UTRIP SRCA

Malo dvignjena nad mestom Radlje je samevala majhna hiša. Ugreznjena v temni noči med dva bregova je izgledala kot pišče, ki se skriva pred ostrimi jastrebovimi kremplji. Tri prostore je premogla v pritličju, ropotarnico ob strani in klet, ki je bila vkopana v ilovnat, strm breg. Podnevi je bilo tukaj dokaj prijetno, a ponoči je človeka, ki ni bil vajen teh bregov, kar zmrazilo.

V eni izmed sobic spanec še ni prišel na obisk. Mlada deklica je ležala v postelji in strmela v strop. Njena notranjost je bila zmedena, vroči občutki so jo oblivali kot val za valom obliva morsko obalo.

Nataša je gledala v strop. Ni ga videla, tema je bila preveč gosta. Samo slutila ga je. Slutila, kot je slutila posebno dogajanje v svojem srcu. Poskušala se je zbrati, a slike iz preteklosti so se venomer pojavljale v njenih mislih. In v vseh je nastopal mlad, postaven fant. Ni ga mogla več izriniti iz svojega spomina, posebej od današnjega dne več ne. Pa ga tudi ni hotela. Saj je bil tako prijazen, popolnoma drugačen od drugih. In danes ji je dejal…da, do potankosti se spomni njegovih besed… da naj ne zaspi prehitro… Tako skrivnostno se je ob tem držal in tako pomenljivo jo je pogledal….

Na oknu je nekaj narahlo zaškrebljalo. Nataša se je zdrznila. Pokrila si je usta, da ne bi zakričala in zbudila mame, speče v sosednji spalnici. Zadržala je dih in prisluhnila.

Vnovič je zaslišala rahlo trkanje po oknu in pritajen klic.

»Blaž je,« jo je spreletelo. Radostno in veselo. Urno je vstala in se približala oknu.

»Nataša, odpri, jaz sem!«

»Blaž! Kaj pa kolovratiš tod ponoči in nam ne daš miru?« se ji je zatresel glas.

»Ne morem pomagati, Nataška. Pridi malo k meni ali pa me spusti v sobico.«

»Ne bodi nor! V sobo mi pa že ne boš lazil,« se je ustrašila Nataša.

»Potem pa ti pridi k meni,« je moledoval Blaž. Poglej, kakšna svetla noč je. Prav ustvarjena je za zaljubljence.«

»Za zaljubljence mogoče že. Ne pa za naju.« Nataša se ni dala kar tako ujeti na limanice. »Sicer pa, Blaž, povej, zakaj se motoviliš ponoči tukaj pod mojim oknom?«

»Mar res ne veš? Saj sem ti že dopoldne na občini povedal…«

»Nič mi nisi povedal. Ali pa te nisem razumela. Poglej, prav ustrašil si me, ti grdoba. Pa še tako glasno lomastiš tukaj pod mojim oknom, da se lahko mama vsak hip zbudi. Kaj bova pa potlej?«

Nataša je šepetala in se zbegano ozirala okrog sebe.

»Aha, kaj bova pa potlej? Torej le raje vidiš, da sva sama. Vzamem te v naročje, pa te odnesem kot blisk - daleč, daleč, tja, kjer naju nihče ne bo našel,« je šepetal Blaž in ujel Natašo za roko.

»Nataša, ljubim te! Brez tebe ne morem več živeti, pomeniš mi vse na tem svetu.«

»Oh, Blaž, tudi jaz tebe ljubim. Ljubim z vsem srcem in že dolgo časa.«

Blaž se je vzpel na prste in se približal njenim ustnicam. Mesec je nagajivo pomežiknil in osvetlil lice dekleta, ki je slonelo na oknu. Živa rdečica se je razlila po njenem obrazu in neznana sla ji je pognala kri po žilah, ko so se njene ustnice združile z ustnicami fanta, ki ji je vzel srce.

»Zdaj pa pojdi, da naju kdo ne vidi.« Nataša se je prva ovedla in odrinila Blaža od sebe. »Pojdi, prosim te, podi, mama se lahko vsak hip zbudi.«

»Bom, ljubezen moja,« je šepetal Blaž. »Šel bom, ker ti tako hočeš, a vrnil se bom. Vračal se bom vsako noč, pil bom tvojo ljubezen in te hranil s svojo. Vse dotlej, dokler te ne odpeljem na svoj dom.«

»Pojdi zdaj,« ga je nežno pobožala Nataša, »saj se še vidiva.«

Ves blažen se je Blaž vračal proti domu. Kaj zato, če je imel pred seboj več kilometrov poti, kaj zato, če vsi drugi ljudje na tem svetu v tem trenutku spijo! Pomembno je, da je našel izvoljenko svojega srca, dekle, ki jo ljubi. »Dekle, ki sem zanjo pripravljen žrtvovati mnogo in še neskončno več,« je glasno dejal in zavriskal, da so se zdramili vsi psi v bližnji in daljni okolici.

Čas se je odmikal in dnevi so postajali vedno toplejši. Minil je marec, april, kmetje so posejali, kar so nameravali in posadili krompir. Pridne gospodinje so uredile vrtove, okopale gredice in posejale cel kup vrtnin.

Tudi pri Urbanu je Marica s ponosom zrla na svoj vrt. Lepo oblikovane gredice so se odele v nežno zeleno barvo. Mlad, zgoden krompir je poganjal prve liste, iz zemlje so kukali kalčki čebule, peteršilja in korenčka. Nizki fižol je poganjal kvišku in bil vsak dan večji. Tudi paprika in paradižnik sta lepo kazala. Posebej lepo pa se je razrasla solata, ki jo je Marica posejala v toplo gredo že konec meseca februarja.

Pa saj pri Urbanu nikoli niso bili brez zelene solate. Do zgodnje pomladi je zdržal sladki radič in endivija, ki jo je skrbna gospodinja imela zakopano v hladni, zračni kleti kar s koreninami v zemlji. Urban ji je bil zbil poseben zaboj, kamor je nasula zemlje in vanjo zagrebla korenine solate. Tako se ji je vsako leto ohranila v zgodnje pomladne dni. Komaj je sneg skopnel, že je pričela na vrtu nabirati motovilec, ki ga je sejala v jeseni.

V prvi polovici marca, ali pa morda malo pozneje, odvisno pač od vremena, je pričel poganjati regrat. Najprej se je razrasel po njivah, kjer je bila zemlja dovolj pognojena. Kaj kmalu pa ga je bilo vse polno tudi že po strniščih koruze, po odorih in razorih, po travnikih in pašnikih. Marica je navadno kakšno uro pred kosilom vzela nožič, stopila pod hišo na njivo in se po nekaj minutah vrnila s polno skledo regrata. Tako je bila solatna priloga kaj kmalu na mizi.

Blaž in oče sta dva tedna preživela v gozdu. Čas je bil pravi, posekati je bilo treba nekaj smrek, saj sta nameravala poleti postaviti na skednju novo ostrešje. Sekala sta, klestila in žagala, da ju je bilo veselje opazovati. Pod noč sta se vsa utrujena in dišeča po smrekovi smoli vračala domov. Ko sta končala s sečnjo, je Blaž zapregel traktor in nanj pričvrstil vitel z jekleno vrvjo. Potegnil je plohe iz globeli in jih nato zvlekel na kup ob cesti.

»Tako, zdaj pa samo še pokličeva Golobovega Janka, da jih odpelje,« si je oče Urban zadovoljno mel roke. »Saj ni bil mačji kašelj, kar precej sva se morala potruditi. Kaj meniš, Blaž?«

»Oja, oče, res ni bilo šale. A uspelo nama je in rezultat najinih žuljev je zdaj pred nama. Šestdeset kubikov, to je kar nekaj!«

»Seveda, ni malo. A saj veš, kako sem varčeval pri lesu. Dve leti doslej sploh nismo sekali, da se je letos toliko nabralo. Hvala bogu, nekaj ga bova dala na žago, da bo za skedenj.«

»Je pa že res potreben novega ostrešja,« je kimal Blaž. »Pa tudi nove strehe. Skodle so čisto preperele, tu in tam že zamaka.«

»Saj bo, Blaž. Skodle so pač že stare. Prekrili bomo z novejšo kritino, ki bo zdržala naslednjih sto let. Potem pa mene ne bo več glava bolela.«

»Najbrž tudi mene ne,« se je zasmejal Blaž.

Pognal je motor, ata Urban je sedel na blatnik traktorja in odpeljala sta se proti domačiji.

»Jutri bi pa lahko zoral tisto njivo, tam pod ledino,« je oče mimogrede pokazal z brado. »Maj se preveša v drugo polovico, treba bo posejati koruzo. To je pa tudi zadnje, kar bomo letos spravili v zemljo. Krompir, oves, koruzo. Ne izplača se več sejati ničesar drugega.«

»Pravzaprav se niti tega ne izplača,« je zamišljeno pristavil Blaž.

»Res je. A kaj hočemo, polja ne moremo pustiti kar propadati. Pa tudi doma smo, nihče ne hodi v službo, treba si je na nek način prislužiti hrano.«

»To je že res, samo…«

»Kaj ti leži na duši?« Ata je strmo pogledal po sinu.

»Veš, ata, mislil sem, da bi dozidala hlev. Zdaj, ko ga bomo že enkrat razkrili… Uredili bi moderna stojišča, dokupili bi nekaj plemenske govedi in se pričeli ukvarjati z živinorejo…«

Stari Urban si je zamišljeno pogladil brado.

»Saj, o tem smo že govorili. Ideja, ki jo imaš, Blaž, mi ni tuja. A treba bo vse še enkrat temeljito pretehtati. Da se ne bi zgodilo, da nam investicija propade.«

»Ne, ne bi propadla! Poglej, oče, sejemo vsako leto manj. Njive, ki so bolj odročne, bi spremenili v travnike. Izračunal sem, koliko bi bilo treba vsako leto dognojevati z dušikom in fosforjem, da bi bil maksimalni donos trave. Stroje imava, z obračalnikom in nakladalno prikolico lahko skoraj vse sam spravim domov.« Blaž se je vedno bolj navduševal. »Redili bi mlade bikce in jih oddajali v mesnico, kjer bi se s pogodbo dogovorili o obojestranskih obveznostih.«

»Počasi, fant moj, le počasi. Kaj pa vsi sanitarni predpisi, kaj pa razne bolezni? Posebej bolezen 'norih krav', Creutzfeld-Jakobova bolezen, ki je trenutno najbolj pereč problem ?«

»Eh, ata, mislim, da se vsa stvar le preveč napihuje. Kakor je prišla, tako bo odšla.«

»Nikoli se ne ve naprej. Morda bo, morda ne bo. Ko je človek toliko časa na svetu kot sem jaz, se marsičesa nauči.«

»Ja, ja, ata, saj vem…«

»Mlad si še in zaletav. Moči ti ne manjka, manjka pa ti previdnosti in modrosti. Ne gre vedno vse tako lahko, kot si človek zamisli in naslika v svojih možganih. Midva z mamo bova počasi opešala, kako bo pa potem? Ne boš mogel vsega postoriti sam.«

Urban je nagajivo pogledal sina.

»Ob vseh drugih problemih bo treba nekoliko misliti tudi na dekleta. Se mi zdi, da bi ti tiste svoje nočne izhode lahko nekoliko zmanjšal. Pa bi pri belem dnevu kdaj kam šel. Ali pa morda koga pripeljal na obisk. Kaj praviš?«

Blažu so zažarele oči.

»Saj vem, ata, da se vama z mamo ne da nič skriti. Če vama je prav, bom pa res stopil v nedeljo v mesto in nekoga pripeljal.«

»No, pa pripelji, da vidimo, kako si izbral,« je zadovoljno prikimal Urban. »Jutri pa le zorji tisto njivo pod ledino, da posadimo koruzo. Sredi maja smo že, god Sv Janeza je pred vrati, mladički v vranjih gnezdih tudi že postajajo godni. Čas bo ravno pravi.«

Nedelja, 16.maja. God Sv. Janeza Nepomuka, češkega svetnika in nekdanjega velikega cerkvenega dostojanstvenika v Pragi.

Blaž se je praznično oblekel in se odpeljal v Radlje k maši. Oče in mama sta tokrat ostala doma. Oče se je izgovoril, da ima nekaj nujnega za opraviti pri čebelnjaku, mama pa je dejala, da bo skuhala slavnostno kosilo. Seveda, kako tudi ne, saj je bil danes poseben dan. Njun sin bo pripeljal svojo izvoljenko prvič domov in jima jo predstavil!

Ljubezen med njim in Natašo se je v zadnjih nekaj mesecih dokončno izoblikovala. Iz burnih, nebrzdanih in vihravih čustev je počasi prešla v vdano in mirno, čutno ljubezen. Čez dan sta se videla malokdaj. Blaž je bil polno zaposlen doma, Nataša je hodila v službo. Popoldne je pridno študirala in se pripravljala na izpite. Vedno je v določenih rokih opravila predpisane obveznosti. Njuni skupni trenutki sreče so tako napočili navadno šele v mesečini. Zvezde in mesec so bili edini pričevalci čisti ljubezni, ki je gorela v srcih dveh mladih zaljubljencev.

Blaž je v cerkvi tako dolgo iztegoval vrat, da jo je zagledal. Bila je na levi, med svojimi vrstnicami. Gledal jo je in jo občudoval bolj kakor Marijo na stranskem oltarju. Moral si je priznati, da ne sodeluje kaj prida pri bogoslužju; njegove misli so blodile povsod drugod, ni in ni se mogel pripraviti k zbranosti. Po končani maši je pričakal svojo drago pred cerkvijo.

»Živijo, Nataša!«

»Živijo, Blaž!«

Nataši so lica rdela. Blaž ni mogel ugotoviti, ali zaradi hladu, ki je še vladal v cerkveni ladji, ali od veselja, ker ga vidi. Najbrž pa je bilo vmes tudi nekaj zadrege.

»Ali greva?« je vprašala.

»Takoj, ko boš rekla.«

»No, potem pa kar čimprej.«

Sedla sta v avto in se odpeljala.

Nataša se je med vožnjo ves čas živčno presedala. Nekje na sredi poti ni več zdržala.

»Blaž, obrni in me pelji nazaj domov. Ne upam si naprej, preveč me je sram.«

»Ne bodi otročja, Nataša,« jo je tolažil Blaž. »Saj greva samo k nam domov in nikamor drugam. Saj te ne peljem v levji brlog, nikar se ne boj.«

»Vem, Blaž, a ne morem pomagati. Tako mi je nerodno…«

»Naj ti ne bo nerodno. Moja starša sta prav prijetna, boš videla. Včasih je kateri že malo siten, a to ni nič v primerjavi s tistim, kar vidim drugod. Hitro ju boš vzljubila.«

»Oh, ko bi le bilo to že enkrat za mano!« je vzdihnila Nataša.

Veliko truda je stalo Blaža, da jo je prepričal. Še takrat, ko je zapeljal na domače dvorišče, bi mu skoraj ušla.

Marica je stopila na vežni prag, ko sta mlada dva izstopila. Otrla si je roke v predpasnik in ponudila Nataši desnico.

»Lepo, da si prišla. Komaj sem čakala, da te sprejmem na našem skromnem domu.«

Nataša jo je pogledala in napetost, ki je bila nagrmadena v njej, se je v trenutku razblinila.

»Dober dan,« je pozdravila. »Jaz sem Nataša.«

»I, saj vem. Kaj bi se zdaj delali tako uradne. Vstopimo v kuhinjo in sedimo za mizo.«

Oče Urban je sprejel Natašo v hiši. Prijazno ji je stisnil roko. Ko so sedli za mizo, je prinesel iz kleti domačega vina in pogovor je stekel.

Nataši ni bilo več nerodno. Imela je občutek, da je prišla med ljudi, ki jih že dolgo pozna. Pogovarjali so se o vsem mogočem, z nobene strani ni bilo čutiti zadrege. Vmes je mama postavila na mizo kosilo. Juha iz domačih rezancev, pečenka z riževo prilogo in glavnata solata.

Pa še sladica iz domačih sliv povrhu in kavica. Nataši so hlače naenkrat postale pretesne.

Na dvorišču se je zaslišal glas avtomobila in še preden so utegnili domači vstati od mize, so se vrata hrupno odprla. Na njih je stal Blažev starejši brat Peter.

»Dober dan vsem skupaj,« je pozdravil in zakoračil v kuhinjo. Za njim sta pritekla oba otroka, Hilda in Marcel. Na koncu se je skozi vrata sopihajoče prerinila še njegova velecenjena soproga, gospa Herta.

»Dragi moji, prišli smo, da očetu voščimo za god. Resda je še dober teden prehitro, a mislili smo, da bosta najbrž danes tukaj tudi Andreja in Janez. Da boste skupaj praznovali, ker danes goduje Janez,« je dejal Peter in vsem po vrsti krepko stisnil roko. Pred očeta je postavil buteljko izbranega vina in mu na glavo poveznil nov, črn klobuk.

»Vem, da se ob nedeljah rad postaviš pred cerkvijo,« je rekel smeje.

