Dane Zajc (*26. oktober 1929 – †21. oktober 2005)

THE KILLERS

(Ibržniki, Dane Zajc)

The killers came from the Outland, killing
and killing and killing in the spring
and filling every crevice
with that seed. And ripening

a bone blooms between the marrows
a skull peeps out, and come the cries
of children running up to mummy
with handfuls of human eyes.

JOURNEYMAN

(Potepuh, Dane Zajc)

Oh, lay my face between your paps
And drown me in your endless peace
Oh, teach me how with gentle steps
To bear myself, to make a truce

Faraway they know my name
The whisper came for me tonight
Despair and his accomplice Time
Accompany the early light

Were I to stay and stay for life
Despair would hammer his divorce
And injure this discovered love
And hollow out a lover’s face

It’s better to be on my way
With only here and now of you
Than to allow the prophesy
Of loveless Time to be the truth

I was never more than poor
Never wanted less than good
Never wanted more than warmth
Never kissing where I could

The love I had was never full
Until it met me at your lips
And poured a bliss into my soul
And played upon my fingertips

There’s that summons in the wind
Drumming me into the open
I’m leaving it, this quiet room
This one-way conversation

Sleep. Sleep on and sleep without
My body and my fiction
I know my heart, I know my route
My worth and my addiction

BLACK FLOWERS

(Rože noči, D. Zajc)

I gathered black flowers
Gathered them by night
In the hopeless meadow
In the poison light

I drank a passion drink
Drank a poison drink
Drank it seeming sweet
Sold my soul to seeming sweet
And sold my soul too cheap

Stamping on the higher slope
That black horse will have his way
He’s muscled like a muscled rope
The one the Devil cannot break

The force of him can force the field
And force across that meadow
The spark of him is fire-heeled
A flyer in the fire’s shadow

Down the lonely length of hours
His raging ruts my head
Spattering black flowers
With blood’s corrosive red

GO THE CROWS

(Dva vrana, Dane Zajc)

Over earth frozen tight
black flight, black on white
two crows

cra, cra
nae faurer can we fa

blown frozen over earth
over water frozen white
winter white

cra, cra
nane ava, nane ava

black famine blown over
frozen earth, black on white
go the crows

cra, cra
wing wing awa

Prevedel: Angus Reid

IN MEMORIAM

Danetu Zajcu

Si slišal
zvoniti zvonove
svojih stihov,

si videl
drobne črke
sklonjenih glav,

si čutil
zadnje valove
spenjenih rim,

globoko v nas
v naši in tvoji tihoti?

MESEČEVE ROŽE KAR TAKO

Nikjer ni dežele, kot je drevo v Tvojih očeh.
Ali lahko trava raste kot plamen in je še vedno trava.
Ne, ničesar ni, kar se lahko storiš, draga ljubezen…

Veslam zase, za oba
za nekaj v sanjah za dva
Na zemlji človek išče svoje sanje
Izbrišem obličje Tvoje brezmejne ljubezni
v popolnosti nočne plime, ki je ograjena.

Nikjer ni dežele, kot je drevo v Tvojih očeh
kot prepozna prepojitev
Dolga tišina spomina in ponovno
Tvoje roke, ki segajo po ljubezni
Med rožami je prostor za morje

Za noč pod modrimi obrvmi
Poslušaj, kako prijazna je ljubezen
Nisem niti vedela, kdo si!
Rekel si, želim si nežno drevo
ki bo sprejelo moje misli z njenega

Govorila v mojem imenu in živela v moji senci
Molila boga in bila pripravljena zame žrtvovati življenje
Lahko palma raste kot trave in je še vedno trava?
Govoril in pisal si v Tvojem imenu, ne v mojem
odpiral nedosegljiva vrata…

Tekel si besen v svet.
Ujeta sem bila v vrticu in se skoraj utopila
Slike preteklosti, ki so še vedno v meni
Trenutek odločitve je napočil!
Ljubila sem veter

In glej, moja roka je bela, kot je vedno bila.

kot padajoči sneg
Ne, ničesar ni, kar se lahko storiš, draga ljubezen.

Sanaa, Jemen, 9. oktobra, 2005

TVOJA PODOBA

Tvoja podoba
je senca
v copatih
brez teže
ki ne razume
božje volje.

DIMIJE IZ SVILE

Dimije iz svile
šuštijo

dekleta sramežljivo
darujejo mi nasmeh

da ne pozabim
svojega otroštva.

V SRCU

Žalost
poljublja sreča
da zaigra melodija
upanja

globoko
v srcu
se prebuja
Bog
pozabljene
vere

želja
še veruje
v srečen dan

ODKRITJE

Odkrivaš mir
in opazuješ
neskončno
lepoto

odkrivaš misli
ki se niso
porodile
nikoli

PRIJATEL MOJ

Govoriš
o prijateljstvu
in ne veš
da postajama
neznanca

TA SVET

Ta svet
je le spomin
izgrajen
iz domišlije
zato odhajaš
z vetrom
v magično palačo
kot gospodar
tišine

V ZADNJI ZVEZDI

V zadnji zvezdi
se rodiš
iz človeka
v angela
večnosti.

IME

Ime
ki je pojedlo
srce
pozabljaš

v metulju
sanj
iščeš
ljubezen

kot majhno
veselje
iz molitve
v molitev

TIŠINA VZDIHUJE

Usta
poljubljajo
telo

usta
poljubljajo
joške

usta
poljubljajo
v noči

na postelji
tišina
vzdihuje

MOLITEV

V brisačo
zavit Koran
skriva mojo vero

cerkev je božja
hiša sosedova
moja ni

molitev je
solza v očeh
ko jočem v sebi

SANJE NEUMNOSTI

Sanje neumnosti
so razbarvane
kamnite stopnice
kot spomin pozabe
vedno enakih norčij

ZDOLGOČASENA ZGODBA

Skrita za škripajočimi vrati omare spominov
privablja naveličanost z vrtov poletnega deževja,
omamlja izsušena usta zaradi poneumljenih besed
o kurji slepoti in nesmislu krožišč
sredi razoranih njiv,
kliče po svetlobi ustoločenih svetnikov
pred kolesjem preteklosti naveličanih slikarjev,
ki rišejo zamolkle obraze, ne da bi začutili plazeč se jesenski mraz med prsti na rokah.
Vse je samo misel s peklensko močjo.
In mi – smo le opazovalci brez škrlatnih oblačil.

KDO BI VEDEL, ZAKAJ

Kdo bi vedel, zakaj
zidovi kamnitih hiš med temnimi ulicami sanj
čakajo na dotik plešočega vetra,
ki sence nemirne tišine pod uličnimi svetilkami spreminja v obraze zaprtih oči.
Prikrit nasmeh moškega izza vogala riše meglen korak po pesku resnice. Vstajajojo stražarji noči, njihovi usnjeni čevlji izžarevajo neminljivost svobode. Le tu in tam se rapsodija oblakov osvetli z nasmehom duše.

HITIŠ

Hitiš
in se stapljaš z množico čelad, ležečih na policah, razočaranih in zapuščenih.
Belo kamenje pod nogami drsi po hrbtenici krvavega jutra.
Tišina grozote prežema vsak trzljaj mišic.
Ubijajoč pogled preganja upanje, skrito med trstikami hrepenenja. Zver v človeku. Včeraj. Danes. Jutri. Vsak dan.
Hitiš, upajoč na izhod iz teme.

PODOBA NA TELEVIZORJU

Podoba je zlato-črno obrobljena v zlatem okvirju. Rob je širok dva centimetra. Je zlat in svetloba odseva v njem. Podoba stoji poševno, tako da jo lahko vidiš scela.

To je lepa podoba.

Izdelati jo je dal moj sin.

Znotraj okvirja je moj obraz.

To je obraz mirnega pogleda, iz katerega sije zgovoren sij. Kot bi nekaj pripovedoval, kar mora razvozlati vsakdo sam. V njem se skriva vsa preteklost in namenjena je sedanjosti. Nekateri ne bodo znali razvozlati niti preteklosti niti sedanjosti. Zanje je to skrivnost, površno me ošinejo in pogledajo stran.

Toda v tej moji podobi je vse moje življenje. Od rojstva do smrti.

Kakšno življenje sem preživel, govori ta obraz. Malokdo ga pozna v celoti. Niti moja deklica ne. Ne v celoti.

Usta na podobi imam le rahlo stisnjena, kot bi hotela govoriti. Imela bi kaj povedati. Kar je znano in kar se skriva v mojem življenju. Marsikaj se skriva, ker sem bil vedno bolj molčeč in nisem rad prodajal svoje usode. Ki mi ni bila posebno naklonjena.

Moje oči so rjave, skoraj mile, kot jih je lahko ljubila moje dekle in sta jih ljubila moja sinova in vnuki. Žal sem z njimi že dolgo videl prav malo, nosil sem v njih leče, potem je šlo. Rjavina oči je bila nekaj posebnega, mnoge ženske so se zazrle vanje. Črna zenica v njih je kot dva črna dragulja.

Na mojem obrazu so se zarezale rahle gube; fotograf je večje verjetno izbrisal. Ušesa so položena tesno ob glavi, ki je pokrita s sivimi lasmi. Čelo je visoko, kar je dokaz mojega uspeha pri delu.

To je podoba namenjena pogledom. Za njo se skriva moja življenjska pot, pot, ki je bila tudi nemalokrat usodna, vendar sem jo znal premagati.

Ko tako ocenjujem svojo podobo, se vračam v spomine. Na tiste čase, ko sem sproti dojemal usodo in se spoprijemal z njo.

TRPLJENJE

Zadnjih štirinajst dni je bilo zame muka brez primere. Nastanili so me v domu za starejše daleč v hribih, skupaj z mojo deklico. Hrbet me je neznansko bolel, nisem se mogel premakniti, krčil sem noge, toda nobeno zdravilo za ublažitev ni pomagalo. Moja deklica je sedela poleg mene in me božala in tolažila, vendar je bilo vse zaman. Bolečine so se stopnjevale.

Želel sem si konca, trgal sem s sebe oblačila in v mukah stokal kot nikoli v življenju. Ona je jokala in me nenehno božala, toda vse je bilo zaman. Bolečine niso zastale niti za hip. Dajali so mi piti čaje, dajali zdravila vseh vrst, brez haska. Strgal sem s prsta poročni prstan in ga ponudil mojemu dekletu. Nosil sem ga skoraj šest desetletij in zdaj me je popadel sram, da sem tako nebogljen kot dojenček, ki ga nisem več vreden.

Moja deklica, sedaj ostarela v osemdesetletnico, ga je vzela in si ga nataknila poleg svojega.

»Zdaj sva spet združena,« je rekla in zajokala. Jokala je prvikrat, odkar sva zbolela. Ihtela je, kot bi se pretrgal oblak.

»Ti moj ljubi,« je stokala, »o ko bi ti mogla odvzeti bolečine, ko bi le mogla!«

»Saj jih imaš tudi ti,« sem mukoma zamrmral.

»Še tvoje bi prenesla, samo, ljubi moj, da bi si za hip lahko oddahnil!« me je objemala in tedaj sem vedel, da me je imela vse svoje žive dni rada, četudi ni vselej kazala tega na zunaj.

»Ko bom umrl, boš ostala sama in na to mislim, vedno mislim na to in te obžalujem,« sem v svoji muki izjavil. »Mislim na to, da ne boš več imela mene, ki sem ti vselej stal ob strani, kadar si me potrebovala in ti nisem nikoli zameril, če si bila huda name, saj sem si zaslužil.«

»Zmerom sem se zanašala nate in te imela res rada,« je zaječala.

Tu v domu je bila terapija popolnoma drugačna kot prej v bolnišnici. Pravo nasprotje. Tudi so me obračali in masirali po hrbtu, da me je bolelo še veliko bolj in sem stokal od neznosne bolečine. Noge so mi popolnoma odpovedale. Čutil sem jih kot dva stebra. Moja deklica mi jih je masirala, pa vse zaman.

»Saj boš spet shodil,« me je tolažila, čeprav je vedela, da je to jalova tolažba. Toda bila je vztrajna in moral sem jo odganjati, da bi ne počela več tega. Ni si dala dopovedati, kot je bila v življenju zmerom.

V Domu so končno opustili vsako zdravljenje, kot so to poimenovali. Tako sem samo ležal in se obračal v postelji in se obračal vedno znova, vedno znova.

Začel sem zavračati hrano. Hujšal sem kar vidno. Čez nekaj dni sem bil sama kost in koža. Moja dekle je ihtela v svoji postelji in mi skušala z obujanjem spominov lajšati bolečine. Ni se ji posrečilo in ihtela je še bolj.

Zdravnik, ki je nekoč prišel, je zmajal z glavo.

»Slaba prekrvavljenost možganov,« je ugotovil. Predpisal je neka zdravila in odšel.

Kot nobeno do sedaj, tudi to ni zaleglo.

Trpljenje se je nadaljevalo in stopnjevalo. Ko sem menil, da je doseglo vrhunec, se je ta pomaknil še više. Koliko ima človek moči, da zdrži?

»Samo smrt me more odrešiti,« sem rekel svoji deklici.

»Nikar mi ne govori take neumnosti,« je zaihtela. »Le kako naj živim brez tebe? Pa saj sam dobro veš, da šest desetletij ni kar tako in da ne morem živeti sama, brez tebe pa celo ne,« je ponavljala in se me oklepala.

»Morala boš,« sem trdno odgovoril.

To so bile moje zadnje besede.

POGREB

Bil je drugi avgust, ko sem umrl. Sin je oskrbel vse, kar je bilo treba. Ko je prišla zjutraj v najino sobo sestra, me je našla ležečega na hrbtu in s široko odprtimi usti, ki jih klub naporom zvečer nisem mogel zapreti. Potipala mi je žilo in se obrnila k moji deklici: »Končano je gospa. Preminil je.«

Prišel je zdravnik in ugotovil možgansko kap. Sestre so me povile v rjuho in pokrile. Ponoči sem se od muke slekel in tako je videla moje strpinčeno telo kot ubogo, uničeno bitje, sirota deklica.

Ihtela je v mojo ovratno ruto in si jo privijala k sebi. Ni mogla izpustiti nobene besede, le solze so ji lile iz oči. Bil sem presunjen, vendar zdaj je bilo mojega trpljenja konec.

Sin je prihitel in poklical mrliški avto, ki me je naložil kot klado in odpeljal v mesto na pogrebni zavod. Tam so me umili in določili datum pogreba. Peti avgust ob pol dveh. Sin je odločil, da ne bodo vabili nobenih tujih ljudi, samo domače. Tudi nobene godbe, nobenih govorov ali govornikov. »Bil je miren človek, ki ni maral hrupa; naj gre tako njegov pepel v zemljo,« je rekel.

Mojo deklico je snaha oblekla v črno in posadili so jo v voziček, ker ni imela moči za hojo, pa tudi sicer so ji odpovedale noge. Konec koncev je doživela osemdeset let, ko sem jih jaz štiri leta več.

Moja žara s pepelom je stala pri vzglavju nosila, ki ga je obdajalo cvetje. Bil je presunljiv trenutek. Vsem so se orosile oči. Med pogrebci je bil moj nečak iz Nove Gorice, skupaj s svojo ženo. Vsi drugi so bili domači. Cvetje je dajalo žari poseben lesk, lepo žareče cvetje. Po poti so hodili vsi molče, bil je tih pogreb. Ob grobu so vsi zajokali. Potem so odšli na sedmino, kot je navada.

