ODISEJ SMIŠLJA KONJA

Odisej prati oblak
vjetar u obliku stošca
sjenu nad Trojom
Kada sunce izlazi
sjena otvara vrata
Troje od kamena
a naši brodovi drveni
do kraja će ostati slavni
Odisej smišlja konja
dušu mu zadržavajući za sebe
vatru sa sunčanim rebrima
U krvi kamena postolja
Odisej prati more
plimu i oseku grada
kapilare drva čije ga čeka ždrijelo
Na drvenom konju
vratit će se Helena

TROJA

Oči su Troje u središtu svijeta
u posudi zvjezdanog neba
rastvorene poput začuđenih usta
duša besmrtnika
Sunčani sat ovdje ne baca sjenu ni ljeti ni zimi
podne se podudara s položajem ponoćne zvijezde
u njoj krv kralja i kraljice
sva tri rata
započeta nesretno

Vidim Troju
neranjivi kamen prosvjetljenja
Tijelo okružena grada je elipsa
s tunelom k dubini zemlje
ženi koja sliči daljini
prolazu svjetla kroz klinove grada
U sjeni klica žita kao trostruka osoba
usnula zemlju, more i nebo
grad započinje i završava vrijeme
nadživljavajući priču
preuzetu iz geometrijskih oblika

U Troji živi mit i kada se povuče
u kutove, u vječnu bol, žeđ
za snagom, svjetlošću i znanjem
vatra na kojoj kujem trokut
štit od lista djeteline
trostruki zid
vodena bezdana na sunčev zid naslonjen

Vidim Troju, kamen
s kojega gavrani polijeću
kljujući trbuh mora

ATLAS

More je plava hrid
more je plavo zubalo zemlje
plava lađa s modrim kricima

Plavo je sve što je izvan zemlje
svako golo tijelo
U plavo se polažu duše

Atlas je plav
Atlas drži plave nebeske stupove
na ramenima
grobišta mornara
Mramorni vijenci
na vratima raja
Na modrim valovima sagova
modri nebeski stol

Na jednoj stolici sjedi Sunce
s mačem
kojega će opjevati pjesnici
na drugoj stolici Mjesec
kralj sna
Venera do njega
uplašena željama
zatvorila oči

Saturn sa svoga stupa
okovan zorom
gleda
na cijelo plavo kraljevstvo
na Atlantidu
Merkur u modroj ložnici od zlata
priča svojim sinovima o knjižnicama
koje će Mars uništiti onoga trena
kad morski div shvati
kako je tužno biti rob
makar i nebeski Oluju šalje na moju posadu
utapa mi konje u more
neobjašnjivi su njegovi postupci
ni u što ne vjeruje

POSEJDON

Nije mi lako s Posejdonom
mržnja me njegova sustiže
i u podzemnim vodama

On me progoni stalno
to preporuča i svojim potomcima
oružje krije u ribama trozupkama
tajna mu počiva u dupinu
vodenkonji ga razvoze na sve strane
uteći mu ne mogu

Na Troju šalje čudovište
odgađa moj put u Itaku
koraljima i draguljima
osvaja djevice
Jednu i u Zadru obljubi
kad me na put pošalje
Sina Polifema ostavi
među velebitskim pastirima

Mrzi me
oko bi moje Kiklopu vratio
da se u oku začne novo more
novi začarani put
slijepi nož u čelu

Nije mi lako s Posejdonom
na novo me šalje more
na nove otoke
valja more, brod i otoke
zabija klinove u podmorje
trese i zakiva svijet

MOLITVA ATENI

Evo, djevice, i ja kao i brat tvoj
podižem žrtvenik od snijega i zlata
neuk jeziku
neuk kovanju
prinosim žrtve ljevanice
ljeto odjeveno u pahulje
kolače u obliku zmije

Neka mi zmija i Telemaha štiti
njega i njegove jabuke
Dolazi svjetlost, i ti se budiš
kao ptica iz gnijezda
iskačeš iz očeva tjemena
iz lubanje svijeta
prepolovljene sjekirom

Bez tajni u svim bojama
jednostavna, a nedokučiva
kao i svaka ljubljena žena
Telemaha mi štiti, dijete
da se ne boji ni Neba ni Zemlje
dok klikćeš vječnosti

Čuvaj ga dok kopljem razdvajaš oblake
s kojima mu ljeta prolaze

Evo, božice, na Egejskom
na Jonskom
na Kvarnerskom moru
mojoj snazi više ništa ne znači obilje
moju ratničku opremu zahvatila je hrđa
povijest se u nama samima mijenja
kao razdaljina
osvojeno je samo ono što je u srcu zatočeno

Na Telemaha pazi dok mu je glas još mekan
kao proljetna trava
kao zora u arkadijskim vrtovima
neka mu se na svaku riječ
izlijeva med
iz košnica zvijezda
i neka tako zbori o men

AFRODITA

Ugledavši Afroditu, grom slijepa sjena postade
izgubi usta, izgubi udove
u smolu mu se zubi rastočiše
u užitak
u pjenu
I oživje kameni kip pun želja
u postelji moje ljubavi ležeći
s lovcima i slavujima
s ružama iz kojih iskaču riđodlaki lavovi
crne pantere na Mliječnoj stazi
Škrope nas mlijekom
ženskom vodom koja će u svakoj kapi
raspoloviti Mjesec

DALEKO OD OLIMPA

Kažu da radosti na mom putovanju nema
da tebe Penelopo i ne spominjem
ni onda kad mi vino pokriva oči
niti kad nimfe pjevaju na mojim usnama
ni kada živim poput bogova
Kao da zaborav može postojati
kao da se s Olimpa ne vide
podjednako otoci i brodovi
svaka nit ispredena iz tvog uzdaha
Pritisnut beskrajnim putovanjem
daleko od proročkih vrhova
kristalnih vrtova i palača
šiban morem kao planinskim kamenjem
raljama oluja što vrebaju moje slabosti
mislim o Itaki
o tebi među svetim životinjama
dok im postavljaju zamke

U moje riječi stiže sječivo
ošac boli
ljubičaste magle
Ne kori me dok plovim s pogledom u utrobu broda
Ne poznaju me ovi što me okružuju
moje oružje znaju
i na njega mi je paziti da ga se ne dohvate

HELENA

Žena koju su izgubili koji su je ljubili
repatica kao obojeno jaje na večernjem nebu
s uvojcima poput vjetra među pinijama
Okrutna i sebična žena
u stopu je prate njeni prosci
I Odisej se udvarao Heleni
kako bi sačuvali nedirnutu bol
To je sve što se zna o Menelaju
o njegovim očima koje vide noć
dok se plete razgovor o izdajicama
Sve one koji su je htjeli oteti
prikovale su zmije oko njezina stola
prokleta usprkos ljubavi
može li izdati ako je voljela
Prateći nepomične Parisove oči
noćima u njegovu naručju
spremna da se u trenu dogodi
sve ono što se ikada imalo dogoditi

APOLON

Osveti me osvetniče
osveti strijelče Apolone
oslobodi uspomena na ratnike
misli se moje vraćaju kući
klonule kao lišće loza moga vinograda
Kad u blistavim kolima juriš nebom
vidiš li Penelopin tor za ovce
vidiš li među njima ovna
Što je s pastirima
a što sa zvijerima koje ih napadaju
U ime sunčanoga luka
skini alge s potplata mog broda
udari kao munja u jarbole
u srcu mome nema više straha
od kada mislim na zakone
na zidove hrama
i tebe što sjediš na njihovom pupku Osveti me, proširi svoju slobodu
posveti konce duša moje obitelji
iscijeli rane
iz kojih smo ispili krv na dušak
Sedam sam krugova plovio po sedam mora
oko sedam otoka
sedam te puta zazivao
zatočen iza sedam vrata
Iz spilje me izbavi
iz oka crnoga gavrana
osveti me u srcu tigra
u skitskim travama
oslobodi lutanja koje traje i traje
oslobodi štektanja miševa u potpalublju
Vrati me u kuću bez zidova
vrati suncu
koje na prozoru moje spavaće sobe
dosežem rukom

AHILEJ

Ahilejeva bitka je vječna
ne može ga mimoići žalost za Patroklom
Kad je čuo da počinje novi život
već su mnogi bili mrtvi
Zaludu ga skriva djevojaštvo
mač je kazaljka njegova sata
ona se bez milosti bliži umirućima
Majka njegova konja nebeski je mineral
ona zna koliki je blagoslov vidjeti i ne zaboraviti
Na pogrebnoj lomači četiri kobile
kobile će razagnati uporni mrak
kobile će Patrokla odvesti u raj
preko puta sjećanju
Kobila i žena i ptica oponašaju tutnjavu groma
Ahilejev napad na Troju
borbu koja radosti njegovo tijelo
Hektora će u brašno Prijamova kruha samljeti
na svoj će štit zakovati mu sudbinu
petu svoju za koju ga majka držala
ljudsku tugu kao jedinu ranjivu točku
Zapleće se o niti oca svojega
vječan kao i ljudska borba za besmrtnošću

DRUGA PRIČA O HEKTORU, ILI KAKO SE RAT SMIJE JUNACIMA

Nema bića koje ne dršće pred smrću
pred iznenađenjem Gospoda
pred neizvjesnošću
preko koje je toliko zlatnih zrnaca
pijeska naleglo
Patroklo udvostruči tako Ahileja
prekri ga svojim kostima
O podnevu slijedećeg dana
noć se ukaže
prvo koplje poletje u hladni ponor
drugo samo napusti ruku
da se od nje odmori
Ahilejev se oklop na meni prepusti sudbini
pukotini koju zatvoriše njegovi prsti

Rat se tako junacima smije
otkrivajući im mjesto u kojemu počiva bol
dok na koljenima mrmljaju:
Kada si preslab za borbu
zagrli neprijatelja
Tako govore oni koji žive s tigrovima

ODISEJ

Ako me ne očisti ovaj put
ako me ne očisti lutanje do smrti
što će me iskupiti
Grabio sam sve što je žudnja stvorila
i more samo žvakao
da bih ovladao znanjem
A sad ne znam
što se to sve bliže ukazuje preda mnom
Bog ili provalija
ili grčka vedrina koja se poslije toliko stoljeća mrači
Bijedni, slijepi moreplovac
čija se izgubljenost zove putovanjem
Ako me ova sjedinjenost s morem
ne učini vrijednim soli
ako me daljina
koju ne umijem ni imenovati ni odrediti
ne nauči pjevati
da mi se u pjesmi vrati Itaka
nitko i neće znati da sam živio

KIRKA

To je otok za moje oko
oko za sokola
oko ljubavnice grabežljivice
U vodenom lutajućem dvorcu ona živi
sa svima za koje se odlučila
pretvorivši ih u bespomoćne neprijatelje
Sokolica usred sunca
raširena krila križa
moga broda
dvorac vode u zjenicama zvijeri se slama
u pari tigra
što briše obale otoka
u dahu vuka
što se diže poput leptirica zvijezda
nad mojom družinom
u runjave prasce pretvorenom
(drugovi su i onako prasci)
Mahnita moja ljubavnica
gozbu nam poklanja
ganuta našim roktanjem
donosi crne trave
u prorokovu bradu umotane
uz mene ona pada na dušu noći
u bezdan moga naručja
godinu dana ona je voda
godinu dana ja sam vatra
cijelu godinu strašno gladne svinje
žderu spirine našega znoja
snagu koja u njemu otječe
Svi misle da nema otoka
da je vodu zamijenilo vrijeme
svi misle da se put izvrzao
da je od luke ostao tek zagrljaj
Ali put je stvoren iz ljubavi
sve što se događa na ovome svijetu
na njemu je
To je otok za moj odmor
otok koji će i sam otploviti
Otok izatka put do Itake
put preko lutajućih stijena
put koji se probija kroz srce one koja voli
kojoj su na ljubavi i prasci zahvalni

NAUSIKAJA

Gol sam do nje doplivao
a ona mlada
kao da je nema
Gol pred njom kao sudbina
kao nada
oslobođena svake sumnje
a ona sliči božici
velikoj nepomičnoj zvijezdi
u daljini
Gol između vode i kopna
gol na rastvorenoj postelji zore
gol na otoku
a ona u bijeloj odjeći
nesretna
što je nije izgubila
Gol kao lutanje
a ona bi me htjela za muža
i javno i tajno
Golotinju razvija kao jedro
i izabire nam zvjezdani log
znajući da će me izgubiti
Gola me pred oca dovela
gola u kuću posjela
ne bih li se izbavio iz pustinje
ne bih li iz svoga gologa srca
iščupao Itaku

SVAKODNEVNO VRAĆANJE U ZAVIČAJ

U obrubljenim dolcima kad drhturi večer
na kamenju moga sjećanja uzdišem kao da te više nema
u spiljama koje slijede mahovinu
patnja kamena pritišće moje tijelo
Janjci se tim putom svakodnevno vraćaju u zavičaj
a za njima prognanici i mi
korak pred pragom smo zastali
Prag se kotrlja prema žalu
postajući oblutak olupine
Sjećanje na kuću se ponavlja
na sve ono što sam pokušao izbjeći
Bez kajanja među razvaline silazim
među litice ispunjene sočnim šipcima
Daleka kuća djetinjstva
zastire mjesec na zalazu
Golo tlo kamena poput lista kadulje svjetluca
zrcalom tvoga lica, golim mjesecom

VODA SE U TIŠINAMA STVARA

Sve su kapi mora pune mojih želja
misli poput valova
i šutnje

Znam, voda se u tišinama stvara
u tajnoj točki svijeta
u zagrljaju djetinjstva
U mirisu koji širi noć u sjenama
vino oživi u ruži
u očima razbi prkos zlata
i u svakoj izgovorenoj riječi otvara dušu moru

Brod se udaljuje u vrijeme
u mahove u kojim se zgušnjava zrak
Zvuci vodenih flauta otječu kap po kap
pramenovi vode glazbaju kao vlati trave
režući obzorje po kojemu se lijeva bakar

U dubini moje krvi morski ježinci
uistinu, sunce je provelo noć sa mnom

TROJA JE JEDINI GRAD KOJEGA NEMA

Sad kada sam na vodenim konjima napustio borbu
napisat ću ti pjesmu
ljubavnu pjesmu
da ti objasnim svu krv što ostavlja trag za mnom
na oblačnom nebu tvojih suza
Polažući dlan umjesto mača na svoje bedro
meni je jasno da si me htjela čuti
dok sam vikao: Troja je najljepši grad
Troja je jedini grad
kojega nema
Troja je priča o drevnom mraku
Troja je sva od heksametara
od neviđenoga
Troja je okrugli topli kruh
bačva vina
u kojoj si jednom sa mnom živjela
davno prije nego li smo znali za sebe

KAO KADA SAM VODIO TELEMAHA

Zamišljam dječaka jaka i brza
s mislima na kralja
On iz kuće izlazi prebrojiti ovce
vidjeti je li se more zadržalo u zrcalu
Dok Alkinoju stežem ruku
kao kada sam vodio Telemaha
znam da ću pred njim zauvijek
stajati pognute glave
Ćutim ga pokraj sebe
kao rebro
prvi zub
pupak
prvu riječ kojoj kazujem ovu priču
Ne okrećite mu leđa
i ne dirajte ga
ne spominjite ga ni po jednom glasniku
Neka ostane kako je zamišljen
kraljević o kojemu nam je malo znano

GDJE JE MOJE LICE

Gdje je moje lice prije Troje
lice prije svih mora
lice koje nije izvješeno poput rublja
na konopima Helesponta
Meni pripada lice
od nevolje same i tuge…
Jer bez imena kakvog med ljudima
nikoga nema
Gdje mi je ime prije imena
i oca i majke
ime s kojim se Sucu otpozdravlja
Ime s darovima
zemlje, naroda, grada
ono što je bilo život
prije svih otkrića
Ime i lice Itake
zemunički lugovi u kojima svjetluca
prostor između mene i mora
gdje su gostima radi
i gdje se bògōva boje

AKO JE PROSCI ZBUNJUJU NEKA NE
IZGOVORI NI JEDNU RIJEČ

Ako je prosci zbunjuju
neka se okrene po kući svojoj
vidjet će otisak stope
koju nije prekrila prašina
sjenu što pomiče
tugom potaknuta
Neka dvore otvori
da prosci mogu izići
neka dvore ponovno izgradi
daleko od zbilje
Neka strancima ponudi vino
u kojemu mogu vidjeti
moje oči
Neka im koplje moje pokaže
kad ga iz tijela njihova
izvadi
Ako je prosci zbunjuju
neka ne izgovori ni jednu riječ
koju je ikad kazala
neka ih mukama svojim počasti
jelom od smrti jačim
da drugog nikad ne požele
A ako prosca ipak zamijeti
okom njegovim
neka dijete pogleda

PENELOPA, ŽENA U ZRNU SOLI

Časak sna cijela je vječnost
sreća svojstvena pijesku
U zrnu soli
žena
sreću traži
krv koja čuva domovinu
Sad nalik Mjesecu
na jonskim stupovima
u caklini otoka
iznova započinje san
Svakog dana u godini
laticama srca
popločava put
kojim se rasipa Odisejevo ime
nalik maski
kobi
koju vjernost nudi
da smisao svoj steče
nadu
iz koje nije moguće vremenom
prognati
onoga kojega se čeka

TELEMAH OVČJIM RUNOM POKRIVEN

Iz kuće svoje
on će iseliti sve što je ušlo
poslije oca
Otac je mačem
itački otok
zaokružio
kao visoku ložnicu
Telemah bdije
zaštićen
ovčjim runom pokriven
oči mu more vide
put
kojim dolazi
otac

PENELOPA SLUŠA PJEVAČE

Penelopa sluša pjevače i boji se zagonetki vremena
svaku riječ sluša
obdarena sluhom za šumove samotne kuće

Iz gornje sobe je čula božanstvenu njegovu pjesmu
obilno ona teče kao medovina i ruši na zemlju
sve one koji se hvataju vrča Ah, doći će onaj koji šuti dok drugi pjevaju
jedini božansku pjesmu zna
njegovo grlo slično dugi na nebu
može uzvratiti pjesmom što boga veseli
Dok on pjeva uz ugaslu vatru
neka šute uz pijani vjetar što ih opslužuje
Dok on pjeva pepeo se vraća posivjelome moru
neka šute, neka ne govore o moći i bojevima
Jer bez prèbola tuga osvojila mi je dušu

Penelopa sluša pjevače
kako bi se odmorila od vune i gline
u pjesmi razabere glas onoga koji je vraća
koji zaziva tajne ključeve

BRAZGOTINA NA NOZI

Kroz brazgotinu prosjeka na nozi
Penelopa krenu putom na kome sam je ljubio

ODISEJEV LUK

Kao svaka žena, Penelopa
vidi napet luk svoga muža
povio se kao krov daleke planine
Neka ga i drugi zapnu
kako i koliko mogu
neka ga zavitlaju pod nebesa
Neka strijelu projure
kroz dvanaest ušica
kroz srce mrava koji im po odjeći gmiže
Neka se natječu
Neka luk lojem namaču
neka ga griju
da mu strune postanu zvonke
dok ih rukom prebiru
Neka se ugledaju na dugu
i grimizni grom
neće prostrijeliti
ono što je prostrijelio Odisej

Duri vam stoje odperte,
Moje tičke! izletite!
Fr. Levstik

Svojim pésmicam.

Domovje predrago jo mojo veselje,
Bogastvo edino — nezmerni zaklad;
Središče je vsega, ki strinja vse žélje,
Zatorej zapojem na slavo mu rad.

Ljubézen do njega, nebéška cvetica,
Globoko vsajena mi v sèrcu tiči;
Ve, pésmice mile! ste njena rosica,
Naj solnce svobodno vas vedno krepi!

Krepkeje, serčneje se vedno glasite,
Nosite glasove čez hribe, goré,
Čemeče vse brate iz spanja budíte,
Na delo peljite, jim grejte sercé!

Bog.

Tebe, Stvarnik, vredno postaviti,
Danes usta moje so željné,
Al’ besed ne morejò dobiti,
Va-nje zlit’, kar greje mi sercé.
Pred Taboj, Neskončni! v svétem straha
Stvar nevredna, slaba trepetam;
Pred Taboj sem reven červič v prahu,
To očitno, Večni! Ti spoznam !

Tvoja rôka je zemljo stvarila,
Ki Si v stanovanje nam jo dalj
Solncu, luni, zvezdam brez Števila
Ti na nébu prostor si izbral,
Vrelcem, rekam, morjem ték naznanil,
Jim postavil stanoviten jéz , —
Ker pa si jim toke Ti zabranil,
Zliti se nikdar ne smejo čez.

Lev rujove strašno po puščavi,
Kedar glad nemili ga morí,
Glas njegov se čuje po planjavi;
Ali kdo nasiti ga, ko Ti?
Ti poživljaš cédre velikanske,
Kedar suša upogne jim glavó,
Ti zvenéle cvetke pomladanske
Zopet s hladno spojiš rosó!

Vsa narava jasno mi spričuje,
Da nebés in zêmlje si Gospod!
Vsaka bíl mi živo oznanuje,
Da mogočnosti je Tvoje plod !
Najbolj pa mi priča sèrce vérno,
Ki Ti zvésto bije noč in dan,
Da Si bitje svéto, neizmérno,
Dóbročinec in sodnik strašán!

Žar ljubézni Tvoje me obséva,
Kakor zlato solnce zemlje krog;
Sèrce moje grelno se ogréva
Tvoje milosti, neskončni Bog!
Na-Te, večna zvezda se oziram,
K udar brije me nadlog vihár,
Sladki nádi sèrce jaz odpiram:
Da pozabil me ne boš nikdár !

Vém, da stvar le grešna res sem Tvoja,
Prenevrédna vsega, kar prejmè;
Al’, Gospod, Tvoj dih je dnia moja,
Pravega Očeta kličem Te.
Smiluj se me, Oče vse dobrote!
Mar mi zmiraj Tvojih bo postáv,
Dokler v dom nebéške se lepôte
Duh preséli moj z zemljé nižav! —

Molitev.

Ozri, Neskončni! s stola svitle slave
Se ná-me, slabo in ubogo stvar,
Prižgi mi v umu luč resnice prave,
Pomiri v sercu strasti vsak vihár!

Daril mi um, sercé daril Si blago;
Da pripeljale pač ti dve močí
Kedaj bi v Tvoje me domovje drago,
Kjer čast se Tebi z veka v vek glasi 1

Neznani Ti, Vsevédni! niso bôji,
Ki s sercem je nemilo bije um;
Se reč se s trudom vklanja volji Tvoji,
In um mi vhaja v derzovit pogum.

Pa sej spoznám, da sad pregrehe ’zvirne
V oboje grenek je zasadil strup,
Da um v prepade sili le preširne,
In sèrce slabo mi podira up.

Zedini torej, Žar resníce svéte!
Močí sovražne v eno blago moč,
Ker rajski mir le tam poganja cvéte,
Kjer nima vlade černih dvomov noč!

Ozrl, Neskončni! s stola svitle slave
Se ná-me, slabo in ubogo stvar,
Prižgì mi v umu luč resnice prave,
Pomiri v sèrcu strasti vsak vihár!

Zvon.

Kedar čujem glase tvoje,
Čudno bije mi sercé,
Zbirajo se misli moje,
Rajsko čutje mi budé.

Duh povzdigne se v višave,
Sveti ga objame mir;
Britke zabi vse težave,
Večni ga napaja vir.

Ta mu pravo je zdravilo,
Oživí ga, pokrepčá:
čutil ker oblíčje milo
Je Očeta Večnega.

Utrinek.

Kjer blagóst je, tam je čédnost,
Kjer je čédnost, je modrost,
Pri modrosti je omika,
Sestra njena je radóst.

V krogu teh sestrá petérih
Naj ljubézen žêzlo imá,
Ki pod vére rajskim plaščem
Je po zemlji naj peljá.

Kamor koli je pripélje,
Blagoslov in mir delé,
Kjer one se vstánovijo,
Serčne himne zadoné.

Pozdrav in priséga.

Posvečena visokočislani gospé
Luizi Pesjak-ovi.
21. junija 1866.

Najpred začni pozdrav moj, domovina,
Zvestó ga pošlje sinovsko sercé!
Sprejmi ga ti, prekrasna in edina,
Ki v sebi braniš drage vse željé!
Ti si svetinjà dragega spomina,
In biser najkrsenejši vse zemljé,
Sprejmi tedaj ga, mila majka Slava,
Naj hrani Bog te — živila in zdrava!

Ko mi pomlád napočila življenja,
Obétala je žlahtni cvet in sad;
Sercé nemirno bílo hrepenenja,
Navdajal ga nebeški čut in slad;
Al’ boj mogočni bíti strast ne jenja,
Rodí še marveč mnogoverstnih nad.
Kar mi v obzorji jasnem tù zasije
Naenkrat žarek rajske poezije.

Sercé, ogreto čudne zdaj toplote,
Začuti v sebi prej neznano moč;
Izdramljen rahle, blage te gorkote ,
Zbudí se v hipu plamen, prej spijoč,
Planiti s sèrca, skrivne išče pote,
Potok ognjeni, siloma deroč,
Zdaj najde jo — plamena moč in sila,
Vse združi skupaj se — nastane pésem mila!

Donéla pervo je Da tvojo slavo,
Predragi, meni ljubi, krasni dom!
Spoznam tedaj veselo to postavo,
Spozabil jaz se nikdar je ne bom!
Poklic je moj in poslo moje pravo,
Slaviti tube, veličastni dom!
Spolniti čem ga — torej naj razléga
Po vsem domovji moja se priséga!

Ne vabi slava me, ki vence spléta,
In pevce drage v gróbu še častí,
Da moja pésem, bratom razodéta,
Njih sèrca vnema, délu je budí:
To čina slavnega je želja svéta,
Ki v pérsih vedno zvesto mi gori!
Zdaj dôni pa prisega krepka logom,
Goràrn in rekam vsem domačim — z Bogom!

Domovini.

Draga mati domovina,
Slučaj prošnjo svoj’ga sina.
      Ki pred tabo zdaj solzí!
Prosim te za svoj’ga brata.
Ki mu dôba tvoja zlata
      Ni odperla še oči.

Le za tuje ima hvalo,
Tebe, draga, čísla malo,
      Nima za-te kaj solzá.
Ljuba mati, al’ pustila
Boš ga, in mu ne zdramila
      Samo enkrat še sercá?

Sej naročje tvoje milo
Ga je skerbno odgojilo,
      Bilo tvoje za-nj sercé.
Torej smem se že nadjati,
Da mi ljubljena ti mati
      Boš obrisala solzé.

Modrost.

Iskra nebéška naj lepša — modrost,
Sréčen ju, ki ga tvoj žarek obsije!
V sèrce tolažbo in rádost mu lije —
Lehko pozabi on zemsko britkost.

Blagor mu, ki te ljubico imá!
Dolgo življenje dar tvoje desnice,
Čast in bogastvo je tvoje levíce;
Ktera prijatlica boljšega dá? —

Torej prijatlico tebe sem zbral,
Zvesta mi vedno ti drúžica bodi,
Duh vsemogočni le tvoj naj me vodi,
Da ne omréži me zemska derhál!

Žêlja.

Kedar davno že pokrila
Tiha bode me gomila,
Naj še pesem ta pričuje,
Vnukom poznim oznanuje:

Da sem ljubil domovino
S sèrcem zvéstim le edino,
In za mater to preblago
Dal bi bil življenje drago.

Vse vladarja sem goréče
Vedno za njo prosil sréče:
»Ti Neskončni jo obvarji
Pred nemilimi viharji!«*

Pomladančica.

Pómlad prišla jo premila ,
Vir radósti odklenila;
   Vse, kar diha in živi,
   Se življenja veseli.

Cvétje novo je pognala
Spet domača lipa zala;
   In z dišečega verhá ,
   Pésem vabi stavčeva.

Naj na úho bratom bíje
Glas presladke melodíje ,
   Da se vendar prebudé,
   Si ogrejejo sercé.

V tihi noči.

Rádosten gledam večerno nebó —
Zlátih zvezd čéde tam gori bliščíjo,
Bitja neskončnemu v slavo goríjo;
Sèrce mladostno mi bije gorkó.

Lóti duhá se ognjeni nemir,
Vroča zbudijo se v njem hrepenjenja:
Rod bi se znébil kar péze življenja —
Rad dokončal bi pozémski svoj tir.

V svoje domovje duh priti želí,
Ondi prepevati himne veséle,
Plêsti si vence, nikdár usahnele —
Srečo vživeti, ki tam se rodí.

Gospodova molitev.
(Ex voto.)

Kot otroci nežni zaupljivo
   K Tebi, Večni! »e obračamo ,
Ker le Ti nam daješ dobrotljivo
   Vse, kar Te v molitvah prosimo.
Tebe naše usta le častíjo,
Sèrca naša Tebi vsa gorijo,
   Ti nam le sušiš solzé v očésih,
   Oče naš Ti, kteri si v nebesih!

Tvoja je ljubezen neizmerna,
   Ž njo napolnil Si vesoljni svet,
To spoznava vsaka duša vérna,
   In ne jenja Tebi hvale pet’.
Ali, kakor naši deželani,
Sini »o tud’ Tvoji vsi zemljani,
   Torej pri naródih vse zemljé
   Posvečeno bodi Tvoje imé!

Naj bi ljudstva zemlje vse spoznale,
   Da le Ti njih pravi Oče si!
Sèrca naj bi s platnom se jim vžgale
   Za-Te, čegar slava ne miní!
Spolniti je Tebi vse mogoče,
Tedij spolni tud’ te žêlje vroče:
   Prosi kristijansko Te občestvo:
   Pridi, Oče! Tvoje k nam kraljestvo!

Tamkej gori v sveti domovini
   Vse pokorno Tvoji volji je,
Urno Kerubini, Serafini
   Veršijo željé Ti radi vse.
To v posnetno in Ugled nam bodi,
Ino k dobremu nas zvesto vnemlji
   Ter tak’ kot o nebésih svetih godi
   Tvoja volja tudi se na zemlji!

Vémo, da je slaba volja naša,
   Žálimo Te dostikrat hudó,
Al’ zato naj serd Tvoj ne naraša,
   In ne têpi s močno nas rokó.
Daj, da nam bo polje obrodilo,
Vari ga pred hude ure silo!
   Uho nagni Svoje na posluh:
   Daj nam danes naš vsakdanji kruh!

Mnogokrat pozabi človek na-Te,
   Akoravno Tvoje smo stvarí,
Sèrce čisla le malike zlate,
   Ino jezik grešno govori;
Al’ kar grešno misli kdo, izusti,
Slabim za vse žal stvarém je Tvojim;
   Torej dolge naše nam odpusti,
   Kakor tud’ je mi dolžnikom svojim!

Je resnično naše prizadétje
   Hoditi pravice ozko pot,
Ali noga slaba nam spodlét’je,
   Neprevidoma smo v brezdnu zmot.
Ti pa, Oče! nam pokaži pravo
   Stezo, ki derží tje do nebá —
Ne. Vpeljúj nas slabih v skušnjavo,
   Temuč reši nas od hudega! Amen.

Iskrica.

Kar v sèrcu mojem zbudil »e
Ljubezni svete plamen je —
Za dom ljubezni svetu žar,
Sercé postalo je oltár.

Nebeška moč na njem svitlí,
Ki plamen vroči mi živí;
In strastni pil, če bolj divjá,
Le huje mi oživlja ga.

Oj plami, plami, sveti žar!
Ne ugasni v meni ti nikdár!
Trositi da bi mogel te,
Še v bratovske zaveze vse!

Prijatelju v spoménik.

Naj mu glavo krona venca,
Al’ mu čèlo laver kiti,
Daleč je zašel od »reče,
Kdor ne úme moder biti.

Ne osoda, Ti edino
Vstvariš lepo si bodočnost,
Ak’ ceníti veš trenutke,
Ki je ima pričujočnost.

Opomin k veselju.

(Poslovenjeno.)

Ko se življenje resno ti pričnè,
Nikár veselju sèrca ne zapiraj I
Imélo raj odpert ne bode zmiraj,
Ko se življenje resno ti pričnè.
Tim ljubše sprejmi mile cvetke vse,
Čim bolj poredkoma cveté ti zmiraj.
Ko se življenje resno ti pričnè,
Nikár veselja sèrca ne zapiraj!

Odhodnica.

Kedar slovésa ura
      Prihaja blizo že,
Pobratim zadnjič brata
      Pritiska na sercé,
Oj takrat se solzijo,
      Djal bi, še rožice,
In za oblake sive
      Tud’ solne« skriva se.

Preživo jaz občutil
      Sern tudi žc enkrat,
Kakó je, kedar loči
      Se ljubi serčni brat.
To je bolést velika,
      Da skorej veče ni,
Kedar prijatel »z Bogom!«
      Poslednjič govorí!

Kdor je v življenju svojem
      Do zdaj tak’ srečen bil,
Da se zarad’ slovésa
      Ni nikdar žalostil,
Oj ta goréče prósi
      Naj večnega Bogá,
Da mu grenkóst ločitve
      Okúsiti ne dá!

Slovo od dóma.

Rojstna hiša, hiša mala,
Kjer »cm pervič vgledal svet,
Kjer me mati je zibala,
In učila me je pet’,
Dánes jaz od tebe iti
Moram v daljni tuji kraj,
In Bog vé, če dano priti
Bo mi k tebi še kedàj?

Draga lipa ti dišéča,
Ki pred hišo mi stojíš,
Dóma varhinja cvetéča,
Danes zadnjič me hladíš!
Gledala me déte malo
Kdaj igrat’ si pod saboj,
Danes sprejmi pa zahvalo,
In poslednji pózdrav moj 1

Tudi tebe, vert ljubljeni,
Jaz za dolgo zapustím,
Délal si veselje meni,
Zdaj te drugim izročím.
Moje rôke zalivale,
Krasne rože, zdaj so vas,
Tuje vas oskerbovale
Bodo pa prihodnji čas.

Gozd pri gôri tam samotni,
V kterem sem sprehajal »e,
Vir tù bistri in tihotni,
Vas obá pozdravljam še!
Vse je za-me pomenljivo,
Kar zagledajo očí,
Vse me opominja živo
Zlatih ur, ki več jih ni.

Lépi dnevi res sto bili,
Ki ste tékli kdaj mi tu,
Al’, mladostni Časi mili,
Zdaj od vas ni več sledú;
Zginjali ste kakor zôra,
Ko odpíra solncu tir —
Z Bogom hiša, lipa, gôra,
Ljubi vert in gozd in vir!

