A te sploh še kakšen moški rajca, me je vprašala Simona, medtem ko sva v tišini poletnega jutra srebali kavo in pogledovali proti marelici na sosedovem vrtu, ki se je, polna, v rumenem in zrelem, košatila pred najinimi poželjivimi očmi, pa nič zato.
V želodcu so se mi že ob vprašanju, ki je padlo iznenada in nepričakovano, pričeli nabirati pajki in njihove mreže, ki so jih spletali v nevidni tišini so se pričele lepiti ob stene. Ne, sploh ni bil zoprn občutek, zdaleč od tega. Le nenavaden, tuj in neznan kot prvi ugriz v zrelo pistacijo, nekoč, že pred leti, ko mi je bil tisti okus še tuj in nenavaden.
Zakaj bi me moški rajcali, sem se poskušala izogniti odgovoru, ne meneč se za njen muzajoči smeh, ki ji je, sem in tja, ušel med navihanimi, polnimi ustnicami, ki so se kodrale pritajeno, a obotavljaje kot zmeraj, ko me je želela šokirati in prizemljiti. Kajti Simona je bila prepričana, da lebdim nad oblaki, kamor sem se povzpela na lastno željo, bogvedi kdaj že.
Pa da mi to škoduje, ker se ji zdi, da sem še zmeraj vredna greha, in zato, ker ne razume povsem, zakaj raje sedim doma, v tišini z rumenimi odtenki moje delovne sobe, kjer pišem, berem, se jezim, razmišljam ali enostavno lenarim, ko mi je dovolj vsega.
Ne maram moških, prestara sem zanje, ji odgovorim čez čas zelo ležerno in zelo počasi, strmeč v skodelico, v kateri je bilo še komaj kaj kave, le nekaj zorca in tista neprijetna črta okoli roba, zaradi dolitega mleka, seveda.
Bila bi neumna, če bi ji povedala o Larsu. Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega, vse skupaj je trajalo uro, morda uro in pol. Šla sem na tisto srečanje motoristov. Moraš iti, mi je zabičal urednik in me frcnil skozi vrata prej, preden sem začela zares ugovarjati in mu dokazovati, da sem prestara za take reči.
Travnik ob reki je bil poln motorjev vseh znamk in velikosti. Pa triciklov, navadnih mopedov, vesp ali kako jim že rečejo. Pojma nimam. Med množico prijaznih in dobrodušnih bradačev so se sprehajale ženske z obilnimi joški, bradavice so jim kar silile skozi tanke majčke. Migale so z ritnicami, zelo samoumevno, kot bi bile edine, ki bi to lahko počele. In vse so kadile. Zanimivo. Dvema ali trem je čik visel na koncu ustnic kot včasih mojemu sosedu Nacetu, dokler ga Mica ni vzela v roke in ga naučila lepših manir.
S sklonjeno glavo sem hitela do šanka, vedela sem, da bom tam sigurno našla koga, ki mi bo kaj uradnega povedal, da bom potem lahko izginila, ali pa se vdrla v zemljo, saj to, kar sem videla, ni bilo zame.
Očitno sem še zmeraj dobro staro kmečko dekle kot mrs. Marple recimo. Vrag jo vzemi. Ne bom razmišljala o njej.
Potem sem ga zagledala. S hrbtom je bil obrnjen proti šotoru in meni ter še kopici drugih, ki so postajali tam okoli je kazal zadnjo plat. Njegove kretnje so bile počasne in ležerne, kot bi imel vse ure tega prekletega hitečega časa na razpolago, celo to, kateri dan bo jutri.
Ni bil presuh, kajti takih ne maram. Ne vem, kaj vidijo ženske na trlicah, ki jim izstopajo kosti, da izgledajo, kot da ne bi že cel teden imeli ničesar v ustih.
Moški mora biti mehak na dotik. Kot žamet, da se prsti počasi uderejo ob božanju, a da vseeno začutijo pod seboj čvrstost in moč, energijo. Točno tak je bil ta, v katerega sem verjetno zijala kot tele v nova vrata. Moral je imeti več kot meter devetdeset. Kakšne dolge roke, kosmate, čvrste, močne.
Ravno pravšnje… kakopak.
