(opomnik)
Ljubljana – Istanbul
Začelo se je malo stresno! Bila je zgodnja ura. Let … Morila pa me je tudi negotovost, kako je tam, v Dyarbakirju?
Prvič sem na te vrste misiji… Vsekakor sem bil vedno vnet zagovornik človekovih pravic in svoboščin, vendar ne aktivist. Čutil sem se poklicanega za nekaj drugega: da čim več storim za to, da bi zgodovina glasbe presegla globoko zasidrane predsodke in stereotipe o tem, kaj je v preteklosti res bilo pomembno in kaj ne, kaj je spodbujalo razvoj in kaj ne in kako so se pomembni dogodki na področju glasbe v resnici odvijali in vrstili drug za drugim. To sem si izbral kot svoje poslanstvo, kajti na tem področju je bil, bolj kot na kateremkoli, vedno odlo-čilen v normo povzdignjeni okus samozvanih avtoritet in magistrov artium, ki so po svojem okusu in svojih predsodkih razsojali, kaj je pomembno in kaj ne. Tokrat je moja misija popol-noma drugačna.
Po vrnitvi bi rad o tej poti napisal čim bolj verodostojno reportažo. Ne z namenom, da bi se hvalil in preveč izpostavljal morebitno tveganje … Tveganje pač je navzoče, gotovo, če upoštevam vse, kar sem te dni prebral o dogajanju v Dyarbakirju … Zato je bila tokrat misel, da se vedno lahko zgodi tudi letalska nesreča, bolj v ozadju; dejansko tveganje je povezano s ciljem potovanja in z namenom, s katerim potujem v Dyarbakir. Res je nenavadno, da sem se jaz, dr. Vito Jež, docent za zgodovino glasbe, priložnostni novinar, glasbeni kritik in publicist, v tre-nutku nepremišljenosti, četudi ne pišem o politiki in širših družbenih vprašanjih, dal zvabiti v mednarodno združenje novinarjev in publicistov in celo izvoliti za podpredsednika združenja, ki se zavzema za resnicoljubno in čim bolj angažirano pisanje in za mir v svetu, za mednaci-onalno strpnost in za demokracijo ter spoštovanje človekovih pravic na vseh celinah in v vseh državah. In zdaj celo potujem kot mirovnik na konferenco o položaju Kurdov in razmerah v turškem Kurdistanu.
To me navdaja z zadovoljstvom, skoraj z navdušenjem; a tega ne bom izpostavljal. Ne bi bilo prav, da bi se hvalil ... Naj govorijo dejanja!
Let v Istanbul, za nas pogosto še vedno Carigrad ali Bizanc, je bil prijeten, miren; letalo čisto, stewardi in stewardese prijazni in uslužni! Ni čudno, da se Türkish Airlines vse bolj pogosto uvršča med vodilne letalske prevoznike. Turki? Kaj vse smo še nedavno mislili o njih in, pod-zavestno, prej ko ne še mislimo! Vse najslabše. A tudi poročila o njihovem ravnanju s Kurdi v Dyarbakirju, tako v preteklosti kot tudi v zadnjem času, jim niso v čast. Poboji, teroristični na-padi, ki naj bi jih zagrešila ali vsaj spodbudila vojska, omejevanje političnih svoboščin in celo kulturnih in jezikovnih pravic pripadnikov kurdske manjšine, vse to priča o nesprejemljivem odnosu turške politike in države do Kurdov. Ne vem, kako je to mogoče. Turke sem imel ven-dar že priložnost spoznati kot izjemno gostoljubne in prijazne ljudi… Resda je bilo nasilje policije in vojske nad demonstranti na trgu Taksim, ki sem mu bil pred leti po naključju priča, zelo grobo in nesprejemljivo, a to sem si razlagal kot živčni izpad represivnih organov in ne kot običajni način ravnanja države s svojimi državljani …
V elektronskem pismu o dogajanju v Dyarbakirju, ki nam ga je poslal Özgen pred nekaj dne-vi, je nekaj zaskrbljujočih poudarkov. Piše, da tožilstvo in sodišče še po devetih letih ne uspe-ta ali nočeta ugotoviti, kdo je stal za umorom publicista Hranta Dinka, urednika dvojezičnega tednika armenske manjšine. Piše tudi o že več kot sto petdeset dni trajajoči blokadi dela glav-nega mesta province Dyarbakir, kjer ves čas prihaja do uličnih spopadov med Kurdi in vojs-ko, ki je že dvakrat ubila po šest mladih Kurdov … Ni prijetno branje.
Na konferenci bom, ob tem, da bom odločno podprl pravico Kurdov do samoodločbe in njiho-vo željo po lastni državi, predstavil naše, slovenske izkušnje iz časa osamosvajanja in demok-ratizacije do leta 1991. V bistvu pričakujejo ravno to, kot razumem, izkušnje. Čeprav seveda to niso moje izkušnje; bil sem petnajst, šestnajst let star in me to res ni zanimalo.
