toneš si v zasanjano zavest
verjameš
nič
in vate so ptice
sedele
sanje
mesečina name
razkropljena
in prijetno te medljijo –
sad bolečine po licu spolzi
in mrtvi ti oko
spoznanje
v pesmi
rada bi na sonce
a v večeru
so spomini

BAJONET (2)

Sredi našega polja,
v spomin davnih let
leži na pol pod zemljo
skrhan bajonet.

Pšenica se pridela,
da nastane kruh,
da župnik ga požegna,
v prazen gre trebuh.

Al stari kos železa
leži sredi v posmeh,
on rezal je oboje;
žegnan kruh in meh.

BAJONET (1)

Ob rečni strugi raste mladika in
z listi se nežno križa dotika.
Nad njo žge sonce in oblak,
v njej veter, pod njo vojak.

Na listu se solza v dežju skrije.
V svitu poje žalnisonet.
Od kaplje krvi, ki z roso se zlije. In
v siju kaže zarjaveli bajonet.

CIPA

Julija na razprodaji,
brez strahu, da bi jo policaji;
za polovično ceno polni in prazni;
vojak puško z metki,
vzdihljaji.

Misel,
nemisel napišem na list;
kdo jo bo bral in kdo
bo razmišljal,
komu bo misel
in komu nemisel?

Kadar določaš koordinate srca.
Ja, ona jih zna.
Rdeč pulover. Kot Kosovel. Levosok.
Desno vino.
Naravnost – ogenj.
In dlje, kaj je dlje od naravnost?
Nasprotno usmerjeno srce –
nasprotni tangens.
Jokaje je gledal volovsko oko.
Vol je jokal.

Lahko rečem sedaj, da nič ni mogoče. Zapuščam hišo, se ustavim pred njo in strmim v dolino. Kmalu bo deževalo! Oblaki že znižujejo senco nad mestom. Močan veter ravna in pometa geometrične terase. Zrak, ki diši sladko. Ovratniki in kašmirskih šal. Zaščitene oči. Čudim se, od česa, ko ni sonca.

Potem se pojavi nekdo in reče, poglej oblaki oblikujejo steno.

Prevzemajo me občutki odtekov sive, modre in tišine. Velikanskost neba in simfonije v ozadju. Znoj listov na palmovih drevesih in skladnost objema vetra. Ta čustveni ples dreves. Barvni občutek. Majhne padajoče kapljice dežja, kot sladka glasba.

Voda je sekala pot v potoke in ob brazdah geometričnih teras mimo kovinske mize.

Pričakovanje! Na koncih okrašeno kot harmonija. Kuha in vre. Romarji, pustolovci, begunci! Polja padajo iz neba v hladno zeleni in zeleno rumeni barvi. V trenutku je nebo obarvano z rdečkasto mego. Mrak in luči mesta, ki se prižigajo. Gledam v obriše upogibajočih se glav palmovih dreves in cipres kadeča se in stremeča v tla.

Na poti sem in iščem rdečo rožo v prepovedanem vrtu. Na moji poti je polno zaprek. Kot izgubljene besede z jezika. Premikam se korak za korakom. Poti ni konca. Bom sploh kdaj našla svojo rdečo rožo? In ali bo ona ključ, ki bo odklepala moreče sanje zgodovine in sedanjega časa?

Potujem po poteh manj potovanih. Žari kot sneg. Črni led, potrosen s sladkorjem. Sveži sledovi tac. Deževalo je na obeh straneh. Potoki limoninih kapljic, spajajočih se z blatno vodo geometričnih teras. Svetlikajoči se koščki stekla, raztreseni po terasah. Nazobčana skala. Čas, ki stoji po nepričakovem mrazu. Megla, ki se dviguje od zgoraj. Srebrno rumene in mode ribe. Padajoči sončni žarki v svetlo vijoličasti in zeleni. Mavrica na novo rojena.

Prisluhnite glasbi mojega srca. Kako se potaplja in vrti med golim plesom v temni sobi z molčečo lučjo. Ena sama roža veni v vročini.

Prisluhnite glasbi mojega srca, ki potuje po dišavnih vrtovih moje duše.

Pridite, vzemite mojo roko!

Sanaa, Jemen 1. novembra 2007

KOGA PA LJUBIŠ TI?

Nimam ne brata
nimam ne sestre,
nimam ne matere,
nimam ne očeta.
Koga pa ljubiš,
ljubi človek?
Ljubim oblake,
te bele oblake.

Maribor, 6. novembra 2007

Večeras, kad sam čitao Homera,
bubica jedna na knjigu mi sleti.

Dobriša Cesarić, Bubica

1

»Monsi...«

Jednog februarskog jutra osamdeset treće tako mi ga je predstavio, u svom sarajevskom uredu, sekretar jedne revije za umjetnost i kulturu.

»Ne laži, Smrdipero! Zovem se Monstrum!« izgrdi sekretara glasom pomalo šuškavim zbog prorijedjenih zuba, pa se obrati meni. »Ono Monsi, druže Čita-Sve-Redom, zvuči previše mekano? Kao Nessi, iz Loch Nessa, a svi kažu da je čudoviste i ništa drugo!«

Smrdipero - taj je nadimak Monsi dao sekretaru, već prije. Zbog njegovog ponavljajućeg uredskog života? Ili zbog njegove neubjedljive poezije? Moj je smislio čim je čuo moje ime, aludirajući na moje brojne recenzije knjiga na radiju i u novinama. Uspio je da me zbuni nadimcima, ali i svojom pojavom: zamislite burence iz čijeg dna vire dvije tanke, duge nožice a na gornjem dijelu vrat i trouglasto lice rijetke brade uokvireno dugim uvojcima prosijede kose. Džepovi zimskog kaputa ove kreature koja je, čini se, uspjela u jednom tijelu pomiriti nepomirivo- Sancha i Don Quijotea - bili su puni knjiga i novina.

Promrmljah nešto u odbranu moje recenzentske aktivnosti.

»Ah, mladiću, ne misli da si najgori!« reče. Stavivši povjerljivo ruku na moje rame, šapnu: »Pogotovo ako nisi pisao o Smrdiperovoj poeziji!?«

I to je trebalo da bude utješno?

Monsi se približi električnoj pećici i, trljajući promrzle ruke, baci pogled prema prozoru na čijem vanjskom pervazu su bila šćućurena dva goluba.

»Danas ti je rodjendan?« upita sekretara na čijem čelu se u tom času ukazaše dvije duboke bore.

»Ne, nije...«

»Godišnjica braka?«

»Već je prošla...«

»Dobitak na sportskoj?«

»Ni to!«

»Hm... Zašto si se najednom toliko prodobrio?«

»Prodobrio? Reci na što misliš!«

»Na ona dva goluba, kojim si danas dopustio da se odmaraju na pervazu...«

»Nisam im dopustio... Zauzet sam: došao mi saradnik u posjetu, telefon ne prestaje zvoniti, nepročitanih pisama koliko hoćeš...«

»Dakle, dobar si kad si zauzet!«

»Teško je biti dobar ako ti neko stalno kaki na pervaz i prlja stakla! Krovova koliko hoćeš! A oni? Kod mene! Čistačica dolazi jednom sedmično, a ja svaki dan čistim iza ovih nebeskih pacova! I, da znaš, ovdje ponekad navrate i veoma značajne ličnosti kulturnog života...«

»Koje, naravno, ne podnose golubove!«

»To ne znam!«

»Kad ne znaš, zašto o tome govoriš...« mirno će Monsi na već uzrujani sekretarev glas pa izadje, brzo kao što se i pojavio.

Sekretar othuknu s olakšanjem, zapali cigaretu, odškrinu prozor. Golubovi prhnuše.

»Da li ti je jasno zašto ima takav nadimak?«

»Monsi?« upitah. »To možda dolazi od..?«

»Od Monstrum!« požuri da mi objasni porijeklo onog naizgled slatkog Monsi. »A.P.,na predstavljanjima knjiga proze ili poezije, slikarskih izložbi, na tribinama prije teatarskih ili filmskih premijera postavlja pitanja ili komentariše sadržaje. Ne samo u Sarajevu, već i u Mostaru, Banjaluci, Beogradu, Zagrebu - dakle posvuda gdje ga upućuju njegove antene, po pravilu da bude neugodan. Kao da ga sam vrag šalje! Jednom će neki od autora, razljućen, reći da A.P. nije samo provokativan već i monstruozan u svojim pitanjima. Ako sam monstrum, neka sam! - on će na to, kao da se ne radi o njemu. Svoj nadimak nosi lako, bez ljutnje...«

Sekretar ugasi cigaretu i zatvori prozor. Golubovi opet doletješe.

»Njegov otac je jedan od bogatijih mesara u Sarajevu. Ima dvije velike radnje u novom dijelu grada. Rade porodično: njegova supruga, dva sina, kćerka, dva najstarija unuka. Svi osim Monsija! I on je, dok je bio mladić, neko vrijeme pomagao svojima. Onda mu je nešto dunulo u glavu, pa se otisnuo putovati svijetom. Prvo kao mornar, zatim kao obični putnik, a neki kažu i kao klošar koji se nije ustručavao pružiti ruku za milostinju ili hraniti se u sirotinjskim menzama u Riju, Aleksandriji, Kalkuti, Parisu, Chikagu... Kad se vratio, imao je dvadeset osam godina. Upisao se na studij filozofije koji je odmah napustio. Pokušao je da se upiše na Likovnu akademiju u Sarajevu. Bezuspješno. Isto je prošao i na prijemnim u Beogradu i u Zagrebu. Jednako i s pokušajima na akademijama dramskih umjetnosti, te za film i režiju. Od tada vrijeme provodi u čitaonicama biblioteka, u šetnjama, pješačenju planinama, putovanjima od grada do grada - gdje već sazna da ima neki litetarni susret, neka izložba ili da daju neku dramsku ili filmsku premijeru. Ode on i do Pule i do Venecije. Govori engleski, dosta dobro, i neke druge jezike, pa se uplete medju novinare. Kažu da je razgovarao s Woodijem Allenom i Stanlijem Kubrickom. Zuko Džumhur, čim stigne u Sarajevo, odmah pita za njega. Monsi se tim ne hvali, čak ni činjenicom da je Ivo Andrić pristao, prije mnogo, godina da s njim razgovara. Bio je i kod Krleže,on tvrdi i kod Crnjanskog. S Mešom Selimovićem je, kažu, razmijenio pisma, a Kiša može zvati telefonom kad hoće. A na drugoj strani - strašno je provokativan u odnosu prema nekim našim gradskim veličinama umjetničkog života!« reče, ne skrivajući više zavist zbog Monstrumovih poznanstava.

»U Sarajevu ima toliko značajnih ljudi koji nisu nikada uspjeli doći na red za prijem kod tako famoznih osoba, a on - bez vijuganja, kao da im je školski drug!«

»Vjerovatno im je bio zanimljiv...« rekoh.

Sekretar nakosi pogled. U očima mu zaiskri ljutnja.

»Ipak, Monsi ima jedan problem...« reče, skoro likujući i, kad primijeti da ga ne upitah koji je to problem, sam odgovori. »Žene! Nikad ga niko nije vidio sa nekom ženom. Kažu, ipak, nije ni homić!«

»Zar to nije njegova lična stvar?«

»Možda bi bila, da ne odredjuje njegovo ponašanje prema drugima... Maločas si se mogao uvjeriti koliko zna biti nesimpatičan!«

»Nesimpatičan? Zašto?«

Sekretareve oči natrenutak sijevnuše negodovanjem: zar u svom uredu da čuje riječi u Monstrumovu odbranu? On odjednom zamlatara rukama prema prozoru, da otjera golubove.

»Iš, iš! Isti ste kao i Monsi!«

Golubovi odletješe. Istina, bez žurbe. Znao sam - odnosilo se i na mene, da podjem. Ali meni se nije polazilo. Želio sam da saznam još ponešto o Monsiju.

»Šta kažu njegovi?« upitah.

On poćuta, pa mi odgovori, preko volje.

»Pomirili su se, već odavno, s Monstrumovim načinom života. Zato i nema problema za novac, iako, govori se, uzima manje nego što mu daju njegovi već ostarjeli roditelji, te braća i sestra. Ipak, nit pije, nit puši, što je čudno za ljude njegove fele!«

»Koje fele?« zapitah, sasvim provokativno.

»Zna se koje...« reče on. »Istina, ovaj polemičar i svadjalica i sam ponešto zaradi: čevabdžijama isječe i samelje meso, koji dan provede kao pomoćnik najboljih kuhara u Sarajevu (to je neko vrijeme radio i na brodovima). Kažu da radi nevjerovatno brzo. Stanuje u jednom potkrovlju, u centru. Ljeti portretiše turiste na jadranskoj obali, zimi ponekad pozira studentima likovne akademije. A mnogo čita, svaki dan. Šta reći na sve to?«

»Ne znam, ali na posljednje bih mogao nesto reći!«

»Reci!«

»Kad već kod nas ima tako mnogo pisaca koji ne čitaju ništa da ne bi uništili vlastitu maštu, onda neko mora i da čita...«

On ovo kao da preču.

»Šta reći za čovjeka koji svima ima nešto reći, koji tako često zna pokvariti literarne večeri, a nije uspio završiti niti jedan jedini studij?« reče sekretar, više za sebe.

»Njega zaista ne poznajem, ali sam upoznao mnoge koji su završili studije a ćute, kao mrtvaci u mrtvačnici!« rekoh, ne skrivajući ironiju.

»Ima i takvih, naravno...« pomirljivo će sekretar.

»Ali to nismo nikada mi...« rekoh, sa smiješkom.

»Naravno, a zašto bismo bili?« ozbiljno reče sekretar pa opet zamlatara rukama prema prozoru.

2

Monsija sam sreo nakon dvije godine kasnije, u Biogradu na moru. Fabrika u kojoj je radila moja supruga imala je tamo svoj hotel, pa smo tokom osamdesetih skoro svake godine tamo išli na odmor. Budući da mi nije prijalo kupanje i sunčanje, dane sam provodio na hladovitim mjestima, u čitanju i pisanju. Najčešće u boriku pored plaže, na jednoj od klupa, improvizujući moj, očito lažan, prijepodnevni pustinjački život u ponavljajućoj orkestraciji zrikavaca i nimalo udaljenom žamoru kupaca. Ujutro pretposljednjeg dana u Biogradu primijetih da se nedaleko od mene smjestio jedan od slikara portretista. Bio mi je okrenut ledjima, imao je veliki slamnati šešir, bijelu majicu, bermude od jeansa. Crtao je portret jedne plavokose djevojčice koja - budući da je sjedila na suncu a slikar na rubu hladovine - nemirno se vrpoljila na stoličici. Čim je završio portret, djevojčica otrča prema moru. Majka, očito zadovoljna radom, plati slikarev trud i ode. On široko protegnu ruke, kao neko ko se svojim radom dosadjuje, glasno zijevnu, prekrsti nogu preko noge pa iz široke platnene torbe izvadi neku knjigu i poče da čita. Upravo kad prestadoh obračati pažnju na njega, on najednom ustade, zatvori knjigu, nervozno prošeta oko svoje stolice i pogleda prema meni. Tako zagledan ostade nekoliko minuta.

»Drug Čita-Sve-Redom?« upita glasno.

»Monsi?«

»Nego ko drugi!«

Pridje mi i odmah uze knjigu koju sam čitao tog jutra. »Poetika prostora, Gaston Bachelard...« prošaputa. Zažmuri, jezikom obliznu usne kao da je kušao neko ukusno jelo pa ožarena lica stavi dlan na neotvorenu knjigu. »Prvo poglavlje: Kuća od podruma do tavana. Smisao kolibe... Bachelard ga najavljuje Birotovim stihovima:

A la porte de ma maison qui vendra frapper? Une porte ouverte on entre Une porte fermée un antre Le monde bat de l'autre cňté de ma porte. (Ko će da zakuca na vrata moje kuće? Jedna otvorena vrata ulazi se Jedna zatvorena vrata skrovište Svijet bije s one strane mojih vrata)

On otvori oči, ostavi knjigu i vrati se na mjesto svoje male pokretne slikarske radnje pod otvorenim nebom.

Ostadoh neko vrijeme stojeći, radosno iznenadjen susretom i njegovim recitovanjem na francuskom. Zatim odoh do njegovog mjesta i sjedoh na pijesak.

»Zašto si sjeo pored mojih nogu?« upita on, s nekom lijenom ravnodušnošću perući kistove terpentinom u konzervi od djuveća.

»Da improvizujemo upanishade!« rekoh, odjednom voljan za šalu.

»Zašto?«

»Zato što to u prijevodu znači: sjediti kraj učiteljevih nogu!«

»Znači - ja ti dodjem kao neki učitelj?« obrecnu se, energično. »Ako si došao da me testerišeš, znaš gdje su vrata!«

On pokaza rukom prema moru.

»Zašto ne pišeš pjesme?« upitah ga.

»Ne budali, mladiću!«

Mladić? Bachelardova knjiga je učinila da on izbriše nadimak koji mi je dao onog jutra u Sarajevu? Svejedno, bio sam neobično raspoložen da nastavim naš dijalog.

»Ili poetske drame u kojim će vrata biti more, a prozori oblaci!«

»Stiže mušterija, sad mi nije do zafrkancije!«

Vratih se čitanju. Oko podneva dodjoše po mene moja supruga i sinčić, da idemo na ručak.

»Komfor prija!?« dobaci on prije nego što podjosmo.

Samo mu mahnuh rukom. On ponovi isto pitanje.

»Ko je on?« upita me supruga.

»Monstrum!« odgovorih, na što će ona, poluozbiljno, da imam talenta za stvaranje poznanstava sa čudacima. Možda i neki magnet posebne vrste, za sve što mnogo ko misli da nije normalno?

Ona reče da ga je već nekoliko puta vidjela kako dugo stoji pred ulazom u naš hotel, kao da nekog iščekuje. Tvrdio sam da je to nemoguće. Šta bi tamo imao da radi? Koga da čeka? Možda je to bio neko drugi? Kako to da ga i ja nisam vidio? Ona je tvrdila, u šali, da je ovo posljednje problem moje a ne njene percepcije.

Poslijepodne se vratih na moju klupu. Monstrum je završavao portret jednog dječaka. Nakon nekoliko minuta pozva me da mu pridjem.

»Laž je isplativa...« reče stavljajući novac u džep.

»Zašto?«

»Lažem ove ljude... Lažem ih portretima njihove djece!«

»Zar ih oni ne žele?«

»Svejedno, lažem ih sličnošću sa stvarnim licima, mehanikom mojih pokreta, otprilike odabranim bojama očiju, usana, pokušajem da liče na fotos...«

»Kada bi željeli suprotno, ne bi se zaustavljali i tražili portret!«

»Budalaštine!« reče i oštro me pogleda. »I ti sada lažeš! Bestidno!«

»Zar je laž da će oni sutra-prekosutra, kad se vrate kući, uokviriti te portrete, okačiti ih na zid trpezarije ili dnevne sobe?«

»Pa, to nije laž...« reče on, nešto pomirljivije. »Ipak, vraćam se sutra u Sarajevo. Ovo je sve skupa neizdrživo!«

»Vrati se, ako hoćeš, odmah. Sutra će na tvom mjestu sjediti neki drugi...«

»Neki drugi lažov!« reče on, hitro prikupi svoj pribor. U znak pozdrava samo klimnu glavom.

Ostadoh sam pitajući se da li je i s Krležom, Andrićem, Crnjanskim, Kišom i drugima raspravljao na tu temu. S njima, kao sa mnom?

3

U jesen iste godine odveo sam u Sarajevo moje maglajske učenike na izložbu ruskog slikara Rjepina. Kustos Galerije umjetnosti nam je detaljno objašnjavao slike ovog ruskog realiste. U jednom trenutku, zaostavši iza grupe učenika koji su slijedili kustosa, kako bih nasamo bolje pogledao sliku Burlaci sa Volge, iza sebe začuh kako neko govori polušapatom, kao što bi se govorilo u crkvi ili u teatarskom gledalištu.

Iza mene je stajao Monsi. Imao je u ruci neveliki blok u koji je nešto zapisivao i istovremeno, koliko sam uspio vidjeti, skicirao.

A šaputao je da je teško vući ladje uz vodu. To je ponavljao uporno, kao molitvu. Ko je morao da je čuje? Burlaci sa slike?

Nisam mu se javio. Ne vjerujem da me je prepoznao. Kako bi to mogao čovjek koji tako se našao izvan svakog kopna svakodnevnice?

