugič«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.

1.

Spet en zgubljen dan! Nisem se mogla prisiliti, da bi karkoli koristnega opravila. Pa zakaj sploh bi? Praznik je, čas počitka, torej? A že zgodaj zjutraj me je začela peči slaba vest. NEKAJ bi morala početi! Nekaj koristnega, saj ne moreš kar sedeti pred televizorjem in buljiti v vse, kar ti polagajo na pladenj. Lahko bi likala, vključila pralni stroj, pripravila »osnutek« kosila … Nekaj koristnega pač. Pa so bili udje pretežki. Nisem se mogla prisiliti k ničemur. Slaba vest je že simptom, da postajam deloholik. To bo. To je! Ne znam se več preprosto zlekniti na kavč in se prepustiti tokovom mirnih, pozitivnih misli, ki človeka sproščajo in pomenijo običajno pozitivno motivacijo za optimistično preživljanje vsakdanjika.

Še dobro, da je ob pol osmih potrkala na vrata Gabi – sicer bi me pokopalo malodušje!

»Boš kaj pekla danes?« je vprašala, čeprav je bil odgovor na dlani.

»Danes bom sprejemala goste,« sem dejala. Me je zaradi tega zgrabil pesimizem? Zadnje čase imam rada le takšne obiskovalce, ki se ne zadržijo v hiši več kot pol ure. Zapravljanje časa!

»Hotela sem reči, da ti jaz spečem kaj, če hočeš,« se je vedro nasmehnila in iskra njene vedrine je preskočila name. Neverjetno! Delček sekunde lahko spremeni dan!

»Zlata si, Gabi. A bi res?«

Občudovanja vredna oseba! Po vsem, kar jo je doletelo, je zame še vedno pojem optimizma. Zelo trden moraš biti, da preživiš takšne preizkušnje, kot jih je ona, in imaš še vedno sonce v očeh ter se znaš od srca smejati. To je umetnost življenja, ki se je še nisem naučila.

Pred dnevi sem v Mercaturjevi samopostrežnici srečala dobro znanko. Tako bled obraz, vdrte oči, sivina! Pomislila sem, da jo bo vsak čas odpihnilo, ko je tako shujšana.

»Vse najboljše … drugo dodaj sama,« je rekla, stisnili sva si roko in se spogledali. Mislim, da sva se tudi nasmehnili.

»Edina želja, ki jo imam, je, da bi se mi ne bilo treba neprestano zaradi česa sekirati,« sem rekla, ne da bi kaj dosti razmišljala. Ona pa: »Jaz bi se pa zelo rada naučila sprejemati, kar prinaša življenje in ne na vsak način vztrajati, da moram kaj spremeniti, utiriti!«

»Tu nekje sva, bi rekla, na zelo podobni valovni dolžini,« me je prešinilo. Ne spomnim se, če sem misel tudi izgovorila, ali je obtičala v možganih.

Gabi me je stresla iz misli s stavkom: »Izpolnila sem si trenutno največjo željo!«

»Povej!« Kuhanje kave je avtomatizem, vmes lahko tudi klepetaš.

»Kupila sem si veliko starinsko kmečko skrinjo.«

Pogledam jo in žlica , s katero mešam rjavo tekočino, obvisi v zraku.

»Kmečko skrinjo? Kaj pa boš z njo?« sem od srca začudena. Skrinjo?

Ona, vsa polna navdušenja: »Boš videla, prečudovita je … za ceno pa ne sprašuj, ker ne bom povedala …«

»Že, ampak kaj boš z veliko kmečko skrinjo ob modernem pohištvu?«

»Namesto klubske mizice v dnevni sobi imam zdaj skrinjo. Po kavi greva gor in jo boš lahko občudovala.«

Najbrž jo pogledam zelo butasto, kajti njen glas postane zategel, kot da sem jo užalila: »nimaš pojma o sodobnih trendih urejanja stanovanj. Novo in staro se lahko odlično ujema!«

»Nikoli ne razmišljam o tem … zdi se mi, da je dovolj, če je stanovanjska oprema funkcionalna. Naše stanovanje je, kakršno je, ničesar ne bi spreminjala.«

»Vidiš? Ko boš v penziji, boš imela čisto druge prioritete,« se smeje. Saj res, odkar ne dela več, je njeno življenje čisto druga zgodba. Morda ti neobremenjenost s stresi v službi da krila? Upam, da je to. Ampak kmečka skrinja? Je lahko stara, črviva kmečka skrinja, kupljena za velik denar,tolikšna sreča? Zame nepredstavljivo.

2.

Telefon je zvonil, da je paralo ušesa. Ravno sem se sklanjala nad kopalno kadjo in si umivala lase, presneti telefon pa kar ni nehal brneti v jutranji mir. Saj so prazniki! Kaj so ljudje tako tečni! Pa je dvignil slušalko eden od sinov in se zadrl v kopalnico: »Pridi, nek urednik te kliče!« Slišala sem ga le napol, ker je bilo šumenje vodnega curka kot zvočni zid, skozi katerega glasove le slutiš. Zavpila sem, da ne morem, ker sem sredi umivanja las.

»Pravi, da je pomembno!«

No prav, na hitro si ovijem brisačo okoli glave in stopim v dnevno sobo. Mali nestrpno maha s slušalko, kot da se je zelo utrudil, čakajoč name.

»Oprostite, umivala sem si lase …« dahnem, ko se sogovorec na drugi strani zelo prijazno oglasi. Ljudje so zelo prijazni le tedaj, ko bi kaj radi – to sem že spoznala.

»Vaš mladinski roman berem … čeprav je praznični dan … in rad bi vam predlagal nekaj sprememb,« pove urno, kot da bi se bal, da nameravam zaradi mokrih las oidložiti slušalko. Pa je seveda ne bi, če me kliče urednik založbe!

»Povejte, kaj bi spremenili!« sem že bolj prijazna tudi sama.

»Tista zadeva s popisanimi plakati je precej kočljiva, bi rekel«

»Kočljiva? Ni nobenih imen, datumov … zakaj bi bila vsebina kočljiva? V resnici se je zgodilo le približno tako, kot sem zapisala.«

»Da ne bi prišlo do kakšnih zamer v vašem kraju, samo zato sprašujem. Če pa vztrajate pri zapisanem, tudi prav. Bi pa lahko dodali opombo, da gre za v celoti fiktivno zgodbo!«

»Mislite? To bi bila pa laž, saj se ljudje dogodka še spomnijo … zgodil se je pred sedmimi ali osmimi leti. Mislim, da bi bilo to strahopetno. Takšne opombe ne bom napisala. Me mar lahko kdo toži?«

Zavzdihne, rekoč: »Če ni resničnih imen in se osebe v dogajanju ne morejo identificirati, ni osnove za tožbo. A to veste le vi sami!«

»Verjemite, da sem zelo pazila … a tisti, ki so incident zakrivili, naj le vedo, da vse skupaj ni kar pozabljeno!« Mislim, da so me prevzela čustva. Moj glas se zdi jezljiv in govorim hitreje, kot mislim. »Predlagam, da ostane vse tako, kot sem napisala.«

»Prav, naj bo. Zdelo se mi je potrebno vprašati. Vas bom pa še poklical, ko se prebijem do zadnje strani. Ah ja, vse dobro v novem letu!«

Zveza je prekinjena, jaz pa še kar držim presneto slušalko v roki. Izpod brisače kaplja voda z mokrih las. Čutim jezo. Vsakokrat, ko se spomnim dogodka, me preplavi jeza. Ne želja po maščevanju, zgolj vroča jeza …

Bil je pomladni večer. Pred sedmimi ali osmimi leti. Čisto navaden večer ob televiziji in vsakdanjih pogovorih. Fanta sta čepela v svoji sobi in gulila gimnazijsko snov. Midva z Jožijem pa sva spremljala televizijska poročila. Nekako ob tri četrt na osmih se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Joži je šel odpret, saj mene ob tej uri nihče ne bi iskal. Zaradi odprtih vrat je nastal prepih in zavese so poplesavale, da sem morala vstati in zapreti balkonska vrata. Za mojim hrbtom se je oglasil moški glas: »Dober večer, oprostite, da motimo!« Motimo? Ozrem se in zagledam resna možaka, popolna neznanca. Eden drži v roki kar velik zvitek belo-modrega papirja.

»Rada bi govorila z vašim sinom,« pove drugi, ki ni pozdravil ali pa je pozdravil morda že med vrati. Sedeta, čeprav ju ni nihče povabil. No ja.

»S katerim?« vpraša Joži, ki bolj pozorno sledi besedam nepovabljenih večernih gostov.

Moški, ki ima v roki zvitek papirja, le-tega razvije in zelo resno pove: «S tistim, ki je napisal to na plakate po vsem mestu!«

Debelo pogledam plakat, pogledam Jožija, potem pa enega in drugega možaka. Neverjetno.

»Tega nobeden od mojih sinov NE BI napisal!« rečem trdo, odločno.

»Tu sta začetnici imena,« reče moški s plakatom v roki in pokaže z dolgim, ukrivljenim prstom na začetnici, ki sta dodani zapacanemu zapisu na plakatu. Nekako me bolj pritegne izvirno besedilo, nehote ga dvakrat preletim. Plakat vabi na madžarski literarni večer v knjižnico … dodatno pa je s črnim flomastrom zapisana provokativna poved, da naj se Madžari poberejo iz Slovenije. Dodatni zapis je delno spran od dežnih kapelj. Pisava ni prepoznavna, saj se je avtor odločil, da zakrije svojo identiteti za velikimi tiskanimi črkami. In pod zapisom sta res nakracani začetnici imena in priimka. Začne me loviti panika. Sploh ne razmišljam o tem, kaj vse skupaj pomeni, ampak kakšne bodo posledice.

»Torej, pokličite prosim, sina, da se pogovorimo,« vztraja moški, najbrž policaj v civilu.

Ni kaj, uradno osebo je treba poslušati in storiti, kakor zahteva.

Otrok je prišel in poslušal še enkrat, kaj je siva moža prineslo k nam na obisk. Opazovala sem, kako mu podrhtevajo veke, kot zmeraj, ko je živčen, kako si grize ustnice in se mu nabirajo kaplje potu na čelu. Ni kriv, sem si prigovarjala, kajti če bi bil kaj takega storil, bi se z nečim izdal, s čimer koli že. Sploh pa ob večerih nikamor ni hodil, odkar se je iz lendavske dvojezične gimnazije prepisal na ljutomersko. Nekdo mu je grdobijo podtaknil.

»Cel vikend smo bili skupaj,« je rekel odločno, jezno. »Starša in brat vam lahko to potrdijo. Nimam prijateljev, da bi hodil z njimi ven.«

»Nenavadno,« je podvomil mož s plakatom v roki. »Nimaš prijateljev? Saj si prvi letnik končal v Lendavi. Nekaj jih le poznaš.«

»Seveda jih poznam, a ne hodim z njimi ven … po lokalih. Prijatelje imam v Ljutomeru.«

Kar naprej sta se vračala na minulo sobotno noč, ko si je nekdo privoščil plakate po vsej Lendavi. Dejstvo je bilo, da bi otroka rada zmedla, da bi dal kakšne nasprotujoče si izjave. Končno sta se odločila, da pustita vse skupaj, ker nikamor nismo prišli.

»Bodi tako prijazen in napiši na list, s katerimi dijaki si se družil, ko si obiskoval lendavsko šolo,« je rekel tisti brez plakata in iztrgal list iz svoje beležnice. Otrok je načečkal kopico imen in potem sta se poslovila.

Obsedeli smo kot prazne vreče.

»Kdo bi ti lahko to podtaknil? Moral je biti pošteno pijan,« sem razmišljala. »Že dolgo se v Lendavi kaj podobnega ni zgodilo. Bili so spori zaradi dvojezičnosti … ampak to!«

Pogovarjali smo se, kateri od bivših sošolcev bi zmogel kaj takega. In sploh, kdo ni bil njegov prijatelj? Tudi iz tega tuhtanja se ni izcimilo nič koristnega.

Naslednja tedna sta bila nočna mora. Veliko se je šušljalo, mesto je ugibalo, obsojalo, v časopisih so se vrstili članki, polni težkih besed, policija je pa bila tiho, o ničemer nas niso obveščali. Otrok je molče prežvekoval obsodbe, ki so prihajale od vseh strani, mene so davili strahovi, Joži je penil in bentil čez policijo. Kadar koli je poklical po telefonu, je dobil odgovor, da zaradi preiskave, ki še ni končana, ne morejo dati nobene izjave.

»Pišejo pa lahko! Svinjarija!« se je usajal. Nič ni pomagalo. Čakali smo, vse skupaj je šlo že v tretji teden.

Potem pa … spet je bil večer in spet sva sedela pred televizorjem in spremljala potočila, ko je po9zvonilo na vhodnih vratih.

»Policija,« sem rekla in pohitela odpret vrata. Res sta bila siva moža, tokrat brez zvitega plakata in za spoznanje manj zadrgnjena. Eden kot da se je celo polovično nasmehnil.

»Rada bi govorila z vašim sinom,« je dejal tisti, ki se niti polovično ni nasmehnil. Nisem se zganila, kot da ju nimam namena spustiti v stanovanje. Čakala sta.

»Gospa, ne moremo se pogovarjati na hišnem pragu,« je vljudno rekel drugi in se porinil mimo mene proti dnevni sobi. Otrok je prihitel, kakor hitro so privalovili do njega tuji glasovi. Brez pozdrava je hlastno vprašal: »Ste našli krivca?«

Moža sta prikimala, kot da sta sinhronizirana.

»In?« Še mene se je lotilo velikansko razburjenje. Oni večji je odprl svojo beležnico in prebral imeni storilcev. Nekako niti nisem bila presenečena in tudi sin ne. Torej sta bila na delu dva, oba bivša sošolca iz gimnazije.

»Sta povedala, zakaj sta to storila?« je spet hlastnil sin.

Moža sta se spogledala, eden je zmignil z rameni, drugi pa le vzdihnil.

»Nekaj sta vendar navedla za vzrok,« sem skočila, a bilo je očitno, da nočeta ali ne smeta ničesar povedati.

»Zahtevali smo, da se prideta vašemu sinu osebno opravičit … pa boste njiju vprašali,« je skozi stisnjene zobe izdavil veliki. »Zadeva je končana in vaš sin opran vsake krivde.«

Jožija je zgrabil bes, sveta jeza: »To je vse? Kaj pa opravičilo v sredstvih javnega obveščanja? Nihče ne bo zapisal resnice in se opravičil otroku, ki je preživljal peklenske dni'«

»Za to pa policija ni pristojna, žal. Če poznate katerega od novinarjev, ki je pisal o zadevi, ga prosite, naj pojasni bralcem resnico. Ali pa storilca civilno tožite. Ker sta še mladoletna, boste pa težko kaj dosegli.«

Spogledala sva se. Tudi v meni je vrelo. Svinjarija!

»Tudi najin sin je mladoleten, pa se nihče ni obotavljal zapisati njegovega imena in priimka. Se vam zdi to pošteno in prav?«

Nista rekla ničesar več, kot da smo ju polili z mrzlo vodo sta se po pasje odplazila iz stanovanja. Tako je bilo. Ničesar nismo dosegli, oba storilca sem morala celo spustiti v stanovanje, ker bonton pač tako zahteva. Izvedeli pa od njiju nismo ničesar! Opravičila sta se, se potila in drhtela od zadrege ali sramu, zakaj sta storila, kar sta storila, pa menda niti njima ni bilo jasno. Kar tako – prišlo jima je, da bi izlila svojo nepremišljeno objestnost na plakate. Kar tako! Niti malo obžalovanja nisem videla v njunih očeh, na njunih licih. Dobro sta se zavedala dejstva, da jima v bistvu ne moremo čisto nič – ker sta mladoletna. Imelo me je, da bi vsakemu primazala pošteno zaušnico vpričo staršev. Bilo bi vsaj majhno zadoščenje!

