Kritik, prevajalec, urednik Vital Klabus (70) je eden izmed živahnih slovenskih razumnikov humanistov, ki se je dokazal s prevajanjem leposlovnih del, s književnim ocenjevanjem, z uredniškim delom. Ko sem ga obiskal za Bežigradom v Ljubljani, je poiskal na aluminijasti lestvi svoje knjižnice revijo Svit, kjer je leta 1952 objavil prevod Marcela Prousta Combray, in na lestvi je intelektualec rekel: »Zaenkrat sem še 69 let star. Ali pa bom pri 80ih še tako prožen, tega ne vem.« Tudi duhovno je prožen prijateljski sogovorec. Ni se namreč vdinjal »kritiki vsega obstoječega«, ni se podrejal določeni in vase zaprti ali uradno določeni svobodi, ki se je smela le malokdaj uporabljati, pa še to le takrat, kadar so ideološki mrhovinarji zavohali v svinčenih časih razkroj. Vital Klabus je meščansko zgleden človek, visoko kultiviran, pa tudi dovolj odprt v umetniškost, da je sprejemal zlasti povojne literarne rodove ter se družil s pesniki in pisatelji.

Kritik, prevajalec, urednik Vital Klabus se je rodil 6.2.1932 v Škofji Loki, živel na Jesenicah do tamkajšnje gimnazijske mature, nato se preselil v Ljubljano, kjer se je leta 1955 poročil in živel kot svobodni umetnik, se leta 1962 zaposlil v državnem založništvu, prav tam je bil urednik do upokojitve. Kritik, prevajalec, urednik Vital Klabus je prejel dvakrat Sovretovo nagrado za prevajanje, in sicer leta 1970 za biografijo o Puškinu Henrija Troyata in leta 1959 za roman avstralskega Patricka Whita Voss ter roman Roberta Walserja Pomočnik.

Ko se je ob pogovoru tokrat spuščal z revijami v roki z lestve, je pripomnil:

»To veste, da se največ nesreč zgodi doma...?«

Vendar nesreča ni mogla biti jubilejna tema pogovora.

Katerega leta ste začeli objavljati prevode? Mar ne spada v Vaš začetek prevod zahtevnega svetovno znanega stilista Marcela Prousta Combray, ki ste ga prevedli za mariborsko mladinsko kulturno in literarno revijo Svit?

Seveda. Začel pa sem s prevodi iz francoščine v reviji Beseda leta 1952/53, ko sem prevajal Marcela Ayméja O možu, ki je hodil skozi zid in njegovo Poldevsko legendo. A tudi mariborski začetek, moram reči, je bil dokaj težka naloga, pa moram dodati, da se mi je kar posrečilo. Potem je dobila v roke Marcela Prousta gospa Vrančičeva. ki je prevedla vseh 7 delov Iskanje izgubljenega časa.

Kadar se s Proustom začne, je gotovo treba nedvomno poznati kronološko in upočasnjeno pripoved, impresivno kompozicijo in slog proznega pisanja, zavest o nehotnem spominu ter vpeljavo subjektivnih bistev v novo evropsko romaneskno pisanje... Pri tem je pomembno še meščansko salonstvo in zbiranje drobcev, ki se vpletajo v celotno pripoved z navdihom, med užitki in dnevi ter v iskanju izgubljenega časa, če parafraziram Prousta, tudi še celo v senci cvetočih deklet... Kdo Vas je navdušil za literaturo, ko ste začeli tako rekoč prevodno s prenoviteljem proze? Ali pa ste ljubili knjige že v rani mladosti?

Že zgodaj sem začel brati, vse zgodbice za mladino... pred vojno, in reči moram, prav takih knjig je bilo bore malo. Kmalu sem prešel na Karla Maya in Dumasa, v nemščini sem bral poleg grofa Monte Crista seveda še Tri mušketirje, Dvajset let pozneje ter Grofa Bragelovskega, to je bil potomec enega od mušketirjev, bral sem v gotici starih nemških izdaj.

Ko pravite, da ste brali v gotici in nemščini, nas zanima, ali ste morda tudi kdaj živeli z Maxom in Moritzem Wilhelma Buscha, s tetko pobožno Heleno in drugimi karikiranimi dovtipnostmi najstniških dogodivščin? Saj veste, te svoje živahne knjige je cipek-capkasto ilustriral avtor sam...?

Ja, »Cipek, Capek - dečka zvita, / za ograjico čepita...,« bral sem in si celo nedavni ogledal na malem zaslonu televizijsko verzijo, tako pač do krutega konca, ko oba junačka zmeljejo v mlinu. Spominjam se tudi pravljice, kjer je bil narisan pekel v škrlatnih barvah, kar me je pretreslo. Tudi slikanice o Kozamurniku in drugo sem rad bral v deških letih.

In kdaj ste se prvič resneje srečali s slovensko književnostjo? Saj je slovensko jezikanje in pisanje nedvomno evropsko pomembno.

Zdi se mi, da je treba omeniti naslednje - ko smo po letu ´45 prišli v redne šole, namreč jeseni (in ne več »nostrifikacijske«), nas je profesor že prvo uro pouka seznanil z Gregorčičem in razložil, zakaj so pesmi goriškega slavčka lepe. Pretreslo me je, ko sem videl, kaj vse se da izvajati iz literature ter povedati o literaturi, čeprav se prav ne spomnim, kdo je že bil tisti profesor slovenščine, ki je tako vzneseno recitiral Gregorčičeve verze: »Mojo srčno kri škropite...« Prav to me je presunilo in me verjetno upotilo v slovensko književnost in literarno teorijo.

Torej Vas je presunila Gregorčičeva doživeta domovinska lirika, ki v svojih blagozvočnih odtenkih poje o usodi slovenstva? Obenem pa ste že vedeli, da je mogoče tudi o literaturi izreči določne kritične presodnosti?

Ja, še nečesa sem se spomnil. V tistem času, ko se je začela šola, sem prišel do predvojnega Mentorja, ki je bil poučen list in je govoril, kaj je slog, kaj metrika in podobno, mislim, da se je avtor pisal Omerza ali podobno. Mentorja sem našel pravzaprav med nagrmadenimi kupi papirja, ki so ga pustili Nemci, ker niso utegnili vsega tega knjižnega gradiva uničiti ali sežgati. In o Frncu Omerzi, ki sem ga odkril v Mentorju, se ve, da je bil prevajalec klasičnih del in je med drugim prevedel Iliado, Filokteta, Tukidida..., verjetno je pripadal Mentor jeseniškemu župnišču. To je bilo na Jesenicah, kjer je bil moj oče sposoben trgovec in železninar.

Oče? Kakšno vlogo je imel Vaš oče pri oblikovanju Vaše literarnokritične in bralne osebe in osebnosti? Vas je oče vzgajal v knjižnem duhu?

Da. Kjer je le mogel, je oče nabavljal zame knjige. Ko sem bil starejši, je priskrbel npr. Brockhausov leksikon, letnike revij Dom in svet, Ljubljanski zvon in Modra ptica. Tu se je nedvomno začela moja ljubezen do revij in revijalnega kulturnega in literarnega življenja. Kmalu sem postal podrobneje pozoren na književnost, ko smo imeli angleščino, prebral sem v izvirniku knjigo Katriona Roberta Louisa Stevensona in potem primerjal izvirnik s prevodom Vladimirja Levstika. Bil sem začuden, kako je našel prevajalec za stilistično dokaj težke pasuse ustrezen slovenski prevod. In ob tem sem se tako rekoč prvič srečal s tem, kaj je prevod...

Nedvomno je škotski pisatelj Robert Louis Stevenson pikaresken škotski pisatelj... Poleg tega domačega branja v angleškem izvirniku pa so obstajali, saj veste, tudi šolski prevodi, prevodi za šolske in domače naloge?

V šoli ni bilo kaj posebnega prevajanja, mislim, da nismo skoraj nič prevajali, le manjše stvari. Pri maturi pa smo imeli strogega profesorja Tomaževiča kot zunanjega kontrolorja - morali smo prevesti nekaj iz angleščine v slovenščino. Kontrolni je kar trdil, da ni pravilen moj prevod »skozi ves teden« in me je slabše ocenil in delal po svoje, mojega mnenja, da je tudi ta prevod slovensko pravilen, pa ni hotel vnaprej upoštevati.

Čemu, menite, da sploh obstajajo prevodi? Ali je prevod potreben?

Ne gre drugače, vsi ne morejo znati tujih jezikov, tako pa se začnejo prevodi... in že če pogledam Biblijo. Tudi naša literatura se je začela s prevodi - pri Trubarju, podobno je bilo tudi drugod.

Seveda, božjebesedni teksti so bili v reformaciji bogata literatura, ki se je širila v prevodih s Trubarjem, Dalmatinom..., to nas uvršča v zgodnje literarno pismene narode. Koliko pa ste prevedli knjig Vi?

Prevedel sem približno 80 knjig, 5 prevodov je ostalo v rokopisih, saj so založbe naročile, pa niso izdale...

Te prevode ste ponudili Založbi Luwigana-Ljubljana ali odseku za književnost Umetniškega združenja Luwigana-Ljubljana... Knjige, knjige, knjige... Torej, kaj Vam pomeni knjiga?

Knjige so zame, skoraj bi rekel, najvažnejša stvar v življenju, če upoštevam namreč, da so najvažnejše stvari sploh psihološke. Ljubezen sama je psihološko življenje in tudi literatura je tak odnos, ki kaže, do česa kaj čutim in kaj imam rad.

Kaj pa sodite o domačem leposlovju?

Po 2.svetovni vojni se je slovenska literatura razvila gotovo v vrhove, kakor so D. Zajc, G. Strniša, K. Kovič, V. Taufer, J. Snoj poetsko, v dramatiki D. Smole, P. Kozak, P. Božič, v prozi L. Kovačič, Vl. Kavčič, Snoj in drugi takšnim vrhovom težko sledijo enako pomembni avtorji.

In kako ocenjujete Rudija Šeliga, dramatika in pisatelja...?

Moram reči, da ga težko berem. Saj vem, da je Šeligovo delo intenzivno, umetniško, prefinjeno, a je preveč racionalistično narejen, težak avtor, težko čitljiv, tudi pust.

Kaj pa menite o mlajših prozaistih, kot so M. Švabič, M. Dolenc ali D. Jančar...? Imate o njih svoje mnenje?

O Švabiču to, da je bil sicer dober pisatelj, samo da je zgodaj umrl. Dolenc na začetku ni bil tako dober, kot je zdaj, se pa je razvil. Pri Jančarju čutim, da oblika prevladuje nad vsebino, torej je dobro oblikovano, a z manj vsebine.

Kdo pa so pisatelji iz Vaše generacije...?

Tu so D. Smole, L. Kovačič, S. Vuga, V. Kavčič, tudi M. Rožanc, P. Božič, A. Rebula, J. Hudeček, gotovo je še kdo. To je dovolj značilna generacija. same izredne osebnosti, vsak po svoje, mogoče med njimi še najmanj izstopa J. Hudeček, ki je presenetljiv po tem, da se je šele zdaj lotil pisanja, prej je molčal. L. Kovačič si z drugimi vred zasluži, da bi bil predstavljen na tujem, za S. Vugo je spet značilno, da piše v svojem posebnem slogu, že v 50ih, takrat, ko je veljal socrealizem...

Kaj pa pisatelj in dramatik Miloš Mikeln?

M. Mikeln se mi ne zdi pomemben pisatelj.

Kaj bo potemtakem ostalo od literarne generacije, ki jo imate za svojo?

Ti, ki sem jih naštel, bodo gotovo ostali. Ne bo ostalo vse, kar so napisali, ostala bodo gotovo njihova glavna dela.

Za literarno vednost in kritiško vedečnost je potreben ustrezen študij. Kje ste študirali?

Na ljubljanski filozofski fakulteti sem študiral svetovno književnost in literarno teorijo pri prof. A. Ocvirku, ker pa je bil že zelo bolan, sem bil prisiljen delati diplomo pri prof. D. Pirjevcu, poleg njega sta bila v izpitni komisiji, če se prav spominjam, še E. Štampar in P. Grošelj. V diplomi sem predstavil Župančičevo Čašo opojnosti in vplive evropske moderne na tega našega modernista, navajal sem Ch. Baudelaira, P. Verlaina, R. Dehmela.

Kaj bi izrekli o slovenski moderni dandanes, so D. Kette, J. Murn, Iv. Cankar in O. Župančič dovolj navzoči v slovenski zavesti? In kaj bi posebej izrekli o pesniku in dramaturgu O. Župančiču?

O. Župančič je po krivici pozabljen ali nekako odstranjen, kar je toliko bolj škoda, ker ima nekaj, česar ne premorejo drugi pesniki: optimizem, vitalizem, élan vital... Le pri nekaterih mlajših čutim, da navezujejo na to, kot so V. Gajšek, sicer še F. Titan iz Murske Sobote ali U. Zupan iz Trbovelj...

Dobro ste se razumeli tudi s perspektivovci. Kako je z njimi danes?

Pravzaprav nismo več povezani. T. Kermauner se je umaknil v popolno samoto in izolacijo zunaj Ljubljane, pa tudi nikogar ne sprejme, če se prej ne najavi, sicer lahko trkam na njegova avberska vrata zaman... V. Rus poseda v Državnem zboru in se ukvarja s sociološkimi vprašanji, drugo ga ne zanima, z umetnostjo vred. J. Kos je strokonjak za vse: za šolstvo, za literarno znanost, za RTV in drugo. Edino P. Božiča še lahko srečam kdaj na cesti, »Voščenka« mu pravijo. D. Smole, P. Kozak, G. Strniša, M. Rožanc so žal umrli. V. Taufer je bil doslej šef Vilenice, zdaj je šef PEN Kluba in ima stalno take službe ali obveznosti, ki ga onemogočajo... In J. Pučnik je prešel popolnoma v politiko.

Tako je videti ljubljanska literarna scena. Kaj in kako pa je s tako imenovanimi regionalnimi besednimi umetniki v Sloveniji? Tukaj je nedvomno še Maribor, so Štajerci in Prleki, Prekmurci, Korošci, Dolenjci, Primorci in drugi? In izseljenci? In zamejci...?

Ne zdi se mi koristno razlikovati med štajersko, koroško, primorsko in drugo literaturo, celo več, takšno početje se mi zdi škodljivo. Če vzamem npr. F. Lipuša in rečem, da je to zgolj koroški pisatelj, ga s tem odrivam v neki kot, v resnici pa je Lipuš slovenski pisatelj.

Kje, kdaj se tvori jezik?

Najbrž se jezik tvori v navadnem življenju med navadnimi ljudmi, ampak je še nekaj, tudi knjižni jezik se ob razvijanju spreminja, se izpopolnjuje, kar se najbolje vidi v novem Slovenskem pravopisu.

Jezik jeziká... Narodni jeziki, literarni jezik... Kako pa je z dvojezičnostjo in večjezičnostjo?