4

Jedne aprilske subote, osamdeset šeste, sa Srećkom, mojim drugom iz gimnazije, pješačio sam od Visokog, preko Peruna i Zvijezde, do Vareša. U godinama mladosti, koju, kad je na izmaku, često nazivamo pravom, to smo činili bar tri-četiri puta godišnje. Kad smo postali takozvani porodični ljudi, samo jedamput smo se uspjeli vratiti našim dugim planinskim stazama, pa smo se željeli okušati još jednom.

Vrijeme izjutra nije obečavalo ništa osim oblaka i kiše, ali kad se nadjosmo u srcu planine Perun sivila nestade, sunce se razli širokim pašnjacima, šumama podari boje zvonkog zelenila i otvori vidik na sve strane. Nismo žurili, a često smo se zaustavljali da se odmorimo, osvježimo vodom, razgovaramo i posmatramo vrhove planina iznad Sarajeva i onih na jugu, sivkastoplavih, iza kojih je Jadransko more.

Kad stupismo na stazu koja je prema Zvijezdi vodila kroz jednu šumu visokih stoljetnih stabala hrasta i bukve, na jednom proplanku opazismo nekog čovjeka. Sjedio je na jednom panju i čitao neku knjigu, okružen svojim stvarima: rancem, vrećom za spavanje i štapom pobodenim u zemlju. Vidjeti nekog da čita usred jedne planinske šume, to je ipak čudnovato? Kad pridjosmo bliže, prepoznah ko je čitač i pozdravih ga.

»Dobar dan, Monsi!«

On me samo jednom pogleda i vrati se čitanju. Natrenutak pomislih da sam možda pogriješio, da to nije on već neko njemu sličan, ali se odmah uvjerih, prišavši bliže, tako da sam čak mogao vidjeti naslov na koricama knjige, da je to on i niko drugi osim njega ne može biti.

Slegnuh ramenima i dadoh znak mom drugu da krenemo dalje.

»Taj tvoj... Kako reče da se zove? Monsi... Sjedi na onom panju kao na prijestolju!« našali se Srećko.

»Baš tako!« rekoh. »Čita Montaigneove Eseje... Dosad nisam vidio nekog u dokolici autentičnijoj od njegove! Zar Montaigne nije veličao dokolicu? Bez koje, po njemu, ne postoji bolji uslov za razmišljanje!«

(To je bilo naše posljednje pješačenje tim planinskim putevima. Danas, i kad bismo to poželjeli, morala bi nas pratiti i sreća: u tlu Bosne još uvijek su milioni mina. Ponekad razmišljam o rukama onih koji su ih postavili, ali i rukama onih koji su ih proizveli - širom svijeta.)

5

Moja knjiga priča za djecu Fijaker najbrži na svijetu, objavljena je osamdeset devete. U jesen te godine u Sarajevu sam nekoliko puta bio gost Dječije biblioteke Vlatko Foht u Sarajevu. Tokom jednog od popodnevnih dijaloga sa najmladjim čitaocima primijetih Monsija. Stajao je pored ulaza u salu biblioteke. Svaki čas sam očekivao da nešto kaže. Nešto neugodno, provokativno? Zbog čega drugog je mogao doći, nakon svih godina nevidjanja? Bio sam uznemiren, što su osjetili i mali čitaoci. Kad se susret završio, Monsi mi pridje.

»Veoma je važno ne lagati djeci...«

Ostadoh u nedoumici zbog koje kao da mu bi krivo.

»Tvoja knjiga nije lažljiva!«

(Ni danas, kad o komplimentima svake vrste imam sasvim odbojan stav, čini se da je malo ko o mojim knjigama izrekao nešto tako iskreno).

Uze me pod ruku i upita da li znam da je Danilo Kiš teško bolestan. Rekoh mu da sam o tome čitao u novinama.On na to samo reče da mu je žao i što Kiš nije uspio napisati sve knjige koje je želio.

Pomislih da je, dakle, zaista istina da je Monsi imao sve one susrete o kojim mnogi značajni ljudi našeg kulturnog života mogu samo da sanjaju. Odjednom sam u tome vidio neku pravdu, veoma čudnovatu, ali pravdu u svom pročišćenom obliku: Monsi je razgovarao s Andrićem, Crnjanskim, Krležom...

Kad izadjosmo iz biblioteke, poče padati kiša. On raširi kišobran i reče da me želi otpratiti do željezničke stanice. Kad udjosmo u tramvaj, on me, glasom punim neke treperave zagonetnosti, upita da li još uvijek živim u Maglaju. Odgovorih potvrdno i to je bilo sve od riječi koje smo razmijenili do posljednjeg tramvajskog stajališta.

Vidjeli smo se nakon desetak dana: Radnički univerzitet iz Maglaja je pozvao Ćamila Sijarića. Bio sam voditelj tog literarnog susreta. U sali je bilo mnogo svijeta. Vladala je neka skoro pobožna tišina, kao pred početak neke mise ili liturgije (tako je uvijek bivalo u našim malim mjestima u koje su rijetko dolazili ljudi od pera ili kista, sa pozorišnih dasaka ili sa filmskog platna). Sijarić, već u godinama ali bodrog držanja, rječit na način ljudi koji znaju koliko je prazno proizvoditi riječi samo zbog njihovog zvuka, učinio je atmosferu ugodnom, bliskom, ne želeći nikakvu distancu od svojih čitalaca kojih u Maglaju, očito, nije bilo malo. Govorio je s lakoćom a iz neke dubine koju su u publici bez teškoća prepoznali kao mostić prema autoru pripovijedaka i romana ostvarenih kao platno što se tka: nit uz nit, nit uz nit. Kad se završilo literarno veče, odjednom opazih da Monsi razgovara sa Sijarićem. Činilo se da su se srela dva prijatelja koji jedan drugom imaju mnogo što reći. Pisac me upita da li poznajem A.P-a. Rekoh jedno kako da ne, pokušah da nešto upitam Monsija, na što me on odjednom odsutno pogleda. U tom času neko me oslovi po imenu. Kad se osvrnuh put mjesta na kom je maločas stajao, vidjeh da ga nema.

Sutradan ujutro, kad odoh u hotel Galeb da se pozdravim sa Sijarićem, recepcioner mi reče da me pisac ocekuje u svojoj sobi. Stajao je licem prema prozoru koji je gledao prema visokoj litici iznad rijeke Bosne, na kojoj se uzdižu zidine tvrdjave Starog grada.

»Od zore ne spavam i svaki čas gledam tamo...« reče mi i pokaza rukom prema prizoru preko rijeke nad kojom je lebdjela plavičasta jutarnja izmaglica.

Prevarih se: starac nije posmatrao ni liticu, ni tvrdjavu. Njegov pogled kao da je začaralo jedino stabalce (graba ili hrasta - ni danas ne znam), niklo usred golemog i mrkog stijenja litice.

»Čudo, čudo...« on prošapta s nekom čudnovatom a jasnom milinom u glasu.

»Niklo, onako, čudom života, na teškom mjestu! Kao i ime ovom hotelu, Galeb. Takva je i umjetnost pričanja i umjetnost uopšte... Pojavi se tamo gdje se najmanje ili nikako očekuje! Ti si ono stabalce već vidio?«

»Ne, sad ga vidim prvi put...« rekoh i odmah se zacrvenjeh.

»Sigurno je vrijeme da podjemo na stanicu?« upita me kao da želi presjeći nit našeg dosadašnjeg razgovora.

Na peronu, čekajući isti voz, stajao je Monsi. Lice mu je bilo neispavano, mantil pogužvan. Osim papirne vrečice iz koje je uzimao kifle i neke debele knjižurine, nije imao ništa od prtljaga. Čak ni neku običnu putnu torbicu. Ponudi nas kiflama. Bile su jos tople. Znao sam po mirisu da ih je uzeo u Miminoj pekari. I noć je proveo negdje u starom dijelu grada? Ali to ga ne upitah. Ni zašto je onako nestao, ni zašto mi se nije obratio, za noćenje kod mene. Sijarić ga odmah upita da li je vidio ono stabalce. Monsi reče da ga je opazio juče, u popodnevnoj šetnji gradićem. Zatim me pogleda. Pomislih da mi je želio nešto reći. Ili me upitati?

Utom stiže voz.

(Nekoliko dana kasnije umrijet će Danilo Kiš. Na Sajmu knjiga u Beogradu bit će predstavljena knjiga Slobodana Miloševića, s predgovorom pjesnikinje Desanke Maksimović. Kasnije ću, sasvim slučajno, saznati da je Monsi upitao staricu zašto je to učinila, a da je ona odgovorila da uopšte ne razumije njegovo pitanje. Na to je Monsi rekao da ima tako mnogo ljudi koji umru prije svoje smrti, na razne načine, a način na koji je umrla pjesnikinja - iako još korača po zemaljskom tlu - jedan je od tih, u zemlji seljaka, na brdovitom Balkanu - aludirajući na tu veliku Desankinu pjesmu. Početkom decembra umrijet će Ćamil Sijarić, nesretnim slučajem. Iste godine umro je Zuko Džumhur, pjesnik puta i putovanja. Kiš, Sijarić i Džumhur umrli su prirodnom smrću. U cijeloj ex Jugoslaviji ima mnogo njihovih drugova po peru, koji žive i danas, a ne znaju da su umrli).

Ah, da ne zaboravim: Monsi je proveo jedan dio noći u svojoj tajanstvenoj šetnji Maglajem, a pred zoru je ušao u Miminu pekaru i upitao ga da li je on Mimo iz moje priče za djecu Cvrčak u pekari. Ako jeste, baš on koji zna da razgovara sa cvrčima, pecivu svira na gitari da bolje nadodje u peči, onda će mu dopustiti da malo odspava. Mimi je od iznenadjenja iz ruku skoro ispala vreća s brašnom. Ipak, ubrzo se snašavši, reče mu: »Spavaj, ima mjesta taman da nas je dvjesta!« Legao je na vreće s brašnom, iako mu je Mimo nudio svoju ležaljku. Pod glavu, umjesto jastučića, stavio je onu knjižurinu. Kad se probudio, upitao je gdje se nalazi. Mimo mu odgovori da se nalazi u pekari i da je doručak spreman: jaja ispečena u somunu. Za putovanje do Sarajeva spremio mu je vrećicu kifli koje smo onog jutra jeli na peronu.

»Nije sav svoj, ali sta bi bilo da smo svi isti?« zaključi Mimo svoje pripovijedanje o susretu sa Monsijem.

6

U jesen sljedeće godine Savez ljudi dobre volje iz Maglaja (osnovan u aprilu) organizovao je konferenciju na temu priprema programa vjeronauke u školama u Bosni i Hercegovini. Budući da sam predložio temu i bio predsjednik tog mirovnog saveza u predvečerje nase (i danas se nadam) posljednje bratske klaonice, predložena mi je bila dužnost voditelj okruglog stola za kojim, uprkos činjenici da sam lično odnio pozive katoličkom svećeniku, pravoslavnom popu i imamu, sjedio je samo jedan predstavnik islamske zajednice. (On će se, uskoro, premjestiti u publiku: tako su za okruglim stolom ostale tri prazne stolice, ja i, možda, nevidljivi,vjerujem i danas zabrinuti Bog.)

Naša inicijativa se zasnivala na prijedlogu jednog opšteg poznavanja svih religija, bez izravnog upražnjavanja vjerskih rituala u školi, pogotovo bez odvajanja učenika prema vjerskoj pripadnosti, te da prisustvo na nastavi ne bude obaveznog već fakultativnog karaktera. Sve to sam izložio ukratko, nadajući se debati barem medju prisutnima, kojih, uprkos nasim sumnjama da će konferencija biti slabo posjećena, nije bilo malo. Onda ustade onaj jedini predstavnik islamske zajednice i reče da sve vjerske zajednice u Bosni I Hercegovini već imaju svoje programe, školuju svoje kadrove za nastavu kakvu oni žele pa tako i njegova, a da mi ovdje možemo govoriti koliko hoćemo i o čemu hoćemo, to ništa ne mijenja na stvari; uostalom, i sam Bog zna da su oni, koji tako misle a trpjeli su u komunizmu svašta, u pravu. Pokazavši rukom uvis, sjede.

Začu se žamor negodovanja.

Udno sale ustade jedan čovjek i zatrazi riječ. Kad pridje bliže stolu i uze mikrofon (koji odmah ostavi kao da ga se gadi), vidjeh da je to Monsi. Stigao u Maglaj samo zbog naše konferencije?

Započe govoriti svojim šuškavim glasom, ali mirno, pribran kao da je na sceni.

»Bog nije nigdje. Nit je gore, nit je dolje, nit je sprijeda nit je straga, nit je lijevo nit je desno....«

Pogleda po sali kao da je želio provjeriti pažnju prisutnih i nastavi.

»On nit je rodjen nit može roditi, kao što ne može ni umrijeti. Nema lika ni izgleda. On je sve. Ko izgovori: Bože moj! i pri tom samo pokaže rukom put neba kao da je izišao iz vjere...«

Kad završi, vrati se na svoje mjesto, praćen nekom čudnom tišinom koja se uvukla medju prisutne poput jesenje vlage u zidove kuća. To je njegova misao? Ne, ne bi me iznenadilo i da je njegova!

Tišina je bila potpuna sve dok onaj predstavnik islamske zajednice ne ustade i reče da ovdje nije došao da ga bilo ko poučava pa tako smatra da su pravoslavci i katolici odlično učinili što nisu nikog poslali.

»Nije vama do Boga, već do vlasti!« zagrmi Monsi. »Ko je mojoj majci branio da ide u crkvu i moli se svetom Anti?«

Onaj predstavnik ljutito mahnu rukama i ode bez pozdrava ispraćen žagorom negodovanja prisutnih.

Monsija, na završetku konferencije, nije bilo medju publikom. Jedna djevojka mi pridje i, predavši mi komadić papira, reče da joj je to dao onaj čovjek koji je govorio onako čudno, o Bogu.

»Vraćam se u Maglaj iduće sedmice, čim budem imao protezu! Monsi.«

7

Iako nije ostao jasan u vezi s danom svoje posjete, održao je obećanje. Prethodno, dan nakon završetka one konferencije, telefonirao mi je, iz Sarajeva.

Monsi: »Ti predaješ u srednjoj školi?«

Ja: »Da, predajem!«

Monsi: »Ako predaješ, onda imaš i imao si mnogo učenika! Dakle, poznaješ i njihove roditelje...«

Ja: »Uglavnom...«

Monsi: »Poznaješ više njihovih očeva ili majki?«

Ja: »Tom računicom se nisam bavio!«

Monsi: »Hm... Da li poznaješ slučajno izvjesnu N.?«

Ja: »N.? To mi ne govori mnogo... Trenutak, moram pitati moju suprugu...«

U prvom času moja supruga se ne može sjetiti ko bi to mogao biti: N., ima dvije kćerke?

Ja: »Monsi, nedostaje još podataka!«

Monsi: »Kad sam bio sasvim mlad, upoznao sam je u Gradcu. Samo ja sam je zvao Neli...«

Ja: »Ako je tako, reci nam kako se N. preziva?«

Monsi, konačno, izgovara prezime svoje Neli iz mladosti.

»Ah, mogao je odmah reći!« kaže moja supruga dosjetivši se o kome je riječ. Pita me kako se ne mogu sjetiti da sam prije nekolikogodina predavao njenoj mladjoj kćerki. Kako sam mogao ako ta moja bivša učenica ima očevo prezime!

Ja: »Da, radi kao službenica u fabrici. Stanuje u Maglaju...«

Monsi: »Istina je da je razvedena?«

Pitam opet moju suprugu. Ona kaže da jeste.

Ja: »Istina je... Ima dvije odrasle kćerke?«

Monsi: »Ima li koga?«

Ja: »Koga bi trebala imati?«

Monsi: »O, Bože! Nije ti jasno? Pitaj odmah tvoju ženu, ona bolje kapira!«

Ja: »Naravno!«

Ona misli da nema, ali kako bi to mogla sa sigurnošću znati?

Monsi: »Misli da nema?«

Ja:«Pa... Tako...«

Monsi: »Vi znate čuvati tajnu?«

Ja: »Mislim da znamo...«

Monsi: »Misliš ili znate zaista?«

Ja: »Zaboga, Monsi!«

Monsi: »Nikom ni riječi! Posebno ne njoj! Ona ništa ne zna...«

Ja: »Neka bude tako! Haugh!«

Monsi: »Tebi je do budalaština!«

Ja: »Nije, majke mi!«

Monsi: »Dobro! Nadam se da je tako!«

Mislili smo da će doći u petak naveče, ali nije došao ni u subotu u podne, ni naveče, tako da smo već mislili da je odustao od dolaska u Maglaj.

Nedjeljom prijepodne obično sam ja pripremao ručak. Kad se na vratima oglasilo zvonce, izašao sam u predsoblje pitajući se ko bi mogao biti. U jednoj ruci sam imao nož, u drugoj neočišćenu mrkvu, na sebi pregaču.

Pred vratima je stajao Monsi.

»Lijepo, bogami! Tako se dočekuju gosti!« kliknu on. »Nož u jednoj, mrkva u drugoj ruci! Prvo ćeš isjeckati mene ili mrkvu?«

Uspio je da me zbuni. Promucah nešto nesuvislo i pozvah ga da udje. Tek tada primijetih da u ruci ima dva buketa cvijeća. Karamfili i ruže. I da je sav drugačiji, neobičan: tamne, ispeglane pantalone; pulover na ve izrez, mladalački crvene boje s leptir-mašnom iste boje; nove i k tome čiste cipele. Pa naklon mojoj supruzi, uz karamfile i teatralni rukoljub - sve to, od Monstruma? Kao da se bio i fizički promijenio. Šta je ostalo od onog tjelesnog spoja besmrtnog viteza od La Manche i njegovog pratioca na magarcu? Izbrijanog lica, činilo mi se bez ijedne bore (ljubav, dakle, zaista podmladjuje!), uredno podšišane kose - više je ličio na nekog bankarskog činovnika spremnog za službeno putovanje negoli na Monsija kakvog sam poznavao. I glas je imao drugačiji, zbog proteze: zvonak i čist.

»Moram završiti pripremanje jela,« rekoh.

»Naravno!« reče i podje za mnom u kuhinju. »Pripremaš bosanski lonac?«

»Ne!«

»Onda prsulju?«

»Ne!« odgovorih. »Prevarilo te što vidiš zemljanu činiju, isjeckano povrće i što se osjeti miris dinstanog mesa!«

Na pomen mirisa mesa on zabrinuto omirisa rukav svog pulovera. Reče da će biti bolje da ode u dnevnu sobu. Tamo se svojom željeznicom već cijelo jutro igrao naš sin. Kad pripremih jelo, imao sam šta da vidim: Monsi je postao otpravnik vozova. Imao je na glavi željezničarsku kapu mog punca i zviždao je svaki put kad je vozić polazio sa stanice, na veliko zadovoljstvo mog sina.

»Ne zanima te kako se zove jelo koje sam pripremio?« upitah ga.

»Ne, više me zanima da li da podjem... Znaš već gdje... Prije ili poslije ručka?«

Šta sam mu mogao odgovoriti?

»Odluči sam...« rekoh.

»Možda će biti bolje da odem poslije ručka?« reče neodlučno, kao neko ko se dvoumi zbog nekih izuzetno važnih stvari, koje su postale neodgodive ali se izmedju posljednjeg časa za njihovo ostvarenje i te osobe najednom ukazala mogućnost za rastezanje vremena. »Kako ti želiš!« reče moja supruga i kao da tim riječima dodade uteg na jednom tasu vage Monsijevih dvoumljenja.

»Dobro, poslije ručka...« reče a licem mu načas predje talas neke čudnovato ružičaste svjetlosti.

Rekosmo mu adresu njegove Neli. On je zapisa u svoj minijaturni adresar.

Bio je nov novcat. Kupio ga je samo za ovu priliku?

Kad iznesoh tagaricu na sto i moja supruga mu nasu u tanjir, on ga prinese licu, kao da želi da bolje omiriše i bolje vidi posluženo jelo.

»Kako se zove ovo jelo?« upita me s tajanstvenim izrazom lica.

»Tagarica...«

»Gdje si saznao recept?«

»U Maglaju...«

»Od koga?«

»Kad sam bio podstanar, moje gazde, Sena i Mustafa, često su je imali na trpezi i pozivali me da jedem s njima.«

Poslije prvog zalogaja, uz komadić hljeba iz Mimine pekare, on zažmiri pa reče glasno: »Ovo je najtagarastija tagarica!«

»Govoriš kao kuhar koji zna pripremiti tagaricu?« upitah ga.

»Ne!«

»Onda si je nekad prije već okusio!« rekoh na što on zanijeka glavom.