Ko smo se čez čas umirili in nehali razmišljati o minulih stresnih dneh, ko sem svečano zažgala vse časopisne članke o zoprnem, v bistvu krutem dogodku … ko se je tudi bes polegel, sem pa vzela v roke pero in napisala zgodbo. In ne dovolim, da bi jo kdo spreminjal!

3.

Ljudje smo pogosto res čudni v svojem stremljenju po materialnih dobrinah in statusnih simbolih današnjega časa. Če nimaš super avta, pomivalnega stroja, mikrovalovne pečice, če ne greš letno vsaj dvakrat na dopust (v dobri družbi seveda), potem te je povozil čas, si zguba ali še kaj hujšega. Pri mladini ni nič bolje. Če nimaš oblačil svetovnih znamk, če nisi vsak dan drugače »zrihtan« - barve in dizajn se morajo seveda ujemati – potem med smetano učencev nimaš kaj iskati. Še povohajo te ne! Vzgoja, trendi, nečimrnost? Kdo bi vedel. Morda je osnovni vzrok čudnega vedenja, sle po posnemanju, tekmovanju s sosedi, znanci in prijatelji to, da imajo osebki prenizko samopodobo, da jih muči zavist, da so v svojem bistvu preveč željni pozornosti in potrjevanja v svojem okolju … Kdo pa točno ve?

Rekla je: »Naročila sem novo kuhinjo. Mojster mi prinese danes kataloge, obenem pride izmerit prostor, da bo vse tip-top, kot ulito mora biti.« Vsa se je raznežila ob sanjarjenju o novi kuhinji »po meri«. Hotela je reči v bistvu, naj ji pridem pomagat izbrat naj kuhinjo iz kataloga. Zakaj pa ne? Za prijateljice vse!

Sedeli sva v stari kuhinji, ki bo kmalu le še les za kurjavo v lončeni peči, ki kraljuje v prostranem pritličnem delu hiše.

»Zdaj poglej, vrata na elementih odpadajo, ne morem jih pošteno zapreti, police so odrgnjene, polomljene … res moram kupiti novo kuhinjo.« Vse, kar je naštevala, je sproti tudi demonstrirala, da se v meni ne bi porodil črv dvoma o upravičenosti milijonske investicije (v tolarjih seveda).

»Saj ti verjamem, tudi moja kuhinja je stara že več kot petindvajset let,« sem rekla, kar je bilo seveda čista resnica. »Pa si mislim, da bo zdržala še naslednjih petindvajset, samo vrata na elementih bom dala očistiti, prebarvati in seveda zamenjati ležaje, da bodo dobro tesnila.«

Namrdnila se je, rekoč: «Slišala sem, da ženske tako popravljajo kuhinjsko pohištvo – a to je polovičarstvo! V takšne akcije se ne bom spuščala.«

»Če si lahko privoščiš, OK. Meni je pa žal vlagati v stanovanje. Še malo, pa otroka odideta in ostaneva sama. Kuhinja, kakršna je, bo kar v redu, ko jo dam prenoviti.« Tako sem tudi mislila. Ni povedala, ali bo vzela bančni kredit ali ima toliko prihrankov, da bo zadoščalo. Po svojih močeh sem pomagala izbrati iz kataloga najpotrebnejše, najfunkcionalnejše in najdražje kose kuhinjskega pohištva, ki bi ga mojster naj izdelal v mesecu dni iz lesa črne jelše. Trenutno je to »in«. Vse gospe iz prijateljičinega kvarta imajo kuhinje iz črne jelše. No ja, uboge jelše …

Minilo je kakšnih petnajst dni, ko se je oglasila pri meni s prošnjo, naj bom podpisnica za bančni kredit. Da ima že toliko anuitet, da ji odobrijo kredit le pod pogojem, da pripelje dva podpisnika – garanta. Priznam, vrglo me je iz tira.

»O tem moram premisliti. Nikoli še nikomur nisem bila podpisnica za kredit. Pri teh zadevah je dobro biti previden – pravijo.«

Očitno sem jo razočarala, kajti stisnila je ustnice in se nakremžila kot otročaj, ki mu mama noče kupiti igrače.

»Kaj misliš, da kredita ne bom odplačevala? Tako misliš o meni?«

»Daj no, nikar ne bodi mimoza! Gre za precej denarja, sama si rekla …«

»Nikoli te ne bi zvlekla v kočljiv položaj. Gre le za formalnost …« je bila že prijaznejša.

Ko so ljudje prijazni, postanem nagonsko nezaupljiva. Molče sem gledala mimo nje, minilo je nekaj dolgih trenutkov, potem sem pa z dokaj odločnim glasom dejala: »Slišala sem za kolegico - pa ne vzemi tega za nezaupanje – ki je nagovorila znanko iz bloka, da ji je bila podpisnica bančnega kredita, potem pa, ko kreditojemalka ni sproti vračala anuitet, so prišli k podpisnici rubežniki in ji skoraj izpraznili stanovanje! Ne bi rada doživela česa podobnega.«

»Tako misliš? Prav, bom že našla koga, ki je res pravi prijatelj!«

In se je zasukala na petah, da so ji lasje divje zavalovili okrog glave, ter odšla. Besedna zveza »pravi prijatelji« je kot opomin in rahla grožnja obvisela v toplem pomladnem zraku šolskega hodnika. Ni me pekla vest! Ljudje pravijo, da je previdnost mati modrosti, ko gre za denar, sem pa postala dvakrat bolj previdna. Cene silijo v nebo, vzdrževati moram dva študenta, torej bi bil vsak rizik nepremišljenost!

Malo me je sicer bolelo, da sva se zaradi bančnega kredita tako brez zveze razšli, še pošteno pogledala me ni več in če sem prišla v bližino, ko se je s kom pogovarjala, se je potrudila na vso moč pohvaliti kakšno svojo novo pridobitev ali družinski podvig: kako super so smučali v Avstriji, kako odlično službo ima ljuba hči, ki je najpametnejša od vseh hčera, kako ugodno je kupila nov avtomobil, ker je imel prejšnji premajhen prtljažnik …

Doma sem potožila možu, a je samo dvignil obrv in omalovažujoče zmignil z rameni pa rekel: »Vsak ima svoje prioritete.« Saj, ja, a vendar …

S prijateljico Gabi sva se nastavljali pomladnim sončnim žarkom na balkonu v četrtem nadstropju. Velika lesena kmečka skrinja, ki se je je tako veselila, je kraljevala sredi dnevne sobe (namesto klubske mizice) in na njej modra vaza z živo rumenimi narcisami iz mojega vrta. Sede na balkonu sem imela skrinjo hočeš-nočeš ves čas pred očmi.

»Kaj bi tudi ti imela eno?« je navdušeno vprašala. »Uredim, da jo dobiš.«

»Nikakor! Razmišljam, kako odveč je, da se kar naprej mučimo uresničevati takšne in drugačne želje. Ni to brez zveze? Saj ničesar od nagrmadenega ne moreš nesti s sabo v smrt.«

»Si slabe volje?« jo je zaskrbelo.

»Pa res, danes mi gre vse narobe,« sem vzdihnila. »V šoli me je zdelal nek oče, češ da sem prikrajšala otroka pri oceni, ljubi starejši sin je cepnil na izpitu … utrujena sem, mislim, da je to. Zadnje čase sem kar naprej utrujena.«

»Kaj se pa ženeš? Ti bo v šoli kdo hvaležen? Enako plačo imaš kot vse tiste ljube kolegice, ki prihajajo delat le z lično ročno torbico in zamudijo k vsaki uri po deset minut. Kaj boš, ko omagaš? Še vsaj dve leti imaš do upokojitve. To je treba preživeti!«

»Rada delam. Tudi ti si bila takšna.«

»In? Poglej me zdaj, daleč okoli imam najnižjo pokojnino. Ob slovesu niti šopka nisem dobila. Zato ti pa govorim. Nima smisla.«

Bolje bi bilo, da nisem omenila šole. To jo je vsakokrat vznemirilo. Grdo je bilo, kar so ji storili. Ampak tega je že pet-šest let. Ali celo več? Leta kar polzijo skozi prste.

»Ampak nekaj drugega je …« je vneto začela s tišjim glasom. »Na dopoldanski kavi upokojenskega ženskega krožka sem slišala, da se tvoja bivša prijateljica baje ločuje.«

»Katera od bivših prijateljic? Zdi se, da imam vse več bivših …«

»Tista z novo kuhinjo, katere sloves je zasenčil vse druge imenitne kuhinje v mestu,« se je zasmejala. Ves obraz ji je zažarel od nagajive privoščljivosti.

»Eh daj, saj se ne more ločiti … hiša, krediti, nov avto …«

»Saj, to je največja ovira. Kako deliti bankrot!« Zdaj se je smejala na ves glas. »Ne moreš si misliti, kako sem uživala, ko so ženske pripovedovale o zadevi. Grdo se sliši, ampak res sem uživala. Sama sveta sreča, da ji nisi ničesar podpisala. Zdaj bi bila pošteno v godlji.«

»Zakaj bi se pa naj ločila?«

»On si je menda našel mlajšo. To je zdaj močno »in«.«

Veliko se je šušljalo, potem so pa govorice utihnile, kot bi odrezal. Nista se ločila, breme nagrmadenega premoženja je bilo menda preveliko. Prisililo ju je ostati v istem čolnu. Saj ne, da sem čutila zadoščenje, v bistvu se mi je smilila. In tudi številni imenitni prijatelji, katerih družba ji je toliko pomenila, so ji obrnili hrbet. Kot na potapljajoči se ladji … podgane prve pobegnejo …

PRAH

Konji so poteptali mesečino na mladi travi in izginili v mehkem vzglavniku. Ti pa tiplješ z roko v ornamente teme in si skušaš izklesati novo moško telo, ki bi se izlilo v tvoje nove sanje. Saj ne da nisi smrčala, to ne, ampak tvoj šepet je tresel celo oleandre tam zunaj in preglasil prve jutranje ptice, ki so ustrežljivo pozobale sled slanih solza. Jaz pa sem se ogrnil s hladom jutra in sem stopil na teraso. Kako je dišalo po jablanah, ki so čez noč pridobile nekaj zreline. Trgale so se iz megle in si z vejami grabile mehko svetlobo, ki se je namrežila tam na vzhodu. Okrog nog se mi je nabirala megla kot nekakšna avra. Bil sem utrujen od tvojih vzdihov od tvojega potnega telesa, ki je sanjalo večno delitev. Nič presežnega nisva imela v noči, ki se je pravkar odskorjila. Mar naj bi takrat kar šel in sedel v prvi odprti bife in bral časopis, kot to počne večina tistih, ki jim je turbo kapitalizem pojedel smiselnino v glavi. Ne, raje sem šel nazaj v spalnico in gledal tvojo odkrito dojko, ki se je belo smejala izpod rjuhe. In ti si tako spokojno sanjala, prav gotovo spet konje, tiste bele, ki se stapljajo z meglo v ravninah in jedo poljube, ki si jih darovala radovednim snubcem tvojega mesa. Poljubi, da, ti tvoji poljubi. Včasih so bili bolj slinasto vroči, zdaj pa so se spremenil v nekakšen nujnostni dotik, nekaj takega. Tako votel sem bil v tistem jutru, da sem se poistovetil s prazno tubo zobne paste, ki sem jo našel v kopalnici. In odčepnil sem steklenico starih misli, ko sem sprehajal svojo sloko telo po prostorni dnevni sobi in gledal veliko sliko, na kateri, zanimivo, ni bilo konj; tam je bil nekakšen list v vetru, nekakšna sodobna pripoved kričečih barv, ki hočejo povedati, da je ta svet narejen za kričanje. Jaz pa sem si želel samo skodelico tišine in iskren poljub, nič več. Pa veš, da sva takrat govoril o tem, da so včasih imeli v vasi veliko več konj, ki so trudno stopali po blatni cesti in vozili neko preteklost v to našo sedanjost, ki ji ti praviš super. Ej, kako si sanjala … In jaz sem molil v jutranji hlad, da bi smel še kdaj gledati tvoje zrele obline, kako se priponujajo skozi tančico spalne srajce. Prava zapeljivka si bila, ko si v modri spalni srajci prišla skozi luč v predsobi in si dišala po milu in po čisti strastni ljubezni. Nikoli mi nisi bila zares darovana, to vem. Vedno si mi podarjala le zapeljivost, ognja nikoli. Tudi če sem se trudil, da bi ga raznetil v tebi, si se vedno skrčila v kratkotrajno slast in nič več. Koketnost tvojega telesa me je vedno znova spravljala v tvojo bližino. V tvojih očeh se je sicer zrcalilo neko spoštljivo ljubimkanje in kapljice erotike, ampak tvoje sanje so bile na travnikih, kjer hrzajo konji, sposobni, da odnesejo tvojo nečimrnost v nove zarje. In ti si bila tisto jutro vsa mehka v svojih sanjah, res. Ko sem sedel na rob postelje, sem videl, da ti čez ustnico cveti droben venček posušene sline. To me ni navdajalo z gnusom, nikakor ne. Imelo me je, da bi ti tiso sled odpoljubil, pa sem bil prepričan, da je to konjska slina, ki ti je iz sanj navrela. Nevtralno sem te pregrnil z rjuho in odejo, da se je tvoja desna dojka toplo ugnezdila in je zunaj ostal samo tvoj izsanjani nasmešek in razmetani dolgi rjavi lasje, ki so vsekakor spominjali na konjsko grivo. In takrat sem vedel, da nisem bil v tebi nikoli zares doma. Pomembnost tvojega telesa se mi je zdela prevelika, da bi smel osvojiti tvoj čustveno smolnost v tvojem začelju in zaprsju. Še ko sva se srečevala na tržnici, ko si nosila polno košaro pomaranč in velik šop cvetja, se mi je zdelo, da si nekako preveč sanjsko prispodobična, da bi bila zares utelešena, da bi bila telo za telo, da bi telo razveselilo drugo telo. In sva šla v tisti mrzli zimi mimo oken v kavarno in… nič, ti si govorila o svojem krasu, o belih lipicancih, o burji, ki tuli skozi pritlikavo grmovje in o kamnih, ki so vrženi med trave. Jaz pa sem v tebi videl ovco, ki pluje čez nebo in popase sive oblake moje melanholije. Že takrat sem te videl v panonskih travah, težko in debelo, kako negibno zreš v nič, v izčiščeno nebo, ki je spojilo vso ravnico. In tudi tam so bili konji, mnogo večji in težji in nekako leni. Peljal sem te mednje, da bi videla, kako počasi meljejo blato pod seboj in s kakšno mogočno eleganco stopajo po ravnini. Ampak v tistem jutru so v meni umrli tvoji konji. Res, slišal sem jih, kako togotno hrzajo nekje v meni, kako pobrcavajo in hočejo nekam ven, nekam, kjer je sočna luč, ki bi precedila njihovo kri v krvave trtne liste. Najino bližinjenje je bilo zgolj tvoja prefinjena taktika, da bi ti nekdo omogočil podstaviti lestve, da bi lahko splezala da svojih konj na nebu, ki drvijo v neskončnost. Vedel sem, da se v tebi jalovo suši moje seme, da si poljube poskrila nekam v mahove tvojih otroških pričakovanj, da si boš s studenci izmila mojo slino na tvojem vratu in da bom hitro pozabljen, ko boš odšepetala v mesto in si našla novega darovalca lestev do tvojih sanj. Pa je prav tako, vem da je, zdaj vem.