Dvojezičnost je v bistvu koristna stvar Ljudje imajo s tem, da znajo dva ali več jezikov, boljši občutek za jezik. Avtomatično so vsi taki ljudje tudi prevajalci,saj lahko prevajajo ali tolmačijo. Sploh velja po svetu večjezičnost za obogatitev kulture.

Se Vam kdaj zgodi, da se sproti nehote vrivajo v jezik ali govorico kake tuje besede, ko vendar veliko prevajate?

Sem umirjen in se mi to ne dogaja.

Zakaj, mislite, da obstaja jezik, čemu pesniki...?

Ne vem, kaj naj rečem o tem. Jezik mora biti, da se ljudje sploh sporazumevajo, sicer ne bi bilo sožitja. In čemu pesniki? To je vprašanje, ki ga je nakazal M. Heidegger: pesniki so potrebni, ker čutijo, česar drugi ljudje, tudi izobraženi, ne čutijo, če nimajo namreč posebnega pesniškega daru. Vzamem samo za primer F. Prešerna.

Našega slovensko osončenega F. Prešerna? Kaj menite o Prešernovem pesniškem jeziku?

Ja, saj Prešeren ni samo »Hrast stoji v turjaškem dvoru...« in Primicova Julija in Črtomir pa Bogomila, ampak je tudi zavest o slovenstvu, je privrženost svobodi pa vse mogoče pozitivne vrednote, na katerih sloni slovenska zgodovina, posebej še novejša. Hočem reči, da je F. Prešeren že v svojem času marsikaj začutil, pa velja tudi še danes.

Ste o tem resnično prepričani? o Prešernovi preroški vlogi?

Sem prepričan, seveda.

Zakaj, kako? Prosim, bi hoteli utemeljiti to svoje prepričanje?

Vse to je izraženo v Prešernovi poeziji.

Torej se ne strinjate primeroma z mnenjem prof. Matjaža Kmecla, ki trdi med drugim o Prešernovem Krstu pri Savici, da je ta pesnitev pravzaprav slavospev kastraciji?

S tem se ne strinjam, to je tipična izjava starega komunista - kaj pa so počeli komunisti drugega, kot to, da so ljudi kastrirali, a oni so jih lahko.

Gotovo se kako zanašate tudi na prešernoslovje? Tudi prešernoslovje se razvija?

Gotovo se s takim Kmeclovim mnenjem prešernoslovje ne strinja. Poznam ljudi, ki obravnavajo pesnika F. Prešerna kar kot nekakšno pijanduro. Mislim, da je bil F. Prešeren vse kaj drugega, čeprav se ga je kdaj napil. Tako močna zavestna dejavnost ni mogoča pri navadnem pijancu...

Res, o tem je pisal že prešernoslovno prof. I. Prijatelj, ki je izrečno zapisal, da F. Prešeren ni bil »habitualni pijanec«... Temu se je pridružilo še Slodnjakovo podobno prepričanje...

F. Prešerna zelo spoštujem in ne bom pozabil, kako smo domači v davnih časih obiskali Prešernovo hišo v Vrbi, in ko smo v hiši stopili v sobo, sem rekel: »Zdaj pa klobuk dol!« in oče si je brž snel klobuk. Doma mi je mama povedala, da je bil oče pretresen, ko je videl, kako cenim Prešerna. In ko so me peljali k sveti birmi, je bil moj birmanski boter dr. Rudolf Trofenik, za birmo pa mi je oče poklonil Zajčev mavčni doprsni kip Prešerna.

Tudi mi smo imeli na pisalni mizi tak Prešernov kip, pa tudi Danteja. In knjige, knjige, knjige... Domala vsak količkaj humanističen izobraženec ima doma že iz ljubezni do lepe in strokovne besede svojo knjižnico. Vi pa ste znani vrh tega še po jedrnato zgoščeni in prepričljivi literarni kritiki in ste presoden mož, ki ima svoje izdelane kriterije....?

Ja, že zelo zgodaj sem se zanimal za literarno teoretično in interpretativno razlago književnosti. Od tega sem polagoma prešel v kritično vrednotenje literature, že kot dijak v višjih razredih jeseniške gimnazije sem izdajal 2 časopisa: najprej, v 5. in 6. razredu brstje, kar je bila bolj zasebna publicistika, ker sem imel za sodelavca le enega ali dva najboljša prijatelja; bolj resno in intenzivno in javno delo je bil časopis Vigenj v 7. in 8. razredu. Že takrat sem imel močno razvit kritični čut, ker sem se zavedal, da vse to pisanje brez ustrezne kritike nima prave vrednosti. In tu smo sošolci objavljali pesmi in prozo, zraven pa kritike the prispevkov.

In potem?

Na univerzi sem začel razmišljati o literarnokritičnem pisanju in začel objavljati v študentski Tribuni, potem v Besedi in v Naših razgledih. S kritiko sem se ukvarjal vestno, a so me motili stalni posegi oblasti v revijalno življenje - najprej so ukinili Besedo, potem revijo 57 in nazadnje Perspektive. Vsakokrat se je ob ukinitvi revije moja kritična dejavnost ustavila. A ne gre samo za to, sam sem vedno kritično gledal na svojo dejavnost in sem vedno znova poskušal poglobiti svoj odnos do literature in dosegati večjo objektivnost.

Pravite, da ste hoteli doseči - objektivnost? Kako pa je s subjektivnostjo in z lastnimi kritiškimi zrenji na literarna dela ali na poetiko?

V 70ih letih prejšnjega stoletja sem se ponovno poskušal lotiti redne kritične dejavnosti in sem pisal kritike za Naše razglede, a le o pesniških zbirkah. Tudi tam se mi je sčasoma zazdelo, da moram doseči večjo premišljenost, tako da sem to potem opustil.

In potem? Mar nima kritik pravice do lastnega analitičnega mišljenja? Kako je s kritikovo zaposlitvijo sicer?

In potem sem se večinoma posvečal presojanju in uredniškemu delu na DZS, in to me je tako zaposlilo, da za literarnokritično dejavnost pravzaprav ni bilo več časa. Potem ko sem se leta 1992 upokojil, se je ta čas spet začel. Odtlej si prizadevam nadaljevati svoje kritično delovanje, vendar se že spet bojujem z marsikaterimi pomisleki in dvomi, ki me zmeraj spet zaustavijo; pa vendarle menim, da je to nekako koristno, ker le tako dosežem kaj več.

Omenili ste čut za literaturo. Kaj pa je (hipo)teza ali vsaj načelo Vaše literarne kritike? Je teza Vašega kritičnega dela morebiti estetski čut?

Naj pomislim... Moji kriteriji pri ocenjevanju literarnih del so visoki, vendar pa ne mislim, da je dobro literarno delo le tisto, ki je največje, najboljše. Pisatelj je lahko soliden in umetniško pomemben, tudi če ne dosega najvišjih vrhov. Gotovo sem zelo občutljiv za estetsko plat literarne umetnosti, to je za slog, jezik, ritem, blagozvočost, kompozicijo..., me pa pri literarnem delu zanima tudi to, koliko je izraz življenjske resničnosti.

In kaj menite v tem smislu o Sainte-Beuvu...?

Sainte-Beuve je bil gotovo eden najbolj izrazitih literarnih kritikov, tako kot pri Rusih Belinski ali pri današnjih Nemcih Reich-Ranicki. Tudi pri nas smo imeli take ljudi: F. Levstik, J. Stritar, J. Vidmar, H. Grün, pozneje J. Kos in T. Kermauner.

Kako pa se opredeljujete do tako imenovane slavistične kritike?

Zakaj slavistične kritike? Slavisti pišejo o literaturi z gledišča literarne zgodovine, kar je dobro. Je pa zmerom dobro, da se poleg takšne literarnozgodovinskega vidika pogleda na literarno delo tudi širše, in to počne prav literarna kritika.

Kako bi, prosim, potemtakem opredelili razliko med primeroma slavističnim in komparativističnim pristopom?

Komparativisti iščejo predvsem povezave s svetovno književnostjo, z evropsko in ameriško..., in treba je priznati, da je teh zvez kar nekaj. Slavist gleda na literarno delo kot na avtohton izraz našega okolja in sveta.

Ali ugotovite, da je kakšno literarno delo kakovostno, že po nekaj verzih ali po nekaj straneh proze , ali pa se ukvarjate z literarnimi deli »akribično« in scela?

Bi rekel, da kaj hitro ugotovim, ali je literarno delo dobro, čeprav se ne bi mogel kritično zanesti, če bi ocenil delo brez branja. Zadnje čase, že v 90ih letih, sem začel ponovno pisati literarne kritike, a sem zaradi občutka, da se mi mudi, pisal nekoliko preveč hlastno, vihravo, ne tako studiozno in analitično, kot sem delal svoj čas. Deloma je bil vzrok ta, da sem hotel izražati neposredne vtise o literarnih delih. Tako so nastajale kratke, zgoščene kritike, pri čemer se je pojavila nevarnost, da zaidem v površnost. In tako se zadnje čase trudim za bolj premišljeno analiziranje. To je moj največji problem - nisem zadovoljen sam s sabo, ko vedno spet in ponovno poskušam.

Menda se na te iskalske načine večstransko odkriva ustvarjalni duh. Kaj pa menite o ustvarjalnosti?

Svoj čas sem zapisal, da mi beseda ustvarjalnost ni všeč. Zdi se mi, da poudarja nekaj, kar je tako in tako jasno. Vsak pesnik, pisatelj, kritik je ustvarjalen, sicer ni pesnik, ni pisatelj, ni pravi kritik. Ustvarjalen pa je vsak človek, tudi mizar in čevljar sta ustvarjalna, le, da se to ne poudarja posebej. Zdi se mi, da je ustvarjalnost bahav, nepotreben izraz.

Ste pisali kdaj kritiko po političnem diktatu? Kot veste, je na Slovenskem že od nekdaj veljalo, da je vsak pač hval(iči)l svoje, največkrat po partijski pripadnosti, iz česar se je razvil celo tako imenovani »kulturni boj«, sprva boj mnenj med izbranimi desničarji in posploševalnimi levičarji ter že med intelektualno slovensko mladino. V Domu in svetu, v Ljubljanskem zvonu so hvalili svoje duhoverne in krščanske pisatelje in mislece, v Dejanju ali Sodobnosti pa so hvalisali svoje pisce in ideološke prepričevalce. Zlasti po 2. svetovni vojni pa so pisali javno in literarno kritiko po partijskem monodiktatu, spomnite se samo primera E. Kocbek in idologiziranih ocen njegove prozne knjige Strah in pogum, ocen Rožančeve Tople grede in drugega, kakor so hvalisali že kmetijskozadružno in (lumpen)proletarsko tudi romanopisje Pod zvezdo kakšnega M. Kranjca. Se torej politična kritika literature splača?

Po političnem diktatu literarne kritike nisem pisal nikoli. Bil pa sem občutljiv za uradno priznano literaturo, ta mi namreč ni bila všeč. Tako sem napisal negativno kritiko o C. Vipotnika pesniški zbirki Drevo na samem, ki so jo uradni časopisi hvalili v nebo, meni pa prav to ni ustrezalo - tako da sem mogoče še nekoliko bolj skritiziral tega pesnika in zbirko, kakor si brez dvoma zaslužita.

Kaj torej pravite k Levstikovemu vzkliku: »Bog živi kritiko!« ali k povojnemu: »Hudič delaj kritiko!« Kako je kaj z intelektualno platjo kritičnega mišljenja, kako šele s kritično zavestjo - in v postmoderni dobi...?

Sem za kritiko in Levstika. Prihaja mi na misel, kako se lahko kritik ukvarja z literarnimi deli vse življenje, pa se nihče ne zmeni za to. O B. Pahorju sem nekoč npr. napisal dve oceni, in to negativni, hočem reči, B. Pahor se mi ne zdi dober pisatelj, čeprav ni dvoma o njegovem pomenu za slovensko manjšino v Italiji. Ti kritiki npr. nista zbudili niti najmanjše pozornosti in o Pahorju se vedno piše kot o enem najboljših slovenskih pisateljev. To pomeni, da mora biti literarni kritik pripravljen na neodzivnost.

Če je res tako, kot pravite, da ste se oglašali kdaj kritično tudi v brezodmevnost, pa bi bilo zanimivo izvedeti, kako je bilo s kritičnimi jeki na Vašo kritiko s strani avtorjev. Ali so bili kdaj avtorji na Vas zaradi slabših ocen morebiti jezni, užaljeni in so zamerili?

Ja, spominjam se..., a to velja le za manjše, torej za manj pomembne avtorje, npr. Za D. Mevljo: ta mi je najprej rekel, da pišem odlične kritike in da si želi, naj kaj napišem o njegovi tedaj izšli najnovejši satirični zbirki - jaz sem napisal seveda negativno kritiko, potem pa se je D. Mevlja razburil in me v pismu ozmerjal. Nasprotno sem doživel, ko sem kritično pisal o A. Hiengu ali o S. Vugi, mi ne eden ne drugi nista zamerila.

Če prestopiva iz protikritično razburjene užaljenosti v negativnem pomenu, pa bi bilo spet zanimivo izvedeti prav od kritika, mar ni lahko prav tako nevarna zlasti hvalisava »kritika«?

Takšna kritika ni nevarna, je pa odveč.

Kateri so Vaši sicer priljubljeni avtorji svetovne književnosti?

Naj jih nekaj naštejem: M. Proust, H. K. Laxness, B. Cendrars, H. Böll, R. Walser, P. White med prozaisti, od pesnikov pa Th. S. Eliot, R. M. Rilke, B. Pasternak, O. Mandelštam...

In klasika?

Zelo rad imam M. de Cervantesa, J. Swifta., L. N. Tolstoja in F. M. Dostojevskega, tudi N. V. Gogolja in A. P. Čehova..., med antičnimi Plutarha.

Se Vam ne zdi, da izhaja pisanje, npr. iz ruske realistične prozne tradicije, vsaj po dveh plateh, kot je primeroma ugotavljal Sinjavski alias A. Terc, ki je menil, da izhaja dobra proza iz Gogolja in Dostojevskega na eni strani jezikovno moderno, kot sicer realistično solidno in znano po kompoziciji in vsebini iz Tolstoja in Čehova... in ali obstajajo kakšne podobne vzporednice tudi v slovenski literaturi, namreč glede na tradicijo pisav? Na eni strani torej realisti I. Tavčar, J. Kersnik, Z. Kvedrova, F. Milčinski, M. Mihelič..., na drugi strani pa Iv. Cankar, I. Pregelj in sodobna slovenska proza...?

Ena izrazita paradigma je gotovo Iv. Cankar, ki je globoko čustven, melanholičen, pesimist - in cankarjansko je za njim kar precej literature. To je bilo treba premagati, ker ni bilo produktivno. Druga taka paradigma je realistično pisanje, npr. Prežihov Voranc, M. Kranjec je nekje vmes, ker ni ne eno, ne drugo. Novo prozno paradigmo je, menim, postavil L. Kovačič - to je realizem, ki ni preproste vrste.