»Kaj si delaš stroške,« se je branil Urban. »Res ne bi bilo treba, pa tudi star klobuk je še dober.« V resnici se je bil razveselil klobuka; v duhu je kar videl, kako bo marsikateri možakar v nedeljo pod lipo poblisnil z očmi po njem.

»Ata, dober priprošnjik si za lepo vreme in dobro vinsko letino.« Peter je zasukal pogovor drugam. »Vse kaže, da ti je letos uspelo prepričati tiste tam zgoraj; izgleda, da bo vsega v izobilju.«

»Da bi le bog dal,« je skromno prikimal Urban, »dobre letine je vsak kmet vesel. Še posebej, če jo ima s kom deliti.«

Peter je bil visoke postave, pravi hrast na pogled; očitno se je bil precej vrgel po očetu. Njegovo vedenje je izdajalo veder, dobrodušen in odprt značaj. Kjerkoli se je prikazal, je zasenčil vse druge s svojo pojavnostjo. Ko je spregovoril, je njegov glas donel kot iz dna vodnjaka; bil je pravi velikan iz otroških pravljic.

Žena Herta je bila njegovo izrazito nasprotje. Vsaj po značaju, če že ne po telesnih oblinah. Majhna in zavaljena se je rinila kjerkoli se je dalo in kamorkoli je bilo mogoče. Izpod nasršenih, potuhnjenih obrvi so streljale brezbarvne, vodene oči. Pozorni poznavalec bi v njej takoj prepoznal težak značaj in sposobnosti, ki jih imajo le pijavke. Marsikdo bi se vprašal, kako sta se sploh našla človeka s tako različnima značajema. A tu je bil še en dokaz več, da nasprotja očitno zelo privlačijo.

Otroka, Hilda in Marcel sta bila pač otroka. Čisto navadna otroka, bi lahko rekli, če bi bila navadna tudi pri svojih razvadah. Ravno v tem pogledu sta se od drugih otrok precej razlikovala. Pa kdo bi jima zameril? Mama jima je dajala potuho in ju razvajala, očija pa tako skoraj nikdar ni bilo doma. Vedno je hodil po nekih službenih potovanjih in se vračal domov pozno zvečer, ko sta otroka že spala. Hilda, ki je bila tri leta starejša od Marcela in se je pripravljala za vstop v prvi razred osnovne šole, je večkrat vprašala mamo:

»Mami, zakaj očija skoraj nikoli ni doma?«

»Dela, ljubi moj otrok, dela. Kar naprej mora garati. Zato ga ni doma. Saj ti to razumeš, Hildica?«

Hilda kljub temu ni razumela.

»Tudi drugi očetje delajo, pa so vedno pravi čas doma,« se je kujala.

»Tiho bodi, ti tega ne razumeš,« je dejala mama Herta in tako so njuni pogovori vedno končali nekje v nedorečeni nejasnosti. Marcel pa je bil seveda še premajhen, da bi sploh razumel, o čem se sestra in mami pogovarjata.

Takšna torej je bila ta čudna družina, ki smo jo našli tiste nedelje na hišnem pragu Urbanovine.

»Hilda, zakaj mi ne pomagaš? Vedno moram vse sama nositi, ti mestna gospodična pa se obnašaš kot kakšna kraljična,« se je pritoževala Herta namesto pozdrava. Otovorjena z vrečkami je končno nerodno obstala sredi kuhinje.

»Zakaj ti pa oči ne pomaga,« se je odrezala Hilda in se obrnila k dedku Urbanu.

»Živijo, dedek! Ali imaš danes tudi kaj bonbončkov za mene?«

»Seveda jih imam,« je prikimal Urban in stisnil oba otroka k sebi.

»Lepo, da ste prišli. Že dolgo se nismo videli. Vendar pa bi se le lahko prej najavili,« je dejala Marica z rahlim očitkom v glasu.

»Saj bi se, a potem najbrž ne bi spoznali te mlade dame tukaj. Bi je sploh ne bilo sem gor ali pa bi že prej pobegnila nazaj v dolino.« Herta je zavila z očmi proti Nataši. »No, kdo mi bo predstavil to čudno stvarco?«

»Kakšno čudno stvarco?« se je delala nevedno Marica.

»Tole tukaj, ki čepi za mizo.«

Petru je bilo nerodno, poskusil je ublažiti vsiljivo napadalnost svoje žene.

»Daj nehaj, Herta, ni ti treba že prvi trenutek pokazati, koliko vljudnosti premoreš.«

Nataša je pobesila oči, bilo ji je neprijetno. Tudi Blaža je zagrelo, najraje bi zinil nekaj pikrih na račun svakinje. Vendar se je obvladal in vljudno vstal.

»Posluh vsi skupaj. Predstavljam vam svoje dekle Natašo. Upam, da jo boste sprejeli za svojo in da se boste z njo dobro razumeli.«

»Ohoho bratec, tega mi pa nisi povedal. Poglej si ga no, kakšno lepotičko je skrival pred nami,« se je široko smejal Peter in Nataši prijateljsko stresal roko.

»On nam že ne bi povedal. Še dobro, da imam svoje vire,« se je namrdnila Herta. »No, pravzaprav sem čisto po naključju zvedela zanjo,« se je popravila, ko je videla, da ga je spet polomila. »Zadnjič, ko sem bila slučajno v mestu…«

»Prizanesi nam prosim, s svojimi štorijami,« je poprosil Peter. »Saj že kar na pamet vemo, kaj boš povedala.«

»No dobro, potem pa ti govori. No, lepo se vidi, kdo je bolj klepetav - moški ali ženske.« Herta je užaljeno zavihala nos. Šele tedaj je opazila, da še vedno drži plastične vrečke v rokah.

»Tole je zate, babica,« je dejala in pomolila Marici sveženj pod nos. »Nekaj oblek, ki jih ne nosim več. Tebi pa bodo sigurno še prav prišle. Tu na deželi se vse lahko ponosi. V mestu moraš vsak dan paziti, kaj boš oblekel, tukaj pa…Za te hribe jih je pravzaprav še škoda.«

»Res ni treba,« se je branila Marica. »Saj imam kaj obleči. Sploh pa, če jih je škoda, jih kar odnesi. Ne maram jih.«

»No, saj nisem tako mislila, me vendar poznate. Tukaj pa je nekaj zate, dedek,« se je obrnila k Urbanu. »Glej, pravi usnjeni gojzarji. Naš sosed Lojze jih je dobil v tovarni, pa jih ni hotel nositi. Odkupila sem jih, ker sem se spomnila nate. Niso bili poceni, veš! Tebi bodo pa v hosti zelo prav prišli.«

»Dedek, kje imaš bonbončke?« je silil Marcel in lezel Urbanu v naročje.

»Greva, jih bova že kje našla,« ga je dedek dvignil visoko v zrak. Nalašč se je naredil gluhega, kot da ne sliši, kaj mu govori snaha. »Pa ti, Hilda, tudi ti pojdi z nama. V naši hiši se vedno kaj izbrska.«

Vnučka sta vesela odskakljala z dedkom Urbanom, Marica pa je postregla sinu in snahi s hladno pečenko in kislimi kumaricami.

»Kako je to dobro,« je vzdihovala Herta, ko se ji je maščoba cedila po tolsti bradi. »V mestu kaj takega res nimamo. Meso, ki ga kupiš v mesnici zaudarja, vložena zelenjava v kisu nima nobenega okusa. Zrak je usmrajen, komaj še dihamo. Blagor vam, ki lahko živite na čistem zraku in uživate sadove narave.«

»Tudi pri nas je treba pošteno pljuniti v roke, da kaj pridelamo.«

Marica je bila zadržana. Prav neumno se ji je zdelo, da mora poslušati to mestno prevzetnico. Le kje je imel Peter glavo, ko jo je vzel? Mar je res, da je ljubezen lahko tako slepa? V mislih se je ustavila pri Nataši. Poznala jo je šele dobri dve uri, pa je imela občutek, da jo pozna že dvajset let. Da jo pozna že od zdavnaj. Kako so si ljudje lahko različni! Kot noč in dan.

»V roke že pljune človek, če je treba. A nobeno delo ne traja večno. Poleti malo telovadite na svežem zraku, pozimi pa s polnimi želodci gledate skozi okno v snežno pokrajino. Zarijete se v tople postelje in spite kot polhi, mi pa moramo jutro za jutrom v strupeni mraz in v službo… Saj res, babica, pokaži mi, koliko ozimnice ti je še ostalo. Meni se je skoraj vsa pokvarila. Saj veš, kleti v bloku, pa centralna…«

»Greva pogledat,« je rekla Marica in vstala.

Peter je zavil z očmi, ko sta mama in Herta odšli iz kuhinje. Globoko se je oddahnil in prijateljsko lopnil brata po plečih.

»Eh, moj Blaž, vidiš, kako se vse skupaj obrne. Zato te svarim, kot brat brata: nikar si prehitro ne naloži ženskega križa na ramena.« Peter mu je pri tem zarotniško pomežiknil in pomenljivo pogledal proti Nataši.

Blaž ga ni jemal resno. Poznal je Petra, prav dobro ga je poznal. Že v otroških letih se je rad sukal okoli deklet. Takrat seveda samo zato, da jim je lahko ponagajal. Kjerkoli je mogel, je ušpičil kaj vročega. Potem se je neznansko zabaval in se smejal…

Blaž se je spomnil oljne slike, najbrž je bila reprodukcija, ki je visela v vaški gostilni »Pri Špragerju« na steni. Popolnoma zgrbljen mož je nosil na plečih težak križ; na njem pa je sedela žena v obliki čarovnice. Snela si je bila coklo z noge in z njo udrihala po ubogem možičku. Pod sliko je bil napis: »Križ nositi bi še šlo, ko b' hudobe gor ne b'lo«.

»Saj ni tako hudo, Peter. Ženske so pač ženske. Malo si pa tudi verjetno sam kriv, da je tako. Če bi bil kaj dedca, bi že napravil red v svoji hiši.«

»Saj bi ga, Blaž, saj bi ga. Pa nimam časa, ker me nikoli ni doma.« Peter je planil v glasen krohot. Bil je tako gromoglasen in nalezljiv, da sta se mu kaj kmalu pridružila še Blaž in Nataša. Dedek Urban, ki se je z vnučkoma vrnil v kuhinjo, jih je samo debelo gledal.

Nataša je kaj hitro našla stik z otrokoma. Zatopili so se v igro, brata pa sta medtem stopila na dvorišče.

»Greva malo na svež zrak Moram malo pregledati, kako gospodariš,« je hudomušno dejal Peter. »A kolikor sem ugotovil po prvem vtisu, imam občutek, da ti kar dobro uspeva.«

»Trudimo se,« je bil skromen Blaž. »Poleti imava z očetom namen prekriti skedenj in povečati hlev. Rad bi se pričel ukvarjati s pitanjem goveda.«

»Lepo, vesel sem, da imaš dobre ideje in zamisli. Pa tudi ambiciozen in smel si dovolj, kolikor te poznam. Meni se že ne bi več ljubilo… nenehno delo v službi, potovanja…veš, vse to človeka utrudi. Resda ne zaslužim slabo, a denar ni vse. To človek spozna, ko je zrel za to. Prej ne. Prej se vsakdo peha le za denarjem, lastna sreča in sreča bližnjih mu ni pomembna.«

Blaž se je začudil. Peter nikoli ni bil človek, ki bi pokleknil pred težavami. Nasprotno, vedno je celo druge znal vzpodbujati v situacijah, ki so izgledale precej brezizhodne.

»Kaj pa ti je? Navadno si bil bolj vedrih misli,« je previdno dejal.

»No, saj ti pravim. Človek se počasi utrudi. Poglej, Blaž, ko bosta z očetom prekrivala, bom vzel kak dan dopusta in vama prišel pomagati. Kolikor ne bom mogel z delom, bom pa z denarjem pomagal.«

»Kaj bi tisto, nekako bomo že,« se je branil Blaž.

»Vem, da boste in da bi tudi brez mene zmogli. Glede tega si ne delam nikakršnih utvar. A vendarle nobene pomoči zaradi svoje časti ni pametno odbijati.«

»Tukaj ti dam pa popolnoma prav,« se je zasmejal Blaž.

Brata sta zavila okoli starega skednja in se preko trate vračala proti hiši.

»Kako pa kaj ljubezen?« je potipal Peter. »Vidim, da si zaljubljen do ušes.«

»Res je, Nataša je vse, kar imam,« je priznal Blaž.

»Tako praviš zdaj, ko si do ušes zatrapan. Kaj pa potem, ko se bo ljubezen ohladila?«

»Nič se ne bo ohladila! Vsaj z moje strani ne. Njo hočem in nobene druge. Če je ne dobim, ostanem za vedno sam.«

Peter ga je gledal, kot bi hotel prodreti v notranjost njegove duše. Da bi videl, koliko iskrenosti je v njegovih besedah, da bi spoznal, kako globoka je njegova ljubezen. In koliko se je pripravljen zaradi nje odreči drugim stvarem.

»Le pazi, kaj govoriš. Mlad si, zaletav in vihrav. Zarečenega kruha se največ poje,« je dejal.

Popoldne je minilo, da pri Urbanu niso vedeli, kdaj. Peter se je pričel s svojo družino pripravljati na odhod. Blaž je že prej mimogrede opazil, kako je Herta večkrat odpirala in zapirala pokrov prtljažnika avtomobila. Tudi sedaj je imela roke polne, da se še posloviti ni prav mogla. Vsa rdečelična v obraz se je sukala naokrog in se vtikala v vsakogar. Videlo se je, da je svoj ubogi želodec preobilno napolnila s trdimi in tekočimi snovmi. Očitno je tudi prevečkrat opazila dno kozarca, saj so se ji oči svetlikale in tudi jezik se ji je prav čudno zapletal. Še celo Nataši, ki jo je ves čas gledala bolj postrani, je naklonila prijaznejši pogled.

»No, deklič, le glej, da boš znala držati na vajetih našega Blaža. Ko sem te prejle videla, se mi je zdelo, da si čisto ena taka navadna…, no ne vem kaj; zdaj pa že vem, da nisi kar tako. Pa celo študiraš naprej. Ti ga boš še lahko marsikaj naučila…«

Herta je bila tip ženske, ki ni rada spoštovala nikogar. A vendarle je imela šibko točko. Sama ni bila posebej izobražena, komaj je zlezla skozi trgovsko šolo, še tam ji je skoraj spodrsnilo. Potem pa se je vse skupaj ustavilo, pa čeprav si je obupno želela visoke izobrazbe. A na žalost ji bog ni nasul v glavo toliko soli, da bi lahko to tudi dosegla. Ta svoj neuspeh je nadomestila v mladosti tako, da se je obešala na moške, ki so imeli ugled in so v družbi nekaj veljali. Saj. Takrat je bila še mlada, vitka in tudi čez lepoto se ni mogla ravno pritoževati. A sčasoma so se ji pričela tla majati tudi na tem terenu. Toliko pameti je premogla, da je še ravno pravi čas omrežila Petra. Sprva je vihala nos, ko je spoznala, da je v svoje mreže ujela fanta kmečkega porekla, pozneje pa je spoznala, da je to za njo pravzaprav prednost. Peter je končal strojništvo in dobil dobro plačano službo. Kadar pa se je Herti zahotelo kmečkih dobrot, si je pač zaželela obiska na kmetiji njegovih staršev.

Nataša je ob takšni predrznosti prebledela in stisnila ustnice.

»Gospa, ni se vam treba bati za Blaža,« je vljudno zavrnila Herto. »Pameten je dovolj in ne potrebuje mojega vodenja. Prej bi rekla, da se moram jaz od njega marsikaj naučiti.«

»Poglej si jo, no! Kakšna skromnost in ponižnost. Pa le nikar ne misli, Blaž, da bo vedno taka,« se je obrnila proti svaku. »Prej ali slej vse ženske pokažemo svoj pravi značaj.«

»Ti si ga kar hitro.« Peter se ni mogel zadržati.

Žena ga ni več slišala. Odmajala se je k avtu in se zavalila na sedež.

»Alo, otroci, alo Peter, gremo!«

»No, pa zdravi mi ostanite. Ne zamerite ji, saj jo poznate,« se je opravičeval Peter in vsem po vrsti krepko stresel roko.

»Blaž, midva sva dogovorjena. Mama, ti pa ne garaj preveč. Pa na očeta pazi.«

»Bom, bom. Nikar ne skrbi za nas. Raje se posveti svojim.« Mama Marica si je s predpasnikom brisala oči. Iz hleva sta pritekla Marcel in Hilda, za njima pa je prišel dedek Urban.

»Oči, a veš, kakšnega malega telička imajo,« je ves navdušen hitel pripovedovati Marcel. »Vampi mu je ime, nima še zobkov. Če mu daš roko, ti kar celo oslini.«

»Menda pa ja nista hodila v hlevu?« je zavreščala Herta. »O moj bog, takoj si umijta roke. Spet bosta tri dni smrdela po kravah.«

Ko je avto zavil po hribu navzdol, so se domači spogledali. Potem se je zasmejal najprej oče Urban, z globokim glasom in prav iz trebuha. Za njim so poprijeli še ostali trije. Smejali so se, da so jim navrele solze na oči. Potem so se počasi umirili.

»Bolj za jok je vse skupaj,« se je oglasila mama.