Milost tihih dni se mi tke med prste, ki skušajo zajeti neke spomine, ne tako davne, pa vendar že večkrat premišljene, prebrskane. V majhnem baru si privoščim že drugo kavo v jutru, ko je ulica odliznjena z soncem in se megla sramežljivo nalaga na črno pročelje nove poslovne stavbe v tem mestu. In odhajam. Saj je vseeno kam. Vozni red je že tak, da do večnosti vsa prevozna sredstva pripeljejo točno in natančno. Nekoliko sem patetičen ob kavi in zagledam v mlado natakarico, ki ima postaran nasmešek. Zdi se mi celo, da je nekoliko izsušena, bržkone zgarana. Saj vem kako to gre. Ti novi šefi hočejo izžeti mlada telesa, da bi imeli še več moči in še več navidezne pomembnosti. To me v tem jutru ne skrbi pretirano. Kava je dobra in lokal miren. In to je vse, kar zdaj potrebujem. Spomnil sem se, da moram v veleblagovnico, da bi kupil nove ploščke za kopiranje podatkov iz računalnika. Ti elektronski belžniki so muhasti. Kar naprej moraš stvari kopirati, shranjevati, eh … Prepozno je za pravljice, da bo krasni novi svet ena sama čista užitkarija. Nič, dan hoče svoje žrtve. Grem. Vonj mesta je v tej jeseni spremešan z vonjem odprte kanalizacije. Spet nekaj popravljajo in nam dokazujejo, da ga obilno serjemo. Kako smrdi, kako smrdi! Skoraj stečem na drugo stran in grem mimo zobozdravstvene ordinacije. Za trenutek se ustavim in se spomnim, ta mesec, puljenje zob, uf! Kar odnese me naprej. Lepota nakupovanja je za ženske nekaj takega kot je bržkone bilo v pradavnini nabiranje gozdnih užitnih plodov. Gledam te pranabiralke, kako se dolgo zadržujejo ob kozmetiki in si skušajo nadeti utvaro, da bodo dosmrtne zapeljivke. Za trenutek se še sam ustavim tam in premišljam, če bi si izbral kakšen parfum. Včasih se zalotim, kako se rad predajam dišavam, kako me pomirjajo in odnašajo v neko novo razneženost. Pa se spomnim, da jih je že polna kopalnica, da … nič. Naprej grem in se znajdem na tehničnem oddelku. Potem, potem so tam tisti dolgi rjavi lasje, prepoznavno negovani, sproščeni, brezhibni. Ona je tam, ona… Butljiva kri mi udarja v glavo. Ščemi me in krči. Postanem strasten lovec. Tam je plen. Kot mačka se napnem in se zamuzam med hladilnike. Zdaj že slišim njen glas. S trgovcev se pogovarja o sesalcih. Ustrežljivo ji razlaga in jo ogovarja kot gospo. Ampak, poletje je šlo mimo, ona pa je najbrž še vedno gospodična. Kdo bi vedel, kdo bi vedel? Vse je mogoče. Morda pa se je res nabral prah v tisti njihovi veliki hiši. Čudno, nekateri imajo pomladno čiščenje, ona pa jesensko, ja …! In se ozre nazaj. Zaslutila me je, prav gotovo. Zdaj je že prepozno, da bi se skril za velik hladilnik. Njen oči so me zajele in posrkale. Konec. Tu sva, da bi zopet videla drug drugega. Kakšno naključje. Lep nasmešek se ji metuljasto odlepi in me tleskne v podzavest, kjer je pragon, ki definira, s kom se bomo parili. Kot da tistega jutra, ko sem se dokončno odločil, da grem, ne bi bilo. Vse je tako novo, tako zvesto neki hlipajoči usodi. Angeli ljubezni imajo dober program in ga znajo spretno zakodirati v videze. Njen obraz je zdaj izžareval milobno pokrajino vabljivih stez za poljube in v očeh je plavalo veliko pohotnih konj, s ponosno dvignjeno glavo, z divjo grivo.

Skoraj ves popoldan je brnel nov sesalec in odsesaval prah v njihovi veliki hiši. Jaz sem se lenil na kavču in čakal, da bo pridišala k meni. Malo sem ji pomagal pri pospravljanju in se tudi sam boril s prahom, predvsem s tistim, ki se mi je nabral v dušnini. Stepal sem ga z bežnimi poljubi na njen napet poten vrat, na njena žareča lica. In vsakokrat je v njej hrznil konj strasti in s kopiti tolkel v prah puščave praznih dni, ko sva se razhajala, da bi se zopet sešla. Pa vendar sva samo sousojeni prah večnosti, da da, prah …!

POSLUŠALEC KAMNOV

Noč je polagoma odšumevala z reko, ki je tolkla v debele bregove, zasvinjane s civilizacijo. Njemu pa se je zdelo, da je že skoraj jutro, tisto blago in begljivo, tisto pravo, ko si je lahko privoščil skodelico kave in nasmeh v zrcalu. Preznojen se je povaljal po rjuhah in živčno zehal. Mimogrede si je otipaval srčni pulz, misleč, da mu srce že spet nagaja. Tista nova zdravila so ga sicer nekoliko pomirjala, pa vendar, kar naprej je bil na preži, da bi se prepričal, kako je z njim; kako je s prihodom nje, tiste veličastne, zadnje dame, ki ti utrne zemeljsko luč in te odpelje v belo svetlobo; pravijo, da je bela in nežna. Spravljivo se je vzdignil. Ni hotel pogledati na uro, ker se je bal, da je tista, tista ta prava za umiranje. Nekje je slišal, da se najbolje umira, no, pa tudi rojeva, nekako okrog poltretje zjutraj. Šel je do kopalnice in se odtočil. Rad je bil zdaj v novi kopalnici, prav rad. Kar nekako malikovalsko jo je čistil in potem še nekaj dni užival pogled na čistočo. Dostikrat se je pogledal v pipo, v zloščenino in se pačil. Čudil se je tem obrazom. Zdelo se mu je, da prihajajo od nekje, od onkraj, kjer je vse brezsnovno, pa vendar je. Nekoliko utolažen je šel nazaj v posteljo. Popraskal se je po hrbtu in ugotavljal, da ima nove rane. To srbenje na hrbtu si je razlagal, kot alergijo na pralne praške s katerimi je pral perilo. Pozimi je rad nosil kratke majice, čez pa srajco in še pulover. Tiste majice je nosil tudi poleti. Kam so šle sanje, kam, se je vprašal in zehal na robu postelje. Malce se jih je spominjal, ampak res samo koščke, drobne koščke. Bil je na neki poti, ki je peljala nekam navzgor, pa ni videl kam. Pač nekam navzgor, morda v nebo, morda nekam onkraj, kjer so metulji večji od teh tukaj, tako veliki kot majhni motorni zmaji, ki brenčijo nad mestom kdaj pa kdaj. Enkrat so ga skorajda prepričali, da bi letel s takim zmajem, pa se je ustrašil, ker ni prej vprašal svojih kamnov, če je to res varno.Da bi zdajle vključil radio … Ne, to tudi ne, kajti potem bom zvedel koliko je ura in… Jutri moram poiskati na internetu podatke o vzhajanju sonca za celo leto. Ta tema, zdi se mi, da se še kar vleče. Saj je januar. Zdaj bi morala svetloba že rasti, seveda bi morala. Ja, jutri bom pobrskala po internetu za temi podatki, jutri. Zdaj pa nazaj v posteljo. Potipal je radiator, če je že topel. Bil je. Torej je že čez tri ponoči, je olajšano pomislil in se spravil nazaj med rjuhe.

»Malo žemljico prosim, pa pet dekagramov navadne salame notri,« je nekoliko glasno naročil v trgovini, kjer je običajno kupoval prav poseben kruh, malce sladkast, a dober, rahel – dišal je po, po kruhu. Še malce se je zadržal ob pultu in poklepetal z možakarjem, ki se je navadno sprehajal s palico in prav počasi šel skozi zanemarjen park. Tam sta dostikrat skupaj posedela in on je bil dober poslušalec. Šepajoči možakar s palico mu je pripovedoval zgodbe iz otroštva, zgodbe, o lakoti in ponižanjih. On pa je samo zmajeval z glavo in si mislil: kamni ne lažejo, kamni si vse zapomnijo, prav vse. Kamni so super računalnik. Kako tudi ne, saj so tudi kamni iz silicija, mnogi ga imajo v sebi, no skorajda vsi. In teh, je v tej pokrajini še posebno veliko. Če bi ljudje vedeli, kaj vse pripovedujejo kamni, če bi jih znali prebirati. Ampak, oni, oni nimajo tega programa v glavi. Meni je bil dan, meni je bil podarjen. Pogledal je še med police. Kupil si je še vitaminski sok, prav dolgo pa se je zadržal pri vinski polici, kjer si je rad ogledoval vina in o njih razmišljal. Bil je prepričan, da tudi vina nosijo v sebi neka sporočila, neke zgodbe, ki so se zapisale v zemljo. Vse, prav vse, kar se zgodi se zabeleži. Zemlja ničesar ne pozabi, vse šifrira, v droge, v vino, tudi v pivo, saj tudi pivo prihaja iz zemlje. Iz zamišljenosti ga zbudi prijetna mlada dama, ki je pridišala mimo. Nekoliko si jo je ogledal in pomislil: Tale pa ve, kaj je seks, ta pa ja. Zna se priponudit, zna vzeti, zna zahtevati, zna biti čisti nagon, joj! In večkrat se je že ujel v take poglede, v take uvide. Prepričali so ga, da je poklicni opazovalec in namenoma umaknjen iz realnega življenja, da bi bil patetičen gledalec, ki zna stvari razumeti in jih tudi predvideti, če je treba. Plačal je in šel ven. Nekoliko je že vleklo in po hribih okrog mesta se je belil sneg, bela čistost. Imelo ga je, da bi šel v kavarno na kavo, a se je zavedal, da bi s tem izgubil preveč časa, saj ga je čakalo veliko dela doma na računalniku. Prevodi in podobno. Od nečesa je pač treba živeti, vsekakor. Ampak tisti težavni prevodi filozofskih del, joj. Po svoje ga je to tudi hranilo in mu odpiralo nove svetove, ki so mu jih kamni zamolčali.

Tako, za danes je konec te tlake, je pomislil in se naslonil v naslonjač, ki se mu je zdel že precej razmajan in škripav. Že dolgo je razmišljal, da bi si umislil novega. Kar nekajkrat si jih je že ogledoval v trgovini, se celo posedal nanje, a zataknilo se je pri ceni. Preračunaval in preračunaval, a mu ni zneslo, nikakor ne. Prav rad pa se je usedel na stol v pisarni prijateljice, ki je delala v neki državni službi in je imela razkošno pisarno. O njenem delu je vedel le toliko, da od jutra pa do poznega popoldneva šari po računalniku in prelaga neke papirje, nekakšne projekte ali nekaj takega. Ja, saj, birokracija. Ta si zna narediti prepotrebne opravke, da z njimi opraviči svoj obstoj. Zanimivo jih je opazovati, s kakšnimi obrazi stopajo po vseh tistih hodnikih, ki dišijo po negovanih damicah, po kavi in po dragih parfumih. In na vratih se bohotijo napisi. Kakšna glorija, kakšna imenitnost; kakšen vitamin večvrednosti so pojedli ti ljudje, da se tako poniževalno vedejo do nas, običajnih državljanov, ki jih redimo. In če bi to zapisal, bi rekli, da sem samo nevoščljiv. Lepo vas prosim, jaz, nevoščljiv!? Za kaj le, za pretesne kravate, za dolge brezzvezne sestanke, za vse tiste majhne družabne obveznosti, ki pač sodijo zraven, za jutra, ko nimate časa, da bi se videli, mislim, zares videli v zrcalu. O ne, res ne! Jaz sem samotarski kot volk in ponosen kot volk. Ampak naslonjače jim pa res zavidam in tiste nove zaslone, ja, to pa. In udobje pisarn, tudi to, ja, če sem iskren. Pa naj bo, pa naj imajo vse to, če jim je usoda to namenila. Popoldan bom šel k njej. Tako ali tako bom moral nekaj strani prevoda vreči na papir, pa bom vzel s seboj zgoščenko in mi bo dala izpis. Saj bi bil že čas, da si kupim printer, ampak … Honorarji kapljajo, kakor pač kapljajo, vendar … Upanje umira na obroke. In moji kamni, kaj mi imajo danes povedati, se je spomnil. Vstal je in šel na balkon. Gledal je po parku, ki je bil še ves opustel in zasvinjan s papirji. Na levi strani je mrakoben siv zid, nekakšen mejnik med nekdanjimi svetovi- tam naj bi namreč nekoč bil nekakšen dom armije ali nekaj takega. Ko se je priselil v to mesto, je slišal, da so se tam odvijali imenitni plesi, da se je čudovito stapljal južnjaški temperament z domačimi vročimi dekleti. Pa še marsikaj je slišal, marsikaj. Neko noč je celo šel do tistega zidu in se naslonil naj, da bi mu kaj povedal, pa je slišal le sočne kletvice, neko agresijo-no vmes so bila tudi nežna šepetanja, tista značilna zapeljiva šepetanja, ki obetajo razplod. Pa tudi divje sovraštvo se je navibriralo v tisti železobeton. Tudi to. Tu in tam se je oglasilo tudi domotožje, ki so ga tam najbrž izpovedovali vojaki iz juga, ki so tu službovali. Bilo so tam neke zgodbe, ki so medlo izsevale iz tiste sivine, zelo medlo in raztrgano. Bila je zgodba o mladenki, ki je pasla konje v neki dolini v bosanskih hribih. Bila je lepa, z zelenimi očmi in dolgimi svetlimi lasmi. Skrbela je še za dedka, ki je čemel pred leseno kočo in se je spominjal časov, ko je pokalo in ko se je klalo kar počez. Pa se je spet …! Ja, in tista deklica je imela neko čarobno moč, da je znala začarati vsakega moškega, ki je prišel v tisto dolino, ki je pravzaprav zašel tja. Minil je čas in mladenič jo je spet poiskal. Zdaj je bila še lepša, bolj polna in še vedno je sedela, navadno s knjigo v roki in gledala pasoče konje. Nekaj moških iz sosednjih vasi je kosilo travo na ravnini ob tanki rečici. Hotel jo je kar naložiti v staro stoenko, ki se je komaj pregrizla po slabih cestah in jo odpeljati s seboj v civilizacijo, v Sarajevo. Pa ni hotela, res ne. Izkazalo se je, da je tu samo čez poletje, da pa je sicer študirala nekje v Beogradu, menda ekonomijo ali nekaj takega in je študij opustila. Pozimi je delala nekje, kje že, nekje pač. In kaj? Menda kot receptorka v nekem hotelu. Čudno. In stoenka je morala še velikokrat tja gor v tisto vas v tiste hribe, kjer si še slišal potočke in pesmi, malce divje, pa vendar iskrene. In neke nedelje je bil tam tudi nek oficir. Rekel je, da bo ubil vsakega, ki bi se ji približal. Trdil je, da je ona njegova in da bo njegova. Da je že dobil dovoljenje, da bo prišel v Sarajevo, da bo ona šla k njemu. In rodil se je prepir, ki se je končal tako, da je oficir prestrelil sprednji gumi pri ubogi stoenki. In zato je fant napletal, kako bi spravil s sveta vsaj enega oficirja. In vse to je govoril prijatelju, tamle, ob tem sivem zidu, ob katerem se je kotila tudi ljubezen na plesišču.