O, Šah, ko je okoli tebe stok in jok,
Kat ti kot nit odreže življenje.

Kot nož ubogih, ki stokajo in vzdihujejo.
Naj te Bog obvaruje pred maščevanjem!

Če je šah iz zatiranja naredil svoj poklic,
Podžgal je ogenj - v njem se bo zadušil.

Ta plamen bo sežgal šaha v peklu,
Šah ga je podžgal v svojo lastno nesrečo.

Ne ljudi, sam si v tem ognju zgorel,
Svoje kraljestvo si raztresel v vetru.

Če je šahova muha zakon za vse,
Vedite, da je šah izgubil razum!

Ko zatiraš svoje ljudi,
O, Šah, pod sabo lomiš vejo!

Če je šah krut, od njegovega lica
Vse usahne, vseh mrtvijo srca.

Kri v žilah se ohladi, zmrzne duh,
Zver trepeta, če šah je za molitve gluh.

–

Lovim besede v pesem,
jesen je.

–

Metulji, znova metulji.
Ne izmišljujem si jih.

–

Moj jezik
Me ne sprašuje
Prime me za roko
In skupaj stopiva na sprehod.

Preprost in moj.

–

Tišina je svetilka.

Po prašni mizi
Sprehajam oči
Ničesar ne iščejo
Vsak predmet je natako na svojem mestu

Ker je tam.

Leseno jajce, knjiga, lasna sponka,
Nekaj drobiža, telefon,
Varnostna sponka, mikrofon, računalnik,
Zapiski, miška (računalniška)
In še in še ... vega ni potrebno zapisati

Odpiram horizont.
Izgubljam koncentracijo.

–

Travnik
Gozd
Reka
Zelena pokrajina
Hodim, kot bi vozila
Drevesa
Travne bilke
Cvetlice
Ptice
Veter
Nebo
Oblaki in sonce
Toplota na koži
Diham
Gibam se
Grem
Grem
Grem

–

Tema je svetilka.

Niz reko
Leti siva čaplja
Zamahne s krili
Nasloni se na veter
In pleše.

Zarisane črte so črke
Niizrečenega
Siva čaplja leti in boža
Moje oči

V ušesih glasba.

OLJKA

Sedla bi
v krošnjo
oljke,
a so jo
pred kratkim
obrezali.
Počakati moram,
da se
zopet
obraste.
Le za kaj
so porabili
njen les?
Za deske
ga bo
premalo,
za pisane
zajemalke
nemara
dovolj?
Vsekakor bo
oljka,
ne glede
na to,
kakšni časi
jo bodo
doleteli,
znova
in
znova
pognala
nove
veje.

CEDRA

Če splezam
na cedro,
bom
v srebrni
kopeli.
Lepotica,
ki je ni
strah
suhih
poletij.
Z njenih
vej
veje
vonj
po
daljnih
pokrajinah.
Če splezam
nanjo,
postanem
popotnik
širnih
planjav.
Cedra,
cedra
v mehko
predivo
odeta
čaka,
da se
zazrem
v njeno
krošnjo
in se v mislih
popeljem
daleč,
daleč
v neznane
dežele.

BOROVEC

Na borovec
mi ni
potrebno
plezati,
da dosežem
vonj
njegovih
iglic,
saj opojno
diši
že pri njegovem
vznožju.
In če
ob koreninah
najdem
še kak
češarek,
je to sploh
pravo
darilo.
Potem me bodo
vsi
spraševali,
kje neki
sem našla
tako velik
storž.
Zmeraj,
ko ga
pogledam,
me spomni
na kraje,
kjer prepevajo
krošnje,
in si rečem:
»Nikoli
ne smeš dovoliti,
da bi te
ranile
bodice
besed.

Nobena
od njih
ne more
odpreti
niti enega
samega
češarka,
ki se preprosto
zapre,
kadar
po njem
dežuje!«

CIPRESA

Na veje
cipres
ne morem
sesti.
Tako vitke so,
da jih
lahko
samo
občudujem.
Nekoč
jih je
nekdo
posadil
v dve dolgi,
ravni vrsti.
Najbolj
eleganten
drevored
daleč
naokrog,
čeravno
se kočija,
ki vozi
med drevesi
na dvorišče,
ne more
pripeljati
v blagodejni
senci.
A navsezadnje
je tisti,
ki se
po dolgem,
dolgem
času
vrača
domov,
niti
ne pogreša.

LAGERSTREMIJA

Previdno zlezem
na prvo močno vejo
lagerstremije.
Glavo imam
v cvetju.
Zelo nežno,
komaj zaznavno
diši.
Ozrem se
po trati.
Posušena je
od poletne
pripeke.
Bosi prsti
se dotikajo
drevesne
skorje,
temnejše
od rumenih
trav.
Vse do cvetov
sega plašč
tega ljubkega
drevesa.

JABLANA

Najpogosteje je
sama,
obkrožena z visoko
travo.
Kosci so
osiveli.
Dolgo je že
tukaj,
njene veje se
sušijo.
Le tedaj,
ko so na njej
sadeži,
jo obiščejo,
da ji jabolka
sklestijo
s krošnje.
Slastne,
sladko
kisle
sadeže.
To poletje
so iz njih
trikrat spekli
jabolčni zavitek.
Prišli so od daleč,
sedli
in ga skupaj
jedli.
Jablana,
tam
v visoki
travi,
je slišala,
kako so dejali,
da njena
jabolka
najlepše
diše.

LOVOR

Lovor je
za spomin.
Drevo
ob slovesu.
Dobrohotno
pusti,
da ga obrežejo
in njegove
veje
odnesó
domov.
Tam jih bodo
podarili
dobrim
ljudem,
ki so veseli
drobnih
reči,
kot so
vršički
lovorja
z drevesa
slovesa.

LIPA

Posadili so jo
davno,
v spomin na
domačijo.
Ima veje
do tal.
Stopiš
podnje
in se znajdeš
v domačem
kraju,
kjer je nekoč
stala
hiša,
v kateri
so bivali
vsi tvoji
in
ti.

PINIJA

Njena krošnja
je kakor
krona,
posajena visoko
na deblu.
Vidi najdlje.
Vidi tebe,
a ti
ne vidiš,
kar vidi
ona.
Če boš splezal
nanjo,
boš dragulj
njene
krone.
Ponese te
daleč,
v domači
kraj.
Ponese visoko,
med
zvezde
in
dlje.
Tja,
kjer
vsi
tvoji
čakajo
nate.

35

Pokrajina raste iz rešetk niča,
v pusto deželo grem bosa.
Na zunaj zaspim,
ne zapletam se v tuje
dvogovore.
Nič ni narobe, nič,
ker je vse prav, vse.

Jaz se ne opredeljujem,
naj beseda počne, kar pač hoče:
tarna, golta, se prekucuje.
Metafore so pasé,
izpljuvane kot koščice gnilega sadja.
Zato prenašam prenesene pomene
nazaj na začetek.
To je vse, kar lahko naredim.

V pusti deželi
so kletvice ključne.
Tipam trebuh,
čeprav je izpraznjen.
Ne morem ostati
z razprto dlanjo.
Zato se zapiram
v prisilne jopiče.

Kaj potem, ko si končno živa
in brez skrbi?
Mar ni prepozno, da bi bedela?

ČRNO OGLEDALO

Namenoma so se izgubile,
mlade ženske, sive ženske.

V postanem zraku jutra
so odkrili njihov boljši jaz.

Zabeležile so poglede vseh,
ki so mislili, da jih poznajo.

Mlade ženske, sive ženske,
obujene iz življenja ničevosti.

V pepelu lanske žrtve
so ohranile
neizpolnjene sezname, prekinjene pogovore, udoben kavč.

Razcvetele so se v korono
mrtvih, a novoletnih
resolucij.
Mlade ženske, sive ženske.

But there will be consequences.

SPUST

Od tam, kjer prihajam
so matere zajemale iz testa
za Jezusov kruh
(z grenkimi zelišči).

Oče je bil samo eden.
Dan za dnem me je vlekel
iz materinega telesa,
v najinih očeh bleščice
in prebodene stiroporne kroglice.

Ob koncu poti
me je mati nizko nosila.
Pripravila me je na spust
skozi kanalizacijo človeštva.
V kolesju let, prej in pozneje
vandram med črički
in kupujem nadgradnje –
livel 3, 4, 5.

Spremljam novice
in prostovoljno premikam pragove.
Nič nas ne sme presenetiti.

Bolečina je skoraj veličastna
v otrplih novoletnih ognjemetih.

Od tam, kjer prihajam
se tudi druge matere in očetje
radostijo prvega snega.
Ravno dovolj,
da v blaženi nevednosti
upognejo zmagoslavni list
in ga pripravijo na spust.

LETA

Odkar pomnim, goltam tablete:
modre, bele, svetlo roza.
Tik tak, tik tak, tik tak.
Pozabljeno mesto začne goreti.
One drive.

Morda potrebujem brezčasje.
Nikoli se namreč nisem sprijaznila
s posledicami neugodne klime.
Kot v kakem ruskem romanu.
Locked away.

Vem, da sanjam.
Ko sanjam, vem.
Do sedaj sem živela tako,
da sem se odsanjala
v oblak.

Nekoč bom prešla
v sanjupitersko distopijo.

LA LLORONA, 1. DEL

Ob potoku sem jo videla,
zrcalila me je v kristalu
jutranje rose.
Držala je svoja mladiča,
njuni telesi
tesno spleteni
v češnjev cvet.
¡Ay mis hijos!

Srebrna reka joče v vetru
in umira,
požira njene krike.
Nema struga se vleče
kakor luna,
previdna in nezaupljiva.
¡Ay mis hijos!

Nocoj
se ovijem v belo
in jo počakam pod slapom.
Kako ljubim
to neskončno bolečino.
Kako sem v njej!
Mirna je in pristna,
sama v iskanju
izgubljenih fetusov.
¡Ay mis hijos!

Skozi meglo padam
nazaj,
vračam se v nedorečenost
svoje minljivosti,
krhke in trpke.

LA LLORONA, 2. DEL

brezskrbnost
umreti semenu
resničnost
neme beline
in tarnajoč odmev
vzporednih poti
ostani na tej poti
predaj se

vsako žalovanje
je zgodba
ki si jo izbereš
bodi nežna
amputiraj po korakih
izuči se v bolečino
govori z njo
jokajoča ženska
distopija preteklosti
prosi za pomoč
ne načrtuj sprememb
you cannot overcome

DOBRI ČASI, SLABI ČASI

»we had nothing before us« (Charles Dickens)

ne prenesemo več
teže misli
na stopnice
ki goltajo
pusto zemljo
wasteland
zdaj se svet premika
z manjšim uporom

mažemo si roke
in ne priznamo krivde
postajamo votle
kot teleta
za zakol
ovenčamo se
neskončno lahke
v izdihan robec
mehurčka

ne polagamo si rok
na oltar
splavljenih začetkov
naslade
prosimo v modrino
štejemo zvezde
zakrnela trupla
prižigamo jim lučke

ne verjamemo v boga
in ko nas muči
maternično ustje
ležemo v postan
zamrznjen kotel
da bi postale
pol žive

obesi se za gležnje
samo praznina
te lahko potopi
v nikogaršnjem domu
slišim jo
kako vrešči
in vleče
polpretekle
polpozabljene
potomke
molijo molijo
za vodo
za zrak

ne prenesemo več
in ne priznamo krivde
ne polagamo si rok
ne verjamemo v boga
obesi se za gležnje
moli moli
označi se

ZAŽIGANJE POLNOČNIH UR

Ekstaza noči
ob kuhinjski mizi –
ženska s peresom.

Neme besede
v naribani praznini,
spazmični prevod.

Goriva, prosim!
In nežno prasketanje,
moonshine.

GHOSTED

Vsako jutro sede na kolo
in požene posmehljiv pok
luči.
Niza nove niti, trga stare vreče.
Menja svojo bit, preobleke,
sprašuje se, do kdaj bo lahko še
dvignila stopnice
pod kratkim stikom
fluorescentnih luči.

Zavije v park in se prilepi
na ljudi, ki samo živijo.
Malo manjka in vzame konec.
To se ji zdi zeleno in zabavno,
prezira jih.

Drseča veja smrti
diši po žganju: nalašč ji ne nameni pogleda.
Zadušeni dialogi, preklemano težko?

Včasih si v kožo vreže
vzorce neba
in se pretvarja,
da se hrani s pristno
iluzijo prihodnosti:
omedlevicami srčnih upov starih let.
Dokler jo absurdnost
lastnih zakonov
ne izravna
z grobišči preteklega desetletja.

Svetlobni seski novih galaksij
kategorično sesuvajo objeme
s posebnim užitkom svetih ritualov.

Vsak stik ujame njen korak.
Zadrži dih. Udari. Zacvili.
Izostrijo se oblike.

Zabrisana difuzija
zimske tišine.

DEAR ME, AT 20!

Kaj povemo v začetku:
za meso, za odgovore?
Za poglede tistega,
bežnega, brezčasnega,
ki nam bo grel srce?
Tuj spomin na prostitucijo.

Prišli so dostavljalci hrane.
Za vojake senc, za pohotne žene.
V sadovnjaku belih stolpov
z očmi otrok,
za katere nismo prosile.
Ne morem sedaj določiti konca.
Sivo, črno, temno modro?
Kako globoko me ljubiš? –
Globlje kot si predstavljaš.

Ne, niso vsi blagoslovljeni,
niso vsa semena v blagostanju.
Zakaj si spustil ta trenutek
nevzdržnosti,
zavržen v vedro mrtvih ribic,
ta pogled
instantne predanosti.

Leta vojn in namišljenih
obdobij miru
brez tebe.
Pride čas,
ko zapremo poglavja.
Tudi pretečen rok trajanja
ima morje.
A on je tu statist.

Ni več poti, ni več,
v silovito čistost skupnosti.
Dire Straits.
Samo ponaredki,
preklete replike sočasnosti
in nove tehnike
praznote.

Kot Alanis Morissette.
Rekel si, kot Alanis Morissette
mi iztržeš oči
iz vrveža nepoznane besede.
Eno življenje,
povratna vozovnica zvezd.

AVTOKARTA MOJEGA OBRAZA

(a found poem)

Ovenčana boginja!
Bilo je neizbežno:
vedno se je spominjala
usode neuslišanih ljubezni.
Še v somraku
se je rešila spominskih neviht
in našla truplo, pokrito z odejo.

Če pa res pomaga pri zmanjševanju
gubic okoli oči,
pusti to velik pečat na naši koži.
Zaradi tega lahko obraz zateče,
izsuši kožo.
Koža potrebuje dodatno nego.

Telo snežnih prsi,
zadušljivo telo
se je začelo bleščati.
Bila je luč.
Masaža obraza pomaga,
da izločite odvečno vodo.
Tisti, ki so jo preizkusili
pravijo,

da zares deluje.

In kakšen je postopek?
Uporabite konice prstov.
Avtoriteta smrti
na rdečem papirju,
ob truplu.
Povsod si lahko našel
revije in stare časopise,
polomljeno pohištvo.
Ohranjeno iz prahu.

Tako boste pospešili cirkulacijo.
Zahvaljujoč dodatnemu kisiku
bodo celice nahranjene.
Uporabljajte hranljivo kremo.
Čeprav je zrak odprtega okna
prečistil prostor,
ni bil to primeren kraj
za smrt v milosti Božji.

No koncu s prsti povlecite kožo
iznad obrvi
do predela,
kjer se pričnejo lasje.
Kodirana odločitev,
sprejeta od božanske previdnosti.

Ponovite še na drugi strani.

TATOVI ČASA

Zastala je in zrla
v pepelnato podobo.
Ne da bi trznila,
ne da bi se pridružila
žalovanju.
Kolektivni zastoj.
Kolaps mestnih vhodov.
Konstantno lomljenje kruha.

V njej se je dvigal bes
zapravljenih let.
Jaz bi temu danes rekla
razpoka v svilnatem snegu.

In to samo zato,
ker je sledila pripročniku
za ustroj katastrofičnih žena.
Ha!
Takšne stvari danes spreminjajo obliko,
vprašajte mene.

Glasovi z zahoda:
rane, prazni prostori, tekila.
To hell with all!

Najverjetneje je prihodnost le tanek
plamen,
ukraden,
z goreče sveče sedanjosti.
Preteklost je namreč simulacija resničnosti.

JANUAR, FEBRUAR

Njeno telo je prevzelo
obliko vprašaja.
Raztreščil se je
kot pinjata
v novo bitje.

Zapuščeni in zavrženi
smo obdarjeni
s samorefleksijo
retrospektive.

Očitno pretiravam.

Bodi močna,
srečno novo leto!
Prevzemi ideal kreposti,
ki mu pravimo tudi brezup.

Do sredine januarja
že pozabim na geslo za dostop,
nato sledijo asociacije.

Ko je konec pripravljalnega obdobja
ne vem več, čemu sem tu.

In zakaj se vse glamurozne premiere
zaključijo
v popotresnih plesiščih.

SPREMEMBA STALNEGA BIVALIŠČA

pogled na stoletje número XXI
preživeli poet
v njem momentum poetično padlih
ožarijo
ljubeči ali gnusobni
ponižni ali žalujoči
razneženi ali zadeti
v tem prostoru besede
v lastni sobi
na jebenem kavču
ura za uro
prasketanje se vleče
luna je lune ni
teka toka ti
jokajoče ženske
niso edine
ki slišijo drevesa
čakajo DJ-a
da se vseli v male line
znotraj
klonirane darovalke
četrtič
zakaj mora
vsaka zima
zmrzovati
in razpenjati
žametna
krila

AVTOPORTRET PESNICE PO DESETLETJU NIČEVOSTI

lómljenje -a s
pojav, da kaj zaradi sile pritiska razpade na dele, da ni več zraščeno s čim skupaj

in vendar:
vse to je le postopno
prehajanje v depersonalizacijo

natakar gozdar plavalec
ne oziraj se nazaj
ves dan posedam
in čakam pesek
da zaduši potrebo po filtrih
ljubimec moj

prepuščam vodo in zrak
vse gre iz mene
bilo je obdobje luči
prišla je apokalipsa nevere
zato
onemogočena zavest bližine

koliko skupnih poti še
ljubimec moj
v nekem kaminu gori
a ne tukaj
jutro se dviga nad skodelo
polite kave
kot materino znamenje
človek ni nikoli pripravljen

kurčevi tatovi časa
so nama na poti
stay on these roads
we shall meet again
ljubimec moj

bojim se svojih pesmi
preroške so
odpiram brezna
čakam da me kdo pobere
lomljiv material

želeti ni bilo dovolj
obstajali so zidovi ki niso od tod
za razliko od drugih caric
nisem prišla čez
in spoznala angela
zato razpadam na koščke

samo ti
ljubimec moj
fatamorgana
se sestavljaš in odhajaš
iz tega kar sanjam
moja zmaga si
a nebo ni več modro
zamejim ga čemim in uhajam

Rocky je že daleč in
Mr. Scott se počasi približuje.

DEBEL OBLAK

Na Maribor
je sedel debel oblak
Njegova velikanska
zadnjica je segala
od Meljskega hriba
do Peker
noge pa je stegnil
med Lenartom
in Brunšvikom
Imel je strgan copat
na desni nogi
in od tam so
švigale strele

Z medom sva vzela
najin veliki dežnik
in sva ga pičila
v njegovo veliko
debelo zadnjico

Vse kar se je
zgodilo
je bilo
da je iz njega
padlo nekaj kapljic

So bile pa zato
debele
in od ene
je medo dobil
pravi pljusk

Medo je rekel:
tako velik oblak
pa tak bumbar

DEŽ

dežuje
ustavi se čas

jutri in pojutrišnjem
bo spet deževalo

grem ven
s svojim plavim dežnikom

čisto je že oguljen
a ga imam rada

spominja me
na moje oguljeno nebo

medo me gledai
spod dežne kapuce

kupi si nov dežnik
mi pravi

tega so ti scufale
vrane

GALEB

iz nič
se je dvignila
lepa bela ptica
in preletela vodo

tukaj smo
v slani morski vodi
in nad nami
je samo modro nebo
in bel galeb

iz nič
se dviguje
lepa bela ptica

išče gnezdo

ji lahko dam gnezdo?
da se je nagledam

gnezdo zame
za meda in zanj
galeba

HOJA

od hiše odhaja
fant

zaklene vrata
in odhaja

lepo oblečen
odhaja počasi

gledam za njim
in se ne morem
načuditi

kako odhaja
kako hodi

tolče mi srce:
da bi tudi jaz
tako hodila
in odhajala

INTELIGENCA PTICE

otroški spomin

vlak sopiha
puha čez
most na soči

večer je
prispemo
na postajo
Solkan
vstanemo
z lesenih klopi
izstopimo
in gremo
po kamniti
stezici
k noni

nenadoma
zagledam
sovine oči
strmijo v moje
zelene
čisto naravnost
bister pogled
kakor da me
nekaj sprašuje
in jaz
ne razumem

in kakšen
je bil
tvoj pogled
se oglasi medo

o tem pa drugič
mu povem

IZLET

zombiji
se ukradejo
skozi ključavnico
zaprtih vrat
zvečer
po sončnem
zahodu
vzamejo
star razmajan
kombi
in se odpravijo
na izlet
grejo
v štuk
in tam
popijejo
vsakemu
zadrogirancu
možgane
tudi
pijani možgani
so poslastica
potem plešejo
do jutra
in zjutraj
smuknejo nazaj
skozi ključavnico
gledam
televizijo
oddajo
iz parlamenta
medo reče:
glej,
temu smo pa
včeraj
popili možgane!

MEDOVO UHO

medo se je
stepel zame
prišel je
nek drug
plišast
medo

hotel je
plesati
z mano
hotel mi je
kupiti
sladoled

a moj medo
je rekel:
nobenega
hofiranja
in se je
stepel

zdaj mu
šivam
raztrgano
uho
in mu pravim;
zdaj si
zame
še lepši

pravi medo
mora imeti
kakšno brazgotino
to je kakor
medalja
za herojstvo

Svet se prebudi,
maya odpre oči.

Stalen ples Boga.

Kdo se igra s sencami in svetlobo?
Kdo napaja moje korenine?
Kdo miruje s krošnjami?
Kdo, če se jaz izgubi?

Veter spiha misli, občutke,
ostane zavedanje miru.

Oblaki pridejo in grejo,
ostanemo kot nebo.

Kje se začneš ti in končam jaz,
kje se končaš in začnem jaz?

Različnih barv, oblik, starosti,
vsi s krošnjami in koreninami.

Danes je jezero mirno,
odsev sonca v njem ga ljubi.
Tu midva živiva in opazujeva;
voda odseva različna stanja vremena,
kjer se kopičijo mnenja, želje, hrepenenja, potrebe,
toda vse to je le igra uma.
Midva živiva in opazujeva.

V tišini se pretakam
iz enega stanja v drugega,
v nevtralnosti tretjega pola
smo vse, kar obstaja,
vendar ne izbiram strani.
Naj vse teče.

Objemimo tudi sence,
tiste zemeljske delčke teme,
katera nas hrani in ljubi;
kot božanska maternica,
kjer se večno razvijamo.

Ne glede na dan ali noč,
se duša razcveta v tisoče cvetov,
ki so nosilci modrosti in sočutja;
z vsakim korakom ljubezni duša zori
in odpira univerzalna spoznanja,
ki v sebi nosijo Izvor vsega.

Na planoti jasnine (srca) si odpočijem,
v notranjem svetu (bistvu) poiščem mir,
veter (volja) poganja naprej,
sonce (Bog) greje in ljubi,
modrina neba (Jaz) bdi skozi življenja –
menjavam letne čase (telesa) in spoznavam.

Ko se prepletejo moje in Tvoje korenine,
črpam znanje iz Tvojega debla,
Tvoja krošnja mi daje zavetje,
ljubeznivo gledaš name
in želiš, da rastem.
Ko se prepleteta moje in Tvoje Bistvo,
nimam več debla, krošnje in ne korenin.
Takrat sva.

V gozdu se šepeta
starodaven Božanski napev,
o kreaciji univerzumov,
o kreaciji svetov,
kjer se učimo slišati
in resnično videti.

Osvetlil me je žarek zavedanja,
kdo sem,
kdo nisem,
zdaj sledim soncu,
hodim pod zvezdami
in sanjam o Tebi.

BRALEC

Mesec knjige −
nanjo se spomnim,
ko odmislim revije
polne zvezdniških obrazov
in zaželim si prodornih misli,
pa ne esejev in raznih filozofov,
pač pa preproste, iskrive,
kdaj pa kdaj tudi nagajive besede,
ki spomni me otroštva.

Berem po občutku,
se prepustim trenutku,
zaspim s knjigo,
to mi predstavlja Prvo ligo.
Čez dan živim z medicino,
preizkušam, mislim, sklepam,
o poklicu sanjam in raziskujem.

Zvečer pa ponavadi
me kaka izvirna misel preplavi,
v glavi si takoj selekcijo napravim:
»To je nujno, tisto ne,
drugo bom odmislil vse!«
Ponavadi obratno se napravi.

Obožujem tiste redke,
nočne ure,
ko telo počiva,
glava pa ves čas sprašuje:
»Kaj je hotel Polikarp,
ko za skrinjo je denarja
uničil človeka vredno je življenje?«

Ko hodim tu in tam po trgu,
grem mimo spomenika Vodnika,
ki za svoje čase bil je inovator
na besednem sploh področju.
Ko ponujali so stare knjige,
se nisem mogel več premikat,
kot strast lovca iz davnine,
me beseda iz krempljev
ni več izpustila.

Včeraj bral sem Petra Pana,
za hip zapustil
realne sem svetove,
večer polepšal še mačkonu,
ko sem bral mu poezijo.
Naj se dobro ve,
da april je mesec knjige,
praznik ljubiteljev domišljije!

NOCOJ JE DAN

Nocoj je dan za prikrito samoopazovanje,
da preučimo zemljevid in v roke vzamemo kompas.
Spet neuspešno iščem nove ljudi,
brskam po čustvih in skritih čereh.
Tako več ne gre, je čas za spremembe,
moram domisliti se nove omembe.

Nocoj je dan,
ko bom izstavil račune,
najprej sam sebi za naprej in nazaj,
nato pa še tebi,
ki šest let si nažirala mi hormone,
spravljala me v negotovost in skorajda v brezup,
ko sem hotel verjeti v ljudi.

Nocoj je dan,
kot ga še bilo ni nikdar, jezen sem na svojo negotovo prihodnost,
jezen na svet, ki ruši mostove,
bled kot vampir,
ko pomislim na to,
kaj šele pride.

Nocoj je dan, ko bom do smrti pijan,
čeprav doma sam bom krmil golobe,
sedel na balkonu,
kritiziral zvonove,
krmil lastne neizmerljive domišljijske svetove.

PREDSODKI

Predsodki v naši družbi
vir političnih so trenj,
čefurji, pedri, invalidi, cigani in migrantje
uživajo poseben mit,
namesto da v naši družbi
končno bi imeli mir!

Moti nas drugačnost,
vse, kar ni pod navednicami »normalno«
vzbuja v nas prezir,
pogosto pomislimo na uporabo pojma marginalen.
Že če iz lokala stopiš okajen,
za nekoga tarča si komplimentov zafrustrirane narave!

Na vasi bolj opazno, v večjem mestu malce manj,
a zato toliko bolj skrito in direktno piči te zašiljena puščica,
zmedena so tvoja lica,
v tvoje srce spet padla je kapljica pelina!
Kaj jim povedati nazaj, da užaljeni niso obrekovalci?
Kako v njihov um projicirati kanček zdravega razuma?

Zame življenje dobi širino,
če se moj socialni krog razširi,
če me ne obdaja strah pred neprijetnimi izpadi
in me prijazna beseda doleti,
na življenje prijetno okrog mene opozori,
občutek izpolnitve v sebi svet prijazen naredi!

Prišel od drugod je v naš svet, da bi poiskal življenje,
namesto tega postal vir zbadljivk za krog je omejencev,
navajenih na svoje plehko življenje!
Kamorkoli stopi, opazna je njegova barva kože in glas jezika,
domačini povezujejo ga z ISISOM in Alkaido,
čeprav sploh njihove ni vere in po srcu diplomat.

Ko možakar pogleda nogometno si tekmo
in v roki piksno piva drži,
žena očita mu lenuharstvo,
on njej, da nima posluha za šport!
Namesto, da bi združila moči,
zdaj se po stanovanju do sosedov sliši družinski prepir …

Pesmi so iz zbirke Planet Goričko, ki je izšla pri Kulturnem centru Maribor v letu 2021.

Mrtvemu možu

PO ROBU

Po robu temne ceste hodim
Po temnem robu
Zavita v meglice časa

Nad menoj sij – iznenada!....
Vem, da si ti
Vrnem se v dan
ko si odšel

Po robu temne ceste hodiš
in vem, da pripravljaš bele
rože
na snidenje v vetru

URA TIKTAKA

Tiho znova tiktaka ura
Le kdo jo je navil?
Ustavila sem jo, ko si odšel
Ali morda želiš nadaljevati
s tisto minuto

Tisto uro – ustavljanja
Spraševala se bom večno
ali veš
da ura tiktaka v meni
da spremljam vse ure sveta
in se sprašujem
kdaj ustaviš
uro mojega srca

ENKRAT NA LETO

Enkrat na leto
grem tja –
kakor filmska igralka

Zrem v daljavo
in te vidim, kako me vabiš
Vabiš na ples

Enkrat na leto, grem tja
in nosim rože kot vsi drugi

A ne vedo
da te nosim v srcu
da te čuvam
Da te čakam-na vratih
        vsak dan.

Enkrat na leto grem tja
po črni spomin

KO BOMO ZOPET PELI SKUPAJ

Ko bomo peli skupaj - bo noč
Prišle bodo ciganke
in cigani bodo igrali

Ko bomo peli skupaj
boš tudi ti med nami

Povabil boš slavca
in vsi pevci bodo zapeli

Tisto pesem o življenju
        in    o smrti

            Jaz

Ne bom verjela
zato me boš potegnil za sabo

Pokazal ml boš to belo
    in    črno smrt

In ko ti še ne bom verjela
me boš vzel s seboj

SKRITA SEMENA

Skrita semena se sejejo
pri dvajsetih

Potem kalijo
  dolgo
    dolgo
      predolgo

Celih šestinštirideset
let

Ko čez sedem let vzkalijo
poženejo
      steblo in cvet
      kar čez noč.

A ta cveti in
      odcveti-še isto noč

ROMANTIK JESENI (slovensko – hrvaška pesem)

dajem ti pogled

poezija je
moje oko veliki okvir inspirativne strasti

ti
romantik jeseni

ostani moj

na tvoje čelo pada list
zelenih misli

spusti me na minimum
svoje zime
voda je ledena

misli mi bistri

NEKADA ZA SADA

gledam te zamišljeno
pišeš
(potpuno gol)
izgubljen u sjeni stare ljubavi
skidam teret
sa svojih ramena
namjerom da ti se pridružim
(koža nam se deblja)

DNEVNIK JEDNE TANJE

hodam po zidu
tijelo se ljušti
stara fasada pada na ulicu
koraci me raznose na sve strane svijeta
(moje ime pometaš pod prag)
srce
nastavlja svoj put
visoko
u česticama sreće
(lebdi srijeda)

DNEVNIK ENE TANJE

vzdevek mi je dal
Metod
Ciril
se je le blaženo nasmehnil
ko me je pater Pij
(sredi cerkve Santa Marije)
poklical po imenu
mi pred noge postavil
znanilca
(ne izklesanega)
živega
goloba za mir

SAMSARA

(Rahina – Egipt)
nedostaje mi smrt za još jedan život da te volim
*

zadnjim sam te slovom sahranio u sebe
u mali sarkofag posmrtne ljubavi
usamljenom srcu
balzamirane sreće
crtežima prošlosti
ožigosao sam vrijeme
pronađeš li me
pod sobom
otkriješ slučajno
u ruševini
nadanja
svih trenutnih želja
ja
starina prastarih misli
zatrpan u svoje godine
što iskopavaju same se od sebe
ne vjeruj mojoj pjesmi
mojim dubokim riječima
vjeruj meni
krhak i nježan
sam na dodire
prelomljenog srca
a jakog uma

(Zemira –ZDA)
mi smo sijamski abortusi slobode
*

stojim u redovima
nemoći, sramote
smrt nas odmjerava
kupuje me kao roblje
ne, ja svoju dušu ne prodajem
za crni grob
za križ iz dvije trske
ruka pravde je bez milosti
dvesto puta
na dan ne voljena
sto puta na sat pretučena
koža puca u brazdama slobode
ne, ja ne padam na koljena
zemljo vrati me
osmijeh što krvari
kida lance
skinuće i okove

(Pauline – Pariz)
i danas su sve tvoje klupe zauzete samoćom
*

da si preciznije nišanio
sada bi ti bila u srcu
ruski rulet više se ne vrti
brojiš slijepe metke
širiš zjenice
drhtiš
strah je sada puno jači
bojiš se da ću ti uletjeti u usta
strašću propucati misli
okrznuti dušu ubojitom maštom
kožu probiti
u tijelu ti ostati
da me barem nisi promašio
sada bi me imao živu

DOBRO JUTRO SMRTI

Dobro jutro smrti
nešto si mi poranila danas

hajde prvo da popijemo nešto
možda čaj
kavu
čašu voćnog soka

pokaži mi
da se vidim
u par kratkih riječi
zavrti mi film moga života

porazgovarajmo malo o ljubavi
o poslanstvu čovjeka
o samoj meni
kčerki
majci
sestri
ženi

možda se predomisliš
vratiš mi oduzetu
slobodu

u ovom Svijetu
maskiranih
gdje već mjesecima

dišem

mrtva

ZNOTRAJ OBZIDJA

Sedim na postelji ob objokani ženici
hrana katero nosim ji ne ugaja
sita je svoje osamljenosti
otopela v svoji žalosti
zatrjuje mi da sploh ni lačna
v pobožnem strahu pogreša sina
(enega je izgubila že lani)
na sredini sobe rjava odejica
na katero je zložila svoja oblačila
njena omara je zdaj prazna
njeno srce pa polno bolečin
prestrašeno gleda v moj zakriti obraz
ne dojema
kaj se dogaja
trudim se jo potolažiti
z dotikom oči
odejo ji pustim
potrpežljivo hodim okrog nje
morda jo pospravi sama
ko se odprejo prehodi obzidja

UNUTAR ZIDINA

Sjedim na krevetu pokraj uplakane bakice
hrana koju donosim ne sviđa joj se
sita je svoje samoće
umorna od tuge
uvjerava me da uopće nije gladna
u pobožnom strahu misli na sina
(jednog je već izgubila lani)
na sredini sobe smeđa dekica
po kojoj je poredala svoju odjeću
njen ormar sada je prazan
njeno srce puno je boli
preplašeno gleda u moje zamaskirano lice
ne shvaća šta se događa
želim je utješiti
dodirima oka
dekicu ostavljam na podu
strpljivo je zaobilazim
možda ju spremi sama
kada se otvore prijelazi u zidinama

DEGUSTACIJA LAŽI

prvi požirek
ne opije
le rahlo nam omami misli
drugi požirek
pride do srca
pri tretjem požirku
zavre že vroča kri
razbistrimo si poglede
naslonimo se
na resnico
trezni ne padajo
razbijajo si glave
smo zares dozoreli
za degustacijo laži
iz enakega kozarca zdaj pijemo vsi
mi trpkost
strah
duševno bolečino
njim pa v grlo teče sladkost
aromo življenja izberimo si sami
ne pustimo jim
nazdravljati z nami

DEGUSTACIJA LAŽI

prvi gutljaj ne opije
samo nam blago opusti misli
drugi gutljaj
pronađe srce
kod trećeg gutljaja
zakipi već ionako vruća krv
razbistrimo poglede
oslonimo se
na istinu
trijezni ne padaju
razbijaju si glave
jesmo li istinski dozorjeli
za degustaciju laži
iz iste čaše sad pijemo svi
mi trpkost
strah
duševnu bol
njima u grlo teče slatkoća
aromu života izaberimo sami
ne dozvolimo im
nazdravljati s nama

SOANN (pesniška forma)

Trsje
Veter raznaša svete besede.
Žrtvam živih pesnikov močvirja -
Druid deklamira:
Skrivnost poezije je v srcu korenin, varuje ga -
Trsje

Trska
Vjetar raznosi svete riječi
Žrtvama živih pjesnika močvara -
Druid deklamira:
Tajna poezije je u srcu korijena, čuva ga
Trska

CRNI PETAK - 22VIJEK

Danas u centru
dijele raspoloženja
Ljudima u žurbi
navijaju satove
Dan je lijep
i kada nam pošalju samo jedno Sunce
Izlazim
iz naše male skromne kupole
Lizaljkama sreće pale su cijene
uzimam dvije sa okusom kave
da me probude
Rijedak zrak širi mi nosnice
Nije mi do šetnje
Kupila sam kartu za pokretne korake
Gledam u izloge
otvaraju se preko senzora na moje poglede
Razmišljam
šta još da kupim
poklonim ti za praznike
uz samu sebe

SOBA MOJEGA OTROŠTVA

Punčka dolgih las je premaknila roko
kaže mi na velikookega medvedka
na okrasnem vzglavniku
k meni steguje stare ude

še čaka
da zaspim ob njem

na knjižni polici plišasti zajček
obkrožen s knjigami ubogljivo sedi
z odprto slikanico na belih tačkah

čaka
prebral mi bo pravljico

nekdo trka na porisana vrata
radovedna jih odprem
hop vesela žoga mi skoči v objem

v kotu sobe rožnato kolo
me otožno gleda
tiho je in nič več ne zvoni

ono edino ve
da sem ga prerasla

Črtasti maček, oranžne barve z belo liso na trebuščku in z belimi tačkami, se je obnašal čisto po mačje, kar je pomenilo, da si je zaželel poiskati topel domek in seveda prikladnega gospodarja zase. To ni bila lahka naloga, saj mačje zahteve niso od muh. Vsak dom ne more postati mačji dom, vsak človek pa ne more biti mačji gospodar ali pa gospodinja.