Res, v slovenskih novih prozah gotovo ni popreprostenega in žanrskega realizma. Mar ni bila na eni strani vzorna podoba socialističnorealističnega godljanja, kot ga najdemo res pri Prežihu, tudi pri M. Kranjcu, I. Potrču, A. Ingoliču, C. Kosmaču in v vsakršnih novi naturalizmih družbenega zapisa, na drugi strani pa so vzori, ki se navezujejo na evropske pisatelje, od G. de Maupassanta do G. Flauberta, J. Joyca in F. Kafke in celo na ruske formalistične avtorje...?

Zdi se mi, da so izraziti realisti, kakor so G. Flaubert, I. A. Gončarov, H. de Balzac, Saltikov-Ščedrin in drugi, nekoliko odmaknjeni, so manj kot zgled za sedanje pisce. Tem bi rajši priporočil novejše pisatelje, kot so J. P. Sartre, A. Camus, B. Cendrars, H. Böll, M. Walser, G. G. Marquez in druge.

Kaj Vas potemtakem bolj zanima v kritičnosti ali pri presoji literarnih del: slog ali kompozicija, ali vsebinske opredelitve in ideje...? Kako je s presodnostjo in umnostjo kritične zavesti, ko se dotakne literarnega besedila?

V kritiki poskušam zajeti po možnosti čim več elementov - oblikovnih in vsebinskih, to se pravi, da me ne zanima samo ideja dela, temveč tudi njegove formalne značilnosti: verz, jezik, ritem, kompozicija. Zdi se mi tudi, da sem eden redkih, ki ocenjujejo jezikovno podobo literarnih del, saj je po mojem mnenju treba povedati pisatelju tudi to, da se piše »s čimer«, ne pa »s čemer«, da se reče »z otroki«, ne pa »z otroci«, da se reče »med dvema skrajnostma«, ne pa »med dvema skrajnostima«. Take so osnovne napake, so pa tudi bolj zapletene, npr. »tvesti« in »tvezem«, ne pa »tveziti« in »tvezim«, tudi pravilno »prevarani soprog«, ne pa dosledno »prevarjeni soprog« ipd. in so lahko nekatere napake še bolj zakomplicirane. Tudi najboljšim se včasih, kot sem ugotovil, zgodijo najhujše napake, tako da se človek sprašuje, zakaj založbe nimajo lektorjev. Kritična zavest in kriteriji literarne kritike so bolj težaven problem. Kritika mora imeti v sebi veliko objektivnost, mora biti struna, ki se odzove na vsak drhtljaj. Literaturo mora sprejemati racionalno, neposredno, hkrati tankočutno. Dober kritik se zaveda, da ni vse jasno, da je marsikaj skrivnost.

Ob prvem poklicnem pisatelju nas zanima, kaj menite o prvem poklicnem kritiku J. Vidmarju iz Ljubljane?

J. Vidmar je nedvomno velik kritik, samo kar zadeva slovensko literaturo, je obtičal v letu 1941, potem pa sploh ni znal slediti slovenskemu knjižnemu razvoju. O gledališču je še vedel nekaj povedati, vsi pomembni dosežki povojne novejše poezije in proze pa so šli mimo njega, pač ni spoznal ne doumel, kaj pomenijo G. Strniša, D. Zajc, L. Kovačič, D. Smole, in če tega ni razumel, se vprašujem, kakšen kritik je to. V odnosu do slovenske literature je postal nazadnje defetist, in kako neupravičeno.

Defetist...? Kaj že neki pomeni beseda - defetist?

To pomeni - malodušnost, nevero v prihodnje možnosti, obup.

In vendar obstajajo tudi mlade kritične osebe in kritiške osebnosti. O kritiku M. Crnkoviču so npr. zatrjevali, da pravzaprav nadaljuje zgledno Vidmarjevo kritično delo...?

Moram reči, da M. Crnkovič ni več zanimiv, odkar je prešel iz literarnega časopisja v bančne biltene. Imajo pa mlajši rodovi Slovencev močne, temperamentne, kritične predstavnike, npr. M. Čandra iz Hoč pri Mariboru, Titana Feliksa iz Murske Sobote, Gašperja Maleja s Primorskega in druge, tudi ženska kritika obstaja v osebi Ignacije Friedl ali Petre Vidali, ne da bi hotel razlikovati med žensko in moško kritiko.

V novih razmerah se kaže najbrž dokaj porazno stanje slovenskega založništva? Kaj pravite primeroma o DZS, bivši Državni založbi Slovenije in sedanjih Drznih znanilcih sprememb -, kjer ste pustili praktično svoje življenje in najlepša leta?

Ukinitev literarnega uredništva DZS je eden najhujših novejših škandalov, saj je bila s tem pravzaprav ukinjena najmanj četrtina celotne slovenske knjižne proizvodnje, toliko in toliko pisateljev bo izgubilo možnost za izdajo knjige, tudi prevajalci ne bodo dobili prevodov v delo, in da je slovenska družba sprejela ukinitev te založbe brez ugovora, kaže na njeno žalostno stanje. Trideset let sem delal v tej založbi kot urednik in zdaj vidim, da so jo vzeli v roke ljudje, ki nimajo odnosa do knjige in do kulture sploh, saj so izjavljali, da je knjiga isto kot čevelj, čevlje pa je treba prodati.

Ja, knjižna produkcija, kapital cene, dobički, prodaja, blago za denar, denar za denar in blago za blago..., znana zgodba. Saj tudi Al Boundy prodaja čevlje v ameriško razigrani nanizanki o strašno fini familiji..., in kako jih prodaja! Kdo bo obuval slovenskega duha in kulturnost, to pa se zdi več niti knjigotrško zanimivo? Tudi drugod po Evropi se dogaja podobno, če začnemo pri graški založbi Styria Verlag. Kako pa je z drugim slovenskim založništvom in izdajateljstvom?

Druge založbe opravljajo pomembno delo še naprej, čeprav se mogoče ne odločijo vedno ustrezno. Nekaj je prav dobrih. Nekako se je uveljavilo splošno mnenje, da se leposlovje ne prodaja več, posledica je, da ne izide marsikatero literarno delo, ki bi ga nujno potrebovali, izhajajo pa številma neleposlovna dela, npr. parapsihologija, priročniki o zavesti, new-age čenče, med katerimi bi bilo dobro napraviti strožji izbor.

Iz mcluhanovske Gutenbergove galaksije že prehajamo internetno in računalniško v dobo informacijskih družb, v obdobja svetovnih komunikacij, v čas kiberprostorov in virtualnih možnosti, torej tudi v branje po spletnih straneh, v izdajanje literarnih zgoščenk... Kaj v tej novoveški informacijski in tehnološko izpopolnjeni dobi menite o računalniku in o računalniški literaturi?

Sam uporabljam računalnik, ker je treba dandanes rokopise prevodov ali izvirnih del oddati na disketi, vendar se spoznam samo na osnovne stvari v zvezi z računalnikom. Računalnik je izredno koristen, ker lahko popravke vnašam neprestano, sproti zbrišem kar je (ali postane) odveč in se ne poznajo več prejšnje stvari.

In česa si želite za svojo 70. življenjsko obletnico?

Najprej si želim, da bi založbe malo bolj širokogrudno pripravljale svoje programe, pa tudi, da bi bili honorarji malo pravičnejši. Sicer bi rad, da bi poleg vseh časopisov in revij dobili še posebno revijo za literaturo, ki bi dajala prostor vsem, ne glede na klike in grupe, in ki bi poročala o vseh knjigah na slovenskem knjižnem trgu.

K Vašim kritiškim in prevajalskim in intelektualno intenzivnim 70im letom življenja Vam želimo, Vital Klabus, še naprej nezadržno analitsko presodnost v ljubezni do literature ter duhovnega in telesnega zdravja in uspešnost v kritični kulturnosti.

Hana piše. Piše s kamnom, s svečo, s krvjo - stran za stranjo. Sama, že dolgo sama, sivolasa, stisnjena med neme stene.

Ostala mi je radost v duši, ta mala otroška nebesa, Bog mi odpusti! Spomini se sesedajo počasi, tiho, da jih veter ne čuje, mesečina ne otipa, da jih duša komaj zazna. Pogrezajo se, ne boli več. Poganja novo drevo, prepleteno z neštetimi odtenki svetlobe.

Bilo je nekoč davno, spominjam se, moram se spomniti....

Že vidim Hanco, kako lahkotno teče. Vitka je, poskočna, z dolgima kitama. Na paši prepeva, da odmeva daleč po gmajni. Sklanja se k rožam, objema drevesa, se pogovarja s potokom.

Nepozabno bogata jesen ji zadnjič poljublja bose noge, ko odhaja v dolino. Jočejo jablane, ko se poslavlja, trkljajo ji zlatodišeče plodove v naročje.

V mestu s svetostjo v srcu misli na domača prostranstva. Zre proti zahodu, s poslednjimi žarki sonca pošilja tihe pozdrave.

Še mesec, dva in zaprla se bodo težka šolska vrata. Štiri letaje preživela med hladnimi zidovi z navitimi gongi, urami, besedami.

Pomlad se razcveta in vabi v naravo. Park je blizu. S prijateljico stopata ob dišečem grmičevju, potonikah. Sedeta na klopco pod košato bukev. Anka je ob njej, edina, najbližja. Listata po zapiskih, matura se bLiža, vprašanja so obširna.
Nenadoma se ustavita ob klopci neznanca. Visoka sta, vzravnana. Zlato se ponuja v našitkih, zvezda, zvezdice na ramenih. Togi škornji se leskečejo.. Ne odmakneta se. Slepita ju, zmedeni sta, plahi. Toliko bleščave, gora zvenečih besed. Dekleti se spogledujeta, se smehljata. Nihče še naju ni tako ogovoril, nama laskal. Sva zares tako lepi, enkratni? Moška ne odnehata, vabita, govorita sladke besede. Nenadoma zažvrgole ptice še lepše, gredice so polne modrih spominčic in srce utriplje hitreje. Nov nepoznan svet se razpira, nemir se seli v dušo.

Zvečer vlada v domu že nočni mir, tišina. Z Anko čebljata ob odprtem oknu, čuti so razgreti, budni.

Minilo je nekaj let. Hana stopa z Djokom po nepoznani poti. Zvezdice se boječe stiskajo v naprašeni suknji, a besede režejo do mozga boleče. Kletvice so ostre, nasajene na bajonet. -Ponoči se Hana spomni na očeta. Oče, oprosti, nisem te poslušala!

Pripeljala si ga domov iz mesta, Hanca. Posvaril sem te! Tvoj Djoko je bolan na telesu in duši. Da, gavnar je, si mi dejal. Nisem te poslušala, nisem ti verjela. Smejala sem se ti, oče, zdravje. Matije kriknila ob odhodu: Hanca, grivalo te bo!
Zbira davne molitve, še jih najde v sebi. Me čuješ, nebeški. Na tvoja vrata trkam, izgubila sem vero vase, bolna sem od nemoči. Vodi me usmiljeni, ne najdem več miru v duši, tvoje sledi!

Spominjam se, kako sem se zatekala v varne kotičke narave, v svoj svet. Zvezde so mi blizu, čisto blizu, lebdijo nad mano kot takrat, ko sem v večernih urah pasla doma vole. Utrinjale so se in se mi nasmihale. Pomirjajo me in vodijo v globino duha. Pozabim na žalost, na brezno obupa. Sama se moraš pobrati, si pomagati iz stiske, iz začaranega kroga.
Djoko, zakaj? Zakaj mi ne zaupaš? Često odhajaš od doma, nikoli ne vem, kod hodiš, kje posedaš? Vračaš se pozno, sredi noči. Zavonjam tvojo strupeno sapo, negotov korak. Čutim, kako moleduješ, Hana, oprosti, odvije okajen kos tortice. To so tajne, stroge tajne, ti tega ne razumeš. Nikomur ne govori o mojih poteh, nikomur, si razumela! Duša trepeče, ljubi ga, vse njegove lažne besede, trde kletvice, njegovo nemoč. Ali res? Moram? Podarjaj mu ljubezen, vsak dan mu reci, ljubim te, to trdo tujo suknjo, okajene prste, nerazumljivo govorico. Mati si sedaj in žena in ljubica. .
Vsemogočni, je to ljubezen, je to dolžnost? Morda usoda? Božja previdnost? Hana joče, Đokov svet ji je nepoznan, oddaljen. Otrok se prebudi! Pomiri se, mati sem, še vedno verujem vanj. Mladost je v njej. Luna se sklanja skozi navojnice, prekriva čas.

V visokem poletju se odpravita prvič daleč na jug k njegovim. Nikoli ji ni pripovedoval o domu, o daljnem skalnem kršu.
Stopata po kamniti stezi, zlizana je, z odtisi stopal. Daleč naokrog sami goli vrhovi. Steza se spušča, odpira se vdolben svet. Čudna bela svetloba jo ščemi, sonce žge v podkožje. Kje sem, kod hodiva?

Zdi se ji, da je prispela na drugo ozvezdje. Bodičasto grmičevje poganja iz skalnih razpok, žareča rdečkasta prst se ji vrtinči pred očmi. Njen Djoko je mehak, krotek, brez sledu nestrpnosti, ljubosumja. Kot jagnje je raznežen, mil.
Tovorita na ramenih, se spotikata. Stotere vonjave eteričnih olj ju napajajo. Žene v črnini vodijo oslička. O, Đoko! Objemajo ga, pocmokajo. A tvoja je mlada, mlada! Radovedno me ogledujejo, ob poljubih začutim trde kocine njih lic... Zgubane so, izsušene, brezzobe.

Vreščijo. Ena se ojunači: Kaži mi dijete, dali te on čuje? Dali te sluša? Čudi se jim, ta tenka izmozgana bitja odsevajo iz globine bister duh, modrost. Ni jim dana učenost knjig, davnina jih pomirja. Iščem odgovor, a obvisi v zraku, med skalovjem. Odgovor poznajo te starke: nihče še ni ukrotil tega mladca, nihče ga ne bo!

Cvetoča kadulja se razrašča po meliščih, skalnatem bregu. Koliko dišavja!

Nabrala bi ga, podarjala vsem bolnim nevednim, te čudovite kapljice zdravja!

Đoko že od daleč kliče:

Radeeee, Peroooo!

Sestra Beba prihiti v črnini s črno ruto. Buren sprejem, tudi Hana je sprejeta, varno se počuti. Tukaj je ne bo gnjavil, trpinčil. Ograde okrog doma, podolž, počez, terasa nad teraso, stoletne stezice.

Ogledujejo si staro hišo, zidano iz naravnega kamna. Tla so zbita iz zemlje, en sam prostor, dve zidne lini zevata. V kotu je prostor za pritlehno ognjišče. Črna dimnica diši po čebuli, česnu, prekajenem mesu. Tukaj smo nekoč spali, se hranili, pozimi greli - še nas greje...

