V PRIČAKOVANJU

Samo pildki na življenjski poti živijo.
Potrgane niti posrka veter.
Na zglajeno vejo ne sedejo več ptice.
Močvirje spušča zadušne meglice.
Z oslinjenimi prsti
tipam jutranjo roso,
merimo ritem praštevilu,
pojoči, sijoči
prve žarke razporejamo
po namiljenem vratu.
Smo angele prehiteli
pred votlino,
čakajoče na poslednjo sodbo?

ZAPLETENE POTI

Brezno brez obrobe.
skoraj ponvasta pogača.
Če jo preskoči žaba,
jo tudi jaz.
Žarek upanja nad mano hiti.
Misli, misli! si pravim
in v pesti sapo lovim.
Kako naj grem za svojim Gospodom?
Ta se daleč stran
pripravlja na skok.
Vse se skriva v nogah.
Te prepletajo poti
in v nizko travo
tipaje segajo.

SLEPEČE BESEDE

Božji mir ste našli.
Vse tablice ste prebrali.
Oblepili ste zid s krvjo.

Peljali ste starce na najvišje stolpe.

Besede so vas slepile
s svojo polnostjo.

Starce ste pahnili v večni nemir.

Z odmrlimi udi
ste preskakovali kresove.

Oj, Kresnik, Kresnik, odpuščenje nam daj!
krokarju napolni vreče s kresili,
nad slepeče žito
spusti kresnice.

POSKUŠAM RAZUMETI

Zapuščino raztresem naokoli.
Dan sam sebe prehiti.
Na obcestnem kamnu
se še zadnjič pogrejem,
preden se v boj
z nočjo spustim.
Za dolino mi ni bilo
nikoli mar.
Zdaj pa se pogrezam vanjo
in svetlobo noči
poskušam razumeti.

VSA UPANJA OSTANEJO

Dežela ne odide.
S tabo se pretoči.
Zadnji vlak požene strasti.
Zagrne se nebo.
Pomirijo se prazne roke.
Vsa upanja ostanejo na drugi strani.
Pripravljena,
da jih naslednji vzame.
Položi pod pehar z orehi.

Tisto prestopno leto je prišla pomlad v deželo nekoliko bolj zgodaj kot običajno. čas je pohitel in naročil soncu in južnemu vetru, da skupaj s fašenkom preženeta zimo. Hladen spomladanski veter se je spuščal v dolino s haloških hribov, ki bodo počasi zamenjali svojo sivino. Gola drevesa se bodo odela v svečano zeleno oblačilo, tudi tam, kjer sta večno zeleno smrečje in bršljan kljubovala mrzli zimi. Kupi snega pred hišo sredi haloških bregač so vidno kopneli. Tudi tisti velik kup, ki je bil dolgo v veselje otrok kot sneženi mož, se je vsak dan bolj solzil in počasi izginjal. Tam, kjer je sonce pohitelo in pobralo večino snega, so se pokazale velike zaplate posušene trave in izsušeno bakrenorjavo listje, ki ga je veter prinašal iz gozda in ga raztrosil po tleh okoli hiše. Bilo ga je premalo, da bi ga mati Katika pograbila in z njim nastlala kravam in prašičem, ki so se valjali v lastnem blatu, kajti že v januarju je v štali zmanjkalo listja in slame. Tudi sena in otave je počasi primanjkovalo za hrano za živino, kaj še, da bi z njim nastiljali. Suha koruzna stebla na bližnji njivi so se sama ponujala, le narezati bi jih bilo treba, vendar Katika poleg štirih majhnih otrok in petega, ki ga je nosila pod srcem, ni zmogla vsega kmečkega dela. Lanska jesen je bila prekratka in izjemno mokra, zato ni zmogla nagrabiti dovolj listja. Veselila se je zgodnje pomladi, čeprav je vedela, da ji prinaša delo in velike skrbi. Vse delo pri hiši je bilo njeno, pa še skrb z otroci; eden je bil v zibelki, drugi je komaj shodil, le tretji in četrti sta že tu in tam kaj postorila.

Zima in pomlad sta si podali roke. Ob potoku v Šoljaku so otroci nabirali mačice in zvončke, visibabe so jim pravili. Iz ravnih in gladkih vrbovih stebel, po katerih so se že pretakali sokovi, so s krošliki izdelovali piščalke. Najbolj iznajdljivi so si iz vrbove skorje spletli prave trobente in delali ogrlice Sonce je z južnim vetrom, ki se je zbudil iz svojega spanja, božalo in objemalo premočeno zemljo, jo izsušilo in v haloških vinogradih je šla h koncu spomladanska rez.Rezači so prebujali vinsko trto iz zimskega spanja, ponekod pa so že tudi kopači začeli s spomladanskim okapanjem mladega trsja. Otroci so rožje odnašali na vrh teras, kjer so ga skurili ali odnesli domov in delali rožance za podkurit v krušni peči. Med trsi na terasah je poganjal regrat. Kar sam se je ponujal za spomladansko solato.

Povsod, kamor pogledaš, se prebuja narava. Otroci postajajo nemirni in več ne vzdržijo v hiši. Sonce jih vabi v svoj objem. Trobentice na bližnjih travnikih jih vabijo na spomladanski koncert. Modre in bele vijolice ter drobne marjetice prijetno dišijo in so ravno pravšnje za spomladanski šopek. Ptički v grmovju veselo čebljajo in se pripravljajo na ženitveni dan. Ta dan je mati Katika ne daleč od hiše v najbolj gosto in s trnjem prepredeno grmovje nastavila skromna darila, ki so jih potem iskali njeni štirje otroci.

* * *

Mož Štefek, ki je med redkimi Haložani v tistih petdesetih letih že nekaj let delal v Nemčiji, je le enkrat na leto prihajal domov. Skrbel je, da je bilo pri hiši dovolj denarja, vse ostalo je prepuščal Katiki. Nihče ni vedel kje in kaj dela. Tistih nekaj dni v letu, ko je bil doma, je čepel v hiši, kot da bi se bal bližnjih sosedov. Izogibal se je srečanja z njimi, kot da jim ne bi zaupal. Kdo ve, zakaj? Morda zato, ker je prihajal iz Hrvaškega Zagorja. »Zagorec,« so ga klicali domačini. Tega se je sramoval. Na njegov račun so si izmislili številne šale. Ena takih je bila o papigi. Zagorec gre po ulici v Zagrebu in sliši, kako na enem izmed številnih oken prepeva papiga: »Zagorac, Zagorac, …«

»Takšnega ptiča pa bi tudi jaz imel, « si reče in se napoti k lastniku papige. Pri njem kupi štiri jajca, prepričan, da so od papige. Ko pride domov, jajca podstavi domači koklji, ki je valila piščance. čez nekaj dni so se poleg piščancev zvalili vrabci, ki so kaj kmalu zapustili gnezdo. Po nekaj mescih je Štefek zopet bil v Zagrebu in se je sprehajal po Ilici. Tako kot prvič, ga tudi tokrat z bližnjega okna »nagovori« papiga:

»Zagorac, Zagorac, ….«

Jezen se ozre na okno, kjer je v kletki prepevala papiga in ji odgovori:

»Jaz sem Zagorac in to pošten Zagorac, ti pa si bila kurba, ki si se z vrabci rašila.«

Štefek je bil svojeglav in vase zaprt človek. Domačini so pravili, da je bil vsakič, ko je prišel domov, po devetih mesecih pri hiši en družinski član več. Hudobni jeziki so znali povedati, da se Štefek boji za svojo Katiko, da si v tem času, ko je zdoma, ne bi dobila drugega. Soseska ni mogla razumeti, kako je Katika pri takem življenju in pri štirih otrocih ohranila svojo lepoto in zagnanost. Nikoli je niso slišali, da bi se pritoževala nad takim življenjem. Videti je bila zadovoljna in srečna. Vzorno je skrbela za domačijo in otroke. Njena samosvojost je marsikaterega presenečala. Prav to pa je tudi vcepljala svojim otrokom. Le najbolj zlobni so včasih pripomnili: »ženska brez moškega je kakor radio brez antene.«

Katikina družina je bila med redkimi v osrčju Haloz, kjer niso poznali pomanjkanja in revščine, za razliko od njihovih bližnjih in daljnih sosedov, kjer je veljalo reklo: »Zjutraj bob, opoldne krop, zvečer pa čisto vodo.«

V Halozah sta si največkrat podajali roko beda in revščina in le redko sta se srečali bogastvo in revščina.Lakota je bila vladar v Halozah.Haložani so z vero v Boga vsakodnevno premagovali svoje težave in revščino.

»Bogati se tolažijo z denarjem, revni pa s kopico otrok,« so znali povedati mestni ljudje, ko je beseda nanesla o Haložanih.

Kar zadeva vzgojo otrok, so domačini zamerili Katiki, ko je svojim otrokom govorila:

»Ne shajajte se z reveži. Izogibajte se jih.«

Prikrita sebičnost je bila v njej, ko so otroci sosedovih viničarjev in kočarjev prihajali k hiši in prosili za kruh. Običajno jim je dala tistega najbolj starega in suhega, včasih že tudi plesnivega, ki ga je največkrat dajala zajcem.Tako je bil trd, da skoraj ni bil več kruh. Pri viničarskih družinah je bilo bolj malo kruha. če pa je že bil, je bil koruzni.Otroci so ga dobivali le enkrat na dan, in še takrat pravično odmerjenega. Svežega kruha skorajda niso bili deležni.

»Kruh ponoči spi, čez dan pa potrebuje mir.Ko je svež in mehak, ima mehko spanje, ko je star in trd, pa trdno spi.Nikoli ga ne smeš motiti.Je pokrit in v shrambi skrit.«

To je bilo večno opravičilo mater viničarskim otrokom, ko so si zaželeli svežega kruha in več kot jim ga je bilo dnevno odmerjenega.

Katika pa ni bila stroga in večkrat tudi groba do lastnih otrok, tudi sosedovih ni marala. Do njih je bila neizmerno skopa. V soseščini se je govorilo, da je tako skopa, da ji je še dima žal, ki je uhajal iz dimnika.

Sosedovi otroci so pogosto prihajali tudi pod zgodnjo češnjo, ki se je vsako leto dobro obložena bohotila pred Katikino domačijo. Kot škorci so pobirali napol zrele sadeže, ki so padali na tla. Na drevo si ni upal nobeden, saj so se bali jezne sosede. Ta jih je znala hitro odpraviti, pa če ne drugače s skorjo suhega kruha. Nekoč pa jih je nepričakovano in kot se je kasneje pokazalo z določenim namenom povabila na češnjo, ki je tudi tisto leto bogato obrodila. Veje visoke češnje so se kar šibile pod težo rdečih sadežev, ki niso vabili le lačnih ptičev, temveč tudi marsikaterega mimoidočega. Katika je naslonila dolgo leseno lojtro na visoko drevo in sosedovi otroci so imeli pravo požrtijo. V začetku so sladke sadeže kar s košicami požirali in hiteli, kot da bi se bali, da si bo »dobra« soseda premislila. Otroci so bili prijetno presenečeni nad sosedino ponudbo in niti malo niso slutili, da gre za nekakšno sosedino zaroto. Jedli so in jedli in še žepe so si napolnili. Eden po eden so čez čas počasi s polnimi trebuščki prihajali z drevesa in hvaležno zrli v Katiko. To pa še ni bilo vse, kar jim je pripravila njihova »dobrotnica.« Ko je zadnji splezal z drevesa, je vse prijazno povabila v hišo. Posedli so na klop za veliko hrastovo mizo, na kateri jih je že čakala velika lončena skleda polna kiseline.

»Tako otroci, sedaj pa se za povrh še posladkajte s kiselino,« jih je dobrohotno nagovorila. Otroci so brez obotavljanja segli po lesenih žlicah in si privoščili ponujeno, saj so doma imeli le redkokdaj takšno priložnost. Iz oči jim je izžarevala zahvala sosedi, ki jih je opazovala in jih od časa do časa še vzpodbujala, da so čimprej izpraznili veliko skledo. Ta nevsakdanja in nenavadna pojedina se je potem za sosedove otroke kaj žalostno končala. Še niso prav zapustili sosedinega dvorišča, jih je že začelo zvijati v trebuščkih in kaj kmalu so imeli polne hlače. Domov so prišli umazani in smrdelo je od njih daleč naokoli. Mati se je prekrižala od žalosti in jeze, ko jih je zagledala. Enega po enega je postavila v veliki škaf mrzle vode in jih dodobra umila. »Prekleta požrešnost«! se je jezila na otroke, pa tudi veliko grdih besed je izrekla na račun hudobne sosede. Otroci potem vrsto let niso več zahajali k Katiki. Tudi z njenimi sinovi se niso shajali.

* * *

Katika je bila visoka ženska, krepka, bedrata in prsata. Njen okrogel obraz so krasile velike modre oči. Dolge črne lase si je največkrat spletla v debelo kito, ki ji je lepo padla po hrbtu. Vsako jutro, ko se je vstala, se je najprej pogledala v ogledala, da bi videla ali je še vedno tako lepa kot je bila dan prej in ali ji je od včeraj na danes nastala kakšna nova guba na obrazu V velikem ogledalu ob postelji je občudovala svojo lepoto. Ogledalo je bilo njena vsakodnevna spremljevalka. Prav nesrečna in zaskrbljena je bila, ko je nekoč na bradi opazila drobno bradavico. Vsakič, ko je bila polna luna, jo je božala in govorila:

»Kar božam naj zgine, kar gledam, naj raste.«

Lepo urejena je v soseski vzbujala pozornost.S svojo lepoto je usodno vplivala na moške v soseščini in jim mešala glave. Zlobni jeziki so znali povedati, da si je Paradižnikov Jaka prav zaradi nje vzel življenje, ker ga preprosto ni marala. Radovedni pogledi, včasih morda tudi škodoželjnih domačinov, Katike niso motili. Kadar so se ji ljudje preveč približali, ji je postalo nelagodno, kajti sovražila je dotikanje. že kot otrok se je naučila, da je dotikanje lahko zelo neprijetno in nevarno, zato je vedno bežala pred vsakim pretiranim dobrikanjem, posebno še tujcev. Moški v soseski so kar pogosto obračali oči za njo. Tudi sosedov Roman je bil med njimi. Večni samec, ki se je večkrat razkazoval kot nekakšen vaški gizdalin z rožnato ruto okoli vratu, z zelenimi pumparicami iz rebrastega žameta in s karirasto robačo, si je pri tridesetih še kako želel takšne ženske. Takšnih, ki bi mu ugajale, pa v soseski ni bilo. Katika ga je večkrat ošvrknila s svojim strogim pogledom, vendar je bilo to vse, česar je bil deležen. Sicer pa si ni hotela utrujati svojih lepih in modrih oči na njem. Vsaj tako je kazalo, ko sta se srečevala z drugimi domačini v soseščini. V resnici pa je Roman večkrat priskočil na pomoč Katiki pri težjih opravilih, za kar je tudi dobil primerno plačilo. Običajno ji je pomagal pri košnji in spravilu sena in otave, kajti Katikini otroci so bili še premajhni, sama pa bi le težko pokosila skoraj hektar velik travnik. Zato je bila vesela Romanove pomoči. Drugače pa je Roman sploh ni zanimal.Po drugi strani pa je bilo v soseski slišati, da se Romanu cedijo sline, ne le po Katiki, temveč tudi po njenem gruntu in da kot samotni jezdec samo še čaka na svojo priložnost.

Tudi prejšnje leto je gosta in visoka trava pod bregom za hišo čakala na Romanovo koso. Skrbno jo je pokosil in pridno pomagal Katiki pri obračanju in spravilu. Vreme jima je bilo naklonjeno, tako da sta lepo dozorelo in posušeno seno hitro pospravila na kozolec. Prav prijetno je bilo v dišečem senu, ki sta ga skrbno tlačila, da bi ga čim več spravila pod streho. Pri delu sta v glavnem molčala. Nasploh so Romanu besede le počasi šle z jezika, čeprav je tega dne popil že kar nekaj štamprljev žganice. Zardelo lice mu je od vročega sonca in močne žganice spiral znoj. Po glavi mu je rojilo vse mogoče, ker je med delom tu in tam »vrgel« oči na Katiko. Na kozolcu sta si bila najbolj blizu, pa še sama sta bila. Roman je večkrat segel po senu čim bližje Katike.

»To je priložnost, ki je dolgo več ne bo,« si je dejal in pozorno spremljal vsak gib ženskega telesa. Vonj po ženskem znoju ga je vse bolj privabljal. Oči so mu kar žarele od želje po zbližanju s Katiko. Za trenutek je obstal, odvrgel rasohe in se kot lev pognal na preznojeno žensko telo. Katika se v tistem trenutku niti ni mogla ubraniti nenadne Romanove napadalnosti, saj kaj takega sploh ni pričakovala. Še zakričati ni utegnila. Globoko v svežem senu se je branila nasilnežu, vendar nemočna, kajti dedec je bil mnogo močnejši od nje, pa še seno jo je oviralo, saj se ji je opletalo po rokah in nogah, kot da bi jih ji hotelo zvezati. Roman ji je z močnimi žuljavimi rokami raztrgal preznojeno bluzo, jo stiskal k sebi in se z neobritim obrazom zaril v njene bujne prsi. Z vlažnimi ustnicami se ji je slinil po prsih in po obrazu ter iskal njene mesnate ustnice. Katika se ga je na vso moč branila. Z obema rokama ga je prijela za dolge zamaščene lase in ga tiščala od sebe. Kričati si ni upala, saj si ni želela, da bi za to zvedeli sosedje. Grozno je trpela. Zdelo se ji je, da ji pokajo kosti. Še naprej se je branila in z vsemi močmi upirala nasilnežu. Toda zastonj. Zgodilo se je tisto, česar se je najbolj bala. Dedec je s silo zadovoljil svojo namero in zapustil kozolec. ženska je posiljena nekaj časa ležala v senu kot ranjena žival. Telo se ji je treslo kot šiba na vodi. Oči so ji zalivale solze od razočaranja in ponižanja. Nikogar ni bilo v bližini, ki bi ji vsaj z besedo pobožal globoko užaljeno srce. »Kaj neki sem mu storila, da se je tako grobo znesel nad menoj,« se je spraševala in se vstala iz preznojenega ležišča. Vonj po moškem znoju je bil močnejši od mladega sena. Globoko se je zamislila nad vsem, kar se ji je primerilo. Romana je močno zasovražila.

»Ali se mu naj maščujem? če, kako in kdaj? Ali naj to povem svojemu možu Štefeku«?

Takšne in podobe misli so se ji porajale. Po tem dogodku nekaj dni sploh ni šla iz hiše.

Od tistega dne dalje je močno trpela. V svoji notranjosti je nosila nekaj, česar si zaradi sramu ni upala povedati nikomur. Tudi v domačo hišo ni puščala nikogar, čeprav se ji ni bilo treba sramovati njene notranjosti. Še bolj je postala nezaupljiva, tako kot številni drugi domačini, ki pa dejansko niso imeli kaj pokazati. Niso marali, da bi kdorkoli vstopil v njihov svet, za katerega so mislili, da je samo njihov.