Potem se je nenadoma obrnil, v hipu in kot strela z jasnega se je zazrl vame, me prebodel s svojimi živahnimi očmi, droben nasmešek mu je hušknil preko obraza, za hip postal, da so mu sončni žarki zaplesali po licu, omehčali brazde, ki so dajale obrazu neko trdost in trdoto.
Žal moram priznati, da mi je pogled nehote ušel navzdol… ja, točno tja, kam pa drugam. Še nikoli nisem videla česa podobnega. Bilo je tako veliko, a prijazno, vabljivo, sočno in žmohtno. O bog, sem že kdaj videla kaj tako lepega in poželjivega?
Ne vem, kje sem imela pamet, toda morala sem to reči, kar samo mi je zdrsnilo preko ustnic.
Zmeraj sem mislila, da se strup skriva v majhnih flaškah, zavpijem preko ceste, ker sem želela, očitno, da me sliši.
Saj me je, a me ni razumel.
Ti vrag.
Ponovim še enkrat. Tokrat po angleško.
Za hip je otrpnil, z roko si je segel v lase, se popraskal, na hitro razprl ustnice, kot da bi nameraval nekaj reči, a se je premislil.
Začutila sem to.
Potem pa je planil v gromozanski smeh, začel se je tolči po kolenih, da me je nekje znotraj, blizu želodca, zagrabil strah, da se bo poškodoval, da ga bo bolelo, da si bo naredil celo kaj hujšega.
Tako je motovilil z rokami. Nato je nekaj zaklical v notranjost šotora, prikazala se je poraščena glava z dolgo vozlasto brado in tudi tisti tip se je začel režati kot zmešan. Hotela sem zbežati, uiti na varno, toda nogi sta bili kot priraščeni ob tla.
Ušesa so mi štrlela, bila so napolnjena s krvjo, vem to, kadar mi je strašno nerodno se mi vsa kri iz telesa preteče v ušesa in to lahko vsi vidijo in se smejijo in delajo norca.
Če danes pomislim, je vse skupaj trajalo morda par sekund, ali pa še to ne. Potem mi pomaha z roko, naj pridem bliže.
Ne morem verjeti, res sem naredila tistih nekaj korakov do šotora, usedem se na bel plastični stol, bil je neudoben in tiščalo me je, kajti moja rit ni ravno majhna.
Usedel se je kraj mene, ne meneč se za mojo zadrego. Za hip si je pokril stegna z brisačo, toda med nenehnim mahanjem mu je počasi zdrsnila na tla.
Ni je pobral, nesramnež.
Ko bi vedel, kako sem se morala brzdati,d a ga nisem gledala… tja.
Rekel je, da mu je ime Lars, da je Norvežan, da je prevozil že pol sveta, da je njegovemu motorju ime Jack, da se preživlja z golcanjem po norveških gozdovih, ker se je naveličal predavati na univerzi, kjer je bil profesor, pa doktor nekih čudnih znanosti, da ima raje svobodo, pa veter v laseh, dobro hrano in veliko prijateljev.
Potem sva sedela tam, on gol kot komaj rojeno dete, jaz sem se zavijala v rutko, ki sem si jo zavezala okoli vratu, željna njegove bližine, a hkrati polna upanja, da se bo izgovoril, da nima časa, da mora biti s prijatelji in da naj grem. Pogovarjala sva se kot dva stara znanca, ki se poznata že sto let. V očeh so mu poplesavali vražički, še zmeraj je mahal z rokami kot da bi želel vsako besedo, ki jo je spregovoril potrepljati, preden se je izgubila v vrvežu okoli naju.
Hočeš, da te peljem en krog, je nenadoma vstal in se pretegnil.
O, ne, ne, sploh ne, ni treba, saj se mi mudi, narediti moram še cel kup stvari, preden se ga bodo vsi napili, sem se nasmehnila.
Pa se je naredil kot da me ni slišal. Nataknil si je hlače, ozirajoč se čez ramo, morda se je bal, da mu bom ušla, kdo ve. Z že znano kretnjo si je zapel zadrgo, nisem si mogla kaj, da me ne bi stresel nek notranji smeh, poznala sem to kretnjo, bila mi je znana, tudi moji sinovi so si na tak način zapenjali hlače in meni se je zmeraj zdelo smešno, kako so se podzavestno bali, da zadrga ne bi slučajno podrgnila tam, kjer bi hudičevo bolelo.