V novi hiši sta dva prostora. Kmalu je polna sosedov. Domača rakija, črno gosto vino božansko diši. Hana ga le poskusi, mikajo grozdje! Pred hišo dozoreva na brajdi in po terasastem svetuje polno trte: ogromni grozdi, nekatere sorte imajo podolgovate jagode, podobne ovčjim seskom.

Mehko ji je pri duši, da bi zavriskala, pela, plesala.:. .

Z Bebo se odpravita k oddaljenemu vodnjaku po vodo. Globok je, vsako kapljico vode štedimo, da je ne zmanjka ob suši. Izmed kamnov oprezajo kače. Ne boj se, opogumlja Beba, vodo iščejo. Lepe so, vseh barv, grebenaste, tudi poskočijo.

Moški so glasni, opevajo slavo svojih junakov, preštevajo rodovnike.

Hiša se počasi prazni, pozna ura je. Mare, povej kako spečete vaš domači kruh, prosi Hana. V stari hiši ga spečemo na ognjišču. Testo vzhaja v okrogli posodi, jo zatesnimo s pokrovom in jo zakopljemo z dogorelo žerjavico. Tako ga pečemo že od najstarejših časov.

Ogromen hleb je visok in lepo zapečen. Neverjetno, kako je okusen, ga pohvali Hana.

Nenadoma zakliče Djoko:

Ajde ženo, operi mi noge!

Spogledujejo se.

Čuj, brate, nije ona Crnogorka, ga miri Mare. Še zahteva pijače, a svakinja mu doliva vodo - kot vedno, pravi, da ne bo najhujšega.

Spanca je samo nekaj ur in že prodira bleščeča svetloba. Osliček opozarja nase in Hana se prebudi. Naravajo vabi, radovedna je. Tiho smukne skozi vrata. Previdno se plazi po kamnitih kladah. Potipa eleganten figovec, ogromne dlanaste liste. Prvi plodovi rahlo dozorevajo, spreminjajo barvo, plahnijo. Smokvica je čudovita, nebeška. Zahvaljen, za ta sveti sadež! Še jih obira, hrano za angele.

Sonce spet pripeka, ozračje je pregreto, nikjer hladu. Z Djokom se napotita k družinski grobnici. Na trnovih grmičkih se šibi divji šipek.

Cerkvica stoji na majhni planoti nad vasjo. Pokopališče je poraslo z osatjem, visoko suho travo. Oglaša se pesem škržatov. Brodita med grobnicami. Zelo so masivne, visoke. Zgoraj je predel za trupla, spodaj je kostnica. Rodbinsko ime Vujičić, imena letnice - Petar Petra Vujičić Andrije, Vasilije, Radovan, Pero, ... Hana zaman išče ženska imena, ne zasledi jih na nobeni grobnici.

Djoko, zakaj ne častitite žena? Moški je tukaj glava družine. Ohranja svobodo, starodavni rod, ognjišče, običaje, jezik. Njegova besedaje sveta. Ženska mora biti pokoma, zvesta možu.

Hano prepaja pradavnina, nezavedno moli. Sedaj si mi bližji, spoznavam tvoje korenine, stare zakone divjine. Ostajaš pripet na ta skalnati krš. Uživam tvoj kruh, pijem tvoje vino. Pomagala ti bom. Vem, potrebuješ me in jaz potrebujem tvojo silno moč. Tvoj kamen naj me varuje.

Sveča dogoreva. Romarska Marija na steni se Hani smehlja. Hvala, mati, za spomine. V dlaneh stiska svetleči kamenček, narahlo ga poboža in spusti v globine skrinjice.

Besedilo je prejelo 2. nagrado Mladike 2001 za prozo.

POLETJE BO ODŠLO

Poletje bo odšlo in z njim
boš tudi ti odšel neznanokam.
A naj povsod te spremlja bog.

Poletja več ne bo.
Odšlo bo z njim vse lepo.
Spet bo jesen.
Le spomini bodo ostali
na lepe poletne noči.

USMILI SE ME

Usmili se me,
ljubi človek.
Usmiljenja te prosim.
Ti si zrak,
ki ga diham.
Si neskončnost.
Si sreča,
si življenje.
Moje si čustvo.

Usmili se me
v neskončnosti.
Kot angel varuh si.
Med zvezdami,
v sončnem jutru,
ko se zbujaš.

Usmili se me.

»Zvoni, pojdi odpret!«

»Ne morem, saj veš, da sem v spodnjicah,« pravi on. »Ti odpri!«

»Tudi jaz ne morem, saj sem na veceju,« se sliši domnevno iz kopalnice.

Po drugem zvonjenju in nekaj dolgih trenutkih čakanja zaslišim drsajoče korake proti vratom.

»Kdo je?« vpraša moški v stanovanju.

»Popisovalec, ki bi vas rad zmotil za nekaj trenutkov.«

Zaslišim škrtanje najprej ene, nato še druge ključavnice. Gospod skozi priprta vrata vpraša:

»Kaj bi pravzaprav radi?«

»Popis prebivalstva izvajam in prosim, Če mi lahko posvetite nekaj trenutkov.«

»Kakšen popis, zakaj je to spet potrebno?« brunda sebi v brado, da ga komaj razumem. Z eno roko drži hlače, z drugo snema verigo na vratih. Ko odpre vrata, na široko stopi predme in me nezaupljivo gleda. Skuštrani lasje mu silijo v oči. Videti je, kakor da je pravkar zapustil posteljo.

»Sem slišal, ja, da nas boste popisali. Počutim se kot inventar in vi delate inventuro. Ver, priid sem, da te popišejo!« zavpije nekam v prazno. Nihče ne odgovori.

Prosim ga, če lahko sedem za mizo.

»A še to! Bomo nekako uredili, le malo jo moram počistiti,« odgovori neprijazno.

Z dlanjo pobriše drobtine z mize kar na tla. Časopise odloži na stol. Sedem in priprvim papirje za popis. Pokažem pooblastilo popisovalca. Vzame ga v roke in dolgo strmi vanj. Gleda sliko na njem in mene.

»Ta na sliki in vi si nista preveč podobna,« prvi.

»Ja, res, slika je že stara. Takrat še nisem nosil brade. Si me lahko predstavljate brez brade?« se opravičujem.

»Ne preveč, pa recimo, da ste to bili nekoč vi.«

Pričnem z vprašanji. Najprej o stavbi, nato o stanovanju. Gospod se razhudi:

»Kaj vas briga, kako in iz česa sem zgradil hišo. Takrat, ko sva z Vero zidala, nihče ni prišel vprašat, če imam denar za gradnjo. Sicer je to popis prebivalstva, kolikor vem, in ne popis premoženja.«

Po plohi očitkov le izvem, da je hiša zidana z opeko, da je tudi streha opečna. Na vprašanje, ali je bila strešna kritina kdaj zamenjana, pa ne bo odgovoril. Pravi, da mu nihče ni dal denarja zanjo. Še otroci en, so se raje odselili.

Mrmra predse:

»Bedasta vprašanja me razjezijo - vece na izplahovanje. Je mogoče alternativa vece na štrbunk? Le kdo si je izmislil taka trapasta vprašanja v letu 2002?«

Iz kopalnice pride v jutranji halji in razmršenih las žena. Prijazno mi odgovarja na vsa manjkajoča vprašanja.

Zatakne se zopet pri popisnem vprašalniku zanj.

»Sprašujete za razlog preselitve v to naselje. Ko se le ne bi preselil. Seveda je Vera razlog. Ona je želela imeti hišo v lepi sončni četrti. In jaz, zatrapan mladenič, sem jo poslušal. Danes smo skregani z vsemi sosedi, levo in desno. Hiše ne moremo prestaviti na rob gozda, kjer bi najraje prebival med lisicami in zajci. Nam me vsaj ne bi našli.«

Poskušam se vriniti v njegov monolog z novimi vprašanji.

Sprašujem po narodni pripadnosti.

»Ja, kaj za božjo voljo bi radi od mene. Vse podatke o meni imajo, zdaj bi pa rdi vedeli, če sem Slovenec. Napišite, da sem bedak, ker vas poslušam,« je jezen.

Moj trud, da bi ga pomiril, je bil neuspešen. Bil je že zaripel v obraz. Napetost doseže višek pri vprašanju o veroizpovedi. Postaja že skoraj agresiven. Sunkovito vstane s stola in začne kriliti z rokami po zraku - da njega že ne bo nihče zafrkaval, še najmanj tak smrkavec, kot je tale mladi študentek.

»Kaj vi sploh razumete, kaj bi tile radi od nas? Seveda, preštevali bi radi svoje ovčice in se postavljali, koliko nas je. Naj me pride kar Rode vprašat, kar ga zanima! Sicer pa, kaj vam to razlagam! Vi ste še premladi, da bi lahko razumeli pomembnost tega trenutka in njegovih posledic! Vera, ti se zmeni z njim, jaz ne morem več odgovarjati na tako neumna vprašanja,« zaključi in jezno odide iz kuhinje ter zaloputne z vrati.

Gospa, vsa prijazna in potrpežljiva, mi odgovori na vse, kar želim izvedeti. Opraviči moža za njegovo nepotrpežljivost.

»Veste, tak je zaradi bolezni,« pravi.

Zahvalim se ji za sodelovanje in se poslovim.

Na poti do druge družine razmišljam:

»No, začelo se je dobro. Če bo šlo tako naprej…«

ČRNI KONJ

Ko zasanjani pogledi strmijo vame, se zdrznem ob spominu. Drsi mi bolečina preko srca in poslušam šumenje trav. Beli oblaki mi prinašajo srečo. Dež, ki splakne spomin. Val, ki se zaleti ob kamen – ni več ničesar.

Rada bi sklenila roke, zamolila in. tiho zaspala. Potrkavala bi sreča. Ne bi je slišala. Prihajal bi črni konj. Nežno in počasi bi se povzpela nanj. Veke bi zdrsnile – obšla bi me neizmerna sreča. Le spomin in tiha noč. Le gorje in nežne rože. In le moje srce in neizmerna sreča.

Zdrvela bi. Ustavila bi se ob bežnem trenutku – na koncu vsega.

Razjahala bi. Črni konj – le sreča, ki je ni.

Gorko zareže bolečina v prsi in melje svoj drget. Ustavi se kamen – ni vode.

Prazen pogled – lepo je če živiš, za.spala bi na robu smrti –prišel bi čas zasanjanih dni.

ZASANJAN SPOMIN

Zadiši po zvončkih. Trobentice – prinaša pomlad svoj čar. Odšla je groza. Ostala je le ljubezen.

Ribe se grejejo ob sončnih žarkih. Rahel veter premika vodo jezera. Drevesa so pokukala iz zaspanih dni. Lepota vseh lepot.

Stopam po zeleni travi. Prepogibajo se ta bitja in se zopet zravnavajo. Začutim vonj po vsem svežem. Mrzla je voda v jezeru – mrzel je veter na bregu – mrzla je duša strtih src.

Spet bodo cvetele rože umrlim. Spet bodo nosili njih trupla v velikih procesijah. Donela bo slednja pesem za njih. Božal bo veter njihove solzne oči. Le veter bo raznašal njih spomin in vonje po ugaslih svečah. Vklesana bodo nova imena, naslikane nove slike – spiral bo dež ta spomin, počasi in vestno.

Črke in obrazi, letnice in podobe bodo postale medle.

Le luna bo iskala lesk teh znamenj.

Prepojila se bo s svetlobo sveč.

Križi – nagrobni križi – simboli trpljenja.

Vklesali bodo tudi moje črke – tudi mojo podobo bo spiral dež.

Takrat bom čutila vonj po vsem gnilem.

ZAMOLKLA GROZA

Zasneženi griči. Zima je. Popki življenja so pokriti z belo tančico. Mraz pritiska. Potrkavajo sestradani berači na. vrata src. Rožljanje ključev. Kletvice.

Mirno roka piše svojo pesem. Tih pogled. Zasanjane oči. Razmrcvarjena je vsa lepota. Kri. Povsod je kri.

Le bela roža tam na griču, ob zaledenelem potoku.

Počasi stopajo drug za drugim. Njih besede so grenke, življenja težka, rane globoke, kri.

Zakrijem si obraz. Moč resnice pronica skozi preperele ude. Sezuje se vsak čevelj – to je strah.

Pomladni dež bo zakril sledove v snegu. Potok bo skril vsa dejanja.

Moč pozabe je gora na pomolu sončnega zahoda ob pogrebu dobrote s šopkom uvelih vrtnic z raztrgano ruto na glavi z razcapanimi cunjami – bosa!

ŠTIRJE EVANGELISTI

V kvadratu so oživele sohe živih obrazov,
glej, svetost vsaka pot se je končala v drugih besedah.
Človek je Matej, ki trči ob angela, sam z jasnim pogledom,
lev je Marko, ki sreča pisavo in moč, da teče beroči pogled,
o, vol je Luka, ki sreča sebe žrtvovanega pred žreci in je žalostnih oči,
visoki orel je Janez Evangelist, ki, srepogledi, sreča Kristusa Kralja:
En je Bog nevidni Vsevidni -Vsemogočni Vsevedni,
ki v Duhu ljubi vse, kar hipoma z enim samim pogledom uzre. -

LE BOG

ali udomačeni evangelij svitanja,
drevo gorečih drobtin! - Zakaj
odhaja samota zimskih hiš
med mrtvi otroški jok?

In iščem rodno drevo,
rodno rožo globokih daljav.

2

Le Bog, tvoje besede v veselem oznanilu,
skoro vriskajoče skozi molk, na prestolu
iz dragega kamenja, dvignjenem visoko na nebu,
da se vsaka rana zacéli in je jutranja zora
na kamnu v luči dneva sijoča:
Barahiel slavi Božje vsenavzočje, nadangel
v čistem svetu kot moja desna roka,
da lahko delam in pišem v slavi,
v prostoru, ki pozabe ne pozna.

V sožitju s skrivnostjo živim
In v besedi čez smrt, ne zase, ampak v roži zarje.
V brstu dnevnega sonca.

Ljubi Barahiel, kakor metulj vsednevni,
trepetav nad pepelom požganih vonjav,
nad trnjem pisan kakor mavrica rajskih vrtnic,
kako gori sol zemlje, kako se meri čas
razdalje in odsotnosti?
Samo človek sem. In merim obličje Boga.

3

Angel, milosrčnosti poln, duša zbujena v čas,
v svežini razbežalih senc, še na pšeničnem polju sončnem,
kam v naših krajih strmiš, pod božjim tronom blestiš
in se z nevidnimi krili dotikaš svetle usode?

Uriel, kako velike so božje besede, besede kot sveta hostija,
ki jo zaužije srce in se v ognju prekvasi!
Uriel, pokorni nadangel, v tem nepremičnem svetu skrivnosti,
je smrt za vstajenje in kakor odteče porodna voda.