BOLNIŠNICA

Bolnišnica je sicer nova in moderna, v sedem nadstropij, znotraj pa je zastarela kot stare bolnišnice. Pregledali so me in ugotovili, da nisem kje polomljen, le da me dajejo noge. Treba bo masaže in vaje z nogami vsako uro, če hočem še kdaj stati na njih. Pokazali so mi, kaj in kako moram počenjati, da se bo vsa reč uredila.

Žal ni bilo uspeha. Noge me niso držale, hrbet pa me je bolel kot obseden, pa tudi v glavi se mi je vrtelo. Skušal sem slediti navodilom, a vse zaman.

Sin me je obiskal vsak dan in me poskušal spraviti pokonci. Bil je veliko ljubeznivejši kot kdaj prej, ko naju je le poredkoma obiskoval, tedaj, kadar je potreboval denar za nov avto. Prišel je tudi mlajši sin za kratek čas, saj je doma že nekaj let v Ljubljani in je eden najbolj zaposlenih računalničarjev. Ima svojo agencijo in nenehno potuje. Sami seminarji, posveti, nove stranke in malo prostega časa na voljo, če hoče biti uspešen. Potuje tudi po tujini, bil je za počitnice na Daljnem vzhodu in je nasploh človek brez miru. Zame je imel le urico, da mi je ponovil, kar so mu rekli zdravniki in je poskušal kot njegov brat očeta, se pravi mene, postaviti na noge. Hotel sem mu ugoditi, da ne bi hodil semkaj zastonj, in sem se mukoma dvigoval in poskušal delati korake, pa so mi noge kar klecnile in potem je bil fant žalosten. Vem, da me je imel vedno najrajši in me je klical z ljubkovalnimi imeni, toda kaj, ko mu nisem mogel ustreči.

Kadar je mojo deklico starejši sin pripeljal v moje nadstropje, si je brisala solze in se pritoževala, da jo pitajo z zdravili, ji merijo pritisk in pošiljajo k njej fizioterapevtko, da je poskušala z njo hoditi po hodniku, vendar iz vsega tega ni bilo nič. Noge je niso ubogale, kot moje mene ne, a veliko manj.

»V dom za ostarele sodita,« je odločil primarij in sin je našel za naju tak dom, kamor so naju prepeljali.

PADEC

Zadnje čase se nisem počutil najbolje. Kadar sem šel v trgovino, sem se komaj premikal, kar je moja deklica opazila in me je počakala zunaj, da je nesla nakup ona domov.

Nekega dne me je zgrabila v trgovini omotica in trgovke so poklicale rešilca, ki me je peljal na postajo in tam so ugotovili, da mi ni nič, pač lahna omotica, pa me odpeljali nazaj v trgovino.

Moja deklica me je v grozi dočakala, potem pa rekla, da sem moram bolj paziti, kajti zdravje je prvo.

Potem me je doma masirala, kupila je masažni aparat in me prisilila, da sem se prepustil njenim rokam. Na čase je pomagalo, da so me noge spet bolj ubogale, glava pa še vedno ni bila v redu. Ko sem vstajal zjutraj s postelje se me je lotevala vrtoglavica in omotica je popustila šele, ko sem se malo sprehodil.

»Moral boš k zdravniku,« sem slišal vsak dan. Toda trmasto sem zavračal te predloge. Nekje v meni je klila bojazen, da bom zvedel kaj zavratnega, predvsem, da bi moral v bolnišnico. Tega sem se bal. Tega sem se zmerom bal in odklanjal sem misel, da bi me tam pretipavali, uganjali svoje čarovnije in na koncu ugotovili, kar bi bilo zame usodno. Usode sem se zelo bal, že zaradi svoje deklice, da bi ne ostala sama, brez mene. Saj ne more živeti!

Veliko sem premišljeval o tem, zato sem postajal vedno bolj odljuden.

Ona je to opazila in me je preplašeno spraševala, ali nisem morda zares bolan in bi bilo treba k zdravniku. Zavrača sem jo in jo miril, naj nikar ne skrbi, leta so tu in človek pač ne more biti vedno židane volje.

»Premišljam o minulosti,« sem se izgovarjal. »Marsikaj je, o čemer bi rad spoznal še to in ono.«

»Zanemari preteklost,« me je svarila. »Človek nehote zdrsne v otožnost, saj veš, da je bilo veliko hudega za naju in je zdaj za nama.«

Čas je mineval. Pričenjala se je pomlad, ki naj bi bila znanilka novih moči in veselejših pogledov na življenje. Počutil sem se malo bolje in postajal sem bolj priljuden. Za naju oba je bilo to veliko olajšanje, šla sva celo na sprehod, toda z nogami ni bilo čisto v redu. Medtem sem moral k zobozdravniku in tako sem imel dvakrat tedensko stik s tujim človekom, veselega značaja, ki mi je med delom pravil zgodbice iz svojega lovskega revirja. Spravil me je celo v smeh in boljše volje sem se vračal domov.

Bilo mi je, kot bi mi pomlad vračala stare moči. Le s hrbtom sem imel še zmerom težave. Molčal sem o njih in se krotil, kadar sem bil prisiljen dvigniti kak večji predmet in me je zaskelelo. Vendar je moja deklica opazila moje napore in me je potrpežljivo masirala, čeprav to ni nič kaj prida zaleglo.

Pa tudi njej se je poznalo, da jo moja težava včasih iztirja.

Postal sem zaprt vase, le včasih sem se razgovoril, ko sem se spominjal na stare čase, ko sem bil okreten in gibčen kot zajec. Imeli smo jih doma in občudoval sem jih, kako urno so se znali gibati.

Končno sem star že precej čez osemdeset, sem skušal biti stvaren. To so že leta, ko ne moreš biti več uren kot žival. Živi primerno svojim letom in si ne toži.

Nisem tožil, pač pa skušal živeti s svojo starostjo. Čas je mineval, oba z deklico sva bila bolj molčeča, vendar sonce je sijalo in tako sva se odločala za krajše sprehode. Bližalo se je poletje, zelenje je bujno raslo na našem dvorišču, bloku ob Vrbanski ulici oziroma cesti. Široke platane so dehtele in posipale cvetove po dvorišču in cesti. Postajalo je vroče in sklenila sva, da si dava pripeljati iz doma ostarelih kosilo, da sva bila razbremenjena trgovine.

Hrano je vozil mlad fant, zelo prijazen, vesel in ustrežljiv, rad je posedal kako smešnico, da sva se razvedrila.

Nekega večera, ko sva ugasnila televizor in se odločila za posteljo, sem sedel pri pisalni mizi in skušal urediti neke dokumente. Hipoma me je zgrabil strašen krč v hrbtu in zgrudil sem se vase, pa zavpil: »Pomagaj mi, raztrgalo me bo!«

»Kaj se je zgodilo?« je kriknila moja deklica in priskočila k meni, me objela okoli vratu, pri čemer sem se zgrudil nazaj v naslanjaču in padel z vso težo nanjo. Zastokala je in padla na tla, z menoj na sebi in tedaj se je stol zlomil in jo udaril čez hrbet, da je zaječala, jaz pa sem vpil:

»Pomagaj mi, pomagaj mi vendar!«

Ranjena po hrbtu se je skušala splaziti izpod mene, kar ji je uspelo le s težavo. Stokaje se je poskusila prebiti do kopalnice, kar se ji ni nikakor posrečilo. Plazila se je h kuhinji, da bi tam natočila vode. Zdelo se mi je, da mineva cela večnost, bolečina me je preklala in omedlel sem, ona pa se je plazila sem in tja pa k meni, nakar je omedlela tudi sama, potolčena po hrbtu in čisto črna, kot sem pozneje izvedel v bolnišnici.

Potem je potekalo tako, kot so mi povedali kasneje: Dečko, ki nama je nosil hrano, opoldne ni mogle v naše stanovanje. Zamajal je z glavo, misleč, da sva kam odšla in pozabila odjaviti kosilo. Naslednjega opoldneva se je prizor ponovil: na zvonjenje mu ni odprl nihče. Tedaj je posumil, da z nama ni vse v redu in je poklical domače. Prišla sta sin in vnuk, pa tudi policaji, vendar nobenemu ni uspelo odkleniti vrat, ker je bil ključ na notranji strani v ključavnici. Edina rešitev so bili gasilci, ki so vdrli v vrata in naju z deklico našli negibna na tleh, vsakega na svoji strani stanovanja. Ugotovili so, da sva še živa in so poklicali rešilnega, ki naju je odpeljal v bolnišnico.

Odlomki so iz romana PODOBA NA TELEVIZORJU, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi

IZGINOTJE

Leta so odgrnila zaveso,
nad ledeno mlako dnevne sobe,
brez kresnic
in brez toplega odbleska sonca
v voščeni faksimili
fotografije.

Mogoče je od mahu,
od plazme stanu na očalih
in zavitosti v stekleno volno blagostanja
prišlo do pomote
in te naenkrat nisem videl več:
niti v keramičnem okvirju na omarici.

Ker to utrujeno meso,
ta zdolgočasen skelet na kavču,
v različnih metamorfozah molka
nad katerim sveti rdeč prometni znak:
»PREPOVEDANO ZAVIJANJE V U«,
ni to, kar sem poznal.

Izginila si nekje vmes.
Pravijo, da je prišla zver,
zver z žejo tisoč kraških vodnjakov
in te izpila.
In govori se,
da je nosila moje ime.

SKOK

Vse,
čisto vse je bil tisti skok!
Skok v Sonce –
tisoč metrov visok!
In zatem grmenje
in zatem prosti pad.
in potem zlom!
in strah!
in hlad!

Vse,
čisto vse
je bil tisti skok.
Vse je bil hip
izpred sedmih let nazaj.
In zdaj je spet
vse grom! in zlom!
in blisk vprašanj:
Zakaj? Za kaj?

In vsa,
vsa neodpustljiva žalost
lega name
in v njej teman sopran,
kot spomina težka,
črna pesem,
ki široka lije vame;
skozi sedem
živih ran.

VAL

V telesu biva zvok
neizrekljiv stržen
vtrt globoko v šum
besednih mizanscen;

nekakšna disonanca
med čermi jezika
popolna resonanca
notranjega krika

in z dlani se kot refleks
izpiše neizračunljiv total;
hip najvišje pesmi
nadzaznavni val.

LISTJE

Listje je
zahrbtno,
ker dela prevale,
se obrača in vrti,
da bi le
ne bilo predolgo
iste barve.

Listje
misli nase:
rumení,
rdečí,
črní,
odvisno od
Vetra.

Listje vara.
Odpada.
In se hinavsko
reži,
ker vsakič
dočaka
padalo.

In ti ostajaš
na mrazu.
Izdano in sámo
in veruješ
v Nebo.
In rasteš,
rasteš ponosno

Drevo.

VRTALNI STROJI

Spet mi rinete sveder v lobanjo – naravnost v lobanjo.
Vi in Vaša aluminijasta volja; Vi in Vaša stopnišča
do srebrnih oblakov. (Vsa ulica je že naseljena
z veščami, ki podivjano iščejo žerjavico
v bledečih obrisih uličnih svetilk!)

To vaše iskanje – je vrtanje vrtalnih strojev! Ne vidite,
da s cviljenjem svedrov v prvem, drugem, tretjem nadstropju
samo praskate nesrečo na škrlatne obraze otrok?!
da obešajo po vogalih mamina krila iz črnih vencev
za izginulimi očeti po labirintih mesta?

Odnehajte vam pravim. Nikdar jih ne boste našli!
Odnehajte z vrtenjem regratovih padalcev;
z obračanjem vodne kaplje nad nikogaršnjo zemljo.
Ne vidite, da se toplo meso vda?
Da konica konča v hrbtenjači in telo ohromi?

Ampak oni gredo naprej: z vrtalnimi stroji,
s pnevmatskimi kladivi iščejo luknje v lepenki zidú,
kot bi za sajastimi zidovi temé, ki jih uklepajo,
čakála nanje bela plazma
vsevednega, odgovarjajočega Sonca.

A ničesar ni. Ničesar razen lukenj v luknjah in brnenje!
Samo neznosen nemir, samo nerazsodno gibanje zlomljenih udov
in topotanje vreč mesa po ječah iz žada.
Odveč je vsako praskanje v betonske zidove s svečniki iz brona,
za žerjavico v prsih in prelivajočo magmo pordelih oči...

Jaz že dolgo nikamor več ne cepetam z nogami; ne premikam več omar po sobah
in ne privzdigujem več skrivnosti izpod arabskih preprog.
Samo ležim in poslušam z nepremičnostjo stojala za dežnike.
Ker s časom telo obmiruje kot mrlič po obdukciji –
gluho za sveder, ki ga vrti...

IZGUBLJENA PRAVLJICA

Mama je večkrat govorila o svoji mami, moji babici, ki je žal nisem nikoli videla, saj je umrla, ko je bilo mami komaj dvanajst let.

Mamina mama je znala pripovedovati pravljice, ki niso bile nikjer zapisane in je z njimi kratkočasila svoje in sosedove otroke, ko so ji ti pomagali pleti na njivi. Vedela je namreč, da redčenje korenjevega perja, kakor so korenjevemu zelenju v krajih, od koder je doma moja mama, pravili, ni posebno kratkočasen posel za majhne otroke.

Ker pa je bilo korenja, ki ga je bilo potrebno opleti, veliko in so ji drobne ročice vendarle bile v veliko pomoč, je mamina mama s pripovedovanjem pravljic otroke na njivi tako zamotila, da so, vključno z mojo mamo, pozabili na dolgočasno opravilo. Z velikimi očmi in ušesi so poslušali njeno pripoved ter zadrževali dih vselej, ko je mamina mama premolknila, da bi zajela sapo preden bi nadaljevala z zanimivo zgodbo.

Tudi je mamina mama znala pravljice tako pripovedovati, da jim je dodajala še svoje besede in jih s tem še bolj zapletala. Mama mi je nekoč, ko mi je zopet pripovedovala o teh rečeh, povedala eno izmed pravljic, ki jih je takrat, kot majhna deklica slišala na korenjevi njivi.

To je bila pravljica o lepi, a revni deklici, ki jo je rad videl mlad grof. Toda njuna ljubezen pri njegovem očetu ni naletela na blagoslov, zato je revno dekle z otrokom pod srcem zbežalo v gozd, kjer je v samoti in žalosti rodilo sinka. Dolgo se je mlada žena s sinkom skrivala v gozdu, nakar je ptiček zažvrgolel in razkril mlademu grofu, kje naj išče svojo ljubo. Tudi krivica, ki so ji jo naprtili ljudje hudobnega srca, je prišla tedaj na dan in na koncu se je za mladega grofa ter njegovo revno izvoljenko vse srečno končalo.

Tako nekako je tekla pripoved v tej pravljici, ki mi jo je po spominu povedala moja mama, a je jaz tedaj nisem zapisala, zato se je njena nit pretrgala in izgubila. Nisem pa pozabila maminih besed, da so mladi materi v tej pravljici solze »po koščeni steni navzgor tekle«. Ko sem namreč mamo vprašala, kako je mogoče, da bi solze navzgor tekle, mi je mama razložila, da je mlada mati v izgubljeni pravljici zvečer, ko je sama sedela pri mizi in si z dlanjo podpirala glavo, bridko jokala. Pri tem so ji grenke solze, ki so ji tekle po licih, zdrsnile na roko in ji po roki – po koščeni steni proti komolcu, torej navzgor tekle.

Sedaj, ko to pišem, vem, da so tudi moji mami zagotovo večkrat, ko je zvečer sama pri mizi sedela, solze po koščeni steni navzgor tekle.