»Važno je da je gost pohvalio kuhara!« dobaci moja supruga. »Sad se prihvatimo jela!«

»Nije stvar u pohvali, ni što prije nisam jeo to jelo... Stvar je u ... u ... u ...«

»U čemu?« kliknuh radoznalo.

»Vjerovatno u činjenici da svako jelo govori sokovima svojih sastojaka, kao što umjetnička djela govore svojim riječima, bojama, zvucima, formama. To su ona jela putem kojih svi za trpezom se povezuju naročitim vezama. Ali takvih jela je sve manje, danas je više instant jela... Kao i instant umjetnosti, dakle one koja to nije!« reče. »A možda je stvar i u...« »U čemu još?« »U... Ne znam!« reče pa odahnu kao da mu je pao neki teret s duše. »A zašto se mora sve znati? Vidjeti svi filmovi, sve teatarske predstave, pročitati sve knjige? Zašto? Treba li nastaviti čitati Homera ako je na list otvorene knjige sletjela jedna bubica?«

Ostadosmo zatečeni tim pitanjem.

Kad završismo, on pogleda na sat i reče: »Vrijeme je...« Ustade, navuče svoj kaput, uze onaj buket ruža, još jednom zaviri u svoj mali adresar, zamoli da ode u kupatilo odakle izadje počešljan.

Dugo ga nije bilo. Priželjkivali smo da njegov susret sa Neli, nakon mnogih godina, bude uspješan.

»Konačno, složile su se sve kockice...« reče moja supruga.

»Koje kockice?« upitah radoznalo.

»Portretisanje u Biogradu na moru. Tamo je dolazio da bi možda ponovo vidio Neli. Pa svi oni njegovi dolasci u Maglaj, duge šetnje gradom... Zašto nas o njoj nije pitao još ranije?«

»To samo on zna...«

Monsi se vratio predvečer, sam. Pomišljali smo da će doći sa Neli. Sa njegovog lica nismo mogli shvatiti kako je protekao njihov susret. Prvo se obratio našem sinu, koji se već cijeli dan neumorno igrao svojom željeznicom.

»Gdje mora stići ovaj voz?«

»Ne znam...« reče dječak. »Odlazi i vraća se, odlazi i vraća se...«

»Odlazi i vraća se...« ponovi on, kao tihi odjek.

Zatraži kafu. Moja supruga ode u kuhinju. Nas dvojica zaćutasmo, kao da smo očekivali saslušanje u policiji ili vijesti iz bolnice. Čim je popio kafu, zahvali se na gostoprimstvu i reče da mora poći na željezničku stanicu.

»Kako si rekao maločas: voz odlazi i vraća se?« upita mog sina pa izadje ne čekajući njegov odgovor. Ne, nije želio da ga otpratim.

Javio se telefonom, skoro pred ponoć. Pripovijedao mi je dugo.

Da, bio je pred vratima njenog stana, pozvonio i čekao. Vrata se otvoriše, a na vratima se pojavi jedna žena. Ona ga upita koga traži, a on izgovori ime i prezime svoje Neli iz Gradca onog ljeta. Žena se zagleda, veoma pomno, u njegovo lice i upita ko je on. Monsi joj odgovorih da je na proputovanju, da je prijatelj jednog njenog prijatelja iz mladosti, koji želi ostati anoniman. Samo ga je zamolio da uručim onaj buket ruža i njegove pozdrave.

Ona, uznemirena posjetom, ovlaženih očiju, reče mu da je ona osoba koju traži.

U slušalici zašumi Monsijevo ćutanje.

»Vjeruj mi!« on odjednom viknu. »To nije bila ona! Ako ja ne poznajem moju Neli, ko bi je mogao poznavati?«

Uruči joj onaj buket i sidje niz stepenice. U trenutku kad zaustih da to može biti samo ona i nijedna druga, on reče da je poslije dugo koračao ulicama, pa tako ne načinih tu veliku grešku.

»Prvi put u životu poželio sam da imam mačku, psa, barem hrčka ili papagaja, da se oglase kad se vratim i udjem u moju sobu! Makar i samo jednu jedinu bubicu, na bijelom stolnjaku!« reče mi prije nego što nam zaželje laku noć!

Mislio je na onu istu, na listu knjige Homerovih epova?

Te noći dugo nismo mogli zaspati. A Monsi?

8

Posljednji put vidio sam Monsija početkom aprila devedeset druge, na televizijskom ekranu. Bili su to, možda, prelomni dani za Bosnu i Hercegovinu: u Sarajevu je jedna velika grupa protestanata ušla u Parlament i objavila svoj, Opštenarodni, koji je proglasio nelegitimnom vlast tri nacionalističke partije. Tokom pobune, koja će potrajati nekoliko dana i nakon ove sve će se mirno vratiti legitimnosti - kojom će početi trogodišnja opsada Sarajeva i nas sramotni bratoubilački rat - televizija je izravno prenosila sve dogadjaje i govore u osvojenom parlamentu. U jednom trenutku prepoznah Monsijevo lice.

Jedan novinar je intervjuisao neke od pobunjenika, pa tako i njega.

»Zašto si ovdje?« upita ga novinar.

»Žao mi je čovjeka...« odgovori Monsi i nasmiješi se kao onog dana u Maglaju, kad je ušao u naš stan s buketima cvijeća. Nekoliko puta mahnu rukom, ali, tako mi se učini, kao da nije želio da pozdravi nekog koga zna već cijeli svijet.

9

Od svega ispripovijedanog ovim trzavo nanizanim fragmentima prošlo je mnogo godina. Nikad nisam saznao gdje je Monsi, ni da li je još uvijek živ.

Znam da njegova Neli sada živi u Holandiji. Tamo je otišla kod starije kćerke, pa se udala za jednog Holandjanina, mnogo starijeg od nje. Nekim prijateljima je poslala fotose na kojim se vidi da uz veliku kuću u kojoj sada živi ima i teren za golf. Šta bi rekao Monsi kad bi mogao da vidi te fotose? Kao nekih vozova koji odlaze i vraćaju se, ja se često sjetim njegovog lica sa kojeg je, odavno mi se tako čini, onog aprilskog dana zuboravo poteklo njegovo žao mi je čovjeka. Možda mu je čak bilo žao i onih koji su u tom času već bili na Palama - onih pisaca, profesora, naučnika, novinara, uopšte svih koji su prije granata ispaljivanih na grad, pristali, kako bi rekao stari Julian Benda, na izdaju intelektualnog poziva? I onih sto su otišli u Beograd i Zagreb, pa otud i danas pljuckaju na Bosnu? Možda i ruskog pisca Eduarda Limonova koji će, nešto kasnije, doći na Pale da ispali jednu granatu na Sarajevo? I onih koji će srušiti Stari most u Mostaru? I svih onih koji još uvijek koračaju a ne znaju da su mrtvi? I onih koji će zatražiti da se u Bosni i Hercegovini ponište svi mješoviti brakovi? I onih koji i danas razdvajaju omladinu sva tri naroda, da ne uče u istim školskim klupama? Ponekad se zapitam o čemu je mogao razgovarati sa velikim autorima nase književnosti.Da li je možda Crnjanskog pitao da li je istina da niko ne ide kuda hoće i da je naša sudbina zamršena? Andrića o svim motivima koji su naveli na poruku: Treba izdržati do kraja, sa osmejkom stjuardese koja zna da na avionu nešto nije u redu? Džumhura o mnoštvu razloga zbog kojih je u jednom svom putopisu citirao onog persijskog pjesnika koji je rekao: Ti koji si ravnodušan prema bijedi bližnjega, nisi dostojan imena ljudskog? Kiša o stvarnom postojanju djevojčice Julije iz romana Bašta, pepeo? Selimovića o tajni puta prema drugim ljudima? Sijarića da li kuću kućom čine (samo) lastavice? A Krležu o istini i obmani promišljanja ljepote umjetnosti i ozbiljnosti života?

Ah, da ne zaboravim: Smrdipero se prvo našao u Srni, a nakon rata u jednom dnevnom listu. Kažu da ponekad priprema emisije iz kulture na jednoj lokalnoj televiziji. Istina, nije jedini: ima on svoje mrtve sabraće i na drugim stranama.

A tagarica?

Ponekad pripremim tagaricu i ovdje, u Friuliji. Ne znam da li je ista kao nekad, a i ako nije - zar baš to jelo mora ponijeti teret i nekih drugih uspomena? Ipak, kad pripremim tagaricu za prijatelje, čini mi se da ima ukus onih nekadašnjih. Prošlog ljeta s prijateljima smo jeli tagaricu kraj potoka koji teče pored našeg vrta u Zuglianu. Usred ručka kraj mog tanjira pade jedna bubica. Sa lista zove ili smokve? Ili onako, u slobodnom padu iz nebeskog azura? Na bijelom stolnjaku crna, nemirna tačkica kao da je iskala predah, nekoliko trenutaka ostade nepomična pa odletje.

Zugliano, 25 - 30 januar 2006.

Tagarica (za 4 osobe): 800 gr junećeg ili telećeg mesa
3 veće glavice crvenog luka
1 glavica bijelog luka (2-3 česna ostaviti neoljustena)
3-4 paradajza srednje veličine
10 trešnja paradajza
3 paprike (zelena, žuta i crvena)
3-4 mrkve
1 manji ili 1/2 većeg crnog melancana
4-5 većih krompira
1-2 stručka peršuna
(ako želite!) 1 malu svježu ili 2 male suhe ljute papričice
suncokretovo ili kukuruzno ulje
paprika u prahu
biber u zrnu i mljeveni
so
(Po mogućnosti a preporučljivo - koristiti i neki dodatak jelima. Najbolje vegetu ili evo - koje je moguće, kao prehrambene proizvode iz Hrvatske i Slovenije, kupiti u manjim trgovinama ili onim koje prodaju namirnice iz cijelog svijeta.)

Priprema:

U tavi prodinstati na ulju posoljeno meso da porumeni, zatim ga složiti na dno zemljane posude (u nedostatku može dobro doći i obična vatrostalna) te ga preliti njegovim saftom. Isjeckano povrće slagati u slojevima, po vrstama: prvo crveni luk, zatim mrkvu, paradajze skupa s bijelim lukom, ljutom papričicom i zrnima bibera, paprike, melancanu i, na kraju, krompir isječen na kriške i posut peršunom. Svaki sloj sasvim malo posoliti, samo jedan od ovih pobiberiti i dodati mu dvije kafene kašičice vegete ili eva. Na kraju sve preliti uljem, poklopiti i staviti u nezagrijanu pećnicu.

Vrijeme pečenja računati od trenutka kad temperatura dostigne 200°C. Na toj temperaturi peći jelo 20 minuta, sljedećih 20 minuta na 160°C, zatim skinuti poklopac i sljedećih 15 minuta peći na 180°C .

Ugasiti pećnicu, opet poklopiti posudu i ostaviti je tako sljedećih 15-20 minuta. Idealno je peći tagaricu u pekarskoj peći na drva (2-3 sata). Ovo jelo se jede u svim sezonama. Zimi se preporučuje salata od kiselog kupusa, a u ostalim sezonama grčka salata. Ljeti uz tagaricu ide pivo. Vino - u ostalim sezonama. Ako otputujete u Bosnu, pravu tagaricu ćete naći samo u odabranim restoranima u trouglu Maglaj - Tesanj - Gračanica.

Autor ove priče je, sve u svemu, preporučuje kao glavno jelo za ručkove ili večere s prijateljima.

(napomena: mislim da bi bilo bolje ove f.note staviti odmah ispod price? a recept kasnije?

________________________________

Ivo Andrić (1892-1975), pisac
Miroslav Krleža (1893-1981), pisac
Miloš Crnjanski (1893-1977), pisac
Ćamil Sijarić (1913-1989), pisac
Danilo Kiš (1935-1989), pisac
(Zulfikar) Zuko Džumhur (1921-1989), karikaturist i pisac
Pierre Albert-Birot (1876-1967), francuski pjesnik
Upanišade - tekstovi indijske vedske predaje
Ilja Jefimovič Rjepin (1844-1930), ruski slikar
burlak - radnik koji je na Volgi vukao brodove
Visoko i Vareš, gradići u centralnoj Bosni
Perun i Zvijezda, planine u centralnoj Bosni
Iz Znakova pored puta Ive Andrića (u citatu nedostaje početak: »Stara muslimanka govori napamet, kao da čita iz knjige.«)
prsulja - vrsta jela s povrćem i jagnjetinom, dobila ime po istoimenoj zemljanoj posudi
Pale - mjestašce iznad Sarajeva; za vrijeme opsade glavni grad Republike Srpske i sjedište štaba generala Mladića i tadašnjeg predsjednika Karadžića, aktuelno optuženih za ratne zločine
Srna - srpska nacionalna agencija (u Bosni)
Julian Benda (1867-1956), francuski filozof i kritičar; izmedju ostalih, autor djela Izdajstvo klerika
Eduard Limonov, savremeni ruski pisac, aktuelno prevodjen na italijanski

KALIFORNJA SPI / California dreamin’

for The Beach Boys

Gda ceste nas razbudijo
gda morja nas razgrnejo
i zvoni rastegnejo
odpri obloke
nek plavo jutro rosi
posluhni zadnje plaže zvoke
kak ih veter kosi

I ništ, ništ tu ni
tišina so glasi
vu glavi se bruse
a mi goli i bosi
beli val pesek nosi

Vali deskani
vu glavu zstreskani
glas domaje neseju
prek morja
zagorje šumi
šuma glasov nora

Ležimo, dežd sipi
Kalifornja spi

WOODSTOCK

Trava, maki, opijati
naj mi zeti, naj mi dati
cigarete, dim, paprati
dal bi išla z menom spati

Vatra, voda, dežd deži
dekla, dečko, sneg sneži
ona prazno gledi
kak on mrzli leži
srce joj se belo ledi

Iza snega dugom raskoleni oblaki
vreme sceđeno
kroz iglo provlečeno
vu jutro prosejano

Kava, tuča, levijati
naj me zeti, naj me dati
slika bola, črna kola
jena tipka, d mola

SONČEVI SOLDATI

črni noket, dva orehova brata, stari zub mladega svata
droptica mesečevoga praha,
jedro kristalnega čona, Helenina vuna,
meter zlatega runa, luska z pozojevega vrata:
dve tri kače, plesnive natikače
vu steklenu koglu bahornica luče
žveplo vu ognju, vu vodi plumbum prevrče
pak nariše jezero slik:

ceste brez konca curiju črez rupe starega lonca
črne neveste, kokot bleščeče kreste
dijamantni pesi, tornji moči, velke oči
stroj z človeka kaj dušu loči
zidi od drota, deca vu krletki znad plota
se se vu kogli mota, pak zazivle ledene svece
mladence nebeške Jima,Janis, Jimmya/
Peta, Sida, Woodya/Johnna, Kurta, Buddya

i znam da ni več kmice gda se najdeš
pri samem kraju pameti
zlato tele črni doji, pred menom
Henri Rollins stoji

vu meni ftiči, cepelini velki kak sloni
Hieronimus Bosh, Gaudi, jezero ljudi
slika pukne, na pol se zlomi: i kaj ve!?
pečeni kostajnji, jesenja noč plava na vodi
sončevi soldati, figurice na stari komodi

STRAHI

Strahi o strahi hodiju strahi
strahi, nakuplena čkomina
ledena, žuhka
hladetina

strahi o strahi okuju nas strahi
strahi, lonec pun leda
vu glibini srca tak sme
plahi

/zvleči me, zleči me, zvleči me/

čuješ prek zida: romare, trube
vojna za vojnom vu doba vučje
lomiju se reči rodu ljudskemu

strahi, o strahi gliboki strahi
vu nas se zavlečeju i
po tihe lomiju

strahi,o strahi plavaju strahi
strahi vu nama, strahi od reči
kaj nemremo reči

/zleči me, zvleči me, zleči me/

MOBY / HARBOUR

za nami ostajeju hribi i pesi, črne kronike
stari kalendarji i znucane knige z slovima
kaj ih ne spoznamo jer nisu zkuplena vu reči
gasiju se naši pogledi vu tihimi hižami
ufanje je dogorelo, ljubav znorela
čas smo od spužve, čas od zvezd
kameleoni se vu nami budiju
na cesti vu pobegu od heavy metala,
plastike, puščaš mobia ( harbour)
spasi me / spasi se / gda ljubav zgrabi
nigdo te nemre zavustaviti vu grehu
policijske patrole vu čolnima loviju noč
napuščeni bordeli ( gumice pirelli)
puniju se predpremjernom publikom
gutaju soldate noči zasleplene pohotom
raspuknute vusnice grada častiju neonom
konobarice napuklega glasa, zgublenog torza
krezube polnočne angele, kerubine sih bolesti
zbledele senje grada lepiju se za oči
i nemreju več z njih, z te klopke večvečne

gasiju se mesta na cesti za nikam

grintavi pes šči po beli črti

JEZUŠ VU PUŠČAVI

Pelamo se ovom zemlom proti vetru z verom vu spas
brezciljno
strezni me / otrezni me / spusti me
lažima vu jutarnjim cajtungima
strezni me / otrezni me / spusti me
ti to moreš, onak kak ti znaš
tvoje lasi natoplene zvezdami
zpiram srebrom, zpiram rosom z planine
psihodelija grmi z starega đuboksa vu kamenoj hiži
na početku puščave
tam gdi več ne pitaju gdo ste, koje ste vere, koji je vaš Bog
(oni imaju svojega Boga, oni imaju svoje trave, oni jemleju svoje trave)

kaj bumo danes!? heroji vunapred zgublenega rata
vu beskraju pokidanih dena
nudiju nam kaktusov sok z zelene dinje
i čips z golim Jezušom vu žutemu krogu
jeftinu sobu, gdi mravi zviraju iz sakega kuta
i noč uz svetlo natpisa motela
v guščerovem gnezdu postela od trnja
z Jezušove krune brojili bumo psalme
polnočnih kerubina kaj vrneju veru vu srce
koje je bilo prazno i lačno i črno i skrito i malo

I vidli bumo Jezuša (za sto eura, obečali su)
na početku koji je navek bezkončen kak i puščava

PEGAZ, NEONSKO MORJE

nesem tvoju sliko plavu, neonsku
črez morje nemira, spuntanih misli
neprohodnih hosta vesmira
vu svet za svetima, z one strane
tetoverani pegasus blešči
jezdim z svetlom na čelu črez noč
zloba se polahke skupla vu šalici dena
i ruši moste naslikane vu zocu
mala škorpija fpiči srce sumnjom
zbriše najbolša leta živlenja
i vidim naša tela kak se vtaplaju vu neonskom
morju zmed jatimi srernih riba
kaj ljubiju pete trde i žute
i vidim oči kaj neseju moju sliku na blagoslov
tvoje reči celiju rane
na mojem telu
ostavil bum ti rožnice z svojih oči
plavo, neonsko morje
gda se zbudiš vu črno belemu svetu
i ne najdeš moju sliku ni na ekranu ni
vu molitvi
razapete misli vu pavkoj mreži
vu kutu kmičnemu gdi se vesmir
gasi a voda doteče do sredine oka
i nema kam
spotrta rampa na štreki, pegaz, neonsko morje
angeli sediju i sodiju

POPEVKA O PROKŠENOSTI

tri su bahornice vu megli stale
Črnome su jajca prale
smejale se, cecke kazale
mladog gizdelina mamile
coprale spod raskolenog križa
naj zgori saka druga hiža
zazivale konec sveta
opči potop za konec protuletja
tri su bahornice črne, kudrave
kak kmice,
kak zamusikane ciganice
popevale popevku himbenu, jezljivu:
hudi nese pradu,naj se ide k vragu
gizdelinček, kokotiček
poždri samega sebe
naj ne ostane nič od tebe

čul je glas Črnega vu kmici
gda su ga odpirali na stolu
troglavi pesi
poždrli su se kaj jim je bilo na volu
mozek, srce, jetra,
videl je lunu na obloku kak se vesi
i Črnega kak se kesi
tri bahornice kak ščiju po križu
like nekšne kaj je mislil da ih zna
smejali su se,naganjali goli i pijani
koze plodili pak ih klali
pred saku hižu donesli su obest,
beli prah i alkohol i
odleteli vu noč
na krilima mladih dekli kak netopiri
pri hiži su ih čekale žene
vu zlatnimi sobami zagrnute
pavkovim mrežami

NORHAUZ

vidim te vu nekšnom tvojemu vesmiru
kak vu zahajanju z barokne slike
vu morju svetla gipkega koraka
polahke se pomikaš,
curi noč z škarnicla našeg malog Boga
šumiju krila ajngela
parafinske suze na obrazu
dajeju ti nekšnu neodrejenu svetost
kaštiga si mojih senj
odhajaš, vidim vusnice ti se premikavleju
čutim da mi hočeš nekaj reči
se mi zgledi nekak noro
stekleni je nož jutra rasparal den i žuti se
pes vu dvorišču otrgnul z lanca
zarežal je kak besni
nisem te čul od teških zvukov kaj su se zavlekli
vu glavu i pikali me celu noč kak čavli
nisem te čul vu burji zvukof
z jutrom su slike vu glavi sprepeglane
i črniju se kak noč vu gozdu, kak zgašeni ekran

negdo je zaružil z haustorom i
rastiral senje

vu skloplenim očima se je črleno
ležim na krevetu, sam, vu ancugu
nestali su glasi vu meni
se postaje nekšna nora tišina,
nemi film, norhauz
vu čekanju eksplozije možđanov

PLAVA PLIMA

Negdo je vužgal luč vu plavi sobi
i plima je preplavila dva žalosna obraza
na praznemu zidu
kaj su skrivala tajne vu srebrnoj kutiji.
Prevrnula se škrinjica z pismima
spremešale se oči, črte po obrazih
zavuzlale se misli.
Mrtvi su ftiči vu krošnjami.