Uriel, naj oživijo kamni iz požganih grobelj, ko se zida hiša,
Uriel, izzidaj nebo z božjo milostjo, s kamni luči,
z dragocenimi rubini, smaragdi, diamanti!
Uriel, v pesmi žetve in snopov na poljih zvestobe,
pojdi v vžgano žgalno daritev in nas prečisti pšenično!

Nestrohljivi so narodi, ki se v svetli misli prebujajo v luč,
v plodnih dogodkih so dvignjene glave in ni solze
v drhtenju trepetavem, kakor da je sivo slovo
od doma in materinega naročja, v razsvitu oblik in oblakih,
do koder seže pogled: med fosili in koreninami vzdihi,
na nebu palača samote in bratstva! Uriel, dolgo smo zidali,
pomnimo kostni pepel naših očetov in dedov! kako so iz grobelj
požganih rasle naše nove lučne hiše. Življenje se še poraja
v svojih lastnih živih oblikah, na zemlji in do neba:
žetev naj bo dogododek slehernega osvita, naj bo v nedrju
materinskem in v mamini pesmi in v očkovem nageljnu,
žetev naj sije svetla, vzdramno prostrana v petju in igri.

Glej, pšenični snopi pojó v skladu zemlje in neba,
tudi kamni pojó na žitnih poljih in božji kruh:
angel, milosrčnosti poln, duša zbujena v čas.

En sam dan: véliki dnevi vstajajo, ko se žita dvigajo vzdihujoča
za novo setev v svetlobi, za zvrhane kašče in jasno zemljó
- nedolžen je smeh, Uriel, smeh otrok v očeh, ko sije sonce.

Le pri vratih in oknih se zberemo, čakamo, da se zemlja odpre
v pšenično nebo in da laznina in perutnina in ribe zapojó
in da še zveri zapojó, vsaka v sviji svitanici
in da bo žito zaplesalo vseokrog nas in da bomo skakali
skupaj ob kašči, ker ni več smrti – le eno večno življenje.

In v petju in plesu se Bog z nami smeji, skačejo kozliči
in ovce skupaj z volkovi in je nago sonce nedolžno:
angel, milosrčnosti poln, duša zbujena v čas.

4

Mati Božja, deviško čedna, Bog z nami - tvoj sin;
v šestem mescu je v galilejsko mesto Nazaret bil poslan
angel Gabriel, o Jožefova zaročenka, lepa Marija!
Angel je vstopil v hišo, kjer golobnjaki cveto,
kjer se upanje razbrsti, in rekel: »Veseli se, milosti polna,
Gospod je s teboj!« Čas je bil poln brezčasja
bleščečega, v začetku, da se je devica vznemirila
in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel, ki v času pozna lica brezimna, Gabriel,
ki je prišel tistega lepega dne, ji je rekel:
»Ne boj se, Marija,
kajti našla si milost pri Bogu. Spočela boš
in rodila Sina, ki mu daj Jezus ime.«
Vse, čisto vse se je zganilo na zemlji in nebu,
ko je angel Gabriel govoril z zaupnim glasom
živega Boga kakor v nedeljskem počitku
in za vse čase, ki se prižgó z zibkami.
In so barve zapele v luči in ji je rekel angel Gabriel:
»Ta bo velik
in se bo imenoval Sin Najvišjega.
Gospod Bog mu bo dal prestol
njegovega očeta Davida
in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj;
njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Čas je bil poln brezčasja in pod srcem je vzgorelo
Srce novega življenja, skozi slutnjo in vsak novi dom.
Kraljestvo ubogih in kraljestvo bogatih med dedi
se je prepojilo z vinom resnice, z živo vodo upanja.

Kdo bo bedel ob prvem prestolu v hiši,
ki je oplodila vso zemljo na revni slamci?

Marija pa je, čedno deviška, rekla angelu:
»Kako se bo to zgodilo,
ko ne živim z možem?«
Njen glas je tekel - bistrica v rajskem vrtu,
njene besede so bile besede pričakovanja,
nedolžne dekliške besede, polne rasti in ljubezni.

Hiša je poskočila v temeljih od veselja,
hiša domača in vse vojske sveta so padle na kolena.
Deklica se je nasmehnila v tistem šestem mescu,
Marija v Nazaretu, v mestu obiskovanja.

Duh je veselje, je vse samozaupanje v dnevu.
Duh je ime morja in neba, ime zvezde in sonca
- je dih življenja in dih sanj domačih.
Angel Gabriel ji je odgovoril:
»Sveti Duh bo prišel nadte
in moč Najvišjega te bo obsenčila,
zato bo tudi otrok, ki bo rojen,
svet,
in se bo imenoval božji Sin.«
Ljudje se rojevajo, Bog se rodi samo enkrat,
življenjska zgodba se začne in se tu ne konča
v vseh deželah na zemlji, pod zvezdami, pod oblaki
se razodene oznanilo človeku v imenu Boga.
Moč Najvišjega se potopi plodno v živo senco,
da je - otrok rojen, je božji Sin.

Zgodba, ki se je začela v letu nič, s štetjem
angelovega oznanila, je slana in sladka v napovedi,
ker je poslej vse mogoče in vse v vsem rodno.
Angel Gabriel, božji mož, sel božjih ljubljencev,
kakor v večerni molitvi nekdaj, da se zopet
pozida Jeruzalem, do Maziljenca-kneza.

Angel Gabriel je v obiskovanju rekel Mariji:
»Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta
je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej,
ki so jo imeli za nerodovitno.
Bogu
namreč ni nič nemogoče.«
Skozi krila angelska tistega lepega dne
je sijalo božje sonce močneje in bolj prosojno,
ime in svetost sveta, vse se je dopolnilo domače.
Čisto vse je bilo na začetku, rojstvo napovedano
in brstenje večne Luči v Mariji: za križ in nedeljo,
za čiste gavtrože, krepostno vero, milostno upanje.
Bilo je v šestem mescu, v polletju posvetitve
in slave, doma in na rajskem vrtu, za deviško Marijo:

da bo storjeno, kar je bilo izgovorjeno,
da bo izsanjano, kar je bilo oznanjeno.

Marija pa je rekla:
»Glej, dekla sem Gospodova,
zgodi se mi po tvoji volji.«
Devica je sprejela, da jo je obsenčila
moč Najvišjega, da je blagor njene duše
vztrepetal od sreče in hrepenenja.
Oznanilo o zanositvi in rojstvu
je bilo angelsko izrečeno, zaupno za ves čas,
v hiši pri deviški mladi Mariji: da bo prihod luči,
do bo iz nič porojeno bitje, novo bitijce.
Dekla Gospodova je sprejela blagoslov,
da je bila v blagoslovljenem stanju.
Samo to – in nič več, le srečni dekliški nasmeh.
In angel je šel od nje.

5

V tiho pustinjo grebe veter svoje raze,
v tihi pustinji kliče veter prazne obraze.
Družinski glasovi ne dosežejo drevesa življenja,
Požagane so korenine, drevesa so padla v živi pesek.

In pade zadnja cedra in se seme vseli
spod jezika mrtvaka,
da vzraste nekoč drevo križa
iz grla in pesem božja na vsakem koraku.

V pusto pustinjo pride angel Salatiel,
med nebom in nebom je obnebje brezglasno.
Glas angela Salatiela zapoje pesem,
da bi se duša v grlu mrtvih zbudila.

Peščenine neodžejane molčijo
in v vetru bridkem molčijo stisnjene ustnice
mrtvih rodov, molčijo suhe
in v soncu ožgane do niča.

Samo angel Salatiel prihaja
z novo besedo rodov - med mrtve,
da se prebudi praznina, da čudežne
rože vzcvetijo v skrivnosti čez smrt.

Odsotno drevje v pesku vzdihuje,
razlistane krošnje srca so se izpele.
V tihi pustinji kliče veter prazne obraze,
v tiho pustinjo grebe veter brezšumne raze.

6

Sovražnik vražji, sopotnik skušnjav,
stari kačon, ki udarja z jezičkom in repom,
plazilec od onkraj, ki nikogar nima rad
in ki v brezupu brezup budi
v strašno temo globoko dvomne noči,
kaj boš storil tostran,.
koga boš ugriznil s strupenim pikom,
koga v brezsrčno klavrnem srečanju?

V samoti pride mednje, ki se imajo radi
angel Mihael, spogleda se s kačonom iz oči v oči,
psoglavi kačon netopirsko zacvili in se bedno zareži,
zasramljivi blisk nevarnih oči
žari v smrtnem sovraštvu.
Pokončaj kačona starega, angel Mihael! Kdo kakor Bog
mu zlepi sikajoči jezik, da se bo z ust izcedilo
obrekljivo zlo
sedem klafter globoko v zemljó.

Skrivna je moč ljubezni, nebeška rosa v prvem soncu,
jutranji svit je močan, da ozelenijo listi rož
in se razcveto cvetovi in da ptice zapojó,
oj zavetnik cerkva in vojakov,
za dobro smrt v priprošnji, za konec bliskavice.

Otroci ne lovijo več slepcev, ko se srečajo
v ščavju s črnolazno hrbtenico.
Otroci ne natikajo več slepcev na šibe
in se ne bahajo z ubitimi slepci.

Kdo kakor Bog skače med sončnimi kamni
in lovi modrase prikrite, temnosmrtne gade rožičaste,
vratarje podzemnega Hada.
Angel Mihael se iz oči v oči sooči
s trenutkom udarca, z ugrizom in vsakim bodočim šklepetom,
s sončnim kamnom udari starega kačona po glavi,
da se iz zgodovine usuje krvavo zlo in vsako hudodelstvo.

V terariju domovin so se zaredili čudni kačoni,
stari kačoni obrekovanja, luskinastega zla.
O, da bi zvezde in sončne oči žarele!
da bi v tenkoslutnih sanjah prišel angel Mihael
in izpod vek povlekel kačo morastih sanj!
V tesnobah in samotnih sobah
se plazi stari kačon, porogljivec skušnjav
in ni mu žal.
Angel Mihael pride, da kačon več ne zavda,
pride pogumni angel, da se v pogledih budi zaupanje.

7

Živali se skrijejo pred ognjem,
ki prinaša nesrečo v gozdove, na morja,
ker ni potem več luči v sajastem pepelu,
samo beg med sencami, odvečnimi rečmi.

Upanje se dotakne bežečih nog,
bolestni strah gladi žival proti dlaki,
uboga žival odvrne pogled od ožganine,
uničenja se boji.

Angel Iehudiel pobira trupla živali na polju,
angel Iehudiel pobira crknjene ribe v morjih,
med skalovjem in brezni, povsod, kjer se je
znamenje smrti in bolečine vžgalo v meso.

Vžgano znamenje v človekovi blodnji,
vžgano znamenje klavcev na čelu:
kdo ga izbriše, kdo smrt iz sveta izpiše,
kdo v vesolju sveta, angel Iehudiel?

Podedovali so gozdove in morje krvavo,
obdali so se s sencami in valovi src zaprtih.
Živali so se skrile danes pred ognjem,
živali se nikoli ne skrijejo pred soncem.

Po sajastem vročem pepelu
prihaja angel Iehudiel in gre od vasi do vasi,
hodi po mestih in seje resnično življenje,
hodi po morju in seje življenje v valove.

Gozdovi in morja, zavrisnite,
ko je rojstvo pod srcem, rojstvo človeka!
Angel Iehudiel briše smrtna znamenja
s čela prihodnjih rodov. In je zrak in tišina.

8

Doseže brezno dnô robov in bolečin,
obstane obstrmelo v senci edinstvenega trenutka,
ko kljuje v glavi nevidni orel,
ko kljuje v jetrih nevidni orel,
ko sika v žilah nevidna kača,
ko je zmrzal na vročih prsih,
ivje na vekah, neurno nebo v očeh.
Nihče ne pride bliže,
samo angel zdravilni Rafael.

Koliko besed mora posejati v svet,
nič več in nič manj besed mora posejati
Zdravilni angel Rafael, da odmevajo čez
brezna rodov, čez križe in sence in grobno tišino,
besede poseje v hiše in med vrtove,
na morja, polja in v gozdove,
da ni več prostaščine v igri,
da ni več nasilja v koraku.
Nihče ne pride bliže,
samo angel zdravilni Rafael.

Ceste osvitne se širijo v brezdalje dalje,
z mrliškimi venci in mrtvaškimi oblekami bo
treba počakati do naslednje goljufive sledi,
ki jo smrt pušča v laseh in čeljustih,
v nemem sneženju čez gola telesa in ničes.

Dokler ni boj izbojevan.
Dokler ni dopolnjeno
v niču in zapuščini.
Bolniške sobe in strežba doma,
noči so vse krajše v dolgem času.
Nihče ne pride bliže,
samo angel zdravilni Rafael.

ŠKRTOST bolezen je bogatih,
ki nimajo niti toliko,
da bi si privoščili dobro knjigo.
Ni potrebna – že vse vedo!

Veliko veš takrat,
ko spoznaš,
da nič ne več!

Spoštovati starejše
ni samo olika.
Je plemeniteost,
široko srce in razum.

Pametni štirikrat premisli,
zatem pa molči.

Tisti gnoj, ki ne smrdi,
kaj prida za zemljo ni!

Vsako meso je za nekoga dobro,
je pa živo najboljše.

Brezvezni klepet
jemlje energijo in polet.

Otroku težko dopoveš tisto,
česar sam ne veš.

Otroku govori razločno,
da boš tudi sam razumel povedano.

Skromnost ni samo velika –
je tudi bogastvo.

Kmetov je med nami veliko,
le pravih je malo.

Bik ni vedno žival,
je lahko še kaj drugega.

Kadar pride baraba na oblast,
še narava nima miru.

Ne oziraj se k sosedu,
ozri se vase, pa ti bo lažje.

Kdor ljubi cvetje,
tudi ljudi ne sovraži.

Ko vera prične hlastati
po oblasti in bogastvu,
so ovčice izgubljene
in duhovne vrednote omajane.

V hipu, ko spoznaš prijatelja
s slabe strani,
si ga lahko za vedno izbrisal iz duše.

Ljubimec, ki zna ljubiti,
zna tudi varati!

Brez ljubezni sreče ni,
pa tudi sreče brez ljubezni ni.

Bogov je veliko,
toda pravi so na zemlji.

Mladost je lahko večna,
če tako čutiš.

Je medved človek
ali človek medved –
tega še lovci ne vedo!

Tudi ptice so živali,
ne samo ljudje!

Možatosti ne predstavljajo
brki ali brada,
temveč kaj nosi glava.

Če bi človek vedel,
kako malo je potrebno,
da postaneš človek,
bi to tudi storil.

Ne veseli se uspehov drugih,
poskušaj jih s posnemanjem prehiteti!

Ljudje smo večje živali,
kakor si mislimo.

Voda podira vse pred seboj,
človek pa na vse strani.

Hudo je, če ne znaš prisluhniti drugim.
Ko to zmoreš, je navadno že prepozno.

Debelost ni lastnost,
temveč slabost, ki se da odpraviti.
A ne s hrano – z glavo!