Še dobro, da je pomlad. Pozimi me nihče ne bi spravil v Turčijo. Ne bi zmogel. Zima me ni-ma rada in jaz ne maram nje. Na zimo se vedno za kakšno kilo ali dve zredim; oglasijo se in razbolijo poškodbe, ki sem jih utrpel v zadnjih letih kot strastni, čeprav le rekreativni šport-nik. Mučijo me prehladi in bolezni … Pozimi ne potujem rad. Včasih sem depresiven … Ne vem, ali takšna zastranitev sodi v reportažo? Če gre za osebni pogled na dogajanje, mogoče ni odveč?
Istanbul – Dyarbakir/Amed
Prava mala Kalvarija nadaljevanje poti od letališča Atatürk do mesta, ki kandidira za najbolj prašno mesto na svetu. Najprej zoprna ugotovitev, da je od letališča Atatürk do letališča Sabi-ha Gökcen kar daleč, in da lahko avtobus opoldne porabi za to pot dve uri in več; skratka, pa-metneje je potovati s taksijem. Povprašal sem voznike taksijev, koliko stane vožnja od letališ-ča do letališča in voznik starejšega, a še kar ohranjenega Golfa je zagotovil ceno natanko 100 Eurov. Seveda sem izbral časovno zanesljivo, četudi dražjo možnost. Ne nazadnje sem raču-nal na povrnitev upravičenih stroškov. Vožnja je bila dramatična; deloma zato, ker obeh zad-njih oken ni bilo mogoče povsem zapreti in sem moral ves čas sedeti pokonci kot sveča, če sem se želel kolikor toliko izogniti prepihu in deloma zato, ker je voznik po mestoma števil-nih ovinkih vozil ves čas zelo hitro, kar ni bilo samo nevarno, temveč je povzročalo tudi nep-rijetno slabost v želodcu. A vsaj napovedana cena vožnje je zdržala in prispela sva nekaj mi-nut prej kot v eni uri; v spomin pa se mi je najbolj vtisnil atraktivni del vožnje čez Bospor.
Na letališču Sabiha Gökcen drama, ki je trajala uro in pol in me je stala okrog 200 eurov. Še dobro, da sem za prevoz izbral taksi in tako imel nekaj več časa od prihoda do vzleta.
V letališki zgradbi sem najprej poiskal bankomat, da bi dvignil nekaj lir in si lahko privoščil sendvič in kavo. Ko sem ga našel, seveda nisem razumel vseh mogočih napisov na njem, sem pa verjel, da deluje kot vsi bankomati povsod po svetu. Vstavil sem kartico v režo, vtipkal PIN kodo in nič. Poziv, naj vtipkam znesek, ki ga želim dvigniti, se ni pojavil na zaslončku nad tipkami, kakršnokoli obvestilo, četudi v turškem jeziku, ravno tako ne; kartice pa mi naprava ni vrnila. Še sem poskušal. Še enkrat sem temeljito pregledal napravo, ali je morda kje dodatni gumb, na katerega bi moral pritisniti, da bi mi vrnila kartico. Nič. Začela se me je lotevati panika. Poiskal sem okence z napisom »Informacije« v angleščini, za katerim je sede-la res obilna, a še kar ljubezniva uslužbenka. Začel sem pojasnjevati, kaj se mi je pripetilo in spraševati, ali je na letališču kdo, mogoče kak uslužbenec banke, ki je lastnica bankomata, da bi mi pomagal. Izkazalo se je, da gospa za okencem pozna kvečjemu sto angleških besed in to ravno besed, katerih pomeni niso povezani z denarjem, bankami ali celo z bankomati. Šele po najmanj petnajstih minutah sva se uspela sporazumeti, kaj me teži, in da na letališču ni člove-ka, ki bi mi lahko pomagal. V telefonskem imeniku v obliki knjige mi je pokazala telefonsko številko poslovalnice banke, lastnice bankomata, v mestu, in svetovala, naj pokličem to števil-ko. Poklical sem in po petih minutah izvedel, da bo najpametneje, če pokličem svojo banko in prekličem kartico, kajti oni mi ne morejo zagotoviti pomoči, in da ni načina, da pridem do kartice, dokler ne bo nekdo odprl bankomata, ki gotovo že dolgo več ne deluje.
Poklical sem partnerko in jo prosil, naj mi priskrbi številko pristojne službe za preklice kartic v najini banki. Seveda je morala najprej poklicati banko, da so ji povedali pravo številko, in mi jo poslala kot sporočilo na mobilni telefon. Nato sem začel klicati banko. Skoraj pol ure je trajalo, da sem dobil zvezo, vendar napačno, tako da sem moral še enkrat klicati, da sem dobil zvezo z ustrezno uslužbenko, s katero sva se dogovorila za preklic kartice in zelo hitro kon-čala pogovor, ker me je opozorila, da so telefonski klici iz Turčije v Slovenijo izjemno dragi, in da me bosta najbrž dva klica v banko in oba pogovora stala čez 100 eurov. Če prištejem še daljši pogovor s partnerko in njeno sporočilo, bom imel srečo, če bo vse skupaj zneslo manj kot 200 eurov. Skratka, dokaj stresna pustolovščina! Kako je človek naenkrat nemočen in zbe-gan! Kaj bi šele bilo, če bi prišel sem brez gotovine in mobilnega telefona!