In najbrž angeli tudi dandanes po večerih skozi line hiš veliko takšnih, od solza mokrih koščenih sten žalostnih mater s svojimi perutmi nežno sušijo.

VRTNICA

Ko je bil čas šmarnic in vrtnic, sem z mamo večkrat občudovala cvetoče rožne grmičke.

»Ta je lepa!« sem dejala mami in pokazala na rumeno vrtnico, ki je rasla ob plotu.

»Pri nas doma smo imeli rumeno vrtnico,« je rekla mama in nadaljevala, »bila je tako lepa, da so jo občudovali tudi sosedje in prosili mojo mamo za njene sadike!«

»Kje pa je sedaj ta vrtnica?« sem zvedavo vprašala mamo.

»Ni je več, izrodila se je!« je odvrnila mama.

Še velikokrat je mama ob kakšnem cvetočem vrtu, na katerem so bile tudi vrtnice, pripovedovala o rožnem grmu, ki je nekoč rasel pred njeno domačijo. Toda nobena od rumenih vrtnic, na katero sva z mamo naleteli, ni bila tako lepa, kakor tiste, ki so dehtele na rožnem grmu pred njeno rojstno hišo tedaj, ko je še sama bila otrok.

PRSTAN

Edini nakit, ki ga je moja mama nesla s seboj, ko je kot dvajsetletno dekle odhajala od doma, je bil poročni prstan njene mame.

Spravila ga je v rdečo, pločevinasto, valjčku podobno škatlico, v kateri je shranjen še dandanes.

Poročni prstan mamine mame je preprost zlat obroček, narejen iz temnega zlata, brez imena ali datuma na notranjem robu.

Toda moja mama je vedela, kdaj sta njena starša v domači farni cerkvi Svetega Ruperta stopila pred oltar, kjer sta se za vekomaj izročila Bogu in drug drugemu.

Mama si je tudi sicer zapomnila številne datume, zlasti tiste, kdaj se je kdo rodil in tudi tiste, kdaj je umrl kateri od njenih. Nekega dne mi jih je narekovala in tako sva napisali njen rodovnik.

Nekoč se je moja mama, še kot majhna deklica, igrala poleg svoje mame, ki je delala v ogradu* ter prstan snela z njene levice. Nekaj časa ga je vrtela med prsti, nato pa ji je prstan padel na mehka tla in ne ona ne njena mama ga nista mogli več najti.

Ne spominjam se, ali je moja mama dejala, da je bila zaradi tega tepena ali ne (mislim pa, da ni bila), vem le to, da mi je povedala, kako je njena mama čez leto dni svoj poročni prstan v taistem ógradu zopet našla.

Tudi sama sem pred leti, ko sem mami pomagala pleti travo na njenem vrtu, izgubila prstan, a ga še do današnjega dne nisem našla. Najbrž zato, ker je bil čisto navaden prstan in ne zlat obroček, kakor je bil izgubljeni in zopet najdeni edini nakit mamine mame.

* ógrad – vrt

MARIJIN KIPEC

Mamina mama si je nekega dne kupila kipec Matere Božje in ga postavila v bogkov kot.

Ker pa Marijin kipec še ni bil blagoslovljen, je mamina mama šla k župniku in ga poprosila, naj pride in kipec požegna.

Na domenjeno nedeljo je župnik res prišel in Marijin kipec v bogkovem kotu blagoslovil.

V zahvalo za čast, ki jo jim je župnik izkazal s svojim prihodom in blagoslovitvijo kipca na njihovem domu, je mamina mama za gosta pripravila slavnostni obed, ki je bil poleg krepke juhe sestavljen tudi iz ocvrtega mesa in finega, krhkega peciva.

Seveda so delček od teh dobrot dobili tudi otroci in mama je dejala, da je tedaj prvič v življenju jedla nekaj tako dobrega. In preteklo je veliko, veliko časa, da je zopet prišlo ocvrto meso in krhko pecivo na mizo.

Pa menda ni bilo tako dobro kot tisto, ki ga je tedaj pripravila mamina mama, ko je domači župnik pri njih doma blagoslovil Marijin kipec.

JAJČIKA

Dandanes je praznovanje rojstnega dne marsikje skoraj povsem izpodrinilo obhajanje godu, ko se spominjamo zavetnika, po katerem so nas naši starši in botri krstili.

Mama mi je pripovedovala, kako je bil god zanjo in za njena brata nekaj svetega, kajti kadar je kateri izmed njih imel god, so mu babica skuhali »jajčiko«. In ta jajčika je vsa pripadala samo temu, čigar god se je tisti dan obhajal.

Tako je moja mama na jožefovo smela sama pojesti svojo jajčiko, četudi sta bila njena brata, ki tega dne pač nista godovala, morda nekoliko ljubosumna, saj se je tudi njima zelo skominalo po tej dobroti. Vendar nista imela pravice tarnati, zakaj njun godovni dan pač še ni bil na vrsti.

Le kadar je kdo izmed otrok ležal bolan v postelji, so se babica usmilili in naredili izjemo ter skuhali jajčko malemu bolniku, da bi prej ozdravel.

Ostala jajca je mamina mama skrbno pobirala s kokošjih gnezd ter jih na glavi, v pleteni košari ure hoda daleč nosila naprodaj v mesto.

Velikokrat je še tešča in trudna pešačila iz mesta nazaj domov po bregu, proti Zavrhu, kjer je stala mamina rojstna hiša.

MALEGA MANJ ZEBE

V časih, ko je bila moja mama še majhna, so bile zime čisto drugačne kakor sedaj. Snega je večkrat zapadlo toliko, da ga niso mogli skidati, marveč so kar v sneg vkopali gaz, da so se lahko nekako premikali od hiše do hiše.

Nekega zimskega dne, ko so maminemu očetu pojemala drva, se je ta odločil, da si jih bo nažagal. Vzel je »fičafal« žago** in začel žagati, mami pa je rekel, naj pride na dvorišče ter mu pomaga pri tem hladnem opravilu.

Mama je bila takrat še majhna in je tožila, da jo zebe.

»Beži, beži,« ji je na to dejal njen oče in ji brž ukazal, »malega manj zebe, kar tisti les tam na kupu primi in mi ga podaj, da ga bova prežagala!«

Hočeš nočeš je torej mama morala še naprej pomagati očetu pri žaganju drv, čeprav je bil na dvorišču hud mraz in moji mami to zimsko žaganje ni nič kaj dišalo.

** »fičafal žaga« - loku podobna žaga za žaganje drv

BAKRENA DREVESA

V trenutku,
ko obrneš hrbet vetrovom,
ti zdrsi pogled preko pajčevinastega ramena,
in breza,
ki je vsa srebrna zakopana v čvrsto poltemo,
izpusti svoja pljuča v jesenske tokove,
listje odšelesti po asfaltu,
utone v megli
in zgodi se tako,
da moraš mimoidočega zaprositi za ogenj,
v daljavi zagrulijo beli golobi
in skrijejo utrujene kljune pod peruti,
pasovi meglene kaše ovijajo drevored,
ura je deset in petindvajset minut ponoči,
bakreno rdeča drevesa zapirajo pot za teboj,
ptice letijo na sever,
njihove peruti ledenijo med vejami…

tukaj smo zdaj
v tesnih kletkah iz kosti
imamo kitare brez strun
vkovani v steklo hiš
v zaprti posodi
z znamenjem med prsti
a pajčevino prosojno in hladno kot led
zasadili smo leseno sekiro
v nebo in pozabljene oblake
zvečer zaslutimo
prelomljeno hrbtenico
in nič krvi
glasba jeklena zvenela bo v vetru
nad našim mestom bo oslepelo
ptičje pero
in bomo obstali
nad hrumečim slapom
zamaknjeni v reko
ki utripa

PLES METULJEV

v vrtinec prahu med utrinki kril
v suhih sončnih pramenih
in metulji in enodnevnice
in zmaga trenutka

in spletam pajčevino znamenj
krčim pasti s prozornimi členki
v želji da ujamem
ostro kamenje in meso

ura tiktaka
pes tiktaka
ščuka tiktaka
smejem se ker tiktakam

zasadil sem leseno sekiro
v nebo in pozabljene oblake
zvečer sem zaslutil
prelom hrbtenice in nič krvi

ples kapljic in mehurčkov
v trenutku srpaste smrti
v posodi počiva rosna mavrica
kitara poje v vetru

metulj je lep
čeprav je žuželka
ta dan bo čudovit
čeprav krvav

melanholija dneva
predvečerna stiska
ptice letijo na sever
veje se lomijo

sonce slepeče sije
stiska slepega slikarja
skozi straže slepih
sam s samim seboj

v zamahu peruti
in v rečnih valovih
tam rdeč utripam
vklenjen v večnost

2

»Na hribu pod težkimi temnimi oblaki kopni sneg.«
»Dve temni ptici letita skozi vlažen zrak.«
»Tleskanje premočenih perutnic.«
»Galop uklenjenih konj.«
»Tek izčrpanih maratoncev.«
»Izbuljene oči.«
»Žvižganje gluhih žvižgačev.«
»Krik nočne ptice v zaledenelem prostoru.«
»Čas teče.«
»Čas stoji.«
»Čas se vrača.«
»Kristalna negibnost stenske ure.«
»Hitrost nič.«
»Zarjavele verige v neskončnem nizu.«
»Kasarna kasarniških kasarnarjev.«
»Teloh raste skozi led.«
»Čakanje na konec.«
»Čakanje na začetek.«
»Čakanje na čakanje.«
»Žvečenje brez začetka.«
»Žvečenje brez konca.«
»Žvečenje zaradi žvečenja.«
»Ponavljanje zaradi ponavljanja.«
»Življenje zaradi življenja.«
»Vprašaj se....«
»Kaj naj se vprašam?«
»Ne vem.«
»Meni je popolnoma vseeno.«
»Zakaj?« »Jutri preneham utripati.«

Moosbergerjevi in mi

Dan ali dva so mi tudi Moosbergerjevi kravjaki dišali po novem, tako navdušena sem bila. Tako se je hiša imenovala. Stala je sredi vasi, za katero so se širila polja na blage vzpetine, koder so v prograh rasli košati listavci. Toliko časa sem imela, da sem šla na bližnji holm, ki je bil na drugi strani poraščen z gozdom, po vrhu pa je peljala pot in se izgubljala za ovinkom v gozdu. Na vrhu, na najlepšem mestu, je stala klop, narejena iz dveh v tla zabitih kolov in deske, ki jo je dež izpral do sive barve.

Pogled na vas in na pokrajino za njo je bil tak, da sem lahko le uganjevala, kaj vse je tam – za vasjo je bil visok stolp, najbrž silos za žito, potem redek gozdiček in nekje v daljavi za njim mesto s hribom, na katerem je stal grad. Prvič sem v daljavi videla tudi modro gmoto Pohorja in ob pogledu nanjo me je stisnilo pri srcu.

Kaj počnejo v šoli? Že tretji dan sem imela počitnice in naenkrat se mi je zazdelo, da to ni prav. Zamudila bom matematiko, pa fiziko, pa slovenščino. Naenkrat sem se ovedela, da me najbrž kje drugje čaka nova šola in jaz... Kakšna bo ta šola? Kaj če bo takšna, kot je bila prejšnja, v katero najbrž ne bom šla nikoli več?

Takrat je po cesti prišel čisto počasi očka.

»Tamle se vidi Pohorje,« sem rekla in zamahnila z roko, kakor da mi to ni mar.

Očka se je ustavil, se ozrl v smer, kamor sem mu pokazala in dolgo opazoval daljavo. Videl se je vzpenjajoči se vrh proti Arehu in zadaj Rogla, potem pa kot konjski hrbet upognjen greben proti Ribniški koči. Vse te poti sva prehodila. Midva sama. Pohorje je bilo samo najino, očkovo in moje. Kdaj pa kdaj se mi je zdelo čudno, da z nama niso drugi, potem pa sem bila vesela, da je bil očka samo moj. A z mano ni ravnal kot z otrokom, nasprotno, morala sem poslušati stvari, ki so bile zame prevelike in jih nisem razumela. Govoril mi je takele reči.

»Alja, tole s tovarno ne pelje nikamor. Oni mislijo, da lahko konkurirajo Mannu ali Mercedesu, pa jim ne sežejo do kolen. Za Mercedesom stoji kapital. Oni vejo, kako se izkoristi znanje. Cel kup naših ljudi je šlo tja, najboljših. Strojnikov, delavcev. Pri nas odloča šef, če je ideja dobra. Razumeš? Ne sme biti boljša, kot je njegova. Kapitalistu pa je vseeno, kdo ima idejo, samo da je dobra. Saj ne rečem, da ne delamo dobrih tovornjakov, ampak ali si videla, kakšne so kabine pri njih? Šofer je tudi človek, šofer ni vojak, ki mora voziti mašino. Šofer hoče imeti udobno kabino, ne tisto, kar delamo mi. Naši delajo vse samo po vojaško, namesto da bi mislili civilno. Če pa jim to rečeš, nastane cel halo, na partiji te obravnavajo…«

Kapitalist je bil zame nekaj fantastičnega. Pokvarjen, ampak bogat. Nisem razumela, zakaj svojega denarja ne obrne v kaj dobrega, ko pa to ni tako težko. Greš po ulici in srečaš slabo oblečenega človeka. Kupiš mu plašč, pa se ti še pozna ne. Ne nam, mi smo bili ubogi kot cerkvena miš. Če bi bila kapitalist, bi se prvo lotila naše družine in jo postavila na noge. Imela bi avto, televizor, hladilnik, pralni stroj… Vse tisto, o čemer mi je pripovedovala teta Uschi. Tam ima navaden kmet hladilnik in avto.

Kmet je bila zame velika žalitev. Kmet je bil sošolec Robert, ki je govoril o ženskah zelo odkrito. Govoril nam je:

»Ženske imajo vsak mesec menstruacijo. Takrat morajo nositi pinte!«

Pinte! Groza me je bilo, da bi morala nositi s seboj tako grozno stvar, kot je pinta.

Ampak Moosbergerjevi so bili tudi kmetje. Dedek ni bil videti nič kmečki. Bolj je bil podoben lovcu, lovci pa so bili gospodje. Gospodje niso bili tovariši. Nekoč me je očka vzel s sabo na letalski miting. Tam je bil tudi nekdo iz njegovega sorodstva, nekakšen visok funkcionar. Bil je oblečen po lovsko in imel je takšne bele, čisto ženske roke. Edino, kar mi ni bilo pri njem všeč, je bilo to, da si je vedno nekaj popravljal med nogami. Rekla bi, da ga je lovska obleka žulila. Med nogami mu je bila premala in si je tisto reč v hlačah neprestano popravljal na eno ali na drugo stran. Zato se mi ni zdel tako velik gospod.

Gospod Moosberger tega ni počel. Bil je tako veličasten, da sem se ga bala. Bala sem se ga tudi zato, ker je tako ostro govoril z mojo mamo, včasih ji je rekel celo »frau Jontes«. Ali bi jaz tako govorila s svojim otrokom? Ne bi. »Frau Jontes« je rekel s tonom, ki je govoril o tem, da o očku ne misli prav dobro. In sem si mislila, da bodo iz tega še težave.

»Bi se vrnila v Maribor?« me je zdaj iznenada vprašal očka.

Ne, sem rekla v sebi. Nikoli. Ne grem nazaj!

Oča pa sem vprašala:

»Bi ti šel nazaj?«

Sedel je zraven mene in gledal v daljavo. Slutila sem, da je nekaj hudo narobe. Sedela sva tam kar dolgo, očka pa ni in ni hotel spregovoriti.