»Haložani skrivajo svoje skromno bogastvo kot kača noge,« so običajno dejali naključni prišleki iz mesta v ta haloški svet.

Niso bili plahi, tudi Katika ne, vendar niso hoteli, da bi se razgalili pred tujimi in nepovabljenimi ljudmi. Kopica dece in nekaj polomljenega inventarja in zarjavelih in obtolčenih piskrov, to je samo njihovo, zakaj bi se razkazovali?!

»Čas je najboljši zdravnik,« si je dejala Katika in poskušala pozabiti na nasilnega soseda.

Knjiga v kratkem izide pri Mariborski literarni družbi v zbirki Antares.

Gozdni in gorski škratje
niso bratje,
ampak bratranci,
in z žitnimi škrati,
ki so z dežele,
so le malo več
kot dobri znanci.
Pred novim letom
pošiljajo si voščila,
afna, pika, com.
e-mail sporočila
in izmenjujejo
vedno enaka
poslovna darila.

V škratji državi
morajo biti
škratje pravi
na čelu vlade,
prav vsi morajo imeti
enako dolge brade,
vsi pomembni škratje
morajo biti
iz prave stranke,
da lahko povabijo
goste visoke
na pomembne sestanke.
Pomemben škrat
ima svoje kačje pastirje,
ki ga prevažajo sem in tja
nad domače močvirje.

PRI VEVERICI

Vesela sem prišla iz gozda. Take stvari se dogajajo vsakomur. Dogodek sem skušala opisati sestri, pa je ta komajda dvignila pogled iznad časopisa.

»Veš kaj, pripoveduje to raje svojim otrokom iz vrtca,« je bilo vse, kar je pripomnila

Ljudje se vse manj zanimajo za naravo. Sprehajajo se skozi gozd in razmišljajo o delu, ki jih čaka naslednji dan, ali pa se v mislih prepirajo z namišljenim sobesednikom Koliko se jih vzpne na kakšno drevo ali se zavleče pod grm in pobere polža z vlažne prsti? Pa vendar narava komaj čaka, da pobezamo v luknjo na travniku, ki jo počasi zasipava prhka, od sonca pregreta prst. Da ležemo med trave in pritisnemo oko k odprtini, pustimo, da se mravlja zrine mimo naših trepalnic, se spusti na zemlji in izgine med bilkami. Narava užaljeno zre v hrbet sprehajalca, ko jo ta zapušča in si ravnodušno otira čevlje v predpražnik pred vrati svojega doma. Zapomni si ga, nič več mu ni pripravljena še kaj pokazati ali odkriti.

Gozd, v katerega v počitnicah zahajam skoraj vsak dan, je tik za sestrino hišo. Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravno in se znajo gibati v njej. Tisto veverico imam še sedaj docela pred očmi. Temnorjavo, s sivkasto progo vzdolž hrbta in s svetlo piko na koncu košatega repa. Ponavadi je čepela na veji starega hrasta ob cesti, se nato vzpela še više in zatem skočila na sosednjo bukev, pod katero se je začela gozdna potka. Zrla je dol k meni in včasih s mi je zdelo, da me spremlja z očmi, ko sem po stezici odhajala globlje v gozd. Zdaj vem, da je bila to veverica, v katere duplo sem pokukala tisto avgustovsko popoldne.

Ustavila sem se na poseki in sedla na podrto deblo smreke, da bi tam sredi pomirjujočega žužnjanja žuželk prebrala nekaj vrstic knjige, ki sem jo vzela s sestrine knjižne pollice. Vlekla sem knjigo iz žepa in se ozrla k suhim vejam stare smreke na svoji desni. Visoko na smolnatem deblu je pod edino zdravo vejo zijalo duplo. Nenadoma se mi je zazdelo, da vidim košček rumenkastega blaga, ki plahuta iz odprtine. Odložila sem knjigo in stopila k drevesu. Nobenih nizkih vej, po katerih bi lahko splezala in pokukala v duplo. Sedla sem spet na deblo, pa mi tiso plahutanje nad menoj ni dalo miru. Vstala sem in se odpravila domov, kjer sem iz sestrine drvarnice s težavo zvlekla dolgo lestev in si jo zadegala na ramo. kar obračalo me je po potki do poseke. Lestev se je zatikala za grmovje in med debla dreves, da sem jo na cilju z olajšanjem spustila na gozdna tla. Malce sem si oddahnila, nato pa jo prislonila k deblu in se po klinih vzpela do dupla. Odgrnila sem tisti košček blaga, ki pa ni bila nikakršna cunjica, temveč svelorumena zavesica z rjavimi pikami. Odgrnila sem jo in toliko da nisem od presenečenja omahnila z lestve. Za dve dlani globoko duplo je bilo opremljeno z miniaturnim pohištvom. Bila je to pravzaprav dnevna soba. In ko sem si ogledovala zofo in dva naslonjača, pa mizico in polico s televizorjem, prislonjeno na gladko notranjo stran debla, mi je ušel krik presenečenja. To, kar sem videla pred seboj, je bil natančni posnetek sestrine dnevne sobe. O tem ni bilo dvoma – temnorjavo volneno pregrinjalo, vrženo preko zofe, pa cvetlično stojalo s pelargonijo ob televizorju… Dotaknila sem se za noht velikih knjig na knjižni polici: zbirka Sto romanov, pa kuharski knjigi, priročniki, to so bile knjige s sestrine knjižne police.

Zagrnila sem duplo in se vsa omotična spustila na tla. Sedla sem na podrto deblo in se ozrla gor k stari smreki. Zavesica na duplu je spet plahutala v gozdni sapi in tolkla ob deblo.

Od tega dne sem bila pozornejša. Ko sem se vračala z večernih sprehodov, sem se včasih kradoma ozrla in opazila veverico, ki mi je sledila. Vse do sestrine hiše. Ko smo sedeli v dnevni sobi in gledali televizijo, sem jo videla v soju dvoriščne svetilke. S srebrne smreke je zrla noter k nam. Ko sem čez nekaj dni spet zvlekla lestev na poseko in se vzpela do dupla, sem takoj opazila spremembo v njenem bivališču: v levem kotu se je stiskal bel predalnik. Veren posnetek sestrinega, ki ga je mož pripeljal iz Ikeje.

Kako bo drugo poletje, ko pridem spet na počitnice, sem premišljevala, preden sem zaspala. Le kaj me bo čakalo za svelorumeno zavesico na vhodu dupla?

MEDVEDKA IN LOGAR STUBAN

Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej. Narava je do mene velikodušna, neštetokrat mi je že izpolnila kakšno željo. Nekega septembra pred leti me je uslišala, ko sem hotela biti medvedka.

Moje krzno je bilo gosto in bleščeče, ko sem se ogledovala v velikem zrcalu v sestrini brunarici pri Treh žebljih na Pohorju. Zvrnem vročo kašo v skodelo in jo postavim na mizo, da se ogladi, popravim blazino na pletenem stolu, zrahljam puhasto pregrinjalo na postelji in si rečem:

»Na sprehod se odpravim in ko se vrnem, se lotim slastne kaše, ki se do takrat ohladi.«

Odprem vrata in še sem med smrekami, mah pod njimi je prijetno hladen, malo vlažen. Ob bukvi se postavim na zadnje tace in s kremplji zaorjem po deblu, da se lubje pod njimi svedra. Zadovoljno potegnem skozi odprti gobec trpki vonj drevesnega soka, da se mi pocedi slina med čvrstima čekanoma. Podrgnem z bokom ob sosednjo hojo in že lomastim do potočka, ki si s težavo odpira pot skozi odpadlo listje in iglice, ki so jih nočne sape odnesle z vej. Z glasnim srkanjem preženem šojo, ki se zarepenči, medtem ko od razburjenja komaj lovi ravnotežje na veji. Skozi krošnje posije sonce. Obstanem pod vročim madežem zgodnjejesenskega leska. Toplota ponika skozi kožuh in se cedi vzdolž dlak kot segreti med. Stojim tam in skoraj pozabim na kašo, ki se hladi na mizi v brunarici moje sestre. Počasi se spustim nazaj po potki, borovničevje se mi zatika med kremplje in kožuh se mi počasi hladi. Pred durmi popravim smrekovo vejo, ki služi kot predpražnik.

Stopim v izbo in takoj opazim, da je nekaj narobe. V zraku lebdi nekaj kiselkastega. Počasi vlečem vase neprijetni vonj in kožuh na tilniku se mi skoraj boleče naježi. S šapo zadenem ob blazino na tleh in ugotovim, da je nekdo sedel v mojem pletenem stolu. Postavim se na zadnje tace in zakoračim proti mizi. Skodela, v kateri se je hladila jed, je prazna, in velike lesene žlice, ki leži ob njej, se drži strjena kaša.

»Kdo je pojedel mojo kašo?« lopnem po mizi, da skodela poskoči in pristane čisto na robu mize. Odsunem vrata v čumnato in v polmraku sledim kislobi, ji je je poln ves prostor. Na postelji, s katere je zdrknilo pregrinjalo, ugledam logarja Stubana. Smrči odprtih ust, z rokami spodvitimi pod tilnikom. Srajco ima odpeto vse do popka in sponka na pasu se motno svetlika v mraku. Počasi dvignem sekiro, ki jo je prislonil ob posteljno stranico in ko besno zarjovem, odpre oči ter se zmedeno zazre gor v rezilo. Pa še rok ne utegne izvleči izpod tilnika.

RDEČA KAPICA

Nataknem si rdečo kapico in medtem ko šarim med hrano v hladilniku, razmišljam, kako je mogoče, da moja babica še živi. Ko sem jo pred desetimi leti obiskala, je sedela na pručki v kuhinji in si namakala razbolele noge v lavorju.

»Si le našla pod do mene?« je rekla in si milila prste s počrnelimi, zadebeljenimi nohti, ne da bi dvignila glavo.

Seveda vem, da bi morala pogosteje pogledat k njej in ji prinesti kakšen priboljšek. Kako je mogoče, da moja babica še živi? Sama jih imam že pošteno čez petdeset, koliko jih šele mora imeti ona. Kaj jé, kaj si kuha? Do bližnjega naselja je dobrih osem kilometrov. Kdo ji pozimi odmetava sneg in pluži potko do praga?

V cekar zmečem nekaj sadnih jogurtov, škatlo s keksi in steklenico prošeka, ki mi ga je prinesla prijateljica z morja, in že zaklepam stanovanje. Še vedno je toplo, čeprav je že začetek oktobra. V avtobusu mi postane vroče, posebno v glavo. A za nič na svetu ne bi snela rdeče kapice, ki mi jo je spletla babica pred kakšnimi petinpetdesetimi leti. Tesna mi je, da se cefra na vseh koncih in krajih in pritiska na ušesa, da sem napol gluha. In to mi prija. Le kaj je še tako važnega in zanimivega, da bi si jo snela in prisluhnila svetu okrog sebe?

Izstopim pred vaško gostilno in se odpravim proti gozdu. Nekaj časa stopam po potki, ki vodi vzporedno z vaško makadamsko cesto, nato pa zavijem na desno in skozi bukovje, vse globlje v gozd. Tu in tam pobrska m med listjem, da bi našla kakšno gobo, a gozdna tla so suha in ko počasi potegnem zrak skozi nosnice, ujamem le vonj pregretega listja. Popravim si rdečo čepico in zdi se mi zabavno, ko drevje brezšumno otresa s krošnjami in srakoper napol odprtega kljuna zamaje vejo mlade bukve.

Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej.

Sedem na štor, sežem v škatlo in izvlečem dva keksa. In isti hip začutim, da se je nekaj podrgnilo ob moj hrbet. Obrnem se in uzrem sivega volka, ki podvitega repa in povešenih ušes čepi na mahu. Spet sežem v škatlo in izvlečem pest keksov in jih vržem pred žival. Hlastne po njih in jih v trenutku pogoltne. Kožuh ima redek in brez leska, na ogoljenih bokih je koža vsa krastava. Vstanem in se v hipu odločim. S seboj ga vzamem, reveža garjavega. K babici ga popeljem. Bo že našla kaj med svojimi žavbami in zvarki za njegov krastav kožuh.

I.

Kažipot sem,
Priklenjena na eno samo križišče.

Če me pogledaš,
Ti pomežiknem rumeno,
Če se spotakneš,
Zardim rdeče,
Če zatrepetaš,
Prebledim zeleno.

Poskakuješ okoli mene
Kot žoga na otroškem igrišču,
Smehljam se ti s tribarvnim nasmehom
In te žgečkam po podplatih.

Zvečer odideš
In od žalosti postanem rumena
In mežikajoča kot sonce,
Ki spi skrito v lunini kapuci.

II.

Glina tvojega obstoja sem.
Grizljaš me kot prepečenec
In preklinjaš kot reko,
Po kateri moraš broditi
Z zavihanimi hlačnicami.
Spodmikam te in z vrtinci zapeljujem,
Da bi padel v moje naročje.
Ti pa se oprijemaš vej in skal
In hrepeniš le po toploti obale
Po kateri se spreletavajo krhlji sonca.

S šumenjem valov tkem kapuco
Pod katero skrivam kodre
Zaznamovanih solz in
Neizpitih sončnih vzhodov.

III.

Z voščenko si barvam prste,
Presta na gugalnici sem,
Zvijugana kot morska deklica
Se sončim na pločevinasti obali.

Tišina sem,
Ki se krohota skrita pod vekami,
Zarjavela zvezda
V lunaparku,
S ščipalko pripeta na ustnice,
Ki se sobijo v velikanski nasmeh.

Na ražnju spomina se cvrem
In zgečkam ljudi po podplatih.

Jutro sem,
Ki vre kot prekipelo mleko.

Dan,
Ki se razpira kot dežnik
In bohoti kot poročni šopek.

IV.

Okno sem.
Skozme gledaš
in me ne vidiš.

Prozorna sem,
z belimi ustnicami
na katerih sanjajo vešče.

Kadar jočem
misliš, da piha veter,
in kadar se smejim
misliš, da se na ulici igrajo otroci.

V.

Okno sem.
Skozme gledaš
in včasih nasloniš čelo name.

Kdaj pa kdaj pomahaš dekletu,
ki se z dežnikom odpelje na kolesu.
Potem strmiš
v zvijugane ceste kapljic
na drugi strani stekla.

Včasih me odpreš
in takrat mi sonce skoči v naročje
in me poljubi z velikanskim
objemom hobotnice.

In včasih iztegneš roko
in zaliješ rožo,
ki zeha pod mojim nasmehom.

Včasih me zaloputneš
in takrat mi je hudo,
ker me zmotiš pri
preštevanju zvezd.

In včasih samo strmiš
skozi mene
kot da sem veter in megla in rosa.

Okno sem.
Skozme gledaš in me ne vidiš.
Pokrajina iz plastelina sem.

Svaljkaš me med prsti,
Gneteš,
Lomiš,
Zvijaš.

Spletaš kito iz mojih lovk
In me žvečis med zobmi.

Izpljuneš me,
Grenka sem.
Ne kot pelin,
Kot kamen ali zemlja.

Obračas me med prsti,
Brezzobi smeh sem,
Oglušela trepalnica,
Ki te zgečka po ušesu.

Pod tvojimi dotiki
Se rojevam in izginjam.

Pokrajina iz plastelina sem.

Mrtva
In brezoblična med tvojimi prsti.

IŠČEM SVOJE SANJE

Zdaj iščem svoje sanje
na tistem bregu
kjer smrdi po ribah in odplakah,
čeprav vem, kot
ti lažnivec lepi,
da jih tu ni.
Tako topel si,
da hočem še naprej grešiti.

Ker samo jaz vem
kako je morju,
kadar ljubi. ZAKAJ POTEM?

Potem:
pobožaj sivega goloba,
zašepetaj božičkovemu jelenu
največjo željo v uho
in mu pihni v nos,
potem:
pozabi, da si sam.
Potem -
ko se ne boš več videl v ogledalu,
nekje,
nekoč.
In - ko spet srečaš strast,
ki ti jo je vzelo to življenje
in dež, dež, dež,
potem potuj tja
kjer ti bo toplo.
Nikar ne vprašaj;

Zakaj potem?

Zakaj ne zdaj?

Saj tudi jaz ne vem.

VONJ PO JASMINU

Vonj po jasminu
oprano perilo
vihra v vetru.

Na mrtvi veji
pomladanske pozebe
zardeva češnja.

Ko z materjo
in dvema mladičema
letam, sem labod

Ko mati uči
vzleteti dva mladiča
sem beli labod.

Letim z materjo
in mladičema.
Sem labod.

Pod steklom slika
slive v divjem mrazu
na steklu kava. ZARADI TEBE IN ZATE

V nekem trenutku
ko se je skoraj
sesul svet,
je v tvojih modrih okencih duše,
odsevalo sonce.

Kot dvoje gorskih jezerc
samo zame.

SAMO MAJHNA ISKRICA SEM

Če sem ogenj, lahko stopim vanj,
ker sem voda, me odnaša reka v dalj,
da sem zemlja tudi vem,
diham zrak in sem v njem.

Vse vonjave, barve in oblike,
glasovi, ki jih slišim skozi veter,
mehkoba v zraku, vonj po senu,
so tu zaradi mene.

Ta hip,
ko v gozdu kukavica poje,
v roki roža, sitna muha na obrazu,
skoz listje lije zlato sonca
vsa nebesa in pekli
so z mano.

Poljub metulja na nedolžni list,
kamor napišem pesem,
grm češmina,
žarek skozi bukev,
glasba in besede,
vonjave, hrepenenje v duši,
želje v srcu, poželenje.
Vse to ta hip sem jaz.
Le majhna iskrica
v vesolju.

NOČNA ROMANCA

1

Noč se je dokončno zgrudila na vrhu hriba in prelila poslednjo kri po trti. Dan je pomagal temnemu angelu brusiti koso in je s smehom osenčil v kriku bežeče oblake. Modra divjad je utihnila in lovec je že pred uro naslonil dvocevko v usta. Takrat je zakričal petelin, sledila pa mu je tišina. Malovreden menih se je spominjal tega srebrnega dne. Spominjal se je tudi majhnih dečkov, zalezujoč jih za belimi ogledali. Baje so imeli hudo otroštvo polno spolnih zlorab, poniževanja in bolezni. Z nasmeškom se je hvalil, kako je poskrbel za isto prihodnost. Z njimi je stopal po pokopališčih, in zalival rože pod lipo. Takrat je igrala Beethovnova simfonija, ki se je proti koncu spremenila v trdi metal. Tako sem stal na hribu in opazoval vse te goreče besede. Ogenj je dušil okolico in napajal grozdje z okusom smodnika. Spomnil sem se besed: »zemlja v zemljo, pepel v pepel«. Podpisan v žerjavici sem napovedal svoje ponovno rojstvo in zaspal v temačnem upanju.