Če v očeh nasprotnika zaznaš,
kaj naklepa, si daleč pred njim.

Kdor odhaja, ve, zakaj gre.
Ko to drugi spoznajo,
je odhajajoči že predaleč.

PREHLAD

Prišla je pomlad,
z njo pa prehlad
in smrkav nos -
le kdo mu bo kos?

Pride zdravnik,
sunkoma - pik!
Brine pa v jok!
Prav, saj je še otrok.

BRININ DOM

Moj dom ni v oblakih,
ni ga v pravljici, ni ga v povesti,
ima sliko hudega psa na vratih
in gumb za vreščeči zvonec,
da pokličem mamo, če ostanem na cesti
in je sončnega dneva konec.

Tudi poštrju je zvonec namenje,
pa stricu Igorju z Mašo, Aljažem in Tanjo,
če ni kako drugače zmenjen:
da kar na okno potrka
in mi pomežikne skozi špranjo,
jaz pa mu vržem taprave ključe.

Naš pes takrat posmrka,
od veselja zalaja in se dvakrat zasuče.
Moj dom ni hiša, je mala hišica
s travo in vrtom v ozadju,
ob strani sta ena in še ena stezica,
vseokoli pa diši po svežem sadju.

Tako je v jeseni, ko se že ptice
zbirajo v preglasne jate,
drugače pa je spomladi:
tako sosed Matko svojo
kosilnico vleče
in striže po sveži trati,
črički pa vabijo prijatelje v svate.

VESELI VETER

Veseli veter se pripodi
čez naše dvorišče,
potem zvedavo vsak kot
in vse špranje obišče.

Včasih je hrupen,
včasih je nežen,
včasih zabaven,
večkrat nadležen:

nadležen, ko se v dekliška
krila zateče
ali pa dečkom z glave
nove klobuke pomeče.

Brina pa vetru veselo pomaha,
pokaže mu smer, kam naj pobegne,
pe sama gre z njim, nikogar ne vpraša,
le prej se obrne in rahlo nasmehne.

Zdaj pa vsi čakamo, da se povrne,
da nam pove, kaj je tam daleč drugače,
čakamo, da se veter obrne
in jo prinese spet med njene igrače.

ČUVAJKA DAŠA

Napa Daša
silno rada se potepa,
branimo ji
včasih zgrda, včasih zlepa.

Glao nagne
in tak milo nas pogleda,
da uplahne
jeza, skrije se beseda.

Na usnjeno
vrvico nalahno vpeto
vodimo jo
daleč tja čez glanocesto

na igrišče,
kjer svobodno poskakuje
in vesela čudne vonje zalezuje.

Glej ga, šmenta,
zdaj še sama dvigne nogo
in brezskrbno
moči travnato preprogo.

VAŽNA NOVICA

Čujte, naši časopisi
so z velikimi napisi
silno važno vest prinesli:

v Ribnici, tam na planini,
kjer so ob potoku mlini,
naši Brini so odnesli

trije lopovi nesramni
pravi prstan s tremi kamni!
Obvestimo policaje,

zaprosimo ombudstmana,
Tjaža Hanžka, Ljubljana,
naj pregleda skrivne kraje

in naj lopove poišče,
jih pripelje na dvorišče
bloka pet naselja Sanje.

Tam jih bomo podučili,
kaj narobe so storili.
In naj vrnejo vsaj kamne,
da ne bomo hudi nanje!

Iz zbirke »Veseli veter«

DVIGNI, MEGLICA, MREŽO

Dvigni, meglica, mrežo, razpeto preko narave
Kaj skrivaš umetnost svojega dela!
Pospravi tenčico.
Pusti žarek sonca,
da osvetli vsak kotiček, grmiček, drevo.
Kakor plesna vila si se ovila
in izginila
in pogled zastane
na barvitem svetu
Dvigni, meglica, razpeto mrežo!

EJ, PRIJATELJ

Tako praviš.
Lepa, težka beseda.
V njej se dobrota
in spoštovanje prepletata.
A tebi sta tuja.
Roke, ki se ponuja,
ne vidiš.
Ne čutiš moči pogleda,
z njo se odpirajo čustva,
telesu daje žar.
Ah, ne poznaš tega,
puhla glava.
Ne daješ ritma duši,
da se premakne.
Sam sebi si tuj
in neznan.

HREPENENJE

Koga zdaj srečuješ?
S kom se sprehajaš?
Komu daješ ljubezen?
Komu se izpoveduješ?
A praviš – to ni tvoja stvar.
Jaz pa sem v mislih
in s svojo ljubeznijo
kar naprej s tabo.

POTOK – ZIBELKA

Potoka šum
od jezera prihaja.
Kar naprej nekaj
govori.
Spim.
V spanec prihaja.
Poslušam.
Igrava se, klepetava.
Zdaj ga razumem.
V sanjah je vse lažje.
Tako resnično
in neboleče.

PLAMEN-ŽELJA

Naj vsak dan bo ponovno rojstvo
lepih spominov, tistih vseh,
ki dušo potolažijo, telo ozdravijo
in vračajo nasmeh.

Naj se iskrica prižge
in ogenj zaneti.
Gasi naj ga misel,
v globinah rojena.

ČAKANJE V BOLNIŠNICI

Ljudje ven, noter, sem tja,
jaz pa čakam z bolečino.
Grenkoba na licih, tožbe,
tako različni, v bolečini enaki.
Podira se svet okrog nas.
In vendar – pamet kar naprej
gradi svet okrog mene – za mene.

NOČNI POPOTNIK

Oblak - krdelo konj
in jezdecev nešteto,
Mesec svetilko igra
in pelje jih nekam naprej
v ljubki dom zvezdnega neba.
A oblak se zanj ne zmeni –
v drugo smer se podaja
dokler se pot ne konča.
Jezdeci konje razsedlajo,
ob vedrih, polnih dežja.
Mesec razigran gre naprej.
Zvezdam krilca privzdiguje,
smeji se in krohota
vse tja do jutra sončnega.

VETER

Veter na vratih zvoni.
Budi me iz sanj.
Žvižga si, se slači,
se oblači, vrti
za špranjastimi durmi,
se preteguje, renči,
kot starka utrujeno
izgine v temo,
za njim pride puhla tišina
in se spet vrne.
Prikrade se spanec pijanec
a veter žvižga še, se slači,
oblači, se vrti in vrti
nad grobovi v sanjah.

V OBJEM TVOJ

V objem tvoj sem hotela
bolno dušo skriti –
kakor mah je in perje.
V njem se lahko spi.
Stegnem roko,
da vidiš te gube globoke,
ki vrezala jih je bolezen –
vklesala kot kipar,
kot slikar, ki s čopičem
nenehno riše –
pred njim so vsak dan
nove slike.

SVETLOBA V KAPLJAH

Svetloba v kapljah
z neba v mračnem dnevu
poljublja ulice moje.

Mesec ponuja roko
nočnemu potniku
v nočni tišini.

Ko potnik pod streho
domačo najde počitek,
mu nočna tišina
prebira strune življenja.

OBUP

Pod sivim listjem
si sklonjena in uboga - siva
šla skozi oljčno deželo.
V prašne vroče roko
si položila svoje prašno
potno čelo.

Pesmi so iz zbirke EN SAM DOLG TRENUTEK, ki je junija 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi.

DRUGOVI MOJI, PJESNICI

O, drugovi moji,
pjesnici ste znani.
S vama sam se sreo
prvi put u Jesenicama lani.

Tad su vama moji stihovi
od sveg srca dani,
pa me pjesma vaša
prema vama mami.

Stih i pjesma prava,
što pjesnicima srca otvara.
U jesenicama i na planini Stol
bilo je divno. Napustio me bol.

KOŠMAR U STANIČNOM BARU

Došao sam rano, jutros,
na početku dana.
Zateko sam narod umoran i snen.
Popio kaficu a potom i čaj.
Zato sam i ušo u taj mali bar.

Svatno za svoj dinar išče neku stvar.
Nisu svi pili, jedni su dremali
a drugi su snili. Pušilo se mnogo
iz svačijih usta. Zrak je posto suv
a bar polako pust.

Potrošivši bakšiš napuštaju bar.
Narod se razilazi, osto sam sam.
Ne, nisam bio baš sam, u baru
za šankom stojo je konobar.

Nije prošlo od tada baš mnogo vremena.
U bar bilo je puno novih gosta.
Nasta prava gužva i veliki košmar.
Veliki posao imo je konobar.

KO JE DEHTEL JASMIN

Poletna razigranost
Glej, kako listje veselo
v tem vetru vihra
in trava v dehteči se dan
je visoko povzpela;
in tu se mi zdaj vse smehlja,
ko delček srca
sem tvojega zase
si vzela.
Le kaj bi v prešernosti
svoji počela?
Tu vsa zagrnila
bi z voljno se travo,
da njena svežina
bi vame dehtela,
in srečna poslušala
svoje srce bom norčavo.

NEKOČ IN DANES

Kaj vse je bilo že nekoč
nad mano v raztrgani mori,
ko v snu me je begala noč
brezup me hromil je ob zori.

A zdaj kot prosojni oblak
se mirno čez dušo razpenja,
ko mehko mi poje korak
po polju v preprogi zelenja.

SREČNE ISKRE

Nekje so ljudje še,
ki imajo v očeh.
baržunaste sanje
in iskre srečne

imajo za nas,
ki zaupamo vanje.
Zato mi kot otroci
smo razigrani,

z razprtimi rokami,
kot da ujeli bi
radi lesk si,
ki se razpleta med nami.

LE MIR NOČI

Tu brezskrben smeh
mladih je ljudi, a ne vem,
naj s poletnim cvetjem
okrasim se, z njimi grem?

Morda bi peli, ko
z igrivim vetrom bi odšli
v gozdove, čez trate,
v polja med rži.

Morda je čas, da sanje
vse zastrem si v temen prt
in tiho sama grem
skozi opusteli vrt,

tja, kjer starci zdaj
molitve že žebrajo črne,
da usahle jim roke
le mir noči pregrne.

LE LEDENA CESTA

Mar res samo
z očitajočimi obrazi
noči nemir se
znova vame plazi,

kot da krivično to je,
kar sem si želela
za svetel, že minuli dan?
Mar ne bi smela?

Saj dan vsem drugim
bil je tudi ta enak,
ko prazen ulegel se je
name, a težak;

ničesar dal mi ni,
kar bi z veseljem vzela;
samotno cesto le,
ki zjutraj je že ledenela.

SPOMIN

Spomin je takšna čudna stvar,
ki se nikoli ne poleže,
če je boleč, nastavlja mreže
in vsak dan hujši je vihar.
Spomin neskončen je nemir,
saj zasleduje neprestano
vse, kar že davno je končano
in pahnjeno na stranski tir.
In tak spomin je vse bolj živ,
pod lastno težo ne omaga,
vsak dan prihaja preko praga,
da moje upe bi kropil.
Spomin, nikar ne hodi stran,
samo od tebe sem še živa;
morda pa skupaj pokropiva
moj zadnji up, moliva zanj.

OBLJUBE

Ko si me davno vzel za ženo,
sem ti verjela sto stvari,
najbolj pa sem verjela eno,
da ti si jaz in jaz sem ti.
Ko sva na skupno pot stopila,
verjeti ni bilo težko…
ti rekel si besedo krila,
jaz sem osvajala nebo.
Ti rekel si besedo cesta
in že je moj bil širni svet,
ti rekel si besedo zvesta
in že bila sva eno spet.
Tako omamljena pred leti
bila sem od vseh teh besed,
da nisem nehala verjeti,
da ves grenak je njihov med
postal, in neprestano štela
sem tistih tvojih sto obljub,
in ko sem ti tako verjela,
medil je v meni njihov strup.
Že davno se je vse končalo,
bilo je konec mojih zmot –
pa vendar zdaj premikam skalo,
da bi do tebe našla pot.

PROŠNJA

Pogled moj se zazre od časa
do časa ti v obraz;
samoten tava preko krasa
in žalosten, ko jaz
želim se spet nazaj ozreti,
že tebe ni nikjer;
vsi upi moji so zadeti
v srce. V katero smer
jaz za teboj lahko bi stekla,
da moj pogled zazrt
bo vate, da lahko bom rekla:
»Pa saj vse to je vrt.«
Nikar ne beži več pred mano,
to me preveč boli,
jaz poiskala bom poljano
za žalostne oči.

NI BLIŽIN

Kako me vedno puščaš samo,
ko sem ti blizu jaz –
ko se za hip ozreš čez ramo,
zbledi ti moj obraz.
Z obraza tvojega prebrala
bi rada vsaj spomin;
če kdaj nataknem si očala,
mi rečeš: »Ni bližin.«
To tvoj pogled mi ukazuje,
saj komaj te poznam –
in moj pogled te plah sprašuje:
»Kako ti je, si sam?«

Barva neba, barve ljudi

Ko sem pred mnogimi leti prišla v Jemen nisem povsem razumela močne povezave med rjavo rdečimi gorami in gladkim modrim morjem. Zdelo se mi je, da ima le nebo modro globino. In tukaj so gore, ki ob sončnem zahodu počrnijo… Toda to je bilo na začetku dolgega potovanju v prostoru in času… Morda se tudi ne bi na skrivaj pogovarjala z morjem. Ali ko sem se lahko odmaknila, s silami, ki povezujejo duha in resničnost.

Na poti sem srečevala prijazne beduine z Bejhana, trgovce s Habana, učenjake iz Tarima, Sejuna in Zebida, svobodnjake z Hogerije, pomorščake z Mukalle, bojevnike z Baratskih gora, potujoče beduine z obronkov Praznega trikotnika, pesnike od vsepovsod, svobodne ženske z Dale, pa lepe nezakrite ženske z Mahre, ribice na obalah, prijateljice z doline tropskih vrtov Wadi Khabb… Potovala sem vzdolž in počez. Navdušila me je njihova zgodovina. Vsak kraj ima svojo in pripoveduje svojo zgodbo. Videla sem pokopana slavna mesta potopljena v pozabo. Toda od vsega začetka smo delili navdušenje in strast za dolgo pot… Pila sem čarobne vode otožnosti, opojnosti in modrosti. Tukaj, kjer sanje in resničnost pomenijo celo življenje. Pravijo, da se vtisi enkrat zapisani izgubijo. Morebiti razlog za dolgo molčanje. Morda se bojim da naposled te ljudi in deželo izgubim.

Pomlad
Marelice so odcvetele in nas pustile v čakanju na dež. Barve se vsiljujejo od vsepovsod, od zunaj, z morij, barve z obronkov puščave in z dolin. Rjave gore, sedaj odete v rožasto, pozdravljajo:

Mir z vami višavje,
Mir z vami doline in ravnine.

Odpravim se po nakupe v stari del mesta. V mislih objamem visoke pokončne hiše in okoliške hribe. Čutim nek prihajajoči nemir. Kakšna moč preživetja in po življenju je to, si mislim. Tukaj najbrž ni prostora za druge občutke, morebiti velike ljubezni.
Ali pač?

