Človek mora sprejeti svet in njegove zakone. To je nujno. Na eni strani slednje pomeni usmerjenost v življenjsko okolje in na drugi strani obvladovanje življenja. Kdor sprejema sebe, sprejema tudi druge. Če že govorimo o neskladju med produkcijskimi odnosi, vsakdanjo življenjsko prakso in moralno sfero, potem za vsem stoji spoznanje, porojeno iz ponovno ustvarjenje življenjske izkušnje.Četudi smo jih neenkrat presejali skozi hladno sito uma, smo se nemalokrat hočeš nočeš morali vračati na nov začetek. Želje ne poznajo ne mere ne zakona. Vsaka doba, sleherna skupnost ima svoje izkušnje in resnice. Samo svobodno oblikovanje odgovorov na neko situacijo lahko daje orientacijo, sicer postanemo brezdomci. Kamorkoli stopimo, hodimo po neki zgodbi.Sodobna družba vnaša v življenjski potek veliko negotovosti Največ je tistega, kar bi najmanj hoteli. Torej se moramo nekako orientirati. Na splošno, za začetek, poznamo tri vrste orientacij: geografsko, topografsko in taktično, ki se določa po prvih dveh. O tem in še o čem nam pripoveduje arabska pravljica Užaljena zvezda. Takole nam govori: »Na nočnem nebu so se zvezde prepirale, katera je najbolj svetla.Majhne in najmanjše zvezdice so se najbolj ustile. Aldebaran, zelo svetla zvezda, jih je molče poslušala. Prepirljivke so zganjale velik hrup na nebu. Aldebaran jih ni mogla več poslušati. Pogasila je svoje luči in odšla spat. Takrat je na zemlji v puščavi nastala velika zmeda. Beduini so se ozirali v nebo, saj si niso več znali poiskati poti. Prevzetne zvezdice so se prestrašile in stekle prosit Aldebaran, naj spet zasveti.Prepir je bil končan. Beduini spet imajo svojo svetlo zvezdo.«
S pomočjo topografske karte pa določamo svojo stojno točko. Kaj pa je to stojna točka? Smešno vprašanje, ali morda tudi ne, kajti prah se ne nabira le na čevljih in knjigah, ampak tudi na sesalniku za prah. Beseda prah zagotovo sproži v nas ustrezno mero čustvenih in miselnih priklicev, če prej ne, pa pri štiridesetih zagotovo.Ko se razkrivaš, si kot cvet, ko se skrivaš, si kot trn. Če že vemo, kdaj in kako narediti luknjo v vodo, smo se le na korak približali soočanju z našo razbežanostjo doživljanja. Vedenje in razumevanje sta dve različni stvari. Prva zadeva um, druga srce Odrasli se ob tem pogosto sklicujejo na svoja izkustva in doživetja, ki izvirajo iz njihovega otroškega in mladostnega obdobja. Na teh spoznanjih večinoma temeljijo njihova življenjska načela, ki postanejo in mnogokrat tudi ostanejo smernice njihove življenjske filozofije. Ob takšnih načelih pa človek prehitro izgubi lastni čut za vrednote. Je bližina, ki je daleč od oči, in je bližina, ki je daleč od srca. O tem in še o čem nam pripoveduje Grimmova pravljica Trije srečni sinovi. Takole nam govori: »Oče je umiral in je na smrtni postelji svojim trem sinovom zapustil vse, kar je imel:petelina, koso in mačko. »Niso dragocenosti,« je rekel oče, »a če jih odnesete tja, kjer jih ne poznajo, boste dobro živeli.« Prvi je šel na pot s petelinom. A po vseh vaseh so jih imeli. Končno je prišel na oddaljen otok, kjer jih ni bilo in prebivalci so bili navdušeni nad kikirikanjem. Fantu so dali osla in nanj zlata, da je komaj nosil. Drugi je s koso prišel v deželo, kjer so želi s topovi. Kajpak je šlo pri tem veliko pšenice v nič. Ko je fant pokazal koso in za kaj se jo uporablja, so mu zadovoljni ljudje dali osla in nanj zlata,da je komaj nosil.Tretji sin je z mačko pripotoval v kraje, ki so jih ogrožale miši. Mačka jih je kaj hitro spravila v red. Tudi tu so hvaležni vaščani fantu dali osla in nanj vreče zlata. Sinovi so se prepričali, da ima vsakdo svojo srečo v svojih rokah. Ne zna pa je vsakdo prav uporabiti.