2

Opit in s preklano lobanjo sem se zbudil ob mrtvem jagnjetu, upajoč na zadnjo kapljico krvi, preden jo izsesajo močvirniki. Molče sem sedel ob mrtvem truplu in preklinjal lastne matere izvor, podarjen sestri. Hladen in mrtev sem se odpravil k tretjemu ribniku, da se bi zgrudil ob senci tujca, čakajočega na netopirje. Nihče ga ni ljubil. Njegovo glavo je sežigala laž in sovraštvo je sežigalo njegovo srce. Ob njegovi glavi se je dvignila senca strahu. Ko se je znočilo, se je kristalno zlomilo njegovo srce in mrak ga je udaril po čelu. Na desni se je prikazalo krvavo obličje hudiča, on pa se je predramil in se zakadil vanj, tako da je modro izginil v srebrni senci drevesa. Pregnali so me netopirji, pričakujoči tople malice.

3

Trdno odločen sem se odpravil mimo izb, v katerih so glasno prepevali aristokrati. Komunisti so veselo vlivali pijačo v jarek, in ulival sem jo z njimi. Upajoč na mehko posteljo sem se ulegel na kamen in pri vzglavju se je spet pojavila senca tujca. Opazil sem zledenelo obličje očeta, ki se je spremenilo v starca in pobledelo. Sladke muke so požirale njegovo meso in materine kristalne solze so zbadale oči slepca. Tako so pogasile svetilke v hladni izbi in izza škrlatnih mask so se molče gledali pijani ljudje, upajoči, da jih požre ta preklet rod.

NA BELEM POKOPALIŠČU

Globok je bil dremež v temnih strupih, napolnjen z zvezdami in belim obličjem matere, okamenelim. Kot slepčev je zvenel trdi očetov glas in je zaklinjal grozo. Jaz pa sem miren, rdeče polagal sestrino truplo v grob in čakal zveri, da raztrgajo še zadnje ostanke človeka v meni. Tako sem opeval okamenele bogove starega Rima in požiral vetrove krščanstva. Odprl sem usta in izpljunil žuželko, podobno preobraženemu Kafku in jo zmečkal. Srebrno so divjale vode in divjal sem z njimi, veselil Valpurgine noči. Na grmadi sem sežgal Rdečo kapico in Volka križal v simbol padlega Spartaka. Divji valovi so pripovedovali o ekshumiranem truplu majhne Morske deklice. Črno sem poslušal in štel umirajoče ptice sosednje galaksije. Bledo je bilo kričeče srce v rokah, preklinjajoče slabe spomine starih dni. Kričal je tudi Leonidasov glas in s klinom klesal imena padlih vojakov, po kamnitih ploščah pred Termopilami. Odšel sem v prepričanju, da bo naslednji dan tudi na sestrin grob posijalo sonce in pregnalo njegov krik.

AKT

Že dolgo je gorel ogenj v ognjišču in trohneli les je izdihnil zadnjo sapico. Drhteče drobne ročice dekleta so onemele ob golem vznožju. Črno je drsela solza po licu in razjedala kožo, že podobno starkini. Blede so bile oči in tudi lasje se je zdelo, da so pobledeli. Le smeh je ostal rdeč, skrit za golim hrbtom. Tujčeva roka se je umaknila in za sabo pustila tihe brazde. Nem je bil krik tiho se sprehajajoč po trpinčenih ustnicah. Zlomljeno je bilo kristalno telo, brez leska belih biserov. Sova je naznanjala jutro in srebrno je sijala luna. Srebrn je tudi bil obaz, strmeč v plamen. Glasno je pokal lesen pot na hrbtu in se spremenil v črne mravlje. Noč je odšla, zveri so izginile in v sobi pustile onemele poglede.

SLAP

Srebrno je šepetalo kamenje o mladosti. Kamene solze so lomile vrtnice, da je njih kri padla po slapu tegob. Pod slapom je mrtev ležal kralj Ojdip in v pesti drobil svoje kristalne oči. Globoko je dihal njegov duh, čakal na ribe, ki bi mu zglodale kosti. Pihal je miren veter, ki mu je barval bel obraz.tu in tam je nanj padel kamen, mu zdrobil kakšno kost ali del lobanje. Lačna ga je poljubljala Saloma, hrepeneča po spolnosti. V vrstah so čakali demoni na vstop v glavo, da bi videli kakšen gnusen prizor življenja. Duh slepega starca je spoznal, da je življenje poosebljen gnus, ki se reži v obraz vsakemu posamezniku. Kamenje je utihnilo ob truplih padlih vrtnic in se za trenutek zamislilo o čudežnem pomenu življenja.

JAN ŠMARČAN

Videl sem te v vseh pozah,
ujetega v Michelangelovi sliki,
ustvarjenega in uničenega,
rojenega v mrtvi, gluhi dobi,
kjer je v obrazih krvav odsev,
in nemost žge,
in neumnost časa,
toda že sedaj odmeva tvoja pesem,
plitve filozofije na globokih krajih.

MARKO SAMEC

Ko si se našel, si se zgrozil,
v spoznanju, da nisi božanstvo,
si odšel v smehu,
se odcepil od človeka,
se napisal v stotih pesmih,
se narisal v stotih slikah,
in se začudil svoji nadnaravni podobi.

V ŠKRLATNIK REKAH

(Za L. H.)

Duša molči belo pomlad,
v temi, krokarji prebujajo roso,
in mesec krade z neba zelene kristale.

Iz temne veže je stopila zlata postava,
mladenka,
obdana od mesecev svetlobe,
žareča tja čez,
v srčni snežni hlad.

O bel križ. V temnem dvogovoru sva jo ujela,
divje srce je pobledelo ob gozdu,
bela pokopališča so izginila,
v tišini škrlatnih rek.

JUTRANJA KAVA

Z zgodaj umrlim sem bil na kavi,
razpravljala sva o malovrednem menihu…

»Počival je pod bezgovim grmom,
kjer se po gozdu goni divjad!«
mi je tiho prodajal besede …

Opazovala sva srebrne galebe,
trkali so na sosednjo okno,
prosili za bel kruh, kot cigani.

Bel oblak je rušil črno mesto,
požiral majhne zvezde,
in za luno pregnal zadnjega samoroga.

Čas je zbežal z verige,
tudi galebi so zbežali,
končno sva odšla.

OBJEM

Ko si me objela,
me z noževim rezilom pobožala,
si opazila, da sem nehal jokati,
plesati s hčerami senc,
kot pred davnimi trenutki s tabo.

MISLI

Svetloba je tema + ena,
vodi nas iracionalnost,
abstraktnost,
slepota nam pomaga spregledati,
lakota nahraniti,
smrt preživeti,
in kljub petim čutom,
tega ne opazimo.

TIŠINA NARAVE

Sončni žarki prebadajo zidove stavb,
označujejo prašne delce,
da razdelijo senco po oblakih,
ki so že davno pobledeli,
kot kosti padlih bojevnikov puščav.

GLASOVI

Glasovi klavirja,
preglasni za tišino,
odmevajo v lesenem blodnjaku,
v njem prikazni obdane v kože,
premikajoče ustnice,
pozabljene saje sveč.

Riu riu chiu pojejo ptice
Sivopikaste šakalje samice kličejo spomladanske mladiče
Velike mačke se zbirajo v najrazličnejših tolpah

Zaklinjam te Čas
Če si reka
Potujva skupaj

Moji služabniki vijejo roke
uradniki ne razumejo ničesar
Dvorjani begajo po mozaikih z zelenimi pavi
vojaki zmedeni tavajo po hodnikih
in ljudstvo nemo počepa po obrambnih zidovih
Samo živali spodnje dežele mirno čakajo da pridejo
Živali slutijo nezemljane kuščarje spreminjajočih oblik
Iz kuščarja v človeka in katerokoli žival
Živali slutijo kačje bogove

Zaklinjam te, čas
Če si premica
Preletiva obe polovici sveta
pred sončnim vzhodom pridejo v moja mesta

v dežele somalcev sudancev masajev
zulujev hutujev kikujev
fulanijev ibojev tutsijev
tuaregov berberov
pigmejcev asantijev benincev
balujev nandijev sigijev

chitauli prišleki iz vesolja
nezemljani pol kuščarji pol ljudje
trinogi nosilci zakonov
gospodarji življenj

tolpe velikih mačk bežijo pred njimi
sivopikaste šakalje samice zavijajo in odnašajo
jesenske mladiče v puščavo
dolge vedno daljše sence se plazijo
za plemeni bojevnikov
na preži za sončnim zahodom

riu riu chiu pojejo hvalnico tebi, moj čas, ptice
sive šakalje samice odnašajo jesenske mladiče
velike mačke se zbirajo pred osvetljenimi templji

zaklinjam te, čas
če si spirala
resnica je bolj neverjetna kot izmišljija
bizarni koščki njenega mozaika
nas častijo s pogumom
bodi naš prijatelj se dvigneva v vrtince višav
v sredozemlju kretski minotavri sicilske trinakrije,
mesečina mallorke in paradiž malteške plave lagune
zaprtih oči ne bova videla
gnijočih mangov razpadajočih dežel

riu riu chiu pojejo ptice

zaklinjam te, čas
četudi si moj sovražnik
poletiva čez dežele mojega sveta
z juga na sever in z vzhoda na zahod
v sinje višave zgornjega sveta
čez saharo na severu in kalahari na jugu
z gologlavimi jastrebi in kričečimi marabu štorkljami
viktorijini slapovi zambezija v megličastih parah juga
delta nigra v olivnem objemu zapada
in mogočno vodovje konga

riu riu chiu pojejo ptice

čas prijatelj gospodar nad čarobnimi tangentami oblačnih kopic
špice mont kenije mont elgona in kilimanjare
veličastni temni gozdovi mesečevih planin
glej v slovo pomaha oranžasta gorila

še niže še niže in niže
pod nami savana
nepregledne črede gnujev tapijev hartbeestov
in naprej elandri zebre žirafe
črede in tropi topotajoč kopit
v deževnem gozdu varno skrit
lepotni rdeče beli kralj noči
belogobčkaste zamorske mačke s progastimi repi
glasovi in vonjave nekdaj naše džungle
smrdeča hijena se smeje v nočni daljavi
za velikimi krošnjah kruhovca baobaba trnovca
žari prevelika afriška luna

riu riu chiu pojejo ptice
viseča gnezda ptičev prelcev kolibrijev sunbirdov
skozi veje tropskega gozda zasije
škrlatni cvet srečnega fižola
mandi goreče drevo z zlato rumenimi frevilejci
v daljavi oblački prahu za geparadom v lovski vročici
sestradani krokodili z nilskimi konji v blatnih daljavah nila
banane plantine kokosove palme papaje mangi avokadi
lačna ljudstva žvečijo cola oreščke
med družinami velikih mačk
četveroredi pavijanov
žametne opice sykesove opice in zamorske mačke
lačna ljudstva žvečijo cola oreščke

riu riu chiu so utihnile ptice
v senci kačjih bogov

ELEGIJA

vstala je gora nocoj
kakor morje se spenjeno dviga
izžiga
in neti
in tiha umre

noči se, mrak pada
drevesa v dremotu ječijo
trumoma odhajajo vojščaki
kakor knjiga molitev
ali ples
ob jutranjem svitu

vstala si
premamljena od življenja
v kolač sreče
mrtvo obrezan v nič

iz trde teme
izpredem svoj jezik
poln zaupljivih besed
večernih sonc
tišina
hrepenenje vek
po jutranjem dotiku
hrepenenje
ki se ob smehu
v nič razblini
zagori in požge
izpraska, izsesa
živega zaneti
in pogubi

rad bi te videl
ko morje udari
svoj lok med
mrliče
senc
ni ko greva
obujena v noč
se plaziva

vstala sva
obujena iz pepela
in mivke
peska in soli
pekoče rane
v zobeh
očeh
srcu
srcu

v tišino je smeh
izpihal svoj rumenjak
izluščen iz pravesolja

vsak tvoj dotik
je le drobna laž
ki sama zase
ustvarja nove
tebi neznane
svetove

besede izgubijo sijaj
lesk uslišanja
hrepenenje
po dotiku macesna
kaligrafija na kožo
zapis ljubezni

hrepenim te
kot voda te mazilim
v pogledih lune
izgubljava oči

dvoje vrst ljudi
tepta ta kres zemlje
tisti, ki ljubijo
in tisti, ki sovražijo
roke vijejo k nebu
in ne vedo
da so prepuščeni
isti sili utapljanja

ko te potegne
povleče na dno
se vezi življenja
uprejo
vrtinčijo
zvijajo
mrtvo trzajoče
strejo
oblije te trenutek
miline in nežnosti

kot voda te mazilim
poln zaupljivih besed

v loku sanj začutim
besede
ki jih žuboriš
kot kavlje krvnika
na dimljah mojih
se prisesaš kot
krohot
in sveta jeza
netiš korake moje
puste stopinje
travnatih zrcal

umreti s poljubom ob
kamnu žadastem
v nasmeh zakrknjen
v jezeru oči
ti
ti
in mlečna cesta
razlita v oboke
stremenja
med zvezde te
ponesem
kot klic
razprtih peruti

mlinski kamni
te vodo penijo

ti
ti
kot klic
ki se v smehu
v nič razblini
goreča beseda
v mesu uslišana
molitev
konec tekanja
v krog zajeta
ubranost
koraka
kip
ki nemo čaka
hrepenenja

lovci dotika
te mrtvi čakajo
s svojimi dolgimi, dolgimi
kopji v pozlati
v mrakobi in v sijaju zvezd
na pepelu
v dolgih snežnih pelerinah
nabranih pod pasom
z torbami polnimi
poljubov viteških

kralji tavajo, tavajo
krone jim silijo v usta
od koder ni besed
in ni smeha
in ni vode
in ni krika
in ni resnice
in ni laži za
popotne tolmače
sanj in klicoče
stolpe v puščavskem
pesku

si samo moja molitev
na gori
kjer samo moja molitev
kresove zažiga
samo moja molitev
kot krogla troglava
kača
tihota
slep hodim po poti
kjer moja molitev
prodnike gladi v
bisere tvojega
občudovanja
po loku tvojih obrvi
stopam kakor ponosen ptič
s kljunom nemim
obvisim za ušesi
bisernega kolovrata
kolibri med evkaliptus
spusti krožnik
osamljenega cesarjevega
generala katerega meč
ni nikoli presekal
tvoje navidezne
kamnitosti

tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki niso več tvoja
tako težko
čez usta
ki so ti bila
vino
kruh
med
žolč
si pila z njimi
v čaši zob si nosila
pelinovi kači
daritev
izdanih
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki jih ne moreš
več ljubiti

skozi črnino svetlobe
veter igraje riše lase
kot voda te mazilim
v mrakobi in v sijaju zvezd

zdaj stopaš kot
kruta resnica
in izganjalka sreče
med belo cvetje ničevosti
razpasla se boš
po poljih kričečih

prekletstvo spomina je
ko čutiš
kako sva v soju sveč sedela
v steber ovita
v svoji koži
kako sva ob vodi
luni iskala oči
in besedam pomen
kako sva ljubila
z jezikom orala
polja in bregove
najine
prekletstvo spomina je
ko čutiš
čutiš
tiš
šššš

kot voda te mazilim
kakor knjiga molitev

na koncu vseh poti
je le majhen kupček sreče
ki ga žejni ponesemo k ustom
in ni sladko več sladko
in ni grenko več grenko
in ni trpko več trpko
in ni pelin več pelin
in ni beseda več resnica
na koncu vseh poti
se znova najdeva
kot vrata odprta v pozabo

VENERINI PSALMI

GAZELA

kdo
če padem
me ulovi iz ljubezni
kdo
če se strem
me sestavi iz ljubezni
kdo
če odidem
mi bo sledil iz ljubezni

samo ti
samo ti
samo ti

legel bi vate...
na tvoje razmočene boke...
in spal....
mrakoba bi sijala...
jeziki bi šelesteli....
kot listje...
kot veje...
ki obujajo spomine...

legel bi vate...
na tvoje žgoče prsi...
na rubine tvoje...
ožgane on poljubov...

legel bi vate...
kakor reka bi se izlival...
molčal...
jokal...

legel bi...
vate...
vate...
kot jastreb...
ki kroži visoko...
visoko...
kot jelen...
kot kača...
plazeč se med prsti...

legel bi...
legel bi vate...
nemočen bi usahnil...
v poslednjih objemih...

odhajanja

hodiva tiha med spomine
govoriva o pelikanovem petju
črnega gozda
kjer mrko zaspijo
tresoče besede

hladna si
mrzlo oplaziš globino
izliješ se
med korake

odhajanja

prižgala si kadilo in obstala
v loku so se spuščali tisočeri
galebi spomina na dlani

kod hodil si
kod hodil si

dečka so raztrgale zveri

olja bi pil
kakor srčni oblaki ponoči
bi si natrebil drobovja v usta
z razpaslo roko bi zrasel
v samoten krik
prebodenega bikoborca

olja bi pil
v pozabo odet
kakor razgreta knjiga laži
in udrihanje biča

z oljem bi ti nazdravil

gola boš sedela
in psi ti bodo mastno silili v oči
in ti
ti jih boš v špranjo poskrila

olja bi pil
o naj pogorita tvoj smeh in tvoja lepota

gradim te iz peska
in v tvoj mivkast
nasmeh zasejem laž
kakor oblesk lune
kakor kri
ki se pretaka
kakor voda
ki te žre
kakor morje
ki odnaša
kakor stvarjenje

gradim te
iz peska
in kamna
ob prvi besedi
se boš vznova
usula

PRAH

odpriva
svoji
zarjaveli
mesečevi
pokrajini
ukradeni
brezplodni
laži
in
ostaniva
ujeta
v
tem
objemu
ki
je

tako pekoč
tako najin

med prsti te nosim
kakor zelenilo z vej
in kakor sončno luč
odeto v neme zaklade gibanja

nosim te kakor moško obleko
krojeno za veličasten ples
in kakor kapljo slanice
ki je ne smem
nočem izpustiti

držim te za bele lase
privzdignjeno k nebu
kakor poslednjo sodbo
ki grešnico opere greha
in popotnika tavanja

med prsti te nosim
kot neizrečeno besedo
ki bi rešila marmornat utrip

ne reci mi ne
ko se krušim
ko trdno spim
pod odejo tvoji rok

ne reci mi ne
ko te gledam
kako spiš na terasi

ne reci mi ne
ko sama sediva
na pesku
ob morju

ne reci mi ne
med molkom
in poljubi
na večer uslišanih...

ODSEV

danes bova deževala
mrtva lezla po šipah
govorila samo še o nebu
kot o veliki prazni posodi
vrtu ki naju je vrgel

odsev sva
tihega ustja reke
ki nekje skrita čaka
da se izlije najina ljubezen

boš jokala nad strtim jasminom
vem, da ne boš
kaplja ne bo orosila spomina
na zasnežene lončene gredice
ne bo padla sol
nič nič je ne bo zaskelelo

boš jokala
vem, da ne boš

roka ti bo počivala na rami
brcala bo ob trdo skorjo
preračunljivosti

boš jokala
vem
da ne boš
nikoli ne jočeš
ko se menjujejo
poljubovalci

DALÍ

po hrbtu ti grem
kakor pajek
te predem
zapredem
v objem

»Gospa Marijana, obisk imate. Zbudite se!« sem zaslišala mladega stažista ob svoji postelji.