»Pa kaj, ko s tem ne bi ničesar rešili,« je dejal Urban in se obrnil proti vhodnim vratom. »Vedno se je bolje smejati kot jokati.«

»Res je,« je pritrdila Nataša. »Rada bi, da bi bilo pri vas vedno tako lepo. Današnjega dne ne bom pozabila.« Zaljubljeno je pogledala Blaža in se stisnila k njemu. Na zadirčno in sitno ženščino, ki je izginila po hribu navzdol, je že zdavnaj pozabila.

»Zdaj pa bo že čas, da se vrnem domov. Mamo bo že skrbelo, kje se zadržujem tako dolgo. Hvala vam za prijetno popoldne,« se je obrnila k Marici in Urbanu.

»Ni za kaj,« se je nasmehnila Marica, Urban se je samo elegantno priklonil. »Pridi še večkrat. Pa mamo pripelji s seboj. Prijetno dekle si, pri nas ti bodo vrata vedno odprta.«

Nedeljsko popoldne je bilo lepo in sončno. Blaž je vozil po gozdni cesti v dolino, pogled mu je ves čas uhajal na desno, k Nataši. Vse skupaj bi lahko izgledalo prav zabavno, če ne bi bilo nevarno.

»Pazi, Blaž, boš še zapeljal s ceste,« ga je svarila Nataša. »Le kaj ti je, da kar naprej obračaš glavo?«

»Saj pazim, ves čas gledam na cesto,« je govoričil Blaž.

»Nič ne gledaš, prav nekako raztresen se mi zdiš. Lahko se nama še kaj zgodi.«

»Potem bo pa najbolje, da se malo ustaviva,« ji je predlagal. »Če se pelješ na morje in postaneš vmes zaspan, je tudi prav, če malo ustaviš. Greš iz avta, se pretegneš, nadihaš svežega zraka in se malo sprehodiš. Tako se predramiš in lažje voziš naprej.«

»Menda ne boš rekel, da si zdajle zaspan,« se je smejala Nataša. »Kaj pa ponoči delaš? Ali v luno lajaš?«

»V luno lajam, ja! Pa še kako lajam,« je prikimaval Blaž, medtem pa je že zavil na skrito jaso, nekoliko oddaljeno od ceste. Ustavil je avto in vzel iz prtljažnika odejo.

»Pridi, bova imela piknik,« je povabil Natašo.

»Ne vem,« se je obotavljala. »Pozna sva že, mamo bo skrbelo.«

»Kaj bi jo skrbelo, saj ve, da jaz pazim nate.«

»Najbrž je lahko zaradi tega zelo pomirjena. Prav sumljiv paznik si mi ti, Blaž.«

Blaž je razgrnil odejo na mehki travi. Kot v čarovniji je od nekod iz avta privlekel čokolado in steklenico sadnega soka.

»Vaše veličanstvo naj izstopi,« se je teatralno priklonil in odprl vrata avtomobila.

»Hvala, gospod princ.«

Nataša je prijela ponujeno roko in elegantno izstopila. Blaž jo je popeljal do pogrnjene odeje in ji pomagal sesti.

»No, torej mi ponudi košček čokolade.«

»Tvoje ustnice so bolj sladke,« je zašepetal Blaž in jo stisnil k sebi…

Veter je tiho vel med vejami stoletnih smrek, po nebu so se kot bele ovčke podili beli oblaki. Nataša se je v meglenem preblisku čudila, kako, da jih prej ni opazila. Hiteli so preko nebesne modrine in iz trenutka v trenutek spreminjali svoje oblike. Vsak posebej je imel določeno obliko. Lovili so se med seboj, pogledovali navzdol proti gozdni jasi in si nagajivo mežikali. Zakaj si tudi ne bi? Nehote so bili skupaj s toplim pomladnim vetrom in stoletnimi smrekami priča popolne predanosti dveh človeških bitij. Bitij, ki sta si izkazovali brezpogojno ljubezen, zlito v en sam vreli vrtinec naslade in časovne pozabe…

Tam nekje koncem maja in v začetku junija padajo prve redi, ki jih polagajo kosci v zgodnji jutranji rosi. Vonj po senu in posušenih rožah lebdi nad deželo. Polni prsi in nosnice, globok vdih te zdravilne mešanice tako blagodejno dene telesu in čisto prenovi pljuča. Čas košnje in sušenja trave nosi v sebi prav poseben čar; poln je neke posebne draží in čudovitih vonjav.

Tudi Urbanovi so bili sredi košnje. Izkoristili so lepo vreme, ki je napočilo sredi junija in vse dneve preživeli na travnikih. V veliko pomoč so jim bili kmetijski stroji; brez njih ne bi zmogli sami niti polovico opravil. Blaž je sukal ročice ali volan od jutra do večera. Enkrat kosilnico, drugič obračalnik, pa spet traktor z nakladalno prikolico. Ata Urban je hodil za njim s koso in polagal travo na robovih in v globačah, kamor Blaž s kosilnico ni mogel. Mama Marica te dni ni veliko kuhala. Ni bilo časa, treba je bilo izkoristiti lepo vreme. Zjutraj, ko so opravili v hlevu in nagnali živino na pašo za ogrado električnega pastirja, je hitro oprala nekaj solate in jo postavila na hladno. Iz zaseke je vzela prekajeno svinjsko ribo, ali pa prekajenega mesa iz skrinje. Tako je bilo v času opoldanskega odmora kosilo hitro pripravljeno.

Tistega jutra je Blaž vstal že ob petih. Namenil se je bil na ledino, največji travnik pri Urbanu. Zadnji je bil, ki jim je še ostal. Ker je bil od doma oddaljen kakšnih tristo metrov, je naložil kosilnico in obračalnik na prikolico in ju s traktorjem zapeljal do ledine. Dolil je bencina in očistil svečko. Pognal je kosilnico in zarezal v prvo red.

Sonce je ravno pokukalo izza vrhov in obsijalo kosca na travniku. Travne bilke so se v smrtnem krču še zadnjič obračale proti viru svetlobe in toplote. Vzpenjale so se, dvigale glave in trepetale; v naslednjem hipu jih je doseglo ostro rezilo in jim vzelo življenje. Rosa na čudovitih mrežah ponoči ustvarjene pajčevine je kapljala na tla in kot hladne solze pojila zemljo. A rohneči stroj je gazil in moril naprej. Redi so padale druga za drugo, kmalu je bil travnik do polovice pokošen.

Blaž je ustavil, da se motor ohladi. Pa tudi sebi je moral privoščiti malo odmora. Čeprav je bilo jutro še sveže, se je njegovo čelo svetilo od potu. Slekel je srajco, ter jo razgrnil čez volan traktorja.

»Prej se bo posušila, čez uro jo bom spet lahko oblekel,« je pomislil. »Ravno prav, v tem času bom najbrž pokosil travnik do konca.«

Pljunil je v roke in njegove mišice so se spet napele. Močno, zagorelo telo, golo do pasu je bilo kot izklesano iz samih mišic. Poigravale so se in migljale pod napeto kožo, ko je pritiskal na plin in vodil težko kosilnico skozi gosto travo.

Od doma sém je prišla mama. Z grabljami je pričela grabiti sveže pokošeno travo iz senčnih predelov. Izpod košatega hrasta na levi in izpod dveh velikih lesnih češenj na desnem robu. Zgrabljeno travo je skrbno raztrosila na odprti del travnika.

»Halo, mama!« jo je kar med delom poklical Blaž. »Če misliš vse že kar zdaj zjutraj skupaj zgrabiti, potem meni danes sploh ne bo treba z obračalnikom.« Mama mu je nekaj odgovarjala, a zaradi brnenja kosilnice je ni slišal. Pa saj je vedel, da mu je pač kar tako nekaj odgovorila. Nič nujnega, najbrž. Toliko, da sta nekaj spregovorila. Pomenilo je ravno toliko, kot bi si rekla »dobro jutro«. Takšen je bil način komuniciranja na kmetih. Na tak način so si pokazali, da se imajo radi. Blaž ni pomnil, da bi mu mama kdaj rekla: »Rada te imam!« Tega ne. A vendar je vseskozi čutil njeno materinsko ljubezen. Razodevala jo je njena skrb, vedenje in govorjenje, razkrival jo je pogled njenih oči in način, kako je postavila polno skledo solate predenj na mizo. Čutil je njeno ljubezen, ko mu je z okorno, hrapavo roko popravila ovratnik na srajci, ali ko je shranila skrbno zašito nogavico v njegovo omaro.

Položil je še zadnjo red in ugasnil motor kosilnice. Tudi mama je končala in skupaj sta sedla ob robu travnika na pokošeno travo.

»Vidiš mama, pa sem ga vrgel. Samo tega še pospravimo, pa smo s košnjo sena za letos zaključili. Pa si se tako bala, kako bo.«

»Hvala bogu, res nam bo uspelo. Veliko srečo smo imeli letos z vremenom. Travo smo posušili, seno spravili domov na skedenj brez kapljice dežja. Krma je kvalitetna, pa tudi dovolj je bo letos.«

»Res je, mama. Se je kar poznalo, da je bilo pozimi precej snega. Konec marca nam je natrosilo 'beračevega gnoja'. Pa še tisto deževje v aprilu je pomagalo. Zemlja si je nabrala dovolj vlage za novo rast.«

Ura se je bližala osmi zjutraj, iz pokošene trave so se dvigale rahle meglice. Blaž je vstal, kljub toplemu vremenu ga je zmrazilo.

»Ogrni si srajco,« je rekla mama. »Ves poten si, se boš še prehladil.«

Vrnila sta se domov. Oče Urban se je ravno ukvarjal z Vampijem. Ponujal mu je svežega sena, ki pa teličku ni preveč dišalo.

»Jej, Vampi, vsaj poskusi. Ti ne veš, kako dobro in slastno je sveže seno. Sploh letošnje, ki smo ga spravili brez kapljice dežja.«

»Ata, pa ga ti jej, če je tako slastno,« se Blaž ni mogel zadržati.

»O ti lump, ti! Kaj si se že vrnil? Mar bi ostal kar na travniku in pihal svojo strupeno sapo po redeh, bi se prej osušile.«

»Potem pa ne bi imel priložnosti slišati tvojega nagovora Vampiju,« se je smejal sin.

Urban je imel navado, da se je v hlevu vedno pogovarjal z živino. Tako je bil na poseben način povezan z živalmi. Včasih se je hudoval nad njimi in jih zmerjal, potem pa je bil takoj spet ves raznežen. Čohljal je krave po vratu in jim govoril vse sorte neumnosti.

»Veš, moram ga navaditi počasi tudi na seno. Ne more živeti vedno le od mleka. Na pašnik pa ga še tudi ne morem spustiti, je še nekoliko premlad. Čez kakšen mesec dni morda, zdaj pa še ne,« je razlagal oče sinu.

»I, saj vem,« je pokimal Blaž. Poslušaj, ata. Mislil sem, da bi skočil na kmetijsko zadrugo pogledat, kaj je s tistimi strešniki. Že prejšnji teden bi jih morali pripeljati, pa jih še do danes niso. Ko se vrnem, bo ravno pravi čas, da obrnem travo.«

»Kakor misliš,« je pokimal Urban. »Pa če že greš, kupi še žeblje. Zadnjič tistih dolgih niso imeli.«

»Bom. Koliko pa še? Bo tri kilograme dovolj?«

»Mislim, da bo. Saj dokupimo jih še vedno lahko. Če pa ostanejo, se potem vlačijo brez potrebe po drvarnici, dokler se ne porazgubijo.«

Urban je bil varčen mož. Nikoli ni čezmerno zapravljal, pa tudi stiskač ali skopuh ni bil.

»Dobro, da imava Blaža,« je godel sam zase, ko je gledal za sinom, ki je preskakoval kar po štiri stopnice pri vhodu v hišo. »Mlad je in močan, zaleže za tri druge pri hiši. Da bi le ostalo tako.«

Stopil je za skedenj, kjer so se na ravnici sušili lepo zložen trami. Vse je bilo pripravljeno za novo ostrešje, le strešnikov še niso dobili. Drug na drugem so bile zložene debele lege, pa pokončni in prečni škarniki. Posebej so se sušile obloge za čelni strani, velik kup desk je bil pripravljen za pod na skednju. Del lesa ki sta ga posekala zgodaj spomladi, sta z Blažem spravila na žago in po specifikaciji dala v razrez. Naročila sta tudi betonsko opeko, ki je zdaj čakala lepo zložena ob hlevskem zidu.

»Ne bo večjih težav z izkopom zemlje,« je z vajenim očesom ocenjeval. »Ko bomo dozidali ta del, bo hlev pridobil dobrih trideset kvadratov. Potem bo pa že kar velik.«

Urban se je vrnil na dvorišče.

»Eh, kaj bi prehiteval stvari,« je momljal sam sebi v brado. »Najprej pospravimo seno, potem se bomo pa lotili dozidave.«

»Kaj praviš?« Marica je pravkar prišla izza vogala z velikim košem trave za svinje.

»Nič, nič. Sam s sabo se nekaj pogovarjam,« je zamomljal Urban.

»Tebi se bo enkrat popolnoma zasukalo,« je dejala Marica in izginila za vrati svinjaka.

(Odlomek iz romana POMLADNI PRIDIH SMRTI, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi)

Čujete
vetrovno pesem svečano?
Davno odležano vino
te poji.
V sanjah prepletaš
ljubezen in tajne.
Stočejo
ustav goricah.
Kladivo tolče v srce.

Vinska kraljica
šušteča rdečina –
tančina listov,
jagode polne v obline.
Natočiš iz duše –
kapljice rožne,
žive globine.
Pesem v vino,
vino v pesem –
ljubezen, ljubezen.
Vinska kraljica –
krona iz trsa,
vrček ila…

Samo ti veš
vinsko skrivnost,
nebo,
v odmevih daljave.
Marija,
v tvojih rdečih čeveljcih
tavam…
Bosa sem, čevlji razklani.
Kje si, trta čudežna?
Oblak ob oblačku –
v nebes
razlita rujnina.

Daleč v dalje
klic odmeva –
vinski hrami,
zvezde nasmejane.
Kupe kelihi so
brat ob bratu.
Jagnje belo,
beli prti, venčki.
Duša poje,
blagoslavlja:
blagor, mir deželi!

Perutnice moje –
sinje sonce in valovi.
Trta posvečena.
Ti si ptica,
neizsanjan virček.
Luč zakrita si
v hvalo zemlje in neba.
Duh plamteči
v kaplji vina.

Klopotec pijan
muškata, pinota –
sijaja cvetice
nežnega vina.
Od vzdihov vinograda
polne rujnine –
se kladnja počasi
bogati jeseni.
Zateglo še enkrat –
po-či-tek … ze-le-ni…

Štejem, preštevam
sončne minute:
v sladkobo, sladkobo
rožica božja.
Napeti grozdi
strmine dišavja,
kaplje šumijo v potoke,
v morja…
Resnica je vino –
vino kraljica
dišeča,
zeleno-čista.
Štejem, preštevam
vrče in čaše –
kipijo v cvetje.
Kralj vina,
pokleka kraljica.

Preštevaš med trtami
čaše:
rumeno-zelene,
ledenodišeče –
svetleče kot sonce.
Udarjajo strune,
vrtijo peresa.
Kladiva, kla-diva,
vino je polno,
v vetru duša zapleše.
Vrti se zemlja,
vrtijo se griči, oblaki.
Strmina, str-mi.na.

Trtica mati –
gorice premile,
kako vas slavimo –
s solzami,
zdravicami,
vzdihi duše tišine…
Trsek se vije
v sladko opitost.
Zahvaljen za zemljico –
trs domačije!

Včasih kot dete zastočeš,
v hipu
zavriskaš prešerno, mladostno.
Počasi preudarno
in nežno ljubeče –
krilo matere, sestre
in ljubice žene.
V kapljice, čaše, v kupice,
kap-lji-ce, ča-še, ku-pi-ce…

So strune daljnega zvona?
Zemlje odmevi?
Tenki, visoki v zvezde
in lunin škrlat?
Težka črnina, kladivo brona
in mehka čuječnost
napita od znoja in
sončne penine.