»Si kdaj pomislila, da bi mamo pustila tukaj in šla naprej sama?« je končno rekel.

Da bi frau Jontes pustila tukaj? sem pomislila. Pri dedku. A kam bi šla midva? V Baden, ne sicer v taborišče, ampak vseeno, ne da bi tam bila naša mama.

Doslej vam nisem veliko povedala o svoji mami. Vedno sem mislila, da najbrž vse mame tako jokajo, ko so same doma. Očka je imel mamo res rad, neprestano se je trudil, da bi ji ustregel, ona pa je potem vedno jokala, ko ji je kaj prinesel – obleko, nakit, kakšno drugo darilo. Le kadar smo šli kam na nedeljski izlet in smo sedeli kje na gostilniškem vrtu, je bila to čisto druga mama. Njen ozki in bledi obraz je bil spokojen, ko je vešče vihtela s priborom in to zahtevala tudi od nas.

»Vidiš, to ima po meni!« je dejala, ko me je gledala, kako hitro sem se naučila jesti z vilicami in nožem. »Mi, Moosbergerjevi…«

Ni rekla do konca. Moosbergerjevi so stali med njo in mojim očkom kot nenehno prisoten očitek.

»Prekleta vojna,« je govorila moja mati. »Če je ne bi bilo, bi oče lahko ostal v Račah. In meni ne bi bilo treba delati med tistimi norimi babami.«

Nore so bile trgovke iz Eleganc.

Se nadaljuje

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju. Potem je naneslo tako, da sem se jaz zaljubil v cvetove divje češnje. Cele dneve sem se motovilil tam okrog. Ti si se kujala in si posedala na odvrženem črnem gumnjaku. Pa si bila lep kontrast, veš, na tistem črnem škornju. Prava estetska vibracija si bila. Jaz se nisem zmenil za tvoje elipsanje nad tulipani v bližnjem vrtu. No ja, kakšen dopoldan si me le prepričala, da sem se spreletel nad rdečimi in rumenimi cvetovi. Se še spomniš tistega otroka? Metal je žogo v fasado hiše in naju lovil. Mar ni bilo zabavno? Ampak mene je vabila divja češnja, ki se je košatila na robu jase. Tisto pomlad je bila tako polna belega cvetja. Če bi se ulegel pod njo, bi mislil, da sneži. Ti pa si sedala na odvrženo plastiko v strugi studenca in si vzdihovala, da si sita vsega cvetja, da bi rada nekaj novega, da bi rada malo mestnega življenja. Sanjala si cvetje, ki se šopiri po mestnih parkih. Tisto cvetje je res lepo na pogled, je pa brez pravega okusa, brez prave mane. Šlo je tako daleč, da si cmihala na belem plastičnem vedru in mi očitala mojo belo nevesto, mojo divjo češnjo. Nek dopoldan si me presenetila z novico, da se boš spremenila. Jaz sem se temu smejal. Rekel sem ti, da se metulji tako ali tako spreminjamo. Pa si mi rekla, da imaš dovolj metuljastega življenja, da hočeš postati mlada ženska. Temu sem se šele smejal. Spomnim se, da sem ti rekel, da če se bo to zgodilo, bom jaz postal oblak. Namrdnila si se in odfrfotala. Popoldan sem te že pogrešal. Posedal sem ob studencu in se samovšečno ogledoval v travi. Preiskal sem nekaj kotičkov, da bi te vendarle našel. Mislil sem si, da si odkrila kakšno novo cvetlico, saj so se rojevale, maj je bil. Tudi naslednji dan te ni bilo. Občemel sem pod češnjo in premišljeval o naju. Vse je bilo tako čudno in prazno. Belinček je priletel mimo. Vprašal sem ga, če te je kaj videl. Rekel mi je, da te je in da si letela proti mestu. Zaotožil sem se. Poletel sem do vrha divje češnje, prav do vrha. Od tam sem lahko pogledal proti mestu. Rahla meglica se je pasla nad betonom. In tja si šla? Samo enkrat sem letel tam skozi. Letal sem mimo velikih steklenih oken, kaj oken, kar sten, in sem se lahko ves čas gledal. Umikati sem se moral vsem tistim vozilom. V parku sem si za silo malo odpočil. Še pred večerom sem se vrnil v ta log. Takole sem čemel na vrhu češnje in sanjaril o naju. Začelo je pihati. Nežne cvetke je olupilo in bele listke vrtinčilo dol na zemljo. Pripravljala se je nevihta. Moral sem dol. Joj, kako me je zanašalo. Komajda sem se skril pod grm. O, kako se je zlivalo. Dobro je oklestilo mojo češnjo. Majhni potočki vode so se nitili po temnih gozdnih tleh in s seboj vozili drobne bele listke moje češnje. Okrog debla se je nabrala velika luža. Otožno sem gledal osulo cvetje, ki se je mrestilo na vodi. Od povsod se je vlačila težka zoprna vlaga. Umaknil sem se v notranjost grma. Tisti dan ni bilo s pašo nič. Občepel sem na gostih vejicah in sanjaril o naju. O vsem sem premišljal, o vsem. Spoznala sva se nekega lepega sončnega dne. Letala sva po opustelem sadovnjaku in se pasla na mladih cvetovih jablan. Lepi dnevi so se nizali. Letala sva po vrtovih in si končno našla to gozdno obrobje. O vsem sva se pogovarjala. Jaz sem ti zaupal, da sem nekoč že bil človek. Kar naprej si hotela poslušati zgodbe iz tega življenja. Še najbolj si bila začudena, ko sem ti pripovedoval o muzeju metuljev. Res, tisti muzej te je povsem obsedel. Če ne bi bilo tako daleč, bi te peljal tja. Ah, njena zgodba je bila bolj enostavna. Vedno je bila le v živalskem svetu. Najprej, da je bila veverica in potem orlica. Kot orlica, da je bila zelo srečna. Izbrala si je orliča in z njim plavala nad pokrajino. Celo življenje sta živela skupaj; skupaj sta vzgajala zarod in lovila miši, kače, pa tudi kakšnega zajca. Poigravala da sta se nad skalovjem in lovila vzgonske vetrove. Gnezdo sta imela visoko zgoraj v pečevju. Skupaj sta tudi umrla. To da je bilo v nekem viharju – oba je treščilo med skale, ker sta bila že stara in neokretna. Naslednjo pomlad se je rodila kot metuljčica.

In jaz, jaz sem prejšnjih življenj ne spominjam. Kot človek sem se rodil v daljni Venezueli. Zrasel sem v postavnega fanta in sem se naučil igrati kitaro. O, kako rad sem to počel. Pa se mi je zgodilo tisto usodno srečanje. Bilo mi je dvajset let. Takrat sem igral v nekem ansamblu. Gostovali smo v sosednjem mestu. Pravzaprav nismo bili nič posebnega: kitare, bobni nekaj trstenk in flavt. Zabavali smo se. Pili smo pivo in kadili dobro travo. Tako se je dogajal večer in ... in sem jo zagledal. Kakšni boki. Kako je plesala. Kako so se topile luči v njenih očeh. Pa njeni težki črni lasje, kako so ji opletali. Kratko zeleno krilce se ji je lepo podalo na zagorele noge. Majica, mislim da je bila bledo rumena in z nekim napisom, je komajda zadržala obilne živahne prsi. Ko smo počivali, je prišla mimo naše mize. Ujel sem za zapestje polno usnjenih obročkov. Prisedla je, povlekla nekaj dimov z nami in tako mamljivo razmikala stegna. Po koncertu sva se umaknila v cenen hotel. Obdržal sem njene hlačke in jih spravil v kovček h kitari. Norel sem naprej. Ne vem, najbrž sem se zaljubil, saj sem vsa ostala dekleta primerjal z njo. Imel sem njen naslov. Gonilo me je k njej. Večkrat sem jo obiskal. Živela je v barakarskem naselju v predmestju. Imela je še dva brata in eno sestro, ki je že imela otroke, male vreščače. Oče se je preselil k ljubici, mati pa je bila bolehna in je po cele dneve preždela v polomljenem naslanjaču pod staro murvo. Postajala je čudna. Celo njena lepota se je nekam razgubljala. Govorila mi je, da obožuje metulje. Pa sem jo peljal v muzej metuljev. Ure in ure je hodila okrog vitrin in si ogledovala vsa tista metuljasta trupla. In v tistem tednu je izginila. Njeni so rekli, da si je našla neko zaposlitev in da se je preselila. Ko sem jo izgubil, sem doumel, da sem bil res zaljubljen. Odšli smo v Peru. Tam sem si privoščil nekaj izletov. V nekem starem svetišču sem ostal čez noč. Pogovarjal sem se z majhnim kamnitim kipcem. Takole mi je rekel: O, postal boš metulj, a njene oči bodo slepe za tvojo lepoto. Najprej boš kot banana potoval v daljno deželo na sever. Potem boš tam postal metulj. Ona, ona bo svečenica ljubezni. Sreča jo boš ob koncu vseh časov, ko bo vse spet prasnov in se bosta zlila v eno samo svetlobo. O, kolikokrat sem ji moral povedati to zgodbo. Najprej sem mislil, da sem v njej našel njo, pa mi je nek glas povedal, da sem še vedno v svetu menjajočih se iluzij.

Ja, tisti deževni dan je izginila tudi ona, moja turkizna metuljčica. Naslednje jutro sem prezeblo čakal, da mi sonce ogreje krila, da bi lahko poletel v dan. Ampak noči so usodne. Komaj se je sonce nakazalo, me je izpuhtelo. Dvignilo me je. Poletel sem visoko. Zbal sem se, da me bo vrglo med zvezde, ki so v polmraku še poždevale. Nenadoma sem se zavedal, da sem postal oblak. Nisem bil sam. Okrog mene so se nizali še ostali beli kosmiči, ki jih je jutranje sonce rožnato barvalo. Vrtinčilo nas je in gnalo na vzhod, naravnost proti soncu. Tega sem se ustrašil. Bal sem se, da bi me sonce kar popilo. Kmalu sem navezal stik z ostalimi razposajenci. Živahno smo klepetali in se lovili v krogu. Star siv godrnjavž nas je opozarjal, naj vendarle ne norimo, da bi on rad počival. Kričal nam je, da nas bo že zlepilo v starost. To je bil zame nov svet, te višine. Čudovit sončni vzhod se je polil po nas. Stari sivec se je počasi spravil nad gore in nad dolino onkraj hribov, mi pa smo zaplavali v rojevajočo se modrino. Prišepetovali so mi, da nas čaka dolgo potovanje in da se bomo zlepili v velike sive gmote in bomo nevihte nekje na jugu. Nisem se menil za te govorice. Udobno sem se ulegel na zračno blazino. Lenobno me je neslo nad mesto. Med prvimi sem se znašel nad mestom. Zdaj je sonce že veselo pikalo v naša bela telesca; prav prijetno me je grelo. Oziral sem se dol in že videl predmestje. Opazoval sem pletež ulic. Tiste, na novo asfaltirane so bile črne ostale pa umazano sive. Gledal sem kolovoze, ki so se spletali med njivami in vrtovi. Mesto se je nategnilo ob reki. Priplaval sem nad park in ribnik. Zagledal sem se v vodi. Zdaj sem videl, da sem res majhen in debeluškast. Kar oblebdel sem in se opazoval. Zagledal sem nekaj rac, ki so krožile sem ter tja. Kadar se je obrežju približal kakšen človeček, so se zagnale tja, najbrž misleč, da jih čaka kakšen grižljaj. Pa je res nekaj priletelo, mislim da kruh in čips. Hlastnile so po tistih grižljajih in se spet razteple po ribniku in se poskrivale po ločju. Kar pozabil sem, da bi moral na jug. Razgledal sem se in videl, da so moji prijateljčki že daleč, sivina pa se je že vlačila iznad hribovja. Kar zazehalo se mi je. Ni se mi ljubilo naprej. Pa me je vseeno povleklo. Potegnilo me je čez dolgočasna blokovska naselja proti centru mesta. Lep majski dan je bil, lep za potep. Sonce je skozme rinilo zlate igle. Blag veter me je zapeljal nad steklene palače, nad vrvežava križišča. Od spodaj se je dvigoval steber ogretega zraka, ki se je vrtinčil. Ustrašil sem se, da me bo kar razcefralo. Pa je minilo. O, kako lep pogled je bil na stari del mesta, na vse tiste stare rdeče in rjave strehe, pa na patinaste zvonike in betonske terase novejših prizidkov. Smešni so se mi zdeli hiteči ljudje tam spodaj. In bele strehe lenih mestnih avtobusov, pa kričeče oranžne strehe kioskov, pa razpeti sončniki pred kavarnami in bifejčki. O, to je bila opazovalnica. Malce me je zaneslo. Obstal sem nad teraso znamenite kavarne na neki stolpnici. Veliko posedovalcev je že bilo spodaj. Bili so hrupni, mahali so z rokami in skromno pripivali. Kako mi je dobro delo, da sem obstal prav nad to teraso. Začuteval sem mladostno energijo tam spodaj. Iz prejšnjega življenja sem se spomnil takih kavarniško terasnih posedanj. Jasno, brez kitare ni šlo. Bilo je spontano in božje lepo. Spet me je malo premaknilo, ampak res samo malo. Lahko sem se opazoval v stekleni steni trgovinskega centra. Usločeno steklo me je popačilo, da sem bil kot nekakšen nebesni svinčnik. Teraso sem še vedno lahko ogledoval. Kar naenkrat je gor do mene zaplapolala čudna vibracija. Celega me je pretreslo in me celo malce skrčilo. Zanihalo me je sem ter tja in me ustavilo prav nad njo. Če to ni bila ona? Dolgi rjavi lasje in spotegnjene noge. Kar projicirala se mi je gor. Pila je kavo in se igrala s sončnimi očali. Zamišljeno je gledala v stekla očal, kjer sem odseval jaz – na obeh temnih steklih sem bil. Popravila si je lase in obrnila očala tako, da sem bil še vedno viden. Pritegnila si je kavo. Tudi na ohlajeni kavi me je lahko videla. Tam sem se pomešal s penami, ki so se držale roba in so topile nebesno biserovino – majhni biserčki so bili na mehurčkih rjavkaste pene. Nasmehnila se je in razvajeno odsrebnila kavo. Popljunkala je kavo in me raztreščila, ampak na očalih sem še bil. Zdaj sem vedel, da je to moja reinkarnirana metuljčica. Spet je zapihalo in me vleklo na drugi konec mesta. Joj, kako sem si zaželel, da bi spet bil metulj. Vse me je tiščalo, na jok mi je šlo. Nabuhlinilinilo me je. Sivci so me že dohitevali. Smejali so se mi in mi govorili: Kaj, mladič, si mislil, da boš ušel naši mokri pravičnosti? Prepustil sem se vrtinčenju. Postal sem brezvoljen. Spodaj so najbrž res pričakovali nevihto. Pospravljali so prte, ker je močno pihalo. In ti si vstala, pogledala gor in šla. Pred izhodom si se še enkrat ustavila in spet pogledala gor. Na čelu ti je zasijala sivina. Obrnila si se in odšla. Mene je vse bolj jemalo v objem sivakov. Čutil sem tvoj nemir. V torbico si spravila sončna očala in po mobilniku poklicala taksi. Pred stavbo si spet ozrla navzgor. Sivina se ti je še bolj zajedla v čelo. Težka vlaga me je vse bolj gnetla. In spet se je pojavil nov glas in mi prišepnil, da me čaka nova reinkarnacija. In potem je počilo. Z novo zavestjo in v novem telesu sem se znašel na ulici v temnomodrem taksiju, ki sem ga spretno vozil, pa prav proti tebi. Zapeljal sem na parkirišče in te zagledal. Hodila si med betonskimi koriti in si ogledovala cvetje. Zlagoma sem parkiral. Na polici sem opazil fotoaparat. Dvignil sem ga, odprl šipo in se pripravljal, da bi te slikal. Poskakljala si po stopnicah. Kakšno elegantno skakljanje je to bilo. Ob gredici si se spet ustavila in občudovala rumene in rdeče tulipane, ki so zdaj spet zažareli, ker je skozi oblačje pronicnilo nekaj sonca. Naslonil sem se na okno in te gledal skozi iskalo. Čakal sem, da se zasučeš k meni, da bi ujel tvoj obraz. Sklonila si se nad cvetje. Težki lasje so se ti usuli čez rame. Privzdignila si se in sunkoma otresla lase nazaj na hrbet. Končno si pogledala proti meni in se nasmehnila. Pritisnil sem na sprožilec in ... in spet si postala metuljčica. Da, prav taka metuljčica si bila kot prej. Zavijugala si nad cvetjem in razposajeno obletela nekaj sosednjih avtomobilov. In potem si sedla na držalo stranskega ogledala. Kar tam si obstala. Nihala si s krili in se umirjala. Stegnil sem prst, da bi sedla nanj. In si res. Počasi sem te nesel v avto in sem zaprl okno. Ves sem drhtel. Fotoaparat sem odložil na sedež poleg sebe. Nemirno sem te vprašal, če se zapeljeva v prejšnja življenja. Iz radia se je oglasilo: Da, metuljček, greva nazaj na najino jaso. Odložil sem te na sedež, vključil motor in počasi speljal.