»Obisk?« sem se začudila in že videla dvoje postav pri vratih. Moški in otrok sta imela oblečene zelene halje, na ustih zaščitne medicinske maske, na čevljih pa zelene prevleke. Še vedno omotična sem le ugotovila, kdo me je prišel obiskat. Martin se je nekam nerodno prestopal do postelje, medtem ko je Lina dobesedno stekla k meni:

»Mamica, draga moja mamica, te hudo boli?«

Bolečina se je res oglasila tisti trenutek, a sem stisnila zobe in rekla:

»Ne, Linca, ne boli tako hudo.«

»Mami, kdaj pa boš lahko šla domov?« je bila deklica radovedna.

»Nič ne vem. Odvisno od počutja in celjenja ran. Veš, tudi jaz bi že bila rada doma med vami.«

Moje oči so se srečale z Martinovimi. Vendar ta pogled ni trajal dolgo, saj je on umaknil svojega proti stekleničkam, ki so visele na stojalu in je iz njih v mojo žilo tekla umetna hrana. Hčerkica se je sklonila k meni in me narahlo poljubila, kar je tudi Martina vzpodbudilo, da mi je dal očetovski poljub.

»Samo nekaj minut sva lahko pri tebi,« je rekel mož in stopil za korak nazaj. Opazila sem, da se v bolniški sobi nelagodno počuti. Začutila sem napetost neizrečenega in zaželela sem si, da bi čimprej odšel iz sobe, hčerko pa bi najraje prižela k sebi.

»Kako pa sta Lana in Mark? In oma?« sem želela izvedeti.

»Mark je padel s kolesom in ima buško na glavi. Lano pa je pičila čebela in ima otečeno roko,« je poročala Lina.

Martin je pogledal na uro, potem mene in dejal:

»Morala bova iti. Čas se je iztekel.«

Kateri čas se je iztekel, za vraga, sem pomislila. Moj čas šele prihaja. Naj se zgodi karkoli, naučila se bom živeti brez tebe, Martin.

»Adijo, mamica!«

»Adijo, Linca! Pozdravi vse doma!«

»Hvala, Martin, da si pripeljal Linco na obisk,« sem še zaklicala s šibkim glasom za njima. V spominu pa sem potem še dolgo videla njegove hladne modre oči, v katere sem se pred davnimi leti nesmrtno zaljubila.

* * *

»Danes pa se seliva,« je pri viziti izjavil dr. Borno, ko je pregledal operirane dele mojega telesa. »Še vedno pa boste ležali le na hrbtu, da se ne bodo šivi po nepotrebnem natezali.«

To zadnje mi ni bilo najbolj po volji, a druge izbire žal ni bilo. Po viziti je v visokih coklah priskakljala sestra Julija.

»Sedaj pa boste v moji oskrbi,« je hitela razlagati. »Saj bomo tudi na oddelku lepo poskrbeli za vas.«

»Verjamem,« sem pripomnila in sestra Julija me je že peljala na oddelek.

V sobi so bile štiri postelje. Na vseh so ležale ženske. Imela sem rahlo privzdignjeno vzglavje in sem si jih lahko ogledala. Ena med njimi, tista pri oknu, je bila še otrok. Kasneje sem izvedela, da je prestala že kar nekaj plastičnih operacij zaradi prirojene deformacije ustne votline. To bi naj bil zadnji poseg, pri katerem bi ji dokončno napravili nebo in ji zagotovili normalno delovanje. Deklici je bilo ime Sanja in je prišla iz Bosne. Ob njej je na postelji sedela Zara, mlado dekle, ki so ji zaradi grde mozoljavosti naredili abrazijo obraza. Pri tem posegu odstranijo povrhnjico, kjer se napravijo kraste. Ko te odpadejo, je pod njimi mlada nežna koža, ki naj bi bila tudi zdrava. Zarin obraz je bil ves v povojih, le usta in zvedave oči so kukali iz sveže beline.

Iz postelje zraven mojega ležišča se mi je prijazno nasmehnila svetlolasa gospa mojih let.

»Dobrodošla v naši sobi,« me je pozdravila. »Jaz sem Minka. Kako pa je vam ime?«

»Marijana,« sem odgovorila. »Pozdravljene!«

Še preden sem se prav zavedla, smo že bile sredi pogovora. Vsaka je povedala, zakaj je v bolnišnici. Minka in jaz sva imeli enake razloge za operacijo, s to razliko, da je bila Minka sedaj že drugič na plastiki zaradi nekih izboljšav po prvi operaciji.

V času obiskov me je presenetila Elizabeta. Prinesla mi je velik šopek vrtnic, ki je potlej krasil mojo omarico. Zanimalo jo je, kako mi gre in če kaj potrebujem. Najin klepet me je pošteno utrudil in sem po obisku trdno zaspala.

Na oddelku ni bilo take tišine in tako sterilnega okolja, ki bi me navajalo k temnim mislim kot v intenzivni sobi. V sobi je bilo slišati glasbo iz radia, ki ga je Zara kar naprej poslušala, me pa hočeš nočeš z njo. Vse bolnice razen mene so lahko hodile in so prihajale k moji postelji, prinašale so mi revije ali kakšno pijačo, ko sem bila žejna. Posebej Sanja je bila kar naprej moja gostja; spraševala me je to in ono o mojih otrocih, bila je namreč Lininih let.

»Tako se veselim, da mi ne bo več treba na nobeno operacijo,« mi je zaupala nekega jutra. »Ti ne veš, kako me je bolelo. In niti jesti nisem mogla, ne govoriti. Res sem hvaležna, da me je dr. Borno vzel v svoje roke.«

»Sanja, tudi jaz sem srečna, da sem pacientka dr. Borna. Res je enkraten specialist za plastične operacije. Ali res že danes pridejo starši pote?«

»Ja, kmalu bom lahko šla domov.«

Sanja je odšla, na njeno mesto pa je prišla nova bolnica. Naslednji dan je bila Maja predvidena za operacijo nosu. Želela je imeti majhen prifrknjen nos, ker je bil njen organ za voh širok in velik. Operacije se je bala, vendar je bila želja po spremembi njenega videza na bolje tako močna, da se je odločila zanjo.

Bil je pustni torek. V našo sobo so priplesale maškare. Prav tisto jutro sem se počutila izjemno slabo. V trebuhu sem imela močne krče, ki kljub tableti niso popustili. Sestra Julija je opazila, kako se potim od bolečin. Te so postajale že neznosne. Stekla je po zdravnika. Pregledal me je in posumil, da so bolečine posledica žolčnih kamnov. »Mislim, da ne bo nič hujšega. Sestra Julija, dajte gospe injekcijo proti bolečinam.«

Rečeno, storjeno. Krči so počasi popuščali, maškare so že zdavnaj zapustile našo sobo, za mano pa je bil najbolj moreč pustni torek.

* * *

Bližal se je dan mojega odhoda domov. Po osmih dneh ležanja sem lahko vstala iz postelje in naredila prve korake po sobi. Pred tem mi je sestra povila obe nogi s širokim elastičnim povojem, da ne bi prišlo do tromboze. Lahko se zgodi, da pacient dobro prestane operacijo, potem pa nenadoma umre zaradi krvnih strdkov, ki nastanejo od dolgega ležanja. Moji prvi koraki so bili negotovi, v glavi se mi je vrtelo in od napora sem bila vsa potna. S skrajnim naporom sem stopila na hodnik do telefona in poklicala moža.

»Zdravo, Martin, v petek lahko grem domov. Boš prišel pome?«

»Zdravo. Kdaj pa naj bom tam?« je bilo vse, kar je vprašal.

»Te bom še obvestila. Verjetno pa ne pred enajsto uro.«

»Prav. Pokliči me v četrtek.« In že je bila zveza prekinjena. Jaz pa sem še kar držala slušalko v roki in čakala, da bo vprašal, kako se počutim. Morda bo rekel, kako je vesel, da se vrnem domov…

Spet se je nekaj porušilo v meni in naenkrat si nisem več želela iti nikamor. S težkimi koraki sem se vrnila v sobo, sedla na posteljo in si pričela odvijati povoje. V glavi se mi je zvrtelo in skoraj bi padla na tla. Zlezla sem v posteljo in pokrita z odejo čez glavo sem tiho zaihtela.

Zazdelo se mi je, da je nekaj zaprhutalo ob meni in skozi solze sem videla nežen deški obraz. Bil je skoraj prosojen, a razločno sem slišala njegove besede:

»Zdaj si prerojena. Ne le telesno, tudi duhovno se boš prerodila. To je začetek poti. In bolelo bo. Bolj boli, ko trpi duša kot takrat, ko trpi telo. Ampak vse v življenju ima svoj smisel.«

Obraz se je razblinil, v sebi pa sem začutila neverjetno energijo.

* * *

S tesnobo v srcu sem čakala na dan, ko bom odšla v domačo nego. Vedela sem, da mi tokrat mož ne bo stal ob strani kot po operaciji pred nekaj leti. Najini odnosi so se v tem času spremenili. Kako se bova razumela? Slutila sem, da se vračam k človeku, ki mi je postal tuj, nepoznan in nepredvidljiv, povsem drugačen od nekoč ljubečega moža. Zdaj ni bilo več tiste zaskrbljenosti in strahu, da me bo izgubil, sedaj sem ga izgubljala jaz. Vsaj čutila sem tako. V meni je videl le še mater svojih otrok in ne žensko, ki bi jo ljubil. To me je prizadelo, ker je kljub mojemu prizadevanju, da bi med nama vladala harmonija, vsak dan skupnega življenja postajal bolj moreč in težak.

Ko je prišel Martin pome v bolnišnico, sem začutila neverjetno napetost med nama. Komaj, da sva izrekla kakšno besedo; mučna tišina je napetost le še večala. Da bi prekinila molk, sem vprašala:

»Kako pa otroci?«

»V redu. Danes te nestrpno pričakujejo,« je bil redkobeseden.

»Kaj pa ti? Si me tudi ti nestrpno pričakoval?« sem bila malo provokativna.

Njegov pogled, ki že prej ni bil ne vem kako prijazen, je še potemnel. Vprašanje je preslišal in rekel:

»Eva te bo prišla danes pogledat. Morda še tvoja sestra.«

Tesnoba se je razlivala kot grenak žolč v sleherni kotiček mojega telesa. Zdelo se mi je, da me obhaja slabost in najraje bi bruhala. Tresljaji zaradi vožnje so mi povzročali bolečine na operiranih delih telesa. A te bolečine niso bile primerljive s tistimi v moji duši. Težka črna kepa je pritiskala v moji notranjosti in mi ni dala dihati. Čutila sem, da se mi v očeh nabirajo solze. Najraje bi na ves glas zakričala, da bi prepolovila tišino in bol v meni. Potegnila bi volan v desno, da bi avto z nama zgrmel s ceste in nikoli več ne bi čutila silnega pritiska z vseh strani. Vseeno bi mi bilo, kaj bi se zgodilo potem. Stopnjevanje duševne bolečine je predramilo razum z utripajočo rdečo lučko, ki je govorila:

»Vse boš prenesla. Tudi to, da nisi več ljubljena.«

Tedaj sem globoko zajela sapo in se na glas zasmejala. Martin me je začudeno pogledal, saj se mu še sanjalo ni, kaj se mota po moji glavi:

»Kaj pa je tako smešno?«

»Ah, nič. Spomnila sem se na nek dogodek.«

Ni ga zanimalo, kateri dogodek bi to lahko bil, meni pa je olajšal situacijo. Ni si mi bilo treba nečesa izmišljati. Vsak s svojimi mislimi sva nadaljevala pot domov.

* * *

»Mamica! Mamica!« so v en glas zaklicali Lina, Mark in Lana.

Zazdelo se mi je, da so v desetih dneh, kolikor me ni bilo doma, zrasli in postali bolj resni. Poljubili smo se in objeli in v teh dotikih otrok sem začutila pristno ljubezen. Nič zaigranega, ponarejenega ni bilo v njih. Sedli smo na kavč v dnevni sobi in malo pokramljali. Naporna vožnja me je utrudila, tako da sem se kmalu poslovila in šla počivat v spalnico. Ta prostor je postal moje glavno bivališče in obenem ječa. Po zahtevni operaciji sem morala veliko časa počivati in se izogibati vseh naporov. Bila je zima in iz postelje sem videla le košček neba in snežinke, ki so neumorno plesale svoj ledeni ples. Včasih je kakšna pristala na oknu in za trenutek me je razveselila s svojo pravilno lepo obliko, a že naslednji hip se je stopila in odstopila svoje mesto drugi. Ta je bila povsem drugačne strukture, a vse so bile podobne zapletenim vzorčkom kvačkanih čipk. Ure in ure sem leže na hrbtu opazovala ples snežink in v mislih sem bila z Andersenovo Snežno kraljico. Vrnila sem se v otroštvo, v svet pravljic, ki je bil zdaj nepreklicno mimo.

Po dolgem času sem si spet lahko privoščila branje romanov, duševno hrano, ki sem jo zadnja leta tako pogrešala. Prebirala sem pesmi mojih najljubših pesnikov in z njimi delila žalost in veselje. Kakšno razkošje, da lahko berem! Da imam čas za nekaj, kar mi je bilo odmaknjeno zaradi številnih obveznosti. Izobilje časa mi je omogočilo, da sem v branju pričela spet uživati.

* * *

Čez štirinajst dni sem bila naročena na pregled in odvzem šivov. Tokrat nisem želela, da me pelje v Ljubljano mož. Želela sem se izogniti mučni tišini med vožnjo, ki sem jo pričakovala. Peljala me je prijateljica Sonja.

Sestra v ambulanti mi je snela gaze in povoje. Zdravnik je z vidnim zadovoljstvom dejal:

»Lepo je uspelo. Poglejte se v ogledalo!«

Doma sem svoj novi izgled videla le delno ob vsakodnevni negi. Tokrat pa sem videla celoto. Komajda sem verjela svojim očem. Spet sem bila popolna ženska. Dojka, ki jo je zdravnik oblikoval iz moje trebušne mišice, je bila skorajda povsem enaka zdravi dojki.

»Hvala, dr. Borno,« sem se z nasmehom zahvalila zdravniku, ki mi je vrnil občutek, da sem spet prava ženska.

»Že prav, že prav. Sedaj je najpomembneje, da boste trikrat na dan masirali brazgotine. Lahko je to ribje olje ali kakšna druga, čimbolj mastna krema.«

Nato je pogledal še brazgotino na trebuhu, kjer še niso bili odstranjeni vsi šivi.

»Nekaj šivov bova še pustila. Čez kak teden pa naj jih odstrani vaš zdravnik. Potem tudi to brazgotino masirajte z mastno kremo,« je še svetoval dr. Borno.

Gledala sem dolgi rez od levega do desnega boka in pomislila: moj bog, kako sem vsa razrezana! To je moral biti res velik poseg. Iz teh razmišljanj me je potegnil glas dr. Borna:

»Sedaj pa pojdite še na fotografiranje.«

Hitro sem potegnila oblačila nase, se poslovila od zdravnika in sledila sestri v zadnje nadstropje stavbe, kjer so me fotografirali že ob prihodu na oddelek. Fotografije so služile zdravnikom pri njihovem delu. Posnetki so bili spravljeni v mapi z dokumentacijo pacientk v smislu »prej« in »potem«, kot često kažejo obetavne reklame za hujšanje. Sestra je pripravila fotoaparat z bliskavico in naredila nekaj posnetkov – sedaj tistih »potem«, ker so one »od prej« že imeli lepo spravljene v mapi z mojo dokumentacijo.

»Ste zadovoljni z rezultatom?« je vprašala v pričakovanju pozitivnega odgovora.

»Seveda sem,« sem ji z nasmehom odgovorila. Kako tudi ne bi bila, saj sem sedaj v bistvu izgledala bolje kot pred operacijo.

To poglavje je bilo za menoj in pred mano nova pričakovanja. Nekako sem verjela, da bo sedaj spet vse v redu, pravzaprav še bolje kot pred tem posegom. Polna optimizma sem se vračala domov.

* 25. poglavje iz romana OVEN, DEVICA IN RAK, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi v zbirki Antares jeseni 2002

ŽENA KO BIJELA ZAVJESA

Tražio sam tvoje meko tijelo,
tražio sam tvoje toplo srce
ali nadjoh stijenu, hladnu, krutu, bijelu
sladku kao šećer.
Al naidje oluja, donese sobom
guste oblake, iz kojih poće da pada kiša.
I kiša je padala, padala, padala.
I tu slatku i bijelu stijenu
topila, topila, topila.
I od te bijele statke stene
ostade samo sumaglica,
iz koje se rodi bijela prozirna čipkasta zavjesa.
(ko žena)
I tu bijelu čipkastu prozirnu zavjesu
sam stavio na svoje tijelo
i njoj sam udahuo svoju dušu i svoje srce
i ona je opet postala ona divna
ona krasna ona vruća žena
koju sam ja želio na samom početku.

ZATVOREN KRUG

O, pa zar mora i tako biti?
Zatvoren krug i ništa više.
Hladan i tužan, bez išta,
zaista ja ne mogu ništa!

Zašto sam stigao baš ovdje,
da li sam morao ovdje doći?
Tako je tužno ovdje u samoći.
Zavladala kriza, ne mogu otići.

A oni gore u slobodi lebde,
oblaci sivi nadamnom se slili
i smjelo gledaju u pravcu mome
kao da žele zdraviti, radnika, mene.

O da sam barem ptica neka
pa bi mogao poletjeti svuda,
samo ovdje ne bi morao doći.

Sjedim sam u tvorničkom dvorištu,
a oko mene zidine stare nepomične.
I one su visoke i strme i gledaju
baš u mene ko sa visine ptičurine neke crne.

Kao da žele radnika, mene.
Zašto žele tražiti baš mene?
Nisam ja tudjin ni igračka neka,
nisam sam, za ime svijeta!

O, pa zar mora i tako biti,
zatvoren krug i ništa više?
Hladan i tužan, bez išta,
zaista ja ne mogu ništa?

Nomani so prva družina v Jemnu. Najstarejšega sina Mohammeda ni preveč zanimala družinska politična dediščina. Mnogo bolj so ga zanimali posli… business. In tukaj se naša zgodba prične… .

Bilo je za časa hladne vojne, ko je Jemen oznanil politiko odprtih vrat. Vlada je vzpodbujala gospodarsko sodelovanje z Vzhodom in Zahodom. Takrat je neka Ameriška multinacionalna družba za vrtalne stroje za vodo podelila Mohamedu predstavništvo za Jemen. To bolj zaradi njegovega pomembnega porekla in povezav kot pa da bi Američani verjeli v poslovne sposobnosti našega Mohameda. Tudi niso verjeli, da se bo tržišče za vrtanje vodnjakov kaj prida razvilo v takšni od Boga pozabljeni deželi kot je Jemen. Nekaj časa je pri tem tudi ostalo.

