Med nizkimi griči ob koncu vasice je stala lesena koča na velikem travniku ograjenim z gosto, zelo visoko živo mejo. Koča je imela ena vrata in eno okno v pritličju, in eno okno na podstrešju. V pritličju je bila shramba in kuhinja s kamnitim ognjiščem v kotu. Nasproti pritličnega okna so se dvigale stopnice na podstrešje s spalnico. V koči je živela zeliščarica. Njenega imena ni vedel nihče v vasi. Vaščani so ji rekli »Gospa!« Ni bila ne mlada, ne stara, ne velika, ne majhna. Njen obraz pa je bil nekaj posebnega. Vsakdo ga je videl drugače. Dober človek je videl lep obraz, hudoben človek pa grd obraz, če je bil nepošten, je videl obraz poln hinavščine, a človek jezne narave je gledal v zariplo in zgubano lice. Poleti je prihajala k bolnikom v beli srajci, zabasani v modro nabrano krilo, ki je segalo skoraj do lesenih cokel in širokim rumenim slamnikom na glavi. Če je bilo hladno, se je zavila v ogromno ruto, ki jo je trdo zavezala pod brado.
Vsak dan je vstala na vse zgodaj, še pred sončnim vzhodom. Tako tudi na prvo poletno jutro. Rožnata zora se je razlivala čez griče, čez travnike, ko je odprla vrata in stopila na leseno verando. Kako se je začudila dvema gostoma, ki sta čakala tiho in mirno pred vrati.
»Odkod sta vidva?« ju je ljubeznivo vprašala. Črn maček je zategnjeno zamijavkal:
»Miijaav, miijaav!«, bela kozica je nežno zameketala: »Mee! Mee! Mee!«
»Danes imam rojstni dan! Vidva sta moja prva voščilca. Naj vaju pogostim. Kar v kočo!« ju je s prijaznim glasom povabila.
Čez čas je opazila gostiteljica, da maček sega s taco za vrat, istočasno je zameketala kozica. Potipala je mačkov vrat. Nemalo je bila presenečena, ko ji je obtičal papirnat svitek v roki. Razgrnila ga je in prebrala besedilo naglas:
»RAVULFIJA! Maček ARI in kozica Alma sta dve začarani človeški bitji. Vzemi ju pod streho, dokler se ne izteče njun čas. Vse najbolje k rojstnemu dnevu.
Peter Pan
Pripis: Našel sem ju v gozdu pod mojim drevesom, ju dal v koš ter ju odložil pred tvoja vrata!«
Ko bi sončni žarek posijal, se je svetlo zasmejala Ravulfija. Vzkliknila je: »Peter je fant, da mu ni para!«
Nato se je obrnila h gostoma in dejala: »Zdaj smo se seznanili! Poglejmo si prostor, kjer bosta spala!«
Zvečer sta ji povedala, kaj se je zgodilo prejšnjo noč.
»Poglejmo na zaslon, če sta kaj izpustila ali olepšala!« je rekla Ravulfija s toplim glasom.
Iz žerjavice na ognjišču se uprl svetlobni pramen na steno med vratca. Na zaslonu se je pojavil mogočen grad z visokimi šilastimi okni. Na ograjenem pomolu sta stali dve osebi v nočni temi. Šepetali sta med seboj. Mlada grajska grofična in mlad vitez sta imela tajni sestanek. Rada sta se imela. In kaj sta govorila?
»Julija, zbeži z menoj! Tvoj oče ne bo popustil! Ozrin ga je podkupil s srebrom in zlatom. Tebe hoče dati njemu, ki ni plemenit, niti po rodu, niti po duši. Povej dan, kdaj naj pridem po tebe. Poročila se bova takoj, še na poti!« je prepričeval in pregovarjal svojo izvoljenko vitez ARI.
»Počakaj, še malo! Morda se omeči moj oče. Mati je za najino zvezo, naklonjena ti je, ceni te!« je s solzami v očeh odvrnila Julija, mlada grofična.