Goli prašno rjavi okoliški hribi in z belo smetano okrašene hiše, osamela drevesa, ki se niso sveže ozelenela. Ceste, ki se zjutraj vrnejo z novicami sveta. Iz mandarja, razgledne sobe, opazujem rjave minarete, ki kot sveče strmijo v modro nebo.
Hiše so kot škatle v škatlah, in ščitijo njihovo zasebnost. Imajo dobro premišljen sistem vhoda in izhoda. Takšen je tudi njihov značaj, ponosen, diskreten, nedostopen.
Poprej se nisem videla pogledov kot so jemenski. Ko gledajo ali opazujejo se potapljajo vate. Tukaj so.

Oči kot vtis življenja.
Oči kot stikalo.

Brez oči ni samo slepote. Brez oči ni ničesar, ni obostoja. Tukaj pomenijo videnje in resnica, prisotnost in resničnost.

Notranjost sobe »mandar« v eni najvišjih Sananskih hiš je okrašena z božjimi besedami, napisanimi na več kot sto različnih načinov. Nekoč so tod mimo potovale karavane na sever, z blagom kot, kadila, svilo, začimbami, indigom, zelišči, bakrom, srebrom, zlatom in dragimi kamni…..

Diham vonj po karavanah in kadilih. Toži se mi…
Po preteklosti.
Po čistini.

V marcu se na okoliških poljih pojavi sveže zeleno žito. Geometrične terase se spremenijo v viseče vrtove. V aprilu cvetijo se vsa druga drvesa. Priročni vrtovi bodo polni živopisnih barv. Pomlad prinaša svež zrak in toplino v mesto.

Dolina
Jemenska prestolnica Sanaa zapolnjuje ravnino med rjavimi okoliškimi hribi in izpolnjuje svojo usodo. Zgodovine tukaj ne pišejo v knjigah, ampak s srci. Preteklost je vedno sedanjost. Sodobna zgodovina pa so vojne, revolucije in združitev.

V starem delu mesta srce še vedno bije. Tukaj je morje avtomobilov, motoristov, taksisti, prodajalci jajc, krompirja, paradižnikov, glasbenih kaset, pihajoči zahodni veter in klic k molitvi… prodajalec tobaka z rdečemorske obale, orehi, rozine, dateljni, začimbe, zelišča, oranže, limone, lubenice, melone, grozdje, rožasta voda, dišave, plastični čevlji, ukrivljeni jemenski noži, ščipalniki za nohte, svetlikajoče se tkanine z Daljnega vzhoda in vhodne afriške obale, tkanine z rdečemorske obale z barvo sonca, zlatarne, izdelovalci srebra, brusilci dragih kamnov, vodne pipe, pletene košare iz palmovih listov, kave, sezamovo olje, kadila in kadilniki….

Pravijo, da so Sananci mešanica zemeljskosti in posebnega polisa. Toda kot prav vse v Jemnu, tukaj prav nič ni »zemeljskega«. Sredi poletja vzpenjajoči se okoliški hribi sedaj obkrožajo planoto, na kateri leži mesto. Niso ne prebizu in ne predaleč. Visoke pokončne hiše so okrašene kot z belo smetano. Okna v obliki lune imajo barvna stekla. Sprevodi po ozkih ulicah prinašajo v poročni sezoni njihove neveste. Prav tako v sezoni odnašajo mrtve. Spremlja jih poletno monsunsko deževje. Žalovanje je tukaj večje od veselja ob rojstvu. Vojne pa sploh niso svadbe. Čast je lomljiva kot steklo. Dostop do živih je preko njihovih mrtvih, preko pokopališč.

To je dežela, kjer se visoke gore, puščava in ocean prepletajo s tritisočletno zgodovino. Kjer se žvečijo zeleni lističi kata in kamele živijo na ribah. Možje nosijo jopiče na krila in ukrivljene nože za pasom. Ženske so v hlačah in tančicah.

Tukaj so tudi mesta grajena iz blatnih opek zapečenih na soncu. Obdaja pa jih prav nič zemeljska pokrajina. Dežela, kjer življenje teče istočasno v različnih stoletjih. Vse prav nič podobno kakšnemu kralju na zemlji. Prav gotovo ne Arabiji….

Potovanje na vrh
Oblaki so se razpršili in spodaj leži nemirna pokrajina. Pokrajina polna barv z ozkimi in majhnimi dolinam in ravnino. Vse je nametano skupaj, ljudje, hise, božanstva… Hribi se premikajo in valovijo kot valovi v morju. Prekriti so z zeleno in zlato, zlato in zeleno barvo.

Stojim pred najvišjim hribom in pred mojim najdaljšim potovanjem. Vem, se bolj moram v globino. Na poti je mrzli in rezajoči veter. Piha mi naravnost v obraz in reže lase. Pobočja pa so brez vetra. Za seboj imam ze potovanje po dolini in vznozju. Okusila sem ze mnoge užitke življenja, toliko sreče v enem samem dnevu, vonj po dežju in suši in smrti. Za seboj imam vzpon in vrh.
Vse to mora biti, se mora dogoditi, da ne pozabimo, da je življenje vse. Oni bežijo od tega, kar si želijo in nosijo svoje poželenje v sebi. V svoji zavesti najdejo razlog.

Smo na skupnem potovanju.
Na začetku nisem vedela, kako daleč bomo skupaj potovali in kdaj in odkod moram sama nprej. Nihče mi tudi ni povedal, kako visok je moj vrh. Bolj ko smo se vzpenjali, pogostoje so polagali na moje dlani peščice rozin, svetle rdeče in modre ter mandeljne in orehe. Govorili so o ljubezni, kakor da bi o njej vse vedeli.

Toda sedaj, ko poznam moje doline in moje globine, razmisli:
Če je tvoja moč ravno zadostna za siv monotoni način življenja, brez močnih vtisov in doživetij, veselja in radosti, brez velikega trpljenja, brez velikih padcev in vzponov, potem živi ta svoj varni sivi vsakdanjik.
Toda če čutiš v sebi moč mladosti, želiš okusiti življenje v vsej polnosti, doživeti največje radosti, potem bodi močan, bodi velik, hodi pokončno, bodi drzen in vztrajen v vsem, kar počneš.

Na tebi je, da odločiš…

Sedaj na vrhu se je v meni naselil nek veliki mir. Po težkem vzponu sem prišla na področje brez velikih viharjev.

Šele na vrhu postaneš to, kar v bistvu si.

Sedaj tudi vem, da je med gorami najvišji, med vodami ocean, med tistimi, ki pa merijo je: čas.

Vrnitev.
Ob Rdečem morju vzdihavam vroče noči, ki se kod kadila dvigajo proti neznanim in čudnim božanstvom. Kot da iščejo zavetje v prostanstvih puščave in prisluškujem pojočemu ritmu pesmi
…
Moj bog… priznam ti svoje grehe
Prevaril sem ptice… smejal se vrtom
Kregal sem se s soncem… šel sem do morja sam….
Mešal sem stvari, ki jih ni mogoče omeniti
Čakal, hotel, zmogel sem…
Toda dobil nisem ničesar…
Svojo žalost sem polagal v tvoje roke.
Poskusal sem, želel sem, zmogel sem
Se spremeniti, postati vila, kamen
Se preseliti, oditi in izbrisati svoje
ime iz knjige ustvarjenje…

Pijem čarobne vode opojnosti, otožnosti in modrosti. Na moji dlani so rozine, mandeljni in orehi. Ti ljudje in ta dežela me imajo, osvojili so me…

Tukaj puščam sebe.
Moja torba je zvrhana njihovih src.

ZMAJ

Nekje, nekdaj
je živel
strašni zmaj,
pod goro je prebival
in včasih je zapihal
tako strašno,
da izruval manjše je drevo
in večkrat kot za šalo
odkrušil kakšno skalo.
Zakaj?
Bil je pač strašni zmaj!

Špagete s poprom si je kuhal
in potlej
vso noč ogenj bruhal.
Imel je rad kraljične
in lepe gospodične,
žal pa nobene ni poznal…

Naš Bor se zmaja nič ni bal,
pa ga povlekel je za rep,
ko šel je mimo na potep.
Zdaj Maja plete dolgi šal:
ker zmaj ima kar sedem glav,
pod goro strašen je prepih -
zmaj šal za božič bo dobil,
z njim se bo sedemkrat zavil,
da se ne bo več prehladil!

BELI MOŽIČKI

Ponoči prišli so
beli možički,
tolsti, okrogli
kakor prašički,
kar pricapljali
in kobacali
so po odeji.
in pozvončkljali
s srebrnimi zvončki.
Po stenah svetili
so lampijončki
zlati, srebrni.
Kužek je črni
pritekel za njimi
kar po blazini,
za njim pa še ovčke
v belih kožuščkih…

Beli možički,
polni trebuščki,
jagnjeta bela,
mehki kožuščki.

Fantek jih šteje:
ena, dve, tri…

Dalje ne gre več,
fantek že spi..

IGRE

Igre imajo
čarovne roke,
igre imajo
rade otroke,
z njimi iz peska
zidajo hiše
ali gradove,
stolpe gradijo
visoke, mostove
nad reko
in daleč
jih peljejo
v širne gozdove.

Čez trave
prodirajo v skrite
neznane goščave,
tja, kjer doma so
levi in tigri !

V otroški igri
je prav vse mogoče:
Metka je mama,
Jure pa oče,
Tina je babica,
dedek je Rok,
družina ima kar
sedem otrok

Igrajo obiske se
ali poroke,
zdravnike, bolnike
in čisto majhne
otroke,
igrajo se cirkus
in čarodeje,
in publika vedno
klovnom se smeje.

Včasih z raketo
letijo v vesolje,
igre so vedno
zares dobre volje.

Igre igrajo
se trgovino
in slaščičarno,
odidejo v kino
ali kavarno,
imajo se fino
kot velike dame…

Potlej ostanejo
tihe in same.

Igre ti nežno
poljubijo lice,
včasih znajo zleteti
kot ptice
ali na konju
zdrveti v daljavo
v sanjsko deželo
med Muro in Dravo.

PETELINČEK

Jaz sem Cincek,
najmanjši petelinček,
v soncu blešči se
moj zlati repek
kakor cekinček.
Okoli mene so zbrane
pisane putke
kot dvorne dame,
za mano gredo
celo velike kure
na dolge
travniške ture.

Le koklje s piščančki
hodijo same,
zelo zaposlene
in zaskrbljene
kakor vse mame.

Nekaj pesmi iz pesniške zbirke za otroke ŠKRAT V ŽITU, ki bo izšla v kratkem pri Mariborski literarni družbi.

Kako se sedem je rodov
sonca razveselilo
v oblakih rebrastih
in nad vrhovih smrek,
ki so trgale se v zraku
v vrtinec komaj viden
in zavrtele so se
v dvojno osvetje,
ki sedemkratno se
v število raja novega
odpira.
Tu ni več spraševanja
niti malo,
ne več
ne bosta sem vstopila
že dan,
kot je okostje ribe Faronike,
se v oblak spreminja.

med vstopom
na izteku tega tisočletja
stik med
eoni angelskimi
ki se bližajo povezani
v besede
kakor šopki rož
kar prostor je za dim
tu nič se ne izgubi
le v obzorju
trajnem
trajno mesto je za rože
in za njih sledi
ko sta razpadanje
in razcvetanje
v naročju enega
vedno isto

in ti si misliš
da je o minevanju
povedano bilo
že skoraj vse
in nič ni novega pod
soncem moč izreči
so kamni spregovorili
in od vsepovsod
kričalo pesem je
med nas
ki smo se znašli tu
sovpadli
in prežemajoči
vsak praatom
tega bivanja
za besed resničnost
in resnico upanja
na novo se vse
tu je pojavilo
na jugu dva

keruba z zrcalom
čuvata
raja vhod
in sta sprevržena
kot je v zrcalu slika
da odslikavata
vse kar je bilo
in ti si bil
saj nič se ne izgubi
en čas
in časa dva
in dvanajst časov
čaše je napolnilo
čez rob se izlila
vednost je vodnarja
kaj novo bo osvetje tvorilo

ki prav ta čas nastaja
ko bo se dopolnilo
mir božji taborišč
kjer so te
moji predniki iskali
in tam te najdejo
otroci drobni
saj ni ničesar
kar ne bil bi ti
le mi te vidimo
drugače
in ko se ti počasi
bližamo
od nas odpade vse
kar naj bilo bi stvarstvo
in snov
ki je

iz nje ustvarjeno bilo
ostane tisto le
kar od nekdaj
bilo v tvojem je naročju
in ni razlik
le naš je vprašaj
ki z njim
smo se zavedali
življenja
to bledo mrzlo sonce
nad teboj
grozljiv in trezen
molk je zvezd
kjer skoraj
ni poti
kjer pokopan je bil
nekdo

in mi
žalovalci
jih objokujemo
kakšen razpon za poezijo
napetost sčasoma se veča
vedno bolj z zavestjo
ki jo množijo
trume zanikovalcev
in laži
ki so prinesli jih s seboj
kot neužitno hrano
sivi brezbarvni volkovi
misli naših jih

raztrosijo
v hlinjeno resničnost
kjer mislijo
da varne se počutijo
le da ljudje
resnično razpadajo
ki so iz knjige živih
že bili izbrisani
tako
odprt je svet
za enostavnost sporočil
in za svetlobo

in nekateri že vedo
da je odpadlo vse
kar je umiralo
očiščeno v ognju
praznih praznovanj praznine
sanj
preveč naenkrat
enostavnosti
preveč svetlobe
za oči slepoto
tako v tebi
je prepevalo
da si oglušel
za ta svet
in ti si bil
ki je umiral v taboriščih

Nekaj pesmi iz pesniške zbirke MEDPROSTORI, ki bo izšla v kratkem pri Mariborski literarni družbi

MOJ KOŠČEK NEBA

Umaknila sem se
na rob ponorelega sveta,
v tišino,
ki boža pomladno travo,
na žarek sonca,
za vse enako topel,
k dobremu drevesu,
da me preplavi njegova
energija.
V moj košček neba.
Prepustim se šumu vetra,
šepetanju zemlje,
sanjam,
bežnim utrinkom,
ptičjemu žvrgolenju,
govorici srca.

Ura v zvoniku
bije tri popoldan.

SPOKOJNA POKRAJINA

neke februarske nedelje
zbudi v meni nepremagljivo željo,
da presončim sive dneve,
da prezračim zimsko zatohlost,
da prevetrim zaprašene misli,
da razgibam zaspane ude,
da razmislim o novih dneh,
da naberem svežih moči,
da spet ujamem veter v jadra,
da najdem pot v moj in tvoj svet.