Za sendvič in kavo po vsem tem ni bilo več časa. Na srečo je vsaj polet do letališča Dyarbakir potekal mirno.
V Dyarbakirju me je pri izhodu iz zaprtega dela letališča pričakal mlad, odlično angleško go- voreči kurdski aktivist s kosom bele lepenke, na katerega je z rdečimi črkami izpisal moj pri-imek brez strešice nad z; kot JEZ namesto JEŽ.
Vožnja, spet z Golfom, novejšim in bolje vzdrževanim od taksija, ki sem ga najel na letališču Atatürk, je bila spet hitra in za avtomobilom se je, čeprav sva se z mladim aktivistom vozila po asfaltirani cesti, dvigal oblak prahu. Mladenič, predstavil se je kot študent univerze v Mo-sulu (Irak), ki so ga leta 2014 okupirali krvoločni borci islamske države, zdaj pa ga namerava osvojiti vojska sirskih Kurdov in v njem vzpostaviti prestolnico kurdske države. Glede tega je bil mladenič popoln optimist. Je pa povedal, da ni vojak, ker je njegovo poslanstvo postati zdravnik.
Ko sva se pripeljala do predmestja prestolnice province Dyarbakir, mi je povedal, da se mesto dejansko imenuje Amed in ne, kot sem dotlej mislil, enako kot provinca, Dyarbakir, in da je takšno zmotno prepričanje značilno za ljudi, ki prihajamo z zahoda. Bil je ponosen na večti-sočletno zgodovino mesta, ki je bilo že v davnih časih središče kraljestva Hurrian, kasneje, po prihodu Rimljanov leta 66 pred našim štetjem, se je imenovalo Amida. V četrtem stoletju so ga spet zasedli Perzijci, v času Bizantinske oblasti pa se je kot središče province Mesopotamia prima znova imenovalo Amida. Še kasneje je bilo nekaj časa tudi sedež avtonomne kurdske dinastije… V deželo in mesto so prihajala številna ljudstva, se tu zvrstile številne oblasti vse do prihoda Turkov, ki so tako širše območje kot mesto obdržali v svojih rokah vse do danes. Tudi tako, da so terorizirali in pobijali avtohtono prebivalstvo; še v času I. svetovne vojne dot-lej večinsko armensko in asirsko prebivalstvo v mestu. Kot zanimivost je navedel še podatek, da je Amed še leta 1980 imel vsega 25.000 prebivalcev, in da je po dovolj realni oceni leta 2015 živelo v mestu že okrog 1,500.000 ljudi; od tega 75 Kurdov.
Živahen pogovor z mladim aktivistom mi je preprečil, da bi se, kot sem navajen, ob prihodu v tuja mesta, lahko bolje razgledal; opazil sem le, da je veliko starejših zgradb zgrajenih iz črne-ga kamna, nekatere najbolj zanimive, stare palače in vile, pa iz plasti črnega in vmesnih ožjih plasti belega kamna…
Amed
Hotel Mittania Regency. Bil sem presenečen, saj gre za moderno in zelo zračno stavbo, zgra-jeno v, recimo, modernističnem slogu, čeprav spominja tudi na prevladujočo podobo zgradb v mestu, kolikor sem si že uspel ustvariti vtis o njih. Stavba ni videti visoka, čeprav ima devet ali celo deset nadstropij, vendar je zgrajena tudi precej v širino in deluje stabilno in zanesljivo, četudi na pročelju prevladujejo steklene površine ob vogalih vpete v masivno železobetonsko kletko. Morda zaradi potresne ogroženosti. Znotraj deluje moderno in hkrati razkošno. V prit-ličju se v veliki sprejemni avli bleščijo površine iz sončno rumenega in marmorja svetleče se olivne barve z nekaj navpičnimi poudarki v rjavi barvi kave in razkošnimi kristalnimi lestenci, ki visijo z visokega stropa. Tudi soba je zračna, velika, svetla, oprema moderna. Prevladujejo iste barve kot v pritličju in vonj ... po nečem neznanem; morda po kakšnih koreninah. Nekoli-ko rezek, a blagodejen. Velika okna! Razgled čez vse mesto. V tako razkošni sobi še nisem velikokrat spal.
Za večerjo v restavraciji se, čeprav lačen, nisem odločil. V hladilniku česa primernega tudi ni- sem našel. Zadovoljiti sem se moral z vrečko praženih arašidov in plastenko vode.