Razvleklo se srebro lasima

sam pavk vu kutu mirno spi.

KATARZA

nočas bum razparal znutrenje zemle
zaoral venami griča
prekleto je mrzlo vu ovi sobi
zidi ščiju po nami
retki su trenutki sreče
črni kerubini pekla skuplaju razsuto seme
dok mi plafon gneči čelo se postaje svetlo
i bledo kao zprani den

POPEVKA O STRAHU

pustil sem črnog ajngela
naj olušti zide spomina i sprazni
vagone nerazvuzlanih senj.
na gmajni spod orehovega dežđa
tancaju maloši vu senci bele glive.
mrtvečka duha budi se vu sobami brez krova.
črez obloke jezdiju svici
i odnašaju koščice nedorečenih misli.
pozobal sem zdelu varljive jeseni
uz razpuknuti zvok gozbe.
gdo nam broji falše korake?
vreme provalači srce črez cediljku.
ledena je berba po bregima.
mraz po autima.

razkriti strah spi spod obloka.

raskoleni angel drhturi nad odprtom rakom
z kristalnom čapornicom vu roki.

ODPUTOVANJA

pošiljaš mi ajngela z e-mailom
naj me čuvle vu nemirnim nočima
ima tvoje oči
i diši po medu i cimetu
skrivlem ga vu ladicama senja
i odpirem pred zorju
naj mi šepeče
bajke o dalekim svetima
kaj ih nigda nemo odkrili
o ljubavi vu kuli od žada
o sedam pečatof kaj sam ih
ostavil na tvoji koži
i otoku vu vesmiru
gdi se bumo zišli
na jenom od svojih odputovanja

WINTERREISE

morti je Schummanov lied
preplavil peron razbitih iluzija
si se gibleju polahke, usporeni film
lica ledena, bela, sneg veje
svojo himno, kolodvor
slika postaje kristalna
odhajaš, winterreise

morti zima dozivle smrt- rekla si
uz šum spromrzlih kril ftiča
vu beskončnemu plavemu padu
z visina
zmed napuklih
gipsanih nasmeha ajngela

tak daleč od naše sobe znad oblakov
nad varaoši kaj spi i čaja z rumom vu rano jutro
vu sobi na nebu
se v preljubu zgledi nestvarno
jer nas več ni, jer nas za druge več ne
se je kak dim
kak dečji sen
slika postaje jasna
odhajaš, winterreise

pijan vu predvorju dvora mrtvih duš
od tvojega smeha
i onega dena gda su
kerubini jurili na blagosolov
nevinih rok čujem
schummana, winterreise
dekla i smrt

OCEANIS

Šumiju oceani, hoste
dalki orsagi bleščiju vu
senjah, zvezde zovleju
z nove Atlantide
vesmir me čeka
vse mi se vu glavi meša
vesmirski oreh, praslovanska lipa
solze z svetega kipa

Senjam: dogajaju se čuda
deca muzeju tigra
šišmiš sprogleda, sfinga sprohoda
gledim ti vu oči: odprti ekran
snežni kojni, si sveti, si mrtvi
molijo bele kronice
znad pola srebro prosipleju

Budim se: Oceanis
znad morja norega
sateliti, kak zvezde
na štriku v dvorišču
zapleteni vu orehu
vu dimnjaka plehu
vu mrtvega smehu

GORANU

Ne sluteći ništa hodam kroz jesen
Jednu jesen u kojoj si prošao
kraj mene u svom kaputu.

Tvoj hod smjeliji od vjetra pamtim
i tvoju kosu, valove mora

Još čujem tišinu,
oko tebe spori ples jesenjeg lišća.
Sva su mi čula u trenu
zastala kraj dragog mi bića.

KOLAŽ

Napravila sam kolaž od tvoje ljubavi
Rastavila je na dijelove nekoliko puta

One napukle lijepila

Nepraktično je da krvnici nose bijele rukavice
Zato sam ti kupila ove papirnate

Lijepo ti stoje i sad me možeš
Dokrajčiti sa stilom.

Uzmi čekić i smrskaj svu moju dobrotu
Beskorisna je i ljudi me ismijavaju zbog nje.

SAPFA I JA

Sapfa je skočila s litice
a ja ću sa svog uma.
Ti ljubav što me snašla
prema tebi,
ti je vidiš kao prokletstvo!

O, nesretnice! Sve smo iste.
Zašto ljubit onog koji
poklonjene pjesme prezire i neće?
Zašto čeznuće za njim poslat?

Drag i onaj koji mene voli
neću da bude poklonik srca moga
već ti što se opireš i trgaš…

VEČER U GRADU

Povedi me do zelene rijeke
Na kojoj se ljeska noćni grad
U njoj ću utopiti svoju dobrotu
Beskorisna je i ljudi me ismijavaju zbog nje

Tamo ćemo zaboraviti malo
Od ovog što je već bilo
I tamo ćemo u mraku
Izgledati ljepši
A i ništa drugo nećemo
Vidjeti osim sebe.

KAKVA SAM JA (NEVOLJENI)

Krhka sam kao vaza
Okrznuta nekoliko puta
Odsad me dodiruj pažljivo
Najbolje u bijelim rukavicama

Ako me već slomiš
Uzmi čekić i smrskaj me do kraja
Prospi po rijeci ritualno

Sudbina zadesi li te slična
Razumjet ćemo se bolje od ikog
I cakliti na rijeci

STIH PRIJE SNA

Pletem ti stih u koji zagrnuti se nećeš
Ni utopliti ni biti ljepši

To tek je način da te predam vjekovima
U mreže nezaborava
Za riječ se ne može kupiti toplo pecivo
Ni čaj od mente za doručak

Žao mi je. Ne razumije nas nitko
Našu glad ni sitost
I što je nama hrana

Pletem ti stih da ni sama ne znam zašto
Budi me u ponoć ova horda riječi
I pali sva svjetla
Malo smisla daje bivanju
Kraj bezbroj uvenulih dana

Tebi ovaj vijenac
Meni mir i snaga
Sad kad ti sve rekoh
Mogu poći spavat
Dragi, laku noć Tvoja Irena

KOME OSTAJE MORE?

Kome ostaje more
Kuće i crno vino
Kome sunce i suncobrani

Nepregledno nebo
S jednim bijelim galebom u letu
I ove masline

Tebi dijete, tebi.

Kome ostaju jutra i mirisi kave
Kome noći, zvjezdano nebo vedro

Tebi dijete, tebi

I kad vidiš more, borove i kamen
Sjetit ćeš se da sve ostavljaš nekom
Prolaznosti svoje sjetit ćeš se
Zbog ljepote koju napuštaš

I lako se miriš sa nikad mogućom
Vječnosti ljudskom
Jer sve ostaje

Tebi dijete, tebi.

SOPSTVO

To vam je ono
što je obuhvatnije od Ja

Hindusi ga zovu
atman

I onda
kada se sretnu Hindus i neki od naših
Hindus kaže:

– Drago mi je da upoznajem
Vaše Sopstvo.

I pokloni se.

A neki od naših:

– I meni je neizmerno drago pred
Vašim Atmanom.

I načini gest poštovanja.

I tako – ono što je obuhvatnije od Ja-
briše svaku komunikacijsku prepreku
među nacijama.

UNIVERZUM

Devojčica je kotrljala obruč
štapom

Pitala se o Univerzumu

Da li Univerzum zna
da ona kotrlja

Da li oseća kako se obruč
okreće

Da li Univerzum ume
da obruč kotrlja

Ako kotrlja Zemaljsku kuglu
onda valjda i
obruč kotrlja?

Onda primeti da ustvari
ni ne kotrlja obruč
nego nekakvu
kutiju od pruća

Svašta.

ČINELA

Kako je biti činela?
Zadrhtati cela
Da li ti je muka?
Ili se onesvestiš?
Ili ti prija oko struka?
Ili se
osvestiš?

Da bih prekinula neizvesnost
Zviznuh se gvozdenom palicom
po sred čela

I
nije doživljaj poseban biti činela

C, C, C

Cenzura
samo praznine potura

– Pa šta će onda ljudi da
čitaju? – žalim se ja.

A ona kaže:
– Neka čitaju »Zlatokosu i tri medveda«!
ili
– Eh, žao mi je, ali radim samo do dva.

Uvek ima neki izgovor
taj nadasve mudri stvor.

SAMOHRANI RODITELJ

Jedan čovek bio pospan
pa počeo da muti
cedevitu u mleku
a
kakao u vodi

Deca se deru:
– Tata, probudi se iz
kome!

Tata
prži jaje na oko
i viče:
– Deco, je li dobro
pravim makar ovo jaje?

A deca već sat vremena u dvorištu
igraju se reketom za tenis

SLIKAR I PRILIKAR

Slikar slika
a prilikar prilika

Neobični bi da postanu
slikari
a oni drugi
prilikari

Ja bih se lično udala pre
za prilikara

Zato, ako poznajete nekog slobodnog
javite mi

Onda ću vam objasniti
i pokazati na primeru
šta to znači

uopšte...

PIS, PIS

Blesa i Blesavac
skočili u džak
pojeo ih mrak

Otada postoje samo
pisani tragovi o njima

BOG NAM DAJ PAMETI

v usnjeni vrečki nosiva pajaca
iz novoletnega sejma

najedel se je hot dogov
in laja med zobmi
ki plešejo tango

pot nazaj je navzgor in
majoneza
izgublja okus po prostosti

v zeleni jakni
zavit nasmeh boža
travnik, ki si ga tako neopazno rahljal

obljubila sem ti marjetice
ko raste samo grmičevje
pa se ne obračaš in ne kažeš za menoj
z dolgimi prsti
le sedita in kadita
vsak v svojem mercedezu
pljuvata na to stran

ko se smejimo rdečelasim deklicam
ki imajo čisto srce

objemam jih

v njihovem naročju je nasmeh smetana
in pogled obliž rane

bog nam daj pameti
da preštejemo pege na obrazu cvetočih
in da za vsako zvezdo najdemo mir

NAD TEBOJ

da bi v tišini ostala beseda
da bi nemir, ki hodi po stopnicah
ostal na pragu
ki sega preko čelad
v temo pozabljenih večerov

po stopnicah navzdol
v brezmejno preteklost
lajajo lačne volkulje

dišiš mi nasproti
in se bojiš
da te prepoznam

nosila ti bom koše cvetlic
in pisane sveče
vem da se boš
v krčih obračala nad turško kavo

brez sladkorja

LESENI POD

šumi kemični svinčnik
po papirju
dolga črta
ure in pol
v narekovajih

šumi cesta
ki teče mimo naraščajoča
poplava dihal

šumi ura
in čas
ki udarja po stopalih vrat
vsak hip
vstopa
mladost
in ti jemlje
vitalnost

slečeš se pred njo
in stojiš
gol in sijoč

nihče te ne udari

po dolgih rokavih
drsijo ujeti metulji

Jan Šmarčan

Vrnil sem se, iskala si me.
Tridnevje čez Savo,
kjer najdeš navdih.
Povedala si mi,
da on ni edini.
Ne, nisem jokal,
le zamislil sem se
in sanjal njo,
ki je študirala pet let.

Uživaj v razgledu,
so mi dejali,
ko so pred mojimi očmi
švigali modro – rdeči pajaci.
V njihovem taktu se je zibala
rjavolasa princesa.
»Pomisli,« je dejala,
»jaz in ti.«
»Morda pa res,«
sem pomislil.

Ta prekleta vročina
in vonj avtomobilov,
manj jih je,
izbrala sva noč.
Kakor da se peljeva v raj
Alamuta.
Zaužiješ, zaspiš in greš.
Prebudiš se drugje –
vonj morja in glas trajekta.
Popotniki in ribiči,
kurve in vazali.
Le eno jih bliža –
prostranost morja.
Kakor kobilice
zaužijejo hrano in vedo:
Tam je Vajtapu.
Vajtapu je meja –
onstran si ti.

Kakor da sonce zahaja,
se zdi, kakor da
odhaja poletje
in tvoj obraz,
prelep,
neka muza je v tebi,
nek preobrat in odločitev.
In vendar, kakor da veva:
Vrani so črni,
Ne, ne, ne boš dejala,
jaz sem izbrala življenje.
Si ga res?
Zašlo bo sonce in
v njegovem zadnjem odblesku
senci v avtomobilu.

Ko v tvojih očeh ni več sonca,
ko se vsak dotik zazdi,
kakor da tipaš meglo,
in ko veš, da je jutro samota,
ni več prostora zate.
Tedaj oprtaj nahrbtnik
in ga napolni s pelinom.
Pojdi po poti,
ki jo hodi davnina,
pojdi in se ne vračaj.
S sandalov otresi prah.

Neka preprostost
je v tvojih očeh in
ko tipkaš na računalnik,
se kakor otrok,
ki so mu podtaknili
pokvarjeno igračo,
jeziš na tehniko.
Nato odpreš rokovnik
in si zapišeš termin,
ki ti bo za nadaljnje mesece
omogočil kruh.
Ne spomnim se ti imena,
čeprav te že mesec dni
srečujem v pisarni in
ponoči sanjam tvoje boke.
Verjetno bova ostala
v pripravljenosti,
saj ne znam in
nočem ukati v jutro.

Dan je krajši,
ko čakam nate,
ker vem,
da boš prišla,
sicer boš zamudila,
ker se nisva sporazumela
o kraju zmenka.
Čebljala boš o upanju,
ki ga na novo gradiš.
Jaz bom čakal komitenta,
ki bo zavaroval avto.

Na praznih parkiriščih
v soju večernih luči
ustavljava avto.
Kakor tata skrivava zaklad.
Potem pripraviva pribor
in si na vrhuncu zapičiva iglo v žilo.
In potem…
Ostane le glasba.
Ne plujeva,
le v miru mrtvih vran strmiva v prazno.
Potem me objameš, rekoč:
»Danes je zadnjič«.

Govorijo mi, da me izkoriščaš,
da piješ sokove mojih dlani.
Žalosten vem –
oni vedo,
a vendar
je v tebi nekaj živega,
neko nagajivo dekle,
sanje o uspehu
in prelep obraz.
V nagovoru sem te označil
za muzo –
romantični diskurz?
Kakorkoli –
spet bova v avtu
kadila smotke.

Kje so tvoje dlani,
križci, ki si jih pred spanjem
risala na čelo.
Kje so tvoji objemi,
nežne roke
in tople prsi.
Kje so tvoje ustne,
sladek okus labele
in žareči poljubi.
Kje si, dekle,
tvoja majhna postava
in vedno nasmejan obraz.
Vem kje si,
vem s kom si,
vem, koga pestuješ.
A ne vem,
kje sem jaz.

Prazen sem,
izpil sem zadnji kozarec,
ovekovečil misel nanjo,
pripovedoval svojo zgodbo,
občinstvu pred ekranom,
dal duhovno hrano.
Prazen sem,
prazen,
s solzami v očeh.

Poje mi Elvis –
o snegu in
detetu geta.
Je vedel, da bodo njegova usta utihnila –
ostal bo le zvočni zapis.
Večen si, Elvis – Magnus,
večen je tvoj glas.
Si vedel – Veliki,
da boš še večji,
še težji, in da ti bo
hamburger ustavil srce.
»Are you lonesome tonight?«
ko zreš v televizor
in ga ustreliš v ekran.
Poje mi Elvis –
večen je glas,
hamburger na mizi
slastno diši.

NOČ

Čutiš to moč,
ko se duši kličeta...
Dve brljivki
skozi noč nad vodo
temnega zaliva.

TAM STOJIM

Tam stojim.
Snopi zlati
sijejo iz srca,
nitke v mislih
spletem, stkem,
prepletem, zlijem
v puščico.

Angelu podam.

On bo izstrelil.
On pozna resnico.

TAKO PRISOTEN

Tako prisoten,
kot bi nikoli ne odšel.
Zavestno zvesta,
kot si zmeraj me imel.

Pa vendar roka
dišala kmalu bo po tuji koži.
Oko se lesketa,
kadar s pogledom kroži.

Zaprem oči.
Spustim te iz misli kot metulja.
Nežen nasmeh.
Korak naprej, brez žulja.

SO NOČI, KO RES NE MOREM SPATI

So noči, ko res ne morem spati.
Trudim se ostati budna,
v spalnici stojim med vrati,
gledam posteljo veliko,
ležem. Vzamem v roke knjigo,
pa ne morem brati.
Spet stojim med vrati.
Iščem nekaj, kar bi me umirilo.
Vsaj misel, kakšen znak,
da smem zaspati mirno.
Zopet ležem. Ugasnem vse luči.
Le lunin sij podobe slika v sobi.
Mižim. Tišina. Tema.
Ljubeče misli spredam.
Pogrešam te.
Še bolj, kot se zavedam.

PRŠI

Prši
zlato na vse strani.
Počasi diham.
Da ne vdihnem
tvojih sanj.
Zaprem oči,
da lesk
ne slika mojih.
Šumi v tišino
lan, obruski kože.
Prši
zlato na vse strani.
Dokler naju
ne zmoti dan.

POSTAJA

Trenutki bežijo.
Ne ustavljam jih hlastavo.
Minevajo v svojem tihem ritmu.
Občutki.
S časom z roko v roki sledijo
svoji poti.
Pridejo novi.
Postaja sem.
Z nekdaj krvavo izkrampanim naročjem.

OD VSEGA FLIRTA

Od vsega flirta,
Platonske ljubezni,
brzdane strasti in
poplavljene globine,
ostala je le knjiga,
ki pove, kako
do tega prideš
in kako to mine.

NE GLEJ ME

Ne glej me.
Znam dihati drugače.
Neki dan
bom po domače
ti odprla vrata.

MOČNO SE DELAM

Močno se delam
a v meni valovi
viharja nemirni
mehčajo mi hod
in poglede meglijo.

Vsi vame strmijo
si mislim. Ni res.
Moram tod mimo.
Koraki kar sami me
nesejo čez.
Le tvoj pogled
bežno ujamem vmes.

LJUBIMKAVA

Ljubimkava.
Stisnjenih dlani,
odprtih oči,
zaprtih vrat
in pritajenega nasmeha.
Ne oporekam. Priznam.
Platon je Jack.

KVADRATNO JEZERO

Kvadratno jezero.
Okoli tečem v krogu.
Oni opazujejo
moje tresoče
elipse.

ČAS JE MINLJIV

Čas je minljiv.
Vem jaz in veš ti.
Zbrala sva najbolj
nore moči,
da dan je postal
noč in noč dan.
Od mene odšel si
še bolj zaspan.

KOŠČKI STAREGA MILA

Koščki starega mila,
vlažna spolzim
med rokami,
ne ujame me nihče.
Le tvoj pogled.

HREPENIM PO KOŠČKU

Hrepenim po koščku
umazanega,
na belem lanu
razprostrtega sramu.
Zakaj nisem drevo,
da bi na mestu
čakala in le
pomladno drhtela.
Tako je moj svet
premajhen
za moja hotenja.

KLJUČ OBRNEM

Ključ obrnem,
vrata priprem,
luč ugasnem,
gumbe odpnem,
greh odložim
na leseno polico,
nagnem nad mrak
svojo resnico,
lan razgrnem
v lesene okvirje,
diši.
Sem vsa motna,
diši.
Svečo prižgem
vsa potna
počakam.
V tišino
zaškriplje pod.
Prihajaš.

BREZ POZDRAVA

Brez pozdrava
se lahko zaviješ
v moj objem.
Pobožam te
z nasmehom,
poljubim te
s pogledom,
počivaj.
Varno.
Kot varno
počivam ob tebi.