Mohamed pa se je odločil, da bo poslovnež in se bo šel »business«. Čez nekaj časa mu je uspelo prodati prvi vrtalni stroj za vodo. Še več. Stroj je pri vrtanju naletel na vodo, ki je v Jemnu nikoli ni preveč. To je povzročilo ljubosumje sosednje vasi, ki je takoj zbrala potrebni denar in tudi naročila vrtalni stroj. Zgodba se nadaljuje. Predno so se Američani sploh zavedeli je Mohamed uspel prodati trideset vrtalnih strojev. Za Jemence je čez noč postal pomembni poslovnež. Kmalu zatem so ga prištevali k sami smetani Sananskih poslovnežev.

Američani so sedaj začutili, da so resnično na dobri poti za posle. Odločili so se lotiti jemenskega trga sistematično. Včasih so tudi koga poslali na oglede v Jemen. Tisti nekdo je pisal beležke, poročila, telekse, faksimile in čimprej odletel nazaj v Evropo, v Atene, kjer je multinacionalka imela svoje regijski sedež. Še najbolj so se zanašali na svojega Libanonskega pomočnika za prodajo, ki je govoril arabsko. Res niso mogli dovoliti, da bi Američani tekali gor in dol po prašnih ulicah Sane in potem v hotel, iz hotela v banko, in se pogajali z morebitnimi kupci pogosto v prašnih oblačilih z oddaljenih vasi, ki so se zdele kot prilepljene na najvišje vrhe.

Dolina Beni Huseish leži le dobrih deset kilometrov severno vzhodno od Sane. Vladni uradniki tja ne zaidejo pogosto. Točneje – nikoli. Vaščani so vešči umetnosti ravnanja z orožjem. Te veščine se naučijo v istočasno s hojo. Če pa se vaščani razjezijo, lahko samo Vsemogočni Bog pomaga. In še to ni vedno zanesljivo.

Dolina uspeva na grozdju, rozinah in zelenih katovih lističih. Grozdje, rozine in kat iz te doline imajo dobro ime in posli cvetijo. No in v to dolino so Američani prodali največ vrtalnih strojev za vodo.

Kmalu zatem ko je bilo trideset vrtalnih strojev v deželi so se Američani spomnili, da je potrebno organizirati prodajni servis. Seveda so takoj dodali, da takšna ugledna multinacionalka, kot je njihova, ne more investirali v kakšni Bogu za hrbtom deželi, kot je Jemen. Prodaja pa je šla tako dobro od rok, da proizvodnja v Ameriki ni uspela več dobavljati pravočasno vrtalnih strojev. Stroji so prispeli brez potrebnih rezervnih delov in pripomočkov ter orodja. Svojemu predstavniku Mohamedu so pozabili pravočasno ali sploh dobaviti nujne rezervne dele. Prevoz z Amerike je sedaj trajal več kot tri mesece. Vaščani z doline Beni Huseish so sedaj, ko so poizvedovali o svojem naročilu pri Mohamedu, pogosto potipali za svoj ukrivljeni nož, ki so ga nosili za pasom. Od takrat naprej je Mohamed bolj poredko prihajal v pisarno. Ko zadeve sploh niso več šle in ko je mislil, da se je znašel v začaranem krogu, je on, kot ponosni Jemenc s prve družine, odpotoval na podaljšane počitnice v tujino.

Američane so sedaj zanimali samo posli. Če smo v enem letu uspeli prodati trideset vrtalnih strojev, so računali, vsak v vrednosti pol milijona ameriških dolarjev potem bomo to leto prodali najmanj toliko, če ne več. Kakšen posel! Kakšen dobiček! Preko noči je bil Mohamed pozabljen. Takoj so pričeli iskati novega predstavnika. In so ga tudi našli. Ni jih motilo, da je bil »novi« vse do včeraj predstavnik njihove konkurence. Vse za posle, so dejali. Iz Evrope je priletel veliki šef v Sano na podpis pogodbe z novim predstavnikom.

Jemenci redko berejo časopise. Vendar imajo posebni komunikacijski sistem, ki jim omogoča, da so o vseh za njih pomembnih zadevah vedno pravočasno obveščeni. Še več. Novice potujejo preko hribov, dolin in puščave s hitrostjo sedanje elektronske poste. Kmalu zatem se je Mohamedova zgodba kot »velika skrivnost« pripovedovala po Sani in dosegla zeleno dolino Beni Huseish. Na koncu, so dejali vaščani, to ni prav. Na koncu, so rekli drugi ob žvečenju slastnih zelenih katovih lističev, je Mohamed pravi Jemenc in mi smo vsi eno. Tudi ne gre pozabiti, da so Nomani prva družina v Jemnu, so dodali tretji. Nekateri so se dodali, da Američanom tako ne gre zaupati. Pri Bogu drži, imajo dobre vrtalne stroje za vodo. Toda vaščani z doline Beni Huseisha, katerih denar je varno spravljen globoko pod rozinami, so jih vse plačali v gotovini in pravočasno. Na koncu se je njihov AbdulAziz v revoluciji boril za samo prestolnico Sano. Pri tej zadevi imajo oni besedo.

Pri prihodu iz Evrope velikemu šefu gospodu Stevensenu ni bilo preveč do govorjenja in razprav. Skleniti posle z novim predstavnikom in odleteti naprej na druge številne sestanke. V takrat edinem luksuznem hotelu v Sani je priredil večerjo za vse dobre stranke. Povabilo je bilo poslano tudi v dolino Beni Huseish. In – bilo je sprejeto. Drži, vaščani niso nosili temno modre obleke po pariški modi kot jim je bil veliki šef gospod Stevenson predstavljen to noč. Prišli so kar na svojih hitrih Toyota Landcruiserjih, naravnost s polj, v zennah, ki so bile umazane in prašne. Njihove glave so bile zavite v barvne turbane. Za pasom pa so nosili svoje tradicionalne ukrivljene nože.

Gospodu Stevensenu se je mudilo. Zadevo je hotel čimprej zaključiti. Preko svojega Libanonskega prodajnega pomočnika, ki je govoril arabsko, je strankam sporočil, da se je njegova firma odločila dati predstavništvo za vrtalne stroje nekomu drugemu. Mohamed, tako je dejal, ni izpolnil njihovih pričakovanj. Dodal je se, da se on ne ukvarja z majhnimi stvarmi. Za podrobnosti so zadolženi njegove ljudje v regijskem predstavništvu v Evropi, v Atenah.

Vaščani z doline Beni Huseish so pazljivo poslušali. Njihov vodja AbdulAziz vstane, prekine Libanonskega pomočnika za prodajo in na ves glas reče, da oni ne dovolijo več ameriških vrtalnih strojev v dolino Beni Huseish in v Jemen. Glasno je se dodal, da bo zadeva urejena tako kot oni, vaščani mislijo, da je prav.

Gospod Stevenson ni vedel kako naj reagira ali kam naj gleda. Še bolj pa kaj naj sedaj stori. libanonski pomočnik za prodajo ni zmogel več prevajati v arabščino in obratno. To sedaj ni bilo niti več potrebno. Tudi si gospod Stevenson ni znal razložiti, ko je na mizi pokriti z belim prtom, plastičnimi rožami, pripravljeno za slovesno večerjo, zagledal šest ukrivljenih jemenskih nožev kot izziv na boj.

Sanaa, Jemen , 1. junija 2003

Opomba:
Kat, lat. Qata Edulin, zeleni narkotični lističi
Zenna, tradicionalno oblačilo za moške

haiku

Jutranje sonce
spleta mavrično misel,
roke razpleta.

Tvoja mehkoba,
nežni, previdni gibi,
boža me nasmeh.

Kosi žvržijo,
budijo frfotaje
deklico pomlad.

Ljubim dih vetra,
bela češnjeva steza
dom na ozarah.

Cvet vijolice
si izveze rdeč korzet
na mojem oknu.

Cvetoča lipa
v nasmehu duše plodi
božje besede.

Preproga solza,
umíte bose noge,
biserna rosa.

Oko zablesti,
rosna kaplja na licu
žalostno sonce.

Breza vzdihuje,
veter lorni vejevje,
bor vrši, sanja.

Ptica se budi,
vzdih, molitev odmeva
v blaženo nebo.

Let lastovice
meni čas, svetlobo, pot,
požlahtni misel.

Rožnate sanje,
plavam, plavam lahkotno,
se duša smeji.

Gori svetloba,
duh oplaja tišino,
cvetijo rože.

Dih mi zastane,
svod, brezkončna ozvezdja,
nebeške sledi.

Zvezdni utrinek
prebudi davne spomine,
zatrepeče srce.

Klasje šelesti,
dolg i pšenični lasje,
domača streha.

Deco čuvajo
zlati kačji pastirji,
Bajke ožive.

Skriti otroci
na njivi, kuštravi,
nevidni škratje.

Pomladni večer,
ptice čebljajo v gnezdu,
napojen vrelec.

Toj oče, molim,
na skalovje poklekam,
skala mir deli.

Tvo j duh me vodi
moj duhovni učitelj,
brvi so trhle.

Štejem ozvezdja,
zavijam se v spirale,
čuvim svežino.

Planeti neba
nešteti, neprešteti,
pot neznana.

Večna luč gori
na domačem oltarju
vse ure, vsak dan.

Luna ugaša,
oglaša se črn skovir,
smrtni odmevi.

Zvezda Danica,
vodnica karavane,
neba nevesta.

Mostovi roke,
oceani plodijo
en jezik sveta.

Veter zašvista,
kaplje bičajo telo,
mokrota hladi.

Rosna vrtnica
razpenjeno obnožje,
metulja vino.

Češnja se lišpa
belo puhasta, sinja.
Po medu diši.

Luna zmedéna
v topli noči poletja
skodrane kite.

Ptica zadrhti,
sončni mrk prekriva vse
poti, nezda, let.

Ledene sveče,
od strehe kaplja, kaplja
čudežna voda.

Naphana pena,
goreči pomladni sneg
ptičja pogača.

Jekleni človek
stroji, izpuh, dim, strupi,
hladno železje.

Duh poezije
silne miselne oči,
ne prehiti čas.

Pesmi bodo izšle v knjigi PO RŽI DIŠI
skupaj s haikuji Antonije Senica.

OSTATI ŽIV

ni dovolj
ostati živ?

tako si
mislijo

saj živa
sem vedno

toda želela
bi si še kaj drugega

če vsa ta zdravila
in kontrole

ne nazadnje
hospitalizacije

ne dajo drugega
učinka

ali so res vredne
tega, kar jim pripisujejo

ne, ne in
ne!

LJUBEZEN

o nikomer
več ne sanjam

vseeno mi je če
se sanje uresničijo

sanje, ki sem jih
imela prej

srce je utrujeno
želi biti samo

sanja o samoti,
delu, delu

ker to bo spremenilo
kaj na svetu

ne pa sanje
o ljubezni

te še niso nikdar
prinesle kaj dobrega

16.marec2003

BILKA

sem bilka
na travniku

veter mi
mrši lase

korenine
segajo globoko

dež me
zaliva

pomlad me
rodi

sneg me
pokrije

30. 4. 2002

BITI SREČEN

biti srečen
sanje

skrivnostni pogledi
ljudi kažejo

na njihovo srečo
ne izdajo je

sama ne poznam
formule za to

priznam
nisem srečna

kdaj in kako bom!

ne lažite, ne lažite
zopet

5.4.2003

SPOMINI

sedaj tudi sama
potrebujem spomine,

do sedaj je bila
dovolj mladost.

vsaka ura, preživeti
dan, naj bo spomin!

mogoče vsak ne bo
dober za to!

lahko si jih nabiram
v tujini,

v domačem kraju,
pri dragih ljudeh.

zakaj le bi potrebovala
grde spomine?

ali pa bi jih!

spomini, le ostanite
pri meni,da mi boste

pestrili življenje,
ko ne bo ostalo
nič.

1. maj 2003

SPET

ste me pustili tam,
v tistem starem gradu

brez vsake
človeške ljubezni

mislite, da so vaša
opravičila dovolj

namreč, ko sem
se vrnila!

motite se

kako naj živi
človeško bitje

zaprto, brez
topline in ljubezni

povem vam, vaša
opravičila so za v smeti

10. 5. 2003

KOT RAZTOPLJENO ZLATO

Med mnoge se vrača jesen,
brez vihrave ljubezni,
večno dragocene,
kot raztopljeno zlato…

Prinaša dneve,
tihe, žalujoče – brez vere,
razkošje poletnih trav,
rumeno oveni...
izginja v jesenski megli,
med šelestečimi listi
na pol golih dreves
njihov vonj polzi…

V umirjeni lepoti človeka žalosti…

V vazi hranim suho poletno cvetje,
zase ustvarjeno tiho zavetje,
jesen pa svatuje,
z menoj ne žaluje;
ko skušam najti moč v tistem,
kar je ostalo…
v duši neizbrisnost izklesalo…

Na platnu jeseni
tvoj lik,
kot poletni privid,
kot hladen zlat kip,
lebdi…

V tihi lepoti obarvane tišine
svatuje jesen…
nemirna nasproti ji grem…

NEŽNA NOČ

Nežna je noč,
ko se sprostijo
misli za vabo
sanjam,
da ublažijo
težo utrujenosti,
počijejo v naročju privida,
da v duši manj boli...

Nežna je noč,
ko poženem življenje
z gibi zapognjenimi
v nemučenje sebe
in spreminjam temo
v svetlobo,
ki je dan ne zasledi...

Nežna je noč,
ko pestujem misli
iz časa neizdanih bolečin,
ko razlomim svet
toge opne samote,
samotna hočem,
da izkrvavi
v vstajenju jutra...

OPUŠČENA OGNJIŠČA

Med stoletnimi hišami
malega mesta,
čudesu pretekle arhitekture,
polnem varljivih nasprotij,
ponikne v meni
utrip vsakdanjika v želji,
obuditi pripoved
o pozabljenih zgodbah
tistih...
davno položenih
v molčanje zemlje...

Sanjavo prisluhnem
utripu večera,
ki utrujen izginja
med sencami ovdovelih sten,
pišu pojočega vetra,
pogreznjenem
v izpete pesmi
tistih...
ki jih ne dosega več,
vodoraven lesk uličnih svetilk,
ne silhuete vseobsežnih slik
v dotik...

Svečano občudovanje
dotrajanim stvarem,
prižiga
omrtveli plamen
tistim...
davno doživelim vek
med oboki kamnitih hiš...

Zapahi starih okovanih vrat
razpolavljajo umrlo stoletje,
po labirintu tišine
poti sive samote
vodijo v preteklost...

Rojeni smo,
da nekoč
neustavljivo
odidemo za seboj...

Za vedno.

V KUHINJI

V kuhinji kuhar
pripravlja hrano:
reže, čisti zelenjavo.
Juha na štedilniku že vre,
da pokrovke skačejo.
Že seklja čebulo,
da jo k zrezkom doda.
Solato reže, čisti,
začimbe še doda, da bo fit.
Zdaj hitro naredi sladico,
da kosilo imelo bo obliko.
Pogrne mizo,
položi krožnike, pribor
in kozarce še za dobro kapljico,
ki se ponuja v izbor.
Tako! Zdaj čaka goste.

VEČNO

… Nismo ravno prepričljivi v fizične,
materialnem svetu. Zakaj ne? Nas res tako
mamijo višine (štiri strani neba in p?ta,
ki je poezija, glasba in – končno –

vsa Umetnost). Umetnost lahko ustvari
čisto individualni svet, v katerem
– Kralji – z zlatim žezlom vladamo
metuljem, belim, pisanim, frfotavim…

TABLETE

Zemeljski duh bo ugasnil. Zakaj?
Zato. Upognilo nas bo, zvilo v klobčič,
pospali bomo, nič več sanjali,
nič več stegovali roke za rožami,

cvetočimi na nebu. Prosim, pustite
uživati vsaj umetnike! Ali nismo
sol te z?mlje!? Kako – lepo vas prosim –
pa bodo cveteli maki brez nas?

ZVEZDAM

Lepe ste, svetlo
žarite iz višin.
Ali kdaj zaspite,
si otresete srebrni

prah? Se smehljate
meni, romarju, ki romam
skozi čas? Slišim
vaš smeh…

OPERA ZA LEPO VERO

Pridi, Kralj višin, da ti zapojemo
arijo! Maki te že čakajo. Maki in smeh.
Nasmej se s homerskim smehom. Pridi
že enkrat. Ali – še bolje – sploh ne pridi.

Prespi čudovito noč, ki jo
zaljša petje travnate primadone.
Prespi tudi sanje viol, čel in kontrabasa.
Zbudi se, Kralj višin! Poslušaj!

POZDRAV SONCU

dr. Juretu Koprivšku

Sonce je prikukalo izza oblakov.
Zdi se, kod da bi se smejalo. Sonce,
sonce rumeno, se res smejiš ali
pa se mi tako le zdi? Sonce molči.
Ne zna abecede. Ne zna brati. Ne zna
pisati. kaj pa – ljudje božji – sonce
sploh zna? Ne vem. Ne vem. Sonce
sem jaz. Sonce si ti. Sijeva. Sijeva.

POMLADNI TRIPTIH

Beli zimski čas se že poslavlja.
Kmalu bo pomlad z zvončki,
ki se opijajo s postanim snegom,
s trobenticami, ki trobijo

tako lepo, da bi jih poslušali
še na koncertu, z mačicami,
ki božajo razcveteli dan.
Pridi, pomlad, pridi!

ROCK AND ROLL ZA FRANČIŠKANE

Električna kitara. V ušesu
ocvetava zvok električne kitare.
O čem sanjari? Ali seji toži
po zvezdah – zlatih ljubicah?

Kitara joče. Strune drhtijo
kot gole najstnice, ki se slačijo.
Hočejo na oder. Abstraktni zvoki
rjovijo med zvezde…

ZEVS

Je mračen, cmerav zimski dan.
Krpe oblakov drsijo po nebu.
Pišem. Pesmi pišejo ljudje z nenavadno
bujno domišljijo, recimo Šalamun

te popelje za roko v svet svetlobe,
kjer je svoboda telesa in duha, in sem
– po nekem nenapisanem pravilu – še jaz
svoboden. kaj je – pravzaprav – svoboda?

OTROCI

Otroci delajo sneženega moža:
Zraven se kepajo in se vrešče
smejijo. Se znam tudi jaz
tako smejati? Najbrž en,

za kaj takega bi se moral – v mislih –
vrniti nazaj – v otroštvo, ko smo
se igrali ravbarje in žandarje,
uh, kje so tisti časi…

PESEM ZA MARJETKO

Še malo in bo pomlad, ko vzcvetijo
travniške rožice, med njimi
tudi marjetice, ki so mi najljubše,
saj me spominjajo nate, moja sladka

ljubica. In res: Natrgajmo si marjetic,
iz njih spletimo kronico, z njo
okronajmo Marjetko – kraljico
rož. Sonce bo kmalu v zenitu –

PESEM O ČRNI MUKI

Beseda mi le stežka gre z jezika.
Na pol govorim, na pol se, da premagam
muko, smejim. O črna muka, kdo si jo je
izmislil? Če je lirski subjekt muka,

kako jo prenašati? Ali mora biti
– po individualističnem pravilu –
besedilo koherentno? Ne vem.
Kaj pa sploh vem? Prah med prahci sem.