Še enkrat sem pregledal osnutek govora, pripravljen za nastop na konferenci na osnovi tega, kar sem pač bil že vedel o kurdskem vprašanju. Živahni pogovor z mladim aktivistom na poti z letališča do hotela mi je dal misliti, da morda obširno in preveč poudarjeno navajanje izku-šenj in presoj iz časa osamosvajanja Slovenije ne bi bilo na mestu, in da najbrž organizatorji od mene pričakujejo zlasti jasno zagotovilo podpore njihovemu boju in obljubo, da si bo zdru- ženje prizadevalo po vsem svetu pojasnjevati njihov boj za lastno državo in branilo njihovo pravico do samoodločbe. Naše izkušnje in naši nasveti jim glede na različne okoliščine ne bi kdo ve kako koristili. Zato sem skušal prilagoditi in skrajšati besedilo, ki naj bi ga prebral na konferenci.
Nato sem se stuširal in ob desetih legel v široko posteljo z namenom, da bom še malo bral ro.-man nobelovca Orhana Pamuka Moje ime je Rdeča in morda še kaj koristnega izvedel o Tur- čiji; zjutraj sem se namenil vstati ob šestih in iti v Fitness, se razgibati in prepotiti, se nato stu- širati in zajtrkovati. Že ob osmih pa naj bi po udeležence konference iz tujine prišli organiza-torji in nas odpeljali v kongresni center v središču mesta. Tudi dvorana za fitness je dobro opremljena. Imajo šest naprav za tek po tekočem traku, op-remljenih z elektroniko, ki omogoča pregled nad vsem, od podatkov o hitrosti, o srčnem utri-pu, o porabi kalorij in o pretečeni fiktivni dolžini teka … Omogoča tudi nastavitev različno težkih in dolgih programov treninga, spreminjanje naklonov ipd. Ni da ni!
Za zajtrk ponuja hotel Mittania Regency veliko izbir zelo različnih jedi: tradicionalni angleški zajtrk, veliko vrst sadja in kosmičev, kar sem izbral jaz, in lokalno obarvani zajtrk z jagnjetino in veliko vrst na različne načine pripravljene zelenjave. Razkošno!
Osemsedežni kombi znamke Peugeut, s katerim so nas odpeljali v Kongresni center, je prispel pred hotel šele dvajset minut čez osmo. Tudi zato smo se udeleženci konference iz tujine končno imeli priložnost spoznati in izmenjati informacije, od kod kdo prihaja. Bilo nas je šest: poleg mene kot podpredsednika še generalni sekretar našega združenja, Norvežan Björn Ras-mussen, John Mc Neal, sekretar z veleposlaništva ZDA v Turčiji, profesor politologije Günt-her Voss iz Berlina, profesor in doktor zgodovine Abbas Kadir, Kurd, predavatelj na univerzi v Amsterdamu, in profesor sociologije in zgodovine Mesut Sefer, tudi Kurd in predavatelj na neki visoki šoli v Berlinu. Zlasti dobrovoljni profesor Kadir je takoj naredil dober vtis na vse navzoče kot zelo veder človek z izrazitim čutom za humor in zanimiv sogovornik. Tudi meni je nemudoma, kot iz rokava, natresel podatke o številu Kurdov v Turčiji in drugod po svetu. V Turčiji naj bi jih živelo najmanj dvanajst milijonov in šeststo tisoč, morda celo štirinajst mili-jonov. V Iranu med pet in pol do morda celo sedem milijonov in sedemsto tisoč; v Iraku od štiri milijone sedemsto tisoč do šest in pol milijona in v Siriji dva milijona Kurdov. Poleg tega naj bi jih bilo še v Jordaniji dvesto tisoč, v Turkmenistanu štirideset tisoč, v Azerbajdžanu tri-najst tisoč, v Armeniji tisoč petsto in drugod po svetu, največ v Nemčiji, še več kot milijon. Skupno potemtakem, uradno in od vseh držav, kjer živijo, priznano, živi na svetu več kot šest-indvajset milijonov in šeststo tisoč Kurdov. Morda celo več kot enaintrideset milijonov; po tr-ditvah samih Kurdov pa okrog štirideset milijonov. Kljub temu jim svet in predvsem države, v katerih živijo, ne priznajo pravice do lastne države, je pripomnil mladi aktivist, ki me je priča-kal na letališču, zjutraj pa se nam je pridružil kot vodič in spremljevalec. Dodal je še, da se za Kurde ne zavzamejo niti države, ki so same nedavno nastale na osnovi pravice do samoodloč-be, kar sem hočeš nočeš razumel tudi kot očitek na račun Slovenije.
V kombiju sem sedel na sedež v zadnji vrsti ob okno, da sem si lahko med vožnjo ogledoval mesto. Vendar ob poti do konferenčnega centra ni bilo videti nič posebnega. Veliko prahu! Tudi na asfaltu in po kilavih tratah, kolikor jih sploh je. Od kod ves ta prah? Morda ga prinaša veter iz okolice, ki je najbrž suha in peščena. Neke vrste stepa. Ampak blizu naj bi bila mitska reka Tigris, ki pa najbrž tod še ni veletok z veliko vode, razen na pomlad. Ulice, pločniki iz kamna, ograje okrog hiš, vse je izdelano površno, zanemarjeno in grobo. Pločniki so visoki in že na pogled nevarni, robovi, če niso oškrbljeni, ostri in nagnjeni nad cestišče. Smrtonosni za morebitne kolesarje. Novejše hiše delujejo pusto, sive in zgrajene vse po istem kopitu brez ka-kršnihkoli posebnosti. Tudi večje stavbe, recimo poslovne, razen hotelov v lasti znanih hotels-kih verig, četudi zgrajene v slogu zadnjih desetletij, delujejo zanemarjeno in prašno. Mesto, kot mnoga druga mesta v tem delu sveta in v osrednji Aziji; na primer kot Biškek, kjer je tudi treba ves čas gledati pod noge, da ne padeš v kak jašek brez pokrova.