»Da, tvoja mati ne hlepi po zlatu!« je pridal Ari. Na pomol je pritekla dojilja, zasopla in z drhtečim glasom je rekla: »Gospod grof prihaja! Jezen je! Zelo!«
»Ha! Ha! Ha!« se je zasmejal osoren glas v temni noči, krohotaje je nadaljeval: »Ha, ha! Zdaj smo ujeli vse ptičke v gnezdu!«
Po lestvi, spleteni iz konoplje in pritrjeni na ograjo pomola, je prilezel sosed OZRIN, ki je spodaj prisluškoval pogovoru. Ko je stopil na tla, se je pojavil še grof. Zaripel v obraz je zatulil:
»Julija! Tu je tvoj ženin!« in z roko pokazal na Ozrina. Iz penastih ust se mu je izvilo: »Arija, zapeljivca in Almo, tvojo dojiljo, naj pobere sam zlodej!«
Ozrin, mojster črnega čarovništva, se je takoj čutil poklicanega, da uresniči grofovo željo. Iz neder je potegnil tanko črno palico, jo pritisnil na Arijeva prsa in počasi izrekel urok:
»Bodi črn maček! Stran odtod mačja nesnaga!« Nato se je dotaknil dojiljinega hrbta in jo urekel: »Bodi bela koza! Zapusti ta grad!«
Ko sta se grof in Ozrin pogovarjala o poroki v galeriji grofovskih prednikov, je grofica našla Julijo brez zavesti na tleh. Ari in Alma sta opisala strašni dogodek. Ozrin je pozabil odvzeti človeško govorico po sončnem zahodu.
Maček in kozica sta dolgo tavala po grajskem gozdu, dokler se nista silno utrujena sesedla pod košatim drevesom in globoko zaspala, naslonjena drug na drugega.
Svetlobni pramen je ugasnil. Ravulfija je zaprla vratca na steni. Nato se je usedla na preprogo med Arija in Almo, ju molče božala nekaj časa, potem pa je spregovorila: »Nič mi nista zamolčala, nič olepšala! Zato vaju lahko posvarim. Ne zapuščajta travnika, tu sta na varnem. Ozrin vaju bo iskal vsepovsod. Ari, pazi se! Pričaral bo nočne vonjave po mesu, da bi vznemirjale tvojo mačjo naravo, ki je sedaj v tebi. Premagaj se! Sicer nikoli ne boš videl Julije!«
Poletni meseci so minili v miru in medsebojni slogi. Ari je uspešno kljuboval skušnjavam, bil je pravi vitez. Tako je prišel konec poletnemu idiličnemu življenju.
Prvega jesenskega dneva se je vrnil čriček Teo v svojo vdolbinico, v svoj domek ob ognjišču. Zapustil je travnik, ker ga grejejo premalo poševni sončni žarki. Odšli so njegovi prijatelji: metulji, čebele in čmrlji. Tudi ptički pevčki so se odselili. Nežne cvetlice pa odhajajo v naročje Matere Zemlje.
Ne dolgo zatem, ko se je Teo spet nastanil v koči, je zlezla majhna kača skozi okno nekega poznega popoldneva, se priplazila do ognjišča ter dvignila glavo med posodo z vrelim mlekom, ki ga je mešala Ravulfija. Ko je videla kačo, ji je rekla:
»Lačna si! Počakaj, da se mleko shladi!« in si jo je natančno ogledala. Opazila je, da ji manjka strupen zob, v mislih je dejala: »Nekdo ga je izpulil. Čudno! Zelo čudno!«
Ko se je kača nasitila z mlekom, se je zvila v klopčič in zaspala. Kmalu se je začela prevračati, njen nemir je naraščal. Ravulfija je pogledala velike, sijoče temno zelene oči, v katrih se je zrcalila neznanska bolečina. S trdim glasom je ukazala: »Kača, govori! Kaj te muči? Kdo si?«
Nežen glas je odgovoril:
»Julija sem, grajska grofična. Ozrin me je začaral, nisem se hotela poročiti z njim. Ko je izpulil zob, je rekel: ‘Zavrnila si me, mene velikega čarovnika! Zato naj ti kačji strup zadaja bolečine, dokler ne bo zastrupil celega telesa.’ Potem me je vrgel v cestni prah in se zakrohotal na ves glas.«
Ravulfija je molčala. Čez nekaj časa je rekla kratko in ostro:
»Odvzela ti bom strup. Ravnati se boš morala po mojih navodilih.«
Nežen glas je milo prosil: »Gospa, pomagajte mi! Rešite me. Vse bom storila. Le Ariju se ne odpovem, raje poginem. Oh, kje si moj Ari?«
Pred kačo je Ravulfija postavila stekleničko s širokim vratom, rekoč: »Nagni glavo z odprtimi usti!«
Ko je s palcem pritisnila kačino srce, je strupena tekočina začela kapljati v stekleničko. Ari je napeto gledal v stekleno posodico, nepretrgoma je opazoval, kako so polzele strupene kapljice ena za drugo. Ko se jim je pridružila zadnja kapljica, je olajšano vzdihnil: »O, Julija!«
Kača je dolgo bolehala, ležala je na orehovih listih, postlanih na spletenem protju, Listi so hladili vročino, balzamičen vonj je zdravil telo in dušo. Tišina Ravulfijine spalnice je umirila trepetanje. Julijinega razbolelega srca.