Ah, kakšna noč se je skotila. In zjutraj sem vedel, da sem bil samo oblak v njeni kavi.

Od daleč so stvari mikavne,
skrivnostne, so sanjave.
Od blizu so lahko ugodne,
nedostopne in usodne.

BOČ NA PRESTOLU

Globoko je zasidran
prestol
v zgodovino in v bajke.
V resničnost
in v čas
je zasidran
prestol,
na katerem vlada Boč.

Brez častne straže kerubov
varuje v nemotenosti
pripoved
šuštečega gozda.
Jamči livadam
svojo molčečnost
in rožam svoj dih
za obstoj.
Nas vabi k predstavi
molitev in petja,
cvetenja, zorenja,
k eteričnemu obredu
v opoj.

POGLED NA BOČ

V Muretincih me je
Barčina babica potegnila
krepkega dečka
k življenju.
Tam je kraj mojega rojstva.
Bil sem položen,
prvič položen
v materino naročje,
v delavne roke, ki so čakale,
da bo nekoč to dete
v pomoč.

Odraščal sem kot deca,
doživljal pa premalo heca.
Sem več resnosti,
pobožnosti poznal,
premajhen krave
sem na pašo gnal.

Česal sem se nazaj, čeprav
lasje so v svojo smer štrleli,
na vse strani
najraje bi viseli.Zato sem s fitom jih krotil,
jih z oljem še orehovim
mastil.

V Muretincih sem
spoznaval svet.
Je majhna vas, kjer daleč
sega dober glas,
kjer slab se glas razlije, okolico prevpije.

Naštel sem nekaj let,
že pod nosom moral vleči sem žilet.

Zgodaj sem se bril,
še prej sem se
življenja izučil.

Na Ptujskem polju
med vasmi,
lahko bi rekli za vasmi,
so polja preorana,
zdaj zelena, že cveteča,
v zadušljivosti zoreča,
znova preorana.
Od tam se vidi
ves svet. Res,
do hribov le
pogled dosega.

Pa se um zbistri,
se duh vznemiri,
sprosti se fantazija,
ko melodija odzveni,
ko čebela odbrenči.

Željni up ne vidi zlega,
že pol sveta oblega.

V resnici pa na polju
med njivami tiči,
med pšenico,
ržjo, koruzo,
cvetočo ajdo lepotico,
med česnom in čebulo
se solzi.

Med njivami
nanizanimi za vasjo
so travnate poti.
Po njih se gnoj
do njiv dovaža,
od tam pridelek
se odvaža.
Pomembna pa je paša.
Tam pasejo se krave,
pastirji stare slave
na vrvi jih drže
pripeti za roge.

Pasel sem
na polju, se sprehajal
po obzorju…

Na severu gričevje,
Slovenske gorice,
ne pokaže
hribčkaste kopice.
Zaprt je ta brežuljkast svet.

Le rahlo se nagiba,
žili odvodnici sledi,
Pesnici,
ki s pesmico brezbrižno
na vzhodu
v reko Dravo
se spusti.

Od ustja Pesnice in Drave
po južni strani naših polj
so Haloze
do sotočja
Drave, Dravinje in Polskave,
še dalje, do zahoda,
si hrbti grbasti sledijo,
drug ob drugem,
drug za drugim
se vrstijo.

Na zahodni strani ravnico
Pohorje meji,
vmes se proti Halozam
del zablodelih Karavank
blešči.

Se Boč je tam zasidral,
kopasti, zeleni Boč, očak,
ki je nekoč nadziral
Panonsko morje.

Doživeti ga,
njegov klobuk ujeti,
sem želel.
Njegove gozdove
bi rad obšel,
tihotne skrivnosti
dojel.

Zato so bili moji pogledi,
otroški pogledi,
preširoki razgledi
usmerjeni na Boč
že nekoč.

Pesmi so iz knjige UGLEDNI BOČ, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi

BOMO POČAKALI?

Bomo počakali, da bodo otroci
nehali kričati, saj bodo utrujeni zaspali,
ali bomo poredne končno udarili po prstih?
To vprašanje se je kot napol mrtva kača vleklo skozi
sobe poslancev, ko so se / se niso odločali,
kako bodo ravnali v primeru žalitve ljudi pomenljivo
poimenovanih »izbrisani«.
V organih že dolgo časa smrdi.
Ali se gredo otroci gnilo jajce?
In čigavo jajce je najbolj gnilo?
Tisto, ki glasneje poči,
ali tisto, ki dlje časa po tihem smrdi?
To ni pesem o rožah, pač
pa o rožah prav posebnih vrst.
Rastejo ob vznožju osončenega dela Alp
in se širijo še daleč naokoli.
Naberite šope teh rož, otroci in
jih položite v skrito skrinjo,
iz katere se ne širi smrad.
Le dajmo, urno poteptajmo
ta strah pred drugačnimi,
pred lačnimi,
pred našimi sosedi,
pred usmerjenimi k istemu spolu,
ta strah pred ženskami,
pred materami brez otrok,
strah pred očeti ki se želijo posvetiti svojim potomcem,
pred drugimi verami,
pred zanamci,
pred zamejci,
pred Hrvati,
strah pred muslimani,
pred Italijani,
pred avstrijskimi deželnimi glavarji,
strah pred lastnim jezikom,
pred Romi in njihovimi skupnostmi,
pred džamijo se poklonimo,
pred cerkvijo iskreno vzdihnimo,
se poklonimo,
pred mestno hišo
iskreno vdihnimo,
se poklonimo,
pred našimi željami
se poklonimo,
pred kupom dobrih knjig,
se poklonimo,
odprimo,
preberimo.
Odprimo,
preberimo

10. marec 2005

DEDKU, KI JE TIPKAL MOJE ZGODBE IN ZGODBE DRUGIH LJUDI

Ta vlak se je tukaj ustavil.
Čaka na drugega, da bo
ponovno zvezan. Pripeljal je iz prijetnega
potovanja, na katerem je bil nedavno tega.
Na eni strani je mesto
luči zlepljene skupaj z elektrarnami,
na drugi so spomini na ptice v letu,
spomini nekega skrivnostnega sebe, vizionarja,
tega vidim v ogledalu, moja zgornja ustnica
enaka njegovi, domala,
je kot bi videl milijone zvezd, kjer se potovanje
ne konča, pač pa teče skozi kot reka.
Zadnje čase so bile poplave, kar pomeni, da
so tokovi močnejši, in hitrejši.
Njegovo življenje je življenje viharja.
Vem, mnogi so v njem videli očeta, ki sem ga
Jaz videl, vsakič ko sem ga pogledal, mnogi so bili
njegovi tovariši,
dragi prijatelji…
Ko pogledam skozi okno, vidim
drugo svetlobno liso, saj je
skoraj zora, in vlaki, pravijo da gredo,
ko je še zgodnja zora.
Kam, ne vedo, je
še prezgodaj, da bi vedeli… zgodba je bila
živeta, deljena, zapomnjena in ukoreninjena
globoko v naša srca,
o pogumnem borcu, o boljšem
življenju, ki čaka…

26. avgust 2005

DVE MINUTI V ŽIVLJENJU KOBILICE

Naenkrat se je vse poslabšalo.
Rdeče krvničke so se izrodile.
Težko dihanje odpadajočega listja
je navdihnilo pasivno telo da zapoje.
Nemirni so oblaki med astronomi.
Njihove žile neutrudno odvračajo
določene molekularne strukture.
Postajajo obrabljene.
Glasno klicanje gasilcev demonizira
dragoceno, surovo, satenasto, krilo – uniformo.
Dajte nam čas, to je vse kar potrebujemo!
Ta oseba je zares bila temnejša,
visokih ličnic, lepo zagorela,
temnejša, rjavkasta polt kože.
Koža olepšuje svet
vsepovsod,
vendar je ni reči kot je koža
najti na pokopališču.
In ptice odletijo,
težke kot kamni grobov.

GOVORI MI O BOŽANSTVIH POŠASTIH

Govori mi o božanstvih pošastih,
kako izgledajo, kaj pričakujejo od tebe,
kaj je tvoja žrtev zanje?
Ali zahtevajo vojno in privilegij?
imam toliko vprašanj.

Govori mi o božanstvu pošasti:
ali je eden ali sta dva?
Ali naj ne govorim o njih kot o pošastih?
Ali naj ploskam v ekstazi, ali sklopim roke k molitvi h gospodu?
Moj ljubi gospod, aleluja, poj aleluja z menoj…
Poj aleluja,
Aleluja.

Kaj porečeš o moji molitvi?
Kakšna je tvoja pozicija v zvezi s tem, povej mi.
Želim vedeti.
Beri mi iz ustnic, beri mojo zgodbo, zgodbo o božanstvih pošastih,
o šegah in obredih, za gospoda bi storili vse,
zares karkoli za gospoda, reci in bo storjeno.

Govori mi o božanstvih pošastih,
o modi enaindvajsetih stoletij in o zgodovini in vsem:
kako so bili morilci živahna živina in o njihovem klanju,
in o njihovem klanju…

16.-17. februar 2006

PREDSTAVLJAJ SI

Kakor velika morska goba po dežju
ki se je rahlo širila
na dveh koncih
predstavljaj si
kako dež rahlo polzi po stopniščih
in potem
kako se kapljice zbirajo na belih polknih
vrane se posedajo po njih
nebo nenadoma postane ogleno črno
veliki črni pajek nastavlja past
ki se bo že v naslednjem trenutku razblinila
kot izpuhtela koža
vse to
bliskovito se zavihtijo zoglenele ženske
kakor črne pajčolanske neveste nad nami
vse je dež
šepetajoče tiho tiho ob borovem gozdu
nato glasneje prodiraš
in pri tem mižim
da ne vidim skrivnih ulic
ne enosmernih cest ki me vodijo do prepada
ženska ki je bila blazna
in moški
obseden z njo kakor z dnom oceana
potem si mi rekel naj grem k svojemu mesarju
da ga bova povabila
in zares
povabila sva se na mesarsko klanje z znojem
sama sebe sva do potankosti prepotila z napetostjo
se vstala
šla…

26. april 2005

PRAVICE

Socializem je mrtev, naj živi socializem! Pa saj to vendar ni res in ne more biti res, ko pa še vendar ni dolgo, kar smo ga pokopali z vsem dolžnim veseljem in brez vsake dolžne pietete. Še sploh ne zdaj, v času turbofolka in turbokapitalizma, ko vendar vse uradne statistike kažejo, da nam v povprečju gre bolje in boljše. Statistiki pa lahko verjamete, dragi moji! Morda komu res bolj trda prede, kot bi bilo treba, drugemu gre slabše kot prej ali pa celo komu gre iz dneva v dan slabše, a tega nikakor ne gre posploševati. Statistični kazalci kažejo, da to ni res in tudi preprosto ne more biti res. In statistiki gre verjeti, kajti če za kakšno znanost lahko trdimo, da je revnim carica in bogatim dekla, za statistiko lahko.

Pustimo zdaj ta brezplodna govoričenja in se obrnimo k praktičnim vidikom življenja v novih pogojih. Morda bi lahko za začetek katero rekli o delu? S tem se marsikdaj pravo življenje začne in konča, iz njega izvirajo in k njemu se vračajo sanje sodobnega prodajalca svojih pridnih rok in nekoliko manj modrih glav. Z delom ni težav, res ne. Kdor hoče delati, lahko dela, kdor hoče dobiti delo, ga lahko dobi. Druga stvar je plačilo. S tem so res nekatere težave, kajti dela, za opravljanje katerega bi delavoljnež želel dobiti plačilo, je manj in manj. Še več težav je s poštenim plačilom, ki se je očitno preselilo v sanje, za te pa vsak saj malo razgledan človek ve, da so večne. S samim delom pa ni težav. V skrajnem primeru je na sončni upravi na razpolago vedno več delovnih mest in še razlik v plačah ni, saj je plačilo urejeno po enotni plačilni tarifi. Šestdeset minut ali 36oo sekund na uro, da se ljudje ne bi špetirali. Komur pa ni do tovrstne zaposlitve, se pa zlahka zaposli v prodaji, kajti kupna moč je ravno prava, da se da še vedno ugodno prodajati zijala.

Poskušajmo si ogledati še nekatere druge temeljne pravice, brez katerih sodobne družbe ni in je ne more biti. Prva je vsekakor volilna pravica. Voliti in biti izvoljen. Predvsem seveda voliti! Pravzaprav, če hočem biti konkreten in precizen: za ene voliti, za druge biti izvoljen. Tako, kot je prav in kot mora biti, kajti pravice je treba deliti enako kot obveznosti. Grozna napaka bi bila, če ne bi imeli tisti, ki so prikrajšani za obveznosti, po drugi strani več pravic. Kot imajo izvoljeni pravico do plačila in drugi pravico, da plačujejo. Pošteno! Ne pa, kot prej v izkoriščevalskem socializmu. Howgh, govoril sem

DOMAČI NASVETI

Neverjetno s čim vse imajo ljudje težave ali pa si jih delajo! Ravno zadnjič si je nekdo zaželel knjigo o tem, kako prebroditi praznične strese in predvsem strese ob obiskih. Ha, neumnost brez primere in še draga povrhu! Jaz vam lahko postrežem z nasveti zastonj in verjemite mi, da ne zaman.

Mislim, da sem jaz osebno gostitelj, ki z lahkoto prebrodi vse strese in se uspešno izogne celo vsem možnostim, da bi do stresov prišlo. Pri meni obiski vedno potekajo brez zapletov, brez težav in brez stresov. Seveda se pa vedno držim pametnih ugotovitev in spoznanj, do katerih sem prišel po temeljitih študijah in analizah vseh dolgoletnih obiskov. Začnem? Začnem.