V SPOMIN BRATU

Te utrinke sem nanizala v spomin bratu Slavku Fromu. Govorijo o njegovem srečnem otroštvu, o njegovem zorenju in začetkih njegovega vsestranskega udejstvovanja na literarnem in političnem polju ter končno o njegovi prezgodnji smrti… njegovih neizpetih sanjah.

A izkazalo se je, da so te vrstice tudi zrcalna slika življenja neke družine – v tem primeru učiteljske na deželi in pozneje v mestu – v določenih razmerah in določenem času. Slika, ki – kakor podoba tisočerih drugih družin, a vsaka od njih enkratna, samosvoja – počasi izginja iz zavesti zanamcev. In zato se zdi nekaterim, da bi tudi to mojo bilo vredno očuvati.

Dodajam literarno zapuščino svojega brata Slavka Froma, kolikor se je ohranila in je shranjena v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice v Mariboru. Pridružila sem tudi ponatise Slavkovih prvih objav v Našem rodu, Mladem Jutru, »Večerniku« za mladino in Srednješolcu. Naj ti literarni poskusi pokažejo, kaj je napolnjevalo duševnost mladega fanta, ki je, preden je mogel dozoreti v moža, spoznal, kaj je njegova naloga: govoriti o usodah posameznikov in s tem o usodah ljudi sploh. Kljub mladosti je znal prepričljivo upodabljati prizore iz življenja, pri čemer je posebej kazal posluh za socialne krivice. Če bi mu bilo dano, da bi ostal živ, bi se bil po vojni brez dvoma razvil v pomembnega socialno usmerjenega pisatelja. Kako resno se je pripravljal na povojno delo pisatelja in organizatorja kulturnega življenja, kaže priloženo pismo predvojnemu vrstniku, tudi ustvarjalcu Stanku Pahiču, pisano 22. aprila 1943.

Naj objavljena besedila ostanejo živa priča ustvarjalnega zagona in spomin na obetajočega mladega ustvarjalca Slavka Froma.

Živeli smo v Spodnji Kungoti, kamor so mojega očeta Vekoslava Froma in mamo Elizo, rojeno Zemljič, 1. maja 1919 kot narodnozaveden učiteljski par poslali iz Lenarta v tukajšnjo dvorazrednico, na »branik« naše severne meje. Da je mama štirinajst dni samo jokala, ni nič čudno. Lenart je bil že pred vojno večje središče z veliko slovensko in »šulferajnsko« nemško šolo, s sodiščem, pošto, z lekarno, dvema zdravnikoma itd. Torej dovolj priložnosti za družabnost in seveda – kar je glavno, dovolj priložnosti in nuje za boj za slovenstvo. Zdaj pa Kungota! Za lažjo predstavo: V Dolnji Počehovi se od magistralke proti Lendavi odcepita takrat še prašni makadamki v Šentilj in v Svečino. In v trikotu med njima, na enem izmed gričkov ali obronkov Slovenskih goric, kraljuje središče Kungote. A to kraljestvo je takole: Na vrhu majhna, a kar lepa cerkev; okrog nje pas zelenice, nekako podprt s škarpo kot obrambni zid pred Turki; poleg župnišče; malo naprej majhna kmečka hiša Brunčkovih; pod cerkvijo hiša krojača in nedeljskega gostilničarja Šantla; kakih sto metrov od župnišča po naši »magistralki« (»kolovoz« do glavne ceste v dolini) pa šola z dvema učilnicama in poleg hiša, službeno domovanje šolskega nadučitelja in njegove družine. Malo po bregu navzdol še Krambergerjev hram in organistova hišica. To je vse, kajti druge kmetije, kočice in viničarije so raztresene po bližnjih grapah ali obronkih. Torej nobene primerjave z Lenartom! Seveda sta se pozneje spoznala z vsemi ljudmi naokrog in so ju imeli v časteh in radi, ker še vedno čujem (žal se vrsta mojih sošolcev in naših znancev hudo redči!) o njiju vedno kaj lepega, kar me zelo razveseli. Takoj pa moram reči, da je lega te male Kungote prav slikovita. Ko si stopil iz naše hiše, ti je razgled zastiral Krambergerjev vinograd, a ko si napravil nekaj korakov čez šolsko dvorišče in kolovoz, si že bil ob robu vinograda in v sadovnjaku nad organistovo hišo. Od tam pa si videl v dolino, po kateri se vije glavna cesta, le nekaj hiš ob njej, in vzporedno »reka Pesnica«, malo večji potok. Vendar se je iz našega opazovališča dobro videlo, če je po nedeljah – kadar je okrog enih priropotal iz Maribora svečinski avtobus in pri gostilni Fifolt odložil kaj potnikov – čez most smuknilo nekaj ljudi, o katerih smo bili prepričani, da prihajajo k nam. Za kakih pet minut so potonili v gozdu, potem pa so se že bližali naši hiši. Vedno smo jih bili veseli. Za nas je to bila dobrodošla sprememba. No, to samo ob rob! Od nas so se na jugu videli v daljavi vrhovi Pohorja, ponoči pa je pred njimi in za našimi bližnjimi griči, podaljški mariborske Piramide, bil viden sij razsvetljenega Maribora. Na zahodu nas je pozdravljal Urban – za njim je zahajalo sonce, tista velika rdečkasta krogla, izginjajoča v daljavi; drugič pa se je kot impozanten otok dvigal iz morja, morja goste megle, ki je iz doline še nas hotela potegniti vase. Proti jugu si lahko opazoval ravnico, bogato s polji, v smeri Počehove, in morda videl tudi vlak, ki je sopihal iz Maribora proti Pesnici in dalje proti meji. Če bi se pa mi bili hoteli peljati z vlakom, bi se pač morali potruditi peš dobre pol ure – dvakrat gor in dvakrat v grabo, kot smo rekli, in nato po ravnem – , da bi prišli na Pesnico na postajo. Danes pa ne vem, kako bi po bližnjici prišli sem, ker se po našem mirnem Dobrenju že šopiri nova avtocesta in po njej prav hitro pridrviš do Šentilja oziroma do državne meje. Od zadnje strani hiše pa je bil pogled še skoraj bolj prisrčen – trava, drevesa, gozd, vinogradi in revne viničarije, razpotegnjene na sosednjem obronku. In če pridaš še spremembe zaradi letnih časov – res lepo! Pravo razkošje!

In »naša« hiša? Za takratne pojme kar lepa, velika; štiri sobe, velika kuhinja in shramba, veranda, na podstrešju za ropotijo tudi ena soba; okna majhna, gorje pa, da bi iskal kakšno kopalnico ali parket ali vodovod ali elektriko. Ampak – pod verando vrt z rožami, zelenjavo, kosmuljami, ribezom in malinami, poleg vrta pa ogromna lipa, pod njo velika miza in dve klopi. To je bil najvažnejši del našega kraljestva. Pod to »teraso« pa so bile njive in sadovnjak in ozka potka k studencu v grapi, od koder je kakih sto metrov naša pridna Micka v škafu na glavi prinašala vodo. Ne morem si kaj, da ne bi omenila virov naših »vitaminov«. To so bile jablane (na njih so zorele kanadke, mošančke, zlate parmene, carjevičke, ananasovke, boskop, železniki, bobovci. Danes jih vse zelo pogrešam!), ena marelica, nekaj breskev, ena češnja, ena nizka »plavkica«, na katero sem si edino upala splezati, sliva pa je bila sosedova, a so se veje ljubeznivo sklanjale na naš vrt. Posebnost so bile tri murve, a te so rastle pred hišo in spet ena zelo poševno preko kolovoza, da je bilo v prid meni – nerodi – in drugim šolarčkom, ki smo se v odmorih igrali na dvorišču in nas z murve nihče ni preganjal. In še nekaj imenitnega! Za šolo je lezel v grapo vinograd, pet »grab«, in je ob dobri letini dal tri polovnjake dobrega vina, s katerim je znal naš ata odlično ravnati, absolutno pa ne z njim trgovati. In še grozdja (muškat, žlahtna ranina, silvanec, traminec) smo se do mile volje lahko najedli, medtem ko kmečki in viničarski otroci sploh niso smeli v domači ali gospodarjev vinograd!

Takšna je bila ta naša Kungota, ki bi jo sodobni geograf morda imenoval zaselek Gradiška. Naš ata nam je namreč takoj znal povedati, da je davno nekoč na vrhu obronka za Brunčkovimi stal grad in da so v gozdu še ostanki razvalin, kjer pa zdaj kraljujejo le gadi in ni priporočljivo stikati tam okoli za kakimi robidami ali jagodami. Gradiška torej po gradu, sicer pa so šolarji prihajali iz Dobrenja, Rance, Rošpoha in Kozjaka, kajti ime Kungota je ime za celoten kraj in faro.

Zdaj pa kaj o našem očetu in naši mami. Ata, rojen 2. junija 1884, je bil doma iz Šentilja, točneje prav na meji nad carinarnico. Imel je še dve sestri in štiri polsestre, kajti zelo zelo zgodaj je izgubil mamo. Oče je bil preddelavec na železnici, imeli pa so majhno hiško in nekaj zemlje. Bil je zaveden Slovenec, kar v tistih časih ni bilo posebno lahko. Tudi ni bilo lahko šolati otroka. A ker sta učitelj in župnik ugotovila, da je fant nadarjen, je naš ata stopil na pot revnega slovenskega dijaka na mariborsko nemško učiteljišče. Prav žal mi je, da česa podrobnejšega o tem ne vem. Vem pa, da je bil silno ponosen, da je uspelo župniku Bračku, tudi zavednemu Slovencu, vpisati njegov priimek z enim m, torej From, ne pa Fromm. Ata je tudi trdil, da so se njegovi predniki gotovo pisali Brumen (brumen = pobožen) in so jih nemčurji prekrstili v Fromm-e. Mislim, da je nekaj časa stanoval pri nekem (sorodniku?) pozlatarju, kar mu je verjetno odprlo pot tudi v spoznavanje umetnosti. In gotovo si je služil kruh z inštrukcijami. Njegovo prvo službeno mesto je bila Kapela (pri Radencih), kjer ga je lepo sprejel nadučitelj Pertl, oče mariborskega pokojnega dermatologa dr. Pertla. In že so imeli svoj glasbeni orkester. Potem je prišel v Benedikt. Tu pa je doživel tragedijo. Žena Zinka, rojena Šmidlehner, tudi učiteljica, je tri mesece po porodu umrla in ata je ostal sam s hčerkico. Malo Zorano so vzeli k sebi Zinkini starši v Jurij ob Ščavnici. Tam je preživela največ svojega otroštva in počitnic, saj Jurija nisi mogel primerjati s Kungoto, kdor je ni bil vajen! Nato se je šolala v Mariboru, postala učiteljica in se kmalu poročila. Tako sem jaz, med nama je bilo enajst let razlike, s to svojo polsestrico imela bolj malo stikov. Ata je bil potem prestavljen v Lenart in se je leta 1912 poročil z učiteljico Liziko Zemljič, rojeno 22. septembra 1887. Tam sta preživela prvo svetovno vojno in skoraj še eno tragedijo. Zaradi poznega spontanega splava so jo komaj rešili in videti je bilo, da ne bo mogla več roditi. Tako se ne morem čuditi, da jo je prihod v samotno Kungoto spravil v jok.

Ta lepa Lizika se je vedno podpisovala Eliza, ker ji ime Elizabeta ni bilo všeč. Nekoč sem slišala, da ji je njena mama, ko se je bila mala Lizika zmrdovala nad imenom, zabrusila: »Ti, ti šmrklja, če je bilo za cesarico dobro, bo še za tebe tudi!« Naša mama je bila hčerka Prleka iz Male Nedelje, zavednega slovenskega učitelja in končno znanega nadučitelja Jožefa Zemljiča v Brezju pri Mariboru. V družini je bilo pet otrok: Tina, Maks, Milan, Lizika in Jožef. Trije od njih so bili učitelji. Po upokojitvi sta dedek in babica stanovala v Mariboru pri sinu Milanu in nazadnje pri hčerki Tini.

In kaj novega se je v tem času dogajalo v Kungoti? Ata in mama sta kmalu našla med tistimi večinoma preprostimi ljudmi in starši svojih varovancev nekaj dobrih znancev in celo prijateljev. A najvažnejše se je zgodilo 13. novembra 1920. Kljub vsem prerokbam in strahovom sem se rodila – jaz. No, rodila sem se v Mariboru, privatna babica mi je pomagala na svet v stanovanju strica Milana v poslopju glavne pošte na Slomškovem trgu (a poštarica nisem postala!). Kako so me oziroma naju z mamo spravili v Kungoto, ne vem. Verjetno s kakšno kočijo. Ali veselje je bilo neizmerno, čeprav je bila mala Nadica nočni ptič in jokajoč pred polnočjo nikoli ni zaspala. Mama je seveda morala kmalu v šolo, a mene sta čuvali naša pomočnica Micka in še sosedova deklica Mila, ki pa je pozneje šla služit v Maribor. Kadar smo se videli, mi je pripovedovala, kaj sem mala porednica ušpičila in kako sem včasih pobegnila mami v razred. Tam sem pa lahko ostala le, če sem bila pridna. Čudno pa ni, da sem zelo zgodaj spoznala črke, hotela kracljati s kamenčkom po tablici in se naučila pisati, brati in računati. Sicer pa je bila v majhni šolski sobi gneča, ker so bili tu natlačeni učenci 1., 2. in 3. razreda, a pouk temu prilagojen. V drugi šolski sobi je poučeval ata učence od 4. do 6. razreda. In kakšen mir v razredu! Če bi mama zdaj morala poučevati, bi verjetno pobegnila! Tu in tam je že stal kak porednež v kotu ali je ata katerega ali katero »povabil« v kabinet (»luknja«, kjer so bila shranjena učila in zemljevidi) in je tudi gospod župnik podelil številne packe dečkom in deklicam. Med odmorom pa smo veselo divjali ali se igrali na prostoru pred našo hišo in šolo ter kar po kolovozu razne igrice: »Ali je kaj trden most?«, »Gnilo jajce«, »Kdo se boji hudobnega črnega moža«. Včasih se je prah dvigal za nami ali pa smo cepetali po blatu. Pozimi smo se raje stiskali k topli šolski peči, kajti tisti bolj od daleč so se nakepali že med potjo ali pa so prišli že vsi mokri v šolo, ker niso imeli primerne obutve. Moj najmlajši vnuk pa mi danes kaže vsemogoče adidaske in skibutke, katerim ne vem imena, ampak še tiste zanj niso najboljše, ker imajo sošolci dražje!

Kadar ni bilo šolarjev, sem rada pobegnila do organistove Slavice, ki je bila dve leti mlajša in sva se dobro razumeli in ostali prijateljici tudi pozneje, ko so se odselili v Dravsko dolino. Še sedaj prav živo vidim pred seboj, kako sva ob poti pod Krambergerjevim vinogradom stikali za jagodami in spomladi nabirali vijolice. Posebno pa se spominjam, kako sva »cvrli« bezgove cvete. To se je godilo v njihovi drvarnici, kjer je bilo polno žagovine, za drvarnico pa košat, a nizek bezgov grm, kjer sva z lahkoto natrgali dovolj belih cvetov. V neko staro posodo sva natresli žagovino in dolili malce deževnice iz soda za poslopjem, saj do vodnjaka z vedrom nisva mogli oziroma smeli. Nato sva cvetove »panirali«. Ali sva »igrali« dodatek kakega jajca – pravega si že ne bi upali ali mogli uporabiti, ker je gospa Šeškova že zjutraj pobrala vsem kokodajskam njihove zaklade – , ne vem. Potem sva položili pripravljene cvetove na desko, ki je predstavljala posodo z mastjo, in cvrli, ker je deska bila tudi peč. Zraven sva skrbno pazili, da se kaj ne prismodi, duhali in kimali z glavama, kot sva to videli verjetno pri naši Micki, in pozneje tudi s slastjo »pojedli« to najino poslastico. Pravzaprav, kakšna bujna domišljija! Tudi z mojo lepo punčko Grozdano sva se igrali, jo previjali, peli uspavanko, a tu je Slavica imela več »znanja«, ker je imela več sestric. Šele peti otrok je bil fant, a ta jim je umrl.

Ko že pišem o Šeškovem naraščaju, pa je ravno priložnost, da se razpišem, kaj se je dogodilo pri nas doma, ko sem jaz imela skoraj pet let, se igrala s Slavico ali z večjimi šolarkami, da ne omenim toplega domačega gnezda. Morda so me celo preveč čuvali in zavijali v vato. Mama je namreč postajala iz dneva v dan bolj okrogla in – 4. novembra 1925 – je privekal na dan fant, naš Slavček (Vekoslav) – spet v Mariboru –, a ne na pošti, ampak v sodniji, kjer je v kletnih, a zračnih stanovanjih živelo nekaj nižjih uslužbencev in med njimi družina tete Tine. Ne morete si misliti, kako vesel in ponosen je bil naš ata! In pri nas v Kungoti se je sukalo po hiši spet več žensk, poleg Micke še Šantlovi Mila ali Justa. In tudi moje prijateljice so si lahko ogledale ta naš novi prirastek. Dojenček je dobro napredoval, kar je vidno na fotografiji, na katere hrbtni strani je mama napisala: »Ko je bil Slavček dve leti star«.

Tudi jaz sem bila bunkica z dvema kitkama, ki sem čez eno leto že zares začela hoditi v šolo. Mama je bila odlična elementarka in nas je celo svojo številno četo naučila brati, pisati in računati do dvajset. V pomoč sta nam bili velika in mala »Fromova stavnica« in »računalo«. Naš ata je pravzaprav vse svoje kratko življenje posvetil svojemu poklicu. In ves čas je poleg drugega tuhtal o didaktičnih pripomočkih, s katerimi bi posodobil pouk. Imel je patent (še z Dunaja) za svojo stavnico, ki so jo uporabljali na mnogih šolah, vendar je še vedno razmišljal, kako bi kaj predrugačil, da bi bilo bolj praktično in estetsko. Mala stavnica je bila škatla – morda v obliki velike bonboniere, samo da se je odpirala kot vrata. Na dnu so bili v dveh vrstah predalčki, v njih pa kartončki s po deset črkami naše abecede po vrstnem redu (male črke, na drugi strani velike začetnice) in še ločila. Ko si škatlo odprl, pa si v nagnjen »pokrov«, opremljen z letvicami, lahko s črkami, ki si jih jemal iz predalčkov, nastavljal poljubne besede ali stavke in se s tem učil pisati in brati. Seveda je ta moj opis neroden. Zelo nazorno pa bi bilo, ko bi vam mogla pokazati »risbico«, ki jo je s tušem narisal atov nečak Milan Werk, kartograf v Mariboru. Pri mizi sedi fantek (verjetno Slavko), na mizi ima odprto stavnico in tam, kjer sem rabila besedo »pokrov«, sestavljeno: Cicibanov rod, pozdravljen vsepovsod. V ozadju pa je Kungota, točno takšna, kot sem jo opisala. Takšna risba je bila na naslovni strani škatle, dokler si ata ni omislil manjše, ki se je odpirala kot zvezek – levo črke, desno sestavljanje. Velika stavnica pa je stala nekje pri tabli, visoka mogoče meter in pol, lesen okvir, ob straneh omarici s predalčki in črkami (zdi se mi, da tudi s številkami), vmes spet prostor za sestavljanje ali branje »nastavljenega«. Mislim, da je bilo veliko računalo s kroglicami tudi atova zamisel, ker je v Melju poznal nekega strugarja, ki mu je dostavljal izstružene krogle. Žalostno pa je to, da se ni pri hiši ohranil niti en izvod male stavnice. Krivci so: preselitev v Maribor, atova nenadna smrt, vojna in naša zbeganost. V šolskem muzeju v Ljubljani, Plečnikov trg 1, imajo sicer eno staro raztrgano škatlo in nekaj malenkosti, jaz pa sem jim leta 1994 dala original patenta, Werkovo risbo »stavnice«, posnetek štampiljke Založništvo »Fromove stavnice« in kopijo nekrologa z očetovo fotografijo, v Jutru 28.1.1940, ki ga je napisal atu v spomin prijatelj in stanovski tovariš Mirko Vauda. Seveda se v otroških letih še nisem zavedala, da bi bila lahko na te stavnice ponosna.