Mrmranje dneva se je počasi razgubila z raznimi opravki. Ampak kamni so zvesto čakali na posebni mizi, pregrnjeni z črnim žametom in na sredi je kraljevala bela lobanja, bog vedi čigava, a je znala pripovedovati zgodbe. Kaj bomo danes slišali, le kaj, je pomislil in se zbrano usedel. Pozabil je na obredno umivanje rok. Preden je luščil zgodbe iz kamnov, si je vedno umil roke in to s posebnim tekočim milom, ki je imelo prav posebno aromatično mešanico, nekaj kapljic nekega eteričnega olja pa je še sam dodal. Tako, tako… se je izvilo olajšanje iz njega. Dolgo se je odločal, kateri kamen naj danes vzame v roke. Kar tako jih je nabiral na podeželju, še najraje je vzel kakšen kamen iz kakšne podrtije, ki jih je bilo še nekaj v okolico, v kolikor jih niso prodali za vikende. Odločil se je za kamen, ki ga je izbezal iz zaraščenine, ki se je bohotila nad staro hišo. Previdno ga je prijel v roko in globoko zadihal. Zaprl je oči in dolgo globoko dihal, da bi se vanj preselila zgodba, ki naj bi bila zapisana v tistem kamnu. In se je začelo:

Otroški jok je naznanil novo rojstvo. Porodnica je že opravila svoje in se je polagoma pobirala nazaj v tostranstvo. Menili so celo, da bo kar odšla, da bo pustila tri otroke in tega, ki je ravno kar prišel na svet. Iz kuhinje se je priplazil vonj po kurji juhi in po žganju. Moški so nazdravljali z žganjem, ženske pa so se ukvarjale s pomenki, ki so se sukali zgolj o tem, koliko otrok tehta in kakšen krepak deček, da je. Ena od žensk je celo pripomnila, da je škoda, ker je deček, ker bo spet vojak. In vojak ni nič dobrega, vojak ubija. In tista ženska je še napletla, da kadar je dosti dečkov, se lahko spet naredijo vojne čez leta. In starec, ki je kašljal zunaj pod latnikom je govoril o tem, kako bo novodošlek oral njive, ko bo za to čas, kako bo okopaval vinograd, kako bo sejal žito. Oče tega otroka pa je že razlagal, kako ga bo s seboj jemal gor na hribe, na lov, kako mu bo kazal, kje se pase srnjad in kako bosta opazovala orla, ki tako ponosno kroži nad dolino. Porodnica pa se je počasi zavedala, da se zdaj zanjo začenja hud boj. Vročica jo je kuhala in premetavalo jo je po postelji. Zdravnik in babica sta že odšla in tista injekcija očitno že prijemlje. Jemalo jo je v nek neznan svet, kjer je bilo vse mehko, vse novo, vse silno odrešujoče. Šepetala je, da je žejna, da naj prinesejo otroka, da ga bo podojila. Otroški jok preglasil vse šepetavke …

Druga slika: V isti sobi so bile zdaj narejene pare za pokojnika, za očeta tistega otroka. Mrtve besede so visele po stenah. Njegovo življenje se je zdaj selilo v pripovedi jokajočih žensk, ki so stregle moškim spet z žganjem in z vsem ostalim. Prihajali so sodelavci, se sklanjali nadenj in zmajevali z glavo. Slišali so se pogovori: »Ja, saj ga je pil, tako kot mi, ga je pil. Pa ga je najbrž še na skrito. Jetra mu je pobralo, jetra. No ja, pil ga je, morda celo več kot mi, kdo bi vedel. Pa je bil dobričina, res je bil. Če je le mogel, je pomagal. In dober delavec je bil, kadar je bil trezen, res.« In še so besedovali o njem. Neka čudna mešanica občudovanja in žalosti se je stopila v nekakšno mrmravico tam ob pokojniku. Dišalo je po svečah in po joku.

Tretja slika: Mlad fant in dekle ležita na postelji. Zunaj lije dež na zanemarjen latnik. Stene so polepljene s plakati, divja glasba para ušesa. On njej razlaga nekaj o tem, da je doživel lepe reči, ko se je nadihal belega prahu in da je med koruzo podtaknil kar veliko sadik konoplje. Ona pa se samo smeje in ga zasipa s poljubi. Malo je omotična od tistih dimčkov. Brblja mu o tem, da moral malo nehati s tem, da mu to lahko scvre možgane.

Potem so se slike razblinile. To se zgodi, kadar se informacijski material nanaša na neke druge kamne. Pomislil je, da je ta zadnja zgodba bila samo posredno prisotna v tisti hiši, ker se je pač deček tam rodil, ker so se tja vračale njegove energije, njegovi informacijski valovi. Namrdnjen je položil kamen nazaj na črn žamet. In si nekoliko oddahnil. Ni maral takšnih zgodb. Raje je imel tiste vesele, tiste, kjer so se razgaljali ljubezenski prizori in tanke sramežljivosti, ki so se topile z leti. Tokrat pač ni imel sreče z izbiro kamna. Morda se mu bo jutri v roke posedel kakšen kamen z drugačno zgodbo, morda …

»Pravzaprav niso ljudstva izpeljala
velikih dogodkov v zgodovini,
pač pa so ti dogodki
ljudstva šele vpoklicali.«

Oswald Spengler: Zaton Zahoda

Pravzaprav mi tisti zatohel in zakajen prostor sploh ni bil všeč. Malo večja, s smrekovimi plohi obita in vedno blatna luknja v zemlji: s pogradi, s pečjo na drva ter z vegasto mizo… V luknji je bilo prostora za približno dvajset mož z orožjem in opremo, za dva ali tri lanserje podatkov in za par bojnih psov – in približno toliko vsega naštetega je bilo podnevi vedno v njej. Gneča za popizdit. Nasproti vhoda je bila stena s policami, ki mi je vedno, kadar sem prišel čez dan počivat, spat, si razkužit praske ali pa si sprat kri in sluz z rok in vetrovke, vzbudila tak čuden občutek, podoben tistemu, ki smo mu včasih pravili veselje: nekaj otroškega in drobno se svetlikajočega, nekaj toplega navzgor po tilniku … in malodane v celoti pozabljenega. Čas in boji so opravili svoje – tako pač gre to. A v luknji je veljalo nekakšno nenapisano pravilo, tih dogovor, po katerem je vsak od nas odlagal gor na police vse tisto, česar je imel več kot je trenutno potreboval. Tam so bile ribje konzerve, celi ali pa na pol pokajeni džointi, številne škatle cigaret in zavitkov tobaka za zvijanje, stari mobilni telefoni, pločevinaste skodelice z doma pridelano marihuano in škatlice z apaurinom, tramalom ali helexom; običajno pa tudi kakšna steklenica ali dve dobrega viskija še iz starih časov, ki ju je morda kakšna trojka našla na kateri od bolj samotnih, najmanj izropanih bencinskih črpalk ob bivši lokalni cesti med Žalcem in Ljubljano, ali pa v trgovini kake bolj zakotne vasice sredi gozdov … Pa dve ali tri knjige ali kak star, pomečkan časopis, a se nikomur ni več ljubilo brati.

V luknji je bilo kljub gneči vedno tiho in spokojno.

Jutro je bilo megleno, pršel je droben dež in vsi trije smo bili premočeni, sfukani kot po navadi in usrani kot prasci. Jakob, zvit in nepredvidljiv možakar, bivši diverzant in bolj znan kot Nora Luna, je krvavel iz precej globokega ugriza malo nad zapestjem desne roke, ki ga je fasal ravno v trenutku, ko je hotel zabiti klin v dlan besno rjovečega in otepajočega se Rjavca. Po rani se je že v gozdu dvakrat krepko uscal, takoj po prihodu v luknjo pa si jo je polil z viskijem in sam zašil. In si šel skuhat kavo. Z Miranom, Ostrim Volkom, pa sva jo tistikrat odnesla brez večjih prask.

»Prekleta prasica hudičeva!« je zagodrnjal, ko si je s stare in obledele NATO vetrovke z nožem strgal koščke in madeže posušene sluzi, goste šope mastnih, rjavih vlaken in si s kosom časopisa brisal kaplje motne, zelenkaste krvi z izmučenega obraza. Pa se je ob pogledu na zgornjo polico umiril, nekaj zabrundal, si sfrkal mogočen džoint, zadovoljno prdnil ter šel ležat na pograd.

S požirkom mlačne vode sem poplaknil dva desetmiligramska apaurina, počasi očistil in odložil svoj AK, si prižgal cigareto in se usedel za mizo. Od udarcev so me bolela ramena in v glavi mi je šumelo: en idiot iz trojke, ki je prežala v zasedi skupaj z nami, je malo po polnoči oddrdral ugledno dolg rafal iz svoje stare in sfukane M16 grozljivo blizu mojega ušesa v dva Rjavca kakih sto metrov pod nami. Kurbi sluzasti sta se opotekali le toliko časa, da so se jima luknje od krogel zasigale, kar pa je povsem zadostovalo, da smo izvlekli kline, sekire in nože in opravili z njima: hitro, neusmiljeno in s kirurško natančnostjo. Kot vedno. S prvim je šlo zlahka: dva veterana in novinec, ki mi prej je streljal mimo ušesa, so ga pribili v slabi minuti in v temi smo kmalu zavohali tisti ogaben, a za nas zmagoslaven smrad, ko mu je vodja trojke z enim samim dobro merjenim zamahom noža odprl trup. Naš Rjavec se je pa otepal in rjovel kot čefur na nogometni tekmi, mimogrede je oklal Noro Luno, zbil Mirana po tleh in me nekajkrat dobro nabil v levo ramo, preden smo ga uspeli pribiti na bukev. Miran, Ostri Volk, pa mu je nato elegantno razsul drobovje po mahu, večino pa seveda pokasiral po obrazu in vetrovki.

»Tu pa ne bodo več rasle gobe,« je zasoplo dejal, ko si je brisal posvinjan nož ob rokav.

Bil je vodja naše trojke, eden najboljših iztrebljevalcev med nami: tih, močan, izkušen in hladnokrven. Morilski. Rad sem delal z njim.

Do jutra smo nato vsi trije malodane neslišno lezli po blatu in praproti navzgor skozi bukov gozd proti skednju bivše Vršnikove domačije. Obveščevalec nas je poklical na teren, da so zaznali Rjavca med Vršnikom in kočo na Čemšeniški planini. Najbrž je bil pijan ali pa zadet, po vsej verjetnosti pa je na lanserju podatkov bolščal v kako babjo rit namesto v skener: razen do polovice oglodanega trupla Vršnikove najmlajše, treh že napihnjenih krav in roja mrčesa okoli njiju ter par razbitih vinskih sodov nismo med vračanjem z vrha Čemšeniške našli ničesar. Sodeč po strjeni sluzi okoli že razpadajočih ostankov deklice, so Rjavci postorili svoje že pred kakimi tremi meseci – v pozni pomladi, ko so cvetele češnje. Pa to smo itak vedeli. Bogve zakaj so prascem v maju najbolj dišala ravno mlada dekleta.

Pa Rjavih pravzaprav nisem sovražil in nisem se jih več bal. Prvo leto morda še, potem pa nič več. Bili so pač narejeni in izurjeni za ubijanje – brez milosti in oklevanja: nekakšne zadnje posebne enote za boj proti Hudiču in njegovim brezbožnim pomagačem, kot nas je takrat pod skupnim imenovalcem in verjetno na predlog Vlade ožigosalo vodstvo Organizacije. Bedaki se kot po navadi niso spomnili ničesar bolj izvirnega. Rjavci, poraščeni in lepljivi ubijalski organizmi so bili seveda grozljiva pogruntavščina enega glavnih svečenikov Organizacije, ki smo mu na splošno pravili Rdeča Kapica. Jasno: z mladino, ki je odraščala po diskotekah, ob hamburgerjih in Coca Coli ter ob gledanju MTVja, in so jo Vlada, Organizacija in kasneje NATO oklicali za Deželno vojsko, smo opravili v slabih šestih ali sedmih mesecih, in največjemu idiotu med nami je bilo že takrat kristalno jasno, da bo Véliki Belec dokončno in cel, s svojo plešasto glavo naprej zlezel v rit Organizaciji: v njenem Središču je bilo namreč keša kot dreka, imeli so vso potrebno tehnologijo, klonirali in genetsko transformirali pa so dobesedno noč in dan: angelčke, hudiče in svetnike, skratka vse, s čemer so potem zganjali svoj cirkus in prepričevali narod. In tam je bil eden glavnih frajerjev za ta mutantska sranja seveda svečenik Rdeča kapica, brezčuten in hinavski možak, pravzaprav nekakšen zahrbten pizdun, po rodu žal iz naših krajev ...

NATO pa itak že od vsega začetka ni jebal zahtev Vlade, naj pošlje marince iz Italije, češ to je vaša stvar, takorekoč nekakšen internal affair, zmenite se torej sami doma, in dalje v tem nonšalantnem, boli jih kurac stilu. Iz Azije je sicer kakšni dve leti po začetku naših prvih atentatov na predstavnike Vlade in Organizacije priletela nazaj domov še zadnja posebna enota Deželne vojske, a smo siromake čisto rutinsko sesuli že dobro uro po pristanku na domačem letališču. Kaj bi pa naj? Malo nam jih je bilo sicer žal, navsezadnje so bili ljudje, ki so se borili še kar pogumno in umirali brez dramatiziranja. Niso moledovali in niso rjoveli – no, vsaj tako ne, kot rjovijo Rjavci, preden jih pribiješ in odpreš.

Apaurina sta mi prijetno božala zavest, upočasnjevala misli in vztrajno vlekla na dan spomine. Takšne in drugačne. Pa mi jih je bilo kaj malo mar. A če že so, pa naj bodo, kaj me briga! Bo vsaj hitreje minil čas do noči, ko gremo spet ven. Tam pa ni časa za spomine.

Prav nič mi namreč ne koristi, če nosim v adrenalinsko in apaurinsko zjebanih možganih s sabo v akcijo še cel kup podob: kot je recimo podoba na tleh v krvi ležečega Matjaža in ranjene Silve ob njem. Ko je fasal od škifov cel rafal v glavo samo zato, ker je s starim RB še iz časov bivše Države sesul en kurčev turn na Vranskem. Človeku je preprosto dopizdilo, da Silvi, obema otrokoma in njemu samemu petdeset metrov od bajte trikrat na dan po pol ure seka v glavo apokaliptično in razglašeno donenje in bobnenje zvonov. Prej je itak malo pobaral naokoli, zakaj je tako, če pa je Organizacija ločena od države, in kje je tu njegova pravica do miru in zasebnosti in veroizpovedi, in kateri zakon ali vsaj predpis dopušča tem idiotom, da zganjajo hrup čez vse mere dobrega okusa in dovoljenih decibelov ob najbolj spokojnih urah dneva ... Pa so mu na Občini naložili nekaj v tem stilu, da je tu pri nas v Deželi to pač taka tradicija, bog pomagaj …, tako so baje nekoč opozarjali kmete, da so blizu Turki, in bla bla bla... Ko pa jih je nato prekinil in vljudno vprašal, če so danes ob sedmih zjutraj, ko so zvonovi spet začeli rutinsko bobneti in jebati folk v glavo, videli morda kje na Vranskem ali vsaj v bližini kakega Turka, so ga varnostniki vrgli ven …

A če prav pomislim, se je vse skupaj začelo kuhati že davno prej, kmalu po osamosvojitvi Dežele, torej kmalu po vojni za odcepitev od Države … Po vojni, madona! Če je tisto bila vojna, kaj pa je potem tole zdaj?! Veselica?