Da obiski nemoteno in prijateljsko potekajo, se predvsem držim naslednjih trdnih in čvrstih vodil:

1. Vabiti je treba čimmanj ljudi in čimbolj poredko (še bolje je, ne vabiti nikogar).

2. Obiskovalcem je treba takoj po, na žalost še vedno nujnem, pozdravljanju in rokovanju povedati nekaj osnovnih resnic:
- gazda pri tej hiši sem jaz;
- ste dobrodošli, vendar boste cenjeni, šele ko boste šli;
- dalj kot pol ure ali izjemno ljube goste celo eno celo uro vas ne bom prenašal (možen zaplet: nekdo od gostov, ki spadajo skupaj, je bolj in nekdo manj dobrodošel – v takem primeru jim je najbolje jasno sporočiti, kako dolgo lahko kdo gostuje in kdaj bo komu bonus potekel ter je napočil čas, da se poda na čakanje bolj dobrodošlih pred vrata. Pozor: še posebej bodite pozorni na dejstvo, da so otroci moteč element in zato naj nikar ne bodo v stanovanju ali hiši več kot deset minut, nato pa se naj odstranijo v »čakalnico«, ki naj bo čimbolj oddaljena od obiskane lokacije).

3. Ženskam je treba obvezno čimprej povedati, da naj nikar ne računajo na kakšne posebne klepetalne seanse.

4. Najbolj pravilno in učinkovito je, če gostom postrežete na kakšni pomožni stari, vegasti in zanemarjeni majavi mizici kje na hodniku ali v predsobi. Nikar jih ne pozabite seznaniti, da naj pazijo, da ne bodo drobili ali polivali, kajti vi boste potem morali svinjarijo za njimi počititi. Če se le da, otrokom postrezite že kar pred vhodnimi vrati.

5. Na noben način ne pozabite gostov vzgajati s primeri vljudnosti, zato vztrajno in odločno insistirajte, da preden posežejo po kruhu ali celo keksu, vedno vljudno prosijo in se nato po vsakem grižljaju ali požirku primerno, lahko tudi večkrat, zahvalijo.

6. Za primeren ambient je izbor muzike izjemno pomemben, zato nikar ne pozabite osnovnih napotkov:
- gostom, ki ljubijo klasiko, je treba obvezno vrteti kaj zelo sodobnega, čeprav običajno zadoščata že rep in tehno;
- vsem, ki ob klasiki umirajo, pa je seveda treba omogočiti, da širijo diapazon svojega glasbenega poznavanja s klasičnimi skladbami v čimbolj klasični izvedbi. Zato se obvezno izogibajte priredb kakšnega Mantovanija ali Jamesa Lasta. Osebno še posebej priporočam Mozarta ali kakšen Bachov orgelski koncertni izbor. Vsekakor se je za vsak slučaj dobro izogibati Verdija, Čajkovskega ali Smetane, kajti pri njih nikoli ne veš, kdaj bi lahko komu sedli.

7. Starim nikar ne ponujajte stolov ali jim ne omogočite posedanja po svoji dragoceni sedežni garnituri. Če pa si tega izrecno zaželijo, jih pa poskušajte namestiti na kakšen stol za trening lovljenja ravnotežja.

8. Hrana? To je poglavje zase, zato moder, zanesljiv ter spoštovanja vreden gostitelj goste vedno rangira in jih temu ustrezno postreže s hrano in pijačo. In nikar pri vsaki jedi ne pozabite omeniti, kako je dandanašnji vse drago in koliko posamezna jed stane!

9. Morda še beseda o ljubiteljih žlahtne kapljice, ki tako zelo radi prihajajo na obiske zgolj zato, da se bi brezplačno nažrli. Lepo pošteno jim povejte, da strežete pijačo šele ob odhodu.

10. In še kadilci. Lepo po skrajšanem postopku jim dajte vedeti, da je kajenje škodljivo in da naj vam s svojimi tako nevarnimi razvadami ne ogrožajo dolgega, lepega in mirnega življenja.

To je le nekaj osnov, ki vam bodo zanesljivo omogočile, da boste stresne trenutke obiskov zlahka prebrodili. Nekatere podrobnosti in finese pa po svoji lastni presoji situacij in ljudi dodelajte sami!

SOVRAŽNIK DRŽAVE ŠTEVILA X

Tako je to in tako je s tem, da človek nehote in zlahka postane sovražnik države številka ena, številka dve, številka tri in tako naprej. Pravzaprav bi v državi, v kateri smo ljudje le še polnilci državnega proračuna in naključne številke, nad katerimi ima državni aparat pregled predvsem zaradi tega, da nas lahko kvalitetno in temeljito pomolze, oguli, odere, obere in izcuzi, lahko rekli, da smo vsi razen tistih, ki molzejo, gulijo, odirajo, obirajo in cuzijo (pa z vsem naštetim seveda ne mislim ne kmetov, ne drvarjev, ne mesarjev, ne hmeljarjev in ne dojenčkov), postali ena sama številka – znana neznanka X.

In tudi meni se dokaj, močno in absolutno slabo piše. Poleg tega, da mi trda prede, kar vsi po vrsti, pa naj bodo zeleni, rdeči, črni ali beli, zagnano skrbijo, da se mi konstantno črno piše.

Da sem sovražnik države in slovenstva, sem se najprej zavedel, ko je najbolj prešerni veseljak med našimi ministri na potovanju v tujino, predvidevam, da v deželo superdemokracije in absolutne svobode Ameriko, z neznansko vedoželjnostjo ugotovil, da imajo Američani že od časov dimnih signalov, s katerimi so se obveščali takratni indijanski domorodci, zelo negativen odnos do dima. Ko je po temeljitem razmisleku brez pomislekov ugotovil, da so Indijanci skoraj izumrli, mu je očitno postalo jasno, da se je to zgodilo zaradi škodljivih vplivov dima. Zato se je brzno odločil, da bo izumrtje Slovencev preprečil in tako smo dobili prvi Kebrov zakon, ki mu nekateri zmotno pravijo tudi protikadilski, namesto da ga bi preprosto imenovali Kebrov zakon za ohranitev Slovencev.

Kdor je rekel »a«, bo slej ko prej rekel tudi »b« in ker je minister Keber odločen možak, se je to zgodilo kaj kmalu. Če je prej udaril po plinih v obliki dima, se je za tem lotil tekočin brez oblik, kar je pričakovano in edino pravilno. Al-ko-hol je bil ta, ki je bil drugi na udaru. In je naredil veselje slovenskim vinogradnikom v vzhodnem delu države, ki se predvidoma ravno zaradi slabih vplivov tega splošnega strupa obnašajo tako nezrelo, da se še vedno ubadajo z vinogradi, vinsko trto in kletarjenjem, namesto da bi, kot to počnejo gospod minister, pijačo nabavljali (če je to že ravno nujno) na vinskem sejmu prestolnice naše enkratne mini državice z maksimalnimi ministri.

Ker minister takšnih in tolikšnih potencialov ne more in ne bo ostal na pol poti in ker je že obračunal s plini in tekočinami, je bilo kar pričakovati, da se bo lotil tudi trdnih snovi. In je rekel »c«, pravzaprav bolj »č«, pa je uredil in udejanil tudi skrb države za človeka. Če se že abeceda konča z »ž«, naj se njegova skrb za državo, Slovence in slovenstvo konča vsaj z »z«, si je mislil veliki mag in se lotil zdravil v zdravilstvu, ki jih lahko predpisujejo zdravniki.

Če se bi vsi slovenski kadilci in pivci, kot sem se jaz, odločili za prenehanje kajenja in pitja alkoholnih pijač, bi zelo uspešno ohranili narod Slovencev, bi pa zaradi zmanjšanja dohodkov od davščin na cigarete in alkohol, najbrž državo kmalu pripeljali v zelo slabo zdravstveno stanje. Pravzaprav pa to niti ne bi bilo tako zelo narobe, saj si je taisti minister zadal za sveto državniško in oblastniško nalogo, da bo v takšno stanje pripeljal vso povprečno in manj povprečno slovensko srenjo. In to mu prav imenitno uspeva. Z zdravili za državo pa tako ali tako ne bi bilo težav, saj revici že zdaj vsi, ki v političnem padarstvu kaj veljajo, predpisujejo najslabša možna zdravila.

Prav bojim se, da zgodba o tem, kakšen in kolikšen sovražnik države da sem, ne bo nikoli končana, dokler naju, mene in države seveda, smrt ne loči.

RUE CARDINAL LEMOINE

dvanajst slovenskih deklet
v turški restavraciji
sredi pariza
se pogovarja
o japonščini

BAS

andy bey nosi
padajoče lističe
preko vseh zidov

NE ME QUITTE PAS

jaques brel
verjamem
da se lepe stvari zgodijo nekega dne

PAIX

na črnem vrhu
drevesa poslušajo
pojočo žago

FLOTTEMENT

Voda
Zemlja
Zrak
Prikazen
Bojazen
Smrt

Odeta v plašč brezbrižnosti
Zrem skozi okno priprtih oči
Gledam v sonce
Ogenj slepi

Pokrij mi prsi
Z belimi dlanmi

NEGATIV

Jaham na belem konju
Po horizontu
Vlažne zarje

Oblečena v platneno obleko
Plahutajo krila velike ptice
Plujem v modrino

Jaham na belem konju
Postajam vse manjša –
Vse manjša - čisto majhna

Lučka spomina

QUARTZ

Razdraženo tkivo
Vibrira
Razdraženo tkivo
Umira
V tvojih domovih
Plešem
Z razpetimi lasmi
V veter posejana
Prah
Po licih
Na ramo
Skozi dlani
Roža
Nežna
V snegu rojena
Bodiva
Kristalna kaplja
Kamena strela
Letiva

REIMS

Kje so katedrale ?

Pilot
Riba
Nuna
Pisatelj
Psihologinja
Metoda

Kje so katedrale?

Zakaj so bele njihove fasade?
In prah.
In golobi.

TRAP

Glinasti ptiček
Poje
Z vodo v grlu

Na steni
Kukavica
Šteje letne čase

Koledar
Je
Zbledel

Voda
Iz banje
Odteka

Nazaj od koder je prišla.

IZKUŠNJA PRAVI

Vrlina je zlata
Človeška
Vedeti za pravo mero stvari
Brez izkušnje

Sarajevo 1974

MED SEBOJ

Med dvema rokama
dva nasmeha
in sto lepih besed
moram izbrati
Med dvema korakoma
dvema kletvama
in tisoč lažmi
moram izbrati
Med seboj enim
in seboj drugim
Moram izbrati

Čapljina, 20. maj 1974

NEKAJ ODVEČNIH BESED

Premočna je bila najina ljubezen Ljubezen
Premočna da bi se lahko pretvarjala
Da se niti črni zemlji ne razkrije

In enako prešibka je bila najina ljubezen
Prešibka za vražje Drobne predsodke
Za eno Samo željo Nedosegljivo.

Sarajevo 1975

POSVETILO NJENIM ŠEPETALCEM

Ko je mesec poln svetlobe sonca
in ko sem prazen polnega meseca
to ne mora biti kraj zgodbe o nama
o njenih vrlih nočnih šepetalcih

A ko je vino pitno ob sami misli
In ko je srce moje šibko od kljubovanja
O njenih vrlih nočnih šepetalcih
Mar se mora reči da je tu konec zgodbe

Čapljina 1976

SREČA NA STOTI NAČIN

Na naši poti polni skušnjav
samo molitev za nas ni dovolj

Niti solze same niso dovolj
da sence noči z obraza umijemo

In nič ni samo in zase nič
če hočemo ali ne ni dovolj

Le meni samemu je še na koncu sveta
dovolj ko pomislim na tebe

Sarajevo 1976

ZAPIS O NEKEM VEZNIKU

Če je beseda korak na sledi do sreče
le tedaj smo iz besed
Beseda je naša svetost

A če je trpljenje sestra naših besed
nam je to da smo iz besed
lahko v čast

Čapljina 1976

PESEM KOT VINO

Ne pojem, da bi smrti dvoril
Smrti nihče ni dodvoril
Pojoč se najlaže pretvarjam
da mi je lepo Da nič ne skrivam
A pesem kot pesem
tega ne zna
ne zna se kot jaz pretvarjati

Sarajevo 1977

ZLATO V BESEDAH

Ko so besede smiselne
je lahko ostati nem
toda Šepni mi senca
Ker Veš za vsak moj korak
Šepni mi kako priti do besede
v tem nesmislu molka

Čapljina 1988

POANTA NEKE DOLGE ZGODBE

Vseeno Boš videla
če nekoč greš čez svoje besede
ne pomeni da boš hodila po cvetju

Kako da vkopana za svojimi besedami
da je še nekdo po besedah
ne vidiš

Sarajevo 1978

Z DRUGIMI BESEDAMI

Rad imam kar nimam rad proti drugim
nimam rad kar imam rad proti sebi.

Čapljina 1981

DOBROTA JE NEKAJ DRUGEGA

Če bom kdajkoli razčistil
s seboj S tistim šibkejšim
vem da bo vse veliko bolj gotovo
in da mi bo osebno vse veliko laže
Čutim edino da bo moj boj
negotov
Da so moje slabosti
bojim se
najmočnejše

Čapljina 1984

PESEM, KI SEM JO
POSLUŠAL PRI PTICAH

Bosancem in Hercegovcem

Da smo od začetka enako prekleti
Nikomur da nismo niti dolžni niti krivi
Celo ljubezen da se nam nemilo maščuje
Da nam je vse po duši, da smo le živi

Da nam je vse po duši Ker brez duše nismo
Ker bi vsem če bi bili v sorodu bližnjem
V krožnici senc da vsaj enaki smo
Četudi tudi nismo v rodu z nikomer

Četudi v ljubezni ostali berači
Vsem da je prostrana bosanska ulica
Kje so le Da ne obžalujemo Stolpi in oblaki
Da sem vse to nekoč poslušal pri pticah

Čapljina, 1990

PO NEKI LATINSKI

Včasih smo podobni ribam ki klonejo
na koncu poti
Tonemo globlje in globlje
A potem podobno kot pice
Letimo vse do oblakov
Nad nami najbliže sonce
pred nami neviden greben

In tako krog za krogom

Vmes smo podobni mravljam
Včasih celo kačam
Zajcu in Velikemu zajcu
Miši in Slepi miši
O psu in konju
raje
v neki drugi pesmi

Pa vendar Ko se zravnamo
ko zravnani odgonetemo
da kar je vidno niti ni razlika
Šele tedaj se nam razkrije znanje
ta prebujena vest ki jeclja
da je razlika v nevidnem
da o tej razliki pišejo knjige
In to da pišejo v našo korist
A da življenje o tej razliki
pogosto priča
v škodo knjig
O volk viden v ogledalu
o čemur pričajo tudi nekatere knjige
Na srečo je tudi tista druga
spet latinska
in spet o nas

München 1994

PRED NAPADOM MRAVELJ

Nekoč z leti vemo da je od vsega
naš čas vendarle več vreden
samo da je za vse prepozno in egal
Modri kot nikoli a preveč sivi

Nekoč z leti sovražimo slovesa
in Bogu dneve krademo pred očmi
Mladosti naše so vse kakor zgodnje češnje
Kot vino ki se razliva in toči

Nekoč bom z leti pred napadom mravelj
Jalovo bésedo in pred odpuščanjem vsakršnim
Dočakal tudi jaz da se naspim vsaj
Hladnokrven Odporen in čisto drugačen

München 1994

PTICA OB NEČASU

Kaj bi žalosti svoji
na današnji nečas
ker vsakomur v oči
lahko pogledam
in ker smem
vnaprej podpisati
vsako svojo pesem
in vsako besedo do zadnje
Kaj bi žalosti svoji
na današnji nečas
Ali nečas kot ptica

München 1994

OTROKOM NA DUŠO

Roman brez besed in dva-trije akvareli
(spomini na mojo mladost že oddaljeno)
Ker Če me bodo kdajkoli kasneje srečali
Daj Bog da me ne srečajo v peklu

Za pesem da imajo na pretek časa
Da ostarijo in da se nikoli ne odljudijo
Meni da zasadijo rožo iz kamna
ali da mi preprosto s pozabo sodijo

Daj Bog da me ne srečajo v peklu

München 1994

ZA SVOJO DUŠO

Niti kratko niti predolgo
na tem svetu
Niti malo niti preveč
na mizi zadovoljstva
Svoboden kot ptica
visoko v letu
In zagledan slepo
v dvoje oči dragih

München 1994

V MISLIH DALEČ IN SAM

J. Malokosu

Na porti iz suhega svinca
(greha tvojega ne uvidevam Mesto)
na ulice tesne od plevela
na slamici ki tli nade sred pepela

Na pomlad južno Zadnje v nizu
(Leta traja ta zima huda)
na lik prijatelja nasmejanega Blizu
in da je smrt samo izmišljena zgodba

na Neretvu Na kraljico voda
pred kraljico ti je polna duša
kje je lepša na svetu svoboda
(kot da te še sedaj uho posluša)

Na vse na kar se je tiho Moško zjokal
Na očetovo hišo iz kamna ….
Na čas ki leti a kakor da je obstal
Na usodo kot na dežurnega krivca

Na usodo neizbežno Slepo
Na usodo ki je ne priznam
O kateri sanjam in jo slutim lepo
v mislih daleč in sam.