Gašper Jakovac

NA ZAČETKU

na vrhu rdeče gore so njegove roke vse strani neba
v vozlišču zmajevega gnezda so, dokler obok ne pade.

rojeva in rodila je. iz nje je vstal ljubimec.

deva čudovitih gležnjev poplesava po oblakih
jegulja dolga tisoč milj potuje z nébesa na zemljo.

in glej! velika čreda nedonošenčkov se vzpenja
v majhnih popkih, v žarečem lotosovem brstu.

na krilih laboda, na uhljih slona. požrešni pleziozaver
razteguje svoje krake v stilu požiralca svojega rodú.

in sluzasta vrzel, ki sije po sredini črne skorje jajca
in napisano pravilo o tebi in meni, ki sva nekoč bila krog
mati in sin, oče in hči. razporejevalci zvezd in oceanov
so rodnico z mehkimi lahtmi razbili na neskončen mnogokotnik.
dokler je čas, ta svet ne bo več videl tolikšne ljubezni.

iz globine tvoje jame so privreli iz strahu v doraslost.
za velikim srpom, za časom, ki očetom jemlje moškost
iz globine, kjer se skriva zadnja čudovita groza darovalke
velika skrivnost, ki seka hrastu korenine in odpira vrata
kjer jih ni; iz tvoje srede izklesan dojenček s popkovino.

KRI NA GROBU

kot voda sem se razletél po prašni cesti.

na kraju kjer kaplja od zrelih fig tvoj poln ocean
tvoj beli kamen, in sledi debelim pikam v ladji nohtov
in podboje lomi v še čisto novi hiši
in veke od strahu zaprte trga kot pečate.

ostre tračnice zabliskajo na koncu ulice.

kot voda, kot razprti sklepi počeni v svobodo.
tvoja koža je prepognjena stranica v svetem pismu
debel kos zemlje, ki pripluje na solarnem vetru
in s poljubom vse kar je pomembno v prah zdrobi.

na grobu svojih prednikov sem se razjokal do krvi.

naredil sem korak. označen sem na čelu, da me vidijo
spoznavajo, da rastem z glavo navzdol
zajemam zrak na vrhu in poganjam navzdol.

moj drugi konec me nikakor ne razume, a želim, da se omamlja z mano.

ZALJUBLJEN V GRČIJO KOT SV. PAVEL

rad bi te objel z devetimi rokami John
ker si mi dal prikazen iz amigdale
in ker študent ne ve, ne sanja se mu.

tvoja miza je akropola, tvoj nož izpraznjen timpanon
in vsak najmanjši kos svetišča je odrezan v zlatem rezu.

vešč sem matematike kot urin kazalec, moj dragi John
kot tvoja hiša polna zlata, kot bi zehale platane skozi okna
in Montesquieu in Rousseau, in nek prijatelj iz Aten
in obala odprtega morja v sarkofagu starega egiptologa.

pustil si bom brke in brado, ko bom velik, kot Sokrat
in pustil bom, da me vklešeš v kamen, John, kot Sokrat
kot Sirakuze, v žebelj in jadra trirem, z butarami in strelami v Egejskem morju
in jadra s polmesecem na akropoli, in morje ki odšteva čeprav stojiš in dihaš
samo dihaš, John, kot v slano mrežo ujeta riba, na beli skali počena lobanja.

debela žila mi razbija v potnih sencah, ko se ljubiš z belo Grčijo
in na glas odprem vsa usta in zajamem zadnji val pred veliko poplavo.

FRESKE

   freska si iz Elevzine. bosa greš čez vrelce mojih
čutov, kot kostanjevi lasje raztreseni po trgu.
   kot hladna Evmenida v hramu svojega devištva.
na vsak kamen bom položil kamen. v naročje
   v eni gesti spet na vrh. on tempelj zruši, ti raztrgaš
si obleko in prsi si razpraskaš, ker je meč odsekal rep.
   ti bela. postavim te v vazo in vazo na prt, ob okno.
skozi bledo steklo, v moči sina, ki se druži z mokro
   zemljo vsako noč, žariš kot sončnica. Ojdipa hči.
Ofelija, ki vsak nov brst in šum in gib neba
   poljubi. kot svoje nerojeno dete. jalovo srce
utopi v gomili cvetja. splete venec krog sveta.
   med lipovih cvetov tvoj neizprosen vonj slasti.
parfum iz smole. kristali mastike na rdeči prsti
   kot odmevi skladnosti iz kora samostanske katedrale.
telo položil sem v razpoko, v srebrnosivo posteljo.
   saten kosmatih listov. od tam se pne golota stvarstava
pod še svežim pajčolanom. in ravno ko nad sadovnjaki
   vzklije jutro, ti pokrčiš gladko nogo brez razloga in
izbrišeš fenomene.

   nič ne pomaga. zavita v težke zavese na prepihu,
v vetrini pozlačena medenina s carigrajskega bazarja.
   s knjigo v roki. z nogami na baržunastem podstavku.
si. in če bi mi tisto noč odgriznil roke sam hudič,
   bi se še vedno potopil v dišeča olja črnih kodrov,
z dletom spretno izklesanih arabesk, klinopisa
   na tablah Uruka. to ponavljanje je dar. ker po teh
črkah humanistične pisave te spoznam, po prstih
   ki podrgnejo po rdečem usnju, po ustnicah, ki tiho
izgovarjajo modrosti Krišne, sanje vseh godal
   v peterorečju, in velika maska, ki si ti, ki je prst prekrita
sama s sabo. nesel sem te čez reko, čez vse bombaže
   in vse svile, da bi izlegla jajce. kopal sem te v ambri
v mleku, kot mehke dateljne, nebeško seme, v vaniliji
   in oblastnem vonju pomarančevca. ampak nič ne pomaga.
ne znam se zajeziti. vklenjem sem v palimpseste čutov.
   zgodovina brez črte. hiša, ki ne bo odprla vrat moji fantazmi.

   po zemlji topotajo, čeprav dež kličejo. čepijo za
peskovniki, kopljejo v svoje želje. pod zemljo tok
   sardoniksov, rubinov, hrizoberilov in turkizov.
dež ga je nanesel, roke so ga vrgle v temo. ptice
   so vzletele z vrha gore, kjer je veliko drevo z
zlatimi sadeži. za vse dovolj. jezera in reke so,
   ki ne umrejo in se ne rodijo znova. za vse dovolj.
zakaj bi kdo raztrgal s lastnimi zobmi, kdo izpral s krvavim
   curkom krivdo in se vrnil v maternico? odpadamo,
kot posušeno listje. vrezali smo mejo v nedomači dom.
   puščavo in samoto. zemlji smo prerezali vse žile
na oskrunjenih oltarjih. in zdaj sva sama. tako modra
   kaplja v vesolju, tako sevajo na naju žarki konca kot
atomska bomba. brez tal, brez dna kriči praznina na
   glinene stvore.

JUTRO

Skozi polmrak se iz jesenske megle le počasi izvije zvonik evangeličanske cerkve, obsijan z medlo svetlobo žarometov, in obrezane krošnje dreves pred njim. Nimam pojma, kakšne vrste okrasno drevje je, a nekako ustreza kraju, kamor je zasajeno. Ne moti podobe cerkve, je sicer tam, a ga običajno prezreš. Drevje kot dodatek. Pomislim, da je mesto najlepše prav zgodaj zjutraj, ko se nič ne premika, ko je podoba ulice , ki jo opazujem, tako mirna, v megli deluje povsem brez življenja, nič ne vznemirja okamnelosti, negibnosti.

Pogled na cerkev je zelo pomirjujoč. Iz izkušnje vem, da se bo megla še zgostila in potem ne zvonika ne okroglih drevesnih krošenj ne bo več. Kar potopile se bodo v mlečno morje. Treba bo kreniti, mi zarenči psička. Ni tolerance. Hočeš-nočeš- moraš! Kako dobro, da so določene svari v mojem vsakdanjiku tako trdno zacementirane. Ni treba razmišljati. Kot obred, ki se mu zaradi ukoreninjenosti ne moreš izogniti. Še me opazuje, velike lešnikove oči so tako polne zaupanja. Ve, da je ne bom pustila na cedilu. V minulih trinajstih letih je še nikoli nisem. Medtem, ko si natikam športne copate, polglasno renči in malce nervozno maha s košatim pahljačastim repom. Prepočasna si, mi govorijo pasje oči, staraš se. Dobro no, še ni prehudo, ji odgovarjam. Kar brez povodca jo pustim zdrveti po stopnicah in že se izgubi v megli. Saj vem, kje jo bom našla, ni panike. Zanesljiva je – tako kot jaz! Nihče je ni učil, pa natanko ve, kdaj je treba kaj storiti, kdaj je njen in kdaj moj čas za zasebnost. Prava mojstrica v ugibanju človeškega življenjskega ritma ter razpoloženja je. Spoštujem njeno voljo in ona mi zaupa, vem tudi, da me ima rada kot redko kdo. Popolno sožitje, kakršno je mogoče ustvariti le med človekom in bistro živaljo.

Čaka me pred slaščičarno Vienna. Najprej me čaka le rep, nato izluščim iz megle še obrise drobnega, morda kumari ali srednje dolgi klobasi podobnega telesa, napetega od nestrpnosti, kajti vsak jutranji sprehod pomeni tako njej kot meni pustolovščino, ki se le redko ponovi , saj nobeno jutro ni enako prejšnjemu, noben trenutek se ne more poistovetiti s predhodnim. Zakon fizike. Potem steče, kar jo tačke neso. Pred prodajalno Borovo običajno počiva debel tribarven maček, ki piha v naju, če se mu preveč približava. Mojo Piko pa privlači kot magnet, čeprav se ga boji. Samo kakšen meter se mu drzne približati, in ko maček prvič besno pihne, se začne ritensko umikati. Slabe izkušnje ima z mačkami. Skoraj bi bila ob levo oko po spopadu z mačko. Še zdaj slabo vidi in oko je rahlo motno. Pa jo mačke vendar privlačijo. Preprosto ne more mimo, da ne bi vsaj malo zarenčala, preizkusila svojo moč – in se v končni fazi prepričala, da je poleg debelega, napol premrlega mačka, ki zmrzuje v mokri travi, namesto da bi si poiskal pošteno streho nad glavo, prava NULA!

Saj smo ljudje prav takšni, a ne? Pomislim na »mačka«, ki je moj magnet in vedno znova preizkušnja, iz katere se nujno in vedno le s težavo izvlečem – kot poraženka seveda.

Peljala sem jih v zdravstveni dom. Bili so na trnih, kajti odvzem krvi je za tiste, ki so bolj plašni in redko bolni, precejšnja preizkušnja. Nekatere pa je davila skrb, da jim bodo namerili preveč kilogramov in bo spet sledilo opominjanje zaradi prehranjenosti, ki vpliva na kakovost življenja, na pritisk, na delovanje srca, na oblikovanje samopodobe, na medvrstniške in sploh medčloveške odnose, dandanašnji lahko celo na sprejetost v družbi, na izbiro poklica in na zaposlitev. Sem kaj izpustila? Verjetno bi strokovnjak uspel našteti še kar nekaj zelo tehtnih argumentov. No, skratka, prispeli smo v zdravstveni dom, kjer nas je že čakalo osebje otroškega dispanzerja, da nam olepša dan, namenjen sistematskemu pregledu.
Najprej odvzem vode in krvi. Navodila so bila silno natančna: za vodo je treba vzeti plastični kozarec, v stranišču spustiti najprej curek mimo kozarca, nato pa naslednjega v kozarec, a ne do roba, saj ne tekmujemo v količini izločene telesne tekočine, temveč potrebuje laborant le nekaj kvalitetnih kapljic izločka. In že so tarnali, da se ne morejo polulati, ker so se pred nedavnim v šoli, ker niso to jutro še ničesar spili, ker jim strah zadržuje vodo v telesu…
Na srečo stoji na hodniku pred laboratorijem avtomat s pijačami raznih vrst. Navalili so nanj in ga malone spraznili. Potem je šlo že laže. Kako kokakola, sprajt, pepsi in ora dobro delujejo na človeško samozavest! Ne moreš verjeti.
S »krvodajalstvom« smo se zamudili še dobre pol ure. Nekatera dekleta so tako drobna, že presuha (bog ne daj anoreksična!), da sploh ne vidiš žil na rokah. Kot da se z vitkostjo stanjšajo še žile ali se pač skrijejo pod kosti! Solze so tekle v potokih. Iskanje žil je očitno muka za oba udeleženca postopka, tako za laboranta kot za pacienta.
Potem pregled pri zdravnico. Punce so začele mečkati, da se ne bi rade slekle do modrcev.
Dečki bi kukali, to je zmerom magnet, čeprav vem, da gledajo porniče, kjer pač nič ni skrito.
A živa slika še zmerom več velja kot televizijski zaslon.
Močan, prehranjen fant, glavni silak in razgrajač v oddelku, si je izboril pravico biti prvi. Razumela sem njegovo muko. Čim prej se je treba rešiti zoprnije. Tudi jaz sem imela zmerom muke s tem. Kaj hudiča je tako pomembno, če si debel, predebel, suh, vitek, presuh? Cela znanost se je razvila okrog tega! Pol Evrope je na takšni ali drugačni dieti, bodisi v lastnem aranžmaju ali pod strogim strokovnim nadzorom. Vse se vrti okrog tega, na televiziji pa tudi ne kažejo drugega kot anoreksične osebice ženskega spola, ki kot da svojih prsi in riti ne nosijo s sabo, ampak jih imajo deponirane doma, na drugi strani pa debele in še debelejše osebke, ki naj bi delovali zastraševalno, da se ti zadrgne grižljaj v grlu, ko jih gledaš in te nagonsko preplavi slaba vest. Takoj si prisežeš, da ne boš več žrl, ampak le grizljal trdo hrano in le po mililitrih »srkljal« tekočino.
Nehote se tovrstne modrosti iz medijev zalepijo na človeka. Vsakokrat po kakšni fešti me zagrabi! Ne bom več jedla, ne bom več kadila, ne bom več šla v šoping , dokler mi garderoba iz prepolnih omar ne bo spet prav. Ne bom počela tega, ne bom počela onega! Postala bom nadvse disciplinirana – saj odrasel človek mora biti discipliniran, življenje mora biti urejeno, tako zahteva čas, ki ga živimo! Če hočeš biti uspešen, sprejet, hvaljen, spoštovan, občudovan, ne smeš imeti premalo samozavesti in nizke samopodobe! Kar pomeni, da če si debel, premalo »estetsko privlačen«, ni šanse, da bi našel kolikor toliko solidno mesto pod soncem.

Ah, k vragu! Potem, ko je moj »debelinko« prišel iz zdravničine ordinacije ves prepoten, rdeč kot dvakrat kuhan rak, mi je bilo precej jasno, da so ga temeljito zmasirali, mu spet oprali možgane, a jutri ga bom , kot običajno, srečala na šolskem hodniku s plastenko gaziranega soka in vrečko čipsa v roki. Jutri bo spet dobre volje, ker bo odmislil vse, kar so mu v zdravstvenem domu natrobezljali. In pravzaprav ga imam rada takšnega, kot je. Od nekdaj je takšen, ko ima svetle dneve, se zelo dobro razumeva in cenim veliko mero humorja, ki je danes že prava redkost pri otrocih. Preveč zagrenjeni so. Saj ni čudno, kot zmešani se ženejo za ocene, v šolo prihajajo te dni že pred sedmo uro. Devetletka! Če mene kdo vpraša – prava polomija! Kdo je že videl, da mora osnovnošolec vstati PRED svojimi starši?! In biti v šoli tja do pol treh, nato dirjati k verouku, ker ga sicer ne bodo birmali, potem je treba zdrveti še v glasbeno šolo, od tam nazaj v navadno šolo na vajo gledališke skupine ali trening športa…
Ni čudno, da so otroci predebeli, preobčutljivi, prestrašeni, zagrenjeni, pogosto bolni – po drugi strani agresivni, nemirni, neukrotljivi, razgrajaški in polni sle po uničevanju. Vse se vrti v krogu, iz katerega se nikakor ne moreš »izkrožiti«, iztiriti. Če pa bi ti že uspelo, postaneš osebek na robu dogajanja in to je spet družbeno nesprejemljivo.

Gledala sem dekleta, ki so za moje oči ljubko popolnjene najstnice, kako si s prsti po domače merijo maščobo na trebuhu in razpravljajo, koliko bo treba shujšati, da pridejo do tako želene idealne teže po zgledu manekenk in shiranih pevk svetovne slave – in molčala. Kaj naj bi jim pa rekla? Če bi bila sama idealna, potem že, tako pa bi se mi lahko mimogrede zgodilo, da bi hotele zmeriti še moje maščobne blazine okrog pasu. Torej sem molčala in samo opazovala, a na poti v šolo, ko smo opravili vse postaje sistematskega pregleda, sem jim vendar povedala, kaj menim o teh zadevah.

Zelo rada jem, sem priznala, in nič ne izbiram, in če me zamika, imam dve večerji. Ljubim čokolado, kremasto pecivo, vse vrste mesa, veliko krompirja in testenin, skratka, v naši hiši ni tabujev, kar zadeva hrano. Poslušale so in potem modro rekle, da bi se lahko odločila poskusiti tako imenovano LOČEVALNO DIETO, ki je zelo uspešna, če si dosleden. One so jo že preizkusile! No krasno – bolje bi bilo, da bi se dvakrat ugriznila v jezik, preden sem načela temo!

Tako je s tem. Na smeh mi gre, a ne morem si pomagati, vsak dan, ko pridrvim iz službe, na hitro kaj zbašem vase, potem drvim dalje, kajti psičko je treba peljati ven, in ko se vrneva s sprehoda, sem seveda spet lačna. Zato pri meni nobena dieta ne bi funkcionirala, stoprocentno ne!
Zavijeva mimo debelega mačka, ki mu tudi ne bi škodovala kakšna dvomesečna dieta, in se preko lepo urejenega krožišča napotiva proti hotelu Elizabeta v Mlinski ulici. Megla se gosti, še bolj je vlažna in lepljiva kot pred desetimi minutami. Ljudje hitijo, danes se mi zdijo poskočnejši kot običajno. Morda, ker je petek. Pred nami je vikend in končno bo več časa za kuhanje, peko peciva, druženje s prijatelji, kozarček dobrega lendavskega vina…
Kaj pa je lepšega v tem našem vedno stresnem, enoličnem vsakdanjiku?

