Papir: A4 A5 Nazaj na številko 21 V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«. Vsak prispevek se začne na novi strani.
LOCUTIO
Prva slovenska literarna on-line revija
211. januar 2004 · Letnik VII

Locutio 21

Locutio 21

Kazalo

  1. Irena Stefanie KnehtlPlesalka v puščavi
  2. Štefka LangJasno nebo in svetli oblaki
  3. Aleš KrižmanBog je smrt in smrt je bog!
  4. Majda Senica-VujanovičKačji kralj
  5. Mihaela HojnikV prostoru
  6. Marica Škorjanec KostercaPrišli so
  7. Milena Sušnik FalleUgasli plamen
  8. Marjana SrčičEho sreča Abrahama
  9. Ana PahrČrnega mleka nikar!
  10. Jana Hartman KrajncBanjolski dnevnik
  11. Sekumady CondéElegija
  12. Heidi InffeldTreppen
  13. Anton PevecKot individualni haiku
  14. Klara RudolfKupa ljubezeni
  15. Zoran KneževićMuzikant
  16. Damijan KolarŽivljenje moje mame

PLESALKA V PUŠČAVI

Irena Stefanie Knehtlr. 1950

Počutim se brez korenin, zapuščena
kot kamen.
Veslam v ladji soli in kristalov na pol poti proti domu
v pristanišču sanj in
v svetu, ki je skrčen v igračko.
Slepec s piščalko poje večno pesem življenja in smrti.
Zaljubim se v slepca.
Danes sem rojena, danes umrem.
Pozdrave vsem živim.
In vsem mrtvim.


Vonj po moči, vonj po lepoti, lepota vonja.
Globoko čarobno morje in
piščal smrti.
Strah in trpljenje,
vojna za glasovi, ki iščejo sence.
utišani glasovi v barvi vetra.
Proti poletju grem kot spomladanski dež.
Ljubila Te bom v hitrih vodah in.
poplavila bom morje.


Bilo je opoldne, otroci so se igrali na cestah
in ravnih strehah.
Te bom izdala?
Pozabila bom, da nisi več moja veriga.
Odpusti, toda njegov oče je slepec,
na bazarju je prodajal črne tančice.
Te bom izdala?
Potovanje od doma v zunanje prostore
z vročim upanjem in žgočo vročico
Želim si srečanja s Teboj
Toda tukaj je moja črna tančica, moja nesreča?
Bilo je opoldne, otroci so se igrali na cestah in ravnih strehah
Te bom izdala?


Plesalec v puščavi
Na pomlad puščava sanja o rožah.

karavane časa
karavane sanj,
v poeziji prostora
plešejo v puščavi.
soočeni z divjino,
Žareči obrazi ob dotiku mest,
sanje, ki umrejo preden so sploh rojene.

Sanaa, Jemen 11. januarja 2004

JASNO NEBO IN SVETLI OBLAKI

Štefka Langr. 1939

JASNO NEBO IN SVETLI OBLAKI

polnijo dan januarski.
Sonce greje mojo postavo
ko hodim počasi ob pusti rečici.

Moje misli so kot dolga reka
in kot suhe trave visijo v meni.
Le pusti jih spati še, sonce,
naj mirno ležijo do časa za maj,
ko vzklilo obrežje bo spet,
takrat v reko še mojo
natrosi malo življenja.

V SONCU LESKETAJO SE

gola drevesa,
goloto mojega srca še zakrijte, nebesa!
Solze v očeh in v srcu krik
podarim ti edino,
o svetlo sonce, ubogi dar
odnesi, ne pusti me vnemar.

KO SKLONI SE KORAK Z ZEMLJO

oko ustavi se v nebu,
v modrem, daljnem, mirnem svetu.
Modruje misel, vsa je bela,
bi rada poletela tja,
v modrini vsa bila doma.

PREBUDIL ME JE

lajež psov.
Pogledam skozi majhno okno.

Nočno nebo. Prekrasno, svetlo.
Ob mesecu srebrn oblak,
velika riba v modrem morju.
V njej zvezda kot oko
trepeče, gleda in žari –
se mar mi to le zdi?

BOG JE SMRT IN SMRT JE BOG!

Aleš Križman

BOG JE SMRT IN SMRT JE BOG!

Obišče te le enkrat v življenju.
Kdaj in kje le on ve,
da prepreči ti v usodi k napačnemu stvarjenju,
ko naprej ti več ne gre.

Vse je kot krog
Od njega začaranih ljudi.
Kjer sam najšibkejši se izloči,
preden svoji nalogi konec naredi,
da nekdo njega bo bodoči,
da vso osnovo nadaljuje in jo dogradi.

Ko najde se pravi, postane moč od njegovega imena,
in razkrije resnico človeškega namena.
To je vse, želja njegova in želja vsega,
za katero dobiš svobodo,
v katero on nikoli več ne posega.

Toda bog ni bog tisti,
ki nekje ˝ v nebesih sedi˝.
Ne smrt,
katera te v nočni mori,
po temnih luknjah te lovi.

On je tvoja glava,
Tvoja duša ki ob rojstvu ime dobi.
On je tisti, ki te preizkuša,
in ko pride, v imenu smrti govori.

Z usodo v tebi se začne,
in z usodo v tebi se konča.
On je vseh nadzor,
nadzor celega sveta.

Mentorsko mnenje

Smisel je velika obsesija adolescentnega pesnjena. Prav tako smrt, pa še resnobnost in »filozofičnost«. Vse to srečujemo v pesmi Aleša Križmana, ki ji je dal aforistični naslov »Bog je smrt in smrt je bog!« Bog tako ni tisti iz cerkve, kar avtor daje vedeti z besedami, da to ni tisti, ki nekje v nebesih sedi, temveč da je to princip dojemanja življenja, kot obče pravilo nastajanja in izginjanja. Zanimiva je tudi misel o »zgrešeni eksistenci«: da prepreči ti v usodi k napačnemu stvarjenu, ko naprej ti več ne gre. Pa predstava, da je življenje replika nečesa, kar se nadaljuje in … dogradi. Z drugimi besedami – kam izginejo zajci, ki jih potegne čarovnik iz klobuka? Lahko bi si predstavljali, da jih ima čarovnik doma precej, ko jih neprestano vleče iz klobuka. Potegne jih ven in potem živijo in on v njihov obstoj več ne posega, svojo predstavo pa gradi naprej in jo perfekcionira. Eventualno jih poje. V Križmanovi pesmi je bog takšno bitje, ki na koncu »poje« tisto, kar je vrgel v življenje.

Iz pesmi je mogoče razbrati dobršen del idiosinkrazije mladega človeka, a tudi voljo po razločevanju. To je nadaljevanje nekega procesa raz-stavljanja predmetov, ki je prva kritika sveta. Zdaj se odvija na ravni splošnih pojmov. V njem se skriva strast raziskovanja, a tudi odhajanja od tem, ki jih razume njegova generacija, je osnova razlikovanja od drugih. Bistvena sestavina tega je zapletenost in nerazumljivost/nerazumljenost.

Ko pa pesem vrednotimo, ne moremo mimo očitka, da takšen velik kup domnev in trditev zaradi zapletenosti in nerazumljivosti »simulira« poezijo, da se v njej prikriva neka druga duhovna disciplina, ki se kdaj pozneje razraste v filozofijo. To je tudi ena od funkcij pesnjenja v adolescenci. Ko še ne obvladamo filozofije (to pa pomeni – ko še ne preberemo zadostne količine tovrstnih knjig in ne obvladamo njenega izrazja), v tej splošnosti svoje jezikovne izraze estetiziramo in dobijo v očeh bralca položaj poezije. Bodimo pozorni na zapletenost in abstraktnost tega besedila, na vtis labirinta. O sami smrti pa pove malo in nas tudi ne pripravi do tega, da bi jo doživljali in dojeli.

Kaj drugega kot svetovati, kot da avtor vzame kakšno Kierkegaardovo ali Nietzschejevo knjigo in se zatopi vanjo, kajti utegne se zgoditi, da ga bo napotila k filozofiji.

Marjan Pungartnik

KAČJI KRALJ

Majda Senica-Vujanovič

Nekoč so se ob razvalinah starega gradu ustavili cigani. Ko so odhajali, so pustili na pečevju jokajoče dete. Otroka so nekje ukradli. Neprestano je jokal, jokal, a ga niso mogli potešiti. Pa so ga pustili kar tam.

Čula ga je sojenica. Nagnila se je nadenj in zašepetala: Živel boš dolgo in boš kralj! Poročil se boš z lepo pastirico.

Otroški jok pa so slišale tudi kače. Priplazile so se k njemu in otroka ogrele s svojimi telesi. Prišla je kačja kraljica in ga podojila s svojim mlekom. Dete je utihnilo in zaspalo.

Spal je dolgo, dolgo in ko se je prebudil, je bilo spremenjen v kačo. Le velike svetleče oči so govorile o tem, da ni navadna kača.

Pridružil se je kačjemu rodu in živel z njimi kačje življenje. A bil je kača s posebno močjo. Njegove svetleče oči so privlačevale živa bitja in jih s čarobno močjo priklepale nase. Znal je žvižgati s čistim, zvenečim glasom, da je odmevalo po samotnem skalovju. Tudi plesal je in takrat so ga obkrožile druge kače od blizu in daleč in ga občudovale.

Postal je branitelj kačje kraljice. Njeno kraljestvo se je razprostiralo po podzemnih votlinah gore. Bilo je zastraženo in vanj ni prišel nihče – niti človek niti druge živali. Stražili so ga zeleni dolgokrili kačji pastirji, ki so preletavali pobočja gore.

Pod goro so bile sobane polne dragocenosti, ki so jih čuvale kače. Med njimi je ležala na zlatem prestolu kačja kraljica z bleščečo krono.

Nekoč je kačja kraljica povabila svojega čuvarja, kačjega dečka in mu rekla:

»Vse moje služabnice se ti klanjajo, tudi mojim hčerkam si všeč. Vse svoje bogastvo ti poklanjam – tvoje je. Ti boš odslej naš kralj, kralj vseh kač, kačji kralj. Izberi si nevesto.