Mucek ni imel ovratnice in niti imena. Slišal je samo na ime muc. Bil je potepuški maček, ki je znal poskrbeti zase, ko mu je trda predla. A nekega dne, ko je pritisnil hud mraz, ki mu je zlezel pod mačjo gosto dlako do kosti, je imel mucek dovolj ulice, čez glavo voglov hiš in vlažnih kleti, zapuščenih skladišč, zaprašenih podstrešij, polnih stare krame in šare. Zadosti je imel stopnišč lokalov in dvorišč.

Mucek potepuh je bil iznajdljiv. Ko ga je zeblo, je skočil na komaj parkiran avto in se grel na toplem motorju. Ko je mačji želodec zakrulil in opozoril nase, je poiskal hrano v smetnjaku bližnje gostilne, kjer je našel odpadke, ki jih je gostilničar nemarno vrgel stran. Ko je zagledal psa na sprehodu, se je obnašal po mačje in malce izzival kužka na povodcu z varnostne razdalje. Konec koncev pes in mačka se gledata postrani, ko naletita drug na drugega, ker si nista blizu in niti na ti. Mačka zamijavka: »Mijav, mijav!«, pes pa glasno zalaja , »Hov, hov, hov!« Povsod nastane direndaj, ko se muc in kuža srečata, ker kužki in mucke so si preveč različni, da bi veselo prijateljevali.

Maček je lenaril na zidku, se grel na bledih plahih sončnih žarkih in predel mačje misli. Mucek je imel hud problem. Opazoval mimoidoče ljudi, ki so šli iz stanovanjskega bloka in se vrnili v stolpnico. Niso SE zmenili zanj. Očitno je bil prozoren kot steklo, čeprav je imel mehko dlako, rep in brke, ljubek gobček in dvoje velikih zeleni oči. Bil je čist in snažen, ker se je vsak dan pikolovsko umival. Motila ga je nesnaga na dlaki. Imel je smolo, da je bil običajen muc. Ni bil muc iz pravljice, ki plete volnene copatke. Ni bil muc iz mačjega mesta, o katerem se je razpisal na dolgo in široko priljubljeni pesnik.

Naprezal je svoje mačje možgane, a nič pametnega mu ni prišlo na misel, ko je gledal ljudi na dvorišču in si izbiral gospodarja ali gospodinjo. Otroci so se žogali in se prešerno smejali. Nek možakar je čistil svojega jeklenega konjiča v podobi pločevinaste škatle. Upokojenci so sedeli na klopi in preganjali dolgčas. Mamice so čvekale in pootiskale vozičke, medtem ko so dojenčki vlekli dude in dremali.

Mucek se je zgrozil ob misli, da ne bo našel zase doma. Ni bil izbirčen kot tista deklica, ki ni marala ječmena. Spomnil se je na hud mraz, ko se je tiščal v kartonasti škatli in se tresel kot travnata bilka v vrtincu vetra. Premražen in moker je milo mijavkal, ko je slišal korake ljudi, a ves mačji trud, da bi pritegnil pozornost mimoidočih, je bil brez haska. Nihče se ni zmenil zanj in se ni usmilil potepuškega mačka. Nihče ga ni odnesel niti v mačje zavetišče za mucke najdenčke.

Odločil se je, da bo poskusil srečo, zato je ždel na zidku. »Kaj pa ti tule, mače? Od kod si se vzelo?« je nagovoril moški, v temnem plašču in s klobukom na glavi, mucka na zidku. Moški je imel volnen šal ovit okrog vratu, srajco in kravato, jakno, hlače zlikane na črto in zloščene črne čevlje. Pod pazduho je imel kopico knjig.

»Tale tipček je gotovo kak pesnik ali pisatelj,« je kresnilo na pamet mucku, ko je premeril moškega od glave do pet z mačjim ocenjujočim pogledom. Moški je pobožal kosmato živalco. Muck je milo zamijavkal: »Mijav, mijav, mijav!« Milo je gledal možakarja in čakal, kaj bo sledilo postanku človeka pred živalco.

»Tule ne moreš ostati muc, ker bo huda ura,« je mehko dejal moški in vzel mačka v naročje. Moški ni bil ne pesnik in ne pisatelj, ampak vremenoslovec, ki se je zapisal znanosti. Stroko je imel v malem mezincu in vremenske muhe je obvladal do popolnosti. Njegove vremenske napovedi niso bile daleč od resnice. Bile so popolni zadetek. V črno.

Mačku je prijalo, da ga je urejen gospod do pičice in vejice vzel s seboj v stanovanje, zato ni imel nič proti, da ga je moški počohal, ga pogostil z mlačnim mlekom in briketami ter mu kupil mačje stranišče, posodico, blazinico in mačjo hrano. Mucek je imel topel dom, ulica in cesta sta bila zanj le bled spomin.

Muce in mački so pogumni raziskovalci, ko se odpravijo na potep. Muc ni bil gotovo izjema, ko se je lotil raziskovanja okoliša, kjer je prebival v hiši. Mačja radovednost mu ni dala miru. Mikale so ga police regala nabasane s knjigami, zato se je splezal nanje in hodil po robu ter skočil pogumno na mizo, z mize pa na tla. Ni imel vrtoglavice in niti se ni bal, da bo štrbunknil nerodno na tla, ko je bil na visokem pohištvu. Muce in mački znajo pasti na tace, zato si ni maček naredil nič hudega, ko je kolovratil po pohištvu in skakal sem in tja s stola na mizo, z mize na polico, s police zopet na tla. Ko je imel dosti mačje telovadbe, se je maček spravil na kavč, se stisnil v klopčič na mehkih udobnih blazinah in pridno zaspal.

Imel se je fino v stanovanju, a nekaj ga je vseeno motilo. Zbežal je na varno, ko je sesalec ropotal in ni položil tačk na tla, dokler je bil moker pod. Metli ni zaupal, ko je švigala sem in tja po stanovanju, ker je nekoč dobil po grbi, ko se je skril tam, kjer ni bil doma. Grdoba grda ga je grobo nagnala na cesto, nanj vpila in mu zažugala, da ga bo zopet z metlo po hrbtu, če se bo potikal v veži bloka. Grdi spomni samovšečnih ljudi, zazrtih le vase so se zapisali v mačje srce. Obtičali so na njegovem dnu, čeprav je našel skrbnega gospodarja, ki ga je imel rad in ga je nosil na dlani.

Maček je skočil s postelje, kjer je običajno predel ali pa malce zatisnil okrogle zelene oči in splezal na pisalno mizo. Začel je mijavkati in s tačkami loviti prste moške roke, ki so hiteli po tipkovnici. Muc se je nato lagodno ulegel čez tipkovnico in strokovnjaka milo pogledal ter glasno zopet zamijavkal: » Mijav, mijav!« Mačji pogled je bil dokaj čudna stvar za znanstvenika, zatopljenega v znanost in stroko ter vremenske napovedi, zato mu ni bilo takoj jasno, zakaj mucek sitnari, medtem ko ima on dela čez glavo.

»Kaj ti je, mače?« se je čudil vremenoslovec, ki je pozabil, da je bila že zdavna ura večerje in seveda tudi za spanje.

»Pisatelji, pesniki in znanstveniki so tako zmedeni in raztreseni ljudje, da ne vedo, kje se jih glava drži, zato smo me muce kot naročene za take pozabljivce, ker jih spomnimo , da čas teče in nič ne reče,« si je ponosno dejal maček, navihal rep in zravnal brke.

»Ti si pravi taček, prebrisan maček,« se je nasmehnil strokovnjak za vremenske muhe. Počohalje mačka in ugasnil računalnik, skuhal večerjo zase in za muca ter se odpravil spat.

Taček si je obrisal brke, ko je pospravil vse, kar je bilo okusnega v posodi, v mačji želodček. »Moj gospodar ni čudak, četudi je malce pozabljiv in zmeden, ko se loti dela. Ni pesnik in niti pisatelj, a vseeno se odmakne nekam daleč stran, ko gleda nebo in zvezde, opazuje oblake in tuhta nekaj o vremenu,« si je rekel Taček, ko je pretehtal dodobra vsako mačjo misel in potegnil sklep ter zaključil, »Imam se fino tule s sanjavim pozabljivcem.«

Mucek Taček se je udobno namestil na mehke blazine kavča, predel mačje misli in poslušal zavijanje vetra v temni noči brez zvezd in lune. Divjalo je pravo neurje, nevihta ledenega dežja. Bila je huda ura, da je ni bilo take daleč naokrog. Mucku je odleglo, ker ni bil več na strupenem mrazu, hladnem dežju in mrzlem vetru. Ni bil več premočen do obisti in moker kot miš. Nista ga skrbeli deževna nevihta in bučanje vetra. Bil je v toplem stanovanju, zato je odpotoval v mačje sanje.

Ni bil več potepuški maček, ki je preživljal dni in noči na ulici. Imel je svoj domek, posodico z mačjo hrano, mehko blazinico in mačje stranišče ter ovratnico na vratu. Slišal je na ime Taček. Ni bil več muc brez imena in gospodarja.

Maček Taček ne bo slaven kot Maček Muri ali Muca Copatarica, a nič ne de. Taček bo vseeno znanstveniku in vremenoslovcu v veliko pomoč, ker ga bo spomnil, da ura tiktaka in se Zemlja obrača, da se dan in noč zvrstita in se datum na koledarju spremeni.

ŽIVETI V BELEM

Bil sem rojen v beli dan. Življenje pa ni bilo enobarvno. Skoraj vse njegove barve so bile včasih boleče, zato sem se dokončno odločil za belo.

Sedaj hočem živeti belo. Vse barve bolečine, strahu, želja bi rad spremenil v bele barve veselja, radosti, svobode.

Pomagajte mi barvati z odprtostjo, sočutjem, poslušanjem.

Bodite tudi vi beli, ne glejte na barvo svoje kože.

Neutrudno barvajte sebe, vse ljudi in stvari v belo.

Zamere, nevoščljivosti, maščevanja, obrekovanja naj postanejo bela na belem papirju.

Le s stalnim spreminjanjem barvnih odtenkov v svojih mislih, besedah, dejanjih, bomo skupno lahko kljubovali navalu pogubnih posledic temačnih barv današnjega sveta.

Rojevajte se, otroci, iz Belega v Belo, mi pa ostanimo v tej edini barvi, ki nas združuje, dela močne in ohranja v upanju.

ČUDIM SE

Čudim se! Gori, skali, kamenju, po katerih hodim, da imajo voljo po nespremembi, da ostajajo milijone let takšni, kot so.

Čudim se! Drevesom, vsem rastlinam, rožam, da nam nesebično dajejo senco, hrano, zdravje, kisik, da hočejo biti tu, med nami.

Čudim se! Živalim, pticam, ribam, da se gibljejo med nami, zveste, prisotne, pojoče, čeprav bi lahko lepše delali z njimi.

Čudim se! Tebi, sosedu, vsem ljudem, ki ste pripravljeni biti dobri, ljudem, ki so zvečer še boljši kot zjutraj, brez pričakovanja po plačilu.

Čudim se! Sebi in vsem ljudem, s pogledom navzgor, da bi mogoče tam našli odgovor, kako v sebi obdržati Otroka, ki se čudi.

^* V arhivu besedil za revijo sem našel pesmi, ki ju nisem zaznal pred petnajstimi leti. Zaradi njihove psalmične narave sem nekoliko spremenil obliko.

ČLOVEK, KDO SI

Senca današnjih dni
v vsakomer živi.
Kdo sem jaz, kdo si ti,
da sodiva in kot plevel sejeva
nestrpnost med ljudi?
Kot slepa vrana sva,
ki kljuva drugi v oči.
Res ne razumeš, človek –
vse to si.

Jaz, ti, mi vsi smo ENO.
Zakaj torej deluješ tako razdvojeno?
In naši otroci?
Mar ti postalo tudi za njih je že čisto vseeno?

TEBI

Nedelja, 21. marec 2021

Nedelja, ki sem jo nameravala
preživeti s teboj
kot toliko prejšnjih nedelj,
je ostala nema,
ognjišče hladno.
Besede brez glasu
odzvanjajo v ušesih in srcu.
Stene, ki so srkale
tvoje domislice, tvoje spomine
in ohranjale njihove skrivnosti,
nimajo več komu prisluškovati,
ne nimajo ničemur več nadejati.

Obsedela sem doma
in listam tvoje knjige,
tvoje pesmi, tvoje zgodbe,
slišim jih, pripovedovane
s tvojim glasom
in pospremljene s tvojim smehom.
Veliko so ti pomenile,
vanje si položila svoje upanje
v večnost, v srce, ki ne neha čutiti,
tudi ko se ustavi.

Mar to pomlad
nobene pesmice
več ni?

Glej: čas beži!
Na glavi las
mi že sivi …

VIGREDNA

Vse je že zeleno
okoli naših hiš!
Vse je razcveteno
po logih v teh dneh.

Naj mlada je ali stara,
vse poje v teh dneh!
Saj v srcih je veselo.
Kot vedno v teh dneh!

USPAVANKA

Luna gre
čez nebo,
dete pa
v posteljo!

Očke so že drobné,
sanje so že prišle!

Naj te popestvajo,
v sen te zazibljajo.

NEKEGA DNE

Prišla je nekega dne
ta pesem iz mojega srca.

Prišla je,
vsa vesela
in me vsega prevzela

Odtlej sva v dvoje –
moja pesem in jaz.
Živiva tako,
da nama ni dolgčas.

Sedaj,
ko sem ti to razodel,
kar sem od dne do dne
nosil v srcu,
bi ti še rad zapel
kakšno melodijo –
ko bi jo znal.

Pa adijo!

MAVRICA

Pisana mavrica
na nebo na risana.

Zdaj je, zdaj je več ni,
kako le se to naredi?

Preteklost je moja,
bodočnost je tvoja.

Trpljenja so moja,
hrepenenja so tvoja.

Resnobnost je moja,
lahkomiselnost je tvoja.

Spoznanja so moja,
neizkušenost tvoja.

Domovina je moja,
svetovljanstvo je tvoje.

Znanje je moje,
uk je tvoj.

OB MORJU

Bel oblak po nebu jadra,
ribič ribi, vleče mrežo,
vanjo seže: Kupite ribe,
so še »sveže«!

Tihi mrak čez morje leže,
ni več belega galeba,
le škržat se zdaj oglaša,
bleda luna z neba gleda.

OBLAKI

Oblaki čez nebo gredo,
nanj svežo vôdico neso!

Jo že škrope, jo že lijó
za rast in stvar na zemljico.

Odgrne spet se nam nebo,
že sije sonček prelepo!

In pisana se mavrica
razgrne od zemlje do neba.

Oblaki čez nebo gredo
in svežo vodico neso.

Pregrnejo nam vse nebo,
da posvežijo zemljico

Rosi z oblakov blagodat,
napaja zemljo, rast in stvar.

Razgrne zopet se nebo,
posije sonce v mavrico.

OBLAK

Jaz bom šel
na oblak
in peljal
vlak-oblak
v širni svet,
okrog sveta,
ti pa boš
ostal doma!

Ko se bom
vrnil spet,
ti povem,
kak je svet!

Že diši po pomladi:
cvet pri cvetu na livadi,
ptičji spevi na vejevju,
fantiči in dekliči v travi.

Vse to je že v navadi,
novo je za nje, ki so mladi;
čas nam beži vse hitreje
hitreje kot ponavadi.

Ustavi se vigred, ostani
vse življenje med nami!
Večno mladost nam ohrani,
minljivost s sveta odstrani.

POLETNA

Marjetice,
marjetice.
Kot po nebu zvezdice –
so posejane,
k njim letó čebelice
nabirat med,
pol záse
in pol záme.

Sinice, kosi,
lastovke –
vse čvrči in poje.
Si čvrči
in v njivi prepelice:
pet pedi
ped pedi
že ima pšenico!

MURNI

V pomladni travi pesem
glasi se že vse dni.

Pa to so črni murni,
ki pojejo : čri-čri!

Jim járo sonce sije.
da črni so že vsi.

OBLAK

Dan in noč se oblak pomiče
v brezdalje – preko mej
in prevaža
sneg,
dež,
točo,
noč in dan
naprej
dan za dnem milijone let že
in koliko še poslej
vlak-oblak bo vreme vozil
prek sveta –
naprej,
brez mej …

PIKAPOLONICA

Pikapolonica krila razprla je
in poletela tja pod nebo.

Spet se ozrla je, krila priprla,
spet zaželela si je na zemljo.

Deklice v travici plešejo in pojo:
Pikapolonica, pridi nazaj!

Tihi potoček se vije zdaj sem zdaj tja,
Pikapolonica žejna je že.

Aj, ti vodičica, bistra si, hladna si,
Pikapolonica se osveži!

Pikapolonico krila spet v svet neso
in Gabrijelca še gleda za njo .

PIKAPOLONICA

Pikapolonica
srečo prinaša
v srčeca naša!

Srečo prinesla,
nam je natresla
polne dlani.

JESEN

Obrana je trta, pobrano je sadje,
po listja preprogi drsi moj korak.
Tišino jeseni prekine glas tice,
ki jati k odletu je dala baš znak.

Zastrlo nebo se je s sivo kopreno,
na utrujeno zemljo rosi in sneži.
Na grob bi rad bratu še djal krizantemo,
ko vedel bi, le kje pod rušo leži …

JESEN

Zadremana jesen raztresa listje
z dreves po vlažnih tleh.
Kot po preprogi hodil bi šumeči
v živih barvah vseh
in odišavljeni s prijetnim vonjem
vsepovsod v teh dneh.

V vetrovih so razpele krizanteme
premnog bohotni cvet,
da na grobovih naših dragih smele
krasiti bi jim svet;
nato prekrila snežna bo odeja
vse – spomenik, vsak cvet-

SINIČKINA PESEM

Cici – cici,
reci po pravici –
imaš kaj drobtin zamé,
pa ti zapojem
tisto – cici – cici!

Oj sinička,
drobna ptička,
nimam nič drobtinic,
da bi plačal
tvoj cici-cici!

POMLADNA

Pomladni ptič
zleti v vršič drevesa
in o ljubezni pesmi okrog stresa.

Pomladni cvet
bohoti se v loki,
v bregu, se ponuja moji roki.

Čeprav mladost
razbil mi čas je kruti,
vendar srce življenja smisel čuti.

V POLETJE

Že maj gre v kraj
in kmalu bo poletje.

Lepo diši
v begu razno cvetje.
Čuj, mnogoglasno petje
povsod doni
(kjer naš je raj!).

POMLADNA

Za ograjo je vetrič,
v vrtiču poje ptič,
lepo poje
pesem svojo
v vršičku droben ptič.

O čem poje droben ptič?
Da je v gnezdecu mladič!
Tako poje
ženki svoji
v vršičku doben ptič.

Jaz pa svojo si žgolim,
se veselja veselim.
Občudujem
petje ptičkov,
da se sam kaj naučim …

JUTRO

Srebrna meglica
se pne iz dobrave.
Čuj: pesmice svoje
prepeva si slavec!

Hej, mladi zaspanci,
vstanite, skočite
in vedrih lic urno
na delo pojdite!

ZA LAHKO NOČ

V mraku kresnice letajo,
lisice pa z repi opletajo.

Luna prihaja na nebo,
zvezd pa milijon z njo.

Sanja na veke sedajo,
da te v sen zazibljejo.

ŽETVENA

Že prepelica
na njivi prepeva:
Klas zori,
pet pedi,
pet pedi!

Klasje rumeno
se k zemlji klanja,
makov cvet
lepo rdeč
žetev oznanja:
Pridite žet,
pridite žet!

MOJ VSAKDAN

Vsak dan imam toliko želja.
Vsak dan imam toliko dela.
Vsak dan imam toliko skrbi.
Vsak dan imam toliko namenov.
Vsak dan imam toliko dolžnosti.
Vsak dan imam toliko upanja.
Vsak dan imam toliko potov.
Vsak dan imam toliko načrtov.
Vsak dan imam toliko spominov.
Vsak dan imam toliko potrpljenja.

Ni vse dobro, kar storiš.
Ni vse slabo, kar misliš
Ni vse pametno, kar nameravaš.
Ni vse zanič, kar hočeš.
Ni vse res, kar slišiš.
Ni vse mogoče, kar nameravaš.
Ni vse za odlaganje na jutri.

RAZMIŠLJANJE

Bo danes prišla – sreča k meni,
ali pa bo dan zaspan kot mnog doslej?
Čakam srečo – z razprostrtimi rokami,
če se bo ustavila, če ne bo šla naprej.

Sreča, ali kar si že – korist in zadovoljstvo,
dar, ugled, priznanje, srčni mir –
ali se me ogibaš? Sem ti nevšečen?
Vseeno bom počakal, prideš ali ne!

NAŠ DAN

Odprimo veke,
odprimo polkne,
spustimo sonce
v naš hram
in poskočimo –
umijmo si dlani
in lica
za nov dan!

Naspani
razigrani
stopimo
pod nebesno modrino.

Vdihnimo,
izdihnimo
in veselimo.
Sonce je življenja vir,
uživajmo svobodo,
mir.

Delo,
igra,
počitek
naj bo dneva užitek.
Naj nas osreči
staršev pohvala,
učiteljev in družbe
hvala!

Moram reči:
to nas osreči
sleherni dan!

MAVRICA

Ko se po hudi uri
spet nebo razgrne,
kdo v visokem loku
v daljavi v travo
mavrico postavi?

V žaru sonca kdo
jo tako lepo obarva?

Kdo bo splezal nánjo,
v nebo podrezal?
Kdo jo trdno k zemlji
nam jo privezal?

JESEN

In že je spet jesen
pred vrati. Z vsemi,
kar mlada usta si žele sadov.

Vse krajši dnevi so,
čez zemljo lega mrak
deževnih, hladnih dni.

Raztrosil veter listje bo
z dreves,
in gozd in log bo ves
nastlan, postlan – za prvi sneg.

TRGATVENA

Pridite, otroci,
bomo zapeli
s klopotci veselo:
grozdje je zrelo.

Čaka nas delo
pütnar že čaka!
Od jutra do mraka
zdaj bo veselo!

NA PAŠI

Sonce sije,
trava raste,
kravica se
mirno pase.

Mi pa v krogu
se vrtimo,
se življenja
veselimo.

Mama kravo
podojila,
deca mleka
se napila.

NOVEMBER

Sonce, ti si goljufivo:
zdaj si, zdaj te ni,
nebo je modro in spet sivo,
iz njega rosi.

Obutev, dežnike in plašče
vzamimo iz omar,
saj kar naprej prši, sneži;
ozimina je djana v kaščo.

Zapis

V svežnju rokopisov, ki mi jih je prepustil Gabrijel Kolbič, je več map, naslovljenih in nenaslovljenih, z neobjavljenimi besedil: Lepe misli, Naše leto (a), Pomladne, Poletne, Telohi, Naše leto (b), Razno – humoreske, Naše leto (c), Iveri o moških, Misli in izreki o moških in Razmišljanja o ženskah. Skoraj v celoti so napisane na roko z lepo kiparsko pisavo, ki jo je prinesel s študija v Pragi. Nekaj sem že objavil v prejšnjih številkah Locutio, večji del paše čaka na čas, da jih prepišem in pripravim za objavo. Gornja objava je liteerarni dokument in ne dokončen literarni tekst.

Vsaj slepomišenja je konec, je pomislil Rupert, ki je sedel v direktorjevi pisarni, popolnoma brez sledu kakršnegakoli čustva. Ledeno hladno je segel po kemičnem svinčniku, ta je malomarno ležal na mizi in podpisal svojo odpoved. Kar tako, brez misli, kot bi nekomu voščil dober dan. Naposled, je še pridal sam pri sebi. Naj se že vse čimprej zaključi.

Potem je pogledal vodjo. Zazrl se mu je v obraz, sprva niti ni vedel, kaj naj bi iskal tam, nato pa je opazil. Njegov res beden poskus, da bi si nadel masko, mogoče zaskrbljenosti, ali nekega obžalovanja, da je prišlo tako daleč. In zatem še glasen, skoraj kruleč glas, kakor bi želel preglasiti lastno slabo vest ter gost, pritiskajoč zrak v pisarni:

»Zelo mi je žal. Toda … drugače ni šlo. Saj veste … korona … pa to. Skrčiti moramo kader, sicer ne bomo preživeli …«

Zatikalo se mu je malone pri sleherni besedi. Drugikrat bi mu Rupert vskočil v besedo in ga poskusil utišati, naj ne govori neumnosti, oziroma tistega, kar še sam ve, da ni res. A ne tokrat. Zdaj si je samo govoril, saj ni vredno. Nič od tega ni. Vnovič ga je zvok njegovih postanih besed privedel nazaj:

»Pripada vam tudi odpravnina, to najbrž … že veste.«

Denar, kakšna čudežna beseda. S tem smo vsega odvezani, je premleval potem, ko je s hitrimi koraki odšel iz biroja in se napotil po dolgem hodniku, ki je med seboj ločeval majhne pisarnice njegovih sodelavcev. Nihče ni hotel iz njih, do njega, da bi mu namenil vsaj kakšno besedo. Delali so se, da so neznansko hudo zaposleni, in če se le malo ustavijo, ne bo dobro. Vseeno je čutil njihove poglede. Vsakega posebej.

Na hrbtu …
                vratu …
                               glavi …
                                               povsod …

In vedel je, takoj ko bo zapustil podjetje, se bo pričel vrvež. Ta ali oni bo prišel ven in rekel, si videl … sem ti rekel … Prej kot se bo delovnik končal, bo že včerajšnja novica. Prebavljen …

Prekleti prodani pajaci! Saj ne vejo, še ne …

Mahoma ga je pričelo dušiti. Če je poprej bil še miren, pa je sedaj z obrestmi prišlo za njim. Njega so se znebili.

njega …

Izkričati bi hotel vse, kar se je nabralo, ves gnev, toda še tega ni zmogel. Zato je raje pogoltnil. Kot vsakič do tedaj. Ampak, čim je zapustil to zatohlo zgradbo, ta gnili primež, le nekaj korakov po parkirišču je še naredil, se mu je v možgane vžrla misel.

Nikdar več … nikdar več.

Odslej bo drugače …

In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe in je vstal popoldanski piš, da bi prevetril celoten prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl, ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno.

Predvsem pa … brez mask.

Zdaj si je lahko spet domišljal, niso vsi še — prodani.

Nekam čudežno umirjeno se je napotil proti domu in se hranil z lagodnostjo vrveža ter soncem, ki je vmes posijalo, kakor bi hotelo zgolj še potrditi, to, kar se mu je ravnokar zgodilo, so bile le sanje, hipne in varljive. Tokrat je čas za novo realnost. Z lahkoto bi rekel

boljšo …

Dnevi so se zatem sprva počasi nabirali, eden je sledil drugemu, nateklo se je določeno obdobje, odkar je izgubil službo in nekaj manj, ko je sam. Majda in Val sta ga zapustila, pravzaprav hitro potem, ona ni hotela, da bi še dolgo ostala z njim, rekla je, odšla bo živet k svojim staršem, dokler se zopet ne najde, njun sin pa si tako in tako ne zasluži takšnega očeta, ki sploh ne pokaže nikakršnega zanimanja zanj, in samo čepi za računalnikom, a to ga zdaj čisto nič ne moti. Vse je že tako oddaljeno, kot bi se mu zgodilo v prejšnjem življenju, ali še v enem poprej, kajti Zvone, njegov sosed, mu je popolnoma odprl oči. Če ne bi bilo njega, bi bilo vse drugače. Mogoče bi bil tudi on že eden izmed poskusnih zajčkov, kolateralnih žrtev.

prav gotovo …

Še zelo dobro se spomni tistih ponižujočih praskanj in vrtanj po nosu, ko so mu odvzeli toliko genetskega materiala, le zato, da bi nekoliko dalj časa obdržal to klavrno službo. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Silili so ga k temu, da bi še v podjetju nosil masko (kakor drugi), a on jim je odgovarjal, nameščeno naj jo imajo na nosu le tisti, ki so cepljeni (saj so mu Zvone in njegovi postregli z ogromno raziskavami, ki so potrjevale, da so le-ti prenašalci, zato tudi zbolevajo pogosteje), in naj se že enkrat

za božjo voljo, cepi!

Ampak ne on, raje misli s svojo glavo, zato so ga tudi odpustili.

Ni pa bilo od začetka tako. Ko se je ta histerija, lani marca pričela, ji je tudi on podlegel. Imel je obrazno masko iz blaga in skupaj z Majdo ter Valom so se popolnoma držali vseh varnostnih napotkov. Ostajali so doma, kolikor se je le dalo. Potem pa so videvali druge, kako so pohajali naokrog, skupaj in nobenemu ni bilo nič. Takrat je zazevala že prva razpoka in skoznjo je spolzel dvom. Dokončno je počilo, ko se je nameraval vpisati na čakalno listo za cepljenje (da, tudi on). Tedaj je od nekod k njim prineslo Zvoneta in njegove izsledke. Pred čem vse ga je tako obvaroval, ko mu je pokazal iz kakšnih toksičnih ter kancerogenih snovi so ta cepiva pridobljena!