Julija je že toliko okrevala, da je neko popoldne zlezla na podstrešno okno in se prepustila mehkemu božanju jesenskih sončnih žarkov. Prav tedaj je Ozrin zamišljeno hodil ob živi meji Ravulfijinega travnika in ne da bi hotel je nenadoma pogledal na podstrešno okno. Streslo ga je po vsem telesu, ko je zagledal majhno brezzobo kačo, ki je dremala na soncu. Dahnil je: »Julija!« Ko se je otresel presenečenja, ji je zagrozil: »Ne uideš mi! Zdaj vem, kje si! Ha! Ha! Ha!«
Upočasnil je korak in začel razmišljati bolj nadrobno in se spuščati v potankosti. Če je ugibal pred eno uro ali je že kdo pojedel kozo in mačku odrl kožuh, se je sedaj ukvarjal z mislijo kako naj uniči Julijo. Pri tem se je spomnil na Zlodeja in njegov molk. Nejevoljno je vzkliknil: »Oh, zjasnilo se mi je! On je utišal moje čarno ogledalo. Kako malenkosten je tale Zlodej! Samo malo sem se zmaknil najinemu dogovoru!« In po kratkem miselnem premoru je nadaljeval: »Ali mu nisem pošteno priboril grofovo dušo, takoj dal grofu, v roke, polovico vsega zlata. Če sem si ob tej priložnosti še izgovoril Julijo, se Zlodeja nič ne tiče.«
Ko je prišel domov se je zaklenil v okrogel čarovniški kabinet, vzel iz omare debelo knjigo s črnimi platnicami. Dolgo je listal po njej, prebiral stran za stranjo. Danilo se je ko je zaprl knjigo, si pomel roke in glasno rekel: »Pomagal si bom sam. Zlodeja ne potrebujem več¨!«
Še enkrat je prelistal knjigo, še enkrat prebral nekatere strani. Nato je odprl okno, topel in vlažen jesenski zrak je počasi vdiral v hladen prostor. Ni dolgo trajalo, ko je iz sobe odletela debela črna muha. Letela je naravnost k pritličnemu oknu v Ravulfijini koči. Muha ni zletela v kuhinjo, čeprav je bilo okno odprto. Vrnila se je nazaj od koder je prišla. Ko se je Ozrin spremenil iz muhe spet v človeka, se je glasno hudoval: »Nisem mogel noter! Ne boš mi nagajala, vaška coprnica! Naj te ogenj požre! Te bom že ugnal!«
Ozrin je odšel v zaprt kletni prostor, ki je bil mračen, nekaj svetlobe je prodiralo v lino, skozi katero je kmalu smuknila na cesto velika siva podgana. Previdno se je približala koči na velikem travniku. Dolgo je ogledovala razpoke med kamni v podzidju. »Spet doma, spet človek,« je Ozrin načrtoval dogodke za naslednji dan. Bil je dobre volje, kot že dolgo ne.
»Kar bom naredil jutri, zna samo velik in učen čarovnik, kot sem jaz! Gospa coprnica se mi bo priklonila do tal. Julija, tebe bom pokopal po grofovsko!« se je vzneseno bahal Ozrin.
Medtem, ko sta muha in podgana ogledovali kočo, je na verandi Ravulfija spravljala posušena zelišča v vrečke. Ko je zadnjo vrečko položila v košaro, je v njej opazila popisan košček papirja in ga hitro prebrala: »Velika nevarnost! Jutri, zgodaj pride Ozrin spremenjen v strupeno črno kačo. Prišel bo skozi razpoko med kamni pod kuhinjskim oknom. Ponoči bom nadzoroval podzidje. Tvoj zvesti palček Dobrosrčnež«
Ravulfija se je naslonila na lepo rezljano ograjo verande. S pogledom je objela gozd oblit z zadnjimi sončnimi žarki.