Potihoma mu je kačja kraljica namenila svojo najljubšo kraljično, kačo z belo progo na hrbtu.

A kačjemu dečku je bila všeč pastirica, ki je čuvala čredo pod grajskimi razvalinami. Žalosten se je splazil na svojo priljubljeno skalo in poslušal, kako piska na piščal lepa deklica. Z vsakim dnem jo je raje poslušal in vedno lepša se mu je zdela, tako mila, da več ni mogel živeti brez nje.

Začel jo je vabiti s svojim kačjim glasom. Njene melodije je ponavljal kot odmev, da mu je mladenka prisluhnila. Še nikoli ni slišala tako hrepeneče pesmi, še nikoli je ni od sreče tako bolelo srce.

Sledila je pesmi in prišla do skale, na kateri je ležal zvit kačji deček. Oči so mu žarele kot dva diamanta. Pesem jo je vabila, njegov pogled še bolj in se mu ni mogla upreti. Stopila je bliže in pobožala kačo.

Takrat pa je vse zagrnila lahna meglica, kača je zrasla in iz nje se je izvil mladenič – kraljevič s krono na glavi.

Podal ji je roko:

»Odčarala si me, prelepa deklica. Dolgo, dolgo sem čakal nate. Zdaj boš kraljica kačjega kraljestva!«

Stresla se je gora in v pobočju so se odprla razkošna vrata. Prijela sta se za roke in stopila skoznje.

Kraljevala sta dolgo in imela veliko veliko kačjih otrok

V PROSTORU

Mihaela Hojnik1946–2008

V PROSTORU


Treba se je zapoditi med stvari,
jih prestrašiti s kratkim krikom.
Otrpnejo sredi naskoka.


Če le za trenutek popustim
zdrsnejo s polic knjige.
Od prve do zadnje.


Preproga se mi zrine med nožne palce,
se dobrika v drobnih sunkih.
Rada bi me zvlekla dol k sebi.


Pritajijo se v predalu -
žlice, vilice, noži.
De nabadajo, ko me ni.


Stol rad prisede.
Me drega z naslonjalom.
Potem mu nekaj preberem.


Vstopim in takoj pomislim:
nihče me ne prepriča,
da se tukaj ni nič zgodilo.


Polica grize v steno,
ko grem mimo nje.
De mrko zazre v smer mojega glasu.


Ob trkanju prostor zastane,
stopi v sredino,
gosta zvedavo obrača.


Ko zadiham z razdraženo sapo,
prostor zalebdi
in se potuhne v tanko črto.


Nobena ugovora,
pomenljivih premolkov!
Sicer ugasnem prostor.

ČAKANJA


Nebo se iztiskava v motno kapljo.
Sredi cestišča zrem gor.
Čakam, da se odlepi od izpraznjenega ozadja.


Mirno preko trga -
v pretesnih čeveljcih.
Čakam, da mi šofer z laktom drobiž odrine.


V preddverju ocvrta jajca zavonjam.
Čakam, da vstopi še kdo,
da se v brazdi svežega zraka do vrat pritipam.


Denarnica zevne pod mojimi prsti.
Čakam, da prodajalki nasmeh z usten izgine,
potem stvari v cekar pospravim.


Žlico v juho v juho pomočim,
v gošči peteršilja mirno obstanem.
Čakam, da si mastno kapljo z brade popivnaš.


V podzemni si snamem rokavico.
Čakam, da starčku nosu kapne,
šele potem časopis razgrnem.


Očala si lakte podstavljajo,
čakajo sonca,
da skoz leče svet sežgejo.

MRTVI


Mrtvi prihajajo v moje sanje,
me vprašujejo ali naj se vrnejo.
»Zato je še vedno čas,« jim previdno odgovarjam.


Čakajo včasih do jutra,
da se zrinejo v moj spanec,
v prvi zmedeni sen.


V čudnih preoblekah
se mi dobrikajo,
silijo k ušesu z ledenim kristalom med zobmi.


Čemu čudne zavese zadaj,
ponavljanje nekih znakov,
piš pod nogami?


Berta ima nekakšne pege na obrazu,
nekaj bi mi zašepetala na uho.
Zaženem se v budnost.


Tete še ni tam,
pa vendar že pije kavo
s svojim pokojnim možem.


Za katerimi vrati čaka moj bratranec
da z nabreklim trebuhom
sune v mojo blazino?


Vlačim drobna nagnita trupelca
iz nekih motnih voda.
Potem dolgo klečim na suhem.


Ta tilnik poznam,
od bolečine vlažen pramen las,
za večno prilepljen tjakaj.


Kosmiči suhe kože
babici naletavajo
v klotasti predpasnik.


Stric poveša velike dlani,
kapa mu drsi čez votla ušesa.
Njegovo orodje smo si že zdavnaj razdelili.


Soseda modrikastih meč
opolnoči na vrtu
puka iz zemlje plesnive sadike.


Kašelj gospoda Križaniča
še ni prenehal
bičati jagodičja ob naši ograji.


Jih razkači osat,
vosek na belem pesku,
smrdljiva voda v vazi?


Poklja nad njimi
v sopari poletnega dne?
Čutijo, da se potoniki korenika suši?


Ko deževnica curne z lasaste korenine
in se deževnik zrine skoz mastno prst -
čutijo prvi madež vlage na golem temenu?


Me hoče oče še malo zadržati,
ko motiko spravljam
in plevel odnašam?


Me prepozna po hoji,
prasketu vžigalice,
po šumotu papirja, ko šopek izvlečem?


Pijani grobar posipava potke,
z oteklimi prsti si znoj otira.
Ve, kam se ne sme ozreti.

PRIŠLI SO

Marica Škorjanec Kostercar. 1934

LJUBLJANA

Prišli so s kamnitimi noži
v gostišče Pri Jezerski roži
iz stavb na koleh
v meglenih nočeh.

Prišli so Emonci
z zlatimi lonci,
okušali školjke
in pili so vino,
polsladko ranino.
Odšli so v davnino.

Prišli so graščaki
s svilenimi kraki,
v svečani obleki,
– in siromaki.
Pasarji, zlatarji,
krojači, sedlarji,
tkalci, strojarji,
zidarji, mesarji,
trgovci – in peki
zgradili so mesto
pod gradom
ob reki..

Cesarjem prej zvesto,
Ljubljana postala
ilirsko je mesto
Marmonta maršala,
a tudi ta zgodba
se je končala.

In ko je bil sklican
ljubljanski kongres;
od blizu in daleč
so drli na ples
gospoda – baroni
in drugi kujoni,
veliki in mali,
saj kralji, cesarji
so tukaj se zbrali.

V tem mestu ustvarjal
je pesnik Prešeren,
svobodomiseln,
premalo veren,
s prijatelji družil
se je ob vinu,
opeval dekleta
in domovino,
kot pesnik ljubezni
v surovem času,
se je proslavil
na našem Parnasu.

Še vedno visoko
nad nami se dviga,
v njegovi je roki
zaprta knjiga
in muza podarja
mu lovorov venec...
A kaj s poezijo
bi danes Slovenec?

PROSLAVA ALI SLOVENSKI GLAMUR

Prišli so komunisti in anarhisti,
stranke pobožne Slovenije
in hladni kapitalisti.
Prišli so vsi Plemeniti
branitelji narodne biti,
vsi Mladi in malo manj mladi
ter stranke že davno minule pomladi.
Prišli so veljaki in varuhi
velikih in majhnih pravic,
med njimi so botri in borci
za odpravo različnih krivic,
sodniki, sveti in svetniki,
priznano zaslužni umetniki
in drugi – različni povzpetniki,
glasniki za narodno spravo,
prav vsi, ki imajo veljavo.

Lažnivi, spletkarski in zviti
drug drugemu lezejo v riti –
zdaj složno gredo na zabavo
v Cankarjev dom na proslavo,
v začetku zapeli bodo Zdravljico,
potlej pa odidejo na veselico.

Le kaj bi med njimi Prešeren?
Za družbo to sploh ni primeren!

UGASLI PLAMENI

Milena Sušnik Falle

UGASLI PLAMENI

So noči,
ki jih ne prespiš,
noči, ko se od sten sočutja
lušči praznota.

So noči,
ko v brezglasnosti
dohitevaš
vse tiste ure,
ki si jih dal
brez vrnitve..

So noči,
ko čutiš uteho
govoriti spominu...

IZRAZ NAVDIHA

Zaneseno opazujem
rokovanje popoldneva
s predvečerom.

Drsi
po tirnicah
v ognjeno tišino
z igro svetlobe
v somrak,
neskončno blizu
utrujenim očem.

V meni se srečata,
vonj poleglih trav
z vonjem somraka.

V daljavi izgine ropot
tovornega vlaka,
k večernici
vabi vaški zvon…

VEČJE OD JOKA

V sebi
nosim strah
neskončno
skrivno
ranljivo
me napaja.

Nič ni
prizaneseno –
vse je eno,
kar me obdaja.

PIŠE ČAS

Iz oči, ki bi jokale
ne lijejo solze,
oslepljene na videz
so v duši obtičale...

Žalost veje od nekod,
nihče ji smer
ne spremeni,
kako naj mislim
na jutra
in mesece v prihodnje...

Vedno neprava pot
do neznanih pristanišč.
Odložen čas vedri,
na nemirnih valovih
potemnelega morja
počutja
brez volje...

PREPRIČANJE

Z ranim jutrom
se vrača svetloba,
negibna drevesa,
ki so zvezde nosila
zašumijo...

Skozi rešeto usode
dan raste
po starem,
kot da so pozabljene
vse skrivne besede,
kot da ne iščemo
razbitine obrazov
dobro poznanih,
dobro zapomnjenih...
zora postaja svetinja
samo zato,
ker jo potrebujemo...

PRELUDIJ

Na oddaljenih
dneh vročega poletja
zaznamek spomina...

...na tistem mestu,
kjer se sonce razteza
do rdeče zarje,
kjer se z imenom
na ustih
ustavljajo trenutki...

VERJETI

Ne maram več
verjeti v stvari -
hladno postaja,
kjer živim.

Po vsaki želji
blaženost zapade
v nove krvavitve,
vse bolj odteka
skozi razpoke
tega škrlatnega vrča...