Besedilo je iz knjige NAŠ SLAVKO - Slavko From - LITERARNA ZAPUŠČINA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi

SMRT ZVONARJA BOŠTJANA

Cerkovnik Boštjan se je počasi vzpenjal po vijugastih stopnicah v zvonik. Poznalo se mu je, da nosi osem križev. V rokah je žulil kratko pipico, katero je od časa do časa vtaknil v usta. Počasi je prišel do vrvi, odložil si je suknjič ter iznova nabasal pipico. Ko je tobak zagorel in je izpuhnil par oblakov dima, je ljubeznivo pogladil vrv in kmalu nato potegnil. Zvon se je zamajal in mila melodija je zadonela po okolici.

Ko je Boštjan prvi del zvonjenja končal, je težko sopel. Komaj je zmagoval veliki zvon. »Ne gre mi več tako, kot bi moralo,« je bridko pomislil. »Ej, Boštjan, star si že, star! Prišli bodo drugi, mlajši od tebe in oni bodo poslej zvonili z zvonovi, s katerimi si ti, Boštjan, skoraj petdeset let !«

Boštjan je bridko vzdihnil in zopet potegnil. Vso moč je zbral in zvonil je, da je zvon kar ječal. Toda kmalu je omagal. Težko je dihal. Lovil je sapo. Toda moči so mu bile popolnoma izčrpane. Truden se je sesedel na tla.

»Konec je s teboj, Boštjan. Zvonovi, tisti zvonovi, s katerimi si skozi petdeset let neutrudoma zvonil, so te zmagali!

Oh, zakaj sem star, zakaj?!«

Veter je zaloputnil okence v zvoniku. Boštjan pa je sedel na brunu in ugasle oči so kalno zrle v zvonove...

10.V.1937

TOMBOLA

V napol podrti bajti viničarijo Franckini starši. Francka ve dobro, kako slabo izhajajo; zato se trudi, da jim kolikor mogoče pomaga. Oče in mati sta večkrat na dnini. Zvečer prideta izmučena domov in Francka jima postreže s koruznim močnikom.

Kadar je očka posebno dobre volje, vzame Francko na kolena ter ji reče: »Ti ne veš, kaj je življenje! Poglej samo to,« pokaže ji žuljave roke, »vidiš!? Vse življenje sem delal, pa nimam toliko, kolikor sem imel izpočetka!«

Francka sicer vsega ne razume, – saj je le desetletna deklica – toda gotovo ve, da je očetu hudo.

Na kostanju pred cerkvijo se je blestel oglas. Z velikimi rdečimi črkami je bilo zapisano:

Vabimo vas na
VELIKO DOBRODELNO TOMBOLO,
ki se vrši v Mariboru, dne 29.jun.1937.

Nagrade so naslednje:
1. nagrada je pohištvo,
2. nagrada je moško kolo,
3. nagrada je žensko kolo,
4. nagrada je1000 kg premoga.

Vsaka tablica stane 2.50 din.

Francka je stala pred oglasom gotovo že pol ure. Večkrat ga je prečitala. Pred očmi so ji mrgoleli napisi: 1. pohištvo, 2. moško kolo, 3. žensko kolo, 4. 1000 kg premoga.

Že dolgo je Francka gojila željo iti na tombolo. V svojem predalu je še imela 2.50 din za tablico; toda nikoli ni imela poguma, prositi očeta, da bi smela iti na tombolo. Danes pa je bila trdno odločena, da pojde.

Dan je bil sončen – neznosno vroč. Po cesti je stopala s sosedom Francka. V roki je tiščala robček, v katerem je imela skrbno zavitih 2.50 din. Žejalo jo je, toda hitela je naprej, da jo je spremljevalec komaj dohajal. Vsa izmučena sta prišla v Maribor. Trg svobode je bil še prazen. Sosed je krenil v gostilno na »glažek vinčeka« – kakor je rekel Francki, – deklica pa se je postavila v bližino odra in potrpežljivo čakala več kot uro.

Slednjič se je pričelo.

Izvlečena je bila številka 36. Francka je preletela z očmi številke. Solze so ji stopile v oči. Te številke ni imela. Zraven stoječi fant se je škodoželjno smejal: »Viš, jaz pa jo imam!« Francka je molčala.

Kar zakliče klicar drugič: »68.«

Hvala Bogu! Francka je vsa iz sebe. Ima jo.

»39, 84, 90, 45, 80.«

Francka vsa žari. Kar črta. Samo še ena številka!

»89.« Nič!

Pač pa se prerije skozi množico mož. »Moja je polna!« je kričal. Dobil je prvo nagrado. Francki silijo solze v oči. Kot v sanjah posluša številke, ki jih klicar oznanja. Nič, nič! Sreča je opoteča! To je čutila sedaj tudi Francka.

Slednjič pa! »89,« zakriči klicar. Franckina številka!

Kot omamljena hiti proti odru. »Jaz, jaz, jaz imam polno!« komaj izdahne ter odda listič možu na odru.

»Res, drugo nagrado dobiš!«

Francka je dobila kolo.

»Nama vsaj ne bo treba hoditi domov peš!« je dejal sosed Janž, ko sta se vračala s Trga svobode, kjer se tombole vršijo. Posadil jo je na kolo in peljala sta se domov.

Proti mraku je pripeljala Francka kolo domov.

»Jezus, tega pa res nisem pričakovala,« je dejala mati.

... in spet je šinil žarek veselja v malo, raztrgano viničarsko bajto, naslonjeno na vznožje Kozjaka.

NA ČRNEM KONTINENTU

Spisal Slavko From, dijak v Spodnji Kungoti

Preden pričnem s povestjo, naj vam povem zgodbo Tomislavovega očeta.

Mate Djordjević (tako je bilo očetu ime) je bil Jugoslovan, doma iz Dalmacije. Po očetovi smrti je Mate prevzel posestvo. Leto nato se je oženil. Rodil se je otrok – Tomislav. Ko je bil sinček star pet let, je Mateju umrla žena. Djordjevića je ta udarec silno potrl. Prodal je posestvo, sinčka dal na dom svoje sestre, sam pa se je vpisal v francosko tujsko legijo. Kot legionar se je udeležil vseh kolonialnih vojn pod francosko zastavo. Izpočetka je bil vojak na kopnem, toda ljubezen do morja ga je vabila tako dolgo, dokler ni vložil prošnje za mornarsko službo. Kot dobremu vojaku ni bila prošnja odbita. Dobil je službo na oklopnici A12.

Vsled svojih mornariških vrlin (Dalmatinci slovijo po vsem svetu kot dobri mornarji) je hitro napredoval. Čez tri leta mu je bilo izročeno poveljstvo vojne ladje Le lion.

Ko so dnevi vojne vihre minili, je Djordjević stopil v pokoj. V mestu Mogador si je postavil lično vilo tik morja. Tomislava je sedaj vzel k sebi in že kot mlademu začel razkrivati svoje mornarske skrivnosti.

Tomislav, sin jugoslovanskega legionarja v mestu Mogador francoskega Maroka, je imel veliko veselje do potovanja. Vedno je koval načrte, da pobegne. Po cele dneve je preždel v svoji sobici in tuhtal načrte za pot. Slednjič se je odločil za naslednjo pot: z navadnim motornim čolnom bi se peljal iz Mogadorja na Kanarske otoke, ako bi bile razmere ugodne, pa še dalje ob obalah zahodne Afrike.

Ko so nastopile dolgo, nestrpno pričakovane počitnice, se je Tomislav odločil za odhod.

V svoj kovček je zložil vse najpotrebnejše stvari, ki jih je rabil za pot. Previdno, da ga ne zapazijo, je prišel do pristanišča. Naslonil se je na ograjo in opazoval pristaniško vrvenje. Ob pomolu so se zibale ladje vseh vrst. Parniki so prihajali in odhajali. Ob vhodu pristanišča sta se zibali križarki francoske republike.

Tedaj je priplul tovorni parnik »Rio de Janeiro« iz mesta istega imena. Zahreščali so žerjavi in sključeni pod težo bremena so stopali nosači iz ladje in nosili tovore v skladišče.

Tedaj se je Tomislav zgrozil nad nečloveškim ravnanjem nadzornika za izkrcavanje tovorov. Pretepal je sužnja (nosača) z bičem in kričal nad njim: »Seme cigansko, saj si zanič! Delaj, drugače boš videl, kaj sem jaz!« Ali od dela izmozgani suženj še stati ni mogel, ne da bi nesel tovor, ki so mu ga naložili.

Tedaj je pristopil Tomislav in iztrgal okrutnežu bič iz rok ter ga prelomil. Surovež je kar ostrmel. Na široko je odprl usta ter kakor odsoten strmel v dečka. Pravkar je mislil izsuti na njega svoje robate kletve. Toda Tomislav ga je prestregel s tem...

...da je vzel iz kovčka fotografski aparat in z njim odkupil sužnja. Rešenec je hvaležno poljubil Tomislavu roko in izginil med gručo ljudi.

Po končanem prizoru se je Tomislav napotil k prekupčevalcu s čolni. Po daljšem barantanju je kupil ličen, srednje velik čoln za ugodno ceno. Čolnič je gnal motor z več konjskimi silami. Na zadnjem delu čolna je bil prostor, obdan z nepremočljivim platnom. Služil je za shrambo in zavetišče pred dežjem, v najhujših slučajih pa tudi za ležišče. V ta prostor je zložil vso svojo prtljago. Ko si je za zadnji denar kupil gonilno sredstvo, je pognal motor, prijel za krmilo in se odpeljal nasproti velikim dogodkom svojega življenja.

Čolnič je z veliko hitrostjo rezal valove Atlanskega oceana. Mesto Mogador mu je vedno bolj in bolj izginjalo izpred oči. Tem bolj pa so se očrtavali na obzorju Kanarski otoki.

V bližini Tomislavovega čolna so letali v jatah galebi. Tomislav je imel priliko videti izvrstne zmožnosti galebov za letanje. Prav kot letanje izvrstno obvladajo tudi plavanje.

Kar je opazil Tomislav galeba, ki je skušal vzleteti, a ni mogel, ker je imal strte perutnice. S strelom iz puške ga je usmrtil.

Ni se še pripeljal sto metrov od kraja, kjer je ustrelil galeba, pa je ves prestrašen ostrmel. Čolnu je sledila riba žagarica, največja, ki jo je Tomislav do sedaj videl. S svojo koščeno ostjo je drvela proti čolnu. Pognal je motor in pričela se je dirka za življenje in smrt. Tomislav je krčevito pograbil puško, nameril – sprožil... nato pa z obupno kretnjo pognal motor do skrajnosti. Tomislav je sedel pri krmilu. Krmaril je z obupom, misleč, da mu zver še vedno sledi, in niti mislil ni, da jo je v resnici pogodil in da jo že mrcvarijo morski psi in volkovi...

Z nezmanjšano naglico je vozil naprej, naprej... Čolnič je odskakoval, se zibal in drvel mimo Kanarskih otokov...

Še nekaj kilometrov je vozil s takšno naglico, nato pa je čoln ustavil. Prepričal se je, da mu zver ne sledi.

V daljavi je opazil zemljo. Uravnal je čoln proti njej. Spretno se je umikal čerem, ki so bile posejane po obali. Srečno je pristal ob obali zahodne Afrike.

Previdno je pristal na kopnem. Vsakovrstna vprašanja so mu silila v glavo, ko je stopil na suho. Ali je kraj obljuden? Če je – kdo biva v njem? Itd. Ker se je večerilo, ni imel časa za ogledovanje. Bil pa je tudi že utrujen, zato je šel spat v čoln, zlezel v svoje skromno zavetišče na koncu čolna, vložil v puško nove naboje ter kmalu nato zaspal.

Ko se je sredi noči zbudil, je deževalo, bliskalo in grmelo, da mu je bilo pri srcu kar tesno. Sedaj je šele uvidel, kako izvrstno mu služi skromno zavetišče pred dežjem.

Bliskanju in grmenju pa se je pridružilo nekje v daljavi mogočno rjovenje leva – kralja živali.

Ko se je Tomislav drugo jutro zbudil, je bilo morje že mirno. Tu in tam je kakšen val vznemiril kot zrcalo mirno in gladko morsko gladino. Ob obrežju so se bohotile palme. Za palmami se je razprostiral gozd, po katerem so se vriščeč podile male opice. Zjutraj, komaj ob četrti uri je bilo, pa je kar mrgolelo ob obrežju živali, ki so si prišle hladit žejo. Tomislav je kar pridržal dih in opazoval. Rožičasti plamenec, etiopski termitoderec ter razne vrste opic so si že gasile žejo ter se hladile v valovih oceana. Čez nekaj časa so se živali začele razhajati ter kmalu nato je bil Tomislav spet sam. Brez pravega namena si je začel ogledovati morje. Kar opazi točko, ki se je vidno večala. Opazil je, da je čoln. Kmalu je jel razlikovati ljudi. Vsakovrstna vprašanja so mu rojila po glavi. Kdo so? Od kod? Kako so prišli semkaj? Kaj, če niso roparji ali tihotapci? Iz čolna je vzel puško ter jih v skrbi pričakoval. Toda kmalu je spoznal, da sta veslača dečka kot on, krmaril pa je kakšen osemdesetletnik. Pomirjen je odložil puško ter jih v radovednosti pričakoval.

Tudi oni so ga opazili. Izkrcali so se ter mu hiteli nasproti, nič manj radovedni kot Tomo. Kmalu so se podrobneje spoznali. Starček, pristen Škot – ime mu je bilo Jurij – je bil svojčas mornar. Vsled starosti je opustil težko mornarsko službo, si kupil precej velik čoln, s katerim je ribaril ter si s tem služil kruh. Dečka sta mu bila vnuka ter sta mu pomagala pri lovu. Oče Anglež se je bil oženil z Dalmatinko, in tako sta imela dečka prvi dalmatinsko ime Ivo, a drugi, starejši, angleško ime Charles. Tomislav jih je peljal k svojemu čolnu, ki je ležal zagozden med skalama.

Stari mornar ga je ves vesel opazoval. »V tem čolnu je prostora za dve osebi,« je dejal, »na vsak čoln dva, pa se že lahko jutri odpeljemo!« Tomislav je na starčkovo začudenje živahno ugovarjal, češ da je sklenil iti v osrčje Afrike. Toda mornar ga je na vse načine odvračal od njegovega naklepa. Živo mu je slikal trpljenje na poti, muke na kolu, kamor bi ga kanibali nataknili, ali pa tedaj, ko bi ga črnci cvrli. Toda nič ni zaleglo. Tomislavu sta se pridružila dečka, ali mornar je tiščal svoje, dokler se niso fantje vdali.

Pričela se je neznosna opoldanska vročina. Pogasili so si žejo z vodo, ki jo je imel Jurij v treh mehovih. Nato je Jurij odredil kratek opoldanski počitek. Po odmoru pa so pričeli popravljati razne malenkosti na Tomislavovem čolnu, ki jih sam pred odhodom ni mogel. Dečki so se mudili v gozdu, a Jurij je popravljal čoln. Kar se mu spodrsne in pade v morje. Na njegov krik so dečki prihiteli ter ga našli – mrtvega, ležečega na čeri.

Potegnili so ga na čoln ter ga kmalu nato s solzami pokopali. Pred jamo, na katero so naložili kamenje, so postavili lesen križ, na katerega je Tomislav vrezal z nožičkom v francoščini napis:

Tu je pokopan Jurij Valero,
škotski upokojeni mornar ladje M.

Po pogrebu so dečki, prežeti z raziskovalnim duhom, sklenili odriniti v notranjost celine.

Njihov načrt je bil: peljati se po neki reki, katere ustje sta dečka videla ob pristajanju, kolikor mogoče na severovzhodno stran celine. Po reki naj bi se peljali, dokler bi razmere dopuščale, nato pa bi izstopili ter odrinili peš naprej. Rečeno – storjeno. Tomislavova zapestna ura je kazala peto uro popoldne, pa je že rezal čolniček rečno vodo, medtem ko je stari Jurijev čoln sameval zagozden med čermi pod umetnim kritjem.

Vozili so se približno uro, kar se je reka zožila ter postala neplovna. V strugi je bilo nagrmadeno vejevje in kamenje. Izstopili so in čoln privezali, da se odpočijejo. Charles je sprožil misel, da bi se tu utaborili ter od tod delali vsak dan daljše izlete. Dečka sta predlog navdušeno sprejela. Čez pol ure so že marljivo pripravljali kraj, kjer bi naj prenočevali. V bližini čolna so si izbrali strnjeno skupino petih dreves. Tu so v višini metra in pol naredili iz vejevja gosto streho. Prav tako so zgradili iz večjih vej močno ogrado. V ta prostor so nanosili listja ter si tako pripravili varno in udobno prenočišče.

Ob mraku so se dečki zavili v nanošeno steljo ter sladko zaspali. Drugo jutro so po načrtu odrinili na pot. Hodili so precej hitro. Izogibali so se zaraščenih predelov. Ko pa so hoteli prekoračiti srednje veliko jaso, so kakor vkopani obstali.

Po jasi so ležale raztresene človeške kosti. Vse so pričale o grozodejstvih kanibalov.

Prvi se je otresel otrplosti Tomo. »Črnci, ljudožerci!« je hlastnil. »Res,« sta mu pritrdila presenečena dečka. Po daljšem molku je izpregovoril Ivo: »Pokopati jih moramo.« Fantje so se misli oprijeli ter začeli z nemajhno grozo nositi kosti na kup. Kar se je Charles sklonil ter z lahnim krikom pobral s tal droben zvežček.

»Dnevnik!« je skorajda zakričal.

Tomislav je priskočil k njemu ter mu razburjen iztrgal zvežček iz rok. Beležnica je bila pisana v angleščini. Tomo sicer angleški ni znal, toda iz zadrege sta mu pomagala Charles in Ivo, posebno prvi, ki je kot Škot govoril perfektno angleški.

Čital je ter prestavljal Tomislavu v francoščino najvažnejše odstavke.