Vendar Majdi to ni bilo dovolj (saj tako in tako ni ravno najbolj razumna, je pomislil). Vala je hotela na vsak način prijaviti, nakar sta se sprla. Hudo. Prav dobro se še spomni njenega zlobnega leska v očeh, ko ji je rekel, ne bo dopustil, da bi na njegovem sinu izvajali poskuse in ga zastrupljali z bogve čem in mu je odvrnila, nima nobene pravice delati se, da je dober oče, ko ga v resnici ni nikoli zares videl. In s kakšno naslado mu je sporočila, da je cepljen, pa naj zdaj naredi, kar hoče. V tistem ga je tako pošastno zaskelela dlan, ki se je trenutkoma skrčila v pest in poletela proti njej, a se ji je Majda nekako izognila, da se je z vso silo zabila v vrata, in ta so pošastno zaropotala. Še preden se je hrup polegel, je zaznal, kako ga zaničljivo gleda. Bolj in bolj …

To je trenutno tako zelo oddaljeno, da je čisto nepomembno. Kar je bistveno sedaj, je to, če že ni mogel prepričati svojih, bo pomagal spregledati vsaj komu izmed ostalih. Zaradi tega je tako dolgo v virtualnem svetu in pod neštetimi vzdevki na internetu širi resnico

o tej zaroti …

Nekega dne je Zvone spet prišel k njemu. Pravzaprav tega niti ne more zares reči, kajti kar znašel se je tam pred njim. Kot bi bil zaraščen skupaj s stenami in ostalim v sobi. Rupert je moral zelo zavzeto urejati komentar, ki bi ga oddal na 24 ur, da ga sprva niti ni opazil. Vidno se je zdrznil, ko se je razlegel glas, tako povsem blizu njegove glave:

»Dobro, vidim, da si za računalnikom.«

Presenečen mu je hotel nekaj odgovoriti, pa ga je na hitro in prav zelo ostro prekinil:

»Upam, da si že opazil poziv k protestom prihodnji torek.«

Rupert je prikimal. Odsotno. Z mislimi še zmeraj pri oblikovanju svojega sporočila. In oni ga je hlastno vprašal:

»Kaj si misliš o tem!«

Zajel je sapo in začela sta se pogovarjati o tem, kako bo lahko Slovenija in cel svet z njo tokrat končno lahko zvedela resnico o kratenju pravic in svoboščin, o tem, kako ima tudi tukaj glavno vlogo le denar. Sedaj, bodo končno pred očmi vseh, vlado poklicali na odgovornost in jo zrušili, ne pa tako kot tisti petkovi

kolesarski promenadniki, ki si zgolj nekaj domišljajo, a ne dosežejo čisto ničesar, ker jim to ni v interesu. Še trše je zarezal:

»Ali si z nami! Lahko računamo nate!«

Brez kakršnegakoli razmisleka je Rupert goreče zategnil:

»Seveda! Tudi jaz pridem.«

Nekaj časa ga je Zvone pozorno motril, s pogledom polzel sem ter tja po obrazu, nato pa se lahno nasmehnil:

»Saj vem, da si naš. V to sem že dolgo prepričan.«

Izginil je, prav tako nenadoma, kakor se je prej prikazal. Rupert se je le na kratko obrnil proti ekranu in že ga ni bilo več. Zdelo se mu je, samo privid je, njegova domišljija, toda v glavi mu je z neznansko močjo kljuvalo čisto povsod po možganih

ne, to je resnica … nič drugega

Počasi, počasi je prišlo tisto torkovo pozno popoldne, ko so pred očmi televizijskih kamer, policije in celega sveta zavzeli Trg republike. Bilo jih je ogromno, več tisoč njih, ki so vzklikali svoja gesla in rjoveli proti parlamentu. In njega je spreletelo, toliko nas je, toliko še neprodanih … Počutil se je tako zelo močnega ter velikega, kot še nikoli.

Potem so se med množico, širno, nepredirno gmoto človeških teles, gromkih besed in transparentov pomešali drugi, ki so se drgnili obnje in se zabadali v njih, ter vpili glasno, glasno

antivakserji … antivakserji!

Kmalu zatem je zaznal sunek v hrbet, najprej nekam top, nekoliko kasneje precej ostrejši in nato še enega. Spustil je svoj plakat, da se je zavrtinčil proti tlom ter zamahnil z vso silo k tistim, ki so rinili vanj in zadel v nekaj mehkega, kar se je hitro vdalo.

Mogoče je bil to trebuh.

Ozrl se je naokrog, da bi videl, a ga je ponorela reka pehala naprej. Ampak že čez hip se je truma udov razredčila in na tleh, na tistih tlakovcih je opazil svoj lepak. Povsem pohojen. In še preden bi se lahko sklonil, da bi ga pobral, je nekdo zagrmel

pojdimo na pohod!

Spet so pritisnili. In bila je tema, noč. Ter nadležni, rezki švisti okrog ušes. Naenkrat so se mu razparala pljuča in oči so mu morale zakrvaveti, ko so ga tako grozljivo začele peči, pa še hoditi ni zmogel več, le opotekal se je, pozneje niti to več ne, kajti preveč se mu je vrtelo in sape je bilo tako in tako veliko premalo, kdaj pa je sploh ni bilo.

In moker je bil, od nog do glave.

Kako je v takšnem stanju prišel domov, tega ni vedel, samo naslednjega dne so mu povedali, da so proti njim uporabili solzivec

ter vodni top, najbrž prvič doslej …

Zvone je bil ves navdušen nad tem, kako so se razvijali včerajšnji dogodki in prav vzhičeno govoril, ta reakcija oblasti kaže, da so jih dregnili v živo, tam, kjer najbolj boli ter zanetili prve iskre, saj so se takšni shodi začeli napovedovati še po drugih krajih.

»Resnice več ne more nič zaustaviti!«

Rupert pa je bil precej manj prevzet in zadovoljen, pravzaprav se je globoko vanj zavrtal občutek nemoči, odvečnosti in starosti. Ves nejevoljen ga je gledal, kako se veseli, tam na njegovem stolu, za njegovo mizo. In prav odleglo mu je, ko se je oni odpravil domov, kajti ravno tega dopoldneva je v svojem nabiralniku našel uradno pismo, o tem, da se z Majdo morata oglasiti v Centru za socialno delo, zaradi predhodnega svetovanja, kajti ona je tačas vložila vlogo za razvezo zakonske zveze brez sporazuma.

Žgoče se je zarezalo v njegovo kožo, v sleherno vlakno in tam vztrajalo ter skelelo bolj in bolj. Čedalje močneje je besnel in čutil, kako ga nori tok vrtinči sem ter tja, a nikjer noče naplaviti.

Prekleto, samo za njegov denar ji gre.

S koliko prodanimi ljudmi bom še imel opravka!

Na lepem se je znašel v tistem jesenskem popoldnevu, ko je sedel v avtu pred Majdino službo in čakal, da konča z delom. Hotel jo je namreč prepričati, naj se že enkrat vrne domov, skupaj z Valom. Tako pač več ne gre. Sonce je sijalo prav vedro in on bi skoraj zadremal. Oči so se mu same od sebe zapirale, in ko jih je ponovno lahko odprl za dalj časa, jo je zaznal. Scejala se je tam med hišami in prav lenobno hodila proti njemu. Opazoval jo je, kako zelo lepa je, s tistimi dolgimi, rjavkastimi lasmi, spetimi v rep. Pa tudi oblečena je bila v svetlo rdečo bluzo in črne, lahne hlače. Resnično elegantna. Prav zbodlo ga je, zanj že dolgo ni bila takšna.

Izstopil je in se namenil proti njej. Hitro. In nekje na pol poti je lahko ugledal, kako je prvo presenečenje zamenjal prezir na njenem obrazu. Prisegel bi, da je prhnila in spremenila smer hoje, kljub temu, da jo je poklical:

»Majda … Majda!«

Nič.

Stekel je za njo in jo grobo prijel za roko ter obrnil k sebi:

»Kaj je zdaj to? Me ne prepoznaš!«

Še močneje jo je tiščal, ona pa se je nakremžila in zavpila, naj jo vendar že spusti. A on ni imel tega namena, raje jo je začel vleči proti svojemu golfu, ona pa se mu je na vso moč hotela iztrgati. Ker ji ni uspelo, je kričala glasneje in glasneje. Najraje bi jo udaril po ustih in ji izbil vse krike, ves zasmeh, vendar je ni. Tako sta bila zavzeta s prerivanjem, da ni nobeden niti opazil, kdaj se je med njiju vrinil nek širokopleč moški, ga z vso ihto odrinil in z grčavim glasom zakrakal:

»Pusti jo pri miru, prijateljček!«

Ruperta je zven njegovih besed hudo pogrel, pa je zamahnil proti njemu, a on se mu je izmaknil in stisnil v primež njegovo roko ter mu jo zvil. V tistem, kot bi se Majda šele tedaj prebudila, je vzkliknila:

»Nehaj, saj mu jo boš še zlomil!«

In Rupertu ni ušlo, kako svetlo ter prijazno je pogledala prišleka. Njega je nazadnje tako ošinila resnično pred eoni. Dolgo je še zrl za njima, ko sta odhajala skupaj in se smejala (ali pa tudi ne), naslonjen na avto in z mravljinčavo dlanjo vpil:

»Ne vračaj se k meni, ko se ga boš naveličala!«

Presenečeno je opazil, da je znova v kuhinji, z občutkom zmrcvarjenosti tam nekje v želodcu. Naj se je še tako prepričeval, pogreša ju, močno; Vala in Majdo (da, tudi njo).

Toda takšno klavrno razpoloženje ni dolgo trajalo. Za to je poskrbel kdo drug kakor ravno Zvone. Čez dan ali dva se je (tako kot ponavadi) od nikoder pojavil pri njem. Pazljivo ga je poslušal, ko mu je pripovedoval o Majdi in Valu. Nekaj časa je pomolčal, nato pa vprašal:

»Ali ni bil Štefan Košan direktor, kjer si delal!«

Začuden je pokimal in nelagodje ob omembi njegovega imena ter priimka ga je preplavilo celega. Predvsem pa ni vedel, kaj oni namiguje s tem. A bil je prepričan, prav kmalu bo izvedel. In tudi je:

»Pred časom je njegovo podjetje pridobilo certifikat odličnosti. Daj malo pobrskaj po internetu, mora še biti kakšen članek o tem.«

Čisto avtomatično, ne da bi se dobro zavedal, kaj počne, je Rupert pričel z iskanjem novic. In hitro je našel. Na začetku je bila njegova slika. Dokaj velik portret, z izrazom očetovske dobrohotnosti in naklonjenosti na obrazu. Kar zavrtelo se mu je v glavi, ko jo je ugledal. Če bi lahko, bi jo zabrisal tja v steno, jo razbil, uničil, a namesto tega je hipnotiziran začel brati. Besedilo je govorilo med drugim tudi o tem, kako pri njih v popolnosti sledijo ukrepom za zajezitev korone; vsi zaposleni so cepljeni, skrbijo za medsebojno razdaljo, vgradili so sodoben prezračevalni sistem, osebje opravlja svoje delo od doma, kolikor lahko in podobno. Tako naj bi bilo res dobro poskrbljeno za varnost in zdravje uslužbencev ter njihovih strank, zato je on z vodenjem družbe svetel vzor v boju s to boleznijo.

V glavi mu je že pošteno brnelo, ko je preletel vse te vrstice. In v možgane so se mu kakor oster klin zadrle besede

cepljeni …
               delo od doma …
                               prezračevanje …
                                               razdalja …

Kot bi to še ne bilo dovolj, se je iz sto in še enega konca pokvečeno krohotalo, njega so se znebili, čeprav so pred tem radi govorili, takšen komercialist da je, on bi lahko celo Eskimom prodal led, na koncu pa je umaknjen od vseh, le še po telefonu usmerjal stranke.

Da, ravno on …

Zvone je moral začutiti, kako mu vre v notranjosti in mu je lahno položil dlan na rame. Z drugo roko pa je na mizo predenj namestil dva bankovca po sto evrov. Z mehkim glasom je rekel:

»Tukaj imaš nekaj, da boš lažje prebrodil. In naj te ne bo strah, našli ti bomo najboljšega odvetnika, kajti mi poskrbimo za svoje …«

Precej trše je še dodal, preden je izginil:

… nikoli ne pozabi tega!

Nekega dne, šlo je malone že na večer, in je vse postajalo večje, kot v resnici, je Zvone pomembno spregovoril:

»Stvari bomo morali zastaviti drugače. Samo protesti očitno ne prinašajo ničesar …«

Rupert ga je gledal in čakal, kaj bo še dejal. Dolgo časa je trajalo, da se je v mračni sobi polegel odmev njegovih besed in še toliko dlje, preden je končno nadaljeval:

» … potrebno je razkriti umazanijo teh zajedavcev, le na takšen način bomo nekaj dosegli in zaustavili gadjo zalego. Lotiti se jih bomo morali s silo in udariti, tako da jih bo zabolelo …«

Tišje je dokončal, še prej pa namenil Rupertu pomenljiv pogled:

»Dolžni smo … tudi Valu.«

Ničkolikokrat je v naslednjih dnevih ponovil te besede, skupaj s še kakšno novico o njegovem bivšem šefu in nikdar, nikdar ni pozabil vplesti Vala, češ da so mu zavezani omogočiti boljšo prihodnost. Takšno v kateri se bo lahko odločal sam o sebi.

Da bo lahko misli s svojo glavo.

In predvsem, da bo resnično svoboden …

Skoraj vsaka opazka o Štefanu mu je žarečo konico potisnila še globlje v možgane. Tako se je naposlušal o tem, kako je oni dobil dobičkonosen posel z državo (za katerega si je prizadeval že on, Rupert, vendar so ga ravno pred sklenitvijo umaknili), o njegovih razkošnih avtih ter hišah in orgijah, ki jih prireja v svoji počitniški koči. Roko na srce, o direktorju in njegovi ljubici, je slišal res veliko, ko je bil še v službi, ampak to je bila nekakšna javna skrivnost, saj so vsi vedeli vse.

Potem pa naenkrat ni občutil nič več. Ledeno hladno in brez čustev, prav tako kot tistega zgodnjega popoldneva, ko je sedel v njegovi pisarni in podpisal odpoved, se je sedaj vozil s svojim dvanajst let starim golfom, ne da bi točno vedel, kam gre in kaj hoče. Mogoče si preprosto želi, da bi naposled le zaključil začeto.

za Vala …

kot pravi oče

Peljal se je ter peljal, lep del Ljubljane je pustil za seboj, vendar še zmeraj ni vedel, kam hoče.

Samo naprej mora, nikamor drugam.

to smo dolžni Valu

Menjaval je cestne pasove, levo ter desno, vse je ostajalo za njim, opozorilne table, semaforji, stolpnice, pritlične hiše, drevesa. Prav vse. In ko se je za njim zvrtinčilo skoraj pol Rudnika ter nizko, jesensko sonce, se je zdrznil, popolnoma jasno mu je, kam se odpravlja.

Tja, proti Kureščku je namenjen, kajti tam blizu ve, da je dopustniška hiša njegovega šefa.

zaradi Vala

In nato, kmalu po tistem, ko je za njim izginila rumena tabla, ki je označevala konec Ljubljane, ga je voznik novega BMW karavana grdo prehitel in moral je močno zavreti, da se ni zaletel vanj. Rupert je glasno zaklel, toda kaj hitro ga je prepoznal, kajti to je Štefanov službeni avto, v kar ni niti najmanj dvomil, saj je registrska tablica nosila naziv podjetja.

Predvsem pa, videl ga je za krmilom, kako se ravno zdaj še zmeraj dela norca iz njega in mu je popolnoma vseeno, če ga je izrinil iz ceste. Nato pa je opazil, za spoznanje je upočasnil tudi on, najbrž da bi se mu vsaj za ščepec trenutka dlje posmehoval. In naenkrat so pred njim spet vstala vsa ponižanja, ki jih je moral prestati in jih razraščene pogoltniti, zlivala so se eno v drugo, dokler jih ni bilo vsepovsod veliko preveč.

odpoved …
               Majda in Val …
                               miloščina ….
                                               šikaniranje …

Noga je z vso silo potisnila navzdol pedal za plin, da je avto kar zahreščal in poletel. Malone v trenutku je dohitel direktorjevo vozilo in ga začel prehitevati. Kar nekaj časa je vozil takole vzporedno z njim, da bi videl njegov izraz na obrazu. In prisegel bi, ravno v tistem hipu, ko mu je roka trznila, da je zapeljal malo bolj na desno, je opazil v njem presenečenje, ki se je mešalo s curljajočim strahom.

In prišel je še nekoliko bližje, pa ga je zaznal.

Spoznanje, ne, ne zgolj to, zavedanje, vsega je konec.

In on je tisti, ki ga bo povzročil.

Takoj zatem se je razlegel škripajoč zvok zavor, nekaj časa nič, nato pa drsanje kovine ob kovino ter pok, strahovit pok.

In tišina …

Tišina.

Dve smrtni žrtvi v prometni nesreči na območju Iga

Na območju Iga se je zgodila prometna nesreča s smrtnim izidom. 49-letnik je prehiteval osebno vozilo, ko je izgubil oblast nad svojim vozilom in silovito trčil v prehitevano vozilo, ki ga je upravljala 38-letna voznica. V njem je bil tudi 7-letni otrok. Voznik in voznica sta zaradi hudih poškodb na kraju nesreče umrla, za življenje otroka pa se še borijo v ljubljanskem UKC-ju. Neuradno smo zvedeli, da sta voznica J.K. in otrok L.K. žena in sin znanega ljubljanskega podjetnika Š.K.-ja, voznik R.A. pa uslužbenec njegovega podjetja, odpuščen pred tremi meseci. Ali je med dogodkoma kakršnakoli povezava, bo pokazala nadaljnja policijska preiskava.

IZPOVEDNI SKRIL

Ptički bi iz vejic spletli, izprepletli krog številčnice, ki bi ga obesili in pritrdili s svojimi perutmi in kljuni na raskav skril skale nad deročo reko. Tako da bi ura dobila svoje naličje, posebna ura v naravi. Izpreplet iz vejic in listja bi nadomestil že prej omenjeni krog številčnice posebne ure iz črne plastike. In tako bi dobili posebno uro narave, posebno uro v naravi, in ko bi kazalci iz vej in listja kazali čas, bi se morda deroči tok reke pod njo, pod tem skrilom skale, na kateri je ta posebna ura, – ustavil.

SRCE V URI DOLOČA VAL(OVE)

Na ozadju ure je v levem kotu spodaj – srce. Črno biserovinasto srce. Kazalca ure se mirno sprehodita po njem. Kot da bi ura kazala čas sredi razburkanega morja in srce je največji val. Kljub valovom ura kaže neki čas, – čas morja. Morda od takrat, ko je bilo mirno. Morda sta kazalca: veliki – plavuti morskega kita, in majhni – repki morskih konjičev. Toda, kako je takrat, ko se morje razjezi, razpeni? Kakšen je čas? Še vedno ga kaže ta ura, kot da teče iz tiste stalne pripravljenosti, da val naraste, a tudi upade, na koncu pa ob oseki ostane na pol odprta školjka z biserom v sredini. To je znamenje, da je ura polna: polnoči ali poldne, kazalca sta poravnana. Čas, ki podeli srcu biserovinast dodatek, kot dodatno ali manjkajočo zaklopko morda, kot dodatni zobec na krivulji ekg. Morda zato, da se ta ura ne bi ustavila, če je še tako velika razlika med plimo in oseko, med časom opolnoči in časom opoldne, med svetlobo opolnoči in temino opoldne.

CT ŽIVLJENJA NA INVALIDSKEM VOZIČKU

Dedek je na invalidskem vozičku. In tam se pretepam z njim, tako bolj nalahno, tako da zakrili kdaj z rokami in včasih v boju tako zarotira svoj prsni koš, da ga zavrti v ravnotežju na vozičku, da voziček izgubi težišče in se prevrne, dedek pa z njim. Ponavadi tako, da pade z glavo nazaj in potem so skrbi, ali si ni morda presekal lobanje in ima kakšno krvavitev v možganih. To bi najbrž pokazal CT možganov in glave, toda dedek je po padcu še živahnejši. Sam pravi, da CT ne bi pokazal ničesar, jaz pa dostavim, da bi CT telesa pokazal nikotinsko in alkoholno pot oz. istoimenska traktusa v možganih. Dedek pravi, da je to nekaj samo po sebi razumevajočega in da je to še edino, kar mu je preostalo v življenju, ki ga ima še pred seboj.

CIKEL DREVESNE URE

Ura ima na svojem ozadju na vrvici dva storža. To sta veliki in mali – kazalec, ki se ju uravnava tako, da se potegne za en storž in sicer do tal, tako da drugi obvisi v zraku. Tako se ura navija ročno in pri tem se razume, da je govora o stenski uri. Takšna je bila pri babici, ko se je oglasila za vsake četrt ure, ob polni uri pa je odjeknila tolikokrat, koliko pač je bila ura. V naravi pa je tovrstna ura – drevo. Deblo drevesa, ki je številčnica, storža sta na dveh ovijalkah, ki sta kazalca, v sredini številčnice je duplina, v kateri gnezdi ptica. Listi drevja, ki šelestijo naokoli, so posamezne črtice namesto številk na številčnici. Ko je pravi čas, samec zasede duplino, ko je še prej izbral najzrelejši sadež, ga zvlekel v duplino in toliko časa skakal po njem, da je ta počil in so sokovi pobrizgali stene dupline. Ko tako prepleska sobano, povabi svojo izbranko družico v votlino in če ji je novi domek všeč, privoli v nežnosti. Ko se izleže zarod, samica pogleda skozi duplino navzven, če je možek že prinesel kaj za pod zob. Nato s tistim, kar ima samec v kljunu in v goltancu,nahrani mladiče in ko je spet pravi čas, ko se storža spet izmenjata v svoji dolžini, pripravi mladež na izletanje iz gnezda. Grčevine, ki so v lesu, v deblu, zagotavljajo napetosti lian, da se storža lahko izmenjujeta v svojih dolžinah in tako odmerjata kot prava kazalca na uri pravi čas, ko se porodi nov zarod, novi cikel. Cikel te posebne drevesne ure je cikel novih ptičjih mladičev v naravi.

POOKROGLJENJA V URI, KI POSTAJAJO S ČASOM ROBATOSTI

Ura ima na svojem ozadju izpisane številke, črne na roza ozadju, kot črni vrani na barvi vrtnice. In je levo spodaj poudarjena petica s svojo okroglino. In je poudarjena osmica desno spodaj, prav tako s svojima okroglinama. In v pookrogljenju petice se kaže morda pet minut do pol, toliko namreč manjka do odhoda avtobusa, ali je pet minut do pol, za toliko namreč manjka do poročil, do novic na radiu, ko se še zavrti odmevna pesem, ko je še čas zanjo. V okroglinah osmice pa se kaže morda pet minut do tričetrt, morda na pet zjutraj, ko je čas za vstajanje za v službo. Ali je čas za potek poročil o vremenu za kar celi teden vnaprej. V teh okroglinah se kaže kar nekaj ostrine, robatosti, bodičatosti, osti realnosti, vsakdana, ko so sulice pomembnih odločitev naperjene v mehkobo kroga. Krog, ki ob takih časih, ki jih kaže ta ura, pet minut do pol in pet minut do tričetrt, izgublja svojo mehkobo in vse bolj kaže svojo robatost, – (iz) vsakdana.

VZPOREDNOSTI V URI – SO EKS-CENTER

Na ozadju ure, ploščadi ure, so temno vijoličaste vzporedne črte na ciklamnem ozadju, kakor da bi bilo govora o tapetah na steni, ki jih imamo morda v predsobi. Kot da je ta nekakšno središče bivanja v stanovanju, nekakšen ex-center. Posebno srce bivanja, ki ima ekstra sistolo. Kajti srce je posebna ura in krivulja delovanja srca, – ekg, je tudi posebna ponazoritev poteka ure. Predsoba je izvitje iz centra dogajanja v stanovanju, toda dogodki v predsobi šele pokažejo, kako so šele povezani z osrednjim dogajanjem v stanovanju. Kakor da dogajanje v predsobi daje piko na -i dogodkom v stanovanju. Kakor da jih zakoliči ali posebej podčrta, posebej poudari. Namreč: skozi predsobo se poslovimo od stanovanja, ko se oblečemo in obujemo za ven. Tam se slečemo in sezujemo za noter, tam se naličimo, tam se poslednjič pogledamo v ogledalo, tam dokončamo notranjost torbice, tam zaklenemo stanovanje in morda poslednjič pogledamo na uro. Ex-center, ki vse pomembnosti dogajanja morda ponazori v črtah. Če bi od vseh številk na številčnici ure potegnili črte, tako da bi zrasle v prostor, bi dobili relief našega gibanja/obnašanja v dnevu v nekem prostoru, v katerem meri čas ta posebna ura. Morda je tako mogoče opisati dogajanja v predsobi, ki je sestavljena iz vzporednih ali pa navpičnih vijoličastih črt, ki so se linijsko povezale v melodijo časa našega dneva. In vijoličasta barva govori o tem, da gre za optimistični dan.

LETNI ČASI MASKE

Masko imam na obrazu. Kakor da se umivam in maska se odlepi od obraza. Ostane mi v rokah in ker sem neprevidna, pade na tla. Tedaj se izkaže, da je iz stekla. Posebna je. Z obraza sem potegnila zrcalo in to se raztrešči na drobne koščke. Le-ti se zajejo v podplate, ko sem pohodila svojo masko. S tem sem stopila na zrcalo; korak se je zapeljal po njem. Ko se zopet pogledam v tokrat spremenjeno zrcalo, ki sem ga sestavila iz pohojenih delcev, ki so sestavljeni ponovno skupaj, a drugače, s selotejpom, se pogledam v – masko. Ali gledam v svoj drugi jaz, alter ego, (v) svojo almo mater? Včasih maske ne snamem tudi ne – ponoči. Tako postane stara in postana; včasih pa zaplujem v vsakdan brez maske; takrat dobim odrgnine do živega. To pokaže zrcalo, ko se pogledam vanj, tokrat spremenjeno. Je z rjastmi pikami in obliži se odlepljajo od njega. Sprej za osvežitev ekrana računalnika ne odpravi peg na zrcalu. Zajejo se v površino duše, kot malo prej zdrobljeni delci maske v podplate. To je davek maske. To je davek življenja; (- življenju?).

MARKETING

Za božič sem mami kupila kot darilo – božični kaktus. Ne vem, kaj dajejo rastlini v trgovini, morda v zemljo, da se posamezni izrastki kaktusa obogatijo s posameznimi popki, ki so še rahlo ciklamne barve. In ti popki so tik pred tem, da se razcvetijo. Toda, ko je rastlina nekaj dni doma, se popki sploh ne spreminjajo več v smislu, da se bi razcvetali, ampak ja bojazen, da bodo kar odpadli. To je spet marketinška poteza trgovine. Mama je to slabost odpisala in je samo rekla, da se bi božični kaktus, ki ga ima v kuhinji na jedilni mizi, obrnil proti oknu, da se bi tako izravnal v neki svoji hrbtenici. Upam, da se tako srčno božično darilo ne bo popolnoma posušilo. Namreč, – božični zvezdi, ki je bila kupljena mesec dni poprej, bodo skoraj odpadli vsi listi in kot taka bo še samo za v smeti. Pa tako bogata je bila videti, košata z listi. Kaže, da nimam sreče s cvetlicami, ki jih hočem podariti mami v spomin na lepe praznike in ji vsaj za nekaj trenutkov v življenju, ko se ozre na lepo rastlino, polepšati življenje.

CVETLIČNI KOTIČEK

Doma imam na okenski polici, ki niti ni prava polica, saj je kar poseben prostor na pisalni mizi, ki je posebej zaščiten z močnejšim papirjem, že kar kartonom, da se miza ne bi preveč poškodovala, – prostor, ko/kjer zalivam rože, ki so še dane na posebni kovinski pladenj. Tako imam v sobi poseben rastlinski kotiček. In tam imam tudi družinsko srečo, rastlino, ki se tako imenuje. Je brez korenin in brez cvetov, obogatena je samo z listi, ki so drobni zeleni in ki so povezani med seboj kot drobna veriga, verižica. Toda, kaj narediti, ko se družinska sreča preveč namnoži z listi? Tedaj je potrebno nekako obrati ali prirezati rastlino kar z navadnimi škarjami in odrezani del je najbolje dati na pripravljeno zemljo ali humus in pošteno zalivati nekaj časa, da se odrezani del listja prime. Tako sem naredila z odrezanim delom družinske sreče v enem cvetličnem lončku in je ves del odmrl; toda v njem je še nekaj živih predelov. Na jasni površini so posamezni listki, ki so iz odmrlih delov listov, ki so uspeli izrasti na površje in se sedaj vijejo kot osamljene ročice, ki kot v prošnji prosijo: ne zavrzi me! Še imam življenje v sebi in si bom opomogla, še se bom pobrala! (Kdo to poreče: rastlina ali jaz!?)

METULJ DOLOČA ČAS

Na ozadju ročne ure je velik črn metulj na srebrnkastem ozadju ure. Metulj ima v svojih krilih kot vdete posebne biserovinaste kaplje. Kot da je poseben dragocen metulj in je ura zaradi tega dragocena. Ura kaže čas tako, da je treba ob strani izpod gumba, ki je za navijanje ure in hkrati za premik kazalcev, spodmakniti poseben plastični vložek, in ko se ta umakne iz svojega ležišča, že ura steče. To se kaže tako, da metulj prične premikati krila in ima določene stopnje premika od najbolj razpetih do najbolj sklopljenih. V tem času od ene ravnovesne lege do druge izmenja več stopenj, v katerih ura kaže čas in to: četrt, pol, tričetrt in polna ura. Tako se po stopnjah premikajo metuljeva krila od najbolj zloženih do najbolj razpetih. Ura, ki s plahutanjem metuljevih kril kaže čas. In pri tem se ujame svetloba v leskete v posebne bisere, ki so vdeti v krila metulja. In tako še s svetlikanjem teh bisernih delcev še dodatno ta kaže čas. Kadar je v okolici seveda svetloba, sončna. Kakor da je to svetlikanje kot poseben tretji kazalec, za merjenje sekund pri uri. Ura, ki je – posebna. Odmerjeno plahutanje, ki je – čas. Določeno svetlikanje, ki je – čas. Ko je ura polna, ko je polnoč in sta kazalca poravnana na dvanajstici, ima metulj speta krila in je kot ena sama črta, če si ga predstavljamo naravnost pred seboj; in ko sta kazalca poravnana na dvanajstici in je poldan, je metulj maksimalno razpet in poistoveten s cvetnimi listi, je poravnan s sredino cveta. Ko je ura nekje vmes, med četrt, pol in tričetrt, pa je metuljevo krilo razprto ali sklopljeno toliko, kot se lahko po stopnjah počasi zapirajo cvetni listi v cvetu, ko zahaja sonce, ali kot se počasi zapirajo veke, ko je sen tik pred vrati, mi pa še skušamo obdržati za silo budnost. Metuljeva ura – , kakor da je hkrati ura, ki opominja, ki kaže, – na stanje budnosti in – sanj. Življenjskih sanj.

POROČNI COPATI

Sanje. Sanjalo se mi je, da sem bila v poročni obleki. Torej se je bližal usodni trenutek. Ko bom rekla usodni – da – svojemu izbrancu. Obleka je bila vsa iz razcvetenih belih cvetov, posebna čipka, ena sama čipka, kjer so se posamezni cvetovi spenjali z vejami, ki so počasi preraščale v posebno deblo, – drevo. Kakor da sem bila oblečena v drevo, ki je bilo posuto z belimi cvetovi. Kot da sem bila oblečena, prevlečena z drevesom, – češnjo. Toda pri celotni opravi je manjkala – obutev. In to niso bili čevlji z visoko peto, niti čevlji z nizko peto, temveč – copati. Takšni lahni, natikači. In manjkala je prava številka. V okolici je bilo polno moških natikačev-copat z zelo velikimi številkami, pa otroških copat z zelo malimi številkami, takih s pravo številko pa ni bilo in še ženskih po vrhu ne. Ali pa je bil en sam, drugi pa je manjkal. Tako bi morala bosopeta h poroki, kar bi sicer bilo izvedljivo, ker je bil mesec maj. Toda pričelo je deževati in četudi bi dobila copate-natikače primerne številke, bi si jih zmočila na nogah in mahale in mahedrale bi vstran kot uvela ponošena cunja. Sicer bi se zmočila tudi obleka, toda drevo, ki je ponazarjalo obleko, kakor da bi zaživelo v tem, – sprva, blagem dežku. Toda tudi pričeska je bila podvržena uničenju in sploh, kako se je poročiti z mokrimi nogami. Poroka, zaobljuba, – je verjetno/najbrž uničena (Ali res?). Čeprav je poročna obleka segala do peta in še dlje se je vlekla za menoj, z vlečko, in je še kar veličastno plahutala, dokler je ni zmočil dež. Morda je bilo kljub dežju na začetku vendarle nekaj veličastja v vsem obredu skupaj, kot je nekaj velikega v vsaki zvezi, tam v skromnih začetkih. Težava verjetno nastopi tam nekje, ko je nadaljevanje, ali ko je stvar treba speljati do konca. In ves postopek še zmoti in zmoči – dež. Na dan poroke in – pokore. Najbrž je bilo plahutanje veličastnih belih čipkastih cvetov – zaman. Poroke ni bilo, ker ni bilo primernih copatov, ki bi zakoličili idilično sliko mladoporočencev ali vsaj – neveste.

POSLEDICA PRITISKANJA NA GUMBE

Oče je dejal mami, da poslušanje lepe resne glasbe ali take, ki je prijetna za čutila, podaljšuje življenje ali ga vsaj ne skrajšuje zaradi neprijetnosti. In od takrat mama posluša veliko lepe uravnotežene resne glasbe. Toda vsakič, ko prižge televizor, mama, imam občutek, da se pričneva oddaljevati druga od druge, kakor se oddalji obala od morja, kakor se raskava skala oddaljuje od gladke površine morja. In žal mi je, da je tako, ko bi lahko marsikaj namesto televizorja dorekli med sabo, jaz in moja mama, toda tega se bom zavedla v celoti takrat, ko bo prepozno. Čutim, da bi si lahko še marsikaj izpovedali, toda ko bo prišla starka smrt -, bo za preštevanje uspelih trenutkov z materjo prepozno. Ker ne bo več sledilo njihovo nadaljevanje. Zatorej: iskati primanjkljaje predvsem pri sebi, zakaj je tako in skušati zbližanja z materjo – popraviti, še preden bo prišla kosa in to napol živo tkivo odrezala od preostalega toka življenja. Boriti se za trenutek, da ne bo prepozno in televizija je pri tem slaba tolažba, da bi se stanje izboljšalo, oziroma da bi sploh prišlo do zbližanja. Ko zaupamo televiziji bolj kot lastnim besedam in dejanjem, ki so izven dosega pritiskanja na gumbe. Namesto teh: žive besede, žive kretnje, živa dejanja!

POČENA SKODELICA LAHKO TUDI IMA SVOJO FUNKCIJO

Sanje. Imamo skodelico, ki je padla na svoj ročaj in je odfrlel proč. Tako je ostal samo skrhan konec, kanec. Skodelica se je pri tem tudi oškrbila in se skoraj preklala na dvoje; vsaj cik-cakasta črta razloma je vidna po celotni notranjosti in zunanjosti skodelice. Zakaj je taka skodelica sploh še uporabna? Najbrž za opilke od šiljenja. Toda, kdo sploh še šili in uporablja svinčnike in barvice? Morda pa smo bolj sodobni in gremo bolj v rok s časom in imamo mobi, ki lahko odkriva vonje, jih prepoznava, ima aplikacije za to. In še sliši na posebno ime, kar na cel izbor imen za te vonje, ali za ta poseben vonj, ki je lahko v tej skodelici: amin-pity, amin-guilty, amin-shety ali amin-minty.