München, april 1995

OB KONCU NADE

prva pesem

Če bi ta čas hudi
Trpljenje in bol za vedno
Našla bi se čaša leka
za mojo nado
Ne upa se zaman

München 1996

OB KONCU NADE

druga pesem

Ko bi z isto roko
Hladno
Bil še dolgo voden
Padla bi opoldne zvezda
in naznanila
da sem rojen

Da sem ponovno rojen

München 1996

Prevod: Marjan Pungartnik

V zdaj že znameniti »Slovenski književnosti III« me je navdihnil droben »itd.«, ko je bilo potrebno našteti urednike Dialogov. S tem je »itd.« postal nacionalno-vedni instrument, temeljna kategorija lene literarne zgodovine in lenih literarnih zgodovinarjev. Ker manj ko je podatkov, več je možnosti za luft. Lotil sem se Dialogov in napravil popis urednikov in uredništev. Kadar se znanstvenikom kaj upre, jim pač moramo pomagati čez prag v nepomembnost. Najbrž na smetišče zgodovine, v nevednost in obrobnost.

1965

DIALOGI
Letnik I
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Partizanska 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Odgovorni urednik: France Filipič

Uredniški odbor:
France Forstnerič
Vlado Golob
Ignac Kamenik
Slavko Kočevar
Marjan Kolar
Mira Medved
Tone Partljič
Karel Pečko
Stojan Požar
Branko Rudolf
Franc Šebjanič
Lojze Štefanič
Andrej Ujčič
Ela Ulrih

1966

DIALOGI
Letnik II

1967

DIALOGI
Letnik III
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Bruno Hartman,
Ovitek zasnoval: Mirko Reichenberg

Uredniški odbor:
France Forstnerič
Ignac Kamenik
Slavko Kočevar-Jug
Marjan Kolar
Marijan Kramberger
Janez Rotar
Andrej Ujčič

1968

DIALOGI
Letnik IV
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Tiska: ČP Mariborski tisk
Ovitek zasnoval: Mirko Reichenberg

Glavni in odgovorni urednik: Bruno Hartman

Uredniški odbor:
France Forstnerič
Ignac Kamenik
Slavko Kočevar-Jug
Marjan Kolar
Marijan Kramberger
Janez Rotar
Andrej Ujčič

1969

DIALOGI
Letnik V
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Rotar:
Tehnični urednik: Mirko Čepič

Uredniški kolegij:
Bruno Hartman
Slavko Kočevar-Jug
Janez Rotar

Uredniški svet:
Jože Filo
France Forstnerič
Drago Jančar
Tone Partljič
Erik Prunč
Branko Rudolf
Herman Vogel
Sergej Vrišer

1970

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik VI
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Rotar
Tehnični urednik: Drago Jančar
Metêr: Alojz Škorjanc
Grafični zasnutek in oprema: Janez Vidic

Uredniški kolegij:
France Forstnerič
Slavko Kočevar-Jug
Janez Rotar

Uredniški svet:
Mirko Čepič
Jože Filo
Drago Jančar
Ignac Kamenik
Marjan Kolar
Tone Partljič
Erich Prunč
Branko Rudolf
Herman Vogel
Sergej Vrišer
Vili Vuk

1971

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik VII
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Dušan Mevlja
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema do 6: Janez Vidic
Zunanja oprema 7-8: Zmago Jeraj
Fotografske priloge: Zmago Jeraj

Uredniški kolegij:
Janko Čar
Jože Horvat
Zmago Jeraj
Janez Švajcer
Herman Vogel
Vili Vuk

Uredniški svet:
Nada Gaborovič
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1972

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik VIII
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Dušan Mevlja
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Zmago Jeraj
Fotografske priloge: Zmago Jeraj

Uredniški kolegij:
Janko Čar
Zmago Jeraj
Janez Švajcer
Herman Vogel
Vili Vuk

Uredniški svet:
Nada Gaborovič
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1973

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik IX
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Zmago Jeraj
Slikovne priloge: Zmago Jeraj

Uredniški kolegij:
Janko Čar
Zmago Jeraj
Janez Švajcer
Herman Vogel
Vili Vuk

Uredniški svet:
Nada Gaborovič
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

Po 6. številki je iz uredniškega kolegija odšel Herman Vogel.

1974

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik X
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga Založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Zmago Jeraj
Slikovne priloge: Zmago Jeraj

Uredniški kolegij:
Janko Čar
Nada Gaborovič
Zmago Jeraj
Janez Švajcer
Vinko Ošlak

Uredniški svet:
Ivan Ferbežar
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Vlado Golob
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1975

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik XI
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Mirko Reichenberg

Uredniški kolegij:
Janko Čar
Helena Malek
Meta Gabršek-Prosenc
Janez Švajcer

Uredniški svet:
Ivan Ferbežar
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Vlado Golob
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1976

DIALOGI
Letnik XII

1977

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik XIII
Izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru
Zalaga založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Mirko Reichenberg

Uredniški kolegij:
Nada Gaborovič
Helena Malek
Meta Gabršek-Prosenc
Marica Škorjanec
Janez Švajcer

Uredniški svet:
Janko Čar
Ivan Ferbežar
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Vlado Golob
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1978

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik XIV
Ustanovitelj revije: Občinska konferenca SZDL
Zalaga založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Mirko Reichenberg

Uredniški kolegij:
Nada Gaborovič
Helena Malek
Meta Gabršek-Prosenc
Marica Škorjanec
Janez Švajcer

Uredniški svet:
Janko Čar
Ivan Ferbežar
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Vlado Golob
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1979

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik XV
Ustanovitelj revije: Občinska konferenca SZDL
Zalaga založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Mirko Reichenberg

Uredniški kolegij:
Nada Gaborovič
Helena Malek
Meta Gabršek-Prosenc
Marica Škorjanec
Janez Švajcer

Uredniški svet:
Janko Čar
Ivan Ferbežar
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Vlado Golob
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1980 - do št. 6

DIALOGI
Mesečnik za vprašanja kulturnega in javnega življenja
Letnik XVI
Ustanovitelj revije: Občinska konferenca SZDL
Zalaga založba Obzorja
Naslov uredništva: Maribor, Rotovški trg 1
Naslov uprave: Maribor, Partizanska cesta 5
Tiska: ČP Mariborski tisk

Glavni in odgovorni urednik: Janez Švajncer
Tehniški urednik: Mirko Reichenberg
Metêr: Alojz Škorjanc
Zunanja oprema: Mirko Reichenberg

Uredniški kolegij:
Nada Gaborovič
Breda Ilich-Klančnik
Helena Malek
Marica Škorjanec
Janez Švajcer

Uredniški svet:
Janko Čar
Ivan Ferbežar
Vladimir Gajšek
Slavko Gerič
Vlado Golob
Andrej Kokot
Marjan Kolar
Mira Medved
Branko Rudolf
Jože Ternar
dr. Sergej Vrišer

1980 – od 7-8-9 naprej

DIALOGI

Založnik: Založba Obzorja Maribor
Ustanovitelj revije: Občinska konferenca SZDL Maribor
Naslov: Rotovški trg 1, Maribor

Glavni urednik: Borko de Corti
Odgovorni urednik: Vili Vuk
Tehnična urednica: Breda Varli
Lektor: Ivan Žigart

Kolegij uredniškega odbora:
Andrej Brvar
France Forstnerič
Meta Gabršek-Prosenc
Marjan Pungartnik
Dušan Zbašnik

Uredniški odbor:
Andrej Brvar
Vladimir Gajšek
Niko Kolar
Ernest Ružič
Janez Švajncer (leposlovje)
France Forstnerič
Marjan Pungartnik
Franc Šrimpf (esejistika, literarna kritika)
Metka Čepič
Franc Friškovec
Zinka Kolarič
Andrej Logar
Lojze Penič (družboslovje)
Davorin Kračun
Majda Struc
Dušan Zbašnik (ekonomska misel)
Meta Gabršek-Prosenc
Breda Ilich-Klančnik
Milojka Kline
Slavko Kores (likovna umetnost)
Manica Špendal (glasba)
Tone Patljič
Vili Vuk (gledališče, film)
Dane Debič,
Žare Rojc (aktualna družbenopolitična problematika)

Izdajateljski sosvet:
Jože Volfand (predsednik
člani delegacij medobčinskih svetov SZDL
Celje
Slovenj Gradec
Murska Sobota
Maribor
člani delegacije kulturnih ustanov inorganizacij iz Maribora
in člani delegacije uredništva.

1981

DIALOGI, revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XVII

Glavni urednik: Borko Decorti
Odgovorni urednik: Vili Vuk
Likovni urednik: Zmago Jeraj
Tehnična urednica: Breda Varli
Lektor: Ivan Žigart

Kolegij uredniškega odbora:
Andrej Brvar
France Forstnerič
Meta Gabršek-Prosenc
Marjan Pungartnik
Dušan Zbašnik

Uredniški odbor:
Andrej Brvar
Vladimir Gajšek
Niko Kolar
Ernest Ružič
Janez Švajncer (leposlovje)
France Forstnerič
Marjan Pungartnik
Franc Šrimpf (esejistika, literarna kritika)
Metka Čepič
Franc Friškovec
Zinka Kolarič
Andrej Logar
Lojze Penič (družboslovje)
Davorin Kračun
Majda Struc
Dušan Zbašnik (ekonomska misel)
Meta Gabršek-Prosenc
Breda Ilich-Klančnik
Milojka Kline
Slavko Kores (likovna umetnost)
Manica Špendal (glasba)
Tone Patljič
Vili Vuk (gledališče, film)
Dane Debič,
Žare Rojc (aktualna družbenopolitična problematika)

1982

DIALOGI, Revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XVIII

Glavni urednik: Borko Decorti
Odgovorni urednik: Vili Vuk
Likovni urednik: Zmago Jeraj
Tehnična urednica: Breda Varli
Lektor: Ivan Žigart

Kolegij uredniškega odbora:
Andrej Brvar
France Forstnerič
Meta Gabršek-Prosenc
Marjan Pungartnik
Dušan Zbašnik

Uredniški odbor:
Andrej Brvar
Vladimir Gajšek
Niko Kolar
Ernest Ružič
Janez Švajncer (leposlovje)
France Forstnerič
Marjan Pungartnik
Franc Šrimpf (esejistika, literarna kritika
Metka Čepič
Franc Friškovec
Zinka Kolarič
Andrej Logar
Lojze Penič (družboslovje)
Davorin Kračun
Majda Struc
Dušan Zbašnik (ekonomska misel)
Meta Gabršek-Prosenc
Breda Ilich-Klančnik
Milojka Kline
Slavko Kores (likovna umetnost)
Manica Špendal (glasba)
Tone Patljič
Vili Vuk (gledališče, film)
Dane Debič,
Žare Rojc (aktualna družbenopolitična problematika)

1983 – od št. 7 naprej

DIALOGI, revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XIX
YU ISSN 0012-2068
Ustanovitelj revije: Mestna konferenca SZDL Maribor
Založnik: Založba Obzorja Maribor
Naslov uredništva:
Partizanska cesta 5, Maribor (Union)

Glavni urednik: Marjan Pungartnik
Odgovorni urednik: Franc Friškovec

Kolegij uredniškega odbora:
Franc Friškovec
Vladimir Gajšek
Marjan Pungartnik
Ernest Ružič
Viktor Šest
Likovni in tehnični urednik: Viktor Šest
Lektor: Vladimir Gajšek
Predsednik izdajateljskega sveta: Jože Volfand

Od 1983 št. 10

Odgovorni urednik: Franc Friškovec

1984

Revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XX
Ustanovitelj revije: Mestna konferenca SZDL Maribor
Založnik: Založba Obzorja Maribor
Naslov uredništva:
Partizanska cesta 5, Maribor (Union)
Tisk: ČGP Večer

Glavni urednik: Marjan Pungartnik
Odgovorni urednik: Franc Friškovec

Kolegij uredniškega odbora:
Franc Friškovec
Vladimir Gajšek
Marjan Pungrtnik
Ernest Ružič
Viktor Šest, likovni in tehnični urednik

Izdajateljski svet:
Predsednik: Jože Volfand
Člani delegacij medobčinskih svetov
SZDL Celje, Mribor, Murska Sobota, Slovenj Gradec
in člani delegacije uredništva

1985

Revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XXI
Ustanovitelj revije: Mestna konferenca SZDL Maribor
Založnik: Založba Obzorja Maribor
Naslov uredništva:
Partizanska cesta 5, Maribor (Union)
Tisk: Perutnina Ptuj, TOZD Ptujska tiskarna

Glavni urednik: Marjan Pungartnik
Odgovorni urednik: Franc Friškovec

Uredništvo:
Franc Friškovec
Vladimir Gajšek, tudi lektor
Marjan Pungartnik
Zdenko Kodrič
Ernest Ružič
Viktor Šest, likovni in tehnični urednik
Franci Zagoričnik

Izdajateljski svet:
Predsednik: Boris Feldin
Jože Debevc
Dane Debič
Franc Filipič
Franc Friškovec
Ivan Gorjup
Bruno Hartman
Slavko Jug
Zdenko Kodrič
Niko Kolar
Ivanka Koren
Peter Može
Tone Partljič
Franci Pivec
Marjan Pungartnik
Ernest Ružič

1986

DIALOGI
Revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XXII
Ustanovitelj: Mestna konferenca SZDL Maribor
Naslov: pp 114 (Partizanska 5, v Unionu)

Glavni urednik: Marjan Pungartnik
Odgovorni urednik: Franci Friškovec

Uredništvo:
Vladimir Gajšek
Zdenko Kodrič
Ernest Ružič
Viktor Šest
Franci Zagoričnik
Lektor: Ivan Žigart

Svet revije:

Predsednik sveta revije: Boris Feldin
Jože Debevc
Dane Debič
Franc Filipič
Franc Friškovec
Ivan Gorjup
Bruno Hartman
Slavko Jug
Zdenko Kodrič
Niko Kolar
Ivanka Koren
Peter Može
Tone Partljič
Franci Pivec
Majan Punartnik
Ernest Ružič