TRAČ

Sediva na terasi hotela Elizabeta in strmiva v mimoidoče. Zdi se, da vse, kar leze in gre, hiti v novopečeno jedro našega mesta, torej v nakupovalni center, natančneje v Spar, Mercator, Lidl in Hardi. Kar pozabili smo že, kako lepo je mahniti jo po Glavni ulici od Dvojke, mimo lepe stare stavbe knjižnice, skozi mestni park proti cerkvi sv. Katarine in morda navzgor do gradu ali pa naravnost do stavbe bivše srednje šole, ki se je preselila v sodobnejši objekt. Potrošniška miselnost in navade vse prehitro spreminjajo podobo našega mesteca …
»Poglej, to je ON!« me iztrga iz zamaknjenosti prijateljica.
Debelo jo pogledam:
»Kdo on?«
Kot da je nestrpna, me sune s kolenom pod mizo. Kavni skodelici zažvenketata.
»Prej sem ti pripovedovala … tisti, ki ga je žena vrgla iz hiše, sin je pa narkoman.«
»Nimam pojma, še nikoli ga nisem videla,« zinem tjavendan, ker me RES ne zanima.
»Seveda si ga videla, otroka smo učili in vsa leta sta z ženo cirkusirala, ker noben učitelj ni bil dovolj dober za njunega edinčka!« polglasno razlaga prijateljica.
»Ljubi bog, kako naj vem, toliko otrok sem že srečala v šoli,« se skušam izmuzniti. Če se pa RES ne spomnim in moškega, ki zavije proti lokalu Tekro, zares še nikoli nisem videla.
Ona vzdihne:
»Ti si pa brezupen primer! V Lendavi živiš že celo večnost, pa sploh ne poznaš ljudi. Neverjetno!«
»So še hujše stvari okoli naju,« rečem. »Poglej gospo Mavričevo … tam pri cvetličarni se sprehaja … z berglami. Nekdo mi je rekel, da ima raka. Še spomladi je bila v mojem oddelku pri razredniški uri. Pripovedovala nam je o starih meščanskih običajih in jedeh. Na, zdaj bo pa umrla.«
Ona se ledeno zabulji vame, potem zine: «Kdo pravi, da bo umrla?«
»Kaj pa? Tako je bilo z mojim očetom. Ko so nam zdravniki povedali, da ima raka, smo vedeli, da ne bo več dolgo. Rak je rak.« Zdaj že lahko neprizadeto pripovedujem o očetovem umiranju, saj je minilo krepkih sedem let.
Prijateljica odkimava:
»Kako ledeno zveni, ko rečeš: raka ima, torej bo umrla. Kar strese me.«
Na živce mi gre, ko se tako spreneveda! Mačko je pa dala kar tako uspavati, da je lahko šla na daljše potovanje! Človek ali hišni ljubljenec, v čem je razlika, če govorimo o spoštovanju življenja, o ljubezni in privrženosti? Zelo dvolična oseba – ta moja prijateljica …
Če sploh je … prijateljica …

Bilo je zgodaj spomladi, ko je prijokala in bila videti zelo obupana. Kosilo sem na srečo že končala, sicer ji ne bi mogla dovolj zbrano prisluhniti. Sedli sva na balkon, kjer se je toplo aprilsko sonce prijazno uprlo v naju, in kakor da bi hotelo omiliti prijateljičino stisko, je spodbudilo še ptičji zbor na bližnjem drevesu, da je ubrano zapel.
»Ne vem, kako naj sploh začnem,» je stisnila iz sebe z globokim vzdihom.
»Namigni mi, morda sama uganem. Lahko je kaj z mačko … morda s hčerko?«
»Ne, ni mačka in ni hči!« je jezno odsekala. »Mož me vara!«
Na TO pa ne bi nikoli pomislila! Zdelo se mi je pošteno za lase povlečeno. Že sem ga videla pred sabo … sicer simpatičen moški srednjih let, že dolgo poročen, že osivel in plešast, ne posebno zanimiv, prej zapečkar in tečnoba … Ne, ne more biti res!
»Eh, kdo ti je spet kaj natvezil?«
»Ampak res je, če ti pravim!« je trmasto ponovila.
»Kako si prišla do tega?«
»Nekdo mi je povedal …«
»Videla pa nisi in on ti tega tudi ni potrdil, kajne?«
Njen solzni pogled me je opomnil, da nisem dovolj spoštljiva do čustev, ki jo zdelujejo. Prijateljica mora vendar razumeti, poslušati, sočustvovati.
»Ne, seveda ne. Kateri moški pa ima jajca, da prizna kaj takšnega?«
»Dobro, povej od začetka, da presodim, če se splača jokati. Saj veš, v Lendavi je vse polno tračev, treba je biti previden z informacijami …«
»Ne filozofiraj! Verjamem, da je res, kar govorijo.«
Težko je, če kdo trdno verjame. Ko se ti zavrta v možgane črv dvoma, se ga zlepa ne znebiš.
»Pripoveduj, laže ti bo. O težavah je treba spregovoriti.«
»Soseda mi je namignila, da se moj dragi soprog sestaja v soboški kavarni Diana z neznano mladenko. Že večkrat ju je videla. Tudi ona se namreč vsak dan vozi v službo v Mursko Soboto in pred začetkom dela posedi na kavici.«
»No in?«
»Kaj NO IN?«
»To ni noben dokaz! Tudi jaz kdaj posedim s kakšnim moškim v kavarni … in ti tudi, mar ne?«
»Razumeš, da ga je že VEČKRAT videla?«
»To je spet brezvezni trač! Vprašaj ga, če je sploh res in kdo je omenjena osebica.«
»Ne bom se poniževala pred njim. Bo še mislil, da sem ljubosumna.«
Na smeh mi je šlo, čeprav je bila zadeva zanjo predvsem tragična.
»Pa saj SI ljubosumna!«
»Ni treba, da mu to še mečem na nos.«
Kaj bi bilo najbolje storiti? Ničesar pametnega se nisem mogla tako na hitro domisliti.
»Razmišljala sem … lahko bi mi pomagala, če imaš čas,« je obotavljivo začela. »Skupaj bi se odpeljali v Soboto in se prepričali na lastne oči.«
»Si smešna? Saj sva obe v službi, kako bi …«
»V ponedeljek se začnejo prvomajske počitnice, službe ne bo, greva malo po Soboti in mimogrede pokukava še v kavarno za mojim možem. Kaj praviš?«
»Hotela sem se lotiti velikega čiščenja pred prazniki.«
»To lahko počaka. Res potrebujem tvojo pomoč, daj no …«
Vdala sem se, tisto s čiščenjem in pospravljanjem ni bil dovolj prepričljiv argument, da bi ji odrekla pomoč v tej kočljivi situaciji. Nikoli se ne znajdem dovolj hitro. Prepočasni možgani.

Odpeljali sva se torej proti Murski Soboti. Seveda z mojim avtomobilom, da naju ne bi razkrinkal, če bi morebiti prišlo do »bližnjega srečanja«. Bil je krasen ponedeljek, tovornjakov na cesti pa kot mravelj. Nočna mora, te prekmurske ceste! V Beltincih zastoj. Polovična zapora ceste. Molče sediva in premlevava misli. Čakava debelih petnajst minut in kolona za nama šteje že najmanj petdeset vozil. Nenadoma me sune v rebra.
»Glej, naš avto!« zašepeta.
Res, pred blagovnico je parkiran srebrn citroen, kakršnega ima osumljenec.
»Zavij v stransko ulico, da preveriva!« Ko se kolona premakne, zavijem in parkiram vozilo. Ona pa, vsa sesuta, začne tiho stokati:
»Pojdi ti … kaj če bo spregledal, da ga zasledujem. A boš tako dobra?«
Kaj pa naj? Molče sem izstopila in krenila proti blagovnici. V spodnjem delu je bife, predvidevala sem torej, da ga bom srečala tam, če ni šel kaj kupovat. Stopila sem v lokal, prepoln dima in moških, ki so se v trenutku zazijali vame, kot da sem priletela iz vesolja.
Neodločno sem obstala, ne vedoč, če naj sedem ali samo preletim obraze in se zasukam na petah. Slednje se mi je zdelo primernejše. Osumljenca ni bilo v lokalu. Brž sem pobrala šila in kopita ter se napotila v nadstropje, kjer prodajajo konfekcijo, posodo, čevlje in še kaj. Z očmi na pecljih sem se šla detektiva, povohljala po vseh oddelkih in ga končno zagledala. Stal je pri pultu z zlatnino, se pogovarjal z na videz zelo simpatično mlado prodajalko in ves žarel od nekega notranjega navdušenja. Kaj naj storim? Ni me videl, ona pa me seveda ne pozna, torej se lahko obrnem in izginem … Ali kaj? Naj stopim do njega? Če sem že tukaj …
»Glej glej, za koga nakupuješ?« sem veselo dejala in opazovala, če ga bo vrglo. Pa ga ni.
»Kaj pa ti tukaj?« reče veselo tudi on.
»Redka priložnost, da grem v šoping čisto sama. Športni dan imam.«
V roki je držal čedno damsko zapestno uro s kovinskim pasom, jo obračal in napeto ogledoval. Ne bo je kupil, sem si rekla. Neodločen tip in pretirano izbirčen.
»Mira, kaj pa tista tam?« je pokazal prodajalki na uro pod stekleno zaščitno ploščo. Aha, Mira ji je ime? Pa smo tam, pomislim in radovednost me začne žgečkati.
»Za ženo kupuješ?« zinem.
Vzdihne:
»Tako, da. Lani sem ji kupil eno, pa jo je oprala v stroju in zdaj živi brez ure. Naslednji vikend imava ne vem več katero obletnico poroke,« pove ves smejoč. »Saj jo poznaš skoraj bolje kot jaz, povej ti, katero naj vzamem.«
Zdaj je skoraj vrglo mene! Gledala sem Miro, ki se mi je prijazno, pričakujoče nasmihala, potem njega, ki je čakal na moje mnenje. Spravila sta me v resno zadrego. Najbolj me je motilo, da s svojim vedenjem sploh nista bila sumljiva. Saj pa je dekle staro kvečjemu dvajset let, sem ugotovila in nekako se mi je posvetilo, da med njima pač ničesar ni.
»No veš, po mojem bi bila bolj vesela kakšne ogrlice, prstana, zapestnice …«
»Ampak tega je že polna hiša,« je rekel.
»Veš, kako pravijo? Nakit je ženski najljubši prijatelj. Nikoli ga ni preveč.«
Pomislil je, prikimal in Miri so se zasvetile oči od hvaležnosti do mojega predloga. Že je prinesla pladnje z nakitom na žametni podlagi. Nekaj res lepih kosov je bilo med njimi. Rahla zavist mi je za nekaj trenutkov zadrgnila grlo. Pomislila sem, da ni pošteno. Moj mož vedno reče, naj si grem sama kaj kupit, da daril ne bo treba zamenjevati, kajti to je nerodna reč. Druge ženske pa imajo takooo pozorne može!
»Pomerite kaj, da se bo gospod laže odločil,« je predlagala Mira. Dobrih petnajst minut sem pomerjala to in ono. Jaz bi kupila ogrlico iz belega zlata, toda on se je odločil za masiven prstan s številnimi cirkoniji. Brez pomišljanja je plačal z gotovino, si olajšan oddahnil in me objel okrog ramen.
»Usoda te je prinesla!« je bil ves srečen. Medtem ko je Mira zavijala darilo, mi je vprašanje kar samo zdrknilo z jezika: »Od kod se pa vidva tako dobro poznata?«
»Mira je bratova hči, torej nečakinja,« je povedal. »Z bratom sicer nisem v najboljših odnosih, a dekle mi je pri srcu.«
»Tu sem nova,« je dodala še ona. »Dve leti sem bila brez zaposlitve, zdaj sem pa, zahvaljujoč stricu Štefanu, končno dobila delo tu v Mercatorjevi prodajalni. Brez dobrih zvez je danes težko.«
Seveda, ker dela dobri stric na pravem mestu v upravi Mercatorja, ni bilo pretežko.
»Saj sem ji poskušal najti službo v soboškem Mercatorju, da se ji ne bi bilo treba voziti v Beltince … bila sva celo na pogovorih v kadrovski službi, a je imel prednost direktorjev daljni sorodnik.«
»Zadovoljna sem, da le imam delo!« je smeje dahnila, mu izročila zavojček in lahko bi bila šla, a sem se počutila dolžno pojasniti zadeve do kraja. Brez moje volje je jezik sprožil odločilno vprašanje:
»Torej ste VI tista mladenka, s katero so pred tedni videvali Štefana v kavarni Diana?«
Vsi trije kot da smo otrpnili. Kaj hudiča je to? Saj nisem hotela vprašati tega! Kaj mi pa je?
Gledali smo se kot pravi zarotniki. Štefan je pobledel in čelo se mu je samodejno orosilo.
Potem me je nadrl:
»Kaj pa tveziš? Kdo me je kje videl?«
Mira pa:
»Res, da sva se nekajkrat srečala v Diani, ko se je trudil …« Prekinil jo je jezno: »Spet lendavski trači! Ne bi si mislil, da tudi TI raznašaš grdobije po svetu!«
»Saj nisem hotela … « sem izdavila, a sta me samo grdo gledala, morda ona bolj prestrašeno, on pa že sovražno.
»Presnete babje čenče!« je vrgel vame, potem pa brez pozdrava odhitel z zavojčkom v roki.
Mira je rekla NASVIDENJE, kar je pomenilo, da noče imeti več opravka z mano. Tako torej. Skoraj vlekla sem se iz stavbe, bilo me je sram in bes zaradi tega, kar sem storila, je vrel v meni.
Trapa!Kaj hudiča mi je bilo? Česa takšnega še nikoli nisem storila in če bi se zgodilo meni, kot se je Štefanu, bi gotovo reagirala enako. Trapa na kvadrat! Noge so me težko nosile, vrtelo se mi je, kot da nameravam omedleti. Ne še to! Sicer še nikoli v življenju nisem omedlela, a nikdar ne veš …
Po sto metrih hoje do avtomobila sem se zbrala in okrasila obraz s pomirjujočim smehljajem. Pričakujoči pogled v vozilu sedeče nesrečnice mi je vlil moči za uspešno pretvarjanje. Nikakor ji nisem nameravala pripovedovati o svojem nesrečnem spodrsljaju, zgodbo ji je bilo treba servirati tako, da jo pomirim in ji preženem dvome, sebe pa prikažem v dobri luči. Z malo domišljije in retorične spretnosti mi je brez težav uspelo. Bila je tako srečna, da sem še sama zažarela od toplote in hvaležnosti, ki je zavela iz nje.

Minilo je nekaj tednov. Najino prijateljstvo se je nekam čudno ohlajalo. Ni imela več časa za kavo, po pouku je vselej drvela domov. Nisem spraševala. Potem pa se ji je nehote zareklo.
Bil je petek in kar tako sem ji rekla po končani zadnji šolski uri:
»Pridita v nedeljo na jutranjo kavo. Tako dolgo se že nismo pošteno naklepetali.«
Potarnala je, da prideta za vikend hči in njen fant in bo veliko dela, da ne ve, če bo šlo …
»Ne kompliciraj, saj sta že domača, sama si znata postreči in oprati cunje!«
»To že, ja … v bistvu gre za to, da Štefan zadnje čase ne gre rad z mano na obiske. Veliko sva se pogovarjala in svetoval mi je, bolje opozoril, naj v prihodnje bolj preudarno izbiram prijatelje.«
Kaj pa je zdaj to? sem pomislila. Med vrsticami … Štefan NOČE, da se druživa! Jasno kot sončen dan. In pri tem je ostalo. Občasno še greva skupaj na kavo, a to je že tako – iz navade in prisiljeno in ko jo kaj zanima. Kakšen dober trač – na primer.

Natakar pride vprašat, če nama lahko s čim postreže. Najraje bi rekla, naj zradira grdo modro modernistično stavbo, v katero strmiva in od katere me bolijo oči. Tokrat se zadržim in ne rečem nič. Gledam sogovornico in popade me dvom v najino prijateljstvo. Saj nimava ničesar skupnega! Sva sploh prijateljici?
Ona pa reče:
»Prinesite nama, prosim, račun.«
»Greš po nakupih ali se ti mudi domov?« povprašam.
»V Soboto se peljeva, Štefan bi si rad prenovil garderobo … tu v Lendavi itak ničesar poštenega ne moreš kupiti.«
Očitno se je med njima vse uredilo. Nikakor ne bi hotela biti vzrok »poglabljanja prejšnjih kriznih razmer« v prijateljičinem zakonu.
Včasih pa, ko ju vendarle srečam in zbrano opazujem, me prevzame občutek, da je vse skupaj le svetla fasada na sicer razpadajoči bajti. Skupaj vztrajata le še zato, da ljudje ne bi opravljali. V našem majhnem mestu trači namreč silno uspešno in nepredvidljivo vznikajo – kot šampinjoni na dobro pognojeni podlagi.

POMOTA

Vikend. Tišina. Ob šestih se iz cerkve svete Katarine oglasijo zvonovi. Zdrznem se in preneham sanjariti. Sem jutranji človek in praviloma vse, kar je res koristno, pomembno, neizogibno, opravim v tišini »brezbožnih jutranjih ur« - kot rade povedo prijateljice. Tudi med vikendom. Ne gre za to, da bi imela težave s spanjem, ampak je zgodnje vstajanje relikt iz časov, ko sta bila otroka še majhna in sta me okupirala od jutra do večera, tako da sem bila prisiljena zelo zgodaj vstati, skuhati, vmes napisati priprave za delo v šoli, še kaj zlikati itd.

Naj še kdo reče, da je delo v družini enakomerno porazdeljeno – pa mu stopim na jezik! In naj še kdo reče, da je lahko postaviti na noge in v življenje dva otroka – temu stopim pa na vrat! Potem se pa kak moder minister spomni, da bomo Slovenci izumrli, če ženske ne bomo nosile primernega spodnjega perila, rojevale vsaj dva Slovenčka, ki bosta prispevala v prazno pokojninsko blagajno…Temu bi bilo pa res treba odrezati jajca! Namesto da bi omogočil ženski zaposlitev, tudi če je ravno tisti trenutek noseča ali namerava biti, pa brezplačne usluge v vrtcih, pa stanovanja mladim družinam in oblačila ter obutev, knjige, igrače brez davka in kar je še takega, kar bi res spodbudilo mlade k načrtovanju družine! Ne pa prepoved splava! Če bo katera želela splaviti, bo tako ali drugače našla pot do splava, če ji stokrat prepoveš.
Stopim na balkon, ki je obrnjen na Glavno ulico. Preverim temperaturo. Čeprav je že 25. november, ne zmrzuje, termometer pa kaže celo 8 stopinj Celzija. Nenavadno, res. Zmrzovalo je samo kakšen dan ali dva po 1. novembru, tako da so razkošni cvetlični aranžmaji na pokopališču pomrznili - in to je bilo letošnjo jesen vse. Ulica pod mano je zelo tiha. Blok še spi. Ne vidim nobenega osvetljenega okna. Luna je pa zelo nenavadna. Prvi krajec se zlato blešči na temini neba, s katerega bledo migetajo šopki zvezd, okrog lune pa je žareč megličast obod razpršene svetlobe, da se zdi, kot bi krajec počival v naročju vesoljskega prahu – na varnem. Zanimivo, tega pojava že dolgo nisem imela priložnosti opazovati.

Sedem k računalniku. Delo kliče in me sili k razmišljanju. To je dobro. Možgani v hipu preklopijo od vsakdanjega k fiktivnemu. Brez težav. Pišem in besede se kar v potokih zlivajo na zaslon, ne da bi se posebej trudila. Ena poved logično sproži drugo, povezava je smiselna in se zdi trdna. Notranje zadovoljstvo postaja gonilo, močna pozitivna motivacija. Ne odnehaj, si pravim, zdaj, ko se klobčič tako zlahka odvija…

Potem pa motnja. Telefon. Kaj hudiča? Samodejno pogledam na uro – šele pol petih je.
»Janka bi rad k telefonu. Lahko?« zaslišim iz ohišja mobilnika. Glas je moški, hripav in globok. Miren. Odločen. Za trenutek sem v zadregi, nisem tako hitro »preklopljiva.«
»Pri nas ga ni … Janka,« rečem.
»Pa ne veste, kje bi ga našel? Ni prišel domov?«
»Povedati vam hočem, da nimamo v družini nobenega Janka, « rečem že zbrano in odločno.
Na oni strani je desetinka ali še kaj več premolka.
»Kako da ne? Če imam njegovo številko …« tip še kar vztraja.
»Poslušajte, prekinila bom zvezo … napačno številko ste klicali!« sama sebi zvenim napol jezno, vsekakor pa odločno. In prekinem zvezo. Nekaj trenutkov sem v dvomih, ker so mi ušle prej tako urejene, vroče misli, ki bi jih bila morala zapisati v začeto zgodbo. Stopim na balkon, da se uravnovesim in pobrskam po možganih. Luna je še vedno v naročju razpršene svetlobe in zvezde še enako migotajo, razporejene v kupčke kot češnje, ko jih za šalo zložiš za okras sredi mize. Domišljija se začne poigravati z mojimi mislimi …

Bilo je aprila pred kakšnimi petimi leti. Spomnim se, da sta bila fanta še gimnazijca. Drugi ali tretji letnik – ne dam roke v ogenj. Zgodaj zjutraj sem vneto delala na računalniku, zunaj pa je lilo kot iz škafa. Osvežujoč aprilski dež, zaradi katerega je postala noč živahna, nemirna in misli deroče, kit da bi jih štropotanje dežja spodbujalo k hitenju. Nič bi ne moglo biti prijetnejše tistega sobotnega jutra!

Potem pa predirljiv glas zvonca na vhodnih vratih! Takšne nenadne motnje so pravi šok. Pogledala sem na uro – bilo je tik pred peto. Kaj hudiča …
Pomislila sem, da se je verjetno kak nočni ptič zmotil in odmislila zvonjenje. Nekaj trenutkov je bil mir, potem se je pa tisti pred vrati spet obesil na zvonec. Da ne bi prebudil vseh domačih, sem bosa pohitela do vrat. Previdno sem pokukala skozi kukalo na vratih, da bi preverila, komu se trga v soboto zjutraj ob petih! Pa nisem videla ničesar, ker je bil blokovski hodnik potopljen v temo. Trenutek, ko res ne veš, če bi ali ne … bog ve, kdo vse se klati ponoči okoli. Potem pa, ko sem že pomislila, da je obupal in odšel, sem zaslišala, da me kliče po imenu. Znan moški glas, a takoj mi ni potegnilo, čigav.
»Odpri … samo za minutko … » je poprosil in potem sem se spomnila.
Odklenila sem vrata. Visoka postava, naslonjena na vrata, se je zamajala proti meni …Ker se je opiral na vrata, ga je skoraj vrglo v stanovanje. Zadnji hip se je ujel med podboje in obstal.
»Posodi mi zavojček cigaret …« je zamrmral, da sem komaj razumela. Bil je pijan kot klada.
»Takoj!« sem šepetala in skočila v kuhinjo, da vzamem cigarete. Ni imelo smisla debatirati z njim. Vedela sem, da se ga bom z zavojčkom cigaret še najhitreje znebila.
»Ne jezi se … jutri ali v ponedeljek ti vrnem … mami pa ne omenjaj …« je mlel, kot da težko išče besede. Vedela sem, da ne bo poravnal dolga, a to tisti hip niti ni bilo pomembno. Samo da se ga rešim, sem si mislila, mu prižgala luč na hodniku, ker ni in ni mogel najti stikala … in ga potem še spremljala s pogledom, ko se je utrujeno, nekako obotavljivo vlekel navzgor po stopnicah. Seveda ga ne bom zatožila materi. Moja prijateljica je, ampak tudi on mi je prijatelj … vsaj takrat, ko se spomni, da so mu zmanjkale cigarete.