Dva tipa sta takrat, kakšna tri ali štiri leta po osamosvojitvi, ko je Organizacija hotela doseči, da bi v parlamentu izglasovali člen ustave ali zakon ali nekaj napisanega pač, s čemer bi omejili ali celo ukinili pravico žensk do splava, naredila nekakšno amatersko fotomontažo kot ovitek za CD njunega benda: zadeva je prikazovala neko lepo in urejeno žensko (ki so jo v Organizaciji baje zelo častili!) z nekakšnim okronanim glodalcem v naročju. Prava reč! A jebiga: svečeniki Organizacije so zavohali reklamo in profit, formalno in javno popizdili in stvar očrnili čez vse meje zdrave pameti, čeprav je šlo navsezadnje za povsem umetniško gesto, karkoli pač to pomeni. Škifi so tipoma težili do onemoglosti; po časopisju, na televiziji in po internetnih forumih, skratka povsod, pa so se vodile besne debate o tem, kaj ima umetnost pravzaprav z verskim prepričanjem, in tako dalje; in seveda je Organizacija zbobnala v bližino svetišča, kjer je visela originalna slika tiste simpatične gospe s povsem normalnim in ljubkim človeškim dojenčkom v naročju, približno deset tisoč ljudi, da bi … hm … očistili tisto sliko, jo znova blagoslovili ali posvetili ali nekaj podobnega. Pravijo, da takrat ni šlo brez tako imenovanih prostovoljnih prispevkov in taka masa folka je verjetno zbrala vsaj toliko keša, da bi z njim lahko kakšno leto dni živelo najmanj sto brezposelnih mater samohranilk in njihovih otrok …

Otrok … hm … Lepo je bilo, ko so se še igrali po parkih, hodili v šolo, na izlete ali kamorkoli pač. Takšni majhni, brezskrbni in nasmejani človečki. In nikjer nobenega strahu, nobenih krikov, krvi … Zdaj pa najbrž živi v celi Deželi po naših kampih na Veliki Planini, Pokljuki in v Kočevskem Rogu manj kot kakšnih šest, sedem tisoč otrok. Ranjeni in pohabljeni so seveda všteti. Pa nič kaj nasmejani niso več – pa tudi prestrašeni ne: so takšni … hm … prežeči, hladnokrvni, nekako pripravljeni. Majhne in nevarne živali. Bodoči iztrebljevalci, operaterji in vojaki; bodoče posebne enote – naše trojke.

Manjša mesta so večinoma prazna in izropana, tudi naših odraslih ni več tam. V večjih mestih pa so na sceni Rjavi, pa številni bivši člani Vlade ter občinski uslužbenci, ki so se nekako uspeli izogniti prvim serijam naših atentatov; in pa seveda množice vernikov in svečenikov Organizacije. Pa dvomim, da so tisti verniki sploh ljudje: najbrž so nekakšni kurčevi kloni ali pa ljudem podobni mutanti Rjavih. Pa koga to briga. Enkrat bodo že fasali, kar jim gre. Baje nimajo normalnih otrok, ne kadijo, ne fukajo … Svečeniki Organizacije in bivši člani Vlade pa imajo seveda vsega v izobilju in tudi počenjajo vse, kar jim pač pade na pamet.

Srepa Vidra, nekdanji specialec in vodja ene najbolj razvpitih trojk z Dobrovelj je nekoč v luknji pripovedoval, da mu je en svečenik Organizacije, ki ga je Vidra mimogrede zajel malo pred Gornjim Gradom, ves presran od strahu izblebetal, da dobivajo iz svojega Središča tudi povsem zdrave dečke in deklice – tako, za zabavo, za ob nedeljah – pač nekakšno bolj ali manj običajno razvedrilo ob kozarčku ali dveh dobrega vina ... Srepa Vidra je baje samo prezirljivo pljunil in poslal ujetemu svečeniku krajši rafal tja nekam pod pas ter ga pustil počasi crkniti kar tam, kjer ga je zajel. Lepo je, če človek kdaj pokaže svoja resnična čustva.

In kaj pri vseh hudičih naj bi zdaj, v teh časih naše trojke počele v mestih? Rjavca nimaš kam pribiti, da bi ga odprl, razen morda na kakšna lesena vrata ali pa na kak star reklamni pano … Krogle iz ročnega avtomatskega orožja jih samo upočasnijo, vse rakete, mine in topovske granate pa smo porabili v bojih z Deželno vojsko. Težko sranje. Rjavce moramo zato vedno zvabiti v gozd, med drevje … Tako ali drugače, pa četudi uporabimo žive vabe … Tam so ranljivi in tam smo mi lovci, oni pa divjad!

Z ostalimi prebivalci okupiranih mest pa bomo opravili zlahka: tako mimogrede, bi rekel. Ko Rjavih ne bo več …

Ta misel me drži pokonci, kadar pribijam Rjavega, kadar se lačen in popraskan plazim po blatu, kadar na pol gluh od strelov in z neizprosnostjo v priprtih očeh ter povsem izčrpan od klanja hitim z zadnjimi atomi svoje energije skozi nočno goščavje na pomoč sosednji trojki.

Ko sem prvič, kak slab mesec po tistem, ko smo dokončno potolkli Deželno vojsko in izvedeli, da sta Vlada in Organizacija aktivirali Rjave, videl eno njihovih prvih žrtev – približno deset let starega dečka z odtrgano roko in z ranami po glavi, ki je v neznosnih bolečinah le še tiho ječal in krvavel na tleh pred kinom Metropol v Celju – sem se razjokal in v besu bi se najbrž čisto sam in neoborožen zagnal v prvega Rjavca, ki bi mi prekrižal pot! Takrat pred Metropolom me je prvič, čeprav sem že kaki dve leti streljal na vladne uslužbence, ubijal vojake in policiste, vsega prežela sla po mučenju, klanju in maščevanju … Klanju kogarkoli ali česarkoli, kar si drzne meni povzročati takšno temno, v bistvu neopisljivo duševno bolečino; tak svinjski, malodane otipljiv občutek dokončne, brezupne nemoči, pomešan z neznosnim besom … Kot nekakšno žgoče, neutolažljivo hlepenje, ki riše bolečo, škrlatno in gosto pršečo meglo pred objokane oči. In skozi njih – naravnost v možgane! Vseprežemajoča želja, da bi samo še klal in mučil in mrcvaril tiste, ki nam posiljujejo, pohabljajo in trgajo na kose otroke, žene, naše ranjence …

Pa mi je takrat rekel Miran, zdaj vodja naše trojke, ki je po službeni dolžnosti prišel mimo:

»Kaj ti bo maščevanje? Če boš klal kar brez pameti kot kakšna besna zverina ali kot kakšen kurčev Rjavec – kaj si potem? V čem si boljši od njih?«

Položil mi je roko na ramo in dejal, da je takrat, pred letom dni, ko je med streljanjem po mozirskih ulicah ustrelil s šibrovko v trebuh enega vojaka Deželne vojske in mu nato prerezal vrat, da mu je skrajšal muke, dojel, da pravzaprav ne gre za maščevanje! Slednje je le beden čustveni odziv, primitivna in afektirana potešitev lastne krvoločnosti – postavi te celo pod raven sovražnika, ne ob ali morda nad njega! In vojaki Deželne vojske niso bili naši pravi in resnični sovražniki in Rjavi nekako tudi niso! So le neprijetna, a odstranljiva ovira. V primeru ubijanja vojakov ali Rjavih ne gre za časten spopad dveh medsebojno spoštujočih se, morda enako častnih, enakovrednih sovražnikov: vitezov, samurajev ali morda bojevnikov s Sumatre; niti ne gre za besno, nerazsodno maščevanje, kot v primeru od žalosti na pol nore matere, ki so ji pred očmi posilili in zadavili mladoletno hčer… Gre zgolj za tehnično odstranitev ovir, torej za garaško in nujno potrebno delo, ki pa – jebiga, tako pač je! – vključuje tudi streljanje in klanje. Delo, ki nam počasi in vztrajno odpira pot do tistih, nad katerimi bomo izvršili kazen. Ne maščevanja, ampak kazen! Kazen, ker so goljufali že tako ali tako obubožane ljudi in zlorabili njihovo vero in zaupanje. Kazen, ker so demokracijo uporabili za orodje izkoriščanja, okoriščanja in za dvigovanje lastne slave in ugleda; kazen, ker so postavili lasten pohlep in dobičkarstvo pred interese tistih, ki so jih izvolili in jim podelili oblast. Kazen, ker niso držali besede in izpolnili danih obljub! Kazen, ker so kar tja v en dan razmetavali denar davkoplačevalcev … Kazen, ker so postale človekove pravice za njih le še ena iztrošena blagovna znamka več, ki jim ni prinašala nikakršnega dobička.

»In seveda,« je še dodal, »edina kazen za take težke pizdarije je smrt: brez sojenja in prič, brez nekakšne porote ali materialnih dokazov; takojšnja usmrtitev brez usmiljenja in brez vsakršne možnosti pomilostitve! Pa tudi brez nepotrebnega besedičenja ali nečloveškega mučenja: policijsko natančen strel v glavo je čisto v redu. Smo namreč edino in poslednje upanje, ki še ostaja ljudem, da bodo nekoč morda lahko zaživeli dostojanstveno, miroljubno in srečno življenje – skupaj s tistimi, ki jih imajo radi, in z voditelji, ki jim bodo lahko zaupali. In si tudi v resnici, ne le na papirju, sami svobodno volili svojo vero in postave. Če ne, pa naj gre kar zdaj takoj vse skupaj v pičko materino!«

Po tistem sem se brez pomislekov in brez želje po maščevanju odjavil iz svoje redne bojne enote Grofov Celjskih in se pridružil njegovi specialni trojki. Začeli smo iztrebljati Rjave in si tako utirati pot do uveljavitve naravne pravičnosti.

I.

Vzvalovijo bilke suhe;
storž odvrže stara smreka.
Dvignejo se črne muhe,
iz pohojenega dreka.

II.

Sonce v tla rafalno strelja
skozi krošnjo bele breze;
iz rdečega fotelja
vzmet v hiško polžjo leze.

III.

Čmrlj je zamajal zvonček;
škorec je postal zgovoren;
v zrak je poletel citronček;
gož je zlezel v gumast škorenj.

IV

Krt pokuka iz krtine,
belouška v potok šine;
skloni se veliki zvonček
nad lep pisan jogurt-lonček.

V.

Kukavica glasno kuka;
v vodi se zablisne ščuka;
veter skozi vrbjo vlečko
napihuje belo vrečko.

VI.

V grapi ždi trohneči brest;
na lisički lazar spi;
v senci bukve pa kipi
v stari kahli žabji mrest.

VII.

Kot da Pan igra trstenke,
slišijo se mili zvoki,
kadar divje veter v loki,
piha v pisane plastenke.

VIII.

Na okljuku pri ogradi,
suha veja Bolsko gladi;
guglje se na njej sinica,
polž in najlon nogavica.

IX.

Sončni žarek mlako boža;
vanjo zre uvela roža.
V mlako – v mavrično vesolje;
tiho plunka iz kante olje.

X.

Srna klecne in boleče
v kaplje se zazre rdeče,
ki svetlijo skupaj z roso,
staro zarjavelo koso.

XI.

Luno siv oblak zakrije;
žaba zahrešči svoj kva;
vlažna glista se zarije,
v čreva crknjenega psa.

XII.

Potok v soncu se svetlika,
z vali v obliki kroga,
kjer napihnjen kakor žoga,
velik kravji vamp se lika.

XIII.

Julij Bistrico segreva,
da migljaje izhlapeva.
Na prodišču pa brenčeče
muhe žrejo svinjsko pleče.

XIV.

V krošnji hrasta šoja tiha,
v sprano vrv kljun svoj vtika;
a na spodnjem koncu štrika,
v vetru bled mrlič zaniha.

XV.

S strehe grulijo golobi,
pes na ketni z uhlji striže;
sivka, zmešane z otrobi,
kurjake iz jasli liže.

XVI.

Janez krmi svojo kravo
in da bolj bi se redila,
vmeša med silažno travo
malce umetnega gnojila.

XVII.

Kure pod lučjo čemijo;
vmes Franc crknjene pobira;
svinji se oči iskrijo,
ko jih s perjem vred požira.

XVIII.

Kravje mleko žre prašiček.
Zavolj zavarovalnine,
komaj dva dni star teliček,
pa od lakote pogine.

XIX.

Greznični drek preko njive
je navozil sosed Tomy;
v njem se bohotijo glive,
pinte, vložki in kondomi.

XX.

Plešeta na veselici
Johan in njegova žena;
v hlevu spita mu telici,
stojno v gnoju do kolena.

XXI.

V parni mlada dva ležita
in počenjata norčije;
spodaj v hlevu pred psi skrita,
mlada psica v mrvo ščije.

XXII.

Med smetmi spi klošar Jaka;
s studom gledajo ga žene;
v črni vrečki vrh smetnjaka,
zadnjič trzne mlado ščene.

dolg je most kafkinih ptic
klic klic klic
moža in žene v črni svili
s čipkastimi klobuki

na dvorišču zašiti golobi
golobi grobi grobi
se sprehajajo po odru
na koncu ukrivljenih palic

norosti in bolečine

črno bela fotografija hrbta
v garderobi gledališča
nosi v sebi vse ave
ave povsod ave

vanjo izlivam telo
ko s prstom sledim
ulicam svoje ljubljane
rane rane rane

glasovi ki jih prinaša
ssssssssssssssss
premikajo skale
na mrtvem obrazu

zemlja in veter
ssssssssssssssss
v verigah tiščita skupaj
ostanek prahu

svet ki uhaja

kemični svinčnik šumi po papirju
sssssssssssssssss
črta ure in pol
v narekovajih

nihče te ne udari
po dolgih rokavih
drsijo ujeti metulji
sssssssssssssssss

zlomljeno krilo in jaz se grejeva
se se o se
pod neonskimi sonci
v starem zarjavelem vagonu

v upanju
dihava skozi nosnice
še še o še
v naročju izginulih

telo je mehko

lepim ga nase
trgam ga nehote
grize me
me me o me

diši po naftalinu
srce mi skače v morje
de profundis nevarno ziba barko
o-e o-e o-e

VSE MOJE DALJAVE
so se skrile
za zaprte veke,
v samotne ure.

Dnevu je ostalo
sivo obližje
kot zaprašeno
staro gledališče,
lačno besed
in življenja.

NOCOJ BOM JOKALA
tiho, na samem.
Zunaj dežuje
in spet je tak dan,
ko bi morala izginiti,
kot izgine senca,
ko je zunaj hladno
in je nihče več
ne potrebuje.

KOT GOLOBE
bi polovila svoje misli
in jih zaprla v kletko,
da mi njihovo gruljenje
ne bi kradlo noči,
da ne bi kljuvale
po rahlem miru
in puščale nesnažnih strahov
na mojem pragu..

MNOGO SLADKIH BESED,
pod njimi hlad.
In laž iz mojih ust,
ko se pretvarjam,
da verjamem.
Čez prazne besede
naslikan,
tam in tu,
ostane nasmeh.