Česar ni v peti, ni v glavi. Ne moremo spoznati sveta, če si o njem ne ustvarimo predstave, ki je vir upanja in nemira istočasno. Ob tem se ne kaže slepiti, kajti ta ista predstava lahko mimo grede postane kletka, mi pa papagaji ali morda klovni, ki za svojo veselo šminko skrivajo utrujena srca. Med pomladjo in zimo naredi previdnost dva koraka, navada pa sto.Po dežju rastejo gobe, po pričakovanju pa tegobe. Upanje ima tri obraze: obraz očeta, ki prinaša gotovost, obraz matere, ki prinaša varnost, in obraz otroka, ki se igra. Osebnostna rast pomeni za nas brez pridržka hkratnost delovanja v srcu, umu in duši. Brez te hkratnosti se kaj kmalu znajdemo med tistimi obiskovalci supermarketa, ki na veliko kupujejo tisto, česar ne potrebujejo, na koncu pa prodajajo tisto, kar potrebujejo. Potem so razočarani, ker mislijo, da so prevarani. So pravila, za katerimi se skrivamo, in so pravila, ki nas razkrivajo. Tisti, ki se zaveda igre slepil, ve, da to, kar je našel, ni tisto, kar je iskal. O tem in še o čem nam pripoveduje pakistanska pravljica o Nevednem princu. Takole nam govori:«Mogočen kralj je imel sina,ki ni bil preveč bister .Zato mu je oče oskrbel najboljše učitelje, ki so prišli na dvor z vseh koncev sveta. Učili so ga po najboljših močeh in princ je kmalu znal odgovoriti na vsako njihovo vprašanje.Kralj je bil vesel, a stari mož ga je posvaril:«Vse, kar ve tvoj sin, je o preteklosti.Resnično moder mož pozna tudi prihodnost.« Zdaj je poklical vse preroke in jasnovidce, ki so učili sina naslednjih nekaj let. Modri mož je znova preskusil princa.Obrnil se je h kralju in dvorjanom in pokazal, da bo nekaj skril v dlan.Zaprto pest je pokazal fantu.
»V roki imaš trdo, belo stvar,« je govoril fant in se močno zamislil » okrogla je, v sredini ima luknjo…prav gotovo je brus!« Vsi so bruhnili v smeh. Prve tri stvari so bile točne, a modrec je imel v rokah biser. »Prava modrost,« je rekel učenjak, »je v tem: ne da vse veš, temveč da znaš tisto, kar veš, prav uporabiti!«
Vse poti so prave, samo ena je tvoja. Je senca hrepenenja in je senca spomina. Znotraj razdalje, določneje povedano imaginarne razdalje med spominom in hrepenenjem, potuje naša stojna točka .Lahko bi njima rekli tudi energetska pola, ki ju polnimo s svojo voljo. Senca pa nam s svojo dolžino in širino govori o uspehu ali neuspehu tega našega podjetja, ki se mu še drugače reče spoznavanje življenja samega. Če hočemo spoznavati, tedaj moramo pripustiti, da spoznavna reč biva. Bivanje je torej pritrjevanje in soglašanje z njim. Hočemo ali ne, stalno se gibljemo med prisotno odsotnostjo in odsotno prisotnostjo oziramo iščemo naše notranje ravnotežje. Ko prebiramo pregovore, se nas loteva varljiv občutek, da ob tem preverjamo njihovo resničnost, morda tudi lepoto, dejansko pa preverjamo le sebe same, oziroma to, kar pod dežurno masko, resnično trajnega (še) nosimo v našem umu, srcu in duši. Izgubo iluzij, ki se širijo, pa poskušamo hkrati uravnotežiti z novimi strategijami in taktikami. O tem in še o čem nam pripoveduje Grimmova Makova uganka .Takole nam govori: »Lepotico je čarovnica spremenila v mak na polju. Vsak večer se je spremenila nazaj v žensko in je noč preživela doma. Nekega jutra, preden se je vrnila na polje, je rekla možu: »Če me najdeš, bo čarovnije konec!« Le kako bi mož lahko našel ženo med tisoči cvetov? Pa jo je! Ker je žena noč preživela doma, njen cvet ni bil moker od rose.«