Sedla sem k računalniku in hitro pozabila na pripetljaj. Ni bilo prvič in … sem si še dejala, najbrž tudi ne zadnjič. Zgodba je dobivala svojo podobo, prej še napol prazna posoda se je polnila s poskakujočimi mislimi … zunaj pa je še vedno lilo kot iz škafa.

Kasneje, okrog pol devete, je prihitela iz četrtega nadstropja prijateljica Vera. Ob sobotah in nedeljah sva že vrsto let »obredno« pili skupaj jutranjo kavo. Izmenično pri nas v pritličju ali pri njej v četrtem nadstropju. Bila je dobre volje; po napornem tednu v šoli smo menda šolniki ob vikendih čisto druge osebe: sproščeni, željni klepeta in smisel za humor se neverjetno stopnjuje. Medtem ko sva klepetali in se je okrog naju že naredila dimna zavesa, se je privlekel iz svoje sobe tudi moj mlajši sin. Vihal je nos zaradi cigaretnega dima in nama vrgel v nos, da bo samo zaradi naju pristal na onkologiji.
»Obleci se in spij skodelico čaja na balkonu,« sem ga skušala spraviti v dobro voljo.
»Spet menjavaš temo … vedno počne to,« je rekel bolj Veri kot meni.
»Ti si še dober,« ga je pohvalila prijateljica. »Ne ponočuješ, ne popivaš, ne kadiš … kot naš Tomi … le tečen si, to je pa res.«
Brez besed se je obrnil in naju pustil v megli. Vera se je pa zresnila in mi zaupala s pridušenim glasom, kot da se boji, da fant vendarle prisluškuje: »Skrbi me … Tomija vso noč ni bilo doma … še zdaj ga ni!« Debelo sem pogledala. Kako, da ga ni, saj sem ga videla ob petih zjutraj iti gor v nadstropje!? Naj ji povem? Če sem obljubila, da ga ne bom zatožila materi, potem res ne morem …
»Zadnje čase je tako zmeden, raztresen, vase zaprt …« je naštevala in bila videti zares v stiski. Hudo je, ko se otrok osamosvaja, ko se trgajo vezi in ne veš, v katero smer ga nese, kje se potika, s kom se druži. Ni mi šlo z jezika … nekako nisem zbrala moči, da bi ji povedala o jutranjem srečanju s Tomijem. Najbrž se je premislil in namesto gor v domače stanovanje zavil ven iz bloka. Nazaj v družbo. Končno je bila sobota. Nič nenavadnega, mladi so res nepredvidljivi …
Ko sva opravili »obredno« pitje kave, se je odpravila domov. Še sva stali pri odprtih vratih, ko je iz nadstropja prihitela soseda Eva v zmečkani modri domači halji. Zelo razburjena se je začela vsajati, vpiti na Vero:
»Poklicala bom policijo, častna beseda! Dovolj mi je teh cirkusov!«
»Jezus, kaj pa vam je?« je skušala Vera mirno in preudarno končati ploho besed.
»Kaj mi je? Kaj mi je? Tik pred tem sem, da me bo kap!« je vpila ženska v modri halji.
»Stopimo v stanovanje, da ne zbobnamo skupaj vseh sosedov,« sem rekla, a me nobena ni hotela slišati. Ona v modri halji je krilila z rokami in divje bruhala obtožbe:
»O vašem sinu govorim! Zadnjič nas je ob dveh ponoči zbudil z zvonjenjem … to bi še požrla, a TO, kar se je zgodilo danes zjutraj … To je pa svinjarija!«
Vera je bila bleda kot kreda:
»Povejte že, kaj je narobe!«
»Pridite, pokažem vam …« je sikala soseda Eva in že krenila po stopnicah. Potem se je ozrla in ukazala še meni:
»Pridite tudi vi, boste za pričo!«
Šli sva za njo. Vso pot do tretjega nadstropja nič ni rekla. Tudi Vera je ostala brez besed. Slišati je bilo samo potrkovanje lesenih pet sosede v modri halji. Pred vrati v tretjem nadstropju je ležal debel maček, ki se ob našem prihodu še za milimeter ni premaknil. Morale smo ga prestopiti. Soseda v modri halji je sunkovito odprla vhodna vrata, zbrcala cokle z nog in nama pomignila, naj ji slediva po hodniku proti spalnim prostorom. Dolg ozek hodnik, ki mu pravimo v šali »kegljišče«, se vleče vzdolž celega stanovanja. Levo so pa vrata dnevnih bivalnih prostorov in dveh spalnic čisto na koncu hodnika. Ustavila se je pred predzadnjimi vrati in jih , tokrat bolj obzirno, odprla. Vse tri smo vstopile. V hipu nama je bilo jasno, zakaj tak cirkus! Na postelji ob levem zidu sobe je spokojno smrčal Verin Tomi, oblečen v anorak in s čevlji na nogah.
»Pa kako je mogoče … kako je lahko vstopil …« je šepetaje spraševala Vera. Ni bilo jasno, če sprašuje sebe ali naju. Soseda v modri halji, zdaj že vidno bolj zbrana in ledena v svojem besu, je sikala, a se je slišalo kot obzirno, sovražno šepetanje:
»Mož je bil na službenem potovanju, hči pa v disku, zato nisem zaklenila vrat … da mi ne bi zvonila …«
»Jezus, res oprostite soseda … verjetno je bil pijan in se je uštel v nadstropju,« je s težavo stiskala besede iz sebe prestrašena Vera. »Kaj naj zdaj storimo?«
»Kaj? Zbudite ga vendar in naj mi izgine iz stanovanja! Mož mi je skoraj zavil vrat, ko je prišel domov in našel pijanca v postelji!«
Vera je poskušala, a veliko Tomijevo telo je bilo mlahavo kot prazna vreča, nikakor ga nismo mogle spraviti na noge. Predlagala sem, da poskusimo z mrzlo vodo, mokro brisačo in kar je še takega … Končno je odprl blodne oči in debelo gledal, kaj bi rade.
»Kaj hudiča … mir mi daj …« je zagodel, si obliznil suhe ustnice in se že obračal proti zidu, da nas ne bi moral gledati. Toda Vera ga je stresla in ga zmerjala, da o spanju ni bilo govora več. Ko se je obotavljivo postavil na noge, ga je objela okrog pasu in odpeljala iz tujega stanovanja. Soseda je njeno opravičilo sprejela, ne da bi kaj pripomnila, samo jezni bliski iz njenih oči so govorili, da bi nočnega vsiljivca najraje utopila v žlici vode …

Prosim! Kdo je? A, Sandra? Tebe pa nisem že dolgo slišala. Zdravo Sandra, kaj bo lepega? Nič lepega praviš. Se je kaj zgodilo? Kaaaj? Ludvika že dva ni doma? Kako to misliš? Dva dni in eno noč? Pa si klicala v bolnico, mogoče se mu je kaj zgodilo, ga je povozil avto ali kaj? Tudi na policijo si že klicala, praviš. Ja, potem pa res ne vem kje ga še lahko iščeš. Čakaj bom vprašala Gvida, če se je on z njim kaj slišal zadnje dni. Ne, pravi, da ga ni videl že kakšen teden ali dva. To je res čudno. Izginil kar tako brez sledi menda ja ni. Ne, ne joči, boš videla, da bo prišel. Kar naenkrat se bo prikazal doma, boš videla. Ah, kakšna ženska neki. Saj veš, da Ludvik ni takšen. Vedno ti je bil zvest, se ne bo spozabil zdaj, po tolikih letih vzornega zakona. Čuden je bil zadnje dni? Kaj če je bil bolan ali se je slabo počutil, in te ni želel obremenjevati s svojimi tegobami? Kako veš, da je bil v dobri kondiciji? Ja, če je hodil na nogomet nekajkrat tedensko, potem mu res ni bilo hudega. To, da je zadnjič pozabil doma športno opremo in ga vseeno ni bilo domov do večera, še nič ne pomeni. Pomiri se, saj veš, kakšni so moški. So se pač zaklepetali in razglabljali o nogometu v nedogled. Verjamem, da te skrbi. Mobilnik je izklopil? Kaj če se mu je izpraznil? Svetujem ti, da še danes počakaš, boš videla, da se bo vrnil. Verjamem, da je težko sedeti doma in križem rok čakati. A je odšel z avtom? Danes so na cesti tudi cestni roparji. Upam, da se mu ni zgodilo nič takega. Seveda, vse mogoče se ti plete po glavi, vem. Si kar predstavljam kako bi jaz reagirala, če Gvida ne bi bilo doma dva dni in še eno noč povrhu. Jaz bi najprej pomislila, da je revež v škripcih in se ne more javiti. Poskušaj tudi ti tako razmišljati, boš videla, da se bo še vse uredilo. Da bi ga šel Gvido kam iskat? Kje pa misliš, da bi ga lahko našel? V lokalih ob igriščih? Ne verjamem, če bo za to. Počakaj, ga bom vprašala. Pravi, da bo šel v bife Pri Tilčki, ki je tam pri stadionu. Tam so se moški večkrat srečevali. Morda bo kdo vedel kaj o njem. Tako se zmeniva: čim kaj izvem, te pokličem. Gvido se že oblači. Dobro? V redu, ti se pa poskušaj tačas umiriti. V mislih sem s teboj, adijo.

Halo? Ludvik, si ti? Za božjo voljo od kod kličeš? Zakaj se ne javiš Sandri? Reva je čisto iz sebe, saj te že dva dni ni bilo doma. Kaj je komplicirano, so te ugrabili? Nič takega, praviš. Napil si se. Ja in kaj potem, saj se nisi prvič in zadnjič tudi verjetno ne. Kaj za pijansko turnejo potrebuješ dva dni in eno noč? Oprosti, veš, sem jezna nate, ker je malo prej klicala Sandra in je zelo v skrbeh, vsa žalostna te čaka doma, ti mi pa praviš, da si se napil. Kaj ni enostavno? Zapil si se in prespal pri eni ženski? Ti nisi normalen. V teh letih, lepo te prosim, kaj govoriš? Kako nisi nič imel z njo? Kaj si potem počel pri njej toliko časa. Ja in jaz naj ti verjamem, da si bil tako zadet, da nisi mogel stati niti na nogah? Kaj si pa delal tam? Po vsej tej zmešnjavi te težko razumem. Gvido te je šel zdaj iskat v bife Pri Tilčki. Še on bo jezen, kaj ga pošiljamo okrog. Pojdi zdaj lepo domov in se zmeni s Sandro. Jaz težko verjamem tem tvojim izgovorom, veš. Kako, ne upaš? Če si bil pogumen in izostal dva dni od doma, bodi še zdaj pravi moški in se opraviči ženi. Kaj? Jaz naj jo pokličem? Ti nisi pri zdravi pameti! Jaz te naj rešujem na tvojih stran poteh? Kako ti pride kaj takega na misel? Jaz naj lažem Sandri v tvojem imenu? Kaj bi rad še pri meni naredil zgago? Kaj neki bi si Gvido mislil, če bi te jaz zagovarjala. Nihče nikomur ne bi nič več verjel. Ni govora! Prosim te, pojdi domov in uredi svoje stvari s svojo ženo tako, kot misliš. Naju ne mešaj v to. A, tako! Zdaj boš pa še izsiljeval? Kar pojdi v Dravo in skoči na glavo z mostu. Si boš vsaj malo zbistril svoje zmedene misli. Ne, niti malo te ne bi obžalovala, čeprav si najin prijatelj. V tej situaciji pač ne, verjemi. Ne, ne bom poklicala Sandre. In tudi poslušala te ne bom več, odložila bom slušalko. Adijo!

POLETNA RAZGLEDNICA

Modro zelena voda
koketira z belimi skalami,
valovi lovijo sonce
v tisoče drobnih ogledalc,
da jemlje vid,
vonj po soli
se lepi v nosnice,
kriki galebov
se mešajo s hrupom kopalcev,
vročina lebdi nad zalivom.
Dišeči bori pomirjajo dušo
in hladijo telo.
Poletje je na dopustu.

OBISK NA GOLEM OTOKU

Košček sinjine
v objemu kamnitih rok.
Ladja se dotakne brega.
Neslišno se les
poljubi s kamnom.

Žareča nebesna peč žge v teme,
razbeljen kamen v podplate.
Za sencami borov
so razvaline taborišča
izpljunile trpljenje.
Neme kričijo: »Svršeno je!«
Zamrežena okna samic
s svojimi temnimi zenicami
srepo zro v sonce.
Nad njimi so na razpraskanih čelih
bledi ostanki peterokrakih zvezd
in pod njimi okorne črke:
čez napise drugi napisi,
napisi, zapisi, podpisi …
Razbitine ograj brez telesa
sanjajo o bodečih rokah,
ki so v svojem objemu
čuvale zamolčano tajnost,
zadrževale vzdihe,
kletve in bolečine,
molitve in prošnje,
treznost in zmedenost,
upanje in obup.
Pa vendar je bilo tako blizu morje
in v daljavi svobodno obzorje.
Široko pot v usahel pekel
še vedno stražijo slepi kandelabri
z razbitimi steklenimi očesi.
Povsod le kamen, vroč, pekoč.
Še lesen križ,
ob njem goreče sveče.
Sonce peče, peče …

Okus po grenkem
se nabira v ustih,
ko noga se dotakne krova.

Ej, barka, odpluj spet
na širno modro morje!

SEPTEMBER

September je
in zrak v vročini
več ne trepeta,
veter je odpihnil
vonj po soli,
obrazi zopet
resni so postali,
napolnili so listi
se s spomini.

September je.
Dežniki so razpeti,
ko oblaki se solzijo.
Srečujejo spet
stari se obrazi.
Meglena jutra
v hrupu se budijo,
na vse strani
hite koraki.

September je.
Drevesne krošnje
se zlatijo,
klopotci vabijo
k trgatvi,
diši po sadju
in po gobah,
po jeseni.
V zgodnji mrak
se zgublja pijana pesem.

DEPRESIVEN DAN

V stanovanju mrak.
Čas, obešen na steni, je umrl.
Razvlečeno dolgočasje
se preteguje iz sobe v sobo,
nato leže na mehek kavč
in razgrne časopis.
Lista in zeha.
Na okno bobnajo
debele kaplje.
Privabljajo spanec.
Ta zamenja dolgočasje
in se globoko poglobi
v pisano mavrico.
Mir s tišino zapleše blues.
Dež pridno umiva okenske šipe.

POBEGEL TRENUTEK

Zakaj je ta trenutek,
ta lep in prijazen trenutek
minil kot tren?
Stekel je mimo mene
in tekel nazaj v čas
z veliko naglico.
Ne morem mu slediti,
ne morem za njim.
Stojim tu, v tem času.
Ne, saj ne stojim,
pomikam se naprej in naprej.
On pa je odtekel
burno in divje kot hudournik.
Kam se mu je tako mudilo?
Zdaj je že daleč, daleč v preteklosti.
V meni je pustil le
prijetno dišečo sled.

BIL BI TVOJ

Podnevi in ponoči
bil bi tvoj.
Brez zadržkov,
ves in cel,
bi se potapljal v mehkobo.
Ti v prepovedani deželi s prsti spletal kite.
Iskal resnico,
tam kjer se pod hribom skriva
slap ljubezni.
Pil bi te,
vpijal ves tvoj jaz,
ti dovolil, da mi prav počasi grizeš prste,
vse dokler ne bi ječala pod težo dolgega orgazma
in bi skupaj spala v postelji brez časa.

ČUDNI ČASI

Čudni časi.
Iskanje sreče,
nesrečna ljubezen.
Strah pred življenjem.
Mrtev Narcis.

GLEDAL SEM TEMNOLASKO NA SKALAH

Gledal sem temnolasko na skalah
in razmišljal o pegastem dekletu nekje doma.
Obe oddaljeni,
obe preblizu,
da bi samo zamahnil z roko,
zaprl oči in se prepustil občutkom sieste.

Argentinci vedo, zakaj
poleti zavre kri,
veter zvrtinči misli nad gostim zrakom pamp,
vrtnica zardi po zadnjem taktu tanga...

Pegica zaspi po divji noči,
s trebuhom polnim mojega semena.

GOBEZDALA

Gobezdala, ki posedajo
ob peti kavi,
si namesto rogljička
privoščijo moj jaz.

»Da sem tak in tak,
de res ne morejo razumeti, kako lahko.«

Lahko,
prelahko je Prešerno
razglabljati o drugih,
kar mi zmeraj znova požene kri v pesti.
In le malo manjka,
da jim ne razbijem gobca.

Pa saj veste, razbita ogledala prinašajo sedem let nesreče.

KAKO ULOVITI ANGELA

Postavi prežo in potrpežljivo čakaj,
z angeli moraš biti potrpežljiv.
Pa ostajaj brez želja,
brez zamegljenega pogleda.

Ko ga opaziš, ne navali z vso silo.
Si že videl bika za klavirjem?
Sledi mu, prepričaj se, da ni lažen.
Sledi, ne zalezuj.

Čas je na tvoji strani.

Če si prežo postavil v gostilni ali blizu nje,
pozabi na vse.
Alkoholni hlapi niso pot do končne zmage.

Kot sem rekel:
Sledi,
vdihni vonj, ki ga angel pušča v sledi.
Pleti mrežo iz besed,
gibov,
glasbe,
tistega, kar je tvoja skrivna moč.

Ne razkrij vsej skrivnosti,
ne razkrij vseh adutov.
Skrij banalnost.
Angeli jo skrivajo.

In ko ga ujameš, ga ne zapri v kletko.
Pusti mu dihati.
Neguj mu peruti.
Pristriži mu nohte, da ti kremplji v ljubezni ne bodo izpraskali oči.

POČASI TE SPOZNAVAM

Počasi te spoznavam.
Prst za prstom,
dlani, roke, vrat.
Povsod zasejem nevidne vozle
iz dotikov spletih mrež za lovljenje besed,
kamor se sprva lovijo tisti
sladki trenutki, pomešani z
medmeti zadovoljstva.
Kjer lahko zaslišiš
šepet sreče,
v katerega se vmeša
kakšna preveč oglata reč,
ki trga mrežo.
In jo krpaš,
krpaš tako dolgo,
da je Sizif tvoj brat.
Skala na vrhu vedno pogosteje
postaja pretežka,
prepad spomina vabljivo tih.
Dokler ne spustiš,
pozabiš zavirat.
Zvok drobečega kamna
ti prinese nasmešek svobode,
ki ga parajo črepinje žalosti
ob pogledu na razbito lepoto.

STARE FOTOGRAFIJE IZDAJAJO

Stare fotografije izdajajo
stanje zaljubljenosti.
Pa ne v kamero,
ker njo sovražim.
Fotograf si bila,
ki si me pripravila do
pogleda, ki pove
več kot ta pesem.

STRAH ME JE SPOMINOV

Strah me je spominov.
Pa ne tistih lepih ali grdih.
Strah me je sposobnosti pomnjenja.
Tistega kar postavlja vrtiljak, sonce in vas v isti kot.
Tiste sile, zaradi katere sem reciklaža recikliranega.
Moje misli, moje pesmi,
so vsota Seifertov, Borgesov, Bukowskih
in vseh, ki sem jih pozabil našteti.

Smešno, kako čudno lahko pojmujem
pripadnost človeštvu.

VPETOST V CIKLE MINLJIVOSTI

Vpetost v cikle minljivosti,
cikle brez konca.
So samo skoki, preskoki,
je pot, ki navidezno vodi navzdol.
Trenutek, ki postaja spomin,
spomin, z njim nostalgija.

Vsakič ko se znova sestavim,
sem malo drugačen.

ON IN ALAH

I.

Prazni teptamo ceste.
Naš korak je kot ubran.