Konferenca je bila sklicana v konferenčni dvorani v prvem nadstropju puste sive stavbe z zelo strmimi stopnišči. Začela se je s skoraj polurno zamudo; tik pred deveto. Tako smo imeli čas, da smo si lahko ogledali vrt, že skoraj manjši park ob stavbi, ki je precej bolje vzdrževan od okolice, zelo razgiban in močno zaraščen z zanimivim grmičevjem in nekaj zanimivimi dreve-si, cedrami, tamariskami in tudi cipresami. Vmes se skriva tudi nekaj majčkenih fontan in ki-pov, ki delujejo kot kopije znanih primerkov evropskega kiparstva iz prve polovice 20. sto- letja.
Začetek konference ni navdušil. Otvoritveni nagovor je imel predsednik združenja kurdskih novinarjev, Sexmus Yegen, ki je po številnih pozdravih, namenjenih različnim udeležencem konference, precej dolgo govoril zlasti o tem, kako nujno je, da Kurdi poskrbijo za obveščanje svetovne javnosti o njihovem nezadovoljivem položaju in krivicah, ki so jih deležni v Turčiji in v drugih državah, kjer živijo. Isto je za njim ponovila Zeynep Dundar, predsednica združe- nja novinarjev Turčije in dodala zagotovilo, da bodo člani združenja, ki ga predstavlja, storili vse, kar bo mogoče, da objektivno informirajo turško javnost o prizadevanju Kurdov za priz- nanje njihovih pravic, ki v sodobnem civiliziranem svetu ne smejo biti sporne za nikogar. Po-zdravil nas je sožupan mesta Amed Firat Salih in večji del nagovora posvetil obžalovanju pro-cesa proti ravno tako kurdskemu sožupanu Kisanaku, za katerega tožilstvo na osnovi izmišlje-nih obtožb zahteva 250 let zapora.
Zanimivo pa se mi je zdelo, da je bil daleč največje pozornosti vseh uvodnih govorcev in ob-činstva deležen Tarik Keskil, nedavno odstavljeni in obtoženi urednik enega osrednjih turških časnikov, ki izhaja v Istanbulu, čigar zamuda ob prihodu je bila vzrok, da se je tudi konferen-ca začela z zamudo. Zanimivo zato, ker iz gostobesednih pozdravnih nagovorov nikakor ni bilo mogoče sklepati, da bi imel Keskil kakšne posebne zasluge za kurdsko stvar, skratka, da bi kot novinar in urednik podpiral Kurde in informiral turško javnost o njihovih pričakovanjih ali pravicah.
Po nekoliko čustvenem nagovoru sožupana Saliha sva bila na vrsti najprej generalni sekretar našega združenja in jaz. Rasmussen se je, zame presenetljivo, razvnel in vztrajno ponavljal zagotovilo, da bo naše združenje storilo res vse, kar bo mogoče, da v vseh deželah sveta, kjer imamo svoje člane, čim večkrat in čim bolj temeljito predstavimo prizadevanja Kurdov za pri-znanje in uresničevanje njihovih pravic, vključno s pravico, da živijo v miru, in da lahko v čim večji možni meri uresničijo svojo pravico do življenja v demokratični državi. Po njego-vem nastopu sem ocenil, da ni smiselno ponavljati istih zagotovil in sem poudaril zlasti pravi-co do samoodločbe in na kratko predstavil zgodovino prizadevanj slovenskega naroda za osa-mosvojitev in lastno državo in tudi izkušnjo in nauk naše zgodbe, da je treba povezati prizade-vanje za samostojnost oziroma za lastno državo in prizadevanje za demokratično ureditev dr-žave, saj je le tako mogoče pričakovati podporo ter priznanje držav, članic Organizacije zdru-ženih narodov. Svetoval sem jim tudi, naj skušajo pritegniti pozornost in doseči podporo med-narodnih organizacij s področja kulture, saj so ljudje iz sveta kulture pogosto mnenjski vodi-telji in lahko vplivajo na politiko držav, kjer živijo. V nadaljevanju je bil zame najbolj zani- miv nastop profesorja Kadirja, ki je predstavil zgoščen in nazoren pregled zgodovine Kurdov, vzpone in padce ljudstva, katerega predniki naj bi, kljub dvomom nekaterih strokovnjakov, bi-li Medijci; seveda s poudarkom na zgodovini Kurdov v zadnjih dveh stoletjih, zlasti po letu 1840, ko so tudi Kurdi pod vodstvom šejka Ubaidalla začeli razmišljati o sebi kot narodu in izoblikovali svojo vizijo in narodno zavest po zgledu drugih, zlasti evropskih narodov in s tem izzvali pozornost in hkrati zatiranje Turkov in Arabcev ter kolonialnih oblasti v deželah, ki so bile pod oblastjo evropskih kolonialnih sil.