Ne maram več
verjeti v stvari,
ki jih ne doseže oko,
preveč se bojim...

DISHARMONIJA

V somrak pogreznjena vas,
kot spev deleža večnosti,
ki veliko obljublja,
malo daje.

V ogledalu predvečera
vidim krog vračanja,
ki ga iščem,
slutim sled,
ki v njem razpada.

Ob prvih prižganih lučeh,
trudna za noč,
posteljem tesnobi
ob mesečini
in pozabim utrujeno bivanje,
ko moja senca vstane.

EHO SREČA ABRAHAMA

Marjana Srčič

(Monodrama za igralko in telefon)

Pred praznovanjem svoje petdesetletnice z družino. (Se ogleduje v ogledalu)

Pravzaprav sem samo zaradi ljubega miru v zakonski spalnici danes navlekla nase tole strupeno zeleno večerno obleko. Lubči jo prejšnji teden pregrešno drago plačal v butiku. Meni zares ni več do take ekstravagance. Saj ne, da nisem rada urejena, to že, ampak...Včasih sem mislila, da se bo vse podrlo, če bi manjkala na še tako trapastem žuru, zdaj pa bi raje, če bi mogla, posebno nocoj, ostala kar doma v trenirki. Ampak Lubči...

Pol stoletja je pol stoletja, ljubica, treba je spodobno praznovati z vsemi, ki te imajo radi. In vsa družina te ima rada in ... da bi nocoj njegova žena izgledala kot kakšna bošca v eni od svojih starih cap, to pa že ne, rajši bo ves mesec jedel le tenstan krompir in zelje... kot da bi ga sploh kdaj jedel. Za gotovo, mu ga tudi zaradi tele obleke ne bo treba.

Vau, tale ljubica, čudovito bo poudarila barvo tvojih oči, je kar poskočil, ko je zagledal obleko v izložbi.

Pa si videl ceno?

Ja, kar na obleki jo bova pustila, naj jih grize, se je režal in potem, madona si seksi!...kot nalašč za praznovanje bo. Moški bodo mencali pod mizo, sestre bodo od zavisti še bolj zelene kot obleka, mamo pa bo zaradi dekolteja in razporka ob stegnih gotovo kap.

Evo! Toliko o mojem seksi izgledu in smaragdnih očeh.

Samo sorodnike in drago mamico bi rad jezil. Saj nisem z lune padla. Postavi se pač pozna petdeset let, pa dve nosečnosti in poroda. Čeprav kar redno telovadim, če me ne trga v križu. Kar me zadnje čase vedno bolj pogosto. No, moram pa priznati, da so moje noge vseeno res še seksi!

Le zakaj jih tako skrivaš? Lepe ženske noge je treba pokazati... in tako dalje in tako dalje. Da dol padeš!

Mamica pa bo zgrožena. Jo kar slišim.

Takole razstavljanje Ana se pa v tvojih letih res več ne spodobi.

Ampak mamica draga, nikar lepo vas prosim, ne vihajte noska. Tole svileno čudo mi je za rojstni dan podaril vaš sinko, (draga mamica še vedno misli, da ima njen Lubči osem let) v znak najine večne ljubezni. Saj pridigate, da naj se ženska oblači za svojega moškega, kajne? Seveda ji tega ne morem zabrusiti in Lubči bo v devetih nebesih, lump.Še bolje bi bilo, če bi obema podrobila - figo se oblačim za Lubčija! Moški hoče žensko slečeno, ne oblečeno. No ja, saj Lubči ima zdaj, hvala Bogu, take želje vedno poredkeje. Takoj po poroki bi najraje vse dni preživel z menoj v postelji. Še v službo se mu ni ljubilo. Po otrocih je postala njegova nenasitnost počasi že prav naporna. Že pred kosilom muci-muci...kakor je primijavkal v kuhinjo... saj ne rečem, bilo je prav luštno, ampak kar je preveč je preveč. Gospodinjstvo, pa glavoboli, pa Primožev smrkav nos, pa Petra so mučili zobki... takrat je Lubči začel brenčati. Večno utrujena žena ga ni zanimala. Seveda sem vedela za tisto njegovo medicinsko sestro, kdo pa ni? Grizlo me je, celo precej sem jokala, trapa, takrat, vseeno sem bila raje tiho. No ja, potem sem pogruntala, da so me njegovi skoki čez plot nekako osvobodili. Takrat, ko sem najbolj hudo trpela in se cmerila zaradi njegove izdaje, kakor se mi je zdelo, sem si nekega dne togotno obrisala nos, udarila po mizi in se ozmerjala, da ne bom več le spoštovana gospa doktor Koroščeva ( v rit pa tako spoštovanje) in si je poiskala službo. Malce debelo je gledal, ko sem pričela resno prevajati, kot - saj nama to ni potrebno, dovolj zaslužim za vzdrževanje žene in otrok, je pripomnil kislo. Potem se je le vdal, jaz pa sem postajala vedno bolj samostojna. Ko sem prevzela redno službo vodenje gledališča, se sploh ni več razburjal. Je imela pa tašča toliko več povedati o štedilniku in otrocih in ženskih dolžnostih seveda. Tast je le trmasto besen stisnil ustnice in pol leta z menoj ni spregovoril besedice.

No je, čez čas se je Lubči iznorel in (malce pomečkan) vrnil k družini. Saj, še skeli, pa sem kar vesela, da ga takrat nisem postavila pred vrata. Zdaj sva dobra zakonca-prijatelja... Ja, kakorkoli že, v resnici se ženske ne oblačimo za moške, ampak za druge ženske. Da so potem - te druge - zelene od zavisti še bolj od moje obleke, kot se je izrazil Lubči in nas po odhodu še tri dni veselo obirajo do kosti.

Ampak, le zakaj naj bi ubogo mamico izzivala še bolj? Že brez takih izpadov sem vedno bila in bom v njenih očeh najbolj grešno bitje na svetu, ki je njenega ljubega fantka vlačilo v greh. Ubožica, še dobro, da ne ve. Le zakaj naj bi ji kaj razlagal. ne prenesem ljudi, ki hočejo kukati v tuje zakonske spalnice? No, še manj tiste, ki svoje dogodivščine, mere in ostalo pod pasom, kar naj bi bilo intimna last dveh tako radi razkazujejo.

Uh. Najbolje bo, da enega cuknem, sicer se mi bo nocoj še sfuzlalo.

(Si nalije kozarec viskija in počasi pije)

Brrr, kakšna gravža! Kako je že razlagal Nietsche? Alkohol je za strahopetce, ali nekako tako. No priznam, saj se nocojšnje večerje res bojim. Pa ne zaradi obleke, saj zaradi nje drage mamice ne bo ravno kap, prekrižala se bo pa prav gotovo. Pa k spovedi bo tudi morala čim prej. Le kako mi je uspelo, da sem v petindvajsetih letih tako pokvarila njenega dragega fantka? Seveda sem ga pokvarila jaz, kdo pa drug?! Vedno je bil tako dober sinek.

Jasno.

In ata ga še svoj dan ni zvrnil dva deci preveč?!

Sploh pa ne razumem, kako sta dva taka zakrknjena pobožnjaška angela kot sta moja tašča in tast uspela narediti celih pet punc in še dragega Lubčija za piko na i?

No, na vsak način, bo lepo sranje bo tole nocojšnje praznovanje.

Zbrana vsa družina v čast Anine petdesetletnice. Jao! Tale čobodrica pa kar prijetno greje. Dajva še enega Ana, kaj bi kisali, nocoj bomo vendar praznovali, zlomka!

Poglej se no Ana... se gleda v ogledalo...

Vse najboljše draga Ana, se je že ob pol devetih zjutraj pridrla v pisarno moja nemogoča tajnica Doroteja, s celo metlo gladiol. Ki jih imam raje na vrtu, kot v vazi. Lubčka nekam v zrak na levo, pa na desno, po tisti trapasti amerikanski navadi, ki jo je pobrala iz pocukranih nadaljevank, ker hoče biti šik. Veš Ana, prav smiliš se mi.

Čestitka, da te kap. Saj se sama sebi tudi. Se pa ne bi kisal. ( se naveliča pogovarjati s svojo podobo v ogledalu)

Ja, najlepša hvala raglja, sem jo ustavila. Si uredila vse pri Lovcu?

Vse. Petnajst gala večerij, dve vegetarijanski, se je režala.

Kaj se pa režiš?

Za božjo voljo Ana, kateri Slovenec, ki da kaj nase, pa bi na plačani večerji hotel biti vegetarijanec?

Ne poči od smeha, afna brihtna! Lubčijeva sestra Franca in njen mož Joža, ki sta pred leti postala gnostika in vegetarijanca, če že hočeš vedeti, butara?

Franca in Joža, a? se je še bolj režala. Ne seri Ana... kaj pa je pravzaprav gnostik?

Človek, ki išče samega sebe.

Pa ne počnemo tega vsi?

Naj bi. No Joža in Franca sta pravzaprav posebna zgodba. Joža ga je pil kot žolna, Franca pa malo manj, ko je mislila, da bo on manj popil, če mu bo pomagala. Pošteno sta se že zapila, ko je njuna edinka Pavlca pri osemnajstih čisto popenila, zaloputnila domača vrata in se odselila. Tri leta bo tega. Od takrat se doma ni več prikazala, še po telefonu ne pokliče. Joža in Franca sta najprej besna, da se smrklja sploh upa vtikati v njuno življenje, saj ji dasta vse od ptičjega mleka in tako dalje potem pa vedno bolj skrušena obsedela za svojima kozarcema, se potem ko sta videla že vse bele miške in še nekaj zelenih možičkov zraven, navsezadnje le streznila. Joža se je šel po hitrem postopku zdravit za tri mesece v zaprti oddelek v Begunje, Franca pa se je zaklela, da tudi ne pokusi več kaplice alkohola, pa če bi jo s puško silili. Ko se je Joža vrnil domov, sta pričela obiskovati anonimne alkoholike in intenzive gnoze. Odslej še nobeden ni poskusil alkohola, pa tudi mesa ne...meso namreč vzpodbuja agresijo...