Dalje si od doma, bliže si sebi. Za ilustracijo te naše sentence bo zelo prav prišla naša vsakdanja izkušnja. Odpravimo se torej na pot, najprej z mislijo na stare Grke, ki so se radi zazirali v daljine morja, s hrepenenjem po izstopu iz lastne ujetosti, mi pa v domišljiji odpotujmo kar z vlakom. Na domači postaji, posejani z rožami spominov, nam signalne luči in smerokazi delujejo nekam igrivo, dokler nas ropot prihajajočih koles ne odpelje vse hitreje mimo novih , vse manj znanih postaj, ki na nas delujejo kot slike v galeriji. V naš pogled se skozi okno kot simboli vračajo spomini na dom in bližnje, negotovosti se pridruži tesnoba. Očitno je torej ne le to, da naša stojna točka potuje v obratni smeri, ampak da si na tem mestu, pri iskanju notranjega ravnotežja, lahko pomagamo predvsem z intuicijo. Še preden se bomo spustili v labirinte duše, si bomo za počitek, morda pa tudi za kakšen namig, prebrali Ezopovo basen Vrtnica in šipek. Takole nam govori : »Šipek, ki je rasel poleg vrtnice, je nekega dne rekel :«Kako si lepa! Veselim se tvojega cvetja in tvojega vonja!« »Oh, šipek,« je rekla vrtnica, »nikar mi preveč ne laskaj. Jaz cvetim le nekaj dni me imajo ljudje radi. Utrgajo me, me postavijo v vazo in čez nekaj dni umrem. Ti, šipek, pa tudi ko nisi več cvet, še dolgo živiš v grmu, in tvoji plodovi ostanejo do zime, morda pa jih natrgajo in pridejo v kraljevske skodelice!« Še danes šipek ne ve zagotovo, kaj je bolje: nekaj dni prelepega razkošja, ali tiho in dolgo življenje.«
Drznim sanjam se še najbolj prilegajo plaha pričakovanja. Pustimo se torej presenetiti, kajti naproti nam prihaja s svojo odisejado veliki mag v podobi iskalca notranje razsvetlitve, nihče drug kot Aldous Huxley. Njegov eksperiment z meskalinom, z željo po mistični stopljenosti s svetom, nam govori o hotenem spregledu »Ahilove pete« lastne karme.
Kako je torej s to našo karmo? Karma ni isto kot usoda, nasprotno, karma je naše delovanje. Vsaka posledica ima svoj vzrok in obratno. Usoda nam lahko vnaprej določi samo okoliščine, nikakor pa ne našega delovanja v teh okoliščinah, kajti vsakdo se sam odloča, katere cilje bo izbral in katero pot ubral. Delovanje, v katero sta vključena mišljenje in zavest, je omejeno z namero. Vsak akt, opravljen z namero, pa predstavlja kreativni akt. Seveda za njim stoji naša volja. Z mislimi, besedami in deli ne ustvarjamo le našega sveta, ampak oblikujemo tudi sebe kot osebo.
Je žalost, ki čaka pred vrati, in je žalost, ki kaže hrbet. Zdaj bomo, kot smo že enkrat zapisali, hočeš nočeš morali narediti zarezo, kajti v vsakem tovrstnem premišljevanju se kot zajec v grmu skriva želja po bolj ali manj umnem zapolnjevanju vrstic ali pa nabiranju kilometrine. Po domače se temu reče dokazovanje svojega prav, od samovšečnosti do dogme pa pelje vedno dovolj široka enosmerna cesta. Seveda proč od slutnje, ki nas pelje v naročje neskončnega in mističnega, ter v skrajni posledici, poenostavljeno rečeno, poseduje možnost vere. Odpirati se v neskončnost znotraj sebe ne pomeni čakati v čakalnici, ampak hoditi po poti spoznavanja življenja, to pa nosi tudi odgovornost za prav in narobe v neki vsakodnevni situaciji. Slednje pa je seveda zelo daleč od jadikovanja za nekimi »starimi dobrimi časi.«.Kdo potem melje in kdo plača se tudi ve. Vse skupaj nas bolj spominja na modo, zlasti oblačila. V vseh zgodovinskih obdobjih je modo zapovedoval vladajoči sloj. Hmm, zavore nam še niso popustile, ob tem ne maramo dajati vtisa o kakšni neranljivosti. In bi bilo najbolje, če bi le molčali ter zrli nekam v daljavo, skratka ostati otočan.
Pred nadaljevanjem ne bo odveč, če si skupaj preberemo arabsko pravljico Skopuh in berač. Takole nam govori: »Revež je prosil bogatina za obleko. Prosil ga je v imenu boga Alaha, zato mu skopuh ni mogel odreči. Pač pa mu je dal najstarejše oblačilo, ki ga je našel. Berač se je oblekel in nato po običaju rekel: »Ni ga boga razen Alaha.« »Pozabil si dodati še: in Mohamed je njegov prerok,« ga je skušal dopolniti bogatin s tradicionalnimi besedami. «Nak,«je odkimal berač.«Takrat,ko je bila narejena ta obleka,se prerok še ni rodil.«
Kdor si ne upa biti on sam, bo vedno na prepihu.