Zapiski s prve ekspedicije

5. maja 1887. Zbrano imam karavano, ki šteje 70 glav (30 ljudi in 40 glav živine). Nadejam se uspeha.

15. maja 1887. Preiti smo morali puščavo. Več mož je omagalo! Zašli smo v peščen vihar. Deset ljudi in živali zasutih!

30. maja 1887. Ljudje so dobili mrzlico. Povrsti umirajo. Karavana šteje samo še 13 ljudi!

3. junij 1887. Hvala Bogu! Mrzlica je ponehala. Čeravno je trajala samo 3 dni, je zahtevala 7 žrtev.

17. junij 1887. Gorje! Vse izmučene nas je zalotilo preko sto črncev. Zapisani smo poginu. Ljudje padajo... poročnik Blum, Zečić... kar povrsti. Odhajam v boj.

Zadnje besede so bile nerazločno, komaj čitljivo pisane.

Naši dečki so se polni groze spogledali.

»Strašno,« je rekel končno Tomo.

»Sedaj pa je najbolje, da odidemo domov, a jutri vzamemo s seboj lopato, da ostanke nesrečnežev pokopljemo!« je spet dejal po daljšem molku Tomo.

Z neprijetnimi občutki so se dečki vračali v taborišče.

Naslednjo noč pa so dečki iz previdnosti izmenjaje se stražili. In ko so drugi dan krenili na pot, je Tomo še skrbneje nabasal puško ter jo na vsak sumljiv šum pripravil za strel. Ko so prišli do jase, se je Tomo, ki je hodil prvi, vrgel na tla ter šepnil zadnjima: »Pozor, poglejta na jaso!«

V tem hipu pa so začuli z jase nečloveške glasove. Dečkoma je kar zastal dih. Po jasi so skakali okoli ognja in na kol privezanega moža črnci ter tuleč opravljali svoje smrtne obrede.

»Ivo,« je šepnil Tomo, »prosim, hiti, kar moreš, v čoln po steklenico črnila in zastavo. Prosim, hiti!« Ivo ga je začuden gledal. »Našemim se,« je skoraj nestrpno dejal Tomo. Deček je razumel. Previdno je odšel. V daljavi kakšnih sto korakov od jase pa jo je ucvrl, kolikor je mogel. Čez četrt ure je ves zasopel in poten oddal nestrpnima fantoma črnilo in zastavo. Tomo je oboje vzel ter se previdno oddaljil. Za bližnjim grmom se je slekel ter se našemil.

Čez nekaj minut je stopil pred ostala dečka. Toda kakšen. Ni ga bilo mogoče spoznati. Na glavi je imel iz zastave narejeno fantastično pokrivalo. Telo si je počrnil s krivuljami in pikami. Tak je splezal na drevo. Še prej je naročil Charlesu: »Ko pričnem kričati, tedaj prični streljati. Ivo pa me naj na vso moč posnema v krikih. Toda Charles, pomni, streljaj samo v zrak!«

Naslednji prizor se je bliskovito odigral. Tomo je skočil raz vejo med plešoče črnce prav v trenutku, ko je mislil krvnik zadati s kijem ujetniku smrtni udarec. Med Charlesovim streljanjem, Ivovim vpitjem je mlatil Tomo ljubitelja človeškega mesa z gorečo rogovilo, ki jo je potegnil iz ognja.

Osmojeni in prestrašeni kanibali so se tuleč razbežali.

Dečki so ujetniku razrezali vrvi. Iskreno se je zahvalil za rešitev. Začudenim fantom je povedal, da je lord Udell, vodja ponesrečene ekspedicije. Z bolestnim nasmehom je dejal: »Presuh sem jim bil, pa so me ohranili za zadnjega!«

Lord Udell je bil Anglež. Mož z denarjem. Hrepenel je po dogodkih, kakršnih v Londonu ni mogel doživeti. In takšen dogodek, ki ga je skoraj plačal z življenjem, je bil doživel.

»Sir,« je dejal Tomo, »pripeljali smo se v malem motornem čolnu. Upam pa, bo vseeno prostora za vse štiri, da se odpeljemo. Približno 110 morskih milj (203,7 km) od tu morajo biti Kanarski otoki. Do tja se pripeljemo. Tam pa bo gotovo zveza z Mogadorjem.«

»Tako, tako,« je navdušen pritrdil lord.

Odšli so v čoln. »To je pa nekaj drugega kot moderne londonske spalnice!« je hudomušno dejal lord, ko so mu pokazali primitivno prenočišče. Lordovo veselje je doseglo višek, ko mu je izročil Tomo dnevnik.

Kmalu nato so se odpeljali.

Sreča jim je bila mila. Dohiteli so tovorni parnik Marina, ki je peljal kokosove orehe v Mogador. Kapitan, star, izkušen pomorščak, jih je vzel iz usmiljenja na krov. Ko je parnik pristal v pristanu Mogadorja, je četvorica krenila na Tomislavovo stanovanje.

Doma jih je oče z veseljem sprejel. Lorda je pridržal par dni v Mogadorju. Nato se je lord vrnil v Anglijo. Ivota in Charlesa pa je dobrosrčni Tomislavov oče posinovil.

Naslednje jutro so vsi jutranji listi prinašali vesti:

Tomo Djordjević se je vrnil. Junaštva dečkov.

Dvanajst- (Ivo), trinajst- (Charles) in petnajstletni (Tomo) dečki so rešili lordu Udellu življenje itd.

Ves naslednji dan so dečke nadlegovali časnikarji. Drugi dan so izšla po več strani obsegajoča poročila. Na ulicah so jih obsipali z vprašanji in pohvalo.

Leta so pretekla. Naši junaki so bili že visokošolci. Nekega dne je izročil neznan mož Tomislavu težak zabojček, rekoč: »Darilo.« Tomo se še ni mogel otresti začudenja, pa je že možak izginil. Tomo je pred Charlesom, Ivotom in očetom pošiljko odprl. V zaboju so se zalesketali dragi kamni in biseri. Tomo je razburjen odprl pismo, ki je ležalo na vrhu zaklada.

Čital je:

Velecenjeni gospod Tomislav!

Usojam si poslati majhno darilce za izkazano uslugo napram meni. Ne vem, če se še spominjate, ko ste kot deček odkupili sužnja – surovežu – lastniku tovorov na parniku »Rio de Janeiro«. Ta odkupljenec sem bil jaz. Moja povest je dolga. Na kratko povedano: prišel sem v roke brezvestnim lovcem na sužnje. Iz tega trpljenja ste me rešili Vi! Še enkrat iskrena hvala!

Vaš večni dolžnik.

»To pa je redek primer hvaležnosti!« ugotovi z zadovoljstvom oče.

Mladcem pa so od navdušenja žarele oči, saj so imeli bogata sredstva za potovanje v prihodnjih počitnicah.

Iz knjige Slavko From: LITERARNA ZAPUŠČINA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi

Po drugih domovih, tudi najrevnejših, kjer so imeli prvoobhajance, so se veselo in svečano pripravljali na prvo obhajilo. Pri nas pa je teta Ema vsa nejevoljna mrzlično brskala na podstrešju po starih, zaprašenih košarah in iskala obleko zame med starimi oblačili, ki sta jih imeli nekoč k obhajilu in birmi Ana in Iza. Trudila se je, je govorila, da iz spravljenih reči poišče najboljše.

- Koliko skrbi, koristi od tega pa nobene, je tarnala, ko je nestrpno premetavala obledele in ponošene obleke na levo in desno.

- Končno sem nekaj našla! Kar dobro bo! je čez čas olajšano vzkliknila. In kakor da hoče prepričati vse svet, je glasno dodala:

- Nobenega smisla nima, da kupujemo samo za en dan, za nekaj ur, novo obleko. Mislim, da bi se z menoj strinjali vsi pametni ljudje.

K Anini kratki beli obleki sem morala obuti še Izine stare čevlje. Grozno. Bili so trdi in razpokani in povrhu vsega še preveliki.

- Teh čevljev ne bom obula, saj so mi najmanj za pet številk preveliki, sem malo pretiravala.

- Ravno prosili te bomo, da jih obuješ, je teta omalovažujoče zamahnila za roko.

Poskusila sem še enkrat:

- Teh grdih čevljev ne bom obula! sem rekla počasi in odločno.

- O, bog, je teta obupano dvignila roke. - Pankrt bi mi rad zrasel čez glavo! Kaj šele bo! Gada sem si zredila v hiši, je tarnala.

S teto Emo se je bilo brezupno bojevati. Na tihem sem jo primerjala s hudobno čarovnico. Kakor da bi vedela, kaj se plete v moji glavi in bi čutila, s kom jo primerjam, mi je vrnila milo za drago.

- V klet, v klet jo bom dala, smrkljo. Tam se bo pošteno ohladila in ji bodo morda odpadli uporni rožički, je dejala v sveti jezi.

- V klet? Joj, ne v klet, teta, sem zakričala. Začelo me je dušiti. Naenkrat me je oblil mrzel znoj. Pred oči so mi stopili temni kletni prostori, ki si bili tudi poleti hladni kot mrzla studenčnica. Jeseni, ko me je Iza poslala v klet po korenje, se je mimo mojih nog zapodila ostudna in velika podgana s tako dolgim repom, da si tega ni mogoče predstavljati. Prepričana sem bila, da ni bila edina. Kjer vidiš eno, jih je navadno več. Morda kar cela družina. Nedavno sem slišala pripovedovati, stričevega znanca, da je podgana v bližnji vasi do kosti oglodala onemoglo starko.

Kač sem se bala in zato so me strašili z njimi, zdaj pa še podgane!

- Ne v klet, ne v klet, teta! sem vedno bolj prestrašeno branila.

- Ne boš šla v klet, če boš ubogala in boš lepo brez ugovora obula moje lepe čevlje, je posmehljivo rekla Iza. Nekoč sem jih, morala sem jih obuti tudi zdaj. Se imaš za kaj več od mene? je pomežiknila svoji materi. Likala je obleko, ki naj bi jo jaz oblekla za obhajilo. Imela je zardela lica in izpod rute z belimi pikami so ji silili škrlatno rdeči lasje. Bila je skoraj lepa.

Veter je zaloputnil z odprtim kuhinjskim oknom in kakor hudobni duh je skočila v kuhinjo Neža, bratrančeva mačka. Zamijavkala je in se zgrbila. Pred dobrim letom je bratranec Vili prinesel od nekod črno mačko. Nekajkrat sem se ji poskušala približati, a Vili je zbliževanje z Nežo vedno ljubosumno preprečil. Tako sva si ostali tujki. Celo več. Začela sem verjeti, da mi Vilijeva mačka prinaša nesrečo.

Ana je bila najbolj pobožna duša v naši družini. Spremljala me je v cerkev. Vsakih nekaj korakov sva se ustavili, da je na meni kaj popravila.

- Nekam preveč neumno ti štrli ta ovratnik, me je grajala.

- Nisem jaz kriva, sem ji uporniško govorila.

- Na tej strani obleko po šivih vleče. Čakaj, naj pogledam, kaj se da narediti. Zgrbančeno oblekco je po šivih še bolj vleklo, čeprav jo je Ana razvlačila v vse smeri. Ponekod so šivi popokali in nastale so luknje.

- Kako pa hodiš! Nemogoč otrok si. Doma je bilo videti čisto v redu, me je Ana prepadena ogledovala in videla sem, da ji je ob meni nerodno.

Počasi sva stopali proti cerkvi. V spremstvu domačij so okrog naju frfotale razkošno belo oblečene deklice. Matere so s šiviljami zbrale vso domišljijo, tako da so bile nekatere videti kakor kraljične.

Čez belo obleko iz dragih čipk in svile so nosile deklice pod venčki na glavi tančice, vlečke do pet. Žele so občudovanje vseh.

Deklice so se zavedale svoje očarljivosti in njihovi obrazi so bili v belih okvirih iz tančice resni, strogi in nedostopni.

Čeprav sem bila tudi po pameti še zelena, sem se vendarle čudila, odkod ljudem denar za vse to, saj sem vedela, da vsi niso tako bogati.

- Morda denar le ni vse, sem si mislila. Mogoče jih imajo tako radi, da si odtrgajo od ust in prihranijo denar za drage obleke.

Vso pot sem imela preglavice z obleko in čevlji. Čeprav so mi k prstom natlačili papir, so mi uhajali z nog in mi do krvi obdrgnili peto. A bolj kot krvave pete me je skelel sram. Počutila sem se grda, usmiljenja vredna. Počutila sem se strašno neumno in bedasto. Izginila mi je vsa samozavest.

Ljudje so me gledali začudeno, posmehljivo. Ničesar niso skrivali. Nisem vedela, kam naj pogledam, ko so matere, ki so ponosno stale ob svojih ljubljencih, pikro govorile:

- Poglejte no, kaj takega!

- Moj bog, čigava je?

- Otroka so naredili za ptiče strašiti!

Nisem več prenesla začudenih pogledov, skrivljenega usmiljenja, posmeha, ki me je spremljal na poti k obhajilu. Izvila sem se Ani iz rok in preden se je ovedla, kaj nameravam, sem se že izginila v množici. Skozi gnečo pred cerkvijo sem se pretihotapila v visok in gost cipresov drevored, ki je peljal k pokopališču.

Zdrsnila sem na pokopališkim zidom na tla in olajšano zadihala.

Cerkveni zvonovi so zadoneli, vabili so v cerkev. Doneli so svečano in veličastno, kakor ob vstajenju.

Jaz pa sem uprla pogled proti nebu in tam zgoraj iskala boga. Toliko sem mu imela potožiti, toliko povedati, toliko vprašati...

Bolj kot kdajkoli poprej sem pogrešala materino roko. Preplavilo me je grenko spoznanje, kako uboga sem pravzaprav, saj nimam nikogar, ki bi me imel rad. Razlilo se je čez rob. Zarila sem obraz v travo in grenko zajokala.

Zvonovi pa so zvonili.

Misli posvečam svoji materi, ki za mene vedno lepo skrbi in me je vedno lepo vzgajala.

Vreme nikoli ne laže. Lažejo ljudje.

Sladke besede so s hinavščino obarvane.

Človek je raje pokvarjen kot pošten.

Narava ni nobena politična stranka ali oblast, a vendar njej vlada največja harmonija.

Bodi previden pri tihih in mirnih ljudeh.

Duhovni človek izumira.

Mirnega morja se boj, pa čeprav si čisto blizu obale.

Titanik je potonil na mirnem morju.

Vedno znova se v življenju prepričam, da sem neumen. Če pa ste vsi skupaj zelo pametni, potem to samo pozdravljam.

Žensko poslušaj z obema ušesoma, njene besede in stavke pa vzemi z rezervo.

Še tako slaba risba genija je boljša od dobre oljnate slike povprečneža.

Življenje je največja resnica - je resnica vseh resnic.

Kolega gor, kolega dol. Danes je, jutri več ne bo. Pojdi stran, izbriši kolege iz misli, saj veš, ta kolegov ni.

Čimveč slikaj, čimmanj razstavljaj, čimmanj razpravljaj o sebi in se ne hvali. Ne imej se za slikarskega genija.

Če imaš svoj dom, ne hodi na obiske.

Kdor se izgovarja, je izprijen.

Kdor pride, je izpolnil obljubo.

S hinavcem bodi hinavec, tudi če to nisi.

Najbolj požrešni na denar so skopuhi. Skopi pa so zato, ker jih je zajela bolezen. Ničesar nimajo od življenja, še v spanju se nemirno premetavajo.

Vsak napačno izrečen stavek te lahko dokončno pogubi.

Kdor drugemu jamo koplje, ne le da lahko vanjo pade, vanjo vedno tudi pride.

Človek se izdaja s slabimi dejanji.

Kdor ne razume jezika hinavca, ne razume življenja.

Jaz ukradem, ti ukradeš – zato morava držati skupaj.

Žena, ki je komandant v družini, je nasprotje psu, ki je hlapec gospodarju.

Če hočete preizkusiti človekov značaj, mu morate dati piti vino. Ko bo pijan, boste pred sabo videli hinavca, požrešneža, razočaranca ali dobrodušneža.

Tako lepo je govorila, tako prijazna je bila, tako brezhibno se je obnašala, a v njej je tičal hudič.

Vsakdo se boji smrti, ona pa se ne boji nikogar. Pride, vzame ti življenje in s tem je tvoje zgodbe konec.

Ljubezen, ki se strastno razvname in hitro premine, je šibkost tvojega značaja.

Če nekoga sovražiš, mu to prikrij z ljubeznivim nasmehom.

Če se ti je kdo zlagal, se naredi naivnega.

Molk je zdravilo za grdobije.

Laž je srečala gospo Micko. Vprašala jo je, če se je že zlagala. Micka je rekla, da se še ni. »Čudno,« je rekla laž, »tudi jaz se še nisem.«

Slabega človeka se izogibaj, pred dobrim bodi previden.

Ne jamraj, dokler imaš, bodi tiho, ko nimaš več.

Avtocesta. Po njenem bahavem hrbtu drvi pleme nomadov. Ob njej počivališče, vsekano v divjino, iztrgano skrivnosti narave.

Globoka noč je, čas strahov. A tu jih že dolgo ni več. Njihov pritajen šum, ki ga zaznaš le ob zadržanem dihu, preglaša cestni hrup. Umetna svetloba razgrajuje temo. Strahovom je polomilo živce in zbežali so. Kdo ve kam?

Velik pločevinast kvader s stranskimi tipalkami, na katerih se odslikava dogajanje v ozadju, se hropeče ustavlja. Avtobus. Izvali množico in na desetine parov obuval testa. zapackan asfalt. Trudi se pognati kri po žilah v otopele dele zasedênega telesa. V rokah mrcvari sendviče.

Vonj ga privabi mednje. Ponižno upa na delček tega razkošja. Sede pred trojico ohlačanih nog, ki lenobno premetava po ustih zajeten grižljaj, da se kot balon napne zdaj leva zdaj desna ličnica, jo iz plastenke zaliva in golta.

Trojica ga z gnusom poglejujejo in se odmikajo, kot bi se bali, da jim vzame še to dremavo ješčnost. Odmrla zimska dlaka mu v šopih štrli, repa se oprijemajo smeti, kožuh je zamaščen in moten. A on se trudi biti prijazen, maha z repom, praši, privzdiguje ušesa in lovi slino, ki hoče odkapljati z jezika. Po nekaj neuspelih poskusih prosjačenja z rahlo na stran nagnjeno glavo in milim pogledom izbere drugega iz množice – samotarko. Ta že mečka prazno vrečko in si brska po zobeh. Od nekod pa se le prikotali košček kruha z vonjem po klobasi. Hlastne po njem in se znova postavi v prežo.

A množica nog se že pomika proti odprtini pločevinaste škatle in izginja v njeni votlini. Zažari močna svetloba, bobneče zagrmi, še pljusk zadušljive sape in pisano lesketajoča se pojava, polna poželjivih sendvičev in njenih lastnikov se oddaljuje dokler je ne pogoltne noč.

On pa se vrne na svoje staro mesto, na hitro obračuna z bolhami in že ga čaka nov posel. Ustavlja se nova ropotajoča škatla, na las podobna prejšnji.