A jaaa?...no ja oprosti, pa sta res pravoverna gnostika. Pa njuna Pavlca, sploh se ne oglasi nikomur v družini? Ali sploh kdo ve, kje je?

Seveda vemo. Vsi. V Kopru živi in dela. Vendar spoštujemo njeno željo. Če punca ne želi imeti več opravka z družino, ga pač ne želi. Saj ve, da se lahko vrne, če ji bo zagustilo. Iskal pa je ne bo nihče.

Dobra zgodba. Sploh nisem vedela, da imaš toliko sorodnikov.

Vraga nisi. Saj tako vse veš. Tudi to, da bodo na nocojšnji večerji pravzaprav v glavnem le Lubčijevi sorodniki, pa Lubči in fanta. Od mojih bo prišel samo brat Boštjan s svojo Yong Po.

Stevardeso? Ole! A, ona pa ni budistka ali vegetarijanka?

Ne koza, niso vsi Kitajci budisti. Kitajska kristjanka je, če že hočeš vedeti.

Kakšna razlika pa je med kitajsko in slovensko kristjanko?

Kitajci kristjane preganjajo pokora...oh, daj mi no že mir.

Prav. Saj jih bom nocoj tako vse spoznala. Peter me je povabil, je zinila.

Skoraj me je kap.

Peter? Naš Peter?

No no Ana, da te ne pobere, vaš Peter ja, tvoj sin.

Da bi ga strela! Petra! Najprej Boštjan s svojo... Ole! Ja, res! Uboga Yong Po. Nocoj jo bodo Lubčijevi sorodniki namreč prvič srečali. Upam, da je ne bo pobralo od groze.

Sicer pa je moj mali bratec naslednja posebna zgodba. Kuga za moje ubogo otroško srčece. Zaradi mame seveda. Z mamami je res križ. Če imajo sinove, smo hčere zanje nevidne. Skoraj, kot bi se rodile z nekakšno grozno genetsko napako. Sama imam sicer le dva fanta ampak mislim, da ne bi tako ravnala. V otroštvu bi se namreč lahko postavila na glavo pa iz maminih ust zame ne bi prišlo niti najmanjše senčice priznanja. Boštjanček gor, Boštjanček dol, vedno Boštjanček. Ki ima take lepe zlate kodrčke, moji lasje so bili kot repa, pa tako prisrčno prijazen in strašno očarljiv, jaz pa prava puščoba, on pravi mali svetlolasi angelček, njen sonček in tako dalje in tako dalje in seveda genialno brihten... Tako je šlo do mamine smrti, ko je lepi Boštjanček že pričel izgubljati lase, pa mama tega še vedno ni niti opazila. Na mamini smrtni postelji pa bomba - Ana, nate sem se lahko vedno zanesla, ti si se znala postaviti zase, Boštjan pa je bil vedno tak nebogljenček. Odslej prosim ti skrbi nanj.

Bom mama, sem pridno obljubila in jokala kot dež. In mama je umrla pomirjena, da njen Boštjanček ne bo ostal ves nebogljen sam na svetu. Nebogljenček? Ma nemoj? Sosedom je skoraj poslal v zrak drvarnico, nam pa pol hiše, bilo je dovolj, da jo je lepo pogledal s svojimi modrimi očki, pa je bilo spet vse v redu. Jasno, saj bo konstruktor letal in tako dalje, med preizkušanjem pa se dogajajo nerodnosti. In jaz bi mu najraje zavila vrat.

Še dobro da mu ga nisem, nocoj bi praznovala petdesetletnico brez svojih živečih sorodnikov. No, razen Ljubčija in fantov seveda. In, ko zdaj Boštjančku zaškriplje, pride k meni. Tudi, ko mu je razpadel zakon z Barbaro. Z njo se je oženil, ko je bil še vojaški pilot. Takrat jo je seveda lahko krasil z zlatnino in krznom kot novoletno jelčico in paradiral z njo po mestu z roko v rokici. Idealna zakonca. Kadar je bil doma. Kar pa glede na naravo njegovega dela ni bilo zelo pogosto. Zato ga je Barbara lepega dne po petnajstih letih idealnega zakonskega čakanja zamenjala za fičfiriča, ki Boštjanu, resnici na ljubo, niti do gležnjev ni segal, je bil pa vedno ob njej. Ali na njej, kaj pa vem. Tako izgubljen je bil potem mali Boštjanček, da bi takrat celo jaz Barbari lahko zavila vrat. In mame ni bilo več, da bi ga tolažila. Resno me je skrbelo zanj. Pa je fant pustil vojsko, postal civilni pilot in se postavil na noge. Celo kuhati in likati se je naučil. Yong Po, kitajsko študentko tujih jezikov je spoznal preko interneta, ji pomagal do službe stevardese v svoji firmi in...zdaj je oženjen z tujko, ki govori pet jezikov, tudi slovensko in je dve leti starejša od Saše, njegove hčere iz prvega zakona. In vse ženske vihamo nos, vsi moški pa mu krepko zavidajo. Tudi Lubči seveda.

Če mi pa kdaj finančno zaškriplje, je prav Boštjan tisti, na katerega se lahko vedno obrnem po pomoč. Kar je res, je res.

Potem, ko mi je umrla mama, tast pa je še vedno užaljeno stiskal ustnice, se me je Lubči le usmilil in mi povedala tisto žalostno zgodbo realsocializma, ko je njegova mama od štirih zjutraj pa vse dopoldne čakala na vstopnice za Miklovo Zalo, ki je bila takrat na vasi res pravi hit in potem ob pol dveh popldne zmagoslavno prisopihala domov z kartami za vseh osem v prvi vrsti parterja. Kaj kosilo, ki ga tisti dan ni skuhala, ob petih popoldne so se vsi v zakamašnih oblekah prišopirili v gledališče in ponosno posedli v prvi vrsati. Doker niso prišli častni gostje, ti so vedno prišli tik pred začetkom in so redarji vso Cingletovo družino ročno napodili v zadnjo vrsto. Oče je stisnil ustnice, mama in hčere so jokale in Lubčiju se je še vedno zatikal glas v grlu, ko mi je pripovedoval žalostno storijo. Blagajničarko, ki je po pomoti dala mami častne vstopnice so "tisti zgoraj" ročno napodili iz službe, Cingletovi pa Miklove Zale niso šli nikoli gledat, pred očetom Cingletom pa se celo gledališča ni smelo več omenjati. Jasno, da sem se potem tastu nemudoma opravičila, ker vsega tega nisem vedela, kako neki tudi, odpovedi v gledališču pa vseeno nisem dala. No, odpustil mi je in zdaj celo spregovori kdaj pa kdaj kakšno enozložnico z menoj. Kaj več pa tako z nikomer ne govori.

Veš kaj Ana, ali se takole praznovanje ženske petdesetletnice sploh spodobi? se je spomnila Droteja. Nama s Petrom se pravzaprav hudo smiliš.

Sebi se smilim, Doroteji tudi, pa Petru se smilim? Mulc. Res kaže to na najlepši način. Uboga, uboga Ana!

Ja, zakaj pa prav njemu?

Pregovor pravi, da ženska po štiridesetem postane nevidna? Ali res?

Če tako pravi pregovor bo že res. Samo, zakaj pa šele po štiridesetih? Eho je postala odmev že v tvojih letih.

Ma nemoj! Kdo?

Eho! Eho je bila... le kdo vraga je dal tebi delo tajnice v gledališču?

Ti, se je odrezala. Kar je seveda res. O grški mitologiji se ji očitno niti ne sanja, delo moje tajnice pa dobro opravlja. Vsaj doslej sem mislila, da ga. Zdaj bom morala stvar ponovno premisliti, če se je res zapletla z našim Petrom...

Uhuhu mami, kakšna mačka! Vauuu! je vzkliknil Peter, ko je Dorotejo prvič srečal v moji pisarni. Okus pa imaš!

Čisto sposobna tajnica je, butec, pa še čedna povrhu, sem zinila... kar je Peter očitno razumel kot pohvalo in moje strinjanje z njegovo izbiro uhuhu, kakšne mačke!

...daj no Ana, seveda vem, katera Eho. Tista čedna grška gorska vila ali kaj že, ki se je zatrapala v tistega butastega, vase zagledanega Narcisa, ki je ni maral, ker je imel raje odsev samega sebe v vodi, pa je od vsega hudega skoprnela le še v odmev. Misliš, da se ženska res lahko tako zagleda v takega butlna, da kar skoprni? se je čudila Doroteja.

Jasno da ve afna, kdo je Eho.

Kaj pa vem. Kaj pa ti misliš?

Najbrž so tudi take, saj Grki svojih mitov niso ustvarjali iz nič, je potem pogruntala po groznem premišljevanju. Ampak, če so res tako trapaste, naj pa skoprnijo, se je odločila Doroteja. Če je bila tista gorska vila Eho res tako čedna, kot pripoveduje legenda, bi se pa že lahko dala dol s kom drugim.

A, da bi se dala dol? Govoriva o ljubezni, draga moja?

Ne ga srat! Kaj pa je ljubezen drugega?

Vauu! No, toliko o ljubezni naše vrle mladine. In njo je moj Peter povabil na nocojšnje praznovanje? Ker se tako dobro dajeta dol?

Zakaj pa naj bi potem ženska šele po štiridesetih, postala nevidna?

Ker po štiridesetem za njo noben moški več občudujoče ne zažvižga je ustrelila.

Bum - in uboga reva se nima več s kom dajati dol. Jao, ja hudo! Če bi kdo žvižgal za menoj, celo pri dvajsetih, bi imel opravke pri zobozdravniku, porka fiks. Za Dorotejo, ki je uhuhu mačka, mami, pa res žvižgajo vsi gradbeni delavci, ki obnavljajo fasado gledališča. In ona se potem našopiri kot pav, dvigne nos do stropa in ... ko se prikaže v pisarni na svojih dolgih kračah in v najkrajši minici na svetu bi še sama skoraj lahko zažvižgala.