ZDAJ JE VSE TIHO V MENI,
kot da spijo
vse pisane želje
in sivi strahovi.
Le v sanjah še blodim
in iščem in iščem,
ne vem, kaj.
Morda bom nekoč našla
in bom naposled vedela.
Vsaj v sanjah.
Ko bedim, le čakam.
Vsako jutro pride nov dan.
To je dovolj.

SREČALA SEM
gube na obrazu,
hrbet upognjen,
trepetave roke,
negotov korak.

Ubogi lepi Romeo!
Junak naivnih
sanjarij dekleta,
ki z utrujenim pogledom
pod osivelimi lasmi
zdaj vame zre
iz ogledala.

SREDI RIBNIKA
je tiho.
nobena senca
ne seže do tja.
Odblesk sonca
in prelet ptice
zbujata dan.

Ob bregu so sence.
Kdaj kamen
razbije gladino
in trnek ubije.

Breg je rob
in je meja.

LUNA SLIKA HLADNE SENCE.
V temnem plesu silhuet
plavajo tesnobne misli,
sanjajo pričakovanja,
tiho čakajo samote.

V plesu senc in svetlobe,
tvoje in moje.

POJ MI, KOS,
zapoj mi vsako jutro
žuborečo budnico
in zapleši mi pod oknom
svoj lahkotni ples
po rosni travi.

Jaz pa bom oči zaprla,
pela in plesala s tabo,
srečna za zaprtimi očmi.

ŠE VEDNO JE TRAVA ZELENA.
Čeprav so veje gole, prazne,
vse listje zgrabljeno je v kot
in kriki vran čez polja so povsod,
jesenske ure tople so, prijazne
kot v kotu vrta sončnica rumena.

Jaz pa sem lahka, plešem v sanjah,
na dneve mislim, ki so mimo,
in druge čakam, svetle, nežne.
Pod nebom ptice so ubežne,
že vse pripravlja se na zimo
in megla se gosti v kotanjah.

RUMENA VRATA
v jesenski drevored,
na široko odprta
za mir in sprejetje,
za odhod
v neznano daljavo,
ko počasni koraki
sami iščejo stopinje
po sončnih lisah
med šuštečo melodijo,
ko se misli zapletejo
med zlate veje
in ne hitijo
nikamor več.

ROSI, ROSI,
nežno, prijazno,
neslišno.
Na lužah
drobni dotiki,
kot mati poljubi
otroku oči.

NOCOJ, KO BO TEMA,
se bom na okno naslonila,
v mislih potovala
v neki davni junij
zvezde in kresnice štet,
se v vonj sena ovit
in sanje sanjat
o nečem, kdo ve o čem,
tiste mlade sanje,
svetle, čiste in pogumne –
sanje pač.

O, kolikokrat se mi toži
po teh sanjah
v junijskih nočeh.

KO SE LISTJE
v nekaj dneh postara,
ne utegne žalovati.

Svečano pisano
opravo si nadene,
zapoje šelesteč napev
in z vetrom se spusti
v navihan ples.

Potem odide.
Kam, ne ve
in ni mu mar.

ČAKAM, DA BO DANES,
morda jutri,
prihodnji teden,
čez mesece.
Čakam
in ne vem, kaj.

Nekaj lepega, drugačnega.
Razigrane lastovke,
sanjave metulje,
snop žarkov
skozi mrke oblake
in tisto nekaj.

Lastovke bodo
in metulji in sonce.
Kmalu.
Tisto nekaj –
morda nikoli.
In vendar čakam.

VSAK DAN
se z mene okruši
košček okrasja,
se odlušči
zaplata barve,
se odtrga
krpica naborka.

Ostajam
vse bolj pust,
siv, preprost jaz.

In vse raje se imam.

TESNOBA

Tesnoba si je omislila
svoje zamisli.
Stiska, duši, trpinči,
po prsih se razrašča kot
bršljan,
prilašča pravice do čustev,
čeprav ve, da je ne sprejemajo,
ker je razposajena,
požrešna.
Vsak sadež obgrize,
ogrizek stiska, stiska,
sok pije, pije kri.

Tesnobo bi morali zaustaviti
prvega dne.
Morali bi jo opiti,
da bi padla na zemljo,
izdala svoj, zakaj?
Prepozno je, zamujeno.
Ni sile, ki bi jo ukrotila.

POGREŠANA

Knjiga je moja prijateljica.
Knjiga me napaja,
bogati moj hram.

Ker nisem vrnila knjig ob času,
so dvignili prah,
vklopili aparate, avtomate,
utripajoče luči,
preiskali vsak kamen,
vsako lužo,
v grad, na skali,
brez oken in vrat,
ni stopil nihče.

Hodim mimo bralcev,
mimo preiskovalcev,
mimo sledilnih psov.
Nihče me ne prepozna,
nihče ne migne s prstom –
ona je, živa, živa.
V kartoteki piše –
pogrešana.
Zdaj vem,
mrtva sem, mrtva.

GLAS MORJA

Bežanja v deževni noči
so se tako razveselili,
da do pozabili dežnike,
klobuke, kopalke,
pozabili zakleniti hram.

Debela toča je klestila nežno,
pomendrala puhek, ves
letni prirastek,
zalila ušesa,
a hrup neba jih ni ustavil.

Slišijo samo en glas,
glas srca, glas morja,
glas morja, morja.

Že vidijo jutro na svoji obali,
konjička, ki orje.
Že potujejo na odprto polje,
v globoke brazde sejejo svoje seme,
svet bo užival sadove ljubezni.

BEGAVČEK

Pobegnila sem času,
pobegnila življenju na bleščečem oblaku
samo s košarico sočnih sadežev.
Ujela sem vlak, ki pelje k izviru upanja.

Čas se je pognal pred menoj, dvigal prah in
viharje, prehiteval vse pred seboj,
da bi me ujel in posadil na svoje prazno
dvorišče.

Omagal je, obležal na tleh,
ko sem že daleč, daleč.

ULICA

Ulica je naše življenje.
Čistimo umazane čevlje,
peremo umazano perilo,
pobiramo smeti.

Ko šahiramo,
se posvečamo figuram –
ONA skrbi za kmete,
po duši je kmetica,

ONA vodi konje,
rada jaha,

ONA obožuje tekače,
rada visoko skače,

ONA s trdnjav zalezuje kralja,
ko kraljica počiva.

Tihi nemir.
MAT.

Figure povežem v snope in
obesim na klin.

Preselimo se v nočno življenje.
Razporejamo hrano z ulic.
Pokvarljivo zamrznemo.
Jutri bo novo jutro,
ulica bo polna smeti.

POTRES

Potres ga je zasul,
vihar odnesel v neznano.
Skozi prazno življenje
tečejo solze na gole zidove,
razbito kamenje.

Z bolečino raste moč.
Premaguje nanose,
v praznino doliva ljubezen,
odstranjuje solze.

MAVRIČNI ČASI

Na stara pota se vrača očka.
Vrača se v rosna jutra.
Vrača se v čase,
ko je nosil očetovo srajco,
grizel kamenje za ceste,
mostove,
v temelje polagal nesebično
sebe in ljubezen in zvestobo.

Očka se vrača v čase,
ko je ob lunini meni
lisička vrgla oko nanj,
preskočila plotove,
sprožila hudournike, plazove,
zaplavala sta v kalne vode,
se obmetavala z vročimi poljubi,
pri zavesti se pokesala.

Na dolgi poti je očka postal dedek.
S košato srebrno brado se vrača,
srečuje neustavljive reke,
neukrotljive plamene,
nove obraze.
Ne more verjeti svojim očem.

KRZNEN PLAŠČ

Nakopičeni žarki sonca me ženejo po mestu.
Cmok mi zastane v grlu, ko me poboža kosmata šapa.
Medvedje mladičke objem, njena toplina, me očara.
Zaljubim se vanjo. Po poti proti zahodu od veselja
tuli in velike oči pritečejo na ulice. Z nočjo u-
tihne in zaspi. Spi in spi in spi.

V novem veku zverinico zvabim iz brloga. Snežinke
se rojevajo pod nebom. Po strmih stezicah se sankava
ves dan. V temi naju napadejo zamaskirani neznanci.
Nočejo zlatnine, denarja. Slačijo me, oblepijo s
črnimi plakati. Milostni strel izstrelim vanje. Moja
ostarela zverinica se odene v sivino. Obe jočeva.

ŠAH-MAT

Šla bi v levo -
v desno vleče me ponos.
Želim si kvišku –
a tla kar ljubijo moj nos.

Razpiram krila,
ko potegne me v prepad,
pozna izbira
mi postavlja ultimat.

Pa krivim asimetrijo,
ki mi jemlje energijo,
s prstom kažem na nebo,
kot da krivo bi bilo.

A slika vsakdanjika
s potezo šah-mat
nosi srečo v roki
in zanko za vrat.

DAN V MOLU

Danes jih ne bo
na črne podočnjake –
vseh zvestih pleskarjev
in mojstrov navlake.
Tokrat brez maske
stopam pred svet
kot bela vdova
na lastni pogreb.
Danes je tak dan,
en tak bedast dan v molu,
krhek kot človeška krila
na odtrganem pomolu.

SO ŽE VSI METULJI ŠLI

Težko je z besedami,
še težje, ko jih ni,
zdaj lomiva tišino
brez občutkov, brez strasti.

Drug drugemu sva kazen,
nazaj ni več poti,
je le ena – za narazen;
so že vsi metulji šli.

Ne ljubim te več,
sem tu, a ne živim,
sestradana, priznam.
Ne ponujaj mi drobtin!

NEUČAKANOST (DAMA)

Nocoj bom ustregla
tvoji neučakanosti
z otroškim pogledom
na svet.
Le tebi se lahko,
z brezmejno širino,
predam in preglasim
šepet.

Preveč te imam,
a premalo občutim
pod prsti.
Naj končno priznam,
drzno, naglas:
Izvoli, ti si na vrsti!

ZARJOVELE SO ZVERI

Beseda je moč,
moč je klofuta,
človek je majhen
na poti obupa.

Včerajšnje sanje,
današnja zavist;
modrost ni uspela
položiti izpit!

Vstali so psi,
zarjovele so zveri,
v človeku,
ki je lačen
le človeške krvi.

BREZHIBNA FASADA

Poznam te ljudi
z brezhibno fasado,
vse klovne, klovnese,
z odvečno prtljago.

Poznam vse udarce;
pod rebra, v glavo –
sen visoke družbe
z nizko moralo.

In oni se poznajo,
le da se ne prepoznajo,
ko z druge strani pljuvajo
v lastno ogledalo…

Za zajtrk pretepem ženo, hvaležna si obriše krvav nos in me povpraša ali jo še ljubim. »Da draga,« ji odgovorim, ko zlijem vase drugo šilce in se roke umirijo. Vstopi dete in vpraša: »Mami, zakaj jočeš?« »Ati, zakaj piješ?«. Dete moje, zakrij si obraz, vrni se v sobo, moja dlan je še topla.

Sivi so konji,
ki ne marajo za usodo,
jahamo jih izbrani,
a uzde so dolge,
težko jih zategneš,
»What a lucky man he was«.
Hrzajo, ko jih zategneš,
ko jih spustiš, so srečni,
srečen si ti, ko dirjata čez poljano.
Sivi so konji,
ki jih jahamo izdani.

»En glaž vina mi dej,«
da jo pozabim,
obraz njen in sladek vonj.
Me je ljubila?
Sem bil le usoda?
Kako naj molčim,
ko se vedno znova vrača.
Dejal sem že in bom se ponavljal,
ona je našla srečo,
ona ve za svoj jaz.
Ona je ljubila vino,
mene jahajo Lipicanci,
tisti lepi – naši konji,
najlepša so žrebeta –
siva in poskočna,
tu na Štajerju,
kjer je ona pet let pela primorsko,
imajo konji zobe,
ko je uzda zategnjena in
žila napeta,
pridejo in se s kapljo krvi vrnejo v telo.
Nekoč sem ji dejal,
da sem preživel,
danes vem,
da je blizu dan,
ko bom obležal
z zategnjeno uzdo na vratu.

Vedno večji pritisk v glavi,
vedno pogosteje dela cik-cik,
ne vem, no, pravzaprav vem,
umiram,
pospešujem dih, utrip je nemiren,
pogrešam ga,
ki mi kakor živali nastavlja drobtine,
drobtine so drage,
drago je zlato,
je rekel, da je gnoj?,
ne, ne, tisto je drugo.
Spet trzljaj,
jutri pričakujem nekaj gripi podobnega,
ne, ne, nisem bolan,
bolan je svet,
jaz sem le simptom.
Verjetno bom tudi poleti nosil dolge rokave.

Kakor da padajo domine,
se mi zdi,
kakor da sva si vedno bolj tuja,
z vsakim vbodom
naju je manj.
»Greva na kavo,«
si dejala,
jaz sem omenil,
da sem ga iskal,
ki prižiga luč.
»Ali greva k njemu?«
si nežno vprašala.
Ja pa dajva.
Potem si ukradla žlico
in uničila vžigalnik.
Bil je gozd
in bila sva midva –
z vsakim vbodom
naju je manj.

Kakor Bolek in Lolek sva,
kakor Steni in Olio sva,
živiva od praznine,
od načrtov za jutri,
tudi na morje bova šla –
skoraj idealna zgodba,
z majhno napako –
Steni je ona.

Danes je osmi dan –
plače ni več,
izgubila se je nekje
v krvi –
moji in tvoji –
skratka najini.
Prijatelj je dejal:
Draga je tvoja ljubica,
jaz sem se počutil ogroženega,
saj sem menil,
da gre za sarkazem –
pomiril me je.
Jutri sem te srečal
in prekuhala si vato –
plače ni več,
ostala je potreba.

Pišem ti pesmi,
pesmi za naju.
Baje da sem te rešil
blaznosti, baje da vdiram
v tvoj intimni prostor.
Naj ti ne zamerim,
da te ne smem božati –
tudi prav.
Vsaj enkrat sva se poljubila.
Nekdo je dejal,
da je leto ljubezni boljše
kakor življenje brez.
Ja prav je imel –
mineva leto,
ko sem ti v sporočilu
poslal višek svoje lirike,
zdaj postajaš realna –
le ena izmed mnogih.

Sedim v sobi in
Nejasno se mi dozdeva,
da izgubljam tla pod nogami:
izgubil sem službo,
s katero sem vzdrževal najine razvade –
nisva zahtevna
– heroin in sladoled –
zdaj je denarnica prazna,
ti boš našla drugega mecena.
Ne, ne, ne, boš dejala,
zdaj naju bom vzdrževala jaz
– pomisliš na hiter zaslužek –
ja, dejstvo je, da imaš prednost pred mano
– si ženska –
lažje boš prodala svoj potencial
in potem greva novemu krogu naproti –
sladoled, sladoled, sladoled.

Zopet molk,
tišina, ki para,
kakor,
da več nimam
kaj povedati –
ostali sta le dve besedi –
zanjo.
Vse ostalo je zabrisal južni veter.
Pametne sprašujem –
Zakaj?
Ne vedo odgovora,
ona pa z nasmehom hoče nove pesmi.
Le tukaj,
le v pisani besedi sem zmožen reči:
DOVOLJ VAS IMAM.