BURŽOAZIJA

nekdo te mi je odtrgal
iz okrogle buržoazije
od poljubov
med letečimi kačami mesta
razkosal droben bit

poulično življenje
brez večnih svetilk

sedim v praznem dežju

MONARH

hukneš bleščice
sredi predstave
ob vstopu vala
igra vseh štirih sokov
se pretaka
ob recitalu

napet lok
vem
po strunah
odpenjaš Nasprotje
pa Divjaj

bodi IRSKA
ti ljubezen moja mlada
bodi temna hladna
bodi nepreklicna
bodi sama
hodi sama
kot hodi HUDO
saj sva POTOPNA

REŽISER
srkajo naju stopinje
za odsotnost
ki se ji podrejava
in jo želiva
v svoje
v svoje
vrinjene stavke
ko ne zahajava
v kontekste scenarija
in snemava novfilm
srkajo naju stopinje

DIHAJ, EKSTAZA
kričala sva
tradicijo pekla
kršila sva
skrajne položaje
zgodovino sva previjala
skozi gostilniško okno
in kradla pesniške metafore
v poziciji božanstva
v pomarančnih odtenkih
sem te slikala naslednje
Jutro

DANETU ZAJCU
krhkih kosti govoriš besede
v podobah brez mest
stopaš po zemlji
v jutra neznana
takrat
veter nosi trhli dež
kje odmeva čas
kje je tvoja pesem
ko se ne smejim

kot mleko brez primesi
jemljem v sobo
tvoj prijem
ga pribijam na steno
polagam na mizo
v roke
da preponicam
vso sijočo črnino
in ostanem

stisnjena v svet
si jemljem vse oranžno
in modro in črno
in lačno
in
še eno dozo bakterij
Prosim

LJUBITI PESNIKA
ločim te od tekstov
po jeziku
da se dotaknem vonja
tvojih smernic
in ostanem
da se zgodiva
na isti meji

prikrivam drobne zapise
ob urah bežanja
v mejno (s)klanjanje
me slutnja tiho boža
da trpko odtekam
z vsakim izdihom
in sem povita
bolj razgaljena
kakor sopeča duša

AND I LOVE HER

Noč je dišala po dežju,
ko sva se na njenih dlaneh podarila...

Utrinki sreče
so stkali bajko
v žarišču noči,
samo v duši živeči,
vedno znova rojeni sni,
lebde njene sledi.

Morda me je že izsanjala,
na plesišču vsakdanjosti,
s solzami;
na ožganih dlaneh nove noči,
zapuščen,
otožen sem...

MILA MEDIGRA

Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
v večerih resnične grenkobe,
ne boste našli ozdravljenja;
ker se v pišu razlega nesluteni,
brezglasni zvok tolažbe, ki zna žareti.

Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
ko vas tipa s trohico mehkobe,
ne boste čutili toplega zadoščenja,
od njegove pesmi nikoli presunjeni,
od gre vrtincev nikoli prevzeti.

Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
ne boste slutili spokojnih darov,
postavljenih med stene hrepenenja,
slepi, da so sni oskrunjeni,
ker ste v mrežo nečutnosti ujeti.

GOLE GREDICE

V teh dneh,
dež žalosti dneve.
Daleč od sonca in morja
zateglo kličem
za bosim poletjem,
ura za uro mineva
brezkončno počasi.

Čutim dih jeseni.
Plazi se vame –
skeli, kakor rana.
Odkar sanjam preprostost ljubezni,
so moji dnevi nedosegljiva daljava.
In beg pred hlastočim vrtincem
samote.

SREDI NOČI

Skozi tenko zaveso so me poljubili žarki mesečine,
da sem obstala in zaprla oči.
Glasovi pijanih ljudi so prihajali iz daljine,
bili so edini, ki za hip so zasenčili čar tiste noči.

In potem spet mir in polnočna tišina!
Šepet ljubimcev v rosni travi, ni segal do mene,
boječ se hromeče samote, ki z menoj bila je edina,
trepetala sem, stiskajoč ustnice ledene.

DEŽEVJE SE SANJA

Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe...

Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj...

Stoletna lipa,
samotarka,
rahlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni...

Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves...

In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
In
prijateljstvo vetra...

PROZORNI KRISTALI JUTRA

V tem jutru
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti...

Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba
ni barve tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči...

V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera...

Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva...

TOŽBA

Povezala sem butaro,
staro dračje živo,
zakurila v mislih sem
tožbo veliko, žgočo.

Adijo pač nikdar ne rečem
nobenemu vojaku več,
ki z mečem in nožičem
hodi tod naokrog…

kjer ogenj v peči mirno plapola
in rdeče sinje barva dim…
Vratca sem odprla,
vanj strmim,
čakam ga…
Bogve, če bo misel prešla!

GORJE

Gorje mu, kdor pride v hišo bolečine,
gorje mu, komur stemni se pred očmi,
več blagodejnih noči ne bo užival
V sladkosti minulih svetlih dni.

Tu so vsi klovni, sence smo samo,
burk, razdraženih osirjev,
elitnih uokvirjenih pravil oseb,
usode, kot hudičev in preklet postal je ta svet.

Zapeljani in zavoženi na drugem tiru stojimo
in morda še kje, drugje,
vsak v sebi s prehojeno bolečino
vseh preteklih, minulih let.

SAMA SEM IN TI Z MENOJ

Sama sem in ti z menoj,
mama moja dobra,
obe samotno užili že preveč sva let,
in prehodili sva daljave,
vsaka svojo sled zapustili sva ljudem…

In danes ničesar skritega ni očem,
da sva ostali sami,
letom, času in ljudem primerno
v posmeh in ironijo,
toda ti z dvojno bolečino
si me spremljala vsepovsod, mama moja.

Gorje mu, kdor ostane sam.

DREVO

Moje drevo ima korenine,
globoko v zemljo vrasle.
Vetru in mrazu kljubuje,
se za svoj obstanek bori.

Vedno prijetno senco mi ponudi,
ohladi mi srce ranjeno.
Tiho, prijazno mi šepeče:
»Veseli se življenja ti.«

ČARODEJ

Čarodej je k nam prišel
s čarovnijami neštetimi.

Pričaral je zajčke,
tri golobe,
pisane rute,
balone.
Z njimi se je spretno igral
in napravil iz njih
pravo žival.

Zvedavo smo zrli vanj
in pod prste mu ves čas.
A s praškom čarobnim
je začaral še nas.

MUCA

Muca mala,
muca mila,
zakaj si se
v naš vrtec skrila?

A tu prostora zate,
mehka muca, ni.

Poišči dom
si kje drugod,
morda te k sebi vzame
kak gospod.

ČRIČEK

Na našem polju
je čriček doma,
na gosli svoje
noč in dan igra.

Šele ob dežju
za hip obmiruje
in si svoje zlate
čeveljčke sezuje.

ŽABE

»Reg-reg,
reg-kvak,«
slišim
od bližnjih mlak.

Stopim in pogledam
kaj v vodi se godi,
a vsi so se poskrili,
nikjer nikogar ni.

Od mlake
oddaljuje se korak.
V posmeh za sabo slišim:
»Reg-reg, reg-reg,
reg-kvak!«

REKA

VEČNI ČLOVEK JE BRODNIK
V BARKI BIVANJA BOLNIK
V SOS POŠILJA STRTI KRIK
KDAJ BOM S SMISLOM NAŠEL STIK
SLIŠI PROŠNJO PRAMALIK
SLIŠI ANTIČNI SVETNIK
IN PRIBITI MUČENIK
IN DANAŠNJI RAZSODNIK
VSAK V ODGOVOR VSILI VZKLIK
JAZ TVOJ PRAVŠNJI SEM GLASNIK
A SPOZNA NE KLEP JETNIK
DA JE NJIH PONUDBA TRIK
DA LE SAM SI JE VODNIK

SPOZNANJE

ŽELJA VSAKEGA SRCA
 JE DA NAJDE TISTEGA
KI NJEGOV BO VOJVODA
VZTRAJNO IŠČE BREZ MEJA
VSAKA POT JE LE MEGLA
IN OBUPA SE PREDA
ČE PA PRIT USPE MU TJA
KJER RESNICA JE DOMA
SRCE ŽALOSTNO SPOZNA
NAJ V ŽIVLJENJU SE IGRA
 NAJ POTUJE PREK SVETA
NAJ VESOLJE SKOZI DA
V SEBI VEDNO SMRT IMA

ZMAGOSLAVJE PORAŽENCA

VSE BOLJ V SEBI ČUTIM SMRT
KAKOR MORJE BOMBNI RT
DUŠO JE KOT SAJAST KRT
ONESNAŽEN SEM PREŽRT
GLODA ČUSTVA Z MLADIH TRT
GOL SEM HLADEN IN POTRT
ZGRIZEL NJEN JE ZLOBNI HRT
MOJ POGLED V SVETLOST UPRT
SMISELNO ČEPRAV SEM STRT
NEUPORABEN KOT SANSKRT
NOČEM NJEN PRIVLAČEN PRT
MORAM ČUTIT ŽIVI VRT
MORAM ZMAGAT NJE OBRT

MINEVANJE

JE OBČUTEK GROZOVIT
Z NEPOJMLJIVOSTJO NABIT
KO V ZEMLJO BOM ŠEL NOČIT
MOGEL VEČ NE BOM JEZIT
JOKAT SE SMEJAT MIRIT
NE SE Z LJUBLJENO SPOJIT
NE ČASTIT IN NE ČRTIT
NE BISTRIT BODRIT BUDIT
NE GLOBIT GOSTIT GRADIT
NE SADIT SCELIT SVARIT
LE POČASI BOM SEGNIT
MORAL IN POZABLJEN BIT
KOT SANSKRIT KOT NUMULIT

NAGROBNI NAPIS

KO JE MLAD ŠE BIL IN ZDRAV
V HREPENENJU IN ZVEDAV
 SI ZA CILJ JE  SVOJ ZADAL
VSEM LJUDEM BOM ZNAN POSTAL
V NEPOZABO ZAORAL
ZA IDEJO TO JE DAL
VSE LE ZANJO JE GARAL
KO DOVOLJ JE LET NABRAL
DA PRED SMRTJO ŽE JE STAL
Z GROZO JE V OČEH SPOZNAL
NISEM CILJA SI IZBRAL
NISEM NJEMU SE PREDAL
LE PRED NIČEM SEM BEŽAL

MENTORSKO MNENJE

Pretiravanje (hiperbola) je lahko tudi v temi – da smo čez mero resnobni, vedežni, modri, pametni, da govorimo s stališča, ki nam ne pritiče. Velike besede o smislu, niču… in podobnem so distanca do vsakdanjega, nepomembnega govora, niso pa nujno poezija. To nekako sluti tudi avtor, ki jim je zato dodal obilno dozo ujemanja končnic kot »pesniško« sredstvo. A prav tu se vidi, da so to govorniški in ne pesniški postopki. Težko bi rekel, da gre za rimo, prej gre za trik, ki ga poznajo besedila popularnih pesmi - dozdeva se mi, da je v ozadju kakšna hardrokerska, gotska stilizacija.

Besedila obremenjuje tudi pretenciozno moraliziranje. Tudi za poezijo velja – nikar ne bodite misionarji. Tovrstna jeza je sicer razumljiva, vendar bi jo pesem prenesla, če bi bila izražena konkretno, ne na ravni zapovedi ali prepovedi.

Zapis z velikimi črkami je kot kričanje.

Končni učinek je vse kaj drugega, kot je najbrž hotel avtor. Je prazno, napihnjeno, komično, pametnjakarsko govoričenje.

Odlomek iz pesnitve

1.

Teče, teče rečica Dravinja
iz osrčja pohorske mi planine.
Mila, draga rodovom da dobrine.
Teče, teče rečica Dravinja,
spomine zbuja iz davnine,
Skriva jih med svoje naplavine.

2.

V dolu tod raste hrast, gozd do gozda,
široke krošnje, visoka drevesa,
vrhovi njih silijo v nebesa.
V Škalcah so trtne lehe, grozd do grozda.
Kanja pa na nebu. Okras doline,
rodovom dala si dobrine.

3.

Krčijo gozdove, širijo polja,
postavljali so palisade.
Pred divjadjo stale so ograde
za obstanek roda taka je volja.
Šumela je gora, pela ptica,
ob Dravinji širila se ravnica.

4.

Bival tod je nekdaj keltski narod,
po ravnicah pasla se živina.
Za palisado je ovčarska družina,
pod našo goro živel je Kovačev rod.
Bum, bum, bum se kladivo oglaša,
na nakovalu se vroč meč obrača.

5.

Tam, kjer dolino našo Boč zapira,
tam se tolpa Ruse glave zbira.
Tod drla je drhal, strah doline,
breme nosi Kovač, glavar družine.
Ostal za tolpo je pepel in krik,
preživi le ta, ki vadi vik.

6.

Za palisado stoji trdno mož,
tolpa je napadla naš dol in ostrog.
Izdan ukaz je: »Otroke skriti v brlog!«
Bleščal v močni roki se je dolgi nož.
Sikale so puščice, križal meč.
Štete so ure. Strah doline je odveč.

7.

Lokostrelci so dosegli zmago,
Rusova drhal pred ostrogom beži.
Vodja tolpe pred puščicami beži,
pustil je vse naropano blago.
Ob urjenju z orožjem se toči znoj,
zato si je rad izbojeval ta boj.

8.

Na straži stoji spet trdno mož,
ženam skrb je ogenj in strojenje kož.
Volk poklal je skoraj belo čredo,
medved podrl stajo, napravil zmedo.
Lovci zdaj iščejo brlog medveda,
spet bo pasla se mirno ovčja čreda.

9.

Teče, teče rečica Dravinja
po dolini že od davnih dni.
Mesečina krošnje vrb in jelš srebri,
tu med hribi se rodi blaginja.
Tu se kopal premog, železna ruda,
gospodarjem Evrope je tod gruda.

10.

Silni hribini zakrivata pogled.
Vsemogočni je imel mnogo dela.
Mojstrovina je njemu uspela:
Konjiška gora, Pohorje silni svet.
ostrih skal tu ni le dve dolžini,
lepote polni sta hribini.

11.

Dan za dnem so sape med gorami,
ptica nad Planoto mirno plava.
Pastirju je postelja mehka trava,
odmeva pesem, čredo drami.
Tod je dom vil in povodnega moža,
ki v Črnem jezeru svoj grad ima.

12.

Pod planino našo: Zveronja vode.
Tam je vir. Rodovi žejo gasijo,
tja vodo zajemat hitijo,
pri hudi žeji ni treba posode.
Tam pod goro si ptica ribo lovi,
tam si srnjak z družico žejo gasi.

13.

Na Konjiški ravnici stoji hrib,
na tej oviri je sončna leha.
Tam na zapori se veter upeha.
Tam je Svarun posodil trtni utrip.
Veselo je slišati klopotca klic,
smeh je slišati iz Žičkih goric.

14.

Grozi s Kozjaka temen oblak,
grozi Svetovid z gorečo nitjo.
Drvi, rohni z vso nebeško ihtjo.
Dan je noč. Po dolu gre črn korak.
Rod za rodom beži v votlino,
vsak boginjo svojo prosi miloščino.

15.

Teče, teče rečica Dravinja
iz osrčja pohorske mi planine.
Mila, draga rodovom da dobrine,
spomine zbuja iz davnine.
Teče, teče rečica Dravinja,
Bogovi silni dajo naplavine.

16.

Svarun da gori obliko konja,
da bi jezdil daleč naokoli.
Sedlasta gora v to ne privoli,
pesem o naši gori je opojna.
Rečica Dravinja goro ogleduje,
teče, teče, šepetajoč negoduje.

17.

Ni Svarun razjezdil naše gore,
zdaj na vrhu sedla izvira voda.
Zajetje vira je del vodovoda.
Konjicam je potoček v oporo.
Gospodična je ime potoka,
okras Konjic, a ne brez vzroka.

18.

Oblaki na pomlad so kot metulji,
v srečnem sožitju žive tod rodovi.
Zaščito mnogim dali so gozdovi.
Veter da pesem, cvetove – o, dragulji!
Kanja na nebu je okras doline,
čas bo dal mnoge bolečine.

19.

Lončar dela iz gline posodo.
Kupčija je tu: ponev in skleda
za kožo rjavega medveda,
z večjim loncem se gre po vodo.
Zdaj žeje ne trpijo več otroci,
ob nevarnosti je voda pri roki.

20.

Apnarjev izum, srečni zidarji,
trdne so zdaj iz kamna hiše,
mesta, obzidja ter strelne niše.
Hlode smreke tešejo tesarji.
Bogatin s skriljem streho obleče.
Vse za varnost! Tej se on ne odreče.

21.

Legenda na Konjiškem govori,
da gori Konjiško jezero leži.
Da strašen zmaj v brlogu spi,
ko z repom udari, jezero kipi.
Poplavljena je tedaj dolina,
uničena je ljudem imovina.

22.

Da je pomirjen hudobni zmaj,
dobi v dar vsako leto šest devic,
izbrane so po vaseh in iz Konjic.
Samo da ne bi bil poplavljen kraj.
Žrtev je hči graščaka. Cvet v dolini.
K Hostniku gredo zdaj spomini.

23.

K pohorskemu Hostniku pa pomoč,
za dar je žena, hči graščaka.
V sili je dobra obljuba vsaka.
Boj z zmajem se bije vroč.
Na polju leži požrešni zmaj,
rešena je dolina, rešen kraj.

24.

Kdo zasluženo plačilo zdaj bo dal?
Kdo ne pozna zvitega graščaka?
Suče Hostnik meč. Z jezika noče dlaka,
jezni mož izpuli iz gore nekaj skal.
Iz vrzeli jezerska voda bruha,
voda v cerkvi je že do trebuha.

25.

Na belem konju župnik pridivja,
da bi rešil iz stiske, kar se da.
Sveto mašo bere kar iz sedla,
silna ujma se je na mah polegla.
Ni več težav, polegla se je skrb,
beli konj je v Konjicah izbran za grb.

O ščipu plešejo
rusalke
ob potoku.

Lovijo se med vrbami,
si češejo lase,
se hihitajo in ščipljejo
in v lahnih krilih
zapeljujejo favna.