Prisežem, da jih bom nocoj, po večerji seveda, pošteno napela Petru. Mulc priliznjen je rekel, ja mami, povabil sem dobro prijateljico, vem da ti bo všeč - in to tako prepričano, da sem mu verjela, čeprav vem, kakšen vetrnjak je. Primož je, hvala bogu, čisto drugačen. Resen mlad mož. Ampak Peter me zna zabavati.

V rit pa Nietsche, strahopetnost gor ali dol, cuknimo raje še enega, za boljše počutje. Me prav zanima, če bi pametnjakoviču Nietscheju zneslo ves večer trezen na takemle družinskem shodu? (Nalije nov kozarec in pije). Ja, od nekdaj se otepam s to famo o pijančevanju, tako imenovanih umetnikov, čeprav zares pravzaprav ne pijem. Hočem reči, pogosto ne. Se držim na vajetih. Lahko je reči nekomu, ki kozla že po dveh kozarcih, da ne bo nikoli pijanec. Pa reci to, če ti šele tretji kozarec zares potegne in ...nakladam. Komu se pa pravzaprav opravičujem? ... No, Primož bo, skoraj gotovo, vihal nos. Kot takrat po njegovi diplomi. Samo dve steklenici šampanjca smo popili - mami obljubila si, da ne boš pila, je stokal. Pila? dva kozarca na njegovo zdravje, pa je bil že ves zelen od skrbi.

Pa prav on mora priti pome s svojo nosečo Evo. Lubči bo prišel kar iz bolnice.

Primož. Tak lep fantek je bil. Pravo malo čudo, ko so mi ga po štiridesetih urah porodnih muk dali v roke. Še pol leta nisem mogla verjeti, da sva z Lubčijem kar tako, medtem, ko nama je bilo prav fletno res ustvarila tako popolnost. Desetkrat na dan sem preštela fantkove prstke, vsaka pokakana plenička posebej me je očarala, potem se je posmejal, zrasli so mu zobki, laske je imel pa že ob rojstvu. Takrat se mi je posvetilo, da se človek ne poroči samo zaradi ljubezni. Čisto živalsko je, ohranjanje vrste je pomembno. Seveda sem bila v Lubčija zatreskana do ušes. Od prvega trenutka v študentski menzi, ko me je vso smotano in prestrašeno brucko povabil na ples. Takrat je bil že v tretjem semestru medicine. Zdrav kmečki fant, čeden rjavolasec, kot bi se ga spomnil. Edini fant v družini s petimi sestrami. Primož mu je podoben, Peter je bolj po meni. Tudi sicer je Primož družinski ponos. Pravi računalniški genij. In z Evico sta zaljubljena še iz šolskih dni. Čez dva tedna me bosta naredila za babico. Nočeta vedeti, ali bo fantek ali punčka. Sama navijam za punčko, prav težko jo že čakam. Ji bom že pomagala, da ne bo postala taka nevidna oprema kot sem bila sama. Sicer pa so ženske danes drugačne kot v mojih časih.

Čeprav, če dobro pomislim, pravzaprav nikoli nismo bile zares nevidne. Le moški se nas tako bojijo, da tisti famozni krščanski kult o ženski za štedilnikom in v postelji še kar veselo gojijo naprej, ker jih grabi taka smrtna groza pred žensko pametjo...No, saj ne trdim, da so ravno vse ženske grozno učene ali pametne. Lubčijeve sestre so kar zadovoljne s svojo žensko usodo in dejstvom, da je edini mali bratec pobral vso smetano in izobrazbo. Polona, najstarejša je z možem Janezom prevzela kmetijo, zdaj je že vdova, kmetijo pa prevzema sin Miha, Franca je obiskovala gospodinjsko šolo in je zdaj že upokojena kuharica, Jožica se je odselila v Sidney v Avstralijo in je nocoj edine ne bo na družinskem srečanju, ker je predaleč, pa putika jo daje pa njen John že težko krevslja ob palici je sporočila, najmlajši dve Marija in Matilda pa sta šli ena za drugo v samostan ampak nocoj za gotovo prideta, sta sporočili. Obe sta poročeni s Kristusom in - menda - čisto zadovoljni. Vsaj tašča trdi tako. No, ona že ve. In zato se tašča in tast zahvaljujeta vsako nedeljo pri maši vsem svetnikom , saj punci molita za vse v družini, ki tega zaradi drugega dela nimajo časa početi. Sicer pa edini načrt, ki se jima ni čisto posrečil, je Lubči. Želela sta si duhovnika. Ali vsaj živinozdravnika. Saj bi bil na kmetiji še kako potreben. Pa se je poba odločil, da bo zdravil ljudi. Živine se namreč boji kot hudič križa, še posebno krav, čeprav je rasel na kmetiji. Kjer so ga vsi po vrsti samo crkljali. Zato še danes ne ve, kako se prime kosa, da bi lahko pokosil tistih nekaj metrov trave okrog naše hiše. Je raje nabavil kosilnico. No, potem sta se le potolažila...tudi dohtar pri hiši se prav nobel sliši, kajne?

(Pozvoni telefon.)

Ja? Kaj? Ne reci, da ne moreš priti? Prekleto! No ja, tako je če si poročen z zdravnikom. KAJ? Eva? Ampak, saj je prezgodaj, a ne? A ne bi nocoj vse skupaj kar odpovedali? Da ne? A, vsi bodo prišli, ja, ja. No, bom pa Petra poklicala. A si ga že ti? Hvala, ja, bom že kako, prav, sporoči takoj, ko bo kaj novega, boš? Tebe verjetno ne bo? A, s Primožem boš prišel, tako hitro gre, praviš. Prav, potem vaju bomo pa kar počakali.

(Odloži telefon, obsedi.)

O Bog, Eva rojeva. Kako naj pa zdaj sploh še mislim na kaj drugega? Da se le ne bi predolgo mučila. Kar začelo se je danes zjutraj. Primož me ni hotel vznemirjati je rekel Lubči, zato mi doslej niso sporočili. Pred pol ure jo je pripeljal v bolnico. Ko bi le ne trajalo predolgo.Primoža sem rojevala dva dni, pri Petru je šlo hitreje. Še dobro, da imata s Primožem Lubčija. Primož je tak panik, kar se Eve tiče. Ja, moram pa že reči, da lepšega darila ne bi mogla dobiti. Sveta nebesa, babica bom. Res bom babica.

(Zunaj večkrat potrobi avtomobilska sirena)

Oh, Peter je že tukaj. Striček, ha! Navsezadnje sem pa lahko še vesela, da je povabil Dorotejo. Vsaj en obraz, ki ni ravno žlahta. Ja, ja, saj že grem.

(Spet pozvoni telefon)

Primož? No, nehaj jokati, kaj je narobe fant, zini že, kaj, kaj praviš? Punčka - Ana? A Ana bo? Ja, prav lepo ime, res. Tri kile pa pol? je vse v redu? O hvala Bogu, samo da je vse v redu. Primož, sinko, iskrene čestitke, hvala za vnučko, ja Peter že trobi pred hišo, poljubi Evo in malo Ano še zame, boš?! Ja, pridita potem z očetom, naj on vozi sinko, da ne narediš kakšne neumnosti. Veš, da jim bom povedala, ja seveda, kar počakali vaju bomo, pa kakšnega spili na zdravje male. (Zunaj spet avtomobilska sirena) Ja, ja, Peter je nestrpen, no mu bom kar jaz povedala, o hvala, najlepša hvala sinko, danes sem zares najsrečnejši človek na svetu ...

ČRNEGA MLEKA NIKAR!

Ana Pahr

TIK PO VOJNI

(Variacija na temo »Alfred J. Prufrock«)

Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
spustiva v globine se gnilih tokov,
poiščiva trhlih, zmečkanih cvetov,
razbijva si spone pretesnih okov.

Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
v črno luknjo brez otroških sledi,
v meglice iz posušenih kož,
prstenih udov, razpadajočih mož.

Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
ob sramoti človeški si skrijva oči,
zazriva se gola v nebesne smeri,
zaspiva v objemu neskončnih noči.

ČRNEGA MLEKA NIKAR

Črnega mleka,
samo tega prosim nikar!
Ko skisano izteklo bo iz vek,
pokvečenih glasov slišati bo
težek, smolnati napev.
Spiti, razgrabiti, posrebati
do temnega ga dna -
ni večje groze od tega;
ni večjih jih strahot,
kot črnega je mleka
neizprosen misli tok;
skrivljeni glasovi
(igle zabadajoč v ušesa)
preživijo kot odmevi,
ki potlej ven in ven
jih človek v prekletstvu
mora vleči na ušesa,
zato črnega mleka,
samo tega prosim nikar!

USPAVANKA ZA ŽABICO

Zaspi mi žabica, zaspi,
sredi trulega močvirja sni,
sredi trhlega sveta pravičnosti,
ki dan in noč nad tabo bdi.

Zaspi mi žabica, zaspi,
sredi trulega močvirja sni,
sredi čiste radosti življenja,
ki nas vse tako boli.

BANJOLSKI DNEVNIK

Jana Hartman Krajncr. 1943

BANJOLSKI DNEVNIK

Sreda

Med velikane sva prišla,
ki z glavo svojo skuštrano
se dotikajo neba.
Stojijo trdno miroljubni,
hrbtenice upognjene,
sprejmejo naju gostoljubni
in povabijo med se.

Hišo tukaj si zgradiva,
ena soba za oba,
na sapi svoji obleživa
in sanjava
in sanjava.

Četrtek

Sama sva sama
sredi zelenega mravljišča.
So rjave igle
pod nogami nama
in čopič sonca
nanje riše
dolge temne,
kratke svetle lise.

Mravlje plazijo se leno
krog platnenih rovov,
kot da nekaj čakajo,
nekatere pa namakajo
tipalke svoje
v modro mlako
s sluzasto kopreno.

Zavijem tudi jaz se v njo,
da žabje moje je telo.

Petek

Igle padajo z neba
in prebudijo naju.
Na mizi jih je toliko,
da bi šivali lahko
srajce, halje in obleke.

Kam so izgubile se
mravelj neusahljive reke?
Vročina nemo trepeta.
Vse je mirno na tem kraju,
ptice so poskrile se
velikanom miroljubnim
v goste, zmršene lase.
Čriček samo pesem žaga,
ki se vztrajno plast na plast
v mojo podzavest nalaga.