In če samo veter
ni primeren
naši gesti,
vemo –
On je zanj.
Zanj – bdi v zvezdah
Zanj – bdi v oblakih
Zanj – biva v srcu in duši.

A on je kot pregnan.
Zanj On gre
tisočeri križev pot,ki ne slutimo
v svojih ga korakih,
ki v našem bojda upanju
je vtkan.

On osamljen je na svetu.
Brez vsega je ostal.
Teptajo ga koraki sužnjev –
kako ubiti tale Zanj...

II.

Zdaj oblak mu pomežikne,
dan odrine noč,
ga prebudi iz sanj.

Ne verjame v življenje večno,
On je tu ves
kakor prikovan.

Gre svoja pota.
Oko sužnja
nadzoruje vsak
njegov korak.

Vsaka misel tuja
mu je znana,
ko zdolgočasen in osamljen
vprežen je v svoj korak.

Veter s pticami zapoje
kot v pozdrav –
Njegov korak.
Kovač tam zgoraj
sabljo kuje
in sodni dan naš pričakuje.

LUČ

Ko luč jo osvetli,
se senca
skrije v svojo senco.
Ko kriki se milijarde let
zgrnejo nad njo,
oslepi
in ogluši –
v svojo laž –
ki bog jo naš Ljubeče Dopusti.

Svete stvari in dejanja
so zakopana
pod Keopsovo sfingo,
s preteklostjo.

Ostala je samo nagnjenost
k razmišljanju
o svetih stvareh.

Misli prepreda čarobni pajek.
Pod stropom,
v njegovi mreži
niha v vetru ujeta muha.
Ptice prestreljujejo
modrikast nebesni svod.
Skoz razpoke v spominu
me obliva sonce
in mi kaže dan?
Korenine dreves
dvigujejo razgret beton.
Pogledi rib so bolj človeški
od človeških.

Ljudje se premikajo
kot na filmskem platnu.
Medtem ko neki drugi svet
stoji in gre naprej.
Večer, ko bdi nad mestom
mestni duh
in mi obljublja
novo svetost.

I.

budalo, poročiti bi se morala
kreten, sledila sem ti po Laosu, Vietnamu, Maleziji…
živela od riža, trpela vročino
komaj dihala v vlagi
se kot obsedena izogibala malaričnim komarjem
prenašala klimatiziran strip Hongkonga
se kot nomad selila iz ene vasi v drugo
naredila na tisoče zračnih milj
bila eksotika v svoji beloti na Kitajskem
bila predmet čudenja zaradi svoje višine povsod drugje
se v vseh mogočih hostlih
pogovarjala z neskončnim številom angleško govorečih turistov
who really like Asia cause it has beautiful women and everything‘s so cheap
prezirala potrebneže na Tajskem
ki so bili motivirani zgolj s svojim udom
bila po evropsko, kot se spodobi,
iskreno ganjena nad vso revščino tretjega sveta
prenašala vse tvoje nesmiselne izpade
ti popolnoma zaupala, ker si bil edini tam
te vsak večer božala po licu
in vsako jutro iskala vsaj eno normalno kavo po azijskih ulicah
idiot, vse to je bilo zate in zate in zate in malo tudi zame
svinja, skupaj sva gledala laoške otroke in se jim smehljala
plodnost v meni je prepoznala potencialnega očeta
hormoni v meni modro zaznali da iz tega še nekaj bo
ti smotko moj, le zakaj si se izkazal za tako nepravega
in pustil da sva naju zreducirala na digitalne fotografije
ko se nahranim z ljubeznijo in idejo o tebi
samo ugasnem računalnik
in naju spet več ni

II.

oče mi je govoril o istrski burji
o rdečih vrtnicah na kamnitih hišah
in glasnih ženskah ki v njih vladajo
možeh ki se skrivajo v vaških gostilnah
ker žganje od njih nič ne zahteva
o vseh sorodnikih ki jih je nekoč poznal
in ki imajo vsi enako velike nosove
moj je drugačen
nihče ni vedel od kod se je vzel
mogoče ga je zmehčala koroška zima
ko sem z njega strgala led
morda pa se mi je za kazen zmanjšal
ker sem te pospremila z rdečim plaščem
in je nona zmajevala z glavo
da se ne spodobi
utihnite s pravili
ker ne veste
kdo jih je napisal
ker sem hotela še zadnjič
biti vrtnica ki bi jo videl iz svoje žare
da bi mu bilo vsaj malo laže oditi
da bi me opazil med vso črnino
ki je spoštljivo klonila glave
da bi se nasmehnil moji trmi
ki mu ne pusti oditi

III.

zdaj pa spet nazaj
nadihala sem se tvojega zraka
bele breze bučijo
pesek tvoje zemlje mi pleše po glavi
in vsi ljudje ki so mi tako dragi
ostajajo tu kot kulisa mojemu nemiru
iskreno zakričim v spomin vsem padlim
ki so mrtvi da se jaz lahko naprej staram
kako rada bi ustavila sebe
in pogled vsakega ki ga prepoznam
in v tisto sekundo
se ne bi zlili vsi časi
ker bi obstajal samo zdaj
prisesana na vsako doživetje
ki je hrana moji nostalgičnosti
odvisna od njih ker so postali tako moji
jaz pa še vedno nočem iti nikoli od ničesar stran

IV.

neprenehen veter
zahteva poklon
če se mu ne vdam
je popolnoma enako silovit

in ko te najbolj rabim
lahko vanj zakričim
da si nisva enaki
ker ena živi druga nič več

sem mislila da bo nekdo trpel z mano
da ne bom tako
sama sama sama
in dobila strije med sedenjem
v čakanju
da se boš premaknila
najbolj grozna grozovita groza se zgodi
a ko ji odvzameš pridevnike
ostane čista groza zavita v strije
ki jih na plaži nikoli nihče ne opazi

V.

inspirirana od besed drugih
ker svojih nimam
ker nešteto misli
ne znam zgraditi v smiselne stavke
ker spontani lucidnosti dajem dodatno vrednost
videnja
čudenja
bluzenja
zmožnost splesti tragično dramo
po ponesrečeni zvezi
se ceni
dokaz domišljije
posledica prekomernega časa
zakaj pa potem še vedno tako prekleto boli
da je konec dneva
tvoj začetek prelepe tesnobe
ki je v noči edino kar je zares tvoje

VI.

zadnji polžek mi je ušel
podrezala sem ga s svojo okorno roko
pa se ni strinjal z mojo igro
sonce se je pršilo v vodi
zaslišala tvoj klic
prihajam
vedno bi prišla
teče od mene
riž z aromo borovcev
nič ni bolj svobodnega

zdaj tam lahko stojim sama
in vse slike so izginile
patetično spominjanje dejansko ne koristi
služi samo bedastemu osmišljanju časa
edino vonj preživi stoletja
ta se je potopil v vsako prazno celico
nobeno kopanje in drgnjenje ga ne spravi ven
ležim v krsti prepojena z vonjem borovcev
in rižem skuhanim na tvoj način
ki je verjetno isti kot od tisočih drugih

U SVIJETU NIČEG

U Svijetu ničeg
Barem da jesam i ja nacista
Pa da i ja mrzim
I ja da negiram
Da se borim protiv:
Revolucija, kozmopolita, pacifista
U Svijetu ničeg
Barem da jesam i ja ništa
Pa da i ja ne budem
I ja da nisam
Da sam protiv:
Svega, svačijeg, svakojakoga
U Svijetu ostroga
Barem da nisam srca mekoga
Pa da i ja vladam
I ja da ubijam
Da se ne borim protiv:
Anarhije, tiranije, utopija
U Svijetu pretvaranja
Da ne budem ovoliko usamljena
Nekako da se probudim više voljena
Zašto bi bila jedina avion bez piste
Možda u meni živi pravi iluzionista u Svijetu ničeg
Dok haraju umjetnici bez kista
Zašto i ja da ne postanem Ništa!?

SVILENA ZEBRA

Preko ceste stajala je tamo
Gledajuči spokojno...
Blizu a čini se tako daleko
Nekoliko metara bilo je potrebno
Samo nekoliko...
No bliskost ostala je udaljeno
Udaljena od mira, liberalnosti i tolerancije
Ostavljena u nekom drugom životu
Gdje ruka ruku prima i ne izmiće
Tamo gdje pogledi ne zalede...
U bliskosti blistavoj bez granice
I tako malo fali...
Tako malo falilo je...
Do liberalnosti i tolerancije...
...
»Libera« bijaše skliska riba
A »Tolera« ribolovac utopija...
... gdje vuna bola je koljena...
... gdje svila bijaše brušena...
...
Preko ceste stajala je tamo
Tako spokojna...
Crno-bijela... a unatoč tome svilena
Granično izgladjena...
Voljena...
Primljena...
Onakvom kakva zaista jeste...
– ali samo izdaleka!
... i...
... koliko stoljeća još potrebno je da cesta bude predjena...
Svilena Zebra čeka...
Postaje potpuno otudjena...
Imamo još malo vremena...
Prije nego što se okrene...
I krene...
Nekim drugim Svijetovima...

PRAZNE PRIČE

Pričaju same sebe
U nedogled
Popunjavaju prazninu
Sladoled
Topi se u brzom nizu
Gluposti i čićkarija u kafiću
Sto su riješili?
Ono sto su namjeravali?
Nisu
Prazne priče
Pričaju same sebe
Tračevi
Prazne prazninu
Bačeni
Poput čevapčića na roštilju
Samo da bude
Kako god
Neka je
Da se poždere i ode
Sto su riješili?
Ništa
Čekat će da sutra dodje
Dok važnost vene
Prazne priče
Pričaju same sebe

POKRILA SEM VEČNOSTI OBRAZ

Pokrila sem večnosti obraz,
v dlani sem ga skrila,
da ne zre ves čas vame...

Ko pot smeha zarisuje neštete obraze,
sem ljubezni roko dala,
ko pot žalosti v globinah ne laže,
sem pesem zapela,
ko pot skrbi gola kolena kaže,
sem luknjo zašila,
ko pot življenja se v večnost izkaže,
sem gube zgladila...

Poljubila sem večnosti obraz,
se v svet obrnila in
bose noge odkrila.

RADA BI POVEDALA TI

Rada bi povedala ti marsikaj...
o dnevih, ki prihajajo naproti,
in o svoji samostojni poti,
o luni, ki te še vedno nosi
in o besedah, ki knjiga jih natrosi...

Rada bi povedala ti marsikaj...
o jutranji zarji
in o morju z mornarji,
o večernem sprehodu
in o mavričnem zakladu...

Rada bi povedala ti marsikaj...
o otrocih, tistih tvojih in mojih,
o konjskem rezgetanju,
o rečnem veslanju
in o skupnem večernem branju...

Rada bi povedala ti marsikaj...
o barvah na platnu,
o spuščanju zmajev,
o petju v kopalnici
in o ličenju pred ogledalom...

Rada bi povedala ti marsikaj...
pa ne vem, kako začeti,
pa ne vem, če smem,
če pustil mi boš želeti.

ROBČEK

Čisto na dnu stare omare
našla sem robček bel.
Ali je moj ali od stare mame,
kdorkoli ga bil bi vesel.

Na njem bela čipka,
pa majhen cvet šipka
krasi mu vogal,
ko njemu nasproti začetnica vitka
razkriva, kdo ga je poznal.

Moj dedek pogleda,
preveri z očali.
Kje ležal je? vpraša,
ga nežno pogladi,
ga zloži in v žep ga pospravi.

Z očmi pomenljivo razmišljam,
glavo obračam,
molče ga sprašujem,
in ne da bi hotel,
prikima in roka v žep mu uide.

Povabi, da sedeva,
in čisto od blizu prišepne:
Veš, ni mi tuje,
ko ljubezen na majhnih
podrobnostih se ljubkuje.

VEČNOST

V večnost sem poslušala ta dan.
Pričakovala sem napev navdiha,
medtem, ko praznovala
sem utrip in ritem stiha.

V večnost sem občutila ta dan.
Zamajala sem vejico drevesa,
tedaj spomin prinese
tvoj sladki vonj telesa.

V večnost sem narisala ta dan.
S pogledom sem ime prebrala,
naenkrat pa bilo je,
kot da nisem te nikdar poznala.

V večnost sem stopila na ta dan.
Dom z ljubeznijo sem zasadila,
dobrot v gredice sem nasula
in s smehom jih zalila

DOBROVOLJEC

Iskrena želja.
Kisel nasmeh ovit v toplino,
razgreta so tla
in ledene so stopinje.

Prošnja za razbeljeno železo v dno srca.
Ne čutiš bolečine?
Strah in trepet,
zdaj našel je svobodo in bridko bolečino. Utrujene oči,
v njih pretaka se solza.
Naj podam ti roko,
spoznal si skrivnosti življenja. Odeja iz podganjih dlak
blede sence, ki bežijo neizprosno.
Preživetje, učenje, želje
vladar si tihih noči.

LOKUS

Otroci Emone!
Čutiš te prebliske,
izginjajo in se pojavljajo
duhovi razgretega betona. Vroče stopinje
in vogal, ki presekal je svet.
Veter ujet v vrvežu
riše podobe časa. Občutek nasmehov umazane resničnosti
slepi sijaj odmevov.
Ostaja temelj in ostaja kri. Življenje je strup,
le utrip bo napolnil srce.
Arena načina in tempa,
ki s toplino rešuje uganke misli.

NEKEGA DNE

Vzšlo je sonce in pokleknil sem!
Zažgi oči odseva
ne pepel slika ne bo. Naj bi se veselil, a tako sovražim
tiste besede, tiste poglede.
Očitno svet je vse,
a le zate živim. Povej jim!
Zrno je ostalo
in to bo to. Veselim se!
Dan in noč – življenje Meseca.

Sehr geehrte Damen, sehr geehrte Herren!

Die ÖLM vergibt erstmals einen Preis für überdurchschnittliche Arbeiten auf kulturellem oder wissenschaftlichem Gebiet an Angehörige der deutschen Minderheiten in den von der ÖLM betreuten Staaten.

Um den Preis können sich Personen bewerben, die das 40. Lebensjahr noch nicht überschritten haben.

Die Arbeit darf in keiner anderen Zeitschrift oder in Buchform veröffentlicht sein, ausgenommen Arbeiten zum Abschluß eines Studiums wie Magisterium, Diplom oder Doktorat.

Bei wissenschaftlichen Arbeiten ist eine Beurteilung eines Fachmannes oder mehrerer Fachleute beizulegen.

Bewirbt sich eine Arbeitsgruppe, müssen die oben angeführten Bedingungen für alle Mitglieder der Gruppe zutreffen.

Die Arbeiten sind in deutscher Sprache in Druckform (nicht handschriftlich) abzufassen. Sie sollen sich mit den kulturellen, wirtschaftlichen oder anderen Gegebenheiten des Landes befassen, aus dem der Bewerber kommt, ausgenommen länderübergreifende wissenschaftliche Arbeiten.

Die Arbeiten sollen nicht älter als zwei Jahre sein.

Die Arbeiten werden mit einem Kennwort gekennzeichnet und entweder anonym oder durch einen Mittelsmann bei der Vereinsleitung der ÖLM eingereicht. Zusammen mit der Arbeit ist ein ebenfalls mit Kennwort gezeichneter, verschlossener Briefumschlag einzureichen, der Name und Postanschrift sowie den Lebenslauf des Bewerbers enthält.

Die Arbeiten müssen bis spätestens 31.01.2008 bei der ÖLM einlangen. Das Preisgericht, bestehend aus Mitgliedern der Vereinsleitung sowie zugezogenen Sachverständigen entscheidet anonym mit Stimmenmehrheit. Seine Entscheidung ist endgültig.

Die Höhe des Preisgeldes beträgt € 2000,-- ; es kann auch unter zwei gleichwertigen Arbeiten aufgeteilt werden.

Für nähere Informationen oder falls Sie Fragen haben bitten wir Sie, sich an die Geschäftsstelle der Österreichischen Landsmannschaft zu wenden, wir stehen Ihnen gerne zur Verfügung.

Mit landsmannschaftlichem Gruß!

(Philipp Mandl, ÖLM)

1080 Wien, Fuhrmannsgasse 18a
Tel.: ++43 1 408 22 73 1, Fax: ++43 1 402 28 82
mandl@oelm.at
http://www.oelm.at
ZVR-Zahl: 780765166 ATU 37326407

Poštovani prijatelji aforističari!

Moža je neuobičajeni način na koji komuniciram, ali dosadašnja praksa mi je pokazala da su aforističari redak rod koji jedno drugom pomažu u svakoj prilici.

Kao aforističar, a pre svega ljubitelj aforizma, pripremam ANTOLOGIJU NA BALKANSKIOT AFORIZAM. Obezbedio sam i izdavača, a vole bih da s u ovoj antologiji pojave i aforističari iz Vaše zemlje (i.e. Slovenije), koji su u ovom literarnom rodu majstori svog zanata.

Zamolio bih vas...

Ako ste u stanju da mi pošaljete Vaše knjige iz kojih bih izabrao aforizme ili da pošaljete 40 do 50 Vaših najboljih aforizama iz kojih bi odabrao za Antologiju. Čak sam spreman da knjige koje ćete mi poslati platiti poudećem.

U nadi da ćete mi pomoći veoma sam Vam zahvalan. Drago mi je, što smo ostvarili kontakt.

Prenesite ovu iniciativu i Vašim prijateljima-aforističarima.

Pozdrav!

Vasil Tolevski

e-mail: ciletolevski@yahoo.com
www.vasiltolevski.com.mk

Ul. Znepole br. 16
Naselje Gjorče Petrov
1000 Skopje
Makedonija

Mladinski kulturni center Maribor
MKC Črka

Nagradni natečaj

PESNIŠKI VRTILJAK

Tekmovanje v veščinah interpretiranja lastne poezije.

MKC Črka, ki deluje pod okriljem Mladinskega kulturnega centra Maribor, razpisuje pesniško tekmovanje v veščinah interpretiranja lastne poezije pod imenom Pesniški vrtiljak. Tekmujejo lahko pesniki in pesnice, ki imajo dovolj hrabrosti, da se na odru predstavijo z lastno poezijo. Morajo pa seveda imeti dovoljšnjo zalogo primerne in občinstvu in strokovni komisiji všečne poezije, da se prebijejo skozi morebitne kvalifikacije in 4 kroge tekmovanja.

Pesniški vrtiljak se bo odvrtel v sredo, 5. decembra 2007, ob 19. uri v klubu KGB v Mariboru.

Potek tekmovanja je naslednji. Če se prijavi več kot 10 kandidatov, se najprej izvedejo kvalifikacije, v katerih se vsak od kandidatov predstavi z dvema pesmima po lastni izbiri. Strokovna komisija in občinstvo z glasovanjem izberejo 10 finalistov. Strokovno komisijo sestavljajo Petra Kolmančič, Borut Gombač in Ivo Stropnik. Deset najboljših se nato v finalni preizkušnji najprej pomeri v treh disciplinah. Za vsako disciplino si morajo kandidati pripraviti pesem, lahko tudi improvizirajo. Discipline so naslednje: hudomušna ljubezenska pesem, psihoanalitična in potrošniška rimana pesem. Pesmi ocenjuje komisija in občinstvo v razmerju 50:50. Najboljši štirje po točkah po treh krogih se uvrstijo v zadnji krog, kjer nastopijo v panogi imenovani Prosto po Prešernu oz. v improvizaciji. Publika izbere 5 besed, ki jih morajo kandidati v velikem finalu uporabiti v pesmi. Prvi trije po točkah prejmejo izjemno privlačne nagrade.

Nagrade so:

1. nagrada: 6-dnevne počitnice na Krfu v Grčiji (Gaudeamus potovanja d.o.o. in Jupiter)
2. nagrada: 8 predstav SNG Maribor in večerja za dve osebi v restavraciji Novi svet pri Stolnici
3. nagrada: - Kartica JOKER (Kolosej)

Dodatne nagrade sta prispevala papirnica Leonardo in Europark – nakupovalno središče Maribor.

Prijavite se lahko pisno na naslov MKC Maribor, Ljubljanska ulica 4, 2000 Maribor, po telefonu 02/300 2994 (Petra), 031 335 873 (Nino) ali po elektronski pošti petra.kolmancic@mkc.si do petka, 30. 11. 2007.

Na nekaj želja objavljamo informacijo o razpisu za 36. natečaj tržaške »Mladike«. Glede na to, da nismo prejeli besedila natečaja, lahko povemo le to, da je datum za oddajo prispevkov 1. december 2007, sicer pa je razpis podoben lanskemu in ga lahko v rubriki »Razpisi« najdete v 32. številki revije Locutio.