Rade se ogledujejo
v vodni gladini,
a se spotikajo v ribniku,
ki ga je človek
skopal v bližini.

Grem po stezi, reže mraz,
tišino biča čukov glas.

Spolzka steza čez polje
v neznano vodi me.

Kaplje padajo z neba,
tukaj gosta je tema.

Hodim dolgo, spolzka pot,
tukaj je premnogo zmot.

Hodim, tečem vse hitreje,
tam v dalji je svetleje.

Ponavadi
se oglasiš za vogalom hiše,
poljubiš okna mojega doma
in se poigraš z listi
marelice na vrtu.

Odprem okno
in hvala ti, ker me božaš,
južni veter.

Sonce sence
daljša, krajša...
Ko posije,
jih izpiše,
če ne sije,
senc pač ni.

Jaz pa v senci

sonce rišem si.

Jutro dovoli,
da ga kosi okopajo
v oceanu rose.

Dan zori,
da ga drevesa
in trave srkajo vase.

Večer pa
bele pajčolane
v dolih tke le zase.

Teloh je razprl svoj svet,
nad hišo zgodnje ptice let.

Vznemirjeni so gozd, polje,
vodne vile, favni in ljudje.

Češnja na vrtu bo kmalu
poklicala brenčave goste.

Silvestrovo je in ščipov čas,
mraz trpinči spečo vas.

Ob hiši mlaka se tišči,
vodna vila pa ne spi.

Neskončnost ljubi zvezdnato,
v nikoli prešteto zre nebo.

Šteje utrinke nad gladino,
vpeta v bledo mesečino.

Čas pa ni zvezdnat niti preštet,
v mojo minljivost je večno ujet.

Nocoj je vse okay.

V taverni je vroče,
črni Cigan strastno
igra na violino in
pevka kaže visoka stegna.

Abrahamovci pomladimo,
divje plešemo jiwe,
razgreti pijemo tonic in stock
in znamo uživati life.

Čeprav je bilo v petek, a ne trinajstega, se je budil prelep sončen dan. Toplo je zasijalo sonce na našo tovarno, ki je dajala kruh kakšnim 180 delavcem.

Sindikat v našem podjetju se je zdel sila močan, saj nam je organiziral ozimnico, enkrat na leto izlet in občni zbor, pa tudi na proslavo ob dnevu žena sindikalisti nismo pozabili. Ob takih priložnostih smo celo organizirali svoj pevski zbor, se naučili nekaj lepih slovenskih narodnih pesmi in jih iz srca zapeli našim ženskam kar v jedilnici podjetja, saj drugega primernega prostora ni bilo.

Veliko sreče je bilo takrat za naš sindikat, saj je bilo dela dovolj, podjetje pa je poslovalo s tako imenovano pozitivno ničlo. To so nam vodilni govorili zato, da jim ni bilo treba povišati plač, za katere smo se krčevito borili.

Takrat smo bili še namreč tovariši in tovarišice in lahko smo vedeli med sabo, koliko točk ima kateri; tako smo si lahko izračunali naše osebne dohodke in vedeli za vsakogar, koliko je zaslužil.

Razlika višine plače med direktorjem in čistilko je tedaj znašala štiri proti ena. Kljub tej, za danes neverjetni razliki je delo teklo natančno po planu in rezultati so bili zadovoljivi. Mi pa smo kljub temu trdili, da je razlika veliko previsoka.

»Saj imamo vsi enake želodce,« se je slišalo po hali še kakšen dan po petnajstem; nato se je počasi jeza umirila.

Še sanjalo se nam ni, da bi lahko bile razlike v osebnih dohodkih tako velike kot so danes. Moram pa priznati, da je bil takrat dober delavec premalo stimuliran napram drugemu, ki se je izmotaval na vsakem koraku.

Ker je bilo delo v naši novi tovarni čisto in urejeno, je bilo v kadrovski službi vedno dovolj prošenj za delo. A vseeno si moral imeti dobre veze, da si delo dobil.

Tako smo bili v naši novi tovarni zaposleni ljudje z zelo različnimi poklici: od šivilj, gospodinj, do zidarjev, tesarjev, šoferjev, kamnosekov…

Tako se je moral sindikat boriti tudi za prešolanje kadra, kajti v tovarni bi naj prevladovali poklici: strugar, rezkalec, vrtalec in brusilec. Vsi zaposleni, katerim je manjkala izobrazba, so si le - to pridobili; vsak pač ustrezno za svoje delavno mesto.

Tudi takih v našem podjetju ni manjkalo, ki se temu niso hoteli prilagoditi, se ustrezno izpopolniti, izobraziti.

Milo rečeno bilo jim je »švedsko jedno« za delo in kvaliteto. Neverjetno, a bilo je res; včasih sem na lastna ušesa slišal:

»Za par centov gor ali dol se pa res ne bomo sekirali.«

Toda vse je moralo biti izdelano v ustrezni toleranci, kar jim nikakor ni šlo v glavo.

Pa si lahko sami mislite iz katerih poklicev so junaki izhajali; seveda, če so sploh imeli svoj poklic.

Zato je naš tovariš direktor večkrat skakal gor in dol po hali, ko je pomagal reševati reklamacije iz Nemčije in vsakemu posebej razlagal:
»Kvalitete, kvalitete ni! In toliko ton še moramo narediti da bo plača in bodo plačani krediti za našo novo zgrajeno tovarno!«

Marsikdo je ob taki ihti povečal obrate stroju in pozabil na kvaliteto. Ko se je direktor umaknil, je bilo vse pozabljeno in delo je ponovno steklo po tistih že ustaljenih tirnicah…

* * *

»Člani izvršnega odbora sindikata, vsi v jedilnico!« je padla komanda. Da se preveri, če vse teče po planu za današnje ribiško tekmovanje in piknik, ki bo na Spodnji Vižingi.

Najprej je predsednik Pisnik Zdravko zaslišal nabavnega, kako je s pijačo in jedačo, kar je bilo seveda najvažnejše. Ugotovljeno je bilo, da je vsak svojo nalogo dobro opravil in sledila je komanda naprej.

»Štefan dvigni potni nalog za poltovorni avto TAMIČ. Naložite vse nanj in po malici krenite na Spodnjo Vižingo. Glejte, da bo kosilo pripravljeno do druge ure, ko se vsi dobimo na stadionu ob Dravi.«

»Tam se bomo najprej najedli in nekaj popili. Pa ne preveč,« se je zasmejal predsednik, da ne bi kdo padel v Dravo in nam vse ribe spodil še prej, preden se bo sindikalno ribiško tekmovanje sploh začelo.

Še preden je zvonilo poldan in je bilo sonce visoko nad nami, sem pričel v veliki skledi peči meso za vse udeležence ribiškega tekmovanja. Daleč naokoli je zadišalo po čevapčičih, ražnjičih in kotletih. Sline so kar same silile iz ust sodelavcem, ki so ob drugi uri prihajali za Dravo. Ogledovali so si višino vode, modrovali, kje je največ rib in kdo bo dobil največjo, celo nagrade so si že razdelili prav po ribiško.

Svoja štartna mesta so si že kar brez žrebanja izbirali in v mislih vlačili velike ribe na suho.

Hojti je celo pokazal, kako veliko oko bo imela njegova riba, ki jo bo potegnil iz Drave. Ni pozabil poudariti, da bo to le tri minute pred koncem tekme in da bo z njo prinesel v tekmo pravo zmedo; njemu pa bo šlo seveda prvo mesto, o katerem niti za trenutek ni podvomil.
Tekmovalci so s sabo prinesli velike količine hrane za ribe. Od specialne, do kruha, prge in celo žgancev ni manjkalo; tako, da ribe še par dni po tekmi ne bodo lačne in ne bodo pojedle nobenega črva.

Seveda so bile pobožne želje vsakega tekmovalca, da bodo vse ribe le okrog njegovega štanta in jih bo prav on dobil največ, kljub nizkemu vodostaju.

Možje na HE Vuhred se niso držali dogovora o višjem vodostaju. Tekmovanje bi v tem primeru bolj uspelo in uspeh ulova bi bil po mnenju večine kar nekajkrat večji. Ob višjem nivoju vode menda ribe bolj prijemljejo, kar je neuradno potrjeno tudi v ribiških krogih.
Štartne številke so bile postavljene na vsake tri metre ob Dravi. Za hrbtom je bil lep zelen pašnik, kot nalašč za gledalce in navijače, katerih ni bilo malo, saj vsi sindikalisti niso bili vešči ribolova.

Morda se je katera izmed žensk celo bala, da bi velika riba prijela prav njej in bi jo potegnila v globino reke, ki je prav na tem mestu zelo široka in ji skoraj ni videti konca. Bile bi velike muke z reševanjem, zato so se dekleta raje mirno sprijaznila z navijanjem.

Niso še prispeli vsi prijavljeni, da bi pričeli z zasluženim kosilom, saj smo imeli vsi za sabo že osem ur dela. Zato so mladi, kot je že v navadi, pričeli igrati žogo.

Razdelili so se na dve skupini, a golman jim je manjkal. »V gol stopim jaz!« sem jim zaklical veselo, ko sem jemal iz vročega olja zadnje kose mesa.

Le kot golman se lahko kosam z mladimi v nogometu, sem na hitro ocenil sam pri sebi svojo kondicijo in sposobnost.

Res sem nekaj časa vztrajal in dobro branil, čeprav so brez veze streljali mimo gola in sem moral daleč, daleč po žogo.

Zato sem jim zabičal: »Kdor bo streljal tako brez veze, bo moral sam po žogo!« In res je padel močan strel daleč mimo gola, tako, da je moral strelec sam po žogo.

Imel sem nekaj časa na voljo; zavihtel sem se in se oprijel gornje stranice gola, na kateri sem se hotel nekajkrat dvigniti in spustiti. Tako smo večkrat tekmovali, kdo zmore več dvigov.

A glej ga zlomka! Gol ni bil pritrjen, zato se je nagnil in pričel z mano vred padati. Nisem si mogel pomagati, kajti noge sem imel zapletene v mreži, z rokami pa sem se držal za debelo prečko.

Bile so to stotinke sekunde, v katerih se nisem spomnil rešitve iz zagate, v kateri sem se znašel.

Tako sem telebnil z golom vred na travnato igrišče.

Z vso močjo sem z rokama zadrževal v zraku težo gola; toda železne cevi so bile veliko pretežke, da bi jih obdržal, zato me je kot strela treščilo po glavi.

V trenutku je nastala tema in globoka tišina.

V prav tej globoki tišini sem zagledal prekrasno svetlobo nekje daleč tam zgoraj in vse do tja je vodil prelep hodnik, blago in lepo osvetljen.

Na vrhu pa so se kot mavrica zlivale barve v nepopisno lepoto.

Po tem lepem hodniku se je pričela dvigati moja duša kot puh lahna proti prekrasni svetlobi.

V božanskem in prekrasnem občutku sem čutil vso lahkoto svoje duše v lepoti hodnika.

Kot bi mi nekdo šepnil: »Poglej si na zemlji svoje truplo, kako je nemočno brez duše in kako izgleda?«

Res se mi je ob pogledu navzdol nudil strašen prizor. Jasno sem spoznal svoje truplo, ki je z okrvavljeno glavo ležalo na tleh v travi. Iz glave je curkoma lila kri.

Moja duša je iz višine v tem hodniku onostranskem vse to gledala in pri tem nezmerno uživala.

Niti malo ji ni bilo mar, da na tleh leži prav njeno truplo, kjer je bil njen dom toliko let.

Duša je tudi videla, kako so njenemu telesu na zemlji pomagali sodelavci in prijatelji in mu nudili prvo pomoč.

Prav vseeno ji je bilo; kot da sploh ni imela upanja, da se še na kakršen koli način vrne v to pohabljeno telo.

Dvigovanje duše po hodniku onostranskem se je nekako ustavilo, morda zato, ker se je duša preveč osredotočila na dogajanje na zemlji in na prijatelje, ki so telesu pomagali. Ni čutila prav nobenih bolečin, bilo ji je prelepo.

Po nudenju prve pomoči sem tudi jasno videl, seveda z očmi svoje duše, kako so me nesli po Štoknarjevem travniku navzgor proti cesti na kateri me je čakal rešilni avto, ki me je z vključeno zavijajočo sireno odpeljal proti bolnici v Slovenj Gradcu.

Ponovno zaznavanje je duša zaslišala ob zavijajočem zvoku sirene rešilnega avtomobila, ko je ustavil v radeljskem klancu ob neki prometni nesreči, pri kateri se je prav tedaj mudil naš dežurni zdravnik dr. Petar.

Nekje od daleč sem zaslišal svoj priimek: »Smolar, Smolar, Smolar…« - in prav s temi klici je doktor priklical iz te lepote nazaj v telo mojo že odhajajočo dušo. Čeprav duši še maloprej ni bilo niti malo mar za svoje telo, ki je močno poškodovano ležalo na nogometnem igrišču. S tistim posebej lepim nasmeškom na obrazu, ki je vselej prisoten prav ob takih slovesih.

Za telo pa jim je malo mar, saj je duši brez telesa občutek prekrasen in čuti se povsem svobodna, z ničimer obremenjena in pripravljena za dolgo potovanje v neskončno krasoto, ki kar žari prav na vrhu tega hodnika lepote.

TAJSKA

Pozlačeni templji –
upognjeni hrbti
za peščico riža

Most na reki Kwai –
ob spominu na žrtve
se prekrižam

Sedeči Buda –
zlati listič lepim nanj
prosim odpustek

Lomastenje slona
in gracioznost orhideje
skupaj v pragozdu

AMERIKA

Sea World – orke me
zmočijo do kože –
pijem slabo kavo

Mnogo cerkva –
najvišje božanstvo je
zeleni bankovec

Zgrožena sem
nad bedo pokopališč –
tu ni dobička

Polje jagod –
sami naberemo svoj
slasten nakup

AVSTRIJA

Mesto valkča in
Habsburžani nekoč –
le še spomeniki

Nekdaj kavarna –
sedaj v njej jem čisto
navadno kosilo

Na pobeljenih
pobočjih vse na »dilcah« -
turizem cveti.

BAVARSKA

Ludvik Bavarski –
njegova zapuščina
turistični bum

Kakor v pravljci
čepi labodji grad na
visoki skali

Zlati odsev
v očeh obiskovalcev
dvora iluzij

BELGIJA

Sem v prestolnici
evropskem pragu v nebesa –
le mesto je

Majhen spominek
iz belgijske čipke –
previsoka cena

Mestna maskota –
lulajoči deček
v večerni zarji

CIPER

Topli valovi
kodrajo morski žal
v novembru

Iz morskih valov
se rodi Afrodita –
Curium Paphos

Grki in Turki –
meja kvari lepoto
glavnega mesta

ČEŠKA IN SLOVAŠKA

Nekdaj enotna –
med dvema državama
zdaj teče meja

Maskota je Švejk –
Hradčany in Karlov most
nas očarajo

Strah pred višino –
na gladini Donave
vse pomanjšano

EGIPT

Duh faraonov
spremlja popotnika –
izkopanine

Zazrem se v čudež
prastarih piramid –
izropan zaklad

Plavajoči cvet
in bela jadra feluk –
v Nil tone sonce

GRČIJA

Korintski kanal –
ni prijetno na ladji
galeb zakriči

Pravo mojstrstvo –
filigranske stvaritve
v marmorju

Delfi s Pitijo –
čudovita razlaga
našega vodje

HRVAŠKA

Morje se peni
ob ladijskem boku –
Brionom naproti

Cvetlične grede
zro v prastare oboke
amfiteatra

Jem sladke smokve –
občudujem obilje
ranega jutra

ITALIJA

V deževnem jutru
pozdravljam večno mesto –
muzej me ogreje

Sončni žarek
skozi kmniti obok –
nekoč levi in kri

Lepota Firenc –
katedrala in David
jemljeta dih

Beneške maske
gneča na Markovem trgu –
izgubim se

KORZIKA

Neoskrunjen
sredozemski biser –
kleni ljudje

Ajaccio – hiša
velikega Napoleona –
kratka postelja

Skriti zalivi –
v gorski vasici vidim
hiše brez vrat

LONDON

Kraljica Viktorija
vlada kolonijam
z levjo šapo

Znameniti Big Ben –
med krokarjiv Towru me
sprelegtava srh

Voščeni obrazi
velikih v sožitju –
pod eno streho

LUKSEMBURG

Mnogo bank vidim
nič ni domačnosti –
hladno mesto

Ob enih ponoči
je pogled v prepad grozljiv –
nazaj v avtobus

Bogastvo in
majhnost te deželice sta
nesorazmerna

MADŽARSKA

Vodnui biser
sredi brezkrajne ravnice –
sladki jok gosli

Budim in Pešta
združeni preko Donave
veliki v bronu

V goste me sprejme
Sveta Margareta –
vroče kopeli

NIZOZEMSKA

Tulipani –
vse do obzorja vidim
barvne trakove

Severne Benetke
kanali dvižne ceste –
na ladji gneča

Morja iztrgana
zemlja bogato rodi
v deželi koles

PARIZ

Pigalle ponoči –
noge plesalk v ritmu
kan-kana

Temni oblaki
pest zdrobljenih žarkov –
tiha molitev

Jesensko sonce
pariškega jutra –
rogljiči dišijo

ŠPANIJA

Barvaste strehe
smrtni sunek med roge –
zemlja pije kri

Sagrada famiglia –
kljub nedokončanju
je edinstvena

Temperamentni
ples ukrade srce –
romanje in spoved

TURČIJA

Nekoč bazilika –
danes z minareta
islamska molitev

Preko mostu in
že sem v Mali Aziji –
vlak žre razdaljo

Spodvihane hlače –
bose noge božajo
bombažne slapove
(Pamukkale)

ŽAMETNICE

Žametnice, ve cvetlice,
vrtne grede mi krasite
z barvno pisano preprogo
in še z vonjem jih žlahtnite,
ki pa ni škodljivcem všeč,
zato odganjate jih preč.