Tebe pa zvabilo je
tja na kuštravo morje.

Sobota

Indijanec je molitev svojo
pravkar že končal
in s soncem se umil,
ko morje te naplavi.

Ne, ne čakam te!

K meni se na hrib povzpneš
in sončni žarek te pozdravi
skoz velikanove lase.
Nekaj mi v pozdrav poveš.

Ne, res te ne čakam!

Kako se čudno vedeš?
Drugo družbo zdaj imam
in solz več ne pretakam.
Ob meni morska deklica
se z morskim psom igra.

Kraj mene tiho sedeš.

Nedelja

Pobesnijo velikani,
s črnimi rokami
si rujejo zeleno grivo,
da frči na vse strani.
Zdaj prikličejo vihar.
S silo v steno se zažene,
grozovito zabobni.
Hiša, glej, balon postane,
skoraj nama odleti.

Toda primeva trdno jo
in upreva se viharju.
Veter jezen oddivja naprej,
velikani se umirijo,
hišica na tleh ostane
in je taka kakor prej.

Zmučena omahneva
v dolg,
globok
in miren
spanec.

Ponedeljek

Nebesni svod je danes
samo okrogla miza,
na njej pa je umazan
pomečkani prt.

Od sonca pijana
trudna podenj ležem
in štejem madeže
velike, male,
a ti potrt,
požirek za požirkom,
grenčico srkaš
iz steklenice.

Naenkrat se na mizi
madeži zbudijo
in urno drug za drugim
na zahod zdrvijo.
Le plošča je ostala,
na njej več prta ni.

V duši nosim sonce,
ko se nebo solzi.

Torek

Prijatelj te je obiskal,
jaz pa spet sama
sem ostala.
V mravljišče
veter se zaganja
in cvili pes
in pusta je obala,
le morja bes.
A velikan?
Lase je svoje počesal,
da je bodic
povsod obilo.

Tam Indijanec
in kadilo
in omama,
Tu pa jaz sem
tako sama, sama.

Sreda

Podreva hišo,
pobereva stopinje,
ki sva v mravljišču
jih pustila,
pokloniva se
velikanom starim,
pokloniva se čričku,
ki od žalosti utihne,
pokloniva se pticam,
mravljam, soncu,
sencam in stopnišču,
ki vodi tja
na morje sinje.
Od vsega zdaj se posloviva.
»Adijo!« kličeva
in daleč,
daleč oddrviva.

ELEGIJA

Sekumady Condé

vstala je gora nocoj
kakor morje se spenjeno dviga
izžiga
in neti
in tiha umre

noči se, mrak pada
drevesa v dremotu ječijo
trumoma odhajajo vojščaki
kakor knjiga molitev
ali ples
ob jutranjem svitu

vstala si
premamljena od življenja
v kolač sreče
mrtvo obrezan v nič

iz trde teme
izpredem svoj jezik
poln zaupljivih besed
večernih sonc
tišina
hrepenenje vek
po jutranjem dotiku
hrepenenje
ki se ob smehu
v nič razblini
zagori in požge
izpraska, izsesa
živega zaneti
in pogubi

rad bi te videl
ko morje udari
svoj lok med
mrliče
senc
ni ko greva
obujena v noč
se plaziva

vstala sva
obujena iz pepela
in mivke
peska in soli
pekoče rane
v zobeh
očeh
srcu
srcu

v tišino je smeh
izpihal svoj rumenjak
izluščen iz pravesolja

vsak tvoj dotik
je le drobna laž
ki sama zase
ustvarja nove
tebi neznane
svetove

besede izgubijo sijaj
lesk uslišanja
hrepenenje
po dotiku macesna
kaligrafija na kožo
zapis ljubezni

hrepenim te
kot voda te mazilim
v pogledih lune
izgubljava oči

dvoje vrst ljudi
tepta ta kres zemlje
tisti, ki ljubijo
in tisti, ki sovražijo
roke vijejo k nebu
in ne vedo
da so prepuščeni
isti sili utapljanja

ko te potegne
povleče na dno
se vezi življenja
uprejo
vrtinčijo
zvijajo
mrtvo trzajoče
strejo
oblije te trenutek
miline in nežnosti

kot voda te mazilim
poln zaupljivih besed

v loku sanj začutim
besede
ki jih žuboriš
kot kavlje krvnika
na dimljah mojih
se prisesaš kot
krohot
in sveta jeza
netiš korake moje
puste stopinje
travnatih zrcal

umreti s poljubom ob
kamnu žadastem
v nasmeh zakrknjen
v jezeru oči
ti
ti
in mlečna cesta
razlita v oboke
stremenja
med zvezde te
ponesem
kot klic
razprtih peruti

mlinski kamni
te vodo penijo

ti
ti
kot klic
ki se v smehu
v nič razblini
goreča beseda
v mesu uslišana
molitev
konec tekanja
v krog zajeta
ubranost
koraka
kip
ki nemo čaka
hrepenenja

lovci dotika
te mrtvi čakajo
s svojimi dolgimi, dolgimi
kopji v pozlati
v mrakobi in v sijaju zvezd
na pepelu
v dolgih snežnih pelerinah
nabranih pod pasom
z torbami polnimi
poljubov viteških

kralji tavajo, tavajo
krone jim silijo v usta
od koder ni besed
in ni smeha
in ni vode
in ni krika
in ni resnice
in ni laži za
popotne tolmače
sanj in klicoče
stolpe v puščavskem
pesku

si samo moja molitev
na gori
kjer samo moja molitev
kresove zažiga
samo moja molitev
kot krogla troglava
kača
tihota
slep hodim po poti
kjer moja molitev
prodnike gladi v
bisere tvojega
občudovanja
po loku tvojih obrvi
stopam kakor ponosen ptič
s kljunom nemim
obvisim za ušesi
bisernega kolovrata
kolibri med evkaliptus
spusti krožnik
osamljenega cesarjevega
generala katerega meč
ni nikoli presekal
tvoje navidezne
kamnitosti

tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki niso več tvoja
tako težko
čez usta
ki so ti bila
vino
kruh
med
žolč
si pila z njimi
v čaši zob si nosila
pelinovi kači
daritev
izdanih
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki jih ne moreš
več ljubiti

skozi črnino svetlobe
veter igraje riše lase
kot voda te mazilim
v mrakobi in v sijaju zvezd

zdaj stopaš kot
kruta resnica
in izganjalka sreče
med belo cvetje ničevosti
razpasla se boš
po poljih kričečih

prekletstvo spomina je
ko čutiš
kako sva v soju sveč sedela
v steber ovita
v svoji koži
kako sva ob vodi
luni iskala oči
in besedam pomen
kako sva ljubila
z jezikom orala
polja in bregove
najine
prekletstvo spomina je
ko čutiš
čutiš
tiš
šššš

kot voda te mazilim
kakor knjiga molitev

na koncu vseh poti
je le majhen kupček sreče
ki ga žejni ponesemo k ustom
in ni sladko več sladko
in ni grenko več grenko
in ni trpko več trpko
in ni pelin več pelin
in ni beseda več resnica
na koncu vseh poti
se znova najdeva
kot vrata odprta v pozabo

TREPPEN

Heidi Inffeld

TREPPEN

Wie ein Schlangenbeschwörer
baust du mit deinen Worten
Tonleitern ,
ohne Pause,
ohne mich aus
den Augen zu lassen,
immer weiter und weiter.
Du redest Treppen hervor,
mit dem Dunkel der Stimme,
über die ich gehen soll,
behutsam,

Schritt für

Schritt für

Schritt

zu dir.

ZU WEIT

Heut,
einen Schritt zu weit,
einen einzigen,
ein stockender Atemzug,
ein Pulsschlag zu schnell.

Du.
Wieso du?
Du kennst meinen
Teufelsrachen,
und meine Rosenmontage
versprechen manchmal
zu viel.

Und dennoch,
deinem Arm bin ich
all die Jahre
im Halbschlaf
entgegengewachsen.
Und jetzt trennt uns
nicht einmal
eine Haut.

Auf fremden Flughäfen
riechst du mich schon,
ehe ich noch
gelandet bin.

Dein Lindenblatt muß
ich bewachen,
sagst du,
und legst dich selbst
als Findelkind
vor meine Tür.

JETZT

Wenn du HEUT auf der
Schwelle stehst,
wie schon oft,
wirrköpfig,
widerborstig,
einen tollgewordenen
Zoo im Herzen,
und wenn du
mit kurzem Blick
an mir vorbei
das Haus betrittst,
seufzt,
angekommen bist,
zur rechten Zeit,
zur einzigen Zeit,
die möglich ist,
weil ich JETZT
auf dich warte,
und du findest
in letzter minute
das zeitloch
dann,
dann
gehör ich dir
wieder.

VON WEIT

Auf rollendem Boden,
wo sich Erdplatte
unter Erdplatte drängt,
bist du von unendlich weit her
in mich eingesunken
im Traum,
und hast im heimlichsten Fach
meines Fühlens
ein Wort gefunden,
ein altes, sprödes,
mit verblassender Farbe,
abgedriftet aus vergangenen
Jahrhunderten.
Du hast es entwendet,
während ich schlief,
und es mir anderntags
wiedergeschickt
auf Papier.
Nun liegt es zuunterst
in mir,
sorgsam verwahrt
und in schwere Seide
geschlagen.

NACHTS

Von der Musik
übers Parkett
gespült
entwischte Beute
Fliehkraft
grad noch
gefangen!

Die kräftige Hand
gewohnt
die Frauen zu halten
grad noch
zurückgeholt
in den sicheren Arm.

Ein seliges Lachen
Perlen
am nacken
feucht
das Haar

Ein Strahlen
bis in den Morgen!

KOT INDIVIDUALNI HAIKU

Anton Pevec

KOT INDIVIDUALNI HAIKU

I

Napeve paše
nezrelo pritaknila
vrbinim lučem...

II

Ne iztrgava
srditosti objema
namigu časov.

III

Kaplja poljuba
od bolečine
mesta prevrača!

PASTIRČKOM

Rose so vaše,
zato niso koraki,
kar jim pojete.