A glavne pozornosti ostalih udeležencev in občinstva je bil deležen dolg nastop Tarika Keski-la, ki je podrobno razložil, zakaj je bil kot urednik opozicijskega dnevnika odstavljen in obto-žen, kako je dan prej potekalo celodnevno zaslišanje na sodišču v Istanbulu, in da kot realist pričakuje, da bo obsojen, četudi neutemeljeno, ker ni kršil nobenega zakona, na vsaj nekaj let zapora. Potem je sledil še celo uro dolg pogovor z njim, v okviru katerega tudi niso posvetili posebne pozornosti vprašanju Kurdov, temveč zlasti premlevanju vse bolj opaznega omejeva-nja medijske svobode v Turčiji; so pa omenili, da se je to že pred časom začelo ravno s pos-topki in procesi, usmerjenimi proti medijem, ki so bili namenjenih nacionalnim manjšinam v Turčiji. V tem delu je voditelj povabil na oder tudi, dotlej neomenjeno, vdovo Hranta Dinka, pred devetimi leti ubitega urednika dvojezičnega tednika armenske manjšine v Turčiji. Vdova je obtožila turško oblast, da nima namena odkriti in obsoditi morilcev ali morilca in ravno ta-ko ne naročnikov umora, saj se proces še ni premaknil z mrtve točke. Izrekla je priznanje Kes-kilu za njegov pogum in žrtvovanje, mu zaželela srečo, ga poljubila na obe lici ter z mobilnim telefonom posnela selfi z njim.
Za zaključek so organizatorji izvedli še okroglo mizo s tremi udeleženci, z nekim kurdskim politikom in našim generalnim tajnikom ter publicistom Rasmussenom in tajnikom z ambasa-de ZDA, Mc Nealom. Tadva, Mc Neal in Rasmussen sta tudi že ves čas tičala skupaj in nenehno šepetaje komentirala vse, kar je kdo izrekel. V okviru okrogle mize so ti trije udele- ženci govorili o želji Kurdov po lastni državi. Američan in Rasmussen sta zagovarjala kon-cept neke vrste poldržavne avtonomije na strnjenem območju štirih držav, Turčije (severni Kurdistan), Sirije (zahodni Kurdistan), Iraka (južni Kurdistan) in Irana (vzhodni Kurdistan) s prestolnico v Amedu in izpostavljala zlasti pomen demokracije po zgledu zahoda. Vendar je bilo videti, da nihče ne verjame v uresničljivost te zamisli. Tudi prej številno občinstvo pre-težno mladih ljudi ne; saj se je večina poslušalcev po pogovoru s Keskilom že začela razha- jati.
Po zgodnejšem zaključku konference, ki je bil načrtovan ob 15,30, je ob 13,30 sledila malica v drugem nadstropju, v precej manjši dvorani od dvorane v prvem, kjer je ob nenehnih zaple-tih z ozvočenjem potekala konferenca. Jaz sem jo v glavnem zamudil, ker sta me na stopnišču prestregla novinarka in snemalec Kurdske mestne televizije in sledil je nenavadno dolg interv-ju ne le o mojih pogledih in pogledih našega združenja na kurdsko vprašanje in pravico Kur-dov do samoodločbe, temveč tudi o pravicah Kurdov do dvojezičnega šolstva, menda zago-tovljenega in po mnenju novinarke dobro organiziranega v Iraku, vključno s kurdsko univerzo v Mosulu, o vlogi kulture v življenju naroda, o pomembnosti izvirne ljudske glasbe in še o marsičem. Medtem so ostali razpoložljive lokalne jedi že pojedli in meni so bili na voljo le še kosi mrzle pice in sendviči s sirom in suhim mesom, ki je nekoliko spominjalo na pršut.
Tisoč objemov in umor
Po malici so nas odpeljali z dvema kombijema do glavnega trga v novem delu mesta in nato še peš po osrednji aveniji in skozi velika mestna vrata v dobro ohranjenem obzidju starega de-la mesta in do več stoletij stare stavbe Deliler han Madrassah, nekoč namenjene prenočevanju trgovcev, zdaj hotela z najbolj priljubljeno kavarno v mestu. Toda hoja do hana je bila dolga; sprva kot neke vrste delirij, v drugem delu kot pretresljiva izkušnja.