Tudi pisne cvetke moje
so po malem samosvoje:
niso trajne, niso nežne,
misli so le mimobežne;
čim rodé se, že podijo
s špičasto se ironijo
za dogodki v veku tem,
ki ni prijazen nam ljudem.

PUŠČICE

Moje puščíce
so kakor osíce,
njih dom je širjava, dolina in breg.

Saj niso hudobne
in tudi ne zlobne,
če prosto frčijo, brenčijo vsevprek.

A, če jih kaj zmoti
na njihovi poti,
s konico – bodico pospremijo kreg.

MOJ MOTTO

Kar napišem, še ni pesem,
rimane so misli moje,
malce grešne, malce smešne
iščejo si tarče svoje
v naših hibah in slabostih
pa v premnogih še norostih,
ki ta ljubi svet vrtijo
in življenje nam pestrijo.

UČITELJEVA MEVŽÁVOST

Šolniki smo čudna branža,
stokamo – in delamo;
ko smo najbolj bojeviti,
rep med noge stisnemo...

Smo pač tisti del Slovencev,
nad katerim Kristus joče;
drugi del, ki krade, ropa,
sladko v brk se nam krohoče.

Kdor le bogateti zna,
tisti danes kaj velja...

FAVŠIJA

Ker minister nam je plače
zvišal kot nihče do zdaj,
bo prenekateri zlobnež
stegnil jezik, da le kaj.

No zavist pač vedno cv?te,
toda šolnik sam le ve,
kak napor je učenosti
v mlade vtepati glave.

Da zares bil čas je skrajni,
mi(ni)ster novi je spoznal;
ko bo naš poklic bolj cenjen,
bo od sebe še več dal.

KUŠTRAVCI

Normalno vsak ded ima kratke lase,
po prsih in stasu pa dlake, se ve.
A ti dolgolasci v »pragozd« so se skrili
z izgledom dvospolnim vso moškost zgubili...

FEBRUARSKA

Ej, ta mesec februar
je med mesci superstar;
že zato, ker je najkrajši,
ga imamo vsi najrajši,
za povrh še simpatije,
v njem so prazniki kar trije:

prvi praznik, dan Prešerna,
nam s kulturo bo laskal,
pa čeprav premnog Slovenec
bi za špricar jo prodal;
drugi, Valentinov praznik,
nas z ljubeznijo zasuje,
mar ne ve, da nas Slovence
zdraharstvo bolj navdihuje?

Končno mesec ta najkrajši
se v kurenta našemi,
z zvonci kravjimi pozvanja
in v karnevalski vnemi
zimski čas od nas odganja
in morda še up zbudi,
da vigred nas spet pomladi.

PESNIKU OB 200-LETNICI ROJSTVA

Naš Prešeren veliki je pesnik,
prevetril nam pekél je in nebo
in z blagoglasno himnično Zdravljico
nam je »srce razjasnil in oko«.

Pel je, ko še tuja je gosposka
velela, kaj bi naj naš človek bil:
kot sluga, dekla ali kot oproda
pred gospodarjem hrbet bo krivil.

Črpal moč je iz domače grude
za misli in umetniške besede
ter s tem dotlej neznane nas Slovence
povzdignil med evropske je sosede.

Nam iz srcá trpečega je pesmi
prelil v doto za vse žive dni.
Bil kakor školjka je, ki z bolečino
živi in mr? – in biser porudi.

Pa vendar mimo velikih stvaritev
je v pesmi tudi veder in zbadljiv,
saj zvitosti rojakov in zablodam
je snopič pikrih verzov posvetil.

Njegove sanje so pomlad prinesle,
v svobodni zdaj živimo domovini;
a kaj dejal bi, ko nam lastne zdrahe
groze, da up v prihodnosti se razblini?

KURENTOVSKA ROTITEV

Kurent, Kurent, kje si ti,
huda zima na pesti;
ti naš dobri stari duh,
ki si vedno poln vseh muh,
pridi, mrho to odžagaj
in devize pri nas vlagaj
indaj moč nam, da v tem letu,
vsi osveščeni v zaletu
tujce osvojimo z morjem,
z dobro strežbo, ne s humorjem,
da v turizmu on le vžge,
ki vse rekorde cen podre.

UTRINEK S POČITNIŠKEGA JADRANA

Če letos dopust v morskem kampu loviš,
cel kup presenečenj vsak dan doživiš.
Pa greva po vrsti: če greš v trgovine,
kjer spretne trgovke vsevprek goljufajo,
navdušenje morsko pri priči te mine,
ker veš, da zdaj v pasti te svoji imajo.
In čudiš se: tujci še hodijo k nam,
čeprav vedno daljši pritožb je seznam,
vrag vedi, zakaj ne gredo kam drugam...?
Res, zanje revij je in časnikov več,
zato pa nam z revščino znajo postreč',
saj Delo, Večer tam prehitro »skopni«,
papirja za WC pa zjutraj še ni.
No svetla je točka te morske dileme:
na plažah je toliko golih deklet,
da, če si zijalo, pozabiš jih štet' –
bo »zgoraj brez« rešil turizma probleme...?

OB TEDNU ZDRAVJA

Svetovni dan zdravja je bil – in minil je,
ostal opomin je, da naše ravnanje
do sebe, do družbe, do varstva okolja
v tem času zašlo je že v kritično stanje.

Že prav, da Ženeva je v ljudski naravi
odkrila za zdravje potrebno vso moč,
a kdo naj politikom pamet ozdravi,
ko stiskajo zemljo v ognjeni obroč?

Če tristo pa štiriinšestdeset dni
svet v senci raket išče trajne rešitve,
en dan naj nam vero v bodočnost budi,
da dvajseti vek tudi vek bo streznitve?

TEK Z EVROPO

Ker res me ne daje še huda senilnost,
ne gane me dinarja konvertibilnost.
Te zgodbice nisem posebej vesel,
češ dinar bo z marko Evropo ujel.
Saj sanje to lepe so, vendar balkanske,
zato tembolj zdijo se megalomanske.
Dokler namreč »vožd« tam na vzhodu države
kolo zgodovine nazaj bo vrtel,
dotlej naš občan bo v Yu – domovini
na repu Evrope izgubo le štel.

LORDI ZAHODA

Ko pri nas se vojna širi
in grozi, da povampiri
se v zloglasni Libanon,
je prišel lord Carington.

Kaj želi nam ta velmož?
Je rešitelj naših kož?
Če res diplomat izjemen
bil za afriški je jug,
pa na našem evro-jugu
bo izpadel kot - prismuk.

DOHTARSKA PRAVDA (PROSTO PO PREŠERNU)

Al' prav se piše doktor al' zdravnik,
se družba dohtarjev brez »dr.« srdita
z zakonom krega novega kopita,
kdo prav trdi, sprašuje se bolnik.

Po pameti umesten je namig:
če doktorska bo skrb bolj celovita,
za zdravje vseh dostopna, plemenita,
naj se le piše doktor, ne zdravnik.

Če pa je titel dolg zdravniški modi,
ki zdravju ne koristi in ne škodi,
navdaja misel pacientke taka:

da pravzaprav tu prave ni dileme,
če dohtar al' zdravnik res brez izjeme
pozdravi bogatina al' s'romaka.

LASÁNJE

Če v Rušah šest frizerjev je preveč,
zna občina z nasveti le postreč:
»Če kšefta« ni, pač naj na borzo odcapljájo,
če to ne vžge, pa naj se med seboj – zlasájo...!

ŠNOPSARSKI BRATCI

Ko šnopsek mi škodi,
v pogubo me vodi,
vesel – uh, se lažem! – ti flašo ga dam.

Ker žgan ni za tvoj miks,
še manj pa za »aufbiks«
naravnega cucljaj ga z ženko – ne sam!

Šnops taka je rihta,
še vsakega zrihta,
ki pravi, brez njega živeti ne znam.

PRVA URA

Prva luknja premalo, druga luknja preveč,
ko vmesno usekam, pa pas se razpoči –
in že ga ni več...

In ura?

No, revica mala
na tleh je pristala
pa pridno in točno
še čas je kazála.

Pa jaz?

Ko oče to vidi, preveč ni bil hud,
za tako nerodnost dajal ni klofut.

EPITAF PRIJATELJU

Veter tvoje verze zdaj naj šepeta,
ki kot potoček vreli so ti iz srca.
Z željami, da prijatelje razveseljuješ,
da čuješ njihov smeh, življenja se raduješ.

1

Oče, Ti si stvaritelj mojega življenja.
Ti si hotel,
da sta me oče in mati spočela.
V Tvoji ljubezni je bil načrt
tega spočetja.
Lahko bi se izgubil v temačni dolini smradu,
a Ti si hotel, da živim.
Posegel si vmes,
tako veličastno, tako neizrekljivo.
Skozi moje spočetje
si v življenje dahnil svojo skrivnost.
Prepuščam se Ti, Oče.
Tvoji volji,
Tvojemu načrtu, Tvojemu smislu
in zaupam Tvoji ljubezni.
Četudi me ne vodiš mimo trpljenja, vem,
da me nosiš na svoji dlani.
Moje misli usmerjaš
in me osvobajaš osamljenosti.
Poslušaš me, ko Ti govorim
in pustiš me, da Te iščem.
In kadar sem v strahu, daleč proč od Tebe,
takrat Si najbližje mojemu srcu.
Še vedno sem
Tvoj otrok.
Še vedno Si edino Ti,
Moj Oče in moj Gospod.

2

Tolikokrat omagujem,
a skrivnost Tvoje ljubezni je vedno z menoj.
Ko se mi zazdi,
da najbolj potrebujem koga, ki bi me tolažil,
mi pošlješ prijatelja s solzo v očeh.
Mojo bolečino spreminjaš
v tolažbo,
moj jok v besedo upanja.
Moje proseče oči,
ki so prej iskale zaupanje,
zdaj dajejo upanje.
Ko sem najbolj sam,
si Ti z menoj,
v ljudeh,
ki mi prihajajo na poti.
Tu zadehti Tvoja ljubezen
kakor rdeča vrtnica.
Tu je vidna Tvoja zvestoba,
Tvoj pogum življenja.
Hvala Ti Gospod,
da moje trpljenje spreminjaš
v darovanje trpečim.
Da ga smem osmisliti s Tvojo podobo:
upanja in življenja.

3

Kdaj se mi zazdi,
da ne vem kdo si, Gospod.
Da ne vem Tvojega imena,
da ne poznam Tvojih dejanj,
Tvojih veličastnih del za človeka.
Kdaj celo občutim strah.
Strah pred Teboj,
ki si tako velik, tako mogočen
in so Tvoja pota tako skrivnostna.
A kljub vsemu Gospod,
želim govoriti s Teboj.
Želim Ti povedati,
da bi Ti rad sledil.
Želim Te poslušati
in Te iskati, dokler Te zares ne najdem.
Govorijo mi,
da si tudi zame napravil načrt.
Rad bi ga spoznal,
rad bi sledil Tvoji volji
in se osvobodil osamljenosti.
Govorijo mi,
da sem Tvoj otrok.
Rad bi prebival v Tvojem naročju,
rad bi čutil Tvojo ljubezen
in živel.
Vem, da me držiš v svoji roki
in me vodiš.
Daj mi razuma, da se ne bi ukvarjal
z nepomembnimi skrbmi,
temveč bi se Ti prepustil.
Ne sprašujem se več, če živiš,
ker živim v Tebi, Gospod.

4

Prav ničesar ni samo po sebi.
Vse ima svoj smisel,
smisel v Tebi, Gospod.
Vse resnice, ki me obdajajo,
ki bolijo ali osrečujejo
so Tvoji darovi.
Je Tvoja ljubezen,
ki si si jo zamislil zame,
edinstvena in neponovljiva.
Kar sem in kar imam
je Tvoj čudež.
Za ta pedenj časa,
ki ga preživim na tem planetu
ni moja pravica.
To je del Tebe, ki mi ga namenjaš,
del Tvoje svobode,
jasnosti in zaupanja.
Hvala Ti, ljubeznivi.

Bili so časi kot današnji. Srca so bila mrtva. Upanja in sanje so umirale. Lomili so se oceani in gore vzpenjale. In tukaj so bili z roko napisani zakoni, ki so predpisovali koga smeš ljubiti in kako. In koliko….

Pričela bom s stvarnikom oblakov in gora je pripovedovala. Govorila bom o njemu, ki je ustvaril nebo in sončno svetlobo. Oblikoval je oblake in jih napolnil z vodo. Dodal je vetra prinašalca dežja in hlada. In ustvaril je človeka iz vode. Veter je sedaj pihal proti njim. Taksna je bila stvarnikova volja. Veselje pride samo po njegovi odsotnosti.

Še sedaj po tolikih letih je bilo mogoče skozi luknje v njenih ušesih za uhane videti zeleno dolino, visoka palmova drvesa polna zlatorjavih sadežev. In karavane. Pa kamele. Belo kamelo z belim kodrom na hrbtu, ki je ni nihče videl. V njenih očeh se je skrivala magična skrivnost o svetu in zemlji in kako je postal to, kar je
Da se lomijo oceani in
Gore vzpenjajo.

Zgodovina je vonjala po kadilih kot uvele rože v vazi v vetru.
Zemlja in nebo
Zelena dolina dolgih pesmi

Obkrožena z umirjajočo puščavsko pokrajino in smrtjo. Vonj kadil je bil tukaj sladek in čist. Prinasal je poželenje po raju, sladil pitno vodo dolgo potem ko sta upanje in sanje umrla. Razočaranje pa je se vedno peklo. Zgalo kot puščavski pesek, ki jih je obdajal.
Lava in pesek
Pojoči peski,

Ki so peli pesemi poželenja. Vse stvari so bile bele in lepe. Kot bela kamela z belim kodrom na hrbtu, ki je nihče ni videl. Zvezde so deževale kadila in začimbe.

Dolina je bila sedaj temna in mirna. Nočni komolci so se krepko naslanjali nanjo. Da je bila ustvarjena zanjo. Za njene oči in pljuča. Za njeno srce. Takrat je plesala. Smejala seje in jokala hkrati. Živela je. Živeli so. Od tega je že davno.

Takrat jim je pripadala, so ji pripadali
Zeleni dolini, ki je bila dolgi zeleni trak
Zelena dolina dolgih pesmi
Morja in podvijani oceani kot čista svila
Pomladni dež
Zlatorjavi dateljni
Goli kameniti hribi
Pojoči puščavski peski
Zvezde in luna

Takrat so upravljali s svojo večnostjo in samoto. Od tega je ze dolgo. Navajena je bila čakanja. Pogledovanja in gledanja. Ramišljanja brez dodatka barve glasu. Z mrzlim občutkom je mnogo kasneje na nek vroči popoldanski dan ugotovila, da je bilo življenje živeto. Da je čaša življenja polna prahu.
Brez palmovih dreves.
Brez zlatorjavih dateljnov
Brez golih prašnih hribov
Brez ptic
Brez senc.
Da bo isto jutri. In vsak drug dan. Da oceani nikoli dvakrat ne prinašajo istega vala, istega novega rojstva.

Molitve so končane, pogovor se začenja. Sončni žarki so neusmiljeno žgali. Vroči veter je nosil peščeni prah. Zrak je bil sedaj obarvan z bledo rumeno barvo, poln okusa po puščavskem prahu.

Revolucija… Kaj je revolucija……
Slišali so za revolucijo. Kar je sledilo je da je veter pihal preko doline, ki je bila se vedno dolgi zeleni trak.
Drug drugega so gledali in niso odgovorili. Zrli so v dnevno svetlobo, ki se je svetlikala med gostimi vejami palmovih drves.
Ali niste slišali za revolucijo…
Molčali so. Slabotna svetloba se je sedaj med vejami premikala kakor da bi vaščani imeli majhne svetlike. Drevesa z zorečimi dateljni so stala naokrog so se razprostirala globoko v puscavsko pokrajino. Lepi polni obrazi, sedaj obliti z znojem in neko rahlo ustrujenostjo v njihovih očeh. Kakor da bi iskali zavetje v kamenitih okoliških hribih ali sencami palm ali puščaveskemu prahu. Ničesar sanjskega ni bilo v tem pogledu.
Slišali so za revolucijo. Takrat so v sebi nosili norost.
Ona pa se je bala za sanje. Trepetala je za njega. Za njih.

Povsod so tisoči sedeli na ravnih strehah, kot na geometričnih terasah.
Tisoč dateljnov se je sušilo na ravnih strehah.
Tisoč molitev je bilo poslanih v nebo.
Tisoč porok praznovalnih….