Ko tavam sama
z blodečimi mislimi
med bori in gmajnami,
med griči in še zasneženimi pobočji,
prosim,
daj mi moči, narava,
daj mi smeha, sonce,
daj mi duhovne širine, neskončno obzorje,
daj mi voljo, samotno drevo,
daj mi čistost misli, beli sneg,
daj mi modrosti, modrina neba,
daj mi prožnost gibanja, vitka breza,
in cesta, daj mi pravo smer.

Vračam se s svetlobo,
z mirom,
z upanjem
in hvaležnostjo.

ODHAJAM

Odhajam,
da me ne zmeljejo zidovi,
da ne oglušim od tišine,
da ne pozabim,
kako utripa življenje.

Odhajam
pod vedro nebo,
da se nasrkam svežine,
višin potujočih oblakov,
daljav za obzorjem,
globin porajajoče zemlje.

Odhajam,
da poiščem ljudi,
občutim veter,
se napolnim s svobodo
in najdem pot.

----------------------

Prihajam
z veseljem v srcu,
s polninm prgiščem
drobnih radosti,
da si jih razdeliva,
ti in jaz.

PRIJATELJSTVO

je neprecenljiv dar,
spoznam,
ko pokličeš ob uri
najgloblje bolečine.
Ko iz samote
stegnem roko k tebi,
je tvoja beseda
blagodejen dež
na izčrpano zemljo.
Tvoje zaupanje
je najbolj dragoceno
dejanje,
ki se v globinah
dotika
najtanjših strun.
Podarili sva si
smeh, svobodo, bolečino,
tišino in razdaljo,
zato so najina leta
neprecenljiv dar
prijateljstvu.

SREČUJEMO SE

Srečujemo se
in se podajamo po koščkih.
Vsak mi je ljub,
vsak odnaša del mene
in vsak podarja
del sebe.

Smejemo se
in si podajamo roke,
veseli, da smo,
skupaj na poti,
v pomoč, v veselje,
s srečo si prihajamo naproti.

Srečujemo se
in puščamo sled,
za danes, za jutri,
za vedno.
Nihče ni izgubljen.

REKA

Sedim ob reki,
ki odteka za ovinek,
tiho, mirno,
ne meneč se za
dogajanja ob svojih bregovih.

Posvet je končan.
Veliko smo govorili,
se smejali,
si dokazovali,
se postavljali,
si obljubljali
in bili nekaj.
Hrup je potihnil.
Odšli smo
izpolnjevat svoje sanje,
kovat prihodnost,
da bi se ob letu osorej
spet dokazovali,
se postavljali,
si obljubljali...

Reka pa mirno teče dalje

DARILO

Želel si,
da prosim, molim,
spoznam vso bedo
najinega odločanja.
Želel si
najglobljega zaupanja,
preden si v nemočne roke
položil dvoje
čudovitih bitij.
Tvoja ljubezen
me osrečuje iz njunih oči,
tvoja neprecenljiva dobrota
domuje v njunih dušah
in modrost stoletij
si vsadil v njuna srca.
V njima se uresničujem,
v njunih življenjih
se nadaljujem.

DETELJICA

Iščem štiriperesno deteljico
– za srečo.
Krog mene žarijo gozdovi
v čudovitih barvah.
Narava se spokojno
pripravlja na počitek.
Še sonce sije samo skozi meglico,
da ne zmoti tišine,
miru in zbranosti.

Iščem štiriperesno deteljico
- za srečo.
Dva krasna otroka imam,
zvestega in dobrega moža,
službo, stanovanje,
čas in svobodo,
zdravje žari iz mene,
smeh, volja in energija
so mi bili v zibel položeni.

DETELJICA

Iščem štiriperesno deteljico
– za srečo.
Prijatelj me je pravkar
prijazno pozdravil,
znanka mi je stisnila roko,
sestra: o, kako dobro je,
da si in da si tukaj,
brat: še velikokrat
bi te rad srečal.

In jaz iščem
štiriperesno deteljico!
Za srečo!
Da jo podarim drugim
namesto nasmeha?
Namesto toplega stiska rok?
Namesto tolažilne besede?

Od tega dne
štiriperesna deteljica
obledela sanja
med zaprašenimi listi knjige,
jaz pa odhajam
med ljudi, med rože,
v čudoviti svet življenja.

ČUDEŽ

Besede sem posejala
na puste travnike
in vzklile so
cvetice vseh barv.

Dobre besede
sem posejala
med ljudi
in rodila se je
prijaznost.

MOJE HIŠE

Srce se je rodilo
v stari topli hiši,
ki je visela nad dolino.

Iz zakajene sobe
še diši po življenju,
iz ruševin diha prvi spomin.

Zaradi mnogih hiš otroštva
vem, da gre
skozi življenje mnogo poti.

Zdaj sama ustvarjam dom,
vsak dan znova ga tkem iz ruševin,
prepletam z nitkami
ljubezni in trpljenja,

s tišino krasim stene
in prostor polnim
z vonjem besed.

Želim biti streha,
pod katero najdejo
moji svoj dom.

NA KRIŽEVEM POTU

Ki je za nas krvavi pot potil…
Vem, kakšen okus ima bolečina,
do globin sem jo okušala,
ko si ležal na operacijski mizi,
pripet na medicinski čudež.
Tri dolge ure na nihalu -
med življenjem in smrtjo.
Kako počasi je odtekal
čas v neskončnost.

Ki je za nas bičan bil…
Vsak dan se je strah zalezel v kosti,
ko sem stopala v sobo:
včeraj si izgubil luč oči,
danes so okamenele besede,
spomin se je potopil v nepoznanost.
Že jutri bo bič udaril znova.

Ki je za nas težki križ nesel…
Tudi mi smo si ga naložili
vsak dan znova –
ti, jaz, otroka – zate, zase, za nas.
Skozi mesece upanja in bojazni
smo ga nosili na goro.

Ki je za nas križan bil…
Njegova bolečina celi rane
in ponuja roko v pomoč,
ko potiskamo voziček,
ko delamo prve negotove korake
in se vsak dan skupaj
pribijamo na križ.

Pesmi iz zbirke TIŠINO POLNIJO PTICE, ki je junija 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi

Če me boš iskal,
me ne glej v oči.

V že shojene poti
zagrebi prste.
            Z vonji včerajšnjih noči
            napolni nosnice.
                       Prisluhni tonom
že pozabljenega sola.

Tam sem –
med pelodom
že zdavnaj oplojenih
oljnatih semen.
            Sem v ovoju hlapov
            že od vekov
            v svod zapredenih oblakov.
                        Sem v klicu ptičjih grl
                        neizogibno
                        vedno znova odletelih.

Danes sem njiva
žita in plevela.
            Iz mene dež odžeja
            in ubija toča.
                        V meni je modrost
                        in želja pradavnine.

Še preden me spregledaš,
se zaprem.

Prav zares je vame vtkano
vse od samega začetka
zborovsko zvenenje.

Jaz sem svinja z mehom.

Uglašenost mi zdrseva
preko stopicanja,
odkašljevanja
in popravljanja robov
v kavarno za vogalom.

Kot Sapho
se ženem v že znane višine
in brez poleta neubrano stokam.

S skirojem se poganjam preko dni.

Z eno nogo v silnem drsu
me na odprto nosi,
z drugo me krevsaje
po nabrežju plivka.

V večnem razkoraku
Med željami in močmi
se redčim.

Tisoče prstov
se v borovcih
v prgišča sklepa.

Jaz pa po polžih švedram.

Taki nerodneži
se vse svoje dni
po enih oziramo in po drugih tacamo.

Cepim se po sredi,
med stotero vpregami
na vsako stran razvlečena,
in kot po dežju vrelec
se raztekam,
pa me ni nič manj,
le bolj sem sveža.

Z razbesnele prižnice
jalovo opazujem,
kam izginja mana,
ki se od mene
skozi vaše roke sipa.

Neprijeta.
Nezaužita.
Neoplojena.

Privid
od mene
k vam.

Spet se je do dna polege
vrelec žuborenja dneva.

V kotih onemelih sten
pajčevine spleta mrak.
Vanje me zapreda
in grozi z razgaljenjem.

Ihtavo med vsemi iščem svojo sled,
med stoterimi odmevi prvi klic,
med sencami sebe, ki jo dajem.

Ko sem si bliže, se zavem,
da vas nemarno goljufam,
ker se vam dajem kot odsev,
kot nikdar dovršen izraz,
kot pretkana
dolgonoga
laž.

V ornamentih govorimo.
Kretenj smo lupinastih
in smeha lenega.

Brez izliva smo -
blato se v vedno iste roke vrača.

V malhah ni ničesar,
kar bi drugim dali.
Ko damo,
mimo jasli mečemo.

Nedokončani izzvenevamo
nazaj v svod,
ki nas je dal.

Z zeljno glavo ga privabim.

Ko bo neumno meketal,
ga obložim:
z jezo,
ozkostjo,
lenobo,
nevoščljivostjo,
neprizadetostjo,
spotiko in
lažjo.

S pokom biča ga odženem,
da ne slišim stoka reber,
ki me rešijo pregreh.

Mršave in bose
lesenjače
so shodile.
Povsod jih je,
poskočnic.
Njih topot
krtine rije
v moji izbi.
Z mize v luknje
stresajo
orehe zlate.
Culo bašem
in hitim,
hitim
na hribe.

Moje žile so reke
deroče tekoče
v okljuke vijugajo
drobovja jim praskajo
vlačijo nosijo
valjajo flosajo
strdke odplavijo
v divji izliv.

Zdaj so pota prosta.
Dobrodošli.

Kam le sežejo tipalke,
ki za njih ne vem?

Gubala sem jih v sto gub
in z rogozom zvezovala.

Zdaj pa razpletajo se vozli.

Šibko in nemarno narejeno
mi uhaja vse iz rok,
tipa,
leze,
rine
kot pošast
iz mojega srca.

Na semnju življenja
mi ceno postavljajo
drugi.

Z vpitjem vsevprek
mi jo vžgo.

Če jo povišam,
se zame ne zmenijo,
če popustim,
sem le meso.

V prste me zebe,
kot da bi drobila
ledeno skorjo nad vsem,
kar mi nočete dati,
ko vam iskreno voščim
dobrega.

SI VODA

Si voda v mojem soncu.
Kaplje zdrsnejo v dotik,
slap zadrgeta
 v naslado.
V vsaki sveži kaplji si.

OBOŽUJEM TEKOČINE

Stekajo se vate,
plapolajo, vrtinčijo me…
     Pijana od kapelj
     tečem nate,
     vzvalovim,
     usahnem,
     spolzim,
     drhtim.

TRMOGLAVO

Rad imam
spolzko tekoče kaplje,
ki udarjajo curkoma
v utripajoče meso,
    trmoglavo.

NE ODHAJAJ V NIČ!

Izhlapevaš?
Ne odhajaj v nič!
Nemogoče v meni si,
da bi kar tako
odtekal!

RIBE NA SUHEM

Srkala sva ritem,
ujeta.
Oprana predsodkov
sva se izgubljala v mokroti.

Zdaj sva osušena
vsak na svoji poti.
    Samo za naju so bíli curki noči.
Ugasite oči.

BIL SI OTIPLJIVA RESNIČNOST

V zgodnjih urah
se prebija črnina.
Porušil si krhko barako sanj,
zgradil si blok občutenj.
Odporen za moralne vetrove
in burje predsodkov
me nastanjaš vanj,
zakleneš v čas.
S seboj jemlješ
ključ upanja…

LE ZA NAJU

Le za naju so bíli curki noči.
Ugasite oči.

STEKLENICA HREPENENJA

Steklenico hrepenenja
mašiš s čepom strasti.
Treseš jo  do vrenja blaženosti
in jo izliješ na polja spomina.
    Zdaj si večja skomina.

TI SI IN NISI V MOJIH ČASIH

Znal si me zanetiti,
da ne znam ugasniti.
Znaš me napraviti
noro mlado,
da ne čutim.
Znal boš vedno ostati v meni,
inspiracija za sredinec,
ko te ni.
Preprosto si.
Si že tudi,
ko te ni.

SONCE IN SANJE

Ti si edino sonce,
ki me zna obsijati,
da sem.
Če ga kdaj prekrije
oblak brezčutnosti,
si zaželim noči
    in hrane sanj.

TAKO SVA SI

Tako sva si utrip,
tako sva si drget,
tako sva si šepet,
tako sva si ognjemet.

Tako sva si
in si nisva.

POMAGAJ MI

Imaš ključ,
ki odpira okove.
Pomagaj mi,
jetnici.

KO SI

Ko si,
me preveč rani sreča.

Vem,
da je ne znam ujeti.
Vedno boš solza
v meni.

Ne znam te izjokati.

Tako me
    boli
        življenje.

SE IZMIKAŠ?

Ko naj bi beseda
dala besedo,
se izmikaš.

A ko boš
v drugi,
te bo preganjalo
moje drhtenje.

KO TI NI, TE NI

Zadovoljen
s svojimi prsti v žepu.

Moji so nemirni in nestrpni.

Kako lahko mirno
     gledaš moj nemir!

OGENJ

Razvnemaš
in objemaš me
z ognjenimi zublji kože.
Nič naju ne pogasi
in ugasi.

NEŽNO SI ZAPIHLJAL

Nežno si zapihljal,
pomladni veter,
v vročo bolečino.

Zgodi se,
ta te zaslutim
in bi se rada našla,
a se še bolj izgubljam
     v sebi.

I.

Ujel se je orel
v mojo past.
Zgrabila ga je panika.
S krili je udarjal
okoli sebe,
a ranjen in nemočen
je obležal v kletki.
In čeprav nerad,
je svoje zadnje vzdihe
zapustil meni.

II.

Poglej me v obraz
preden me ubiješ.
Poglej me v oči,
da boš videl ljubezen.
Začuti stisk moje roke,
v oporo sem ti.
Stori to!
In potem me ubij!

III.

Odhajam in pridem k tebi.
Čakaj me na postaji.
In ko me zagledaš,
mi pridi naproti,
me pozdravi in vzemi v objem,
da se bom počutila dobrodošlo.
Nikar me ne vprašaj,
kako je bilo, ker ti ne bom povedala po resnici.
Raje mi reci,
da si me pogrešal
in da si srečen,
ker sem se vrnila.
Odhajam, da pridem k tebi.

IV.

S copatom
sem zdruznila pajka.
Nemogoča packa
na tleh.
Prah bo zakril
vzorec podplata.
Pajkova smrt
bo izginila v času.
In spominjali se ga bomo
kot heroja.

V.

Zadnji udarec je vedno najhujši.
Najodpornejše misli se zlomijo.
Največje upanje se potopi
pod gladino deročega hudournika
razočaranja.
Najplemenitejša žrtev
je nenadoma brezsmiselna
in patetična.
Vsak poskus ukrepanja
se izjalovi že v glavi.
Rešitev je – potopiti se z upanjem.

VI.

Truplo neso
v temno zemljo.
Joče nebo
in trave pojo,
temno pojo.
Belo merjetico
nesem na grob,
temen grob.
Truplo neso
in trave pojo,
nesem marjetico
na svoj grob.