SANJE O UPRAVIČENOSTI DO OBDARITVE/OBDAROVANJ(A)

Božični čas je, čas obdarovanj. In je bila posebna zgodba, v kateri je stric obljubil svoji nečakinji, tisti, ki mu je bila najbolj pri srcu, da ji bo za božični čas podaril poseben dar, – avto. In ko je prišel čas božiča, je ta nečakinja pod božičnim drevescem zaman iskala svoje darilo. Iskala je namreč ključe za avto. Toda na svoje ime je prejela samo nekakšno darilo, kjer je bila vazica z rožico. Od razočaranja in togote je besna vrgla vazico po tleh; ta se je razbila in na plan so se pokazali ključi od avta. Toda stric, ki je bil takrat za čas obdarovanj tam, si je premislil. Ko je doživel takšno reakcijo zavračanja premišljeno maskiranega darila, se je odločil, da ključe za avto podari enemu od drugih nečakov in nečakinj. Tako je stričeva najbolj priljubljena nečakinja, ki to ni bila več od te reakcije naprej, ker se je izkazala, kako lakomna je in je stric o njej imel očitno napačno mnenje, – ostala brez avta s tem, ko je tako grobo zavrnila pravo darilo, ki je bilo spretno prikrito. Test na požrešnost, na lakomnost, na nehvaležnost, – je očitno uspel.

KNJIŽNA PRAZNINA

Izbranka se je preselila k svojemu možu, ki je živel skupaj s svojim očetom. In za njega je bilo znano, da ima veliko sobo, v kateri je polno knjig. Oče je bolehal in kmalu je prišel čas, ko je zapustil ta svet. V oporoki je sinu in njegovi ženi zapustil sobo z obilo knjigami, s knjigami do vrha. Oče se še ni dobro ohladil, ko je zapustil ta svet, pokopan v zemlji, ko sta mož in žena že načrtovala, kako se bosta iznebila vseh teh knjig, nad katerimi sta bila kot zapuščino očitno zelo razočarana. In sta zakurila velik ogenj na dvorišču v posebnem velikem sodu in vanj sta pričela metati knjige, eno za drugo. In ko so knjige tako pričele goreti, je z vsako, ki je zagorela, v zrak hušknil po sveženj bankovcev, ki so bili očitno v vsaki knjigi. Zapuščina iz knjig je bila namenjena tako, da bi se mož in žena počasi s prebiranjem vseh teh knjig, ali pa vsaj s tem, da bi se dotaknila knjig in malo polistala po njih, – dokopala do vseh teh bankovcev, ki so bili poskriti v knjigah. Toda njuna lakomnost je bila tolikšna, njuna zaslepljenost je bila takšna, da nista bila niti toliko, da bi si ogledala kakšno knjigo od blizu, vsaj fotografije ali vsaj prebrala uvodno stran v kakšni. Namesto tega, ko je pokojni oče zaigral vsaj na njuno vest, sta knjige, brez da bi si jih ogledala, vsaj kakšno, direktno vrgla v ogenj. Ni meja človeški lakomnosti in praznosti (uvelosti v mišljenju!).

Janko Glazer (21. marec 19893, Ruše, 2. februar 1975, Ruše)

Leta 1905, na začetku šolskega leta, ko se je vpisal v prvi razred klasične gimnazije, se je pesnik Janko Glazer preselil iz Ruš v Maribor. Stanoval je v pritličju na Loški ulici 5 (hiša je bila v 2. sv. vojni porušena) pri železničarski vdovi skupaj z dvema drugima dijakoma do konca šolskega leta 1913, ko je maturiral in odšel študirat v Gradec (in potem na Dunaj).

Od oktobra leta 20 je nastopil službo suplenta na klasični gimnaziji v Mariboru in je stanoval pri daljnih sorodnikih v hiši na Slomškovem trgu (Stolni trg), kjer je danes dimnikarsko podjetje, v prvem nadstropju, v majhnem kabinetu, ki je bil premajhen, da bi v njem stanoval z družino. Prijavil se je na listo prosilcev za stanovanje. Do stanovanja mu je pravzaprav pomagala priti njegova pesniška zbirka Pohorske poti. Ivanka Lipold, poročena z dr. Franjem Lipoldom, županom mesta Maribora, je stanovala na nekdanji Ciril-Metodovi ulic 18. Lastnica stanovanj je bila Olga Balon, vdova, njena mati. Ker se je eno od stanovanj v drugem nadstropju sprostilo, je želela Lipoldova najti primernega stanovalca in je šla na stanovanjski urad. Med prošnjami za stanovanje je našla tudi Glazerjevo. Lipoldova ga je poznala, saj je kupila njegovo zbirko Pohorske poti, in uredila, da so mu dodelili stanovanje. Glazerja je obvestilo o tem pravzaprav presenetilo.

Tu je živel od 1. aprila 1921 do konca maja (30. ali 31.) 1941, ko se je umaknil na svoj dom v Ruše. Družina Glazerjevih je bila na seznamu nezaželenih Slovencev in že takoj po okupaciji so 8. aprila nastanili v največjo sobo njihovega stanovanja posadko štirih ljudi Umsiedlungsgruppe (Med njimi tudi Litvanec, ki se je hotel preseliti v Maribor, tako mu je bil všeč.). Glazerjeva žena in hčerka Alenka sta odšli že 6. aprila, brat pa je bil takrat še kot študent kemije v Ljubljani. Janko Glazer je skupaj z drugimi ravnatelji mestnih ustanov (Študijska knjižnica je bila med njimi) pred napadom Nemčije prisegel županu, da v primeru vojne ne bo zapuščal meja občine in je ostal v stanovanju sam. 22. aprila 1941 so ga odpustili iz službe ravnatelja Študijske knjižnice. Ključe iz njegovih rok je sprejel Pipo Peteln, ki ga je okupator namestil na položaj direktorja. Iz pisarne je smel vzeti le svojo aktovko, niti predalov v mizi ni smel več odpreti. Glazerjevi so sicer iskali možnost, da bi odšli v Ljubljano, a ker se to ni dalo, so konec maja prepeljali pohištvo, kolikor so ga smeli vzeti iz stanovanja, v Ruše. Po očeta so Nemci prišli v Ruše 27. junija, potem ko so družino že dvakrat iskali na mariborskem naslovu, in ga zaprli v meljsko vojašnico, po preostalo družino pa 4. julija in še istega dne so jih vse skupaj odpeljali s transportom v Srbijo (Arandželovac).

To je pričevanje Alenke Glazer, ki mi je o tem pripovedovala (in narekovala) po telefonu 20. septembra 2005 – v prisotnosti Toneta Dodleka. Njene besede sem zapisoval na računalnik, ona pa se je jezila, ker nisem v celoti sledil njenemu pripovedovanju. Ni želela, da to objavim, želela je, da to ostane v arhivu. Želela je tudi, da iz zapisa izbrišem ime Pipa (Josefa) Petelna, za katerega je menila, da ga zdaj slavijo. Na vprašanje, kako ga slavijo, je odgovorila, da se o njem piše in da (mlajši, v gradu) prodaja njegove slike. Ker so v času okupacije iz knjižnice odnesli več dragocenih knjig (v Gradec, kjer so ostale), se mi zdi omemba njegovega imena primerna, pa tudi objava tega drobnega spominskega zapisa.
Urednik

– Ĉu la Esperanto-klubo?

– Jes, bonvolu!

– Ĉu mi povas paroli kun vi? Mi estas la onklino de René. René el Vukovar. Vi scias, René malaperis. Ni serĉas lin. Ni serĉas lin per ĉiuj rimedoj, per la Internacia Ruĝa Kruco, per Amnesty International, per la Komisiono pri malaperintoj de la Kroata Armeo. Nenia spuro.

Kaskadas la voĉo de la onklino. Ŝi memoris Esperanton. Certe ŝi neniam aŭdis pri la unua-mondmilita ĉapitro de Universala Esperanto-Asocio.Esperanto estas internacia. Ĝi devus povi fari pli ol la rigidaj instancoj.

René el Vukovar. Vukovar fariĝis la simbolo de la pereo. La plej suferplena viktimo de la milito per kiu Jugoslavio adiaŭis de sia 73-jara ekzisto. La plej orienta urbo en Kroatio, ĉe Danubo, detruita dum plursemajnaj bataloj per grenadoj. La bombita hospitalo de Vukovar estis la loko de la lasta pulsado de la urbo. Nek medikamentoj nek manĝaĵoj dum semajnoj povis alveni en la urbon. Ĝiaj vunditoj kaj infanoj, gravedulinoj kaj maljunulinoj ne povis esti evakuitaj malgraŭ internaciaj klopodoj. La vojoj al Vukovar estas minitaj, ne eblas aliri ilin. En la kruelaj bataloj ne validis internaciaj kondutnormoj. Tio estas la milito, en kiu oni al la flago kun la ruĝa kruco pafas kiel al celtabulo. La pafoj venis el armiloj de jugoslavia armeo kaj serbaj ekstremistoj, kiuj estis konvinkitaj, ke nur per pafiloj eblis haltigi la demokratan disfalon de Jugoslavio, ne permesi ke la iame konsistiga jugoslavia parto Kroatio fariĝu sendependa ŝtato. Ne gravas al ili la rezulto de la voĉdonoj. Pafiloj decidu.

Dum tagoj ni, en pli trankvilaj regionoj, aŭskutadis la novaĵojn pri suferoj de Vukovar. Sieĝado. Masakro de la homoj, kiuj defendis la urbon. Pereo de ĝiaj plej gravaj konstruaĵoj.

Mankas sangoplasmo en la hospitalo. Mankas… De tago al tago unu novaĵo pli terura ol la antaŭa. Se ni en Zagreb en unu tago nur du fojojn aŭdis la alarmon pro aeratako kaj nur kelkajn horojn pasigis en la keloj, ni hontis elirante el la ŝirmejoj, sciante ke la homoj en Vukovar dum semajnoj ne povas eliri el siaj keloj. Iri ĉerpi akvon al la puto signifis perei. Entombigi la pafitan najbaron en la plej proksiman ĝardenon, signifis, kuŝiĝi morta apud li.

La dundetruita hospital fariĝis akceptejo por la travivintoj, kiuj restis sen siaj domoj. Kiel eblas vivi en la detruitaj domoj? Subtere, en la keloj, en la subteraj rifuĝejoj la loĝantoj baraktis por travivi. Unu rakonto pli terura ol la alia. Ne eblis sen konsciencriproĉo matene ŝmiri buteron sur la pantranĉaĵojn: kiel tion fari en Zagreb, dum Vukovar malsatas?

Antaŭ la militajaro 1991 Vukovar estis eta urbo en Orienta Kroatio, kun ne pli ol 40.000 loĝantoj kaj haveno ĉe la Danubo. Li rivero Vuka, kiu enfluis Danubon al ĝi la nomon donis. Proksime de la mondo Fruška Gora ĝi troviĝas, tio estas ĝia hejmmonto kun famaj vinspecoj. Kaj dum la tostoj neniam gravis distingi, ĉu serba aŭ ĉu la kroata vino tio estas.

Nuntempe ŝajnas kvazaŭ laplanedo dividiĝas inter serboj kaj kroatoj – la malamo Kreskas kiel inundo. Neniu povas konstrui digon. Kulpas ili, la aliaj. Detruas ili, la aliaj. Ĉiu flanko tiel asertas. Per memoroj pri malnovaj malamoj kaj krimoj oni akvumas la novajn.

Dum regis la socialisma reĝimo en Jugoslavio, la malamo estis malpermesita. La kuvivado de la popoloj en Jugoslavio estis deviga vortumita per la slogano »frateco kaj unueco« de ĉiuj. Ne nur unu homo estis enkarcerigita, se li tro insistis je sia nacieco aŭ se li blasfemis pri la alia.

Kiam la reĝimo ŝanĝiĝis, la kolumniado de la aliaj fariĝis regulo. Nove fonditaj partioj avide akumulis argumentojn, kiomgrade la aliaj nacioj ekspluatis tiun ĉi. Ekbolis en la poto. Eksplodis la premmarmito.

La kroatoj post la forigo de la komunisma reĝimo kun plezuro remalkovris sian kroatecon. Ili memoris pri ĉiuj suferoj, kiam ili ne rajtis esti kroatoj. Ili disrakontis la kazojn de mistraktado. Ŝajnis ke la antaŭa reĝimo nur disdonadis privilegiojn al iuj kiuj subpremis la aliajn.

– Serboj ĝuis nurajn privilegiojn. La subpremitoj estas la kroatoj. – asertis la kroatoj.

– Nur kroatoj estas privilegiitaj, aseris serboj.

Tiuj kiuj kuraĝis mencii ke, ke okazis ne nur malbonaĵoj en la antaŭa reĝimo, estis konsiderataj per specifa rigado: »Jen malamikoj de la nacio!«

Bonvolemuloj opiniis ilin miopuloj, kiu pri la antaŭaj kruelaĵoj ne volis scii. La fajrero de la disputo rapide pretis ekflami. Ekkverelis la familianoj, geedzoj, geamikoj. Toleremo fuĝis ien, kie oni sciis al ĝi doni spacon.

Vukovar estas la plej orienta urbo en Kroatio, en Slavonio. Post ĝi, transborde de Danubo, Serbio komenciĝias. En la milito de la jaro 1991 Vukovar subite fariĝis strategia gravaĵo. Eta loko kiu pro la argila kolombino famis. La kolombino estas la kulta ujo elfosita en Vučedol apud Vukovar, la artaĵo el la tempo kiam neolitiko transformiĝis al metala erao. En la zagreba Arkeologia muzeo ĝi troviĝas, konsistanta el zorge kungluitaj pecoj. Dum la milito, la muzeo deponis siajn plej grandajn valoraĵon en kelojn. Verŝajne ankaŭ la kolombino de Vukovar kuŝas zorge enpakita en iu kesto. Ŝi ĝuis en la milito pli da protekto ol vukovaranoj: al ŝi post la iama dispeciĝo en la nuna milito nenio okazis.

Ĉe Vukovar oni elfosis unu el la plej spirhaltigaj arkeologiaj trovaĵoj. Ne unu fojon rigardis mi la kolombinan kolon kaj argilan bruston, sur kiu inkrustaĵoj oblikvis. Kolombo simbolas pacon. Vukovar simbolas suferon.

Pezflugile forflugis la kolombino tra la fumoj de la forbruligita Vukovar. Pafita estas la plurmiljara packolombino. En la tempo, kiam ŝajnas, ke la dudeka jacento jam transverŝiĝis en la dudekunuan, la balkanaj pasioj de ŝtonhakiloj aktiviĝis.

En la historio de Esperanto en Jugoslavio Vukovar havas sian alineon. Tiu urbo estis la hejmloko de la dua kongreso de la socialista laborista partio en 1922, kiam estis voĉdonita speciala rezolucio pri Esperanto. La rezolucion proponis al la kongresanoj d-ro Radomir Andoniviĉ, universitata profesoro, nome de la Komunista Esperanto-Klubo el Beograd.

Laŭ tiu rezolucio, »la kongreso konsideras ĉiujn komunismajn Esperanto-grupojn sur la teritorio de Jugoslavio kiel siajn filiojn.«

Pro la sukcesa propaganda la kongreso proponis al siaj partiaj kaj sindikataj organizoj morale helpi al Esperanto-grupoj kaj al ili ebligi aktivecojn, okazigojn de prelegoj kaj kursoj de Esperanto en laboristaj rondoj. La kongreso de Vukovar rekomendis al partiaj kaj sindikataj gazetoj disponigi tiusence al esperantistoj la kolumnojn en siaj gazetoj.

Neniam mi vizitis Vukovar.

Kelkajn monatojn antaŭ la komenciĝo de la milito, René skribis al Zagreb, al nia Esperanto-centro kun la demand ĉu iu povus veni prelegi pri Esperanto, kiam »la situacio« tranksviliĝis. Ni uzis tiam la vorton »situacio« porindiki la kaosan statn ĉirkaŭ ni. La situacion tiam karakterizis la unuaj eksplodoj sur la reloj, kiuj de Beograd gvidis al Zagreb kaj de Zagreb al Beograd. Ekfariĝis danĝere vojaĝi al kelkaj direktoj. Ni atendis, ke la situacio mildiĝu.

Baldaŭ fariĝis maleble vojaĝi al multaj direktoj. La situacio pli kaj pli akriĝis.

Ni aŭskutis novaĵojn kun ŝtonigitaj stomakoj. »La situacio« decidis forpeli de ni nian iaman vivon. La krueloj ekloĝis en niaj pensoj, invades nian senton.

Avantaĝo estis malhavi televidan aparaton. Miaj okuloj povis pli longe ol la okuloj d emiaj samurbanoj memori serenan vivon: mi ne pasigis vesperojn rigardante teruraĵojn. Mi nur aŭdis pri ili. La oreloj estas pli suopraĵaj ol laokuloj. Matene mi ne plu povis ĵuri ĉu mi vere tion aŭdis aŭ ĉu estis nur inkubo.

– Mi veturos al Vukovar, kiam eblos, aŭtne, diris mi somere, kun invito de René en la mano.

Neniam mi vizitis Vukovar. Vukovar ne havis aŭtunon tiun aŭtunon. La mortofrosto detruis ĝin jam dumsomere.

– Kiam li malaperis?

– La 17an de novembro 1991. Tiam ili eniris la urbon kaj…

– Kiu eniris la urbon? – tun demandos ne necesis starigi. Ni tuttage aŭskutadis pri la teruraĵoj de Vukovar. »Vukovar« estis la unua vorto pr kiu komenciĝis la matenaj novaĵoj. »Ili« estas serbaj ekstremistoj, »bankaj agloj«, adeptoj de Šešelj aŭ Arkan aŭ kiel nomiĝis tiuj krueluloj, kiuj kredis ke la militiro ĉion solvos.

La serboj flegis sian pasintecon fort trempitan en militojn. Ili sin mem konvinkis pri la ideo, kee kie en Jugoslavio vivas srboj – tie estas Serbio. Tiel ankaŭ Vukovar, same kiel poste partoj de Bosnio, fariĝi la celoj de la serbaj militiroj: por defendi la tieajn »edanĝerigitajn« serbojn. El la vidpunkto de la serba ĉefurbo Beograd necesis liberigi la »serbojn-transulojn«, t.e. la serbojn vivantaj en aliaj respublikoj ol Serbio. Tiel okazis katastrofo: liberigi unu urbon – signifis detrui ĝin.

– Vukovar estas liberigita! – informadfis la beogradaj ĵurnaloj.

– Vukovar falis! angoris la kroataj novaĵoj.

Fali al malamikoj. Esti liberigita. Du esprimoj por la detruado de Vukovar.

Kion signifas liberigi iun urbon, se ĝi ne plu ekzistas?

– Ĉu per Esperanto vi povus helpi serĉi René?

Mi ne estingis la espereron. Ŝatis mi kredi, ke Esperanto povus.

Mi mesaĝis al Roterdamo.²

Roterdamo respondis, ĝentile kaj rapide, ke ne esperantistoj, sed parencoj devas entrepreni la enketadon kaj petis detalojn, por povi plenigi la serĉformularon.

– Kio estas la adreso de la malaperinto? – demandis unu rubriko.

– Strato Božidara Adžije 36, notas mi malĝoje kaj klopodas imagi la domon kun la kompleta tegmento, kun la vitroj en la fenestraj kadroj.

– Kio estas lia telefonnumero?

Precizema eŭropa formularo! Provu telefoni al tiu telefonnumero por ekscii, kio okazas. Ĉu ne estas groteske peti telefonnumeron de homoj el bombitaj urboj, kie poŝtlinioj antaŭ monatoj ĉesis funkcii?

Mi memoris mian viziton al René. Li edziĝis al Nevena kaj ili ekloĝis en ŝia urbo Zadar. Ankaŭ ŝi estis dentkuracistino. Ili loĝis en la loĝejo de ŝia avino kaj atendis postenon. Laborlokoj mankis. René kuiris, ŝi grumblis, ĉar li en la sama semajno aĉetis jam la trian botelon da regiona spico por sia specialaĵo. Li ne alkutimiĝis uzi la spicoprovizon.

Puntoj de la avino ĉie.

Mi konis ilin ambaŭ jam kiel studentojn en la Esperanto-klubo en Zagreb. Kareseme ili interrilatis.

– Tro da karesemo. Ne bone tio finiĝos. – diris iu kiu kredis koni la mondon.

Ĉe la spegulo ilia geedziĝa foto. Kia juno! Ŝi ĉe lia ŝultro. Li en blanka virkostumo, blankaj gantoj. Sinjorece. Mi tenis la foton en la mano kaj ŝatis ilin.

– Sed ni jam batis unu la alian, komentariis li sian unuan edzan jaron.

En la rigardo al ŝi direktita ankoraŭ la amo kuŝis.

– Nia gasto kredas ke mi diris tion metafore.

Kiam mi estis en ilia hejmo, sur la muro pendis bonven-afiŝo por mi.

En ŝi gracio. La vivo estis bonkora kaj ankoraŭ nigro ne videblis. Por la Festoj ankoraŭ eblis preni el la ŝranko la kravaton de la geedziĝa kompleto. Ili montris al mi la geedziĝajn donacojn. Unu el ili estis la argila kopio de la kolombino el Vukovar. Dum la transport de lia al ŝia urbo ĝi rompiĝis.

– Nun la kolombino despli similas al si mem, spritis René. La kunguita Kolombino pli forte similis al sia neolitika modelo.

Poste venis la sciigo pri la divorco. Li eklaboris en Žegat, eta vilaĝo ĉe Zadar, kie »Dio diris bonan nokton«. Proksimas al ĝi la monakejo Krupa, la ortodoksa preĝejo, elstara dokumento pri la serba arto en la regiono. René. Baldaŭ fariĝis ŝatata. Nun necesus diri, ke ŝatis lin kaj serboj kaj kroatoj en la region. Li – el katolika familio – ofte gastis ĉe la ortodoksa preĝejestro vespermanĝe. Li kolektis la regionajn dialektajn esprimojn, ekverkis en la dialekto. Li sendis al ni, siaj geamikoj en Zagreb, longan leteron krudan de esprimoj vilaĝaj, spritaj pro siaj trafaj nuancoj. Rakontis li al ni ke li havas la plej ekiptan dentkuracejon, ĉar li havas en sia region la plej freŝdatan scion kaj kompetentas uzi lastatempajn aparatojn. Ni konservis mi tiun leteron, mi ne konjektis ke ĝi estos la lasta.

De Žegar li reiris al sia naskiĝurbo Vukovar. Li trovis la postenon en la dentkuracejo de la fabriko de kauĉuko en la proksima urbo Borovo. Lia frato, kvar jarojn pli aĝa ol li, laboris kune kun li.

Meze de septembro 1991 ne plu estis konsilinde veturi de Vukovar al Borovo: pro la konstantaj pafadoj fariĝis vivdanĝere forlasi la hejmon.

La domo, en kiu René loĝis kun sia frato Robert kaj la panjo, estis la familia heredaĵo postlasita de lia avo Jan, ĉeĥdevena komercisto de agrikulturaj maŝinoj. En la agrikultura Slavio la maŝinoj tre bone vendiĝis, ekrposperis la familia domo urbocentre. Iom kastelece ĝi aspektis. La bonhava avo alportigis elektitan kverkan meblaron.

En septembro de la jaro 1991 grenadoj frakasis ĉiujn fenestrojn de la domo kaj damaĝis la tegmenton. Dum la duonhgoro de pafpauzo la knaboj grimpis l la tegmento kaj per plasto klopodis protekti la domon. La pluvoj alvenadis densaj kaj malvarmaj. Bonŝance la kelo de la domo estis fortika, protekta.

Iutage la kverka skribotablo ekflugis trafita kaj traboris la muron de la banejo. Neniu vundiĝis, ĉiuj estis en la kelo dum la domo estis trafita.

La vinbera planto de la avo dum jardekoj grimpis laŭ la feraj stangoj en la korto. Grenado ĵetis stangon en la korton de la najbaro, elŝirinte ĝin el la cementita grundo.

Estis la mezzo e septembro, kiam la onklino sukcesis lastfoje parole kun René. Dum horoj ŝi diskis la numerojn en Vukovar, klopodante atingi la familianojn en la atakita urbo. La troŝarĝitaj linioj malhelpis al la parencoj, kiuj sopiris atingi siajn familianojn. La eksplodigitaj poŝtoficejoj ne plu funkciis. Subite ŝi sukcesis. Klare aŭdiĝis ke la telefono sonoras en la granda domo de la avo Jan. Neniu respondis. Ŝi enpensiĝis kaj lasis la telefononon sonori. Eble ĉiuj denove estas en la kelo. Subite René levis la aŭskultilon. Li grumblis kontraŭ la parencoj, kiujdum etaj noktaj paŭzoj vekas la endormiĝintojn. Ekvelkis la konata sprito per kiu li famis, ne nur en sia familio.. En la voĉo sentiĝis jam sufero: ne videblis elirejo el la situacio, en kiu li troviĝis. Izolule li sentis sin en la izolula Vukovar. Tiel poste la onklino interpretis la konversacion. Kiam ŝi komprenis ke tio estis la lasta konversacio kun René.

Poste ne plu eblis telefoni al Vukovar.

Ŝajnis ke Vukovar fariĝis la kroata Hiroŝimo. Sed post Vukovar tiom da Kroatio vukovariĝis.

Pri la lasta tago de René en Vukovar rakontis lia frato Robert.

La 17an de novembro estis la pinto de la tragedio de Vukovar. Post iom da pafoj, frapoj ĉe la pordo. La hundo eksaltis. Robert malfermis la pordon.

Unu el la pafintoj ricevis vizaĝtrajtojn. Uniformon li surhavis. Barbon. Ruĝan stelon sur la ĉapo. Blankan rubandon ĉe la ŝultro, la signon de Blankagluloj. Ĉe la zono du grenadoj. Tranĉilo. Pafilon li tenis.

– Kiom da personoj ĉi tie?

– Tri, sinceris Robert.

La lingvo ne estis fremda. La sama ĝi estis, kun kelkaj variaĵoj. Tio estas la milito en kiu la agresanto kaj la viktimo tre bone kompreni sin povas. Neniu interpretisto necesis.

– Vi havas tri minutojn por eliri.

La familianojn ne estis pretaj por elloĝigo. Neniu kredis, ke okazos la plej terura afero. Sed ĝi okazis.

La knaboj jam pli fure prepares siajn dentkuracistajn diplomojn. Ne necesis serĉi ilin. Tio ja estis la havaĵo kunportenda al la kelo.

René etendis al la panjo la ŝuojn. Pro ekscito li prenis la malĝistajn, hejmajn, nederlandeskajn, en kiuj la panjo hejme marŝadis. Ŝi instinkte rifuzis kaj prenis la botojn. Bonŝance.

Malantaŭ la senvitraj fenestroj estis novembro.

La panjo rapide kaptis la skatolon kun la familia oraĵo, sed la mano, direktita al la skatolo, jam pri la manĝaĵo pensis. Paron da kolbsadoj ŝi sukcesis enŝovi en la sakon. Poste ŝi komprenis, ke pro la ekscitiĝo ŝi ne prenis la ĝustan skatolon, sed la apudan, bidan. La oraĵo restis en la domo, same kiel la plej granda artaĵo de la domo: mirindaj malnovstilaj kamenoj de la avo Jan. Ŝ alvenis al la ŝtupetaro kaj memoris, ke la okulvitorjn ŝi ne prenis.

– La okulvitroj! ŝi diris al la uniformulo kaj volis reiri.

– La okulvitroj aŭ la vivo! Elektu! Kio al vi pli karas?

– Ŝi ne reiris.

Turniĝi ŝi ne rajtis, por ne eksciti lin. Ŝi ekrapidis.

Alproksimiĝis la virino el la najbara strato. Ŝi havis pli ol tri minutojn por paki. Plurajn sakojn ŝi portis kaj stumblis.

La panjo alkuris por helpi al la stumblinta virino.

– Kien!? hurlis la uniformulo.

– Lasu, panjo, li pafos! Ne iru! Tio estis la voĉo de René.

– Ĉiuj kolektitaj loĝantoj estis amasigitaj en la deponejo Velepromet.

– Ĉu estas serboj inter vi?

Tio estis la unua divido de la amasigitoj. Elpreni la serbojn el la grupo.

Silento.

– Ĉu estas iuj serboj inter vi?

– Du virinoj sin anoncis. Oni forkondukis ilin. Restis la neserboj.

– La dua divido okazis laŭ sekso. Oni apartigis la familianojn. La alkondukitaj viroj turnis la vinkestojn en la deponejo kaj sidiĝis sur ilin. Estis klare, ke la atendado daŭros. Unu tagon, du. Sen manĝo sen akvo.

La kestoj sur kiuj ili sidis servis antaŭe por vinboteloj. La famaj vinoj kun la argila kolombino sur la etikedo.

Foje iu eniris en la malluman deponejon kaj per poŝlampo subite lumigis la vizaĝojn. Timo. Blindigitaj palpebrumoj en la mallumo.

Kelkope oni vokis ilin al la esplordemandado. Ĉu revenos tiu, kiu eliras?

La kioma horo estis, kiam la viro vokis la nomon de René. Li estis alvokita en tropo. Ne sola. Kun li estis la direktoro de vinkomercejo kaj la urba vinspecialisto.

René tuŝis siajn okulvitrojn kaj direktiĝis al la pordo. Robert rigardis el la okulrando el la subigitaj palpebroj. Eklumis la ekstero ĉe la pordo. Krio. Robert konis la voĉon de René. Hurlo tio estis. Tio estis la lasta sono de René kiu restis en la orelo de la frato.

Pafoj aŭdiĝis tuj post la krio.

Neniu el la triopo revenis en la vindeponejon.

Samnokte la amiko de René kaj Robert klopodis en vindeponejo per turpa ladpeco tranĉi siajn vejnojn. Oi haltigis lin. Kelkajn horojn poste oni voki lian nomon. Neniam plu li revenis.

La trian tagon oni transportis Robert al la kazerno de Vukovar. Tie la unuan fojon estis distribuita akvo kaj pano. Skatolo da sardinoj. Panpeco. La lasta manĝo okazis hejme antaŭ tri tagj. La matenmanĝo.

La Internacia Ruĝa Kruco peris inter Zagreb kaj Vukovar. La parencoj en Zagreb atendadis ke alvenu la aŭtobusoj kun la homoj el Vukovar. Multaj el iri venis dank’ al intrŝanĝoj: tiom da kroatoj kontraŭ tiom da serboj.

La onklino deĵoris atendante ĉiun aŭtobuson. Rapida rigardo al la ĉifitaj vizaĝoj. Neniu konata. De tago al tago nova aŭtobuso plena je travivintoj. Maldormo pro espero. Eble per la morgaŭa transporto.

– Via nevo vivas. Li vindis miajn vundojn en la amasejo, diris iu vukovarano al la onklino.

Ĝojo varmigis la atendadon.

Kiom da aŭtobusoj atendis la onklino? Kun la fotoj de siaj tri serĉatoj en la sako.

– Ĉu vi vidis ilin? ripetiĝis la demando senfine.

Ŝia fratino, la panjo de René, alvenis la 22an de novembro, vestita persporta kostumo, en kiu ŝi estis hejme en la tago, kiam la blankaglulo frapis ĉe la pordo.

La onklino forlasis sian hejmon por veturi al la hotelo, kien devus alveni la buso kun la travivintoj el Vukovar. Estis tre frosta tago, la aŭto pro la frosto ne volis ekmoviĝi.

La patrino de René, eliris el aŭtobuso, senmantela kaj alrigardis ŝin. Rigardis sin la fratinoj tra larmoj. Poste, hejme, inter la konataj objektoj ĉirkaŭ si, la patrino povis ekparoli. Necesis horoj por kompreni kio okazis al ili.

La esperplena atendado daŭris. Dekok tagojn poste el iu aŭtobuso kun homoj interŝanĝitaj kontraŭ serboj eliris Robert. Sur lia vizaĝo konserviĝis la kreio de René. La onklino delegligis lian frostigitan animon per la familia varmo.

Ĉiun postan aŭtobuson kun la homoj el Vukovar necesis atendi. En neniu estis René. Nek en la listo de mortintoj nek de vunditoj nek de malliberigitoj enhavis lian nomon.

Neniu trovis René.

Pluraj revenintoj semis la esperon: iu vidis line n la amasejo Stajićevo, iu vidis line n Niš, la tri en Banjica. Iuj asertis aŭdi lian »jes« dum la kontrolo de la ĉeesto.

Preĝas la virinoj.

Dio, dankon, ke vi savis unu knabon. Redonu la alian de ie.

En novembro 1991 li malaperis.

Jam pasis unu lia naskiĝtago en februaro, sen spuro pri li.

La somero jam algalopas.

Vekas nin nokte konjekto.

Krio.

Espero.

^*Kroata milita noktlibro, Pro Esperanto, Vieno, 1993

¹ Svisoj Hector Hodler kaj Edmond Privat fondis en 1908 Universalan Esperanto-Asocion en Genevo. Kiam komenciĝis la Unua mondmilito en 1914 la novfondita Asocio el la neŭtrala Svislando havis la eblecon sendi milon da leteroj kaj pakaĵoj al la soldatoj ambaŭflanke de la militaj frontoj.

²La sidejo de Universala Esperanto-Asocio estas en Roterdamo.

(01. 02. 1922 Tlake pri Rogatcu – 07. 02. 2004 Ljubljana), pesnik, prevajalec, urednik, lektor, novinar

Tone Pavček je o Jožetu Šmitu napisal: »Bil je mil človek in nežen pesnik. « (Hiša Cankarjeve zaveze, Cankarjeva založba, 2005)

Rodil se je v vasici Tlake pri Rogatcu v številni kmečki družini. Od dvanajst otrok je ostalo živih devet otrok, ki so bili med seboj vse življenje tesno povezani.

Osnovno šolo je obiskoval pod Donačko goro, kjer so učitelji zgodaj prepoznali njegovo nadarjenost in pesniški talent. Zato je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnje življenje zaradi odličnih učiteljev in sošolcev, kasnejših pesnikov, literatov, slikarjev, režiserjev, pevcev, skladateljev in filozofov. Kot dijak je pričel objavljati svoje pesmi v glasilih Mentor, Mladika, Dom in svet. Maturiral je leta 1941.

Da bi se izognil prisilni mobilizaciji v nemško vojsko, je leta 1942 in 1943 študiral gozdarstvo na Dunaju. Bolnega so Nemci prisilno mobilizirali in poslali v Normandijo, kjer je tretji dan po invaziji prebegnil k Angležem, ki so ga poslali v Anglijo, na Škotsko in v Italijo (1944). V domovino se je vrnil s peto prekomorsko partizansko brigado, kjer je bil v kulturniški skupini. Osvoboditev je dočakal 9. maja 1945 v Ljubljani, vendar so ga demobilizirali šele leta 1946.