»Da, vsak od nas doživi jesen, ko pospravlja svojo letino v zahajajočem soncu!« je zašepetala v meglo, ki se je dvigala iz tal vedno višje.
»Ari, pridi sem!« je rekla Ravulfija in se usedla na leseno stopnico, ki je povezovala verando s travnikom. Ari ji je skočil na ramo in se takoj spustil v njeno naročje. Ravulfijini prsti so nežno drseli po črnem kožuhu. Čez nekaj časa je Ari slišal: »Veš, morava se pogovoriti! Alma, kje si?«
Ko so bili vsi trije v koči, je Ravulfija skrbno zapahnila vrata. Posedli so se okoli ognjišča, na katerem je tlela žerjavica. Tiho so se predali toploti, ki se je širila iz ognjišča. Teo je igral na gosli. Ari je predel. Alma je prežvekovala. Ravulfija pa je razmišljala. Slišala je trkanje na ohišje stenske ure. Stekla je do ure in odprla loputo na oknu ohišja. Tam je stal palček Doborsrčnež, tako je rekel: »Razpoka pod oknom je široka za manjšo kočo. Poglej jo od znotraj, na sredi spodaj!« In palčka že ni bilo več.
Ravulfija se je vrnila k Ariju in Almi, povedala jima je, kar je Dobrosrčnik sporočil.
Oglasil se je Teo:
»Čip, čip, čip! Ko ste bili zunaj, je priletela grda črna in velika muha. Smrdela je po govnu. Na oknu se je vrtela v krogih, a noter ni zletela. »Čip, čip, .... čip.«
Oglasila se je še Alma: »Blizu podzidja sem mulila travo, ko zagledam ogromno sivo podgano. Vohljala je med kamni in s kremplji praskala omet. Da veste, kako je smrdela!«
Drugo jutro, še preden je sonce vzšlo, je Ravulfija poklicala k sebi Arija in Almo. Rekla jima je: »Ari, pripravi se na delo! Ko zleze kača noter, hitro zastraži luknjo in opravi z njo. Grem po Julijo. Ne izdajta se pred njo. Če to storila,, ste pokopani vsi trije. STA ME RAZUMELA?«
»SVA!« sta kratko in odločno oba odgovorila istočasno.
Ravulfija je prinesla Julijo v plitvi košarici in jo postavila na kuhinjska tla. Nizko se je sklonila nad kačo, vanjo uprla oči in ji velela: »Julija, zapovedujem ti! Ne zapusti košarice, ves čas bodi mirna, zbrana in pogumna!«
Nato je Ravulfija postavila posodo z mlekom na ognjišče. Vonj po toplem mleku se je širil po kuhinji in kmalu začel uhajati na travnik skozi priprto okno.
Že zgodaj zjutraj je Ozrin zapustil svoj dvorec. Potikal se je po gozdu, dokler ni prišel do žive meje Ravulfijinega travnika. Obstale je pred razhudnikovim grenkosladom, grmom, ki so ga krasile živo škrlatne, viseče jagode, kakor kaplje sveže krvi. Nato je stopil v ris in se naslonil na veje. Odmašil je majhno odprtino, nastavil na usta in počasi izpil tekočino. Iz žepa je vzel piščalko in začel piskati nanjo. Črna kača s strupenim zobom je prilezla v ris in tam negibno obstala. Napočil je trenutek! Ozrin je prenesel svojo zavest, um in dušo v kačino telo.
Leno se je plazila črna strupenjača pod živo mejo, a ko je zaduhala vonj po toplem mleku je pohitela čez travnik, naravnost k razpoki v kamnitem podzidju in izginila v njej. Čim je prilezla v kuhinjo, je videla Julijo v košarici. Ah, kakšno divje veselje je zakipelo v Ozrinovem kačjem srcu! Kako prijeten občutek končnega zmagoslavja se je razlil čez Ozrinov um. A kaj, kačje telo se je premikalo vedno počasneje! Ko je Ozrin ugotovil, da je vzrok temu tiho petje nenavadno enolične pesmi, ki jo je pela Ravulfija, je že Ari zgrabil kačo za glavo, skupaj z njo skočil na stol iz stola na polico nad ognjiščem, odkoder jo je vrgel v ogenj.