Naredila sva štiri kroge, no, ja, morda jih je bilo tudi šest ali šest. Nikoli poprej še nisem sedela na motorju in nikoli se še nisem s tako močjo oklepala tujega moškega, kot sem se ravno Larsa. Morda je čutil moj strah in nelagodnost, kaj pa vem, kajti sem in tja me je stisnil za dlani, močno in nežno in toplo, da me je presenetilo. Najraje bi naslonila glavo na njegov hrbet in zaprla oči, a tega nisem storila, nisem smela. Ne bi bilo spodobno, ne bi bilo prav. Ustavil je počasi, da se ne bi prestrašila ali kaj, se z nogami zagozdil v pesek, potem pa mi rekel, da je bilo zaenkrat zadosti, naj zlezem dol, ker bi se rad še malo pogovarjal, preden odide. Iz torbe, ki jo je imel pritrjeno ob strani, je potegnil odejo, sedi je rekel, jaz bom že kako.
In sva sedla.
Bil je topel večer, prijazen, poln svetlobe in bučnosti, glasbe, ki je prihajala z druge strani, vrišča in trušča, ljudi, ki so hodili sem in tja, se smejali, bili sproščeni, srečni in zadovoljni.
Tako kot jaz.
Res, bila sem srečna kot že dolgo ne, pa še sama nisem vedela zakaj. Sama sebi sem se zdela grozna, nisem vedela, kaj me je pičilo, da sedim s tem neznancem na zahajajočem soncu in čakam, da bo izrekel prvo besedo. Pojma nisem imela, kdo je, kaj če je posiljevalec, morilec, pobegli kaznjenec.
Preletel me je srh, nehote sem se odmaknila za ped ali dva, on je to opazil, kakopak, s kotičkom očesa je zaznal vse, kar se je kuhalo v meni, da sem ponovno zardela, kar čutila sem, kako se je vročila sprehodila iz dna trebuha proti vratu, ušesom in s e potem okobal prekotalila navzdol, med stegna, tja, kamor ne bi smela.
Lars je pričel pripovedovati zgodbo o neki zimi, ko je v strašni snežni nevihti izgubil prijatelja. Videla sem, kako je stiskal pesti, kako so se mu pobelili členki in glas mu je na trenutke zadrhtel.
Nisem razumela vsega, kar mi je pripovedoval, njegov naglas je bil nemogoč, bila sem tudi nesproščena, toga, zadrgnjena, pripravljen, da stečem stran, da zakričim na pomoč, če bi bilo treba.
Potem je spregovoril o bolečini, ki jo nosi v sebi, da mora nenehno bežati, se skrivati pred sabo, da je zato zraščen z motorjem, ker ne more preboleti prijateljeve smrti, ker ga je ljubil in mu je bil drag in zato, ker je z njim že vrsto let živel, delil mizo in posteljo.
Ob njegovih besedah mi je vztrepetalo srce. Misli so mi odplavale daleč v preteklost, v Worthing, ko smo sedeli na obali, Jean-Claude, Peter, Moira in jaz.
Jean je bil nežen fant, droban z velikimi očmi, ki so otožno zrle v svet. Hrepenel je po ljubezni, nežnosti, pozornosti.
Ali me lahko držiš za roko, me je vprašal nekega lepega dne, ko smo sedeli na obali, kitaro je položil kraj sebe, rad je preigraval Niel Diamonda, zlasti Sweet Caroline, ki mi je bila silno všeč. Prijela sem njegovo dlan, ki je nežno in hrepeneče zdrsnila v mojo, jo narahlo stisnila, da so me njegove tople oči, vlažne od neizmerne hipne sreče, dobrikajoče pobožale .
Zaprl je oči in užival ,medtem ko sem ga gladila po dlani, kot bi bil moj otrok in jaz njegova skrbna mama.
Želim, da bi res bila, mi je nenehno govoril in se me oklepal kot da me ne bi želel izgubiti. Potem sem ju nekoč, ko sem se vračala iz moje fish and chips restavracije, kjer sem stregla sitnim gostom, našla na peščini, oklepala sta se z nogami, sopla, se drkala in si kričala ljubkovalna imena.