Čim smo izstopili iz kombijev, so mimoidoči takoj prepoznali Keskila. Pristopili sta, nemu-doma, dve mladostnici, ga sredi ulice objeli in prosili, če lahko posnameta vsaka svoj selfi z njim. Keskil ni bil presenečen in ni imel nič proti. Po selfijih sta ga obe poljubili, vsaka na svoje lice. In izkazalo se je, da to ni izraz kakšne posebne drznosti dveh deklic, kajti do prehoda na območje mestne občine Sur je Keskila ustavilo več sto mimoidočih, v glavnem mlajših, ki so ga vsi objeli, mnogi želeli poljubiti in vsi posneti selfi z njim. Ta del poti, tristo, štiristo metrov dolg, je trajal uro in pol. Vsakdo, ki ga je ustavil, da bi ga objel, je z njim tudi spregovoril kak stavek ali dva; vsi so mu zaželeli srečo na sodišču in zagotavljali, da ga razu-mejo in podpirajo, dekleta so brez pomislekov trdila, da ga ljubijo, mladeniči, da je on njihov vzor in junak, najbolj bleščeča zvezda na turškem nebu. Keskil se je potrpežljivo smehljal, se širokogrudno objemal, se pustil poljubiti prav vsem, ki so to želeli, se z vsemi rokoval in jim zagotavljal, da ne bo popustil in odnehal in se ne skesal, kot bi to želela predsedniku pokorna sodna oblast. Oboževalci, kaj drugega bi lahko bili, sem si mislil, so si ga podajali iz rok v ro-ke, si ga vsak zase stisnili ob prsi, ga božali zdaj po tem zdaj po drugem licu, poljubljali, se smehljali, medtem ko so se skupaj obračali proti soncu in iztegovali roke z mobilnimi telefoni daleč predse, da bi ujeli oba obraza in še malo ozadja na zaslon in fotografijo. Vse skupaj je bilo videti kot orgija. Za hip sem pomislil, da bi se ob vsej tej zmedi lahko zgodil tudi napad nanj, saj bi se v množici, ki nam je ves čas prihajala naproti, zlahka našel kdo, ki mu Keskil ni pri srcu. To sem tudi omenil profesorju Kadirju in zagotovil mi je, da se kaj takega zagotovo ne bo zgodilo. Menil je, da to poulično, v bistvu vsiljivo fotografiranje s Keskilom nič ne po-ve o tem, ali je njegovo ravnanje ljudem všeč ali ne in koliko jih sploh ve, za kaj je obtožen. Vsi ti, pretežno mladi ljudje, ga dojemajo kot zvezdnika, ta hip medijsko najbolj izpostavljeno osebnost v državi in pač hočejo fotografijo z njim, in jih sploh ne zanima, za kaj si on prizade-va in proti čemu se bori. Številni od teh navideznih oboževalcev, je rekel profesor, volijo in bodo še volili Erdogana in se čez teden dni, če bo priložnost, fotografirali z naslednjim zvezd-nikom, ki ga bodo naplavili mediji. Kadir je tudi menil, da za to, da se mu na ulici ne bi res zgodilo kaj hujšega, kot je tisoč objemov in poljubov, skrbijo dobro izurjeni policijski agenti v civilu, ki spremljajo vsak njegov korak in poskrbijo za to, da se mu ne more približati nihče, ki bi lahko bil nevaren. Kajti predsednik, policija in tajne službe nikakor ne želijo, da bi se Keskilu, ki je po odstavitvi z mesta urednika postal za demokratično Evropo in celo Ameriko neke vrste heroj in tragična žrtev, zgodilo karkoli, kar bi lahko kdo označil tudi kot državni te-ror ali nasilje represivnih organov. Obzirnost, ki v zvezi s kurdskimi aktivisti za turške oblasti nikakor ne pride v poštev, je z grenkobo pripomnil profesor Kadir.
Potem smo končno prišli do meje mestne občine Sur, ki je bila, kot so poudarili organizatorji konference, že od 8. novembra preteklega leta in še pred nekaj dnevi, vsaj do 11. aprila, po-polnoma zaprta in tako rekoč oblegana s strani turške vojske in policije, ki sta, kot sta trdili, želeli območje občine očistiti terorističnih elementov in sta preiskovali ulico za ulico, hišo za hišo, aretirali in pobijali civiliste, še najraje čim mlajše. Nihče ni mogel iz obroča brez dovol-jenja policije, nihče ni mogel na obkoljeno območje brez dovoljenja. Ubitih je bilo v tem ča-su, po trditvah organizatorjev konference, več kot dvajset ljudi, od tega enkrat šest in enkrat pet zelo mladih …
Ulice na območju občine, po katerih so nas vodili aktivisti, so bile prazne. Le tu in tam smo koga srečali in vsi, ki smo jih srečali, so molče hiteli mimo in gledali v tla. Trije, štirje, so z nagibom glave, morda bežnim nasmehom, pozdravili naše vodiče in najbrž bi te lahko ocenili kot simpatizerje ali celo aktiviste gibanja za ustanovitev kurdske države. Naši spremljevalci so nas peljali tudi na dvorišči dveh hiš, ograjeni z visokima zidanima ograjama, kjer so bile na pročelji obeh hiš obešene velike fotografije žrtev, ki so bile pobite na dvoriščih. Bile so foto- grafije mladostnikov, starih morda štirinajst, petnajst, mogoče samo trinajst let… Po pripove-dovanju vodičev, jih je vojska zalotila med igro na dvoriščih in takoj brez opozorila streljala nanje in v obeh primerih postrelila vse do zadnjega. Prehodili smo pet ulic, z nikomer nismo spregovorili niti besede, sem pa opazil radovedne oči za zavesami in plastičnimi roletami … Nobenih ptic ni bilo videti ne slišati, samo nekaj črnih krokarjev je čepelo po slemenih streh.