1987

DIALOGI
Revija za kulturo v vseh oblikah
Letnik XXIII
Ustanovitelj: Mestna konferenca SZDL Maribor
Naslov: pp 114 (Partizanska 5, v Unionu)

Glavni urednik: Marjan Pungartnik
Odgovorni urednik: Franci Friškovec

Uredništvo:
Vladimir Gajšek
Zdenko Kodrič
Ernest Ružič
Viktor Šest
Franci Zagoričnik
Lektor in korektor: Ivan Žigart

Svet revije:

Predsednik sveta revije: Boris Feldin
Jože Debevc
Dane Debič
Franc Filipič
Franc Friškovec
Ivan Gorjup
Bruno Hartman
Slavko Jug
Zdenko Kodrič
Niko Kolar
Ivanka Koren
Peter Može
Tone Partljič
Franci Pivec
Majan Punartnik
Ernest Ružič

1988

DIALOGI
Letnik XXIV

Glavni urednik: Franci Friškovec
Odgovorni urednik: Franci Zagoričnik

Vladimir Gajšek
Marko Klasinc
Gordana Kunaver
Feri lainšček
Marjan Pungartnik
Viktor Šest
Lektor: Ivan Žigart
Korektor: Ivan Žigart

1989

DIALOGI
Letnik XXV

Glavni urednik: Franci Friškovec
Odgovorni urednik: Franci Zagoričnik

Vladimir Gajšek
Marko Klasinc
Gordana Kunaver
Feri Lainšček
Marjan Pungartnik
Viktor Šest
Lektor: Ivan Žigart
Korektor: Ivan Žigart

1990 1-3

DIALOGI (brez podnaslova)
ISBN 86-377-0547-2
Letnik XXVI

Glavni urednik: Franci Friškovec
Odgovorni urednik: Franci Zagoričnik

Vladimir Gajšek
Marko Klasinc
Gordana Kunaver
Feri Lainšček
Marjan Pungartnik
Viktor Šest
Lektor: Ivan Žigart
Korektor: Ivan Žigart

1990 4-6

DIALOGI

Glavni urednik: Franci Friškovec
Odgovorni urednik: Franci Zagoričnik
Tehnični urednik: Viktor Šest
Lektor: Ivan Žigart
Korektor: Ivan Žigart

1991

DIALOGI (Revija za kulturo)
Letnik XXVII
Prehod na mali format
Organizacija tiska in distribucija: Art Consulting d.o.o.
Izdajatelj: Kulturni forum Maribor

Glavni in odgovorni urednik: Bernard Reich

France Forstnerič
Emica Antončič
Sašo Dravinec
Melita Fortnerič Hajnšek
Meta Gabršek Prosenc
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Jože Šubic
Ivan Žigart

1992

DIALOGI
Revija za kulturo
Letnik XXVIII
Znova velik format
Naslov: pp 223, Maribor
Tisk: Černel-Rogina
Organizacija tiska in distribucija: Art Consulting d.o.o.
Izdajatelj: Kulturni forum

Glavni in odgovorni urednik: Bernard Reich

France Forstnerič
Emica Antončič
Sašo Dravinec
Melita Fortnerič Hajnšek
Meta Gabršek Prosenc
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Oblikovalec:Vojko Pogačar
Ivan Žigart

1993

DIALOGI
Revija za kulturo
Letnik XXIX
Naslov: pp 223, Maribor
Izdajatelj: Kulturni forum

Glavni in odgovorni urednik: Bernard Reich

France Forstnerič
Emica Antončič
Sašo Dravinec
Melita Fortnerič Hajnšek
Meta Gabršek Prosenc
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Ivan Žigart
Osnutek oblikovanja: Vojko Pogačar

1994

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
(Na hrbtni strani: Mariborska revija za razmišljajoče)
Letnik XXX
Tisk: Mariborski tisk

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič,

Marinka Poštrak
Vili Ravnjak
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Vera Kovačevič, opremljevalka
Računalniški prelom: Katarina Visočnik

1995 1-2

Letnik XXXI

Sedež: Založba Aristej d.o.o, 62212 Šentilj, pp 3
Tisk: ROTIS

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič
Marinka Poštrak
Vili Ravnjak
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Vera Kovačevič, opremljevalka

1995 3-4

Tisk: Rotis

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič

Andrej Fištravec, družboslovje
Marinka Poštrak
Vili Ravnjak
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Vera Kovačevič, opremljevalka
Grafična priprava: Katarina Visočnik

1995 – Od 11- 12 naprej

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič

Andrje Fištravec
Mainka Poštrak
Mitja Reichnberg
Mitja Visočnik
Vera Kovačevič, opremljevalka

1996 od 1-2 naprej

DIALOGI, revija za kulturo in družbo
Letnik XXXII

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič

Mitja Čander, literatura
Andrej Fištravec, družboslovje
Mitja Reichenberg, glasba
Mitja Visočnik, likovna
Oblikovalka: Vera Kovačevič

1996 od 5-6 naprej

DIALOGI, revija za kulturo in družbo
Tisk: Dravska tiskarna

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič

Mitja Čander
Andrej Fištravec
Blaž Lukan
Mitja Visočnik

1997 od 1-2 naprej

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
Letnik XXXIII
Založnik: Založba Aristej d.o.o. 2212 Šentilj pp 3
Uredništvo: Marčičeva 18, Maribor
Tisk: Dravska tiskarna

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič

Mitja Čander
Andrej Fištravec
Mitja Reichenberg
Mitja Visočnik
Prelom: Katarina Visočnik

1997 od 3-4 naprej

Mitja Čander
Andrej Fištravec
Blaž Lukan
Mitja Visočnik

1998 Od 1 naprej

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
Letnik XXXIV
Mali format
Izdajatelj: Založba Aristej
Tisk: MA-TISK

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič

Mitja Čander, literatura
Andrej Fištravec, družboslovje
Blaž Lukan, gledališče
Mitja Visočnik, likovna
Oblikovalec: Didie Šeneker

1988 od 7-8 naprej

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič,

Mitja Čander
Andrej Fištravec
Blaž Lukan
Mitja Visočnik
Boris Vezjak, kritična misel

1999

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
Letnik XXXV
Izdajatelj: Založba Aristej, d.o.o. Šentilj
Naslov uredništva: Marčičeva 19, Maribor

Odgovorna urednica: Emica Antončič

Uredništvo:
Mitja Čander, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Blaž Lukan, gledališče
mag. Boris Vezjak, kritična misel

2000

DIALOGI
Letnik XXXVI

Glavna in odgovorna urednica: Emica Antončič,

Mitja Čander, literatura
Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostič, likovna umetnost
Blaž Lukan, gledališče
Boris Vezjak, kritična misel
Didi Šenekar – opremljevalec

2001

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
letnik XXXVII
Izdajatelj: Založba Aristej d.o.o., Šentilj
Naslov uredništva:
Založba Aristej, Marčičeva 19, Maribor
Grafična priprava: Katarina Visočnik
Tisk: MA-TISK d. d.

Odgovorna urednica: Emica Antončič

Uredništvo:
Robert Titan – Felix, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Blaž Lukan, gledališče
Boris Vezjak, kritična misel

Pozneje:

Andreja Babšek, gledališče
Robert Titan – Felix, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Boris Vezjak, kritična misel

2002

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
letnik XXXVIII
Izdajatelj: Založba Aristej d.o.o., Marčičeva 19, Maribor
Naslov uredništva:
Založba Aristej, Marčičeva 19, Maribor
Grafična priprava: Katarina Visočnik
Tisk: MA-TISK d. d.

Odgovorna urednica: Emica Antončič

Andreja Babšek, gledališče
Robert Titan – Felix, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Boris Vezjak, kritična misel

2003

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
letnik XXXIX
Izdajatelj: Založba Aristej d.o.o., Marčičeva 19, Maribor
Naslov uredništva:
Založba Aristej, Marčičeva 19, Maribor
Grafična priprava: ENTER-Vito Tement s.p.
Tisk: MA-TISK d. d.

Odgovorna urednica: Emica Antončič

Andreja Babšek, gledališče
Robert Titan – Felix, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Boris Vezjak, kritična misel

2004

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
letnik XL
Izdajatelj: Založba Aristej d.o.o., Marčičeva 19, Maribor
Naslov uredništva:
Založba Aristej, Marčičeva 19, Maribor
Grafična priprava: Grafično studio OK
Oblikovanje: Nenad Jelesijević
Tisk: MA-TISK d. d.

Odgovorna urednica: Emica Antončič

Andreja Babšek, gledališče
Robert Titan – Felix, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Boris Vezjak, kritična misel

Od 3-4 naprej:

Primož Jesenko, gledališče
Robert Titan – Felix, literatura
dr. Andrej Fištravec, družboslovje
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Boris Vezjak, kritična misel

2005

DIALOGI
Revija za kulturo in družbo
letnik XLI
Izdajatelj: Založba Aristej d.o.o., Marčičeva 19, Maribor
Naslov uredništva:
Založba Aristej, Marčičeva 19, Maribor
Grafična priprava: Grafično studio OK
Oblikovanje: Nenad Jelesijević
Tisk: MA-TISK d. d.

Odgovorna urednica: Emica Antončič

Primož Jesenko, gledališče
Aleksandra Kostić, likovne umetnosti
Boštjan Lah, film
Robert Titan – Felix, literatura
Boris Vezjak, kritična misel

Revija Mladika
34. nagradni literarni natečaj

Natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

Zainteresirani naj rokopise pošljejo v dveh natipkanih izvodih A4 formata na naslov Mladike. Izid natečaja, ki je odprt za vse, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu.

Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro.

Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi, ki naj ne preseže števila deset.

Prva nagrada za prozo znaša 300 evrov, druga 200 evrov in tretja 150 evrov. Prva nagrada za pesmi znaša 150 evrov, druga 100 evrov in tretja 70 evrov. Komisijo pri natečaju sestavljajo pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan - Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Mladike Marij Maver.

Prispevke pošljite do 1. decembra 2005.

Kontakt:
Mladika
Ulica Donizetti 3
34133 Trst
Italija

SREDNJEŠOLSKI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU
ŠESTI NATEČAJ V SLOVENSKEM JEZIKU IN
PETI NATEČAJ V ANGLEŠKEM JEZIKU

Gimnazija Vič Ljubljana in Cankarjev dom razpisujeta srednješolski natečaj za najboljši haiku v slovenskem in angleškem jeziku

Pogoji natečaja: Dijaki lahko sodelujejo na obeh natečajih, vendar morajo biti haikuji za vsak natečaj originalni (nekdo, ki sodeluje na natečaju v slovenskem jeziku, ne more hkrati sodelovati s prevodi na natečaju v angleškem jeziku ali obratno).

Posameznik lahko pošlje največ pet še neobjavljenih haikujev. Oblika pesmi - trije verzi (po 5, 7, 5 zlogov) je priporočljiva, ni pa obvezna. Tematika je svobodna: trenutek, “slika‿, podoba iz življenja srednješolcev, narave ali drugo ...

Izbrane haikuje naj šole, učitelji ali dijaki sami pošljejo v štirih enakih izvodih (na listih A4 formata) označenih s šifro, najkasneje do 21. decembra 2005 na naslov:

Gimnazija Vič
Ljubljana
Tržaška cesta 72
1000 Ljubljana
s pripisom »za haiku natečaj - slov. (ali - ang.)«

V pošiljki naj bo tudi zaprta kuverta, v kateri naj bo peta kopija (tudi na listu A4) z naslednjimi podatki o avtorju: šifra, ime in priimek, datum rojstva, razred, ime in priimek mentorja/mentorice, šola in naslov šole, E-naslov (če dijak nima svojega e-naslova, naj napiše e-naslov šole).

V pošiljki naj bo tudi kuverta z znamko in naslovom, na katerega bomo poslali obvestilo o izidu natečaja in datumu zaključne prireditve. Zaključna prireditev, recital in podelitev priznanj ter nagrad bo potekala v Cankarjevem domu v okviru prireditve Transgeneracije 2006.

Udeleženci natečaja se odpovejo materialnim pravicam, to pomeni, da ne bodo dobili honorarja za objavo pesmi v zborniku. Seveda pa obdržijo vse avtorske in moralne pravice.

Strokovna žirija bo podelila več nagrad. V posebni zbirki bodo poleg nagrajenih objavljeni tudi vsi dobri haikuji vseh udeležencev natečaja.

Vabila za zaključno prireditev, na kateri bomo razglasili najboljše, predstavili zbornik in podelili nagrade, bomo udeležencem poslali do konca februarja 2006.

Za tiste, ki bi radi zvedeli več o pisanju in zakonitostih haikuja, priporočamo 20.-21. številko revije Apokalipsa, kjer je poleg teoretičnih besedil tudi izbor japonskih, slovenskih in drugih svetovno znanih haiku pesnikov. Predvsem pa priporočamo številke revije "Slovenščina v šoli" 2/3 in 5/6 iz leta 2003, kjer sta članka o pisanju haikuja. Nekaj podatkov o haikju in dosedanjih nagrajencih je tudi na spletni strani Gimnazije Vič: http://www.gimvic.org/dogodki/

Z razpisom natečaja želimo spodbuditi pesniško ustvarjalnost srednješolske mladine in jim dati možnost medsebojnega spoznavanja in javnega predstavljanja. Za kakršnekoli dodatne informacije o natečaju, pisanju haikujev (seveda so dobrodošli tudi vaši predlogi), lahko pišete na naslov:

edin.saracevic@guest.arnes.si

Koordinator natečaja:
Edin Saračević

Ravnateljica:
Irena Perenič

Kulturno društvo Mariborska literarna družba znova razpisuje natečaj za molitvena besedila/pesmi ob svetovnem molitvenem dnevu 2006, ki bo letos v petek, 3. marca (prvi petek v marcu). K udeležbi vabimo vse avtorje, ki jim je blizu tovrstno pesništvo.

Ne gre nam toliko za versko molitev, temveč za literarno obliko, ki sicer nima nobene formalne ali predpisane oblike, a je prisotna v mnogih besedilih kot nagovor Drugega v najširšem pomenu. Za molitveni položaj pa so pomembni še drugi vidiki – želja po absolutnem, po vsem tistem, kar se v življenju skriva, izriva, zanemarja, se mu posmehuje kot »nestvarnemu«, kar gre mimo tukajšnjih avtoritet, kar ni iz želje po koristi. Čeprav je v molitvenem položaju pomembno še občutje predanosti, stiske, nemoči, intimnosti in svečanosti, to ni razlog, da bi molitvene pesmi bile patetične – poiščimo v tem tudi možnosti za humor in duhovitost.

Vabimo vas, da se prijavite za nastop na prireditvi, ki bo v petek, 3. marca 2006, ob 16.00 v Mariboru. Če bi se spremenila lokacija, vas bomo o tem pravočasno obvestili. Prijave bomo sprejemali na naš naslov

Kulturno društvo
Mariborska literarna družba
Partizanska 5
2000 Maribor
(razpis za molitvena besedila),
do 1. marca 2006.

Lahko pa jo pošljete tudi na naš elektronski naslov drustvo@kud-mld.si.

Natečaj ni (več) tekmovalen, saj je tovrstnih natečajev je že veliko, ampak bomo pripravili zbornik natečaja, v katerem bomo objavili po eno od poslanih besedil. Udeleženci srečanja natečaja bodo prejeli dva brezplačna izvoda zbornika.

Maribor, 1. december 2005

Marjan Pungartnik,
predsednik KD MLD