Jean-Claude in Peter.
Kot hroma sem obstala, bilo je grozno, komaj sem še lahko dihala. Vedela sem, da pedri obstajajo, toda nikoli jih nisem videla od blizu, da bi točno vedela, kako tiste reči počno. Stekla sem proč, v želodcu me je stiskalo, šlo mi je na bruhanje, in ni mi bilo mar, da sta klicala za menoj, se mi dobrikala in me prosila, naj se ustavim , da me imata rada, da smo prijatelji.
Spominjam se, da se mi je Jean Claude potem lep čas gnusil, nisem ga hotela prijeti za roko, nisem ga hotela več božati po dlani, ker sem pred tem videla njegove prste, kako so božali Petrov anus, ga poljubljali in gnetli tisto bedno mednožje, brez dlak.
What’s wrong with you, mi reče Lars in me hoče objeti okoli ramen.
Izmaknem se mu, nisem bila pripravljena na dotik.
Sploh ne.
Pokrila sem si obraz z dlanmi in zajokala. Že dolgo se nisem tako jokala kot tisti trenutek. Solze so prihajale naravnost iz duše, grenke in bridke, polne bolečine in krčevitih spominov, ki so trgali srce na dvoje.
Lars je mirno čakal, da bom spet prišla k sebi, ni se več upal stegniti roke, hvaležna sem mu bila zato.
Mračilo se je že, ko sem začela jecljati, počasi, besede so se trgale iz mene, niso hotele ven, očitno jim je bilo tam znotraj, v prsih udobno, kjer so se redile in me izmozgavale vsak trenutek, ko sem se spomnila nje.
Moj prijatelj Jean Claude, tako rad me je imel. Jaz pa njega. Bil je nekaj posebnega, celo skladbo za violino in klavir je napisal zame, vendar mi to takrat ni nič pomenilo. Vsaj pokazala mu nisem. Ko je bilo konec počitnic, se je vrnil domov, v Francijo, jaz pa sem sedla na letalo, ne da bi se ozrla, ko mi je mahal v slovo. Več kot trideset let nisem slišala zanj, potem pa mi je pisala njegova mama. Dolgo žalostno pismo, ki me je prizadelo v dno srca. Jeana so ubili v Bosni, ko je tja pripeljal humanitarno pomoč. Ubili so ga, onečastili in okradli.
Vse življenje te je imel rad in hrepenel je po dnevu, ko bi mu odpustila, da te ni mogel ljubiti, je pisala njegova mama in vsaka beseda se je kot nož zavrtala v mojo dušo.
Jokala sem še naprej in solze so pretakale bolečino, da je počasi, a sigurno zdrsela med kamni. Lars je razumel vse, kar sem mu povedala. Vendar ni rekel niti besede, molče me je stisnil k sebi.
Cry baby, cry, je zašepetal in jaz sem jokala zaradi krivice, ki sem jo storila nekemu moškemu iz tiste davne mladosti, ki je že zdavnaj ni bilo več, ostala je le bolečina zaradi gnusa, krivic in trapaste prizadetosti, ki je ranila dragega Jeana.
Bilo je že pozno, ko sem vstala, si poravnala krilo, Lars mi je dal še en robček, da sem smrknila vanj, podala sem mu roko, kar izgubila se je v njegovi močni a čvrsti dlani, nasmehnila sem se mu skozi solze, ki so trepetale v kotičkih oči, besede so ostale zadrgnjene nekje v grlu in Lars, me je s prstom narahlo pobožal po obrazu.
Spet sem se usedla za njegov hrbet, se ga oklenila, nato sem se z obrazom naslonila nanj in zamižala. Bilo je tako nestvarno, varno in udobno, da bi najraje tam kar ostala.
Nato sem videla, kako mu je tisti moški pomahal, ljubeče, Lars je stopil do njega se ga dotaknil, vedela sem, kaj je ta dotik pomenil in nato sta mi oba mahala, dokler se nisem izgubila v vrvežu množice, ki je valovila tam okoli, gledala striptiz, se nacejala s pivom in uživala ob divjih zvokih Shidarte.
Naj, torej, Simoni povem, da me zmeraj rajcajo napačni?
Saj nisem nora.