Na kratki poti od meje občine Sur do kavarne Deliler han Madrassah, se je ponovila orgija z objemanjem in poljubljanjem Tarika Keskila in fotografiranjem z njim. Na srečo je bila ta pot krajša in objemov, poljubov in fotografiranj je bilo toliko manj. A to se ni nehalo niti v hanu. Tudi tam so, med tem ko smo sedeli sredi širnega atrija pod plastično streho znotraj v dve nadstropji zgrajene lepe zgradbe iz črnega bazalta in belega apnenca in odprtim hodnikom s kak meter visokim zidom in stebri iz bazalta ločenim od atrija okrog in okrog atrija, tudi polnim gostov kavarne, k mizi ves čas prihajali zlasti mladi gostje, se rokovali, objemali, mu sedali v naročje in se fotografirali s Keskilom, kar je trajalo čisto ves čas, dve uri, kolikor smo se zadržali v kavarni, postreženi s kavo, čajem, s sladkimi dateljni in ratlukom. Pogovarjati se ves ta čas, tudi zaradi zelo bučne glasbe, sploh ni bilo mogoče.
Ko smo zapuščali Deliler han Madrassah, smo v eni stranskih ulic opazili veliko gnečo sem ter tja begajočih ljudi. Eden od aktivistov nam je dokaj mirno razložil, da je že pred pol ure dobil na mobilni telefon sporočilo, da je bil v tej ulici pravkar ubit odvetnik, ki je na sodišču večkrat branil kurdske aktiviste in druge nasprotnike režima. Neznanec naj bi ga ustrelil na dvorišču njegove hiše s pištolo z dušilcem zvoka, ko je stopil iz hiše, in ga s prvim strelom zadel v srce in z drugim v glavo, medtem ko je truplo ob zidu drselo na tla. Niso nam dovolili, da bi si prizorišče umora pobliže ogledali. Odpeljali so nas do kombijev, ki sta medtem prišla po nas, in odpeljali smo se iz mesta do restavracije, kjer je bila organizirana večerja.
Vozili smo se celo uro, mimo velike mošeje, ki so jo v 11. stoletju zgradili Seldžuki, mimo mošeje šejka Matarja s štirikotnim minaretom in nato še pet kilometrov vzdolž najmanj tri metre visoke betonske ograje, posute z zdrobljenim steklom in nadgrajene z dodatno ograjo iz bodeče, pravzaprav rezilne žice, za katero je vojašnica in v njej, po trditvah organizatorjev, trideset tisoč, občasno štirideset tisoč vojakov. Na vzhodni strani mesta naj bi bila še ena tako velika vojašnica in nedaleč od mesta največja baza zveze NATO v tem delu sveta, v kateri so nastanjeni predvsem ameriški vojaki.
Večerja je minila v turobnem vzdušju; najbrž pod vtisom uboja odvetnika, ki smo mu bili ma-lo manj kot priče. Jedli smo značilno kurdsko jed Meftune, jagnjetino z veliko zelenjave, zlas-ti čebule. Bil sem živčen, ker sem moral danes že zgodaj, praktično ob štirih, vstati, saj sem imel že ob šestih let iz Dyarbakirja v Istanbul. Zato sem se težko osredotočil na pevca, ki je ob spremljavi piščali, dveh godal in bobna pel starodavne kurdske pesmi, ki so zdele dokaj podobne značilni bučni glasbi, ki smo jo hočeš nočeš poslušali že dve uri v kavarni.
Slovo
Spal sem manj kot pet ur in zjutraj sta me doleteli še dve nevšečnosti. Najprej je receptor zahteval, da sam plačam bivanje v hotelu, čeprav nam je bilo zagotovljeno, da stroške bivanja krijejo organizatorji konference. Potem pa še to, da avtomobila, ki naj bi ga organizatorji pos-lali, da me ob 4,30 odpelje na letališče, ni bilo in ob 4,45 še vedno ne. Prosil sem receptorja naj pokliče taksi in na srečo je vsaj taksi prišel v petih minutah. Seveda sem ga moral plačati z gotovino. To me je stalo dodatnih petindvajset eurov brez računa. Letalo sem vseeno brez te-žav ujel. Poleteli smo s petnajstminutno zamudo.
Kakorkoli že, bila je zanimiva izkušnja, morda dejansko tudi nevarna. Vendar mi ni žal, da sem pristal na to pot v Dyarbakir oziroma v Amed; v mesto, ki bi lahko kandidiralo za najbolj prašno mesto na svetu.