Po vojni je v Ljubljani študiral slavistiko in primerjalno književnost. Od leta 1947 do 1964 je bil novinar pri »Kmečkem glasu« in urednik pri »Socialističnem kmetijstvu in gozdarstvu«.

Od leta 1964 do 1976 je delal pri Mladinski knjigi. Najprej je bil lektor, nato direktor vseh publikacij za mladino (Ciciban, Pionirski list, Pionir, Mladina, Otrok in družina, Proteus), zadnjih pet let pa je bil urednik Cicibana. Uredništvo Cicibana in Cicidoja je objavilo, da bo leto 2022 v znamenju Jožeta Šmita. V januarskem Cicibanu so objavili njegove uganke, v januarskem Cicidoju pa njegove pesmi za otroke iz zbirke Kdo živi v tej hišici. Objavljal je tudi v reviji Barčica in Kurirček.

Prve pesmi je objavil v reviji Mentor leta 1938. Po vojni je objavljal v vseh pomembnejših slovenskih revijah, pisal pa je tudi književne kritike, kratko prozo in kratko mladinsko prozo.

Jože Šmit je prejel Levstikovo nagrado za pesniško zbirko Kako bomo umirali, dve Kajuhovi nagradi za pesniško zbirko Lirika časa in pesnitev Koleselj iz cedilike in nagrado vstaje slovenskega naroda za pesnitev Koleselj iz cedilike.

Rojstno hišo Jožeta Šmita so prenesli iz Tlak v Rogatec. Postala je začetek in nato osrednji objekt pri nas največjega Muzeja na prostem Rogatec in so ga razglasili za spomenik državnega pomena. Leta 2021 je muzej praznoval 40-letnico ustanovitve.

Jože Šmit je častni občan Občine Rogatec. V počastitev 100-letnice njegovega rojstva in 40-letnice muzeja bosta občina in muzej počastila njegov spomin s številnimi kulturnimi dogodki, ki bodo potekali vse leto. Spomin nanj ohranjajo tudi na Črnem vrhu nad Idrijo, kjer je preživljal čas po upokojitvi, in v Litiji, kjer je živel pred preselitvijo v Ljubljano in je tam tudi pokopan.

O njegovih knjigah in življenjskih jubilejih je bilo v slovenskih časopisih objavljenih veliko člankov in intervjujev. Povabili so ga na številne slovenske šole, kjer se je srečeval z otroki. Zanje je napisal pesmi in uganke, ki so bile objavljene v samostojnih knjigah in v publikacijah za otroke in mladino. Ko je bil urednik Cicibana, je nadaljeval delo Kristine Brenkove in Branke Jurca in je pritegnil k sodelovanju najboljše pisateljice in pisatelje ter ilustratorke in ilustratorje.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in v prijateljskih stikih z vsemi slovenskimi pesniki in pisatelji svojega časa.

Dela Jožeta Šmita:

Pesniške zbirke:

– Srce v besedi, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1950
– Dvojni cvet, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1953
– Trepetlika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1962
– Lirika časa, Borec, Ljubljana 1965
– Lirična postila, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1965
– Koleselj iz cedilike, Borec, Ljubljana 1967
– Kako bomo umirali, Mladinska knjiga, Ljubljana 1970
– Zlo stoletja, Partizanska knjiga, Ljubljana 1971
– Hoja za Katulom, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1972
– Eden izmed vas, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982
– Vzeti kamen iz ust, Obzorja, Maribor 1988
– Grenki med, samozaložba, Ljubljana 1990
– Izbrana lirika, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002
– Pesmi, Društvo Knjižna zadruga, Ljubljana 2005

Pesmi za otroke – knjige:

– Marjetka, Mladinska knjiga, Ljubljana 1951
– Kaj nam je popisal Jakec, Mladinska knjiga, Ljubljana 1953
– Pol za šalo, pol za res, Lipa, Koper 1956
– Kdo živi v tej hišici, Mladinska knjiga, Ljubljana 1959
– Kaj dela žabica, Mladinska knjiga, Ljubljana 1973
– Ježek se ženi, Mladinska knjiga, Ljubljana 1974
– Polonca gre na morje, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977
– Vozimo, vozimo vlak, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977
– Dedek ježek in minibaba, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992

Pesniški prevodi – izbori, sodelovanje:

– Rimska lirika, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1968
– Pesniki Bagdale, Mladinska knjiga, Ljubljana 1966
– Marc Alyn, Tišina v ptici, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1968
– Madžarska lirika 20. stoletja, Pomurska založba, Murska Sobota 1977
– Antologija hrvaške poezije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1975
– Sodobna ciprska lirika, Pomurska založba, Murska Sobota 1980
– Shakespeare, poezija, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1973

Prozni prevodi:

– številna dela za mladino avtorjev iz drugih republik bivše Jugoslavije (J. Cazi, V. Čerkez, S. Bulajić, A. Martić, O. Skakavac, P. Dapčević, G. Vitez)
– dela sodobnih evropskih avtorjev z vojno tematiko

Pesniški prevodi – knjige:

– Katul, Pesmi, Založba Obzorja, Maribor 1959 (Catullus, Gaius Valerius, ok. 84 - ok. 54 pr.n.š.)
– Mihail Eminescu: Lucifer, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1965
– Visoka pesem, Mladinska knjiga, Ljubljana 1971 (hebr. Sir Hasirim, lat. Canticum canticorum)

Prevodi iz latinščine - knjige

– Gaj Svetonij Trankvil, Dvanajst rimskih cesarjev, (Gaius Suetonius Tranquillus [cca leta 75 - 145 n. št.]: De vita caesarum, uvod prof. Anton Sovre, prevod iz lat. in opombe Jože Šmit), Cankarjeva založba, Ljubljana 1960
– Gaj Salustij Krisp, Vojna in prevrat (Gaius Salustius Crispus [86 – 35 pr. n. št.], Bellum Iugurthinum, Bellum Catilinae, Epistulae ad Caesarem, iz latinščine prevedel, spremno besedo in opombe napisal Jože Šmit), Mladinska knjiga, zbirka Kondor, Ljubljana 1968

Tone Pavček, ki je uredil zadnjo pesniško zbirko Jožeta Šmita z naslovom »Izbrana lirika« (MK 2002), je napisal, da je bil Jože Šmit: »pesnik stišane pesniške besede, mila osebnost prvega povojnega pesniškega rodu, že od vsega začetka do danes na intimni srčni strani pesnjenja …«.

Viri:

Tone Pavček, Jože Šmit, Hiša Cankarjeve zaveze, Cankarjeva založba, Ljubljana 2005
Tone Pavček, Lirika Jožeta Šmita, Šmit Lirika časa, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2002
Matjaž Kmecl, Črta pod izpesnjenimi pravljicami, Jože Šmit, Eden izmed vas, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982
Veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008
Jože Horvat, Pesnik zastrte bolečine, Delo, 12. 02. 2004
M. Žebovec, Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929, Ljubljana 2007,
F. Zadravec, Sto slovenskih pesnikov, Ljubljana 2004
Enciklopedija Slovenije, knjiga 13, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999
Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, Založba Mihelač 1994
Drago Bajt, Slovenski kdo je kdo, Nova revija, Ljubljana 1999
Mala splošna enciklopedija, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976
Ladislav Lesar, Verjamem v ljubezen, v to večno iskanje, intervju z Jožetom Šmitom, Nedeljski dnevnik 03. 02. 2002
Ladislav Lesar, Jože Šmit, poet veselih in otožnih rim, Nedeljski dnevnik 09. 03.1997,
Brane Jeranko, Čudovita slutnja svobode, pogovor z Jožetom Šmitom, NT RC st. 25, 23. junij 1994,
Iztok llich, Jubilej pesnika Jožeta Šmita, Večer 01. 02.1972
Iztok llich, Pogovor z urednikom in pesnikom Jožetom Šmitom, Večer 31. 8.1974
Občina Rogatec, spletne strani
Muzej na prostem Rogatec, spletne strani
knjige Jožeta Šmita
družinski arhiv

Sredi moravske prestolnice Brno, ob vznožju Spielberga, stoji kraljevski samostan Staro Brno, ki je od leta 1783 sedež samostana avguštinskih kanonikov svetega Tomaža. Z zahodnega pobočja Spielberga se do njega raztezajo široki mirni vrtovi, ki tvorijo vesel zeleni okvir belim samostanskim zidovom. Na zadnji strani samostana, v neposredni bližini stavbe, se nahaja podolgovat vrt, ki je od drugih vrtov ločen z ograjo in meri le 35 metrov v dolžino in 7 metrov v širino. Kljub temu je to zelo pomembno zgodovinsko območje: na tem majhnem koščku vrta je bilo utemeljeno eno od najbolj čudovitih in genialnih odkritij biologije, pomembno področje naravoslovja, raziskovanje dednosti.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ob sončnih pomladnih dneh na tem majhnem vrtu mogoče videti duhovnika iz avguštinskega samostana, ki se je ukvarjal z nenavadnim in hkrati precej napornim delom. To je bil oče Gregor Johann Mendel, ki je stal pred umetelno izdelanim ogrodjem iz palic, drevesnih vej in napetih vrvic, na katerem je bilo na stotine in stotine rastlin graha v naravnem, pokončnem položaju. Zelenijo in cvetijo vse vrste graha, velike in majhne sorte, z belimi ali vijoličastimi cvetovi, z gladkimi ali zoženimi stroki in še veliko več.

Osamljeni raziskovalec se je zdaj sklonil od enega do drugega cveta, s pinceto odprl še ne povsem razvit cvetni popek, odstranil čolniček in iz njega izvlekel vse paličice ali paličaste cevke. Na koncu je s finim čopičem previdno nanesel rumeni cvetni prah druge rastline na nežno stigmo cveta, ki ga je pravkar držal v rokah, in na koncu vsak tako obdelan cvet zavil v majhno belo tulsko ali papirnato vrečko, da kakšna neprevidna čebela ali neroden hrošč ne bi prenesla cvetnega prahu tuje rastline na že oprašeno stigmo in tako ogrozila ali uničila rezultatov poskusov križanja.

Naj je bilo to delo še tako zamudno in naporno, nikoli ni izčrpalo potrpežljivosti marljivega avguštinskega duhovnika. Veselje do raziskovanja ga je gnalo k vedno novim poskusom, o katerih je nekoč zapisal:

»Poskusi napredujejo počasi. Na začetku je potrebna potrpežljivost, pozneje pa se stvari izboljšajo, ko poteka več poskusov hkrati. Od pomladi do jeseni se zanimanje vsak dan obnavlja in trud, ki ga je treba posvetiti varovancem, je v veliki meri poplačan. Če bi mi poleg tega s svojimi poskusi uspelo nekako pospešiti reševanje problema, bi bil dvakrat bolj srečen.«

Kako zelo je imel mladi raziskovalec rad svoje rastline, dokazuje majhna šala, ki jo je včasih izrekel svojim obiskovalcem. Ko jih je vodil skozi vrt, je nenadoma z resnim obrazom rekel:

«Počakajte, zdaj vam bom pokazal svoje otroke!«

Ko je nato ob tej nenavadni izpovedi duhovnika videl osuple izraze gostov, je z nasmehom pokazal na svoj grah!

Gregor Mendel je leta 1856, pri 34 letih, začel svoje poskuse križanja z jedilnim grahom in jih v bistvu končal sedem let pozneje. Kljub omejenemu prostoru - zadovoljiti se je moral z majhnim koščkom vrta, ki mu ga je dal na voljo opat njegovega samostana - so bili ti klasični poskusi okronani z najbolj čudovitimi rezultati. Odkril je zakon dednosti, ki je danes kot »Mendelova pravila« osnova vseh raziskav dednosti.

Mendelova iznajdljivost v tej posebni veji raziskav se je pokazala predvsem v posrečenem načinu izvajanja njegovih poskusov.

Najprej je v svojih križanjih vedno obravnaval le en ali le nekaj določenih parov značilnosti, ki jih je ostro in spremenljivo razmejil med seboj:

»Naloga poskusa je bila opazovati te spremembe za vsaki dve različni lastnosti in ugotoviti zakon, po katerem se te spremembe pojavljajo v zaporednih generacijah.«

Drugič, Mendel ni bil pozoren le na videz temveč tudi na številčno razmerje, v katerem so se pojavili križanci:

»Da bi prepoznali razmerja, v katerih so hibridne oblike (križane oblike) med seboj in s svojimi predniki, se zdi nujno, da so člani razvojne serije v vsaki posamezni generaciji v celoti podvrženi opazovanju.

Tretjič, rastline, pridobljene križanjem, je vedno obravnaval popolnoma ločeno, zbiral je semena vsake posamezne rastline posebej in jih sejal ločeno; ta postopek je imenoval individualna vzgoja. Na enak način je skrbno ločil tudi posamezne generacije križancev.

Pri tem je ugotovil naslednja osnovna dejstva o pravilih dedovanja, ki so danes znana kot »mendelizem« :

Če na primer križamo rdeče cvetočo vrsto z belo cvetočo vrsto tako imenovane nočne lepotice (Mirabilis jalapa), ki je še posebej primerna za dokazovanje križanje, dobimo iz te starševske ali starševske generacije P v naslednji prvi rodovniški ali hčerinski generaciji F 1 vse rožnato cvetoče križace. Če bi jih še naprej gojili med seboj, bi mislili, da bodo v naslednji generaciji spet vsi cvetovi rožnati; čudno pa je, da s štirimi rastlinami vedno dobimo v povprečju le dve rožnati, poleg tega pa še eno rdečo in eno belo cvetočo rastlino. Prišlo je do tako imenovanega cepljenja in rečeno je, da barva cvetov ustreza Mendelovim pravilom. Vse rdeče in belo cvetoče rastline so še naprej čiste rdeče in bele, so homozigotne. Po drugi strani pa se rožnato cvetoče rastline še naprej delijo, so heterozigotne ali mešane, razcepljene, pri čemer se vedno znova poleg rožnatih cvetov pojavljajo tudi čisto rdeči in čisto beli cvetovi v razmerju 1:1:2.

Ta čudovita dejstva je mogoče razložiti na naslednji način: Spolne celice (gamete), iz katerih nastane križanci, ohranijo genetski material, ki so ga prinesli njihovi proizvajalci, in se ne mešajo; to imenujemo »čistost gamet«. Če je dedni dejavnik za rdečo barvo cvetov označen kot R in za belo barvo cvetov kot W, so potomci, ki nastanejo s kombinacijo obeh rastlin, označeni kot RW. Iz teh se nato oblikujejo zarodne celice, in sicer v enakih količinah z R in W. Pri parjenju torej obstaja verjetnost sovpadanja R + W, W + R, R + R, W + W v razmerju 1 : 1 : 1 : 1 : 1, tj. 50 (R + W, W + R) = roza, 25 (R + R) = rdeča in 25 (W + W) = bela.

Februarja in marca 1865 je imel Gregor Mendel dve predavanji o svojih poskusih križanja za naravoslovce in druge znanstvenike v Naravoslovnem društvu v Brnu. Poslušalci so bili presenečeni, ko so slišali o nenavadnih in očitno zakonitih številčnih razmerjih, v katerih se pojavljajo različne oblike bastardov. Vendar nihče od njih ni razumel Mendelove glavne ideje, namreč da ne gre za splošno sliko posameznega bitja, temveč za posamezne lastnosti ali nagnjenja, ki se dedujejo ločeno, da te

Opat Gregor Johann Mendel (od 22. julija 1822 do 6. januarja 1884), utemeljitelj raziskav dednosti

individualne lastnosti trdno in nespremenljivo sestavljajo sliko vrste, podobno kot majhni kamenčki na mozaični sliki. Vsi niso razumeli ali niso želeli razumeti novega genialnega znanja in so ga zavrnili kot »čudno«, »skrivnostno« in »nerazumljivo«. Glavni razlog za to soglasno zavrnitev pa je bil ta, da so bili vsi člani združenja trdovratni zagovorniki darvinističnih teorij, ki so v tistem času ravno pridobivale na veljavi. Mendelovih globokih in nenavadnih idej niso poskušali jemati resno, saj so bile v nasprotju s prevladujočo darvinistično doktrino. Darwinova osnovna ideja je bila spremenljivost vrst, medtem ko je bilo bistvo Mendelovih pogledov stalnost, če že ne vrst pa vsaj njihovih elementov, lastnosti in dednih enot, ki te lastnosti ustvarjajo.

Ni presenetljivo, da so učenjaki iz Naravoslovnega društva v Brnu pomilovalno skomignili z rameni nad »diletantom« Mendelom in njegovo absurdno idiosinkrazijo, ki je bila v tako ostrem nasprotju z Darwinovim naukom, ter se razšli brez ene same besede razprave o tej zadevi.

Naslednje leto je bilo Mendelovo predavanje, kot je bilo v navadi, objavljeno v revijah društva, čeprav je imel Mendel sam do njega pomisleke.

»Ni mi bilo neznano, da dobljenega rezultata ni mogoče zlahka uskladiti s sedanjim stanjem znanosti in da bi bila v teh okoliščinah objava izoliranega poskusa lahko dvojno nevarna, tako za eksperimentatorja kot za vzrok.«

Kljub temu je bila publikacija objavljena, beseda pa je bila bolj veljavna kot kdaj koli prej:

«Habent sua fata libelli - knjige imajo svojo usodo!« V tem primeru je bila to usoda, ki jo je zaznamovalo posebno ozkogledno filistrstvo v strokovnih znanstvenih krogih. Publikacije društva Natur forschenden Verein zu Brünn izmenjali z več kot 120 drugimi društvi, univerzami in akademijami doma in v tujini, šle so na Dunaj in v Berlin, pa tudi v London, Pariz in Peterburg, v Rim in Upsalo. Resnično revolucionarnemu odkritju outsiderja Mendela ni bilo nikjer, prav na nobenem mestu učne znanosti, posvečene nobene pozornosti. Menili so, da se z njo ni vredno ukvarjati. Rokopis je bil prepuščen gnitju in nabiranju prahu povsod po svetu in le čudnemu in srečnemu naključju dolgujemo njegovo slavno vstajo - čeprav šele 34 let pozneje, potem ko je veliki raziskovalec Gregor Mendel že 16 let ležal v grobu!

Najbolj značilen primer ozkoglednega, nerazumevajočega in večinoma zavistnega vedenja znanstvenih krogov do Mendelovih novih in globokih spoznanj je vedenje münchenskega profesorja botanike C. W. von Nägelija.

Nägeli bi moral, če bi bil kakršen koli raziskovalec tistega časa, glede na svoje delovno področje in način dela, z nekaj dobre volje prepoznati pomen Mendelovih odkritij. Toda ko je Mendel temu profesorju poročal o svojih poskusih križanja in presenetljivih rezultatih ter mu poslal svoj članek, je moral na odgovor čakati več mesecev, odgovor pa je bil izredno pokroviteljski. Mendelu se je ob branju tega zapisa verjetno zdelo ironično:

»Sploh se mi zdi, da poskusi s pisumom (grahom) niso končani, ampak da bi se morali šele začeti!«

Profesor von Nägeli je tako Mendelu naložil precejšnjo odgovornost, saj je njegova razprava temeljila na opazovanju več kot 10.000 križanih rastlin in je vsebovala jasne rezultate. Vendar Nägeliju očitno nista bila všeč klasična jedrnatost in kratkost traktata. Mendel bi lahko predstavil ogromno gradiva. Samo v delu Pisum je poročal o 355 umetnih oploditvah in opazovanjih 12 980 potomk poznejših generacij, ki so nastale s temi oploditvami. Kljub obsežnemu gradivu pa se je Mendel zaradi svoje dojemljive skromnosti izognil pisanju obsežnejšega dela, kar bi verjetno storila učenjaška hiša.

Nägeli torej ni imel pojma o Mendelovih osnovnih idejah in si jih sploh ni prizadeval razumeti. Prav tako mu ni prišlo na misel, da bi sam ponovil in preveril Mendelove poskuse, kot je ta predlagal. Ko je Nägeli v letu Mendelove smrti objavil svoje veliko delo o »Mehansko-fiziološki teoriji porekla«, ni omenil velikega raziskovalca ali njegovega dela o Pisumu, čeprav bi mu moralo ostati v spominu zaradi velikega obsega dela in ogromnega števila poskusov. Nenavadno pa je, da Nägelijevo delo vsebuje številne ugotovitve in stališča, ki močno spominjajo na Mendelovo delo o pisumu in so bila očitno od tam tiho »prevzeta«!

Profesor von Nägeli je na »outsiderja in diletanta« Mendela vedno gledal zviška in nekoč izrecno izjavil:

»Izvor organskega sveta sodi v najglobljo svetinjo fiziologije. Njegovo zdravljenje predpostavlja pravilno presojo na najtemnejših področjih«

Nato primerja nefiziologe, ki si upajo opraviti to nalogo, z obrtniki, ki si drznejo tesati hišo, kar je naloga le gradbenega mojstra. Za Nägelija je bil torej Mendel, ki ga je v resnici prekašal, manjvreden »nefiziolog«, čigar miselne oblike so se mu zdele nejasne in neznanstvene, vendar si ni niti malo prizadeval, da bi si te misli razjasnil. To je pojav, ki naj bi se pogosto pojavljal med »znanstvenimi kapacitetami« zaradi kadila z vseh strani, in samovšečnosti, ki neredko iz tega izhaja! Vsekakor pa Nägeliju ostro očitajo, da se po njegovi krivdi mendelizem ni začel leta 1866, ampak šele leta 1900.

Drugi znanstvenik, botanik Kerner von Marilaun, je od Mendela prejel podrobna poročila o novih odkritjih. Vendar tudi on v svojih delih ni mogel omeniti Mendelovega imena in njegovih revolucionarnih bioloških odkritij.

Leta 1868 je bil Gregor Johann Mendel izvoljen za opata avguštinskega kanoničnega samostana svetega Tomaža:

»... vendar me to ne sme ovirati pri nadaljevanju poskusov križanja, ki so mi postali tako ljubi; upam celo, da jim bom lahko posvetil več časa in pozornosti, dokler se ne ustalim na svojem novem položaju.«

Njegovo upanje se ni izpolnilo. Podcenjeval je obveznosti, ki jih je prinašalo njegovo novo dostojanstvo, in čas ter moštvo, ki sta bila potrebna za znanstveno delo, sta postopoma vse bolj pešala. Poleg tega ogromna količina dela, ki ga je opravil s poskusi križanja, v strokovnih znanstvenih krogih ni vzbudila niti najmanjšega zanimanja. Nihče ga ni razumel, nihče mu ni verjel! In problemi so rasli okoli njega: globoka vprašanja o dednosti, ki so mu jih dale njegove grahove rastline.

Nanj so mu njegove grahove rastline dale tako jasen odgovor, a ga noben sodobnik ni razumel in je postajal vse bolj zapleten. Zaradi nerazumevanja ali zlonamernega nerazumevanja svojega časa in posledičnega popolnega pomanjkanja podpore znanosti se je moral opat Gregor Mendel, preobremenjen z drugim delom in dolžnostmi, na svojo žalost vedno bolj umikati s področja raziskovanja, na katerem je dosegel tako izjemen uspeh, in prepustiti nadaljnji razvoj svojih idej bolj pronicljivim časom.

Vendar je do konca življenja ostal zvest svojim najljubšim cvetlicam in kot vrtnar in čebelar je bil dejaven v vsaki prosti uri. V čebelarstvu se je Gregor Mendel manj ukvarjal z donosom medu kot z vzrejo tujih pasem čebel in njihovim križanjem z domačimi čebelami. Na vsakem panju je bila pritrjena tablica, na kateri je bilo natančno zapisano, kdaj je bila uporabljena zadevna matica, iz katerega panja je prišla, kdaj je panj rojil, kdaj je bil ženitni let, kdaj je bila bitka s troti. S temi poskusi križanja čebel je upal, da bo pridobil nove informacije in morda potrdil svojo teorijo dednosti.

Še danes pa so pri križanju čebel velike težave: parjenje, tj. ženitveni let, poteka visoko v zraku, zato ni lahko popolnoma izključiti drugih trotov. Zato je razumljivo, da Mendelu ni uspel noben poskus popolnega križanja in da je bil do danes uspešen le en tak poskus.

Ameriški raziskovalec Newell je na oddaljeni »voucherski postaji« v preriji križal matico Apis ligustica (italijanska čebela) z Apis carnica (kranjska čebela), nato pa ponovno kranjsko matico z italijanskimi troti. V obeh primerih je iz teh križanj dobil generacijo Fi, vendar so bile le samice Fi križancii, medtem ko so bili troti Fi v celoti pripadniki matične rase. Najpomembnejši rezultat pa se je pokazal šele pri nadaljnjem razmnoževanju samic Fi. V skladu z Mendelovim naukom so se morale združene predispozicije v križancu ob nastanku gamet razcepiti. Samica je morala odlagati dve vrsti jajčec, eno z značilnostmi kranjskih čebel in drugo z značilnostmi italijanskih čebel. In ker so troti le plod neoplojenih jajčec, so morale po tej teoriji tudi bastardne samice proizvesti dve vrsti trotov, ki ustrezata dvema rasama. Te zahteve Mendelove doktrine so bile v celoti izpolnjene: Newell je dejansko opazil ti dve pričakovani obliki trota v razmerju 1 : 1 v F2 pri križanju čebel!

Čeprav ta izjemno zanimiva dejstva za časa Mendlovega življenja še niso bila znana, pa je za njegovo genialno zmožnost, da je probleme raziskal do potankosti, zelo pomembno, da je že desetletja prej domneval, da je delitev rastlin med tvorbo jajčec križanih samic ali nastanek več oblik trotov nujna posledica njegovega nauka, in je svoje poskuse s križanjem čebel pripravil prav za preverjanje te domneve.

Čebele in rože so mu bile najljubše tudi v zadnjih mračnih letih njegovega življenja. Tako kot pri cvetju je tudi pri čebelarjenju rad popeljal svoje prijatelje v čebelnjak. Tam je bil navadno veselo razpoložen in pripravljen na majhno šalo. Tako se je ob takšni priložnosti zgodil naslednji veseli dogodek:

«Nekega poznega zimskega dne - bil je začetek marca, vrt je bil prekrit s snegom, a sonce je že sijalo toplo in prijazno kot spomladi - smo prišli v čebelnjak in opazovali čebele, ki so kukale proti soncu in začele prvič izletavati. Opat Gregor Mendel je z navihanim nasmeškom rekel mlademu kleriku, naj na bel sneg pred čebelnjakom položi svojo črno glineno kapo. In potem se je tiho smejal, ko je ves roj čebel priletel na vidno temno točko, ki je čez nekaj časa namesto črne postala rumena; čebele so se namreč s črno kapico, za katero so mislile, da je to mesto brez snega, znebile tistega, kar so zaradi čistoče čez zimo hranile na sebi!«

V zadnjih letih življenja je opat Gregor Mendel trpel za kroničnim vnetjem ledvic, zaradi česar je 6. januarja 1884 umrl. Eden od njegovih bratov je naravo in življenje tega prijaznega človeka opisal v dveh iskrenih distihih:

«Clemens ac largus, affabilis unicuique,
Fraternusque pater, fratribus nobis fuit.

Flores amavit et juris defensor vim toleravit,
Qua tandem fessus, vulnere cordis obit.«

«Z odprto roko in prijazen do vseh, ki so prišli, je bil za nas brate prijatelj, oče in brat hkrati. Cvetje ga je razveseljevalo - krivica ga je silila v boj, dokler ni utrujen od spopadov z bolečim srcem umrl.«

Z Mendelovo znanstveno zapuščino so ravnali z malo spoštovanja. Od njegovih zapiskov in tiskovin so ohranili le dobro vezane knjige, vse drugo je bilo sežgano. Ali ni znanost pri tem utrpela nenadomestljive izgube, ni več mogoče ugotoviti.

Veliki raziskovalec se ni slepil glede uspeha svoje temeljne publikacije v času, ko so bile darvinistične hipoteze vedno odločilne za razlago novih rastlinskih oblik. Kljub temu je bil notranje prepričan o izjemnem pomenu svojih raziskovalnih rezultatov, ki so jih vsi napačno ocenjevali in zanemarjali, in nekoč je prijatelju izrekel preroške besede:

«Moj čas bo prišel!«

In enkrat je res prišel njegov čas! Vendar so morala miniti desetletja, preden sta bila Mendelovo ime in njegovo delo v znanstveni literaturi sploh omenjena s potegom peresa. Nezahtevno delo v sivih zvezkih Naravoslovnega raziskovalnega društva Brno je bilo že zdavnaj izgubljeno in pozabljeno!

Marca 1900 sta izšla dva članka profesorja Huga de Vriesa, enega je objavila Pariška akademija znanosti, drugega pa Nemško botanično društvo. V francoski razpravi so bila razmerja cepljenja v poskusih križanja predstavljena v popolnem soglasju s številčnimi razmerji Mendelovih poskusov, vendar se ime Mendel v tej izdaji nenavadno ni pojavilo. V nemški razpravi je de Vries na neznansko začudenje znanstvenega sveta zahteval, da je treba popolnoma spremeniti prevladujoče znanstvene poglede na teorijo križancev. Podoba vrste bi se morala umakniti sestavi neodvisnih dejavnikov, enote značilnosti vrste pa bi bilo treba obravnavati kot ostro ločene količine:

»Moji poskusi so me pripeljali do dveh trditev: 1. od dveh antagonističnih lastnosti ima križanec vedno le eno, in to v polni obliki. 2. pri nastanku cvetnega prahu in jajčeca se obe antagonistični lastnosti ločita. - Ta dva predloga je Mendel že pred časom postavil v najresnejše točke za poseben primer (grah). Vendar so bili pozabljeni in napačno razumljeni. Po mojih poskusih so splošno veljavni za splošne križance!«

De Vries je o Mendelovi razpravi dejal:

«To pomembno delo je tako redko citirano, da sem se z njim seznanil šele potem, ko sem že opravil večino svojih poskusov.«

Mesec dni pozneje, aprila 1900, je profesor Carl Correns iz Tübingena in junija 1900 profesor Erich Tschermak z Dunaja objavila razpravo o poskusih križanja, ki so se popolnoma ujemali s tistimi, ki jih je 34 let prej objavil Mendel. Correns je pisal o tem:

«Tako kot de Vries sem tudi jaz mislil, da je vse to nekaj novega. Potem pa sem se moral prepričati, da je opat Gregor Mendel v Brnu v šestdesetih letih z dolgoletnimi zelo obsežnimi poskusi z grahom ne le prišel do enakega rezultata kot de Vries in jaz, ampak da je podal tudi povsem enako razlago, kolikor je bilo to leta 1866 sploh mogoče.«

Tudi profesor Tschermak je povedal:

»Hkratno odkritje Mendela s strani Corrensa, de Vriesa in mene se mi zdi še posebej razveseljivo. Tudi jaz sem mislil, da sem našel nekaj povsem novega!«

Skoraj hkratno ponovno odkritje rezultatov dela Gregorja Mendela s strani treh raziskovalcev, ki so delali neodvisno drug od drugega, je povzročilo ogromno razburjenje v biološki znanosti doma in v tujini, novica o tem čudežnem odkritju pa se je hitro razširila po kopnem in morju. V nekaj letih je majhen, neopazen Mendeljev traktat prerasel v velikansko literaturo, mogočno doktrinarno zgradbo. Z dolgo pozabljeno objavo v Mitteilungen des Naturforschenden Vereines zu Brünn so raziskave dednosti postale osrednje področje naravoslovja. Poznavanje dednih pojavov, praksa racionalne vzreje živali in rastlin, znanje o prenosu lastnosti na potomce, o telesni in duševni sposobnosti človeške rase, o izvoru človekovih lastnosti in možnosti vplivanja nanje, znanost o osebni higieni, socialni higieni, reproduktivni ali dedni higieni ter znanost o genetiki in genetiki so postali osrednji elementi naravoslovja. Svet vse to dolguje Mendelovi razpravi iz leta 1866, ki je bila po obsegu tako majhna, po vsebini pa tako velika!

Danes, 80 let po prvi objavi, to delo začenja vplivati na misli in dejanja ljudi po vsem svetu. Gregor Mendel je preoblikoval naše poglede na življenje in razvoj, povečal je donosnost rodovitne zemlje in pripravil okrevanje vsega človeštva. Njegovo ime se bo vedno omenjalo kot ime pionirja nove dobe med velikani, ki so nas vodili k svetlobi.

Hvaležne biološke raziskave so Mendelovemu imenu postavile spomenik, ki bo trajnejši od vseh kamnitih in rudnih spomenikov: celotno novo raziskovalno ustanovo so poimenovale »mendelizem«, poleg tega pa so skovali besedo »mendel« za vedenje vseh živih bitij, ki pri dedovanju svojih lastnosti upoštevajo Mendelove zakone. S tema dvema besedama bo Mendelovo ime živelo, dokler bo obstajala znanost o življenju!

Iz knjige Elmar Brugg: Spiessbürger gegen Genie, Die Tragik des schöpferischen Menschen, GYR Verlag, Baden/Schweiz, 1952

Prevod -nk

1. del: Krleža in Tito

Krleža je v eseju »Titova vrnitev leta 1937« zapisal:

»Tito stoji pred svojo hišo, njegove misli krožijo v ogromnih krogih okoli stare kumrovečke mahovite strehe. Razmišlja o sebi, o svojem žalostnem otroštvu, o svetovni vojni, o vojašnicah, o Karpatih, o taboriščih in bojiščih, o bitkah, ki jih je preživel in o velikih sibirskih rekah, o ruskem jeziku, ki obliva kot morje kitajske zidove in mongolske oddaljene dežele in narode, razlivajoč se po vsej Aziji do Tihega oceana.

Tito razmišlja o svojem življenju, o tovarnah, v katerih je delal, o sindikatih, o tovariših, o stavkah, o gibanju, ki ga vodi, o celotnem človeškem življenju, ki se danes zapira v ogromen krog bitk in bojev skozi Lepoglavo in Španijo od Madrida do Kumrovca in ta neskončni življenjski cikel potovanja okoli sveta traja že eno celo življenje, tu pa v Kumrovcu psi lajajo, kot so lajali pred tridesetimi in štiridesetimi leti. Niti vrat niso namazali in umirajoče mačke meču v potok, niti gnojevke niso podprli, in kot da se na svetu nič ne dogaja in kot da se sploh ni nič zgodilo in kot da se Evropa ne sooča z novo svetovno vojno! Kemične tovarne se kadijo od Arktičnega oceana do Urala in Volge, jeklarska industrija grmi od Vladivostoka do Magnitogorska, zemlja se trese v svojih srednjeveških temeljih.