Vse kar se sedaj spominja o njemu, da so bile njegove oči kot par dateljnovih sadežev ob sončnem zatonu. In kašmirski šal, ki mu je visel prek ramen z bledo barvo lune in rjavimi programi cest, po katerih so potovale karavane. Da mu je cesta prišla nasproti in da je bila tema bolj gosta. Vse je opazil. Vsako palmo. Vsak sadež. Vsak oblak. Nebo brez zvezd. Celo belo kamelo z belim kodrom na hrbtu, ki je ni nihče videl. Da bo prosil noč, da se za njo razprostirala od vzhoda ji je obljubil. Vse to se je dogajalo v zeleni dolini dolgih pesmi
Ljudje živijo brez oči
Milijoni tekajo brez čevljev
In hiše kasljajo
Je govoril.
Kar je sledilo, da sta razdejanje in veselje bila par. Kaj je bilo dobljeno in kaj izgubljeno. Načela. Ta so bila ze od nekdaj najbolj lomljiva človekova posest. On pa je izbral resnico nad življenjem. Kot se je zdelo kasneje resnica gotova biva drugje. Okus po življenju pa se je pokvaril. Kar je sledilo, da je postala dolina dolga kot zeleni trak dolina žalostnih dateljnov.

Pošiljaj mi pesmi s srečnim koncem, mu je odgovarjala. Pesmi, v katerih se zaljubljeni srečajo. Pesmi v katerih ima svoboda vonj po zlatorjavih dateljnjih in je mir bela kamela z belim kodrom na hrbtu, ki je nihče ni videl.

Toda vse to je bila njegova volja. Stvarnikova volja. Njega, ki upravlja nad morji, oceani in človekovo usodo, ki je ustvaril
Tišino da ima govor pomen
Smrt da ima življenje pomen
Noč da ima dan pomen
Vojno da ima mir pomen

Še vedno se spominja, da so takrat zaprli trgovine, zaklenili hiše in odšli na srečanje z luno. Niso verjeli metuljem. Bilo je kot ponočne sanje, ki nikdar niso obstajale. Sedaj je bila to pesem tistih, ki nimajo več svojih sanj. Doživljanje je spremenjeno v spominjanje. Kot bleda luna na temnem nebu. Sprememba vode, ki oznanja spremembo jezika. Preteklost in sedanjost sta bila kot dve tekočini različne vsebine.

Sedaj so potovali kot vsi drugi.

Nikamor se niso vračali. Tako kot potujejo beli oblaki.

ljubezen spoznaš ko ti zmanjka besed in usta osušijo in pozabiš kje si in kdo si in koliko križev nosiš

in kaj so te učili in ti svetovali in te svarili

in ki je najlepša dokler je neuresničena kar napišeš ne pozabi sempatja shraniti

včasih hitro pozabiš kaj spreletava misli

stavim da nihče še ni odprtl tvojih vrat od zadaj med ritnicama in ni polzel z jezikom med velikima gričkoma okoli riti v žep kot se reče
moj spomin daleč seže a je pičel spomnim se prevelikih irharic pa rdečega italijanskega rolerja in kako sem neučakan z napol napumpanimi gumami zletel čez ograjo danes glavne ulice v nekdaj bogatem mestu ki je danes pajzl nahujše sorte in smo se pozimi sankali po tej glavni cesti v volnenih nogavicah oblepljenih z zmrznjenim snegom na koncu se nam je vsem zanohtalo

ali se mi zdi da so bile tedaj zime z meter snega in smo hodili v sneženih rovih poletja v bazenih do pomodrelih ustnic in razžrtih prstov od klora

za ozonsko luknjo se nam še sanjalo ni

punce so bile tako naivne

mi pa neizkušeni in robati postopoma smo se mehčali

prva otipavanja v bazenu spomnim se smešnih kopalk

elastike so bile vedno problematične

spolna vzgoja je potekala preko izvrtane luknje v steni med moško in žensko skupno garderobo to je bil takrat naš internet

ampak upali smo skakati z vrha skakalnice
in nositi puncam torbice iz šole kdo še to danes počne na nek način smo bili gentelmeni

rokenrol je bil v drugem planu takoj za cigaretami in drinki danes poslušam samo še alternativo

veliko drinkov na feštah in šolskih plesih pa še drugi dan ko smo drgnili parket v telovadnici po plesu spominjam se vonja parket paste in uvoženega parfuma ene debele punce na plesu me je vedno hotela voditi prvo srečanje z domino ali se mi zdi da vse predebele uporabljajo strašne parfume tiste dni punce še niso bile bulimične danes bi jih imeli za okrogle v povprečju

en pravi šok je videti dekle ki ti je bilo všeč po dvajsetih letih na obletnici mature se vprašaš kaj zakon otroci dedec hrana lenoba naredijo iz človeka včasih mi pravijo da se sam preveč rekreiram in podim po grmadi in šmarni na stara leta sem začel plezati po klinih postavljam osebne rekorde odkar sem srečal abrahama pa ne le pri plezanju ampak na vseh kardinalnih področjih žena pravi da se mi včasih že meša da me bo kap pa se požvižgam moj osebni zdravnik ki ga kdaj obiščem zaradi lepšega reda radi pravi da bi že imel previsok pritisk če ne bi tako pogosto spuščal pare po hribih
pa potem človek ni več objektiven do tistih 60 procentov ki se nažirajo in namesto švicanja za vikend sede s krožnikom in žlico sem eno punco ki je bila v mladosti prava bomba in lepo raščena večkrat užalil pa še njeno lepšo golo sliko sem ji zanalašč pokazal

sem pa res včasih prasec ker se je po porodu napihnila kot balon pa nisem mislil nič slabega le to ne razumem da je v hrani pokopala vse svoje življenske ambicije dvomim da je srečna čeprav se dela malodušje se mi zdi hujše od rak rane neodločnost in resigniranost me res razkačita sem pač drugačen tip ampak jaz bi vsem privoščil užitke ko telo poleti navkreber ko prsti zgrabijo oprijemek v skali ko prehitiš mladce v plezalni in pod vrhom grmade in se podiš s kolesom kot nor po tacnu in savljah in bežigradu in poskušaš z gorskim na šmarno saj je noro a misliš en dan mi bo poratal do vrha brez sestopa in skrivoma ukradeš sinu zadnji model mautnbajka kot smo včasih naskrivaj pri šestnajstih vozili škode 1000 mb

v avtih se mi zdi sem preživel vsaj tretjino budnega življenja kak milijon in pol kilometrov imam v riti vse do kuvajta sem bil mladost v avtu je bila posebno doživetje pa študentje smo zmiraj imeli denar za bencin kremšnite na bledu ali kopanje v fiesi tedaj še ni bilo gužve na cesti in tečnih policajev spomin seže celo do prašnih cest in celodnevnih voženj na morje ampak tega je že tako daleč
bognedaj da sumiraš življenje

to je ena taka beda za takoj pozabit in na novo začet

pa toliko prilik zamudiš a kaj ko to vidiš šele potem ko je prepozno in te nihče ne šmirgla več kolk jezikov se začneš učit pa nikdar do konca

nemško smo se učili le pet kasneje sem se naučil nekaj iz TV in cajteng da me ne more vsak švaba okol prnest

med arabci sem živel nekaj let pa bolj malo znam

ampak na arabijo imam lepe spomine čeprav sem tam preživel eno skoraj vojno

padale so rakete zemlja zemlja

enkrat kar blizu pa smo bili mladi in hladni ko špricer ampak sem tedaj prvič videl v življenju kako se eni poserjejo od strahu

celo na sekretu so se skrivali fini gospodje sram jih blo

spomin se ene punce v elastičnih kavbojkah

je bila seksi v pravem pomenu besede njen fant pa je pravil da je hladna kot led

pa še zdaj ne morem verjeti

enkrat sem jo rešil ne vem česa ko je zaspala ob piskrih na štedilniku smrdelo je in se kadilo pod vrati

ne spomnim se če je rekla hvala je bila od monoksida čist paf

kot turist ne obiskujem cerkva in muzejev

razen enkrat v budimpešti sem bil v sepmuvezet strašne umetnine s slikami je kot s formulo ena dokler ne vidis v živo ne občutiš veličine

aja pa mumije feničanov sem videl v benetkah in vse tiste napol podrte spomenike babilona in samare v iraku

bil sem verjeli ali ne celo med divjimi kurdi a ne turistično ampak poslovno pa na srečo ni bilo nič iz tistega kšefta

celo na kurdski ohceti sem bil

divje se je plesalo kako znajo punce migati pod zavezano ruto

za človeka je zdravo da kdaj pobegne iz zapečkarskega okolja ljube deželice pa slovencelnev sam predolg ne smeš bit zdoma ker potem zgubiš žnoro pa prjatle in nič več ne štekaš en čas po povratku

pa starši in najbližji so čist iz sebe ko greš in spet ko se vrneš ampak potem sploh ne iščeš več novih prjatlov včasih se vprašam kaj sem vsem starim naredu da me skor noben več ne pozna o ti pizda bojo že vedl ktere mislil pa med njimi tud dva včasih najbolša prjatla no sej sem tud sam mal kriv a tok pa spet ne en se mi še na gsm ne javi če ga pa slučajn srečam na šmarni pa prav letos se bomo pa zagotov srečal pa se nikdar

prijateljstvo je skor kot ljubezen en tak slab občutek ostane po izgubljenem kar ena mala žalost

saj življenje je itak ena žalost važn je da ga čimbolj popestriš pa da imaš doma kolkrtolk pošlihtan pa da te imajo sorodniki rad ali da te vsaj ne sovražjo pa da se navadiš tudi skromn žvet pa v sili z mal shajat

ampak potem tudi v boljših časih ne razmetavaš se ti zdi tisto kapitalistično izobilje tako odveč kot ko pol nemčije voz na jug iste stvari ki jih druge pol nemčije voz na sever pa so bolan če v vsaki štacuni ne dobiš mineralne vode ki je navadna scalnica iz vsake pofukane luknje od odre do rokavskega preliva pa sveže kalifornijske jagode ki so bolano brez okusa in vse tiste škatle za sliko zvok in nevemkakšne perverzije s celega sveta o bog kteri bedaki vse to pokupjo se vprasas ko pa včasih vsak fenig zdaj pa cent obračajo med prsti

pa popizdiš ko gredo vsi isto uro in dan in mesec na vikend ali dopust štaui so smrt zahoda pa kaj če imajo autobane če so pa zarukani včasih se zdi da se na smučanje peljejo tja pa nazaj v tisti gužvi pa jasno vsi po levi vključno s turki do bosporja
hvalobogu imam tak star avto da se mi ne da več na dolge vožnje do grmade pa itak pridem s kolesom
ampak web je nekaj hujšega kot genetika vsaj meni je obrnil svet na glavo ali bolje mi je kot bi stresel ves svet pred mene najprej je človek zmeden ko vidi vso tisto obilje podatkov informacij slik glasbe umetnosti filmov spotov videov tujih kultur softvera tehnike znanosti receptov seksa slik in barv

pa se paseš kot krava na sosedovem bogatem pašniku ali rabutaš sosedovo hruško naša generacija (četrdesetosme) se mi zdi kot nalašč za ta hec

v osnovi lačna novega neznanega morja širjav in sveta daljav pa skok z rehenšibrov na comodore in kmal potem na PC pa jih je velik moje generacije ostal povoženih in so digitalno nepismeni in bojo tak tud umrl ampak tisti ki smo dovolj zgodej shodil in spregledal smo zdej prva fronta in grozni srfrji in hekerji in daunlouderji pa ker je še takšnga le časa mi zmankuje

dnevno in sploh do konca lajfa je kot bi našel zaklad v kratkih hlačah hlastaš po vsem tem bogatstvu vsebin pa je vsega vsak trenutek več ti pa ne veš več kam bi dal kam vtaknil in kako odnesel poskušam ukrasti svoje mega in gigabajte števec neusmiljeno teče

diski se filajo

trde diske menjamo že na pol leta

računalnik je že tretji megaherzi se vsaj podvojijo adsl je nemogoče krotiti zdej divja že z dvema megabajtoma špon je ful

ne vem več al sem spred al zad al me lovijo al jih lovim

mašince so štekane noč pa dan razen med nevihtam diski žagajo ventilatorji ribajo da procesorjem ne zakuha glasnejši je samo dvajset let star hladilnik za hrano ne računalniški dan zamenjaš za noč in podaljšaš v dan nekaj tacga kot polarna noč pa ti vse skupaj zleze pod kožo in postaneš weborob je ni stvari ki je ne moreš ne zveš ne vidiš ne slišiš po mojem se mi filajo že tiste sive celice ki po vsej logiki sploh nimajo kaj delati ko je pa regularni del možgan že nafilan

problem ni dobit problem je selekcionirat dosegljivo sortirat narabutano presejat nabrano obdelat izbrano in procesirat podatke jih stalno obnavljat dvigovat kriterije zahtevnosti in kvalitete stalno izboljševat programsko podporo in podporno opremo raziskovat nove medije nove ideje nove tehnologije prenosa in predvajanja nove načine pridobivaja pameti

iskati nove in nove interesne sfere in se izživljati v novih in novih zabavah in arkadah in streljanjih pa če smo pošten nas je že zdavnaj povozil

časa zmankuje

digitalizacija je za robote ne folk

bolj smo povezan in omrežen bolj smo nekomunikativni

včasih smo pisal pisma samo tistim ki so nam nekaj pomenil

in so bile besede globoke

danes pa je vse skupaj spem ena sama prazna prilepka in kopija na sto naslovov s potrjenim prejemom in roka je lahka na tipkovnici srce pa bije v gigahercih

in ideje le še kopiramo in prilepljamo in čimprej dilitamo da ne zabijemo kapacitet spomina

kaj je sreča in kje se skriva

je sreča javna in hrupna

ali pa je intimna in skrita in ustvarjena iz davnih sanj in krhka kot pajčevina spomina je sreča nabit disko prepotenih teles nafilanih s pijačo in ekstazijem ali pa je skrit zalivček belega kamenja neskončno vročega sonca in pluskanja valov

je morda samota strastne ljubezni v razcveteli pomladni naravi

je morda spomin na prvi vroč dotik telesa
je sreča zadovoljitev lastnega egoizma ali je razdajanje lepega in dobrega
je sreča krik v množici ali pa se morda skriva za zapahnjenimi vrati samote
je sreča spoznanje neuresničljivega ali preprostost navadnega in vseprisotnega
je sreča zapletenost posmrtnega in rajskega ali pa morda pritlehnost vsakdanjika
je sreča za kar živimo ali pa ugodje že doživetega

je to v kar upamo ali to kar imamo

je neskončnost vsega ali majhnost človeka

je oprijemljiva ali se skriva v neskončnih megakilometrih misli občutkov okusov vonja in spominov

je sreča kar nas čaka ali kar lovimo

je sreča da je nimamo preveč ali spoznanje pravih vrednosti
je sreča nekaj kar moramo deliti ali je naše intimno bogastvo

je sreča pozaba previdnost modrost oklevanje

je sreča to kar ukradeš drugemo ali to kar ti prinesejo na pladnju

je tvoja sreča sreča drugega

si sploh lahko srečen ob toliki nesreči okoli tebe

je orgazem sreče ljubezen spolnost prijateljstvo ali vse skupaj
je sreča deljiva uporabna predvidljiva kupljiva

je tiha ali kriči od sreče
je prava bogata ali revna ali beži od denarja

je individualna ali si jo dele množice
je sploh ulovljiva fotogenična določljiva izmerljiva

jo lahko udomačiš obdržiš presadiš

je sreča to kar se nam zdi ali to v kar nas drugi prepričajo
zakaj prekleto je sreča ženskega spola

Prostori srednje in jugovzhodne Evrope so v Novem veku, posebej pa od XVII. stoletja prostor srečevanja različnih kultur:bizantinske, orientalno-turške, zahodnoevropske in ruske. Samo tisto prežemanje in srečevanje etnokultur, ki ga spremlja razumevanje in dober medsebojni vpliv kultur splošnočloveške kulturne sedimente in vodi k temu, da te kulture ne živijo druga ob drugi, ampak ena z drugo.

Šele multikulturanost, ki je se je ustvarila iz dolgoletnih kulturnih zvez, in ne tista, ki se je z državno-političnimi in abstraktno idejo vsiljuje določenim narodom, je osnova za ukinjanje kulturne samozadostnosti in samogetoizacije. Učenje od drugih in o drugih nam pomaga, da se bolje prepoznamo in da sebe vidimo v drugih, ker sami ne moremo obstajati. Edino se skozi različnost in nikakor skozi uniformnost in enoličnost razvija samobitnost in ohranja vitalnost neke kulture.

Za južnoslovanske prostre in za naš narod - srbski, je posebej pomembna tako bizantinsko-pravoslavna dediščina kakor tudi vplivi racionalistično-prosvetiteljskega zahoda, predvsem v literaturi, filozofiji in arhitekturi. Dotiki našega naroda z zahodom so bili najbolj izraziti na prostoru Podonavja in Vojvodine, kjer so se srečevali številne kulture in narodi, in tako tudi srbski in slovaški narod.