Ob tem si seveda ne delamo iluzij, ne zmoremo se namreč kar tako z levo roko otresti nagnjenja do špekulacij in svetih laži, do ideologij , do irealne pomoči, četudi imamo vedno dovolj poguma za strah. Zavezani smo času, tukaj in zdaj, neekrat tipamo v prazno, kajti človeški duh, tisti, ki ga zares tako razumemo in sprejemamo, katerega skušamo slediti, hodi po svojih normalnih poteh. Veselje ima en sam obraz, krogi na vodi pa vse druge.
Je sreča, ki se koplje v soncu, in je sreča, ki se koplje v senci. Je življenje tisto, kar se nam dogaja, dokler načrtujemo nekaj drugega? Ne moremo živeti kot »srečni ignoranti,« svet, hočemo ali ne, doživljamo s posredništvom, »iz druge roke.« Posredniki pa se po belem svetu nikoli niso sprehajali goli in bosi. Četudi ne iščemo sreče v stvareh, še ni rečeno, da se slej ko prej ne zavlečejo človeku v dušo.O tem, in še o čem, nam pripoveduje Grimmova pravljica o Dalekovidni princesi.Takole nam govori : »Lepa mlada princesa je živela na gradu, ki je imel stolp z dvanajstimi čarobnimi okni. Stolp je bil tako visok, da je videla prav vse, kar se je godilo na svetu. Imela je mnogo občudovalcev, a se ni marala poročiti, ker je želela vladati sama. Končno je razglasila, da se bo poročila z moškim, ki se bo tako dobro skril, da ga ne mogla najti. Mnogi so poskušali brez uspeha.
Potem se je pojavil še eden in predlagal, da bi trikrat poskusil. Mladenič, ki je bil lovec, je poklical na pomoč krokarja, krastačo in lisico. Vsem je pred časom rešil življenje.Krokar ga je skril v svoje jajce in ga položil v svoje gnezdo. Princesa ga je takoj našla. Krastača ga je pogoltnila in se z njim potopila na dno jezera. Tudi tam ga je princesa našla. Lisica ga je začarala v krono in jo poklonila deklici. Na glavi pač ni mogla videti svojega občudovalca. »Še pametnejši je kot jaz!« je končno rekla in se poročila z njim, ko se je spremenil nazaj v postavnega mladeniča.«
Čevlje merimo po nogah, vezalke pa so nam v okras. Vesla zibajo tišine, valovi butajo v spomine. Obljubljena lepa prihodnost in lanski sneg sedita za isto mizo. Sveča na njenem belem prtu nam ne govori le o našem minevanju. Je čas, ko imaš srečo sam s seboj, in je čas, ko si sam s seboj. Ne pozabljamo tega, česa nimamo radi, ampak to, kar imamo. Tisti, ki prihaja, prinaša ; tisti, ki odhaja, tudi. Je molk bližine in je molk daljave.
Občutek pripadnosti nosi v svojem naročju občutek veljave. Kaj to pomeni? Bodimo konkretni! Ne bo odveč, če se ob tem vprašamo, na čem smo zgradili svojo identiteto in kakšno predstavo smo o sebi izoblikovali. In še več, po katerih kriterijih sprejemamo ali zavračamo druge. Občutek pripadnosti je namreč zelo blizu občutku lastnine, kar pa ni ravno daleč proč od vzajemnega posedovanja.Želje so kot valovi, ki butajo ob jez spominov. Vzajemno posedovanje botruje namreč vzajemnemu razkrivanju.Je bližina, ki je daleč od oči, in je bližina, ki je daleč od srca.Ravnodušnost nosi vse naše sposojene obraze. O tem in še o čem nam pripoveduje arabska pravljica o Bolni kameli. Takole nam govori: »Kamela, ki je živela na robu oaze, je zbolela. Začeli so jo obiskovati sorodniki. Ker je vsak med njimi napravil dolgo pot, je ostal dan ali dva, si odpočil in se najedel sočne trave. Ko si je kamela opomogla, jo je zgrabila lakota. Ko se je ozrla naokrog, je videla, da ni nikjer več ničesar za pod zob. Obiskovalci so pospravili vse, kar se je dalo. Kaj je hotela? Nabrusila je podplate in šla v drugo oazo.«
Jutro je kot zvonček na jasi, večer pa kot lačna ptica. Metulj se skriva v ličinki kot ljubezen v skušnjavi.Je vračanje k sebi, ki te obleče, in je vračanje k sebi, ki te sezuje. Več je tolažnikov, več je nesrečnikov. Obleka, ki so naše misli in čustva, izražena v blagu, prekriva telo, dušo pa razkriva.