Amerika in Evropa skuhata več kot sto milijonov ton jekla, v Španiji grmijo topovi, Hitler pripravlja poboj, prihaja mednarodna nevihta, tu pa psi lajajo in jame zadišijo kot v Keglevićevih časih tlake in rabote. Pripravlja se nova mednarodna katastrofa, fašistični gorila ostri svoje nože, pri nas pa smrči Kupinec, smrči Kaptol, smrči Kumrovec, smrči vsa naša malomeščanska inteligenca, Tito pa stoji sredi Kumrovca in čuti vakuum srednjeveške zamude, prekletstvo kumrovečkega nokturna, lajajo psi in vse stoji na enem in istem mestu.

Plameni velike revolucije ližejo od Tihega oceana in od Španije, v rdečem odsevu utripa svit ognja po neštetim topilnicah po svetu, tovarne se kadijo, utrip sveta že danes bije v ritmu prihodnjih svetlih stoletij, pri nas pa sova kroži okoli zvonikov Marije Terezije: in vse je tečno, kumrovečko pokopališče in gnijoči most, ter grozi, da se bo podrl pod nekoliko glasnejšim korakom nočnega samotarja. V tihem zadnjem trenutku tega lirskega solilokvija, v zadnjih tonih kantilene tistega melanholičnega monologa je Titov glas spremenil svoj sijaj in njegove svetlo modre golobje oči so se obarvale jeklenim, temno modrim, kovinskim sijajem in potemnile kot črnilo. Dobrotljiva, mehka igra ustnic se je pretresla od izzivalnih, trdih, kot iz kamna vklesanih črt in v tem pogledu in v tem glasu je bilo nekaj nejasnega in sugestivnega izraza, polnega bolečine in nemira.

»Kumrovec smrči, bog ga blagoslovi, a kako dolgo bo pri nas vse smrčalo,« se je Tito jezno, skoraj živčno spraševal s tistim nasilnim naglasom, ki v našem jeziku odstrani z neba vsa božanstva višjega in nižjega reda.

»Soočeni smo z novo svetovno vojno in če nas naš um ne reši, nas ne bo rešilo nič! In to je tisto, kar je treba razložiti Kumrovcu in Kupincu ter našim neumnim bazarjem od Ljubljane do Beograda! Pečeni golobi ne padejo z neba.«

Danes je ime Titovo postalo dramatičen simbol generacije vseh naših ljudstev, saj je bila zgodovina pisana s krvjo in mesom naših ljudstev. V brodolomu, ki je bil najbolj brezupen od vseh naših brodolomov, se je pojavil z Leninovo baklo v temi in njegovo potovanje od Kumrovca in Jajca do Beograda in Zagreba je pot naših ljudi, da postane od srednjeveškega, zaostalega človeka državljan prihodnjih srečnejših stoletij: to je gibanje za našo lastno civilizacijo za vsako ceno. Naša zgodovinska volja je bila razkrita v mnogih prizadevanjih skozi stoletja, in če lahko tako rečemo, je volja, da se preobrazimo in osvobodimo v višjih družbenih silah celotnega sveta, na podlagi izkušenj prve in druge svetovne vojne in težkega političnega podzemnega boja, ki je trajal desetletja in stal nešteto žrtev. Tito je zmagoslavni lok med temnimi in krvavimi zidovi naše srednjeveške preteklosti in pot do civilizacije, ki ne bo več suženj tujih bank, tujih neresnic in predsodkov. To je puška, ki se je skozi dim in meglo naše zaostalosti prebila kot žareča zastava nad zvezdnatimi zastavami naše sodobne politične zavesti.

Ko so v tej vojni med dolgimi nočnimi bdenji okoli leta 1943 do 1944 občasno zaslišali Titove topove, ki so ponoči godrnjali okoli Zagreba, sem pogosto poslušal tisto nočno grmenje. Pred očmi sem imel vedno eno in isto sliko iz sedemintridesetih let; Tito sedi pred pergamentom florentinske svetilke, v rumenem sijaju osvetljenega gregorijanskega korala s starinskimi, štirioglatimi notami štirikotnikov v krvavo prozorni barvi karminskih črk in govori o Kumrovečkem Nokturnu. Grmijo njegovi topovi, traja usodno vojno bdenje in si v svoji samoti mislim: glejte, Tito je Kumrovec prebudil iz tisočletnega sna! Tito se je uprl srednjemu veku, našel je izhod, pluje s polnimi jadri in njegove galije potujejo v varno pristanišče zmage ... .«¹

Konec 1937. leta je Josip Broz Tito postal generalni sekretar CK KPJ. Peto državno partijsko konferenco oktobra 1940 v Zagrebu je zaključil s besedami : »Drugovi, pred nama su odlučujući dani. Naprijed sada u konačnu pobjedu! Iduću konferenciju moramo održati u oslobođenoj zemlji i od tuđina i od kapitalista!«

V proglasu CK KPJ neposredno po okupaciji Jugoslavije 1941. l. Tito poziva delavce, kmete, mladino, meščane in vse domoljube, da se združijo v boju za nacionalno neodvisnost!

Tradicionalni konstitutivni elementi države kot entitete v mednarodnem pravu so teritorij (meje), stabilno prebivalstvo in suverena oblast.

Od 19. stoletja je po veljavnem evropocentričnem sistemu za države evropskega kontinenta bistven element države kot subjekta mednarodnega prava tudi priznanje države s strani drugih evropskih držav.

Po Deklaraciji o kriterijih za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi je v začetku devetdesetih letih 20. stoletja bila ustanovljena Badinterjeva komisija kot arbitražno telo s ciljem, da razreši pravna vprašanja nastala z razpadom (SFR)Jugoslavije, ki je poleg že omenjenih pogojev izpostavila spoštovanje regionalnega geopolitičnega ravnotežja (primer Severne Makedonije), teritorija, ki ga opredeljujejo meje itd., uvedla pogoj, da država sprejema demokratizacijo in spoštovanje človekovih pravic!

Nacije so nastale iz etnij (Smith, 1991), ki vključujejo šest atributov: kolektivno ime, mite o skupnih prednikih, enega ali več razlikovalnih elementov skupne kulture (jezik, folklora), povezanost z domovino kot ozemljem, občutek solidarnosti za dele prebivalstva glede na rojstni kraj. Ko te atribute združijo tri revolucije – politična, gospodarska, kulturna, nastane nacija. Nacionalizem pa si izmišlja nacijo tudi tam, kjer je ni! Pri oblikovanju nacionalnih identitet je pomembna tudi industrializacija. Moderna funkcionalna država deluje samo, če obstaja mobilno, pismeno in kulturno homogeno prebivalstvo, sposobno za izmenjavo blaga in storitev. Entropijsko odporne značilnosti, kot so jezik, rasa in religija, zavirajo oblikovanje nacionalnih entitet.

Vsi južnoslovanski narodi in kosovski Albanci so po razpadu SFRJ l. 1991 (četudi je inačica s Črno goro in Srbijo zdržala do leta 2003) iz republik in avtonomnih pokrajin, ki so bile konstitutivne federalne enote s pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve (Ustava SFRJ iz l. 1974;, »Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve …«, ustvarili samostojne nacionalne države, Slovenijo, Hrvaško, (Severno) Makedonijo, (»daytonsko«) Bosno in Hercegovino, Črno Goro, Srbijo (s Vojvodino) in Kosovo, v skladu z načelom mednarodnega prava uti possidetis (dejanske posesti; meje med bivšimi federalnimi enotami so državne meje naslednic in se ne morejo spreminjati s silo, temveč samo sporazumno), na katerega se je sklicevala Badinterjeva komisija pri odločanju o razpadu SFRJ na Mirovni konferenci o bivši Jugoslaviji 1991.-1993.

Do danes razpad Jugoslavije še ni končan, saj 30 let po razpadu Jugoslavije in 20 let od podpisa nasledstvenega sporazuma še niso razrešena vsa nasledstvena vprašanja.

Kar zadeva državnost narodov, je Titov zgodovinski prispevek bila federacija šestih nacionalnih držav in dveh avtonomnih pokrajin z določenimi notranjimi etničnimi mejami, družbeno-gospodarska formacija industrijskega etatizma/državnega kapitalizma/nezaslišana gospodarska rast in razvoj ter Ustava iz l. 1974, ki je predvidevala pravico vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve!!!

Pred Drugo svetovno vojno so se odnosi med Krležo in Josipom Brozom Titom zelo poslabšali. V »spopadu na levici« je Krleža kot nasprotnik socrealizma v umetnosti in prepričani antistalinist v politiki bil na »drugem bregu«.

Drugo svetovno vojno in NOB, ki ga se ni udeležil, je Krleža preživel na varnem v privatnem sanatoriju za živčne in duševne bolezni dr. Đure Vranešića v zagrebškem Zelengaju. Sanatorij je bil mesto številnih gostij najvplivnejših ljudi tedanjega ustaškega režima, od Nemcov, Gestapa in ustašev do vohunov NOB-a. Na ta način je istočasno naskrivaj reševal življenja pisateljev Miroslava Krleže in Mile Budaka (!), slikarja Krste Hegedušića, kiparja Antuna Augustinčića in številnih drugih umetnikov, komunistov in Judov.

Po koncu Vojne januarja 1946. leta je nova oblast ustrelila dr. Vranešića. Krleža ga je poskusil rešiti, vendar ni uspel. Ali je mogel narediti več, da mu reši življenje, se ne ve!

Med Josipom BrozomTitom in Miroslavom Krležo je prišlo do pomiritve in se njun prijateljski odnos od takrat ni več spreminjal.

O tem odnosu najbolj priča skupno 24 »ljubezenskih« pisem Miroslava Krleže, lastoročno pisanih Josipu Brozu Titu, razen pisma iz l. 1967, v katerem Krleža razlaga, zakaj je podpisal Deklaracijo o nazivu i položaju hrvaškega knjižnega jezika ter zaradi tega zahteva svojo izključitev iz CK.

V enem izmed teh pisem Krleža piše, »da nam poživiš, dragi naš Tito, još dugo, dugo, jer dok si ti s nama SVI MI (verzali, tmš) mirnije spavamo!« Priznati moram, da take farse, »šaloigre«, »burke«, nizkotnega prilizovanja od Miroslava Krleže ni bilo pričakovati!

Vsaka generalizacija je napačna, pa tudi ta. Josip Broz Tito je bil prepogosto neprincipialni pragmatik, da bi ta izjava neizpodbitno veljala za kogarkoli, kadarkoli in kjerkoli in se pravzaprav ne ve, na kogar se fraza »vsi mi« sploh nanaša!

Pripomba:
¹Titov povratak godine 1937 (djela Miroslava Krleže – Eseji, članci i prikazi), prev. v slo tmš, Miroslav Krleža: Titov povratak 1937 | Tacno.net

2. del: Titov obisk vojašnice v Bileći

Prvega julija 1966. v hotelu »Istra« na otoku Brionu je bilo Četrto plenarno zasedanje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, znano kot Brionski plenum, na katerem je bil zamenjan Aleksandar Ranković, drugi najpomembnejši človek v tedanji Jugoslaviji, dotedanji podpredsednik SFRJ in sekretar CK ZKJ zaradi dokazane obtožbe, da je Udba (Uprava državne bezbednosti) po njegovem nalogu prisluškovala Predsedniku SFRJ Josipu Brozu Titu v njegovi rezidenci v Užiški ulici 15 v Beogradu.

Ozadje »prisluškovalne afere« je bil prepad med reformisti, ki so bili za demokratizacijo in decentralizacijo države in za »nacionalni ključ« v kadrovski politiki (Edvard Kardelj, Vladimir Bakarić, Koča Popović, Miko Tripalo, Krste Crvenkovski in drugi zagovorniki decentralizacije in krepitve republiških centrov moči), Ranković pa je bil prepoznan kot čelni človek nasprotnikov reformi.

Kardelj je zastopal tezo, da se ne more v nedogled dajati pomoč nerazvitim republikam in pokrajinam in da Slovenija noče zaostajati v razvoju za Zahodom zaradi pasivnih predelov države.

Pred Brionskim plenumom sta se v dvigalu CK-ja srečala Ranković in Kardelj. O tem razgovoru je pričal Petar Stambolić, ki je bil na Titovi strani.

Ranković: »Ali ti, Bevc, res verjameš, da sem prisluškoval Titu in tebi?«

Kardelj: «Ne verjamem. Ti dobro veš, da ima Tito obsesijo, da ga bodo ubili Srbi.«

Ranković: »Ne vem!«

Kardelj: »E to, Marko, moraš vedeti!«

Jovanka Broz je imela velik vpliv na Titov odločitev, da odstrani Rankovića iz političnega življenja. Dve leti pred Brionskim plenumom se je odprto sprla z Rankovićem, čeprav je bil njen poročni boter¹! Odtlej je nepretrgoma opozarjala Tita na nevarnost, ki mu grozi od Rankovića. Sumila je tudi v Titove sekretarje, Titovega adjutanta generala Žeželja. Bila je v slabih odnosih z Rankovićevo soprogo Slavko, ki je kritizirala Jovanko za kapriciozno obnašanje do »kamarile« na Dedinju..

V »Dnevniških zabeležkah« je Ranković zapisal, da je umetno ustvarjena predstava o njem kot vsemogočem človeku, ki drži vse vajeti v državi v svojih rokah. To je bilo nemogoče, saj je Tito suvereno kontroliral partijo, vojsko, zunanjo in notranjo politiko, on si je le prizadeval, da ne pride do dezintegracije partije in s tem jugoslovanske države pod izgovorom nadaljnjega razvoja samoupravljanja. Zaradi tega je bil proglašen za konzervativca in državnega birokrata. Uporabljala se je taktika izkoriščanja Titovih zablod in njegove užaljene nečimrnosti. Ob spremembi ustave l. 1963 je bil osebno proti uvajanju funkcije podpredsednika Republike, na katero je bil izbran. Tuji mediji so že takoj po vojni začeli pisati o Titovem nasledniku in o njem kot »drugem človeku« v Jugoslaviji.

Sicer sta Tito in Ranković soglašal glede prepričanja o potrebi po večji disciplini v Partiji in čim močnejši zvezni vladi, vendar je Tito »molče« in brez njegovega eksplicitnega signala in sodelovanja prepustil Rankoviću, da se po lastni pobudi, presoji in izbiri loti obračuna, predvsem z Kardeljem. Rankoviću se ni posrečilo in je bil »politično« likvidiran za vekomaj. Tito kot »breznačelni« pragmatik je na notranji sceni sprejel Kardeljevo stran.

Ožje vodstvo Srbije, Mijalko Todorović, Koča Popović, Dobrivoje Radosavljević in Marko Nikezić, je bilo za zamenjavo Rankovića, ker je v tem videlo priložnost za reforme.

Titov položaj v svetovni areni (obisk SZ 1962, ZDA 1963, gibanje neuvrščenih, obisk Vatikana in papeža Pavela VI. 1971, ki je ob obisku izjavil, da je »ogromna čast, da nas obišče človek, kot ste vi«, … ) je bil tako močen, zahvaljujoč se briljantni zunanji politiki, da mu nikakršni notranji partijski spopadi tako ali tako niso mogli resnejše škodovati.

Dva dni po Brionskem plenumu, t. j. 3. julija 1966. leta je Josip Broz Tito obiskal šolo rezervnih oficirjev v kasarni »Moša Pijade« v Bileći. V tedanji generaciji gojencev sem slučajno bil tudi jaz. Dan prej me je komandir voda obvestil, da bom naslednji dan Titov spremljevalec. Novica me takrat ni presunila (impresionirala), danes pa bi me!

Skupaj z načelnikom generalom D. J. in drugimi predstavniki šole in kasarne smo Tita dočakali na kapiji². Po pozdravu ga je načelnik šole vprašal, kako da glede na njen pomen šele zdaj prvič obiskuje šolo po vojni. Tito je odgovoril »kot iz topa«:

»Saj ste me prvič povabili!«

Kasneje sem si poskusil razložiti, zakaj so me izbrali za »spremljevalca«. »Službe« vedo o nas več kot mi sami. Delal sem v IHRPH (Institut za historiju radničkog pokreta Hrvatske) v Zagrebu, kjer je direktor bil general Franjo Tuđman, potemtakem sem bil »tuđmanovec«. Tuđman je bil Titov »liebling« in ga je ščitil ob vsaki priložnosti. »Službam« naj bi govoril »Tuđmanu ne pakirati!« Tuđmanovo načelo št. 1 pa je bilo: »Govori o Titu samo dobro ali pa nič!« (Lat, nihil nisi bene, Hilon iz Sparte, 600. l. p. n. št; rus, либо хорошо, либо ничего)

Razgovor predstavnikov šole in Titovega spremstva je začel M. T. (Mijalko Todorović) z meni namenjenim vprašanjem:

»Kakva je hrana, vojnik?«

Preden sem se znašel, se je Tito že odzval:

»Mijalko, ostal bi filozof, če bi molčal!«

Spomnim se še nekaj Titovih komentarjev in reakcij.

Servirali so bilo sadje, olupljene breskve in očiščene jagode grozdja.

»Protokol bi moral že vedeti, da sadje jem kot vsaki normalen človek, ne pa v obliki papa in bocca, dajati hrano v usta, kot da sem otrok ali kakšen posebnež. Toda oni to delajo zase in tako špilajo nekakšno visoko družbo,« je dejal Tito..

Tito me je vprašal:

»Vojnik, kaj bova pila?«

Odgovoril sem, radensko.

Na tleh poleg mize je bil zaboj »radajnerja«. Gospa Jovanka se je sklonila, da poda eno steklenico.

»Hvala, Jovanka! Bom sam!«

Vzel je steklenico in jo sam odprl.

Začel se je razgovor o kosilu. Tito in jaz sva bila že zmenjena. Rekel je:

»Tovariš vojak in jaz bova kosila le, če je v kasarni na jedilniku vojaški pasulj!«

Žal so tega dne vojski pripravili bolj svečan menu.

Med gojencih v šoli je bil nek novinar iz Kosovske Mitrovice, kasneje dopisnik Borbe in Večernjih novosti, ki je poročal, da je Tito želel kositi z vojsko in je naročil vojaški pasulj za obed. Edini problem za tega gospoda je bil, kako da so ga predstavili Titu kot gojenca, ker so po njegovih besedah bili okrog njega izključno generali in visoki vojaški funkcionarji, obveščevalci … Mene očitno ni registriral!

Čez nekaj mesecev sem dobil »prekomando« v Одељење за ментално здравље и војну психологију Vojnomedicinske akademije – VMA v Beogradu. Tam sem se kot psiholog vključil v projekt o samomorih v JLA, ki sta vodila psihiatra polkovnika Svečenski in Lazbaher. Domnevno je bilo po poročilu CIA je v JLA opaziti precejšnje število samomorov v generaciji vojakov zaradi diskriminacije na nacionalni osnovi! Rezultati projekta so potrdili teoretično-metodološke domneve, da so vzrok samomorov bile duševne motnje, agresivnost (npr. nagnjenost k lovu), obrnjena proti samemu sebi, in nevrotična frustracija sramovanja, povzročena z enuresis nocturna pri odraslih. Izvajal sem raziskave za ugotavljanje klinično-psihološke anamneze samomorilcev na terenu, ki so vključevale obiske družin vojakov samomomorilcev v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Srbiji, Kosovu in Metohiji,, ter sodeloval v statistični obdelavi zbranih podatkov za preko trideset primerov.

Pet let kasneje sem delil usodo Matice hrvaške, prepoznane kot glavno žarišče nacionalizma na Hrvaškem. Delovanje Matice hrvaške je bilo onemogočeno z metodami politične difamacije, harange in hujskanja, policijskega pregona posameznikov s sredstvi odprtega državnega terorja, ki so imeli izvor v tovrstni oceni Josipa Broza Tita o eskalaciji nacionalizma in kontrarevolucije na Hrvaškem na 21. seji Predsedstva ZKJ 1. in 2. decembra 1971. leta v Karađorđevu.

Opombe:
¹ Titova vila »Dunavka« na Pajzošu(slika dol); vila na Pajzošu med Šarengradom, Bapsko in Ilokom. Bila je vojaška ekonomija, pred tem zemljišče grofa Eltza, velikosti nekaj sto hektarjev z vinogradi in gozdovi, nekaj lovskih koč, vilo z helidromom, vinoteko in loviščem. Tam sta se 15. aprila 1952. leta poročila Tito in Jovanka. Veliko se čenča o Titovih vilah po Jugoslaviji, a najdražja pa mu je bila vila »Dunavka« na Pajzošu. Govoril je: »Tu sem z helikopterjem za pol ure. Klima je na tem delu Donave »mediteranska«. Poglejte samo to rastlinstvo, te vinograde.«
Pred nekaj leti je objavljeno poročno potrdilo Josipa Broza Tita in Jovanke Broz, na katerem sta kot botra navedena Aleksander Leka Ranković in Ivan Gošnjak, kot priča Slobodan Emreković, za matičarja je bil imenovan Momir Jovanović. Polje o Titovem poklicu je bilo prazno, za Jovanko je pisalo da je kapitan in častnik. V rubriki o narodnosti se je Tito izjasnil kot Hrvat, Jovanka kot Srbkinja. Nujne poroke ni v matičnih knjigah. Poročno potrdilo je bili izdano, a sklenitev zakona ni bila registrirana.
² Kasarna je bila preoblikovano zloglasno koncentracijsko taborišče (logor).

DRUGI DEL

-

KNJIGA O DAMASKU

Če je na zemlji raj, mora biti to Damask.
Če je raj, ga Damask lahko vzporedno in mačehovsko obdela.

piše Hermanov sodobnik Ibn Džubajr (Saeed bin Jubair)

Neskončni pokriti bazarji. Njegove delavnice izdelujejo tekstilne izdelke. Preproge, tkanine in ključavnice so izvažali v najbolj oddaljene države. Njegove vrtnice so cvetele v tisočih sortah. Pavi so se prosto sprehajali naokoli. Cvetele so marelice in šumeli so vodnjaki. Voda in zelenje. Grede v cvetju. Citrusi, gosti sadovnjaki in šumeči potoki. Tu in tam se je dvignil minaret. Hermanov ton je bil nevtralen, njegov glas je bil odkrit. Za te ljudi je izraz »filozof« označeval vse, kar je bilo preveč povezano s profanimi grškimi znanostmi, in na splošno vse, kar ni bilo ne religija ne literatura, ugledni »failasuf« Herman. Čas ima dva obraza, si je rekel Herman. Ima dve razsežnosti, njegova dolžina se meri z ritmom sonca, njegova globina pa z ritmom strasti. V gosti temi sta se pojavila nered v šumenju svile in vonj po parfumu. Vsak dan je bilo treba pridobiti toliko novega znanja. Mesto je privabljalo vse, ki so iskali srečo ali znanje.

Damask je darilo Barade. Reka skoraj v polni meri izvira takoj pod glavnimi tokovi, da bi namakala puščavsko območje in ga spremenila v »enega od treh zemeljskih rajev«. Kot biser v zelenem smaragdu - od časov Naamana, sirskega generala iz sredine devetega predkrščanskega stoletja, pa vse do danes Damaščani v poeziji in prozi niso nehali opevati lepote svoje reke in rodovitnosti svojega mesta. Damask je več kot le kmetijska postojanka. Je »pristanišče«, ki leži na vzhodnem koncu trgovske poti od zahoda proti vzhodu. Središče poti, ki seva na sever do edinega tekmeca v Siriji - Alepa in Male Azije, na jug do Palestine in naprej do Hijaza ter na vzhod skozi skoraj neživo 500 milj dolgo puščavo do Bagdada in prek Bagdada do Mezopotamije in Perzije.

Njegovi prebivalci ga imenujejo Dimashq, izraz, ki domnevno izvira iz davnih časov. To mu daje življenjsko dobo, ki upravičuje trditev, da je eno najdlje stalno naseljenih znanih mest. Proti koncu drugega tisočletja pred našim štetjem je postalo glavno mesto aramejskega kraljestva, ki je segalo od Evfrata prek vzhodne Sirije in Transjordanije do Mrtvega morja. Aramejščina se je uveljavila kot jezik trgovine, kulture in vlade od Sredozemlja do Tigrisa. Aramejščina je ostala lingua franca celotne regije. Damask je poleg Bagdada in Kaira tudi eno od treh zbirnih mest za romarje hadža v Makko Mukaramo.

Mehki jasminovi - dišeči vetrovi v razpršeni zvezdni svetlobi po ravnini, ki se zatemni v temno oazo za njo. Tihi vrtovi so bili zeleno zabrisani z rečno meglo, v kateri se je bleščalo mesto. Pesmi so se dvigale nad prah in se mešale z vonji mete, česna in marelic. Pomlad je v mesto spet prinesla toplino, odeje, razprostrte po cvetnih livadah in sadovnjakih. Ko minevajo tedni pomladi, se jablane, češnje, marelice in hruške izmenjujejo v središču čudežne dežele bledih barv in svetlobe.

Damask je navdihnil legende, vizije in literarne hvalnice. Hermanov sodobnik Ibn Džubajr ga je videl »obdanega s sadovnjaki, kot avreola obdaja luno«. Damaščanske vode so še en vir ponosa in legend. Herman je poročal, da so v Damasku cene zmerne, da je obilo sadja in snega ter da je mogoče najti izdelke tako vročega kot hladnega podnebja. Nikjer drugje ne bo mogoče videti tako veličastnih vročih kopeli niti tako čudovitih vodnjakov, je Hermana prevzel pogled na vodo in gore, ki se jih je spominjal ob reki Baradi. Veliko nasprotje zunanjosti ... vstopite skozi nizka ozka vrata, celo on se je moral skloniti, da je šel skozi, in nato se skozi majhno dvorišče znajdete na velikem dvorišču, tlakovanem z marmorjem, belim mozaikom z barvnim marmorjem, z igrivimi vodometi in cvetjem ter pomarančami in limonovci, ki ustvarjajo prijetno senco in vonj, na eni strani povsem odprt prostor z dvignjenim podestom, diwanom, in okrašen, številne druge sobe so dostopne skozi majhna vrata na dvorišču. Vse sobe imajo ... ogledala na stenah in stropu, visoko in razkošno okrašene, in povsod ogledala, med okrasjem drobni koščki ogledal, in vse lesene izdelke, s slonokoščeno intarzijo in biserom, je Herman pisal domov na Koroško.

Leta 1138 sta Herman in Robert nadaljevala iskanje znanja v Andaluziji in Okcitaniji.

KNJIGA O ANDALUZIJI

Toledo, Leon, Najera, Pamplona

Obkrožena s polji, pšeničnimi in ječmenovimi, oljčnimi nasadi in predvsem z lepimi sadovnjaki. Žetev pšenice, hrušk, citronov, pomaranč, banan, žafrana in sladkornega trsa ... Arabci so svojo ibersko posest imenovali Andalus - neposredna referenca na Vandale, ki so polotok zasedli v petem stoletju in katerih dediščina je bila še vedno prisotna, ko so v osmem stoletju prišle muslimanske sile - in isto ime je danes ohranjeno v imenu južne španske province Andaluzija.

Leta 719 so na Iberski polotok prišli muslimanski naseljenci. Postavili so temelje civilizacije, ki bo trajala skoraj 800 let. Muslimanske vojske, okrepljene z nedavno prispelimi vojaki iz severne in južne Arabije - Sirci in Jemenci - so prečkale Pireneje in šle globoko v deželo, ki jo imenujejo »Velika dežela«, Ard al-Kbirah. Hitro so zavzeli večino vizigotske Septimanije, vključno z nekdaj velikim rimskim središčem Narbonne, arabsko Arbuna. Samhov cilj je bil prodreti proti zahodu, zavzeti dolino reke Garone, osvojiti Toulouse (Tolosa) - takratno glavno mesto Eudesa, vojvode Akvitanskega - in odpreti obsežno ozemlje, ki se je raztezalo vse do Atlantika in nazaj na jug prek Andaluzije do Sredozemlja in Magriba.

Toda najprej se je moral vrniti v Andaluzijo, da bi zbral nove vojake. Okrepljen je zgodaj spomladi leta 721 prestopil nazaj v Okcitanijo in se takoj odpravil na zahod proti Toulousu. Obleganje Toulousa s skoraj nepremagljivim obzidjem je trajalo do zgodnjega poletja. Branilci, ki jim je primanjkovalo zalog, so se že skoraj predali, ko se je okoli 9. junija 721 vrnil Eudes Akvitanski na čelu velike sile in začel zelo uspešno obkoljevalno akcijo. Nedavne raziskave zgodovinarja iz Toulousa Sydneyja Forada so pokazale, da je bila prav bitka pri Toulousu leta 721 veliko bolj kot bitka pri Poitiersu, imenovana tudi bitka pri Toursu, 11 let pozneje, ki je preprečila nadaljnje in morda trajnejše muslimanske koristi v južni Franciji.

Prav tako pomembno pa je bilo, da je Eudova zmaga pri Toulousu privedla do številnih islamsko-krščanskih političnih zavezništev v jugozahodni Franciji, ki so sprožila prve ključne kulturne in trgovinske izmenjave med muslimansko Španijo na eni strani ter Languedeokom, Gaskonijo, južno Akvitanijo, Pireneji, Septimanijo in Provanso na drugi strani. Muslimanska Španija se je izkazala za izredno plodno okolje za učenje, ki je prineslo vrsto intelektualnih, estetskih in znanstvenih dosežkov. Ta razcvet je bil deloma posledica duha strpnosti, ki je prevladoval v večini, ne pa v celotni zgodovini Andaluzije. Toleranca ni bila razširjena le na druge verske skupine, ampak je delovala tudi znotraj muslimanske družbe. Na svojem vrhuncu je Andalus doživel zlati civilizacijski vek, ki mu je zavidala vsa Evropa in je postavil temelje za evropsko renesanso, ki je sledila. Muslimani, kristjani in Judje so se družili v okviru »skupnega življenja« (convivencia), strpnosti in sodelovanja, ki mu v tistem času ni bilo para. Kordobski kalifat je v desetem stoletju poosebljal najbogatejše gospodarstvo, najbolj izpopolnjeno civilizacijo in najuglednejši politični sistem v zahodnem svetu.

Evropa je bila preplavljena z novimi idejami in novimi običaji ter tokovi, ki so se z Iberskega polotoka valili proti severu. Arabski prevodi spisov grških, perzijskih in drugih učenjakov in avtorjev ter arabski komentarji in prispevki so se na zahod začeli širiti okoli leta 800. Do konca 10. stoletja je bilo v različnih šolah v Kordobi, prestolnici Andaluzije in vodilnem intelektualnem središču Andaluzije oziroma muslimanske Španije v 10. in 11. stoletju, zaposlenih na stotine prevajalcev in prav toliko prepisovalcev - med njimi veliko žensk, ki so tesno sodelovale s strokovnjaki iz Mozarabije - pokristjanjenimi Arabci in tolmači ter prevajali na stotine, morda tisoče rokopisov iz Bagdada, Damaska, Kaira in Aleksandrije. V času največjega razcveta Kordobe so njeni ateljeji vsako leto izdelali približno 60.000 vezanih zvezkov. Kar se je začelo kot pretok poezije, glasbe in literature čez Pirenez, se je spremenilo v stalen pretok matematike, astronomije, medicine in kmetijskega strokovnega znanja - o temah, kot so vzreja ovc Merimo, namakanje in vrtnarjenje. Lahko domnevamo, da se je del tega dela prek Pirenejev preselil v opatije, samostane in učna središča v Narbonnu, Toulousu, Montpellieru in Nimesu. Oviedo, takrat imenovan Asturia, je kmalu postal glavni kanal za prenos znanstvenega znanja iz Andaluzije prek Katalonije, Aragonije in Navare v južno Francijo.

V obdobju od desetega do šestnajstega stoletja so se geografske meje med krščanskimi in muslimanskimi narodi močno spremenile. Na začetku tega obdobja so imeli muslimani v lasti južni dve tretjini španskega polotoka in vse otoke v zahodnem Sredozemlju. Zato so nadzorovali tudi pomorsko trgovsko pot v zahodnem Sredozemlju. Leta 1031, ko se je Andalus začel drobiti zaradi napadov kastiljskih sil, so Mozarab in drugi izgnanci iz Cordobe in Toleda prečkali Pireneje v južno Francijo in s seboj vzeli več kot 200 let zbranega znanja ter velik del nekdanje vizigotske kraljeve knjižnice v mestu. Ko je Toledo leta 1085 pripadel kristjanom, so si ponovno prizadevali prenesti zapuščino starih Grkov v drug jezik, tokrat v latinščino. Prav muslimanska neenotnost in vrsta šibkih vladarjev sta v prvih dveh stoletjih pripeljala do ponovne krščanske osvojitve večine Španije. V krščanskih rokah je bilo vse kraljestvo, razen Granade. Granada je na koncu padla, vendar šele leta 1492. Španija je bila v tem obdobju in do inkvizicije na splošno kraj vzajemne strpnosti. Glavni razlogi za ponovno osvojitev so bile politične ambicije in moč, ne pa izrecno verski razlogi. Medtem ko so bili muslimani in Judje pregnani iz zahodnega Sredozemlja, se je na vzhodu pojavila nova moč. Seldžuški Turki so se najprej pojavili v vzhodnem islamskem cesarstvu. Katalizator križarskih vojn je bil poziv bizantinskega cesarja na pomoč na zahodu, čeprav je bilo v križarske vojne vpletenih še veliko drugih dejavnikov. Čeprav je minilo že 500 let, je Andalus še vedno očarala. Kot rojstni kraj nekaterih izjemnih svetovnih učenjakov in obrtnikov, dom osupljivih arhitekturnih mojstrovin in prizorišče bleščeče družbe, ki se je odlikovala tako po vrhunskih dosežkih kot po globini dekadence, Andalus ohranja svoj čustveni vpliv in privilegirano mesto v muslimanskem zgodovinskem spominu.