PO BANKETU

Ne poiščem te,
da za trobenticami
jutro ne zbode.

KUPA LJUBEZNI

Klara Rudolf

KUPA LJUBEZNI

Pismo piše fant dekletu:
Pote prišel bom ob letu,
takrat ko se bo žito želo,
ko bo toplo sonce grelo.

Sliko tvojo in obraz
v svojem srcu nosim jaz.
Čujem tvoj srebrni glas,
ko drobiš jo skozi vas.

Si ob slovesu me objela
in mi rekla vsa vesela:
Veliko jaz pomenim tebi,
vem, da vrnil se boš k meni.

Zavidajo mi vsa dekleta,
v ljubezni tvoji sem prežeta.
Ko prideš k meni ti nazaj,
bo ves v cvetju najin maj.

Na oknu še slonim,
obdaja me spomin
na tvoj poljub, objem,
vem, da srečna sem.

Mlada bila sva oba,
ko sva se zaljubila
in ko boš spet doma,
iz kupide ljubezni bova pila.

CITRE

Bila sem dekle veselo,
vse v meni je pelo.
Utrgal je cvet in odšel,
mi radost in petje je vzel.

Dolgo v noči bedim,
pri knjigah jaz sedim.
Romane ljubezni prebiram,
za fanti se več ne oziram.

So njemu citre vse,
v njih išče si utehe,
a jaz na oknu slonim,
po ljubezni njegovi zaman hrepenim.

MUZIKANT

Zoran Knežević

Gledam svoje telo i ne vidim nijedan ožiljak iz detinjstva. Rane su odavno zarasle, ne bole. Onda pogledam u svoju dušu i vidim ... hodnik.

Selo u ravnoj Vojvodini, krajem šezdesetih.

Hodnik je bio popločan malim žutim pločicama petougaonog oblika. Kuću su izgradili Nemci koji su tu živeli pre rata. Sada je kuća već bila stara i male žute pločice više nisu bile tako lepo poređane jedna do druge. Između njih se pojavio razmak u kojem se videla zemlja. Toga jutra je prva ustala bakica. Obukla je svoju crnu bluzu i suknju, na glavu je vezala svoju crnu maramu. U ratu je izgubila muža i jednog sina. Od tada pa sve do kraja života je bila obučena u crno. U tom jutru, kada noć još nije otišla i kada još nije nastupio dan, bakica se tiho kretala dvorištem kao neka crna senka. Kao da je i ona deo noći koja polako nestaje. Otišla je do bunara i zahvatila vodu. Zatim je počela da riba hodnik. Radila je polako i više puta je sela na klupu da bi se malo odmorila. Već je bila pri kraju kad se na pragu kuće pojavio mališan. Stajao je tamo u pidžami, bosonog, kosa mu je bila raščupana, a oči još uvek snene. Ugledao je bakicu i krenuo prema njoj. Hodao je na vrhovima prstiju. Došavši do klupe brzo je seo, podigao noge i tako šćućuren, skupljenih nogu, ostao zamišljen da sedi. Naslonio je svoju bradicu na kolena i gledao u mokru, crnu zemlju između pločica. Ceo hodnik mu je ličio na jedno ogromno pčelinje saće. »Dete, što si tako rano ustao, idi još malo u krevet, naspavaj se,« govorila mu je bakica, ali on je nije slušao. Dugo je čekao ovaj dan i sada će ga proživeti od ranog jutra do kasno uveče. Jer danas nije običan dan, danas je Prvi maj - praznik rada. Zbog čega je taj dan praznik rada i zašto na taj dan niko ne radi, dečaku nije bilo sasvim jasno. Kad je jednom upitao oca zašto je to tako, dobio je odgovor, da je 1. maj praznik proletarijata i radničke klase. Tek sad mu ništa nije bilo jasno, ali to i nije bilo važno. Važno je bilo da se na taj dan svake godine okupljala njegova mnogobrojna rodbina. Eto, baš na tom hodniku, na tim žutim pločicama postaviće stolove, na toj svečanoj trpezi će se naći pečeno prase, domaći hleb koji peče njegova majka, moći će da pije soka koliko hoće a sigurno će biti i kolača. Na kraju će stric Nikoletina uzeti svoju gitaru i biće veselo. Da, da, taj dan će biti sasvim drugačiji. Danas ga otac neće moći kontrolisati. Njegov otac je mislio da imati dete pod kontrolom znači da dete mora biti u kući, uvek pod budnim okom roditelja. Zato je dečaku bilo dozvoljeno jednom nedeljno da ode sa drugarima iz ulice na fudbal. Pa i tada mu je vreme za igru bilo ograničeno. Dešavalo se da njegov otac dođe na igralište dok on igra fudbal, ali ne zato da bi navijao za svog sina, već da bi proverio kako se njegov sin ponaša na terenu. Jer, otac je bio partizan, komunista, svoj radni vek je proveo u miliciji i bio je čvrsto odlučio da njegovog sina neće vaspitati ulica.

Bakica je završila sa ribanjem hodnika, a dečak je još uvek sedeo na klupi. Posmatrao je kako se dvorište budi i jedva čekao da se probude njegovi roditelji, pa da već jednom počnu pripreme za današnju feštu. Zbog te fešte će propustiti utakmicu sa klincima iz druge ulice. Ali, nije mu bilo žao. Iako je, kao i druga deca, uživao u tim igrama, danas će radije ostati kod kuće.

U toku prepodneva sa zanimanjem je posmatrao majku kako priprema ručak, pomogao je ocu odneti piće u podrum. Otac mu je još jednom govorio o ponašanju. Danas se mora pokazati kao pravi pionir, mora paziti šta govori, da ne bi slučajno lupio neku glupost. Naročito je bilo važno da se ne osramoti pred stricem iz Beograda. Taj je bio pukovnik, radio je u generalštabu i kretao se u krugovima bliskim predsedniku. Oko podneva su počeli dolaziti gosti. Rođaci, prijatelji, susedi, a došli su i dečakovi drugari. Prava senzacija je bio dolazak strica iz Beograda, koji se dovezao novim autom, dižući oblak prašine po seoskoj ulici. Kad su se okupili svi pozvani, dečakov otac je najpre nazdravio svima i gozba je mogla početi. Najmlađi su bili naročito zadovoljni jer su sedeli za posebnim stolom. Mogli su da jedu i piju šta su hteli. Dečak je bio oduševljen, skoro srećan. Ne samo zbog hrane, nego zbog atmosfere, doživljaja. Svi oko njega su bili veseli, nasmejani, a to je bilo sasvim suprotno od njegove svakodnevice. U njihovoj kući je obično vladala napeta atmosfera, morao je da sluša prepirke svojih roditelja i pridike na račun svog ponašanja. Zato je danas zadovoljno gledao mamu i tatu koji su skupa sedeli za stolom. Majka je bila dobre volje jer su je svi hvalili zbog ukusno pripremljenog ručka, a i otac je izgledao opušteno, sa njegovog lica je nestao izraz zabrinutosti. Popio je malo vina, što se njemu retko dešavalo, jer se držao komunističkog slogana - alkohol uništava porodicu.

Posle ručka su počeli razgovori. Muški su najpre obradili fudbal, a posle počeli rešavati političke probleme. Žene su bile mnogo praktičnije - razgovarale su o tome kako su obučeni predsednik i njegova žena. Nesporna zvezda tih razgovora je bio stric pukovnik. Pripovedao je na zanimljiv način takve stvari iz zakulisja politike i društvenog života koje obični ljudi nisu mogli čuti. Dečakov drugi stric Nikoletina, koji je živeo na selu, ovaj put je mudro šutio. On nije bio pristalica komunističke politike i često je uz gitaru pevao podrugljive pesmice o predsedniku Titu. No, danas je bio miran, jer je znao da ne bi bilo pametno suprostaviti se bratu pukovniku. Malo pomalo, razgovor je postao bučniji, učesnici u razgovoru sve veseliji. Ti ljudi su imali teško detinjstvo, preživeli su strahote rata i posleratno siromaštvo. Ni sada nisu bili bogati, ali svako je imao svoj stan ili kućicu, posao i malo zemlje. Još kada su mogli ovako da se okupe i povesele - pa šta ćeš više. Sada, sedeći za stolom, punog stomaka i uma malo zamagljenog od alkohola, osećali su se srećnim i počeli da pričaju o svojim planovima za budućnost. Stric pukovnik, koji je već imao stan dobijen od vojske i nov auto, planirao je jednu vikendicu i očekivao unapređenje u službi. Dečakov otac je nameravao kupiti traktor. I svi ostali su imali neke želje i optimistički gledali u budućnost. Jedino stric Nikoletina nije ništa planirao.

Stric pukovnik je prvi počeo o svojoj ćerki. Kako je dobra devojčica, kako je dobra u školi i na kraju je upitao: »Ajde, Dijana, reci ti sada svima - šta ćeš biti kad porasteš?« Dijana je bila kao lutka. Obučena u najlepšu haljinicu, sa mašnicama u brižljivo očešljanoj kosi, u belim čarapicama i lakovanim cipelicama. Ona nije sedela sa ostalom decom, nego na klupi pored svoje majke i pazila da slučajno ne izgužva svoju haljinicu. Dečaku je bilo muka svaki put kad bi Dijana progovorila svojim beogradskim žargonom. On i njegovi drugari su u poređenju sa njom izgledali kao deca iz sirotišta. Dule Kostur i debeli Pera su već bili zaljubljeni u beogradsku lutkicu, a siroti Obrad je nije smeo ni pogledati. Ta mala šmizla je znala da je danas glavna među decom i tako se ponašala. Ustala je sa klupe, rukama je držala rub svoje haljinice, nasmešila se, poklonila i rekla: »Ja ću biti glumica.«

Svi su zapljeskali. Dijana je dobila svoj prvi aplauz na otvorenoj sceni. Njena majka je gledala ushićeno, kako da je njena ćerka već dobila Oskara. To je bio signal za ostale. Sada su svi hteli da istaknu svoju decu. Sused Đoko, veterinar, ili - kako su ga zvali u selu - kravlji doktor, počeo je da hvali svoja sina Obrada - te kako je pametan, kako mnogo čita, dobro igra šah. Sad je bio red na Obrada da se izjasni. U to vreme je bio popularan Jurij Gagarin i zato je Obrad izvalio: »Ja ću biti astronaut!« Val odobravanja je popratio njegovu izjavu. Komunistički zanos je tih godina nosio ljude na krilima. Rusi imaju svoje ljude u svemiru, Amerikanci se spremaju da osvoje Mesec, pa zašto i mi Jugosloveni ne bi imali svog astronauta. I taj prvi jugo-astronaut bi mogao da bude baš ovaj mali Obrad. Debeli Pera nije čekao da ga pitaju. Znao je da njegov otac ne može puno lepoga i pohvalnoga reći o njemu i zato je preskočio uvod: »Ja ću biti naučnik!«

I to je bilo pozitivno prihvaćeno. Svi su se setili Nikole Tesle. Kao i drugi Balkanci, patili su od sindroma malog naroda. Retke predstavnike koji su uspeli u svetu smatrali su najvećim od najvećih. Tesla im je bio značajniji od Ajnštajna, Edisona i Darvina zajedno. Eto, Pera bi mogao biti novi Tesla. Istina, matematika mu nije bila jača strana, ali ko zna kakav je Tesla bio kao dete.