Morda je to zadnja pesem,
ki jo pišem in delim z vami,
dragi rablji.
Kri in meso sem vam dal –
zvenim patetično? –
komu mar,
ko bom spet zeval v omami.
Morda bom jutri ustavil srce –
komu mar, ko mi bodo
žaro položili v zemljo.
Le eno željo imam –
naj na tisto jutro,
ko bom odšel,
na grobu igrajo Balaševića.
In kdor bo jokal za mano,
naj ve:
Bil je beden človek.

Zopet se vračaš v spomin –
rumena princeska.
Po vseh zakonih narave
bi že davno naj pozabil nate.
A ne morem, tisti dve poletji
in leto med njima
sta me zaznamovali, in prvič,
ko so se srečale najine ustnice,
sem vedel, da bo spomin večen.
Predvidevam, da si srečna,
zase tega ne trdim, saj zopet jočem,
tokrat zaradi četrte.

Svet brez tebe
bi bil lažji.
Ne bi se jokal,
ne bi ihtel.
V nočeh samote
se ne bi poten prebujal
in pred očmi
ne bi uzrl tvojega obraza.
Tudi pisal ne bi,
ker bi bil srečen,
živel v kokonu,
dvomim, da bi vedel
kod dirjajo lipicanci
in ne bi mi bilo mar
za žuželke na polju.
Vse to je balast,
ki ga nosim,
vse to je breme,
ki ga prenašam,
in ko se vprašam,
ali je vredno umreti
z bolečino v srcu, vem,
da bi svet brez tebe bil lažji,
a vendar manj živ.

Kakor, da je vse inscenirano, kakor da ve, kako prizadejati bolečino, a vendar sem prepričan, da so vsa njena dejanja le odziv na mojo nemoč, ko sedi ob meni v poletni obleki in me obtožujoče gleda, češ da sem nesamostojen.

Morda pa prav zato iščem njeno bližino in vedno znova upam na tisti dotik.

Samoumevno je, da je to najino poletje, ki se bo sprevrglo v jesen. Ja strah me je, da ne bo odšla z oktobrskim listjem in da bo njen glas za vedno izginil izpred mojih oči.

Vsaj povedal sem ji, kaj želim in obenem kaj bom postal po njeni podobi.

Največja tragika vsega pa je občutek nemoči, ko obrne hrbet in me zanjo več ni.

A potem, kakor strela z jasnega: »Kje si, Jan.«

Kakor da prižge luč, kakor da je svet le najin, brez senc, izpred katerih že mesece beživa.

Kakšen nesmisel,
bi najraje dejal.
Kakor dete,
ki uzre materin obraz,
se počutim,
kadar mi nameniš nasmeh.
A, res porečete –
to je vendar ljubezen.
Je, ja, a kaj pri vragu,
ko je ne vrača.
Potem takoj pomislim –
u, glej, muzo imam,
Ja saj, muzo in nič več.
Pišeš lahko, porečete.
Ja, lahko, a raje bi živel.

1.

Rad imam jutra. Vedno so se mi zdela nekaj posebnega. Mogoče zato, ker sem se vedno zbujal počasi. Bolje rečeno, moje noge se vedno zbudijo prej kot možgani in tako se tudi svet okoli meni prebuja počasi. Svet se mi je zdel zjutraj ob sedmih vedno lepši, kot na primer ob dvajanjstih ali pol dveh.

Zjutraj se lahko prej kot v kasnejših urah odločim, ali je vse okoli mene res ali še sanjam, in resničnost si lahko lepo počasi, ob požirkih kave postopoma odmerjam. Če mi to slučajno ne uspe, se v skrajni sili lahko odločim, da bom zbolel in si privoščil zdravilno bolniško. Zaradi tega sem svojim možganom resnično hvaležen, da so po bujenju še kakšne pol ure »zadeti« in ne vedo točno, ali so se res zbudili ali ne.

Kakor koli – zjutraj imam svet še pod kontrolo in zaradi tega mi tistih petnajst minut po sedmi s kavo pomeni osrednje duhovno doživetje dneva.

Morda me je prav ta lastnost rešila, ko sem pred leti skoraj utonil v reki. Ne v pravi reki, temveč v reki iskanja nekakšne duhovnosti.

To jutro je posebno. Prepletanje misli. Ljubezen in tišina. Morje in samota. Azija in Evropa. Sedim na stopnicah hotela, kjer sem za sobo plačal približno pet dolarjev. Oklepam se kave in cigarete, ki sem si jo prižgal prvič po petih letih. V daljavi zvoki zvoncev iz templja, tisočih avtomobilov, divje barve, smejoči se Buda, Bangkok, Tajska.

Občutek samote me sprošča. Nekaj tisoč kilometrov stran je dom in ljudi, ki jih poznam. Tukaj ni nikogar, ki bi vedel, kdo sem in zakaj sem tukaj.

Stopim na cesto in pokličem tuk-tuk, nekakšno motorizirano tajsko verzijo rikš, ki drvijo po Bangkoku. Smer avtobusna postaja, še prej pa kratek obisk templja smaragdnega Bude.

Pred mano je kip Bude, njegove oči so napol odprte, blag nasmešek. Večino njegovih kipov je enakih, blažen izraz obraza kaže, da je dosegel razsvetljenje ali nirvano. Zdi se, da je kip živ, da se smeje prav meni. Ugriznem v kos pizze in se mu nasmejem nazaj. Buda, ti si bil frajer, a jaz sem tudi. Nahrbtnik je pripravljen, dobrih tisoč dolarjev in karto do Koh Tao, otoka na jugu Tajske, v žepu. Zdi se mi, da lahko hodim pol metra na tlemi. Svoboden sem, s prijetnim občutkom pizze v ustih. Moja osebna nirvana. Sladka in popolnoma dovolj zame.

2.

Jutro. 5:30. Po prvih neumnih vprašanjih »Kje sem, kaj se dogaja, zakaj ne smem več spati?« vzamem obe nogi iz postelje in odtavam proti dvorani. Pridem med zadnjimi. Čevlje pustim nekje med desetinami opankov in teniških copatov.

Najdem svoj prostor in sedem. Sledi nekaj minut nameščanja riti v najudobnejši položaj, v katerem bom ostal naslednjo uro. Rahlo odprem eno oko in se ozrem okoli. Obraz meditacijske sosede izgleda nadvse resno in predano. Njen hrbet je raven kot puščica. Čez kolena ima pregrnjen tanek šal z nekakšnim indijskim vzorcem in sanskrtskimi pismenkami. Zgoraj ima tanek puli, skozi katerega se lepo vidi obris njenih jošk. Oblika jošk je še bolj poudarjena zaradi vzravnanega hrbta in dvignjene brade.

Voditelj jutranje meditacije začne: »Popolnoma umiri svoje misli.«

»Vse tvoje telo je mirno, negibno, kot kip.«

»Razlika med kipom in teboj je v tem, da dihaš. Zato opazuj svoje dihanje.«

Pozabim na sosedine joške in raje opazujem svoja pljuča. Zrak teče ven in noter. Ritem dihanja me sprošča in umirja. Sledim besedam.

»Predstavljajte si, da je sredi vas jezero svetlobe. Potopite se vanj!«

Dvorano preplavlja vonj kadil in nezamenljiv vonj jutra. Rahel mraz, tiha glasba in tiho smrčanje nekaterih, ki so še bolj zaspani kot jaz.

»V vas je središče univerzuma! Vaša duša je neskončna in nesmrtna«

Kdo ve zakaj, ampak prijetno je poslušati te besede. Če jih brez ugovorov posluša petsto ljudi, bo že držalo.

»Bog je v vas. V vas je neskončen izvir sreče in miru.«

Takšno besedičenje se nadaljuje in moja samozavest kar raste, počutim sem vedno bolje. Na koncu mi sploh ni bilo več žal, da sem se zbudil.

Spet poškilim z desnim očesom proti sosedi. Na obrazu ima blažen nasmešek kakor Buda. Mogoče tudi njej ni več žal zaradi jutranjega zbujanja.

Meditacija se nadaljuje. Zaplaval sem v zlato jezero, kjer sem se umil vse svinjarije v duši in zacelil rane na svoji »avri«. Nato sem odplaval še globlje, do vira jezera, do izvora svetlobe, kjer sem si lepo napolnil od težkega življenja izpraznjene baterije in se še malo pobrskal za svojim pravim jazom. Sicer ga nisem našel, a občutek brskanja je prav prijeten. Hja, človek mora samo dobro izpeljati jutranjo meditacijo in počuti se tako dobro, da lahko do večera mirno bere časopise, se sprehaja po parkih ali vadi krmljenje labodov in tako brez kančka potrebe, da bi storil kaj drugega, preživi dan. Počasi zaključim meditacijo in iztegnem levo nogo, nato še desno.

Počakal bom še malo, da se razkadi vonj nekaj sto parov čevljev iz predsobe, nato pa na kavo. Skrbi me, zakaj na meditacijo ni bilo X.

Prišel je dan, ko smo imeli valeto. Sam je ponovno postala sumničava, ko je izvedela, da z Austinom skupaj pleševa, vendar je bila videti zadovoljna. Do današnjega dne sem jo nekajkrat že vprašala zakaj ima vedno takšne pripombe, če je kaj med mano in Austinom. Vendar mi ni hotela povedati, vedno se je nekako izmuznila temi pogovora.

Vsi navzoči so bili zadovoljni s programom in mi prav tako. Vsem je bil najbolj všeč ples, uspelo nam je, da se nismo velikokrat zmotili. Starši so nas odpeljali po domovih, ob devetih pa smo bili zmenjeni, da gremo v diskoteko in do takrat smo imeli še uro in pol časa. Imela sem čas, da sem se preoblekla, uredila in najedla. Ko sem vse to opravila sem bila dogovorjena, da pridem najprej do Sam in Austina in da gremo potem skupaj v diskoteko, da se ne bi tam iskali.

Tam je bilo zbranih že kar nekaj sošolcev, ki so se že zabavali. Da pa ni diskoteka tako prazna praznujejo valeto tukaj tudi tri druge šole. Sam se je takoj odmaknila po svoje, saj je s sabo pripeljala Iana in sta hotela uživati sama. Tako sva Austin in jaz ostala sama.

Nekaj časa sva plesala vendar sva kmalu morala malo počivati, saj nima smisla, če ves čas samo plešeš. Odšla iz plesišča in si kupila pijačo. Usedla sva se k eni mizi, ki slučajno ni bila zasedena in uživala v najini pijači. Sedela sva molče saj se ni splačalo govoriti, ker drug drugega ne bi slišala ali pa bi morala vpiti.

Vendar je po nekaj minutah spregovoril Austin:

»Gabi, bi šla malo na zrak z mano, ker bi se rad pogovoril s tabo?«

»O čem pa?«

»Boš slišala. Prideš?« je rekel in že vstal.

»Lahko. Ampak bi bilo pametno Sam prej povedati kam greva ne?«

»Prav,« se je strinjal z mano.

Poiskala sva jo in ji povedala, da greva ven na zrak.

»Veliko sreče bratec!« je Sam zavpila za nama, ko sva odhajala.

Sreče zakaj? Sem se spraševala. Glede česa se ima Austin pogovoriti z mano?

Prišla sva ven kjer ni bilo tako hrupno, kot notri. Zunaj je bila že trdna tema, le pred diskoteko so gorele luči. Tudi shladilo se je že od takrat, ko smo prišli in bila sem vesela, da sem vzela dolge rokave s seboj.

»Torej?« sem ga vprašala zunaj.

»Pridi, pojdiva malo na sprehod, ni potrebno, da stojiva tukaj in zmrzujeva!« je rekel in odšla sva ob cesti.

Postajalo je nekoliko temneje saj naprej ni bilo nobenih luči, ki bi razsvetljevale cesto. Zato raje nisva nadaljevala s hojo ampak sva se ustavila, saj tako je hotel Austin.

Usedla sva se na travnik nato pa je Austin začel:

»Gabi, povej mi kaj si misliš o meni?«

Malo začudeno sem ga pogledala in rekla:

»Zakaj te zanima to?«

»Prosim povej.«

»Najboljši prijatelj si kar jih dekle ali pa tudi fant lahko ima. Vem, da ti lahko zaupam, saj se že dolgo poznamo. Vendar pa vseeno mislim, da si se v zadnjem času nekoliko spremenil.«

»V kakšnem smislu?« ga je zanimalo.

»Nekoliko zasanjan si postal. Kot, da bi sanjal sredi belega dneva. Mi lahko poveš kaj je razlog za to?«

»Lahko ti povem razlog,« je rekel po parih sekundah molka.

»No pa povej, saj veš, meni lahko zaupaš in mogoče ti bom lahko pomagala!«

»Mogoče pa boš res lahko.«

Nekaj minut je bil tiho nato pa sem mu rekla:

»Lahko poveš, kajti mene bo razneslo od radovednosti!«

Videlo se je, čeprav je bila tema, da mu gredo te besede težko z jezika, vendar jih je vseeno izgovoril:

»Zaljubljen sem!«

»Ti?«

»Ja!«

»Kako pa si prišel do te misli?«

»Ugotovil sem, da kadar nisem v njeni družbi, mislim nanjo. Sanjam o njej in sanjarim kako bi bilo, če bi bila za vedno skupaj, kaj bi vse lahko počela. Kot si rekla, da sanjarim sredi belega dne in kot kaže je to vplivalo tudi na moj značaj. Spremenil sem se, postal sem mirnejši, začel sem se urejati in podobno. In vse to samo zato, ker sem zaljubljen.«

Ulegel se je v visoko travo in opazoval nebo. Pridružila sem se mu saj sem le tako pričakovala, da bom izvedela kako se resnično počuti. Uzrla sem se v nebo in videla sem sijoče zvezde, ki so nama svetile.

Austin pa je sedaj mirneje nadaljeval:

»Ampak imam problem, ker ne vem kaj ona čuti do mene. Nisem povsem prepričan, če čuti takšna čustva do mene kot jaz do nje. Če jih ne čuti jo bom poskusil pozabiti, vendar vem, da to ni lahko, saj sem že poskušal. Ampak čustva so vedno le rasla. Vedno, ko sem jo videl v družbi drugih fantov me je razžiralo od znotraj navzven. Bil sem ljubosumen, kot še nikoli.«

»Uau, brez besed sem!« sem mu rekla.

»Zakaj?«

»Nikoli še nisem slišala fanta takole govoriti o dekletu. Večina fantov ima dekleta, da se z njimi le hvalijo svojim prijateljem kako dobro punco imajo in podobno.«

»Ampak jaz nisem takšen! Če ima fant punco jo mora imeti rad in spoštovati jo mora. Seveda tudi obratno.«

»Prav imaš.«

»Danes mi je bila moja izbranka tako blizu pa vseeno sem imel občutek kot da dela družbo tem zvezdam na nebu! Daleč stran in da je nikoli ne bom dosegel!«

»Sigurno je težko imeti tak občutek!«

»Ja težko je.«

»Pa tvoja izbranka že ve kaj čutiš do nje?«

»Ve kaj čutim, vendar ne ve da to čutim do nje!« je previdno rekel.

»Kako je pa to možno?« sem ga vprašala brez, da bi kaj posumila.

»Ker sem ji ravnokar povedal kaj čutim!«

Nekaj časa sem razmišljala vendar končno sem ugotovila kaj je mislil s tem povedati.

»Čakaj malo!« sem mu rekla in se ponovno usedla.

»Kaj naj čakam? Saj si slišala in razumela si me da je tako težko imeti svojega ljubljenega tako blizu in hkrati tam daleč na nebu! Mislil sem, da razumeš!« je malo užaljeno rekel in se tudi on usedel.