Iz ognjišča so švigali bliski in strele skozi okno, razsvetlili potemnjeno nebo in se počasi izgubljali v daljavi ob strašnem grmenju. Ena strela je udarila v razhudnikov grenkoslad, na katerem je bilo naslonjeno zapuščeno Ozrinovo telo.
Ko so strele še razdejale njegov dvorec globoko v temelje, je nastopila tišina in tema se je umaknila dnevni sivini. Sredi kuhinje so stale štiri osebe, nekoliko v stran pa je stale še nekdo. Bil je to črnolas moški s temnimi očmi, ki so se svetile kot živ ogenj. Oblečen je bil po najnovejšem kroju. Na negovanih rokah so prste krasili zlati prstani v katere so bili vloženi najdragocenejši kamni, ki so se svetili tudi v temi. Iz kravatne igle pa so bleščali rubini obdani z diamanti. Tujec se je približal zbranim sredi kuhinje in jih vljudno ogovoril: »Spodobi se, da se takoj predstavim. Sem trgovec, tudi potujoči trgovec. Nič vam ne vsiljujem svojo robo. Le če bi kaj potrebovali, se lahko obrnete name. Sem pa za pošten posel. Goljufije ne maram. Pravkar sem pri vas prisostvoval razpletu nekega nepoštenega posla. – Moje ime je A-Dam plemeniti Zlodej. Tu je moja vizitka. Cenjene dame, spoštovani vitez vedno sem vam na uslugo.«
Odlični gospod se je globoko priklonil, se obrnil na peti in se oddaljil s počasnimi elegantnimi koraki. – Posijalo je sonce skozi okno.
Ljudje v kuhinji so oživeli, zapustila jih je otrplost. Obrazi so postali vedri, v očeh se je pojavil lesk. Vitez Ari je prijel za roko grofično Julijo, dojilji Almi so polzele solze sreče po obrazu. Tišino je prekinila Ravulfija, ko je stopila mednje in jim dejala: »Spet ste prosti! Pojdite po svojih opravkih! Vrnite se na svoje domove! Ari in Julija se poročita čez tri tedne. Ni več Ozrina čarovnika, ni več njegovega dvorca, ne njegovega zlata in srebra. Ko boste delali kupčije, poslušajte kaj vam reče srce!«
Vsakemu je še položila roko na rame in se molče poslovila. Ko je zaprla vrata za njimi in se obrnila, je zagledala pred seboj palčka Dobrosrčneža. Bil je praznično oblečen, v roki je držal rdečo svileno culico. Rekel je: »Odhajam, Ravulfija. Vračam se v mojo rodno deželo, iz katere sem odšel pred tristo leti. Me boš pospremila do smrekovega gozda?«
»Veš, da te bom spremila. Kako svečan si danes!« je dejala Ravulfija tako nežno, prisrčno in iskreno, da so se zarosile oči palčku Dobrosrčnežu.
Ko se je vrnila, se je usedla na klopico na verandi in odprla pismo, ki ga ji je dal palček Dobrosrčnež. V pismu je pisalo:
»Dobiva se kot vsako leto, zgodaj na predvečer zimskega sončnega obrata. Tokrat te peljem k družbici dvanajstih otrok, ki si za zadnji praznik želijo najdaljšo pravljico in se zato odpovedujejo vsem darilom.
Peter Pan«
Ravulfija je še enkrat prebrala pismo. Hitro je izračunala koliko je dni še do praznika, ter pomislila koliko dela mora opraviti v tem času. V mislih si je naštela: »Raznesti mora zdravilno bilje po hišah v vasi, pospraviti kočo, napeči medene srčke za dvanajst otrok in sebi sešiti obleko za ta večer.«
In prišel je dan, ko je Ravulfija oblekla dolgo temno modro krilo z roza bluzo vso posejano z barvastimi cvetovi, si obula oprijete rdeče škorenjčke na vezalke, temno modri klobuček s tremi rdečimi cvetovi si pripela na lase, se ogrnila s pelerino iz temnozelenega sukna, vzela cekar v roke, ter za seboj zaklenila vrata svoje lesene koče.
Padal je droben sneg, ko je v prvem somraku korakala skozi vas vse do znamenja, kjer jo je čakal Peter Pan v zlatozeleni kočiji.