»A moj Milanče će biti inženjer,« javila se Milanćetova mama, ne dajući priliku svom sinu ni da progovori. »Stalno kod kuće nešto gradi i sastavlja.« Njen Milanče je tek krenuo u školu i uglavnom je pravio tvrđave od peska i blata. Njegov najveći inženjerski poduhvat je bio gradnja šatora od ukradenog ćebeta i dasaka iz dvorišta, ali je to za njegovu majku bio dovoljan dokaz o sinovljevom talentu.

Dule Kostur, koji je još uvek imao gips na nozi - posledicu pada s trešnje, rekao je da hoće biti doktor. Fenomenalno, izvanredno, svi su bili ushićeni. Blago tim roditeljima, blago toj državi, nailazi sjajna budućnost. Ti ljudi, izuzetak je bio dečakov stric pukovnik koji je završio vojnu akademiju, uglavnom su bili bez škole. Sada im se činilo fantastično da odjednom sve vrvi od novih stručnjaka, inženjera i doktora. A ti stručnjaci, to su njihova deca, koja će postati to o čemu su oni samo sanjali. Zato su sve više pili, nazdravljali i veselili se. Jedino je Nikoletina šutio. Kada ga je Đoko, kravlji doktor, upitao šta on misli o svemu tome, samo je rekao:

»A ko će čistiti govna?«

Sad je bila na redu njegova ćerka. Ona nije imala intelektualnih ambicija. Devojčica je jednostavno rekla: »Ja ću biti Jovanka!« U stvari, htela je da kaže da želi biti žena predsednika, najvažnija žena u državi. U to vreme je žena predsednika Tita, Jovanka, bila pojam i zakon za sve žene, popularnija čak i od Žakline Kenedi. Zato je Nikolina ćerka bila odlučna - u životu se neće baviti sitnicama, nego će biti glavna. Njena majka i ostale prisutne žene su razumele njenu želju. Otac Nikola je bledo gledao negde u daljinu.

»A šta ćeš ti biti?«

To pitanje je bilo postavljeno dečaku. On je šutio. Žamor za stolom je polako prestao i njemu je bilo zbog toga neprijatno. Video je da svi gledaju u njega i čekaju. Majka je prekinula tišinu i rekla: »Ajde, sine, reci šta bi ti hteo biti kad porasteš.« On je i dalje šutio. Sećao se reči svoga oca – najbolje je u životu biti pošten komunist. Čuo je šta su njegovi drugari i sestre malopre rekli. Njegov otac bi sigurno bio zadovoljan kad bi rekao da želi biti predsednik, komandant armije ili slično. Ali, on nije rekao ništa. Sada je već i njegovom ocu postalo neprijatno:

»Reci slobodno, ne boj se.«

»Kad porastem ja ću biti …«

Zastao je i pogledao oca, a onda se odlučio i rekao:

»… muzikant!«

Svi su eksplodirali od smeha. Jedini koji se nije smejao bio je njegov otac. Dečak je video njegovo kiselo, razočarano lice. Smeh mu se zabadao u srce. Sagnuo je glavu i gledao male žute pločice. Zbog suza u očima pločice su izgubile oblik i slile se u jednu žutu bezobličnu masu. Ništa drugo nije video, samo tu odvratnu žutu bezobličnu masu. Onda je osetio da je neko seo pored njega i zagrlio ga. Bila je to njegova majka. Nešto mu je govorila, ali je on nije čuo. U ušima mu je još uvek odzvanjao smeh. Otrgnuo se iz majčinog zagrljaja i pobegao. Sakrio se u bašti, među balama slame. Tamo je ostao sve do večera. Izašao je tek kada je po njega došao stric Nikoletina sa gitarom i odsvirao nekoliko pesmica.

Te noći dugo nije mogao zaspati. Iz druge sobe je opet čuo roditeljsku svađu. Otac je bio razočaran. Sin ga je osramotio. Da je bar rekao muzičar, a ne muzikant. Muzičar je školovan čovek, a muzikant je zabavljač koji svira u kafani i po svadbama. A za sve je kriva njegova majka jer ne vaspitava sina kako bi trebalo.

Glasovi u drugoj sobi su utihnuli, a on je posle toga još dugo plakao u krevetu. Te noći je umrla njegova bakica.


Gledam svoje telo i ne vidim ožiljke iz detinjstva. Rane su odavno zarasle, ne bole. Onda pogledam u svoju dušu i rane počinju da se otvaraju. Samo, bol više nije tako oštar. I njemu se poznaju godine. Ponekad odem u ravnu Vojvodinu. Stara kuća još uvek stoji. Oca već davno nema, a na hodniku od žutih pločica sedi moja majka. Ostarila je, sve više liči na bakicu. Kaže mi da svaki put kad pere hodnik vidi tragove mojih suza na pločicama, a ja onda uzmem stričevu staru gitaru i zasviram.

ŽIVLJENJE MOJE MAME

Damijan Kolar

Na prvih obronkih Pohorja, v vasi Ogljenšak, ki je v okrilju fare Zgornja Polskava, se na osamljeni, a lepi kmetiji trudijo trije marljivi delavci, da bi še pravočasno opravili najnujnejša dela. Največ pozornosti vzbuja neutrudna Rozika, ki jo obkroža 80. pomlad njenega življenja. Narava in delo jo kliče s tako močjo, da pozabi na leta in utrujenost, le od časa do časa sede na stolček, ko jo z možem Francijem spomniva, da je čas malice in pogasitev žeje, saj sonce premočno greje. Raztrosi še umetno gnojilo po pšenici, okoplje na vrtu, vmes pospravi in pomete po hiši. Pove nama, da bi rada danes posadila še fižol, buče in sončnice in da tudi na vrtu še ni gotova s pletjem.

Odidemo vsak za svojim delom, midva z očetom seveda v gozd, kjer sekava za drva in gradbeni les. Iz gozda na strmem hribu včasih pogledava navzdol na kmetijo, kjer delata mama in moja žena na njivi. Oddahneva se, ko odide z njive. A spet jo vidiva, kako se vrti na vrtu. Zvečer se vrneva in najdeva kup sveže pokošene mlade trave za prašiče. Nakosila jo je namesto naju.

Zvečer v podpohorskem zraku vesela in zadovoljna zaradi opravljenega dela stopiva z očetom na sprehod pod brajdami, med cvetočimi jablanami in hruškami. V dolini lahno šumlja rečica Polskava, ki zbira vodo na južni strani Pohorja.

Vračava se domov. Ko zazvoni večerni zvon, odmoliva Mariji, kraljici majnika in se ji priporočiva.

Mati je medtem nakrmila prašiče, zaprla kokoši, še mačke so dobile večerjo. Pred koncem večera pokličemo še prijatelja, ki praznuje petdeseti rojstni dan. Kar po telefonu smo mu voščili z zdravicami …

Potem mati pripoveduje. Gremo za več kot petinsedemdeset let v preteklost, ko se je igrala s sestro Marijo na ledini tako, da je nabirala rožice za mamo in ata. To je njen prvi spomin. A tudi žalosten, kajti na paši se je sestra močno prehladila v ledenem severovzhodnem vetru in čez nekaj dni umrla za davico. Mati se spomni žalosti in solz, ki solz strica Ungerja.

Potem je prišla vojna in žalosti za sestro so sledile druge. Mnogi se niso vrnili, mnogi so se vrnili pohabljeni. V vasi so si pomagali, tako kakor je bilo v navadi, pri delu in tudi z živežem...

Spominja se tudi tiste hude zime, po kateri je prišla tako zgodnja in topla pomlad. Pihal je južni veter, šumel je gozd v Rajhovem Borinju na severni strani, z južne strani pa so se slišale težke motike kopačev v domačem vinogradu. Mati jo je vodila h kopačem - z eno roko je vodila njo, štiriletno Roziko, v drugi pa je nosila cekar.

Mati pozdravi kopače:

»Srečno dobro!«

Kopači odvrnejo:

»Bog jo daj!«

Mati jih povabi k južini, kar težaki radi slišijo. Sedejo, pojedo, spijejo še vsak svojo mero in se vrnejo k delu. Mati še spregovori besedo, dve z možem, potem odide proti domu. Rozika se postavi pred kopače in jih pozorno opazuje. Zraven si prepeva neko znano melodijo. Teta Gelika, ki je že slišala, kako lepo prepeva, jo nagovarja, naj zapoje, a brez uspeha. Potem pristopi stric Mihec in zažvenklja z denarjem v žepu.

»Rožica, zapoj, boš dobila cekin! ji nudi in se ji prijazno smeji.«

Ona v zadregi povesi oči. Rada ima dobrega in šaljivega strica in zapoje, ne da bi pomislila na obljubljeni krajcar:

»Angelček, angelček moj, ki si me varval nocoj...«

Njen glas je lep in čist in kopači ji zaploskajo. Stric Mihec seže v žep in ji da krajcar, ona pa zbeži proti domu.

Locutio 21 · 1. januar 2004 · Letnik VII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151