Vse se enkrat konča! Celo sama smrt umre s smrtjo stvari.
Usoda je kameleonsko obarvana. Njeno bistvo je preobrazba.
V njenih rokah smo kot partija šaha.
In kralj je lahko izgubljen zaradi pešca.
Zato se otresite sveta in poiščite počitek.
Kajti zemlja se spremeni v puščavo in človek umre.
Reci temu nizkotnemu svetu: skrivnost
višjega sveta je skrita v Aghmatu.
AlMu`tamid, kralj Sevilje

TOLEDO

Toledo je danes majhno mesto na kastiljskem griču s pogledom na Rio Tajo, reko Tajo. Nekoč je bilo glavno mesto Španije pod Visigoti (567 do 711) in ponovno, ko je Felipe II. preselil španski dvor v Madrid (1085 do 1561). Toledo, ki leži v bližini Madrida, je poln očarljivih ozkih, vijugastih ulic, ki so skoraj kot labirint. Ko so se muslimanski naseljenci leta 711 izkrcali na južni obali Španije in naslednje leto prispeli v Toledo, so začeli dolgo in strpno vladati mestu, ki so ga imenovali Tulaytilah. Strpnost je bila poplačana. Ko je kastiljski kralj Alfonz VI. leta 1085 ponovno osvojil Toledo, je njegovim prebivalcem ponudil velikodušne pogoje in tako nadaljeval obdobje convivencia z Arabci. Slava Toleda v 11. stoletju je bil razvoj eksaktnih znanosti. Tu je bilo mogoče srečati matematika AlWaggadija in AlTugimija, geometra Ibn AlAttarja in Ibn Hamisa, ki sta bila tudi astronoma. Muhammed . Assafarja, ki je leta 1029 izdelal zvezdni observatorij, AlBagunisa in Ibn Wafida, vzhajajočo zvezdo AlZarqtija, Saida Andaluzija iz Toleda, ki je zapustil pomembne podatke o »klasifikaciji narodov« in »kulturnih stikih med rasami in narodi«, pa tudi dragocene zapiske o nesporazumih med različnimi skupnostmi in kako približati človeštvo v pogledu na svet. Pomisli na zelenje, ki vzklije po dežju, si je rekel Herman.

Veliko manj zahodnjakov je dejansko živelo v muslimanski družbi, vendar je bil med njimi tudi dominikanski misijonar Ricoldo da Monte Croce, ki je bil leta 1291 v Bagdadu, ko je Akre padel pod mameluki. Zaradi narave njegovega poklica seveda ni bilo mogoče doseči verskega prilagajanja, saj je delil številne predpostavke svojih krščanskih sodobnikov, vendar pa je v svojem govoru zelo pohvalil osebno vedenje muslimanov, ki jih je srečal in opazoval v Bagdadu, in ni zamudil priložnosti, da bi izpostavil krščanske moralne pomanjkljivosti v nasprotju z njimi. Niti avtor gest ob koncu 11. stoletja niti Ricoldo da Monte Croce dve stoletji pozneje ne bi priznala, da bi bili muslimani na kakršen koli način »pravični«, vendar pa kažeta, da se je tudi sredi križarskih vojn opazovanje včasih spremenilo v stereotipe.

PETER IN ZGODOVINA PROJEKTA TOLEDO

Študij islama na Zahodu se je začel, ko je Peter Častitljivi sponzoriral prevod Korana in drugih arabskih del v latinščino, kar se je zgodilo okoli leta 1140. To je bil prvi prevod Korana in prvič so ga lahko brali zahodni učenjaki. Pierre Maurice de Montbossier, znan kot Peter Častitljivi ali Peter iz Clunyja, je bil za opata v Clunyju izvoljen leta 1122, ko je bil star le 28 let. To ni bilo tako presenetljivo, saj je bil Peter vnuk prejšnjega opata Hugha. Cluny je bil eno od velikih središč srednjeveškega samostanstva. Uveljavil se je kot reformatorsko gibanje med samostani in rasel, zlasti pod vodstvom svojega drugega opata, svetega Oda. Po vsej Evropi je bilo več kot 1000 clunyjskih hiš, med njimi številne v Španiji. V času, ko je bil imenovan Peter, je bilo med hišami veliko težav s financami in disciplino. Peter je bil izbran za opata, da bi ohranil veličino Clunyja in ga vrnil k njegovim temeljnim načelom. Peter je verjetno postal drugi največji opat v Clunyju. Kot opat je vladal štiriintrideset let, v tem času pa je njegov red nenehno tekmoval za oblast s cistercijanskim redom. Kljub občutljivemu zdravju je bil Peter energičen človek. Navajen je bil zahtevnega urnika vsakodnevne liturgije, pridiganja in poučevanja. Da bi lahko vodil zadeve clunyjskega reda, je moral veliko potovati in je bil vpleten tako v cerkveno kot posvetno politiko, kot se je za človeka njegovega položaja v tistem času spodobilo. Čeprav na splošno velja, da je bil Peter miroljuben človek, nekateri menijo, da je bil pacifist, drugi pa, da je bil nasilnejši od vseh svojih sodobnikov. Nedvomno pa je bil človek osebnega prepričanja in poguma.

Približno sredi svojega opatovanja, leta 1142, je Peter odpotoval v Španijo, da bi od cesarja Alfonza VII. pridobil prepotrebna sredstva. Podrobnosti njegovega potovanja so presenetljivo nejasne, vendar ga lahko umestimo v Pamplono, Burgos in Salamanko ali v njihovo bližino, morda pa je obiskal tudi Compostello. Domneva se, da je Peter tam naletel na obstoječo prevajalsko šolo v Toledu ali se je z njo seznanil. Toledo je bil leta 1085 zavzet od muslimanov, leta 1088 pa je postal primarij španske cerkve. Zato ne bi bilo presenetljivo, če bi se Peter odločil, da ga bo obiskal. V njem so bile velike zbirke arabskih knjig, veliko število prebivalcev pa je znalo govoriti in brati v arabščini. Od leta 1125 dalje je toledski nadškof Raimundo sponzoriral šolo prevajanja, ki je v latinščino prenašala obsežen korpus del, ki so bila na voljo v mestu. Ta šola je privabljala učenjake iz vse Evrope.

Ta šola je bila osrednji izraz pojava, ki je postal znan kot renesansa dvanajstega stoletja. Prevedena so bila dela s področja matematike, naravoslovja in filozofije. Ne glede na to, ali je Peter obiskal šolo v Toledu, je znano, da se je leta 1142 v Salamanki srečal z nadškofom Raimundom. Na enem od teh krajev se je gotovo pojavila možnost prevoda informacij o islamu v latinščino in Peter jo je začel uresničevati. Zagotovo so bili vsi trije glavni prevajalci, ki jih je Peter vključil v delo, na nek način povezani s šolo. Pri projektu je sodelovalo pet ljudi. Herman Koroški je bil vajen sodelovati z Robertom iz Kettona pri prevodih, dvojica pa je delala predvsem na področju astronomije in geometrije, Mohamed, musliman, katerega vloga je bila preveriti zvestobo prevoda, vendar o njem ne vemo veliko več. Robertu iz Kettona, ki je bil glavni prevajalec Korana, se pripisuje vloga Petra iz Toleda, ki je zbirko načrtoval in opremil z opombami, vendar tudi o njem ne vemo veliko. Peter iz Poitiersa je bil notar ali tajnik Petra Častitljivega in je skrbel za »poliranje in urejanje« končnega prevoda, saj ni znal arabsko, je pa znal dobro pisati v latinščini. Možno je tudi, da je deloval kot njegov zastopnik in je pripravil nekaj gradiva, ki ga je opat pozneje uporabil pri pisanju svojih prispevkov za toledski korpus.

Prevodi so bili opravljeni v letih 1142 in 1143 in so sestavljali pet od sedmih del toledskega korpusa. Fabulae Sacacenorum in Liber Generationis Mahumet vsebujeta neenakomerno mešanico domnevno islamskih legend in izročil. Doctrina Mahumet je sledljivo islamsko delo, čeprav dvomljive teološke vrednosti, ki ima obliko dialoga. Najpomembnejši del zbirke je bil prevod Korana, prvi popolni prevod Korana v katerem koli jeziku. Ta prevod ima precejšnje pomanjkljivosti. Zadnji prevod je bil prevod pisma Al-Kindi, arabskega krščanskega apologetičnega dela.

Kljub dolgotrajnim stikom med obema kulturama. Petrov portret ni tisti, ki bi ga muslimani prepoznali kot zvestega svoji veri. Kakšen smisel ima torej Petrov pristop k islamu in zakaj se je Peter sploh lotil tega projekta. Prva križarska vojna se je izkazala za zelo uspešno, zato se je napovedovala druga križarska vojna. Peter se je zavedal svojih omejitev, tako osebe kot tudi svojega položaja. Prav tako se je zavedal svojih prednosti in priložnosti. Kot vodja clunyjskih samostanov je imel na voljo sredstva, da bi ustvaril še eno orožje proti Saracenom. Bil je učenjak in se je zavedal, da je znanstveni napad na islam enako potreben za križarsko stvar kot fizični napad. Prepoznal je priložnost, ki mu jo je ponudila šola prevajanja v Toledu, da bi zagotovil to orožje.

NAVARRA

La Rioja leži na zahodni strani doline Ebro in je polna različnih geografskih značilnosti. Obstaja Zgornja Rioja, ki je gorata in vlažna ter se razteza od ostroge La Demanda Sierra vse do reke Ebro. Ta se razlikuje od Spodnje Rioje, ki je ravninska in ima skoraj sredozemsko podnebje. To je križišče, na katerem so se naselile številne kulture. La Rioja ima zgodovino, polno pomembnih dogodkov. Iz kamnov samostanov San Millan de Suso in Yuso so zrasli začetki kastiljskega jezika. Prebivalci La Rioje so živeli v družbi Baskov, Rimljanov, Arabcev, Navarrčanov in Kastiljcev. Ni naključje, da je bila Najera središče kantabrijske vojvodine in pozneje prestolnica njenega cesarstva. Bila je dvor Navarskega kraljestva in La Rioje ter glavna povezava med kastiljsko-leonskim in aragonskim kraljestvom. Zgodovinska vloga Navarre je bila v mednarodni diplomaciji. Čeprav se je Navara zdela nepomembna država, so navarrski kralji vedno znova igrali pomembno vlogo v mednarodni politiki. Navarrski kralj Janez II., tudi aragonski kralj, je leta 1479 poskrbel za poroko med Ferdinandom Aragonskim in Izabelo Kastiljsko, poroko, ki je privedla do nastanka sodobne Španije.

Smrt kraljice med porodom in žalost njenega moža sta upodobljena na eni od najznamenitejših grobnic, ki so jih izdelali v Španiji v 12. stoletju: na grobnici Done Blanke Navarrske (u. 1156), žene kastiljskega kralja Sancha III. Poleg Blanke na smrtni postelji, kjer je upodobljen prizor, v katerem njen mož omedli, so upodobljene tudi svetopisemske zgodbe o materah in njihovih otrocih - drame žrtvovanja in odrešenja. Zaradi preprostosti, s katero so figure upodobljene, so njihova močna čustva še toliko močnejša; te podobe se neizbrisno vtisnejo v spomin. Grobni reliefi tako dosegajo osrednji namen pogrebnega spomenika: ohraniti spomin na pokojnika in ga priklicati živim. Blankin sarkofag bo postal pomemben primer raziskovanja človeških čustev v likovni in literarni umetnosti dvanajstega stoletja. Dona Blanca Garces je bila infantka, princesa Navarrskega kraljestva, ključnega člena v strukturi moči krščanske Španije v enajstem in dvanajstem stoletju. Najera je bila zgodnja prestolnica te države in rezidenca navarskih kraljev. Leta 1151 je Blanka postala žena Sancha III. el Deseado (Zaljubljenega). Kratek čas sta vladala kot kralj in kraljica Kastilje. Alfonso je žal ostal sirota, še preden je dopolnil tri leta; tudi njegov oče je leta 1158 umrl iz neopredeljenih razlogov. Spomin na Blanko in njen grob sta se ohranila zato, ker je bil njen sin, ki je postal Alfonz VIII el Noble (Plemeniti) Kastiljski, eden največjih kraljev srednjeveške Španije; odločilno je oslabil muslimansko oblast na polotoku. Blanka je za zgodovinarje preteklosti predstavljala romantičen lik, medtem ko je ekspresivnost njene grobnice še danes vir fascinacije za gledalce.

PAMPLONA

Pamplona, tudi Irunea, je glavno mesto Navarre v Španiji. Območje okoli Pamplone je vroče, suho in sušno. Samo mesto je zelo zeleno. Nahaja se na 444 m nadmorske višine na hribu s pogledom na reko Argo in okoliško dolino, kjer so slikovite vasice, izjemna pokrajina, čudoviti parki. Tu je Hermanov sošolec in prijatelj Robert iz Kettona postal arhidiakon Pamplone, potem ko mu je Peter Častitljivi, opat iz Clunyja, naročil prevod Korana v latinščino. To je bil prvi prevod te knjige v evropski jezik, ki je ostal standard tudi v 16. stoletju. Tu se je Peter srečal s štirimi prevajalci: Robertom iz Kettona, Hermanom de Carinthia, mojstrom Petrom iz Toleda in muslimanom z imenom Mohamed. Robert, Herman in mojster Peter niso bili klunjčani in niso imeli znanih povezav s Santa María de Nájera, Petrovo srečanje vsaj s prvima dvema, verjetno pa z vsemi štirimi učenjaki v regiji Ebro, pa lahko kaže na to, da so bili v bližini, ker so potovali z rokopisi iz Toleda. Zlasti Herman de Carinthia se je skoraj v celoti posvetil znanosti, astronomiji, matematiki in filozofiji, zato se zdi verjetno, da je bil morda prisiljen k prevodu.

Četverica je spremljala opata iz Clunyja proti zahodu za Nájero, delo prevajanja pa se je morda nadaljevalo med potjo in dokončanjem Hermanove različice De Generatione Mahumet v Leonu. Iz Burgosa naj bi se Peter ponovno odpravil skozi Nájero in Pamplono ter se pomikal proti Roncesvallesu, preden je zimski sneg preprečil vstop v Francijo. V Pamploni je morda zapustil Petra iz Poitiersa ter tajnika in Roberta iz Kettona , ki je svoj prevod Korana dokončal šele nekje med 16. junijem in 16. julijem 1143.

Prva poletna vročina, vendar na vrtovih v Pamploni cvetje ni imelo nobenega sijaja. Pamplona in zeleni hribi so Hermana včasih spomnili na njegovo rodno Koroško. Sprva je bil Herman vesel obiskovalcev in novic iz domovine. Smrt je bila nenadna in nepričakovana ...

To die – takes just a little while.
They say it does not hurt.
Its only fainter – by degrees –
and then – it`s out of sight.

A darker Ribbon – for a Day –
a Crape upon the Hat –
And then the pretty sunshine comes –
And helps us to forget –

The absent – mystic – creature –
that but for love of us –
had gone to sleep. The soundest time –
without the weariness.

Emily Dickinson

Leta 2011 je bil gost literarnega društva Mariborska literarna družba pesnik Jakša Fiamengo, veseli in modri mož iz Splita. Poznal sem ga iz prireditve »Dalmacija u pohode«, ki se je ponavadi končevala prav v tem mestu, in iz Zagreba, iz druščine hrvaških pesnikov. Split je bil jugoslovanski Neapelj – po pesmi in po veselju, tudi s številnimi besedami iz italijanščine. Jakša je v njem prispeval nekaj najlepših pesmi – od Karoce do Nadaline. Vedno se je jezil, če so ga predstavljali kot pesnika Nadaline. A to so bila zlata leta popevk in prav splitski festival jih je dal nekaj, ki so se prepevale tudi po Evropi. Redko so mesta prepoznavna po pesmih, nekaj takšnega kot Neapelj, Sarajevo in Split.

V poročni dvorani smo ga sprejeli v imenu Hrvaškega društva Maribor in njegove predsednice Dunje Bezjak.

Petje je posvetilo literarni večer.

Hrvaško društvo Maribor je prispevalo petje skupine Dalmari.

Svečano vzdušje ob branju.

Knjige, knjige in knjige. Poezija.

Pogovor z Marjanom Pungartnikom.

Njegovo branje je pazljivo poslušala Tihomila Dobravc.

Pogovor na Glavnem trgu, prisoten je bil tudi hrvaški konzul dr. Šime Ivanjko.

Obiskala sva Gradec in razkazal sem mu center. V njem so videli tujca in so ga ogledovali z nezaupanjem.

Med drugim sva se ustavila pred hišo Gottfrieda Maurerja, graškega žganjarja, ki je v svojo hišo vgradil kariljon.

Na koncu sva obiskala še Ptujsko goro in se pogovorila s tamkajšnjim svečenikom.

In ko se je ustavilo njegovo srce, sem se vrnil k njegovemu verzu »zaobljubi me tistim ki še vedno vame verujejo«.

Mariborska ljubiteljska slikarka Danica Flac se je pričela resneje ukvarjati z likovno umetnostjo šele v svojem zrelem življenjskem obdobju, točneje v petdesetih letih, četudi jo nagnjenje do umetnosti spremlja že od zgodne mladosti, zaradi česar je tudi diplomirala iz umetnostne zgodovine in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pred upokojitvijo pa je bila zaposlena v Mestni knjižnici Maribor. O ljubezni do jezika in umetnosti pričajo tako bogata knjižnica kot tudi likovna dela v vseh prostorih njene hiše, kjer pa seveda prevladujejo njene lastne slike.

Pri likovnem ustvarjanju jo vodijo misli slavnih umetnikov in sicer to, da je slika pogled skozi okno umetnikove duše in da umetniško delo, ki ni ustvarjeno s čustvi, ni umetnost. Sama je tudi zapisala, da ji je študij pomagal pri odkrivanju lepote in harmonije, ki ju najde povsod okoli sebe, saj njeni likovni motivi večinoma izvirajo iz njene neposredne okolice, kot so ateljejska cvetlična tihožitja z rastlinami iz njenega bujnega, mestoma eksotičnega in dokaj velikega vrta in njene muce, na katere je eksistenčno navezana ter jim nudi varno in ljubeče zatočišče.

Po drugi strani pa se rada posveča krajinskim upodobitvam, ki imajo praviloma duhovno vsebino, kot so vaške poti s kapelicami, a še posebej morski motivi z galebi, ki simbolizirajo umetničino dušo, njeno vzpenjanje v transcendentno bivanje, kar se odraža tudi v krščanski motiviki, ki pa jo ustvarja le zase. Precejšen del njenega opusa zavzemajo tudi portreti staršev, drugih svojcev in sorodnikov, ki pa jih upodablja z malodane otroško nedolžnostjo, saj jih ohranja v nežnem spominu. Zanimivo izjemo med njenimi deli predstavljajo samosvoje geometrijske kompozicije, izvirajoče neposredno iz njene domišljije, ne da bi posnemala kakšne vzore, ki jih je sicer v likovnem svetu v izobilju.

Danica Flac s svojo likovno umetnostjo dejansko doživlja tisto pregovorno aristotelovsko katarzo (očiščevalna izkušnja čustev) skozi umetniško ustvarjanje, hkrati pa je to zanjo meditacija neskončnega stvarstva ali še bolje molitev, ki jo povezuje s Stvarnikom.

InternationaIer Kinder- und Jugendbuch wettbewerb der Stadtgemeinde Schwanenstadt Auf Schmetterlings- und Schwanenflügeln
Mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji Na krilih metulja in laboda

Od leta 1997 naprej poteka mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo; v sodelovanju s furlansko občino Bordano: Sulle ali delle farfalle e dei cigni, z občino Sacile/Furlanija, s študijskim centrom za mladinsko literaturo »Alberti« v Trstu, s Circolo Athena v Belpassu in Cataniji, z občino Belpasso ter Univerzo v Salzburgu (Institut za romanistiko) pa poteka v gornjeavstrijskem mestu Schwanenstadt za leto 2022 devetnajsti mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo pod naslovom NA KRILIH METULJA IN LABODA. Simbol metulja je povezan z mestom Bordano in simbol laboda z mestom Schwanenstadt.

Z natečajem želimo pritegniti mlade ustvarjalce na literarnem in likovnem področju; v poslani dragoceni otroški in mladinski literaturi odkrivati in nagraditi nadarjene ustvarjalce. Zato Vas mestna občina Schwanenstadt prav prisrčno vabi k sodelovanju in sooblikovanju letošnjega tekmovanja.

Okvirna tema za leto 2022 se glasi:

»Durch Zeiten und Räume«
»Attraverso tempi e spazi«
»Skozi čas in prostor«

Tema »Skozi čas in prostor« Vas vabi, da ne samo upoštevate literarne zglede in se pustite navdušiti od mitov, običajev, izročil in pustolovščin, temveč prav tako premišljujte o današnjem kriznem obdobju: Prav obdobja kriz nas povezujejo s časom in prostorom, če pogledamo nazaj in se ukvarjamo s preteklimi obdobji, ki nas spet dohitijo in ponovno zaživijo. Ob tem oživijo osnutki utopij, sanj, hrepenenj in predstave o idealnem prostoru, svetu ter pričakovanju boljših časov.

Utopije so vtisnile globok pečat književnosti kot na primer »Atlantis« Platona, sanjarenje o poletu v Ovidevi metamorfozi, idealni osnutki življenja v knjigi »Dekameron« (Giovanni Boccaccio), pastirska poezija o svetu »Arkadia« in hrepenenje po zlatem času ter zvrst potovanje skozi čas Jonathana Swifta v leposlovju »Guliverjeva potovanja«. Prav tako so zapustile utopije vidne sledove v knjigi »Robinson Crusoe« (Daniel Defoe) ali v »Time Machine« H. H.G. Wellsa, prav tako v fantastičnih povestih (»Science fiction«), kjer so odkrili novi čas in prostor, tja do vesolja in iskali nove življenske možnosti in poti.

Vabimo Vas, da se pri tem natečaju umetniško ukvarjate z letošnjo okvirno temo in povezujete kulturno-zgodovinske in literarne tradicije in njihov pomen z izzivi današnjega časa. Približujete mladim literarno izročilo in odpirajte jim nove perspektive v kriznem obdobju.

Pustolovščina in povest naj upoštevata osebe in figure, katere lahko pripovedujejo iz njihovega zornega kota in po želji uporabljajo prvo osebo. Živali, rastline ali pa fantastična bitja lahko stopijo na mesto pisateljskega jaza in postanejo protagonisti.

Zaželena je tudi moderna tehnologija in uporaba različnih medijev pri oblikovanju knjige. Otroška knjiga je običajno tesno povezana s filmom. V veselje nam je, če avtorica/avtor uporablja multimedijske povezave in moderni način prezentacije. Originalu ali kakovostni kopiji lahko dodate različne medije.

V letu 2022 prvič razširjamo sekcije za sodelujoče za kategorijo »kratek film - video«: zaporedje slik v otroških knjigah se da primerjati z dinamiko gibanj v filmu. Mlajša generacija se že intenzivno ukvarja z ustvarjanjem filma, saj že ima primerne tehnične možnosti in opreme ter timske izkušnje. Film naj ne traja dalje kot dvajset minut.

Izbor naslova je prost, nanaša naj se le na letošnjo okvirno temo. K sodelovanju so povabljeni vsi interesenti iz mesta Schwanenstadt, Avstrije, Evrope in čezmorskih dežel, ki želijo izdati ilustrirano otroško ali mladinsko knjigo ob upoštevanju okvirne teme. Dela naj bodo napisana v maternem jeziku ali pa dvo- oziroma večjezično. Po presoji mednarodne žirije sledi podelitev nagrad predvidoma v soboto, 24. 9. 2022, ob 15.00 uri, v Franz Xaver-Süßmayr Saal (Landesmusikschule) v Schwanenstadtu. Ob začetku julija 2022 bo mestna občina objavila na spletni strani www.schwanenstadt.at odločitev žirije s seznamom nagrajencev. Nagrade bodo podelili naslednjim oddelkom:

1. osnovna šola (ljudska šola)
2. osnovna šola (glavna šola, nova srednja šola, nižja stopnja gimnazije)
3. srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija (višja stopnja gimnazije, poklicno izobraževalna šola, strokovna šola, poklicna šola)
4. višja šola, višjestrokovna šola, izobrazbena ustanova za učitelje, univerza (študentje na univerzah, višjih šolah in pedagoških akademijah)
5. odrasli
6. kratek film - video (maks. 20 minut)

Višina nagradnega sklada znaša (po oddelku): za 1. mesto 333 €, za 2. mesto 222 € in za 3. mesto 111 €. Nadaljnja nagrajena dela dobijo »Posebno nagrado žirije« ali »Posebno omembo žirije« in s tem denarno nagrado.

Poleg tega določi žirija tisk in objavo nagrajene knjige, ki bo dostopna vsem interesentom in knjižnemu trgu. Tekmovalne sezname in zmagovalne knjige za leta 2003 do 2021 lahko naročite pri mestnem uradu Schwanenstadt (cena 10 evrov). Po podelitvi nagrad ima mestni urad Schwanenstadt pravico do objavljanja seznama z izvlečki in knjige zmagovalca.

Rok za oddajo:

Napisane in oblikovane izvirnike (originale) ali zelo dobre kakovostne barvne kopije pošljite najkasneje do petka, 24. junija 2022, do 16. ure na mestni urad Schwanenstadt.

Naslov:

Stadtamt Schwanenstadt
Stadtplatz 54
A-4690 Schwanenstadt
Austria

Izvirnike vam vrnemo na dan slavnostne podelitve nagrad. Za vračanje izvirnikov po pošti (iz tujine) nam priložite 15 evrov za poštnino.

Smernice oblikovanja:

Format: 21x21 cm; obseg (jedro): 18 do maksimalno 22 strani. Poleg tega naj bi bil ovitek v istem formatu. Posebno pozornost naj bi posvečali povezavi med besedilom in ilustracijami. Tako sta npr. besedilo na levi in ilustracije na desni strani. Besedilo in ilustracija pa sta lahko tudi na isti strani. Obseg besedila naj ustreza oblikovani knjigi. Pri otroških knjigah naj bodo v ospredju predvsem ilustracije, besedilo naj ne bo preveč obširno.

Knjige pa tudi lahko oblikujejo skupine ali šolski razredi. Ponekod bi bilo sodelovanje dveh oseb, pri katerem je ena oseba pristojna za besedilo in druga za ilustracije, zelo primerno.

Knjigi priložite dodatni list (prilogo) z naslednjimi podatki:

– naslov knjige, ime in priimek pisatelja/pisateljice (oziroma avtorjev), naslov, telefonska številka in e-pošta, šolska izobrazba in rojstno leto.

Pri šolskem projektu:
– ime, naslov in telefonska številka šole, razred, ime sodelujočih učencev, vodja projekta ali učitelja ter e-pošta odgovornih oseb.

Prosim, da priložite list s točnim seznamom vseh prilog oziroma vsebino pošljene ovojnice.

Stiki:

V slovenskem jeziku se lahko javite pri: dr. Peter Fantur, tel.: +43-(0) 676-3879806 e-pošta: p.fantur@aon.at

Koordinator projekta dr. Michael Aichmayr, e-mail: michael@aichmayr.com

Informacije s strani urada mesta Schwanenstadt pri: Christina Eckstein, tel.: +43-(0) 7673/2255-232 e-pošta: kulturamt@schwanenstadt.ooe.gv.a

Mladinski center v Pančevu (Dom omladine Pančevo) vabi k 45. razpisu za Zbornik poezije in kratke proze mladih s prostora nekdanje Jugoslavije - Rukopisi 45.

Udeležijo se ga lahko vsi, stari od 15 do 30 let, ki pišejo v jezikih nekdanje Jugoslavije kot tudi v jezikih nacionalnih manjšin v Republiki Srbiji. Razpis je odprt do 20. februarja 2022.

Na razpisu lahko sodelujete s poezijo in/ali kratko prozo. Pošljite do 3 pesmi in/ali 3 kratke zgodbe: pesmi dolge do 2, zgodbe pa do 3 strani (za zgodbe do 7.000 znakov, velikost pisave 12), podpisane s polnim imenom in priimkom, letnico rojstva, hišnim naslovom (državljanstvom, če avtor živi v tujini), telefonsko številko in e-poštnim naslovom. Prosimo vas, da podatke napišete tako v besedilu e-pošte kot tudi na začetku datoteke s svojimi deli ter da pesmi oziroma zgodbe pošljete v enem samem Wordovem dokumentu, ne kompresirano (ZIP, RAR ipd.) in brez zunanjih povezav.

E-poštni naslov za pošiljanje vaših del je: zbornikrukopisi@gmail.com, zadeva naj bo »Za Rukopise 45«.

Avtorje prosimo, da spoštujejo pravila razpisa in rok za pošiljanje del. Natečaj bo odprt dober mesec in se zaključi 20. februarja opolnoči.

Rukopisi 45 bodo natisnjeni v začetku maja letos, promocija oziroma tridnevni festival v Pančevu pa je odvisna od veljavnih epidemioloških ukrepov. Avtorjem iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije, Makedonije in Črne gore, ki se ne bodo mogli udeležiti promocije zbornika, bomo avtorske izvode poslali po pošti.

Za dodatne informacije obiščite www.domomladinepancevo.rs in Facebook stran Rukopisov, @zbornik.rukopisi.

Srečno!

Lep pozdrav,

področna urednica za Slovenijo,
Natalija Milovanovič

RAZPIS

Natečaj je namenjen avtorjem in avtoricam, ki – ne glede na državljanstvo – stalno ali začasno (vsaj eno leto) bivajo v Sloveniji, pišejo v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini). Natečaj je namenjen vsem generacijam od 15. leta starosti.

Že več kot 40 let druženj ustvarjalnih posameznikov, ki živijo v Sloveniji, medkulturno bogati slovenski prostor s paleto svetovnih jezikov in ustvarjalnih poetik. V zadnjih dveh letih smo kljub epidemiji kontinuirano izvajali srečanja in delavnice v živo, le uvodno branje ob mednarodnem dnevu smo zaradi razdalje in vseh preventivnih ukrepov lani prenesli na medmrežje. Na ta način smo se lahko družili tudi z avtoricami in avtorji iz Avstralije in Francije ter tudi od drugod, ki so zaradi omejitev ostali odrezani od skupnega fizičnega prostora.

V letošnjem letu 2022 načrtujemo vsa srečanja v živo pod pogoji PCT ter z vsemi varnostnimi ukrepi. Družili se bomo na branju ob mednarodnem dnevu maternih jezikov (21. februarja), ponovno v centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani, ter na zaključnem državnem srečanju v Brežicah v okviru Tedna ljubiteljske kulture.

Vabimo vas k sodelovanju in prosimo še naprej, da o natečaju širite prijazno besedo ter nagovorite k udeležbi svoje sosede, družinske člane, znance, sorodnike, prijatelje, literate, glasbenike, različne ustvarjalce … ki bi se prepoznali kot del široke multikulturne, strpne in empatične ustvarjalne skupine pisateljev in pesnikov z vseh koncev sveta.

DRŽAVNO SREČANJE

Državno srečanje SOSED TVOJEGA BREGA 2022 bo v Brežicah v nedeljo, 29. maja 2022, s sodelovanjem izpostave JSKD iz Brežic. Vse prijavljene avtorje in avtorice bomo povabili na dopoldanski pogovor s strokovnima spremljevalcema ter mentorjema prozne in pesniške delavnice, Zoranom Kneževićem (prejemnik nagrade za najboljši literarni prvenec za zbirko kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat) in Željkom Perovićem (pesnikom in prevajalcem). Po kosilu bo sledil krajši ogled Brežic in kulturnih znamenitosti, druženje, izmenjava literarnih izkušenj, predstavitev novih knjig in literarna branja. Natančen program vam bomo posredovali po prijavi.

Predvidoma ob 18. uri bo potekal svečani zaključni literarni dogodek s predstavitvijo izbranih besedil v različnih jezikih, z glasbeno spremljavo ter podelitvijo priznanj vsem sodelujočim avtorjem. Izpostavili bomo dolgoletne Sosede in tudi tiste, ki se nam boste pridružili prvič. Letos bomo izdali tudi bienalni zbornik Paralele 2021-2022.

BESEDILA

Na natečaj lahko posredujete prozo ali dramska besedila – do 7 strani (lahko tudi odlomke daljših tekstov) ter poezijo – do 5 pesmi. Priloženi prevodi v slovenščino so zelo zaželeni, niso pa pogoj. Pričakujemo samo lektorirana in urejena besedila, ki še niso bila objavljena v knjižni obliki. Besedila naj bodo zapisana v Wordu, pisava 11, leva poravnava, enojni razmik, brez dodatnih oblikovanj in fotografij.

Vsak prispevek mora biti označen s šifro avtorja, svoje podatke vpišete v e-prijavo (šifra, ime in priimek avtorja, domači naslov, letnica rojstva, izobrazba oziroma poklic, telefonska številka, naslov e-pošte, jezik besedila – tudi knjižne novosti prijavljenih avtorjev (z naslovnico in kratko vsebino). Podatki bodo uporabljeni za namene razpisa. Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

ZBORNIK PARALELE

Izbor besedil vsakega avtorja bomo objavili v natisnjenem zborniku PARALELE 2021-2022, št. 24., ki ga boste prijavljeni avtorji natečajev Sosed tvojega brega 2021 in 2022 prejeli v brezplačno branje in kot darilo. Vsi ostali bralci se lahko na Paralele naročijo v prednaročilu do 2. 5. 2022 po ceni 5,00 €. V redni prodaji bo cena Paralel 24/2022: 8,00 €.

PRIJAVA

Avtorji naj svoja besedila pošljejo do sredine marca - ponedeljek, 14. marca 2022, v izvirniku (torej ne v slovenščini) po elektronski pošti na e-naslov: mentor@jskd.si, z zadevo: Sosed tvojega brega 2022. Besedilom priložite tudi delovni prevod v slovenski jezik. Prosimo vas tudi za kratek literarni življenjepis za objavo v zborniku (približno 400 zsp) in portretno fotografijo. Spletna prijava je na naslednji povezavi:

PRIJAVNICA

Prijavnica

Rok za prijavo je do ponedeljka, 14. marca 2022, do polnoči. Avtorska besedila v maternem jeziku je potrebno poslati v roku 24 ur od oddane elektronske prijave na e-naslov: mentor@jskd.si

UVODNO BRANJE OB MEDNARODNEM DNEVU MATERNIH JEZIKOV

Kot uvod v letošnje druženje in promocijo natečaja vabimo avtorje k branju svoje avtorske literature v ponedeljek, 21. februarja 2022, ob 18. uri v Center za poezijo Tomaža Šalamuna, Cankarjeva 5, Ljubljana, v počastitev mednarodnega dneva maternega jezika UNESCO (21. februar). Prosimo za potrditev uvodnega sodelovanja na zgornji e-naslov do srede, 16. 2. 2022! Udeležba je mogoča le pod pogoji PCT, z obraznimi maskami in varnostno razdaljo.

Veseli bomo vaših komentarjev, pobud in želja! Lepo pozdravljeni!