»Vendar takrat še nisem vedela!«

»Česa nisi vedela?« je rekel in se obrnil k meni.

Čez nekaj sekund sem mu odgovorila:

»Da govoriš o meni!«

»Seveda sem mislil tebe. Ti si tista, do katere čutim vsa ta čustva in zaradi katere sem se bil pripravljen spremeniti. Postal sem drug človek!« je žalostno rekel.

»Ampak… Jaz…« sem iskala besede.

»Kaj je?«

»Ne vem kako naj ti povem… Oprosti ampak jaz ne čutim toliko do tebe kot ti do mene. Resnično mi je žal, ampak saj veš v kakšnih stikih sem jaz s fanti. Zame so vsi dobri prijatelji, vendar ti si eden boljših. Ampak moja čustva so zgolj prijateljska. Resnično mi je žal, rada bi videla, da bi čutila tako kot ti. Ampak ne čutim.« povesila sem pogled saj mu nisem mogla vse to reči tako, da bi mu gledala v oči. Sicer je bilo zaradi teme veliko lažje, ampak sem vseeno čutila njegovo žalost.

»Saj sem pričakoval nekaj takšnega!« je z globokim razočaranjem izjavil.

»Ne čuti se krivega, kot sem rekla si sijajen prijatelj, ampak katero drugo dekle si te bolj zasluži. Napake imam jaz, ker se ne zanimam za fante kot se oni za dekleta in zaradi tega sem te razočarala.«

»Ampak dajal sem ti signale. Nisi nič opazila?«

»Kako pa naj bi opazila? Če bi te zmeraj opazovala v oči in spremljala tvoja dejanja bi mogoče kaj opazila vendar nisem. Ne morem pomagati, če sem pa preneumna, da bi takšne stvari opazila.«

»Nisi neumna!«

»Dovolj neumna sem, da sem najboljšega prijatelja tako močno razočarala. Te napake ne bom mogla popraviti.«

Ker je bil tiho sem mu predlagala:

»Greš nazaj v diskoteko?«

»Ti kar pojdi, bom prišel kasneje. Razmisliti moram še malo.«

»Prav, poišči me potem, prav?«

»Prav.«

»Saj bova ostala prijatelja ne?« sem ga še vprašala.

»Najverjetneje.« je odvrnil in se resnično malo nasmehnil.

»Prav, se vidiva kasneje.«

Odšla sem in ga pustila samega. Vedela sem, da bo tako veliko bolje, če ga pustim, da razmisli.

PREPLET

(adagio maestoso)

Preplet kozmične zavesti je kot
Globina zvezdnega neba je kot
Preplet kozmične zavesti je kot
Globina zvezdnega neba je kot
Preplet kozmične zavesti je kot
Globina zvezdnega neba je kot
Preplet kozmične zavesti je kot
Globina zvezdnega neba je kot
Preplet kozmične zavesti je kot
Globina zvezdnega neba... Jutro!

POGLEJ!

Si danes že pogledal v nebo?

Trenutek se odpre
tesnoba izhlapi
in vsakdanje misli
izgubijo svoj smisel.

Srce vdihne svobodo
in radost.

Si danes že pogledala v nebo?

ŽAREK UPANJA

Prosim za žarek upanja,
in dobim
Življenje.

In kje so zdaj zakoni?
Stebri in opore?
Razblinjeni so v megli
pod svodom vesolja

bolečino zamenja praznina,
praznino tema,
temo bolečina...

Prosim za žarek upanja
in dobim
Življenje.

Okopaj se v njegovi luči!
In spoznaj
pravo Ljubezen.

METULJEVA KRILA

Poglej za koliko celic si odgovoren!
In tvoje odločitve
So metuljeva krila

JUŽNI VETER!

Redko videni
stari spremljevalec
me obišče

Pogled v nebo
le še potrdi
kar čuti srce

ki se ne more več upirati
stiskajočemu hrepenenju!
Južni veter!

Le kako je pisati svoj portret? V črno beli tehniki? Vzameš črno pisalo in bel papir? Si predstavljaš, da si angel in ležiš na črnem pregrinjalu postelje? Živiš v prepričanju, da je svet grd, umazan in zloben, ti pa si luč, ki ne pride do izraza? Vzameš črno tempero in na sveže prepleskano steno napišeš svoje ime? Ne? Kaj pa?

Preprosto stopiš do platna in nanj naslikaš tisto, kar imaš najraje. Nič ne bo izstopalo zaradi svoje barve, prav vse bo med seboj enakovredno.

Slikaš skodelice metinega čaja, njihov vonj, ki napolni tvojo sobo. Slikaš police polne rož, rož, ki poslušajo Mozartove simfonije. In police polne knjig, pesniških zbirk, njihova sporočila za umetniške duše in sanje, upanje, da bodo nekoč tudi moje pesmi našle svoj prostor v tem mirnem vonju knjižnice.

Ustvarjaš, iščeš načine kako dati na platno vonj pravkar pokošene trave, zvok žuborenja potoka, dotik dežnih kapljic na goli koži, posledice prstov na črno – belih tipkah.

Zanima te, kako naslikati zvok, ko odpreš še nepoznano knjigo in zvok drsenja svinčnika po papirju. Kako zliti na papir ali platno tisti občutek drobne, tihe, dolgo iskane sreče, ko pred seboj prepoznaš pesem izpod dlani svoje duše?

Pelin iz korenin
v moje srce vsadi,
okronan s trnjem
za spomin trpljenja
ga ukradi.

Slovenska radijska oddaja v Argentini "Okence v Slovenijo" je slavila 1. decembra 2007 20. obletnico neprekinjenega delovanja. Razgovor z urednikom oddaje »Okence v Slovenijo« gospodom Mirkom Vasletom.

Gospod Mirko Vasle, najprej iskrene čestitke! Kako se sedaj spominjate zacetkov
Mirko Vasle: Oddajo je ustanovil v začetku decembra meseca leta 1987 Albert Čuk, podjetnik, ki je sam financiral oddajo. Ta se je takrat imenovala “Slovenski kotiček v Argentini”. Bilo nas je 25. Od teh nas je samo manjši del imelo radijske izkušnje. S časom se številka začela krčiti, ostali so najspretnejši. Sam sem skrbel za šport. Sedaj se čudno sliši, a takrat smo športne in druge novice oznanjali s tremi tedni zamude. Naš edini vir je bil slovenski časopis »Delo«, ki je prihajal po pošti… Leta 1993 je g. Čuk umrl in za našo oddajo je to pomenilo nove izzive. Ker nam Čukova družina ni dovolila uporabljati imena oddaje, smo ga morali spremeniti in tako se je odprlo »Okence v Slovenijo«. Počasi nam je uspelo dobiti sponzorje in s časom smo preko razpisov dobili finančno pomoč od Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter ministrstva za kulturo RS.

Zakaj in komu je namenjena radijska oddaja Okence v Slovenijo?
Mirko Vasle: Naša oddaja je namenjena vsem Slovencem ki živijo v Argentini in, podčrtam besedo vsem, ker oddaja ni političnega značaja. Ker pa je dvojezična, je namenjena tudi domačinom in pripadnikom drugih narodnosti.

Kako ste organizirani in kako delujete?
Mirko Vasle: Naša ekipa šteje pet ljudi : Ana Ličen, Marjana Pirc, Betty Miklavc, Nestor Stocca in Mirko Vasle. Iz Ljubljane vsako soboto poroča Tatiana Willenpart v španskem jeziku. Sam vodim oddajo, pomaga mi Marjana, Nestor in Betty sta pri telefonih in sprejemata klice. Ana je tudi zveza med tehnikom in studiom. Naša napovedovalka, ki prebere oglase v spanščini, je argentinka. Ime ji je Sandra Ayala ( napovedovalec ali napovedovalka morata biti profesionalca). V slučaju, da je oglas v slovenskem jeziku, ga preberem sam.

Kdo so poslušalci in do kod sega ozemeljsko vaša radijska oddaja?
Mirko Vasle: Poslušajo nas člani slovenske skupnosti, člani drugih narodnostnih skupin, predvsem zaradi glasbe, in domačini. Naša oddaja sega 1000 km naokrog, čeprav so vmes črne luknje. Neko mesto je na primer oddaljeno 200 ali 300 kilometrov od Buenos Airesu, a tam na primer radijska postaja ni dosegljiva. Oddajamo pa v živo po internetu na sledečem naslovu: www.datamarkets.com.ar/okenceslo.

Številčno - koliko ste poslušani?
Mirko Vasle: Oddajo se lahko posluša vsako soboto od 13.00 do 14.00 ure (lokalni čas) na Radio Splendid, ena od treh najstarejših radijskih postaj v Argentini. Vsako soboto nas posluša okoli 100.000 poslušalcev. Slovencev je v Argentini okoli 25,000, torej je iz teh podatkov razvidno, da nam je uspelo nagovoriti slovenske poslušalce. Ti podatki so bili objavljeni pred nekaj leti v nekem argentinskem tedniku. Med 625 radijskih oddaj v Buenos Airesu in okolici je naša oddaja zasedala 116. mesto po priljubljenosti.

Kako nastajajo vaše oddaje?
Mirko Vasle: Delujemo pa tako: Zadnja leta (ker nam tehnološki napredek to omogoča), imamo vsako soboto kak intervju. Pogovarjamo se s Slovenci z vseh koncev sveta, naj so to politiki, znastveniki, kulturniki, športniki, pripadniki cerkve in navadni ljudje, za katere menimo, da so zanimivi za naše poslušalce. Tovsrstnih intervjujev smo imeli že skoraj 600. Potem imamo kulturni del oddaje. Tačas obravnavamo slovenske znanstvenike. Pred leti smo predelali slovenske pesnike in pisatelje in to vse v španskem jeziku. Zanimivo je dejstvo, da je iz tega nastala kniga »Breve historia de la literatura eslovena« (Kratka zgodovina slovenske literature), ki je prvo tovrstno delo v španskem jeziku sploh.
Vsako soboto se iz Ljubljana oglaša v živo naša poročevalka Tatiana Willenpart in v španskem jeziku poroča o dogajanjih v Sloveniji. Dopolnimo oddajo z novicami, ki jih dobimo iz različnih virov iz Slovenije (STA, Siol, Delo, Dnevnik, Večer, Radio Ognjišče, RTV Slo itn.). Seveda vrtimo slovensko glasbo predvsm narodnozabavnega značaja ki je našim poslušalcem najbolj pri srcu. Tudi zbori, okteti in sodobna glasba se vrstijo na naši oddaji.

Vam je kakšna tema posebno pri srcu?
Mirko Vasle: Posebno so mi pri srcu intervjuji, ker ostaneš v etru sam s sogovornikom in nikoli ne veš, kaj bo povedal ali povedala, kako bo reagiral/a na to ali ono vprašanje. Povsem zanimiva je reakcija Slovencev, ki živijo daleč od domovine in so presenečeni, da jih pokličejo iz neke slovenske radijske oddaje v Argentini. Posebno mi je ostal v spominu intervju z svetovno znanim dr. Cirilom Rozmanom, zdravnikom, ki živi že več kot petdeset let v Barceloni in ki je rešil življenje ravno tako svetovno znanemu španskemu tenorju Jose Carrerasu, ko se je boril proti levkemiji.
Vsak intervju je zame novi izziv, ker moram zraven pisati in sproti prevajati, saj na koncu povem v španskem jeziku glavne misli, ki nam je povedal intervjuvanec.

Nam lahko poveste kaksen prijeten dogodek, srecanje ali presenecenje, ki se vam je dogodilo ob pripravljanju oddaje.
Mirko Vasle: Ko nekoga iščemo za intervju in ga po toliko in toliko telefonskih klicev in kar nekaj maili končno dobimo, ga med drugim vprašamo, iz katerega mesta oz. vasi je doma. Ko omeni, da je doma z kakšnega mesta, ki je blizu rojstnega kraja naših staršev, ti postane kar toplo pri srcu. In to se nam je večkrat zgodilo.
Ob samem pripravljanjem oddaje pa mogoče to, da se večkrat že v naprej veselimo kakega intervjuja, za katerega menimo, da bo nase poslušalce še posebno zanimal

Kakšna je povezava z matično državo – Slovenijo, kakšno podporo uživate in od koga?
Z leti postala povezava s Slovenijo vse boljša. Povezani smo z mediji, posebno s tistimi, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu. Finančno nas podpre Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu preko razpisov.

Povejte nam nekaj o Slovencih v Argentini, koliko jih je, kje v Argentini živijo in kakšno je njihovo kulturno življenje!
Mirko Vasle: Slovencev v Argentini in njih potomcev je približno 25.000. Največ jih živi v glavnem mestu Buenos Airesu in v okolici. Drugače živijo še v Barilocah, to je južno mesto pod Andi, v Mendozi, nekaj sto kilometrov severno od Bariloc, drugi so raztreseni po vsej Argentini.
Prišli so v treh valovih. Prvi val je prišel okoli leta 1875, drugi val med prvo in drugo svetovno vojno. Ti dve emigraciji sta že povsem asimilirani, ne govorijo več slovensko itn., medtem ko tretji val, tako imenovana politična emigracija, ki je prišla v Argentino po drugi svetovni vojni, še neguje slovenski jezik in slovensko kulturo.
Četrta generacija, rojena v Argentini, še govori slovensko. Ob sobotah otroci, ki hodijo v osnovno in srednjo šolo, obiskujejo slovenske tečaje.
V Buenos Airesu in okolici obstaja sedem slovenskih domov . Obstojajo slovenske gledališke in glasbene skupine. Kulturnike združuje Slovenska kulturna akcija. Ob nedeljah so maše v slovenskem jeziku.

Za konec še kakšna želja ali sporočilo?
Mirko Vasle: Naša radijska oddaja »Okence v Slovenijo« je dočakala dvajset let. Upamo, da jih bomo dočakali tudi 25.

Mirko Vasle, urednik Slovenske radijske odddaje »Okence v Slovenijo« v Buenos Airesu, prav lepa hvala za pogovor!

Pogovarjala se je Irena Knehtl

Sanaa, Jemen 26th decembra, 2007

Literarna skupina CID z mentorico Kristino Kočan razpisuje 2. literani natečaj poezije in kratke zgodbe. Sodelujejo lahko avtorji stari med 15 in 20 let s svojimi še neobjavljenimi deli. Pošljejo lahko najmanj 2 in največ 4 kratke zgodbe (skupaj do 15 strani) ali najmanj 5 in največ 12 pesmi.

Prispevki morajo biti napisani z računalnikom ali s pisalnim strojem ter označeni s šifro. Prispevkom naj avtorji nujno priložijo zapečateno ovojnico, kamor napišejo šifro in osebne podatke (ime in priimek, točen naslov, poklic (najverjetneje dijak), starost oziroma datum rojstva, telefonsko številko in elektronski naslov).

Avtorji odstopijo vse pesmi za natečaj brezplačno. Rokopisov na vračamo.

Prispevke je potrebno poslati do 10. aprila 2008 (velja datum poštnega žiga) na naslov: Center interesnih dejavnosti Ptuj, (Kristina Kočan - za literarni natečaj), Osojnikova 9, 2250 Ptuj.

Komisija natečaja bo izbrala 3 najboljše avtorje, ki se bodo predstavili na literanem večeru 9.maja 2008 na Ptuju, hkrati pa bodo prejeli simbolično nagrado. O izidu bodo avtorji obveščeni med 20. in 30.aprilom 2008.

Sveže informacije vedno na spletni strani www.cid.si ali pa kontaktirajte literarna_cid@yahoo.com.