Ood konca XVII in do prve polovice XX stoletja se je več kot dve in pol tisoč srbskih kulturnikov in ustvarjalcev - piscev, filozofov, prosvetiteljev in znanstvenikov - šolalo v Bratislavi, Košicah…, Modri in drugih slovanskih mestih. To nam govori, da je veliko število naših učenih ljudi izobrazbo doseglo ne le na Dunaju, v Budimpešti ali na nemških univerzah, ampak tudi v Slovaški. To dejstvo pogosto spregledajo, nanjo pa je s svojim predanim književno-znanstvenim delom predvsem največ opozarjal naš književnik in publicist Risto Kovijanić, in to dlje od petdeset let, točneje skoraj sedemdeset, od 1927. do 1990. leta.

Iz Kovijanićeveih del lahko izvemo veliko o šolanju in delu Dositeja Obradovića, Vuka Karadžića, Branka Radičevića, J. J. Zmaja, Pavla Popovića, Joakima Vujića, Svetozarja Miletića in drugih srbskih prosvetiteljev, in o vplivih Jana Kollarja, Pavla Jozefa Šafaříka, Ljudevita Štura in drugih slovaških piscev in filozofov in prosvetiteljev na srbsko kulturo in južnoslovansko idejo, soglasja in razumevanja, predvsem med slovanskimi narodi tako skozi ilirsko gibanje kakor skozi ideje o panslovanstvu, avstroslovanstvu ali »slovanski vzajemnosti« Janja Kollarja.

Kovijanić je pisal o srbsko-slovaških književnih zvezah in odnosih, ljudskem pesništvu in o mnogih, tkao srbskih kakor slovaških piscih. Sodeloval je v slovaških, čeških in srbskih časopisih, poleg tega je sodeloval tudi na mnogih znanstvenih srečanjih in simpozijih, posvečenih srbsko-slovaškim zvezam, tako v Slovaški kakor v pri nas.

Risto Kovijanić je rojen v Djurdjevcu, vasi zraven samostana Morača, 31. 12. 1995. leta, umrl pa je 17. 11. 1990 leta v Kotoru.

To besedilo ima namero, da spomni na človeka in znanstvenika, ki je vse življenje poklonil tako znanosti kakor slovanofilstvu, ki je imelo obliko iskrenega prijateljstva oziroma ljubezni do slovaškega naroda, njegove kulture in tudi državi, ker je Češkoslovaško imel za svojo »drugo domovino«.

PLEDOAJE ZA PREUČEVANJE SRBSKO-SLOVAŠKIH KNJIŽEVNIH ZVEZE

Spodbuda za preučevanje srbsko-slovanskih književnih zvez je povezan za našo idejo o potrebi nastanka, objavljanja in krepitve slovaške vzajemnosti. Razlogi za to namero ležijo tako v književno-kulturni sferi kot v sodobnih globalno-političnih in geostrateških odnosih. Pri branju del Rista Kovijanića, Jana Kmet’a in drugih slavistov in tudi naših zgodovinarjev smo prišli do sklepa, da so Srbi v zadnjih treh stoletjih od vseh narodov, tudi od tistih, s katerimi so skoraj celo stoletje živeli v skupni državi, ki jih obkrožajo, imeli najboljše odnose, tako politične kakor kulturne prav s Slovaki.

Ko so stoletja živeli pod tujo okupacijo - turško in avstromadžarsko -, so Srbi in Slovaki drug v drugem prepoznali zaveznike in prijatelje, na katere se lahko naslonijo v svojem boju za nacionalno osvoboditev, razvijanje svojega narodnega jezika, avtonomne kulture in izgrajevanje lastne države. Narodno zavezništvo in kulturno-književna bližina med našimi narodi je posebej prišla do izraza v drugi polovici osemnajstega, skozi vse devetnajsto in do prve polovice dvajsetega stoletja. Slovaki so »vstopali v življenje Srbov v Madžarski preko šolskih in političnih zvez« - pravi Nikola Radojčić, in dodaja: »Povsem natančno se je občutilo, da se lahko Srbi v poslih, za katere še niso imeli šolanih ljudi, prav nanje največ nasloniti.« ¹

Pred tem so bili ti odnosi in zvez bolj spontani in posamični, potem pa so bili ideološko dirigirani. Po drugi svetovni vojni sta oba naroda svojo nacionalno samobitnost in bogato nacionalno kulturo odrinila na račun socialistično-komunistične ideologije, kije vsiljevala idejo internacionalizma, v skladu s tem zanikanje zgodovine in zamegljevanje tradicije, tako da so kulturno-književne zveze morale biti ideološko primerne in s tem tudi neavtentične.

Narodna tradicija, nacionalna zgodovina, lastna kultura, jezik in vera v prihodnost so nam potrebni kot smerniki v sodobnem uniformnem in »ravnodušnem« svetu, oziroma »dobi praznine«, kakor ga imenuje Gilles Lipovetski², svetu, ki ne prizna pravice do različnosti, da ne bi ostali, kantovsko rečeno, v »samozakrivljeni nezrelosti«³, in s tem doživeli konec lastne zgodovine.

Sodobna ideja in praksa globalizacije sta svetovna procesa in postavlja se vprašanje, kako se do njih obnaša naša kultura. Če se ta svetovni proces nekritično sprejme, obstaja nevarnost, da se izniči narodnostna subjektivnost (jezik, tradicija, vera, nacionalna književnost), brez katere ni ustvarjalnosti po meri človeka, ker ustvarjalnost izhaja iz različnosti. Ko se k temu doda kulturni hegemonizem, v katerem t. im. »velike« kulture (danes je to ena zahodnoevropska) popolnoma izrivajo t. im. »male«, ali jim one služijo samo za »opombe«, prihajamo v položaj, v kateri se »Babilonski stolp« ruši pred našimi očmi⁴.

Bližnja zgodovinska izkušnja nas uči, k čemu pelje nekritično sprejemanje enega epohalnega gibanja - socializma kot svetovnega procesa - izrivanju subjektivnosti moči na račun kolektivnosti, in se potem pokaže, da kolektivnost ne more sama od sebe obstajati, kar pelje do njegovega sesipanja in razpada takšne skupnosti. Z druge strani nesprejemanje tega procesa vodi v popolno izolacijo, ki se prikazuje kot samoizolacija, a ki spet vodi v slabitev duhovno-kulturne ustvarjalnosti, ker se brez kontaktov z drugimi pada v kulturno samozadostnost in sumljivo mesijanstvo.

Ena od mogočih poti, po kateri bi se rešila ta nič kaj spekulativna dilema ampak zelo stvarna nevarnost za obstoj tako naše preteklosti kakor negotove prihodnosti, bi mogla biti tudi pot »slovanske vzajemnosti«. Čeprav bi ta slovanska pot lahko bila podobna zgodovinskemu anahronizmu in neoromantični zablodi, ni odveč omeniti, da se zgodovina ne končuje z XX stoletjem in niti z atlantistično kulturo. Dosedanja zgodovina priča o zamenjevanju različnih civilizacij, slovanska pa še niti danes po Spenglerjevi periodizaciji ni doživela svojega vrhunca.

Po Janu Kmet’u se v srbski slavistiki in tudi širše v znanosti slovanska vzajemnost v glavnem razume samo kot splošni pojem za zbliževanje slovanskih narodov in se ne vidijo nianse in velike razlike, ki obstajajo. Da bi se ognili tej nedorečenosti in abstraktnosti, je po Kmet’u nujno napraviti razliko med slovansko vzajemnostjo, slavizmom, panslavizmom ali vseslovanstvom in avstroslavizmom.

Ob tej priložnosti Kmet’ v »Jugoslovansko-slovaških slavističnih zvezah« daje zelo dobro pojasnilo, ki ga bomo zaradi preciznosti in pomembnosti navedli v celoti: »Čeprav je bila na prvi pogled ideja slovanske vzajemnosti iz časa ustvarjanja osnov za gibanje slovanskih narodnih preporodov, in posebej manjših slovanskih narodov, meglena, je vendarle bila precizno izkristalizirana, izdiferencirana, definirana in formalizirana kot humanističn kulturno-duhovno sodelovanje in nova kohezijska sila etnično sorodnih slovanskih narodov in se je kot neka posebna ideologija in ureditev o lastni prihodnosti narodov ne bi smela mešati s slavizmom, slovanofilstvom, panslavizmom, avstroslavizmom ali z drugim posebnim vidikom izražanja slovanske zavesti ali zbiranja slovanskih narodov. Manjše (slavizem) ali močnejše (slovanofilstvo) izražanj slovanske zavesti je lahko čisto neopredeljeno, spontano ali posamično, brez kakršne koli pojmovne prepričanosti, medtem ko povezovanje vseh Slovanov (panslavizem) ali povezovanje Slovanov avstroogrske monarhije (avstroslavizem) običajno predpostavlja tudi družbeno-politično operacionalizacijo svojih programskih načel, česar ideja slovanske vzajemnosti očitno nima, ker s tem, da ostaja samo v duhovno-kulturni sferi in na ravni futurističnega verovanja, pazi, da se ne dotika konkretnih družbeno-političnih razmer ali državno-pravnih interesov.«⁵

Od vseh naštetih terminov oziroma idejnih ali idejno-političnih prepričanj, se nam zdi »slovanska vzajemnost« najprimernejša za današnji čas. Na koncu XX stoletja vsi slovanski narodi imajo svoje države, toda nobena od njih nima slovansko prepoznavnost. Od slovanskih značilnosti imajo v glavnem svoje nacionalne - slovanske jezike, vendar nič več kot to. V državno-političnem smislu so republike državljanov, in v duhovno-kulturnem skupnosti, v katerih vlada obrazec moderne masovne kulture zahodnega tipa, zato na nimajo svoje prepoznavnosti. Med na primer Češko in Slovenijo z ene strani in Nemčijo z druge, v kulturnem smislu ne obstajajo nekakšne razlike in je s pozicije globalizma zaželeno, da se te popolnoma izničijo.

Z vezanostjo na duhovno-kulturno sfero se ima »slovanska vzajemnost« možnost ponovno vzpostaviti kot zaželen vrednostni ideal a tiste slovanske narode, ki verjamejo, da prihodnost ni v zahodnoevropski uniformnosti, ampak v slovanski, nekoliko anarhični različnosti, ki je njena differentia specifica. Na nekatere je to pomanjkljivost, toda če pogledamo naprej - zgodovina nas uči, da brez divergentnosti ni obstoja in niti prihodnosti.

V času Šafaříka, Štura, Vuka, Njegoša, ruskih in drugih slovanskih slavistov, se je slovanska vzajemnost izražala v pisanju proglasov - Šafaříkov »Proglas Slovakom« (Slovanom) iz 1817, v Vukovem zbiranje narodnih pesmi iz 1814, izdelavo besednjaka narodnih jezikov, ustanavljanju nacionalnih kulturnih združenj, študiranja v slovanskih mestih, z bližnjimi, pogostimi in močnimi kulturnimi zvezami, z materialno pomočjo, izmenjavo knjig in pisem itd. Vse devetnajsto stoletje je bilo izpolnjeno s slovansko vzajemnostjo in rezultati so bili več kot dobri: postavljeni in utrjeni so bili temelji mnogih znanstvenih disciplin kulturno-znanstvenih institucij (zgodovina književnosti pri Srbih - Šafařík, Matica srbska, akademije znanosti pri Srbih, Slovakih in Hrvatih, gimnazije - karlovška in novosadska itd.).

Idejo slovanske vzajemnosti je med prvimi osmislil in v delu »O književni vzajemnosti med različnimi plemeni in narečji slovanskega ljudstva« sistematično razložil Jan Kollar 1835. leta in ustvaril »platformo legitimnosti tedanjih preroditeljskih teženj slovanskih narodov«, prvi Jan Kmet’.⁶

Ideja slovanske vzajemnosti navkljub mnogim oviram ni abstraktna opredelitev, ker so slovanske zveze tudi danes prisotne: kongresi in sodelovanje slavistov, filmski in glasbeni festivali slovanskih in pravoslavnih dežel, medsebojni obiski folklornih društev (najizraziteje Ukrajina, Slovaška in Srbija), obiski cerkvenih zborov, sodelovanje srbskih in ruskih intelektualcev. Najmanjše je sodelovanje na področju knjige, ker se zelo malo prevaja, a je to eno od najbolj pomembnih področij. Vendar vsa vrata za oživljanje slovanske vzajemnosti niso zaprta.

Sodelovanje in slovanska vzajemnost, ki so jo Srbi in Slovaki, in med njimi najumnejši - Vuk, Njegoš in Branko na eni strani, in na drugi Šafařík, Kollar in Štur - uresničili v prvi polovici devetnajstega stoletja, je lahko prava usmeritev in tudi dober kažipot, kako naj se danes uresničuje duhovno-kulturno sodelovanje med našimi narodi, da ne bi končali v zahodni duhovni pustini.

Pripombe:

¹ Dr. Nikola Radojčić: »Za več svetlobe v našem 18. stoletju«, Zbornik Matice srpske za književnost i jezik, knjiga 6-7/1958-1959),s tr. 50-51.

² Kategorije tradicije, jezika kulture, zgodovine, prihodnosti so moderne vrednote, v katerih srbska družba v največji meri živi tudi danes, one so v »postmoderni« zahodni družbi porabljene in predstavljajo anahronizem, vendar so po našem ustreznejše za človeka kot vrednote, ki jih je ustvarila postmoderna zahodna družba - »masovna ravnodušnost«, »občutek dolgočasnega ponavljanja«, »prestopanje na mestu«, »banalizacija inovacije«, »ločenost prihodnosti od napredka« itd. Če že vidimo, da je pot, po kateri gredo drugi, zamegljena, kaj se ni bolje vrniti k rodni »poljski poti« in starim vrednotam? Sodobni francoski filozof iz Grenobla, Gilles Lipovetsky je v zelo dobri študiji »Doba praznine« že pred dvajsetimi leti (1983) napovedal izčrpanost postmoderne paradigme oziroma konec takšne zahodne civilizacije, konec, ki ga je ona proizvedla z logiko svojega notranjega razvoja: »Veliki moderni sistemi,r evolucija, disciplina, svetovnost, avantgarda so opuščeni so zaradi hedonistične personalizacije, tehnični in znanstveni optimizem je upadel, ker številna odkritja spremlja hiper-oboroževanje blokov, uničevanje življenjskega okolja, povečana osamljenost posameznika; nobena politična ideologija ni sposobna zanetiti mase, postmoderna družba nima več niti idolov in niti tabujev, nima več zmagovalne podobe o sebi, ne obstaja več zgodovinski projekt, sposoben za mobiliziranje, odslej nas določa praznina (podčrtal N. K.), to je praznina brez tragičnosti in apokaliptičnosti.«, Doba praznine, Ogledi o sodobnem individualizmu, Književna zajednica Novog Sada, Novi Sad 1987, str. 9.

³ Ko govori o odgovornosti človeka in tudi naroda, veliki nemški filozof Immanuel Kant objavlja 1784. leta v časopisu »Berlinski mesečnik« tekst, v katerem postavlja vprašanje izbora in odgovornost, in daje »izbirno geslo«, po katerem sta človek in ljudstvo sama odgovorna za svoj izbor: »Prosvetiteljstvo je izhod človeka iz njegove mladoletnosti, za katerega je bil kriv sam. Mladoletnost je nesposobnost uporabljati svoj razum brez vodenja nekoga drugega. Človek je sam kriv za to mladoletnost, ker njen vzrok ne leži v pomanjkanju razuma, temveč v pomanjkanju odločnosti in poguma, da človek svoj razum uporablja brez vodstva nekoga drugega. Sapere aude! (Odlomek je preveden po prevodu V. Sonnenfelda v knjigi Vladimir Filipović, Klasični njemački idealizam, Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb 1982. str. 17.

⁴ Med drugimi je na to opozarjal tudi Danilo Kiš v enem od svojih zadnjih pogovorov. Na vprašaje, ali ste nezainteresirani za Francoze ali za svet nasploh, Kiš odgovarja: »Kar zadeva radovednost, sem radoveden, vendar ni lahko s Francozi in niti s svetom« - »V Franciji, za Francoze, tukaj ne govorim o povprečnih ljudeh, temveč o velikih francoskih intelektualcih - ne obstajajo Negoš, Krleža ali Adi, Pötöfi. Samo strokovnjaki vedo za ta imena.« Novosadski časopis Polja, št. 368, 1989, str. 364.

⁵ Jan Kmet’, »Jugoslovansko-slovaške slavistične zveze«, VANU, Novi Sad 1987, str. 213-214.

⁶ Ibidem. V Kollarjevi ideji slovanske vzajemnosti poglejte širše pri Kmet’u,v Jugoslovansko-slovaških slavističnih zvezah od str. 267 do 274 in v knjigi študij in esejev Jan Kmet’, Grbi in ognjišča (Erbi a ohniska), tekst Kollarova teorija slovanske vzajemnosti (Kollarova teoria slovanskej vzajomnosti), od str. 59 do 71. Izbral in priredil Dr Mihal Harpanj, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, - Kultura, Bačsky Petrovec, 1997.

Prevod: Marjan Pungartnik