PRELUDIJ ZA ANGINO PECTORIS

Pred koncem življenja, ko se prepustiš navadam,
a pozabiš, da je srce tvoj prijatelj in sotrpin,
v vseh nesrečah, ki te neprestano oblegajo,
je pravzaprav že prepozno: s priklicovanjem smrti
lastno telo te kaznuje, zaradi bolečine in izdaje

A prvi takti stresa so naivni, kakor vetrič
na klaviaturi, kakor napoved glavne teme zgodbe:
težko dihanje, napadi kašlja namesto molka,
in lahkomiselnost (ki jo zmanjšujejo Strauss kapljice,
s hitrim klicem na infotelefon, številka ta in ta)

In potem sledi pridušeni krč v prsih, potres,
ko se svet v celoti prevrača: brizga obup
namesto krvi v žilah, in ni več časa
za vprašanja in odgovore; ker se prikazni množe,
kot v najgrših sanjah, in v noči čarovnic

Kdor ni imel strupa na jeziku, ne more vedeti,
kaj je vse strašno, peklensko, v srčnem napadu:
v gluhem času neurja, ko zapreš oči,
slišiš tihi preludij angela – nebeško vojsko,
ki te čaka na drugi obali, če ti je sojeno*

* Pesem je bila v objavljena v prejšnji Fischerjevi zbirki Čas neviht in je neposredna povezuje zbirki.

BALADA O LICEMERJU

Od srečanja z mejami licemerja, sem pred kratkim
postal bogatejši za nova razočaranja, in bolečine,
za katere se ne prodajajo antidepresivi; trajajo dolgo,
ker je farizejstvo brezmejno in nepredvidljivo,
kot aritmija življenja, po vseh mirnih letih

Z logaritmi sreče, znova, sem imel nesrečo
brez podpore angelov, v računih hrvaške naive,
kjer so kmetje kovali zvezde za božična drevesca:
tukaj so bile sladkarije brezplačne, in lepo zavite,
da se negativci ne bi spomnili uboštva, in začnejo streljati

Okužen z virusom dobrote, neozdravljivo boleznijo,
še iz prejšnjih tihih stoletjih, honoriral sem laži,
besede nečiste iz lepih ust: zdelo se je nemogoče,
da tu ne zrastejo vrtnice, čemerike, materina dušica,
ob vseh negi in zlatem prahu, darove svetlobe

Ko te prevarajo vrli sopotniki, ki si jim verjel
in jim hranil ambicije, kot redko semenje zlobe,
ostaja samo porog, a na lastni račun: jezik,
še topel in veder, kot nedolžni v norišnici šteje dni,
pomračen od bleščanja, laži, prevar, ukan; a farizeji
potujejo s tajnim jezikom in ne izstopajo na mejah

STRAH OPTIMIZMA KROŽI PO EVROPI

Tektonske motnje v glavah mogočnežev, se od nekdaj
merijo z mikroni, drobnim premiki, nevidnimi
za običajno oko: Bog je nanje pozabi, ko je širil
ljubezen med ljudmi in živalmi, živim in neživim cvetjem:
a mogočneži so bili zaljubljeni samo vase, v svojo moč,
ujeti v gluhem pohlepu, ponujali so ogolel optimizem

Mogočneži so nežno ubijali svoje podanike in namerno,
poljubljali so robove še močnejših, da bi potrdili skupnost
in zabrisali naftne madeže na nečistih vesteh: nikoli
niti poleti niti pozimi s svojih rožnatih oken niso videli
potreb tistih, ki se hranijo iz kontejnerjev, njihov jutri;
lagali so trmasto o srečni prihodnosti, s prsti v medu

Strah optimizma zdaj kroži po Evropi, v senci bombašev
in gnile demokracije, ki prisega na svetlobo, ki je ni,
kakor na obrambne mehanizme za lepoto smrti; še angeli
s svojimi neonskimi baklami se več ne znajdejo v temi
in razsulu družinskih vrednosti: v pohodih Nečastnega
so laži postale resnice, a za nesreče skrbi dnevna politika

ČRNI KROGI NA VODI

Kako črni krogi na vodi se širijo novice, zastrašujoče,
o bombaših-samomorilcih kot o globalnem terorju,
ki je zdaj prišel v samo srce Evrope: Pariz, Nica,
Bruselj, München … jasni so znaki evolucije norosti,
bi rekel Jendričko: in nihče več ni dovolj daleč
in niti preblizu zločinu, da bi bil osnovano sumljiv

Kot črni krogi na vodi se rojevajo bolezni, še otroške,
za katere ni zdravila, zaradi manka ljubezni: unikatnost
tako obolelega briše statistika, kakor žilava žival
brez okusa, barve in vonja; gre za, pravijo, padec v temo
ali za Wertherjev sindrom, a on ne zna za meje bolečine
in niti za letni čas; vsak dan je zanj ugoden za zlo

Kot črni krogi na vodi rastejo strahovi, vse obsežnejši,
da se bo dogodilo novo prelitje krvi, morda že danes,
in v tem mojem mestu: zbegani pogledi ne zbujajo nade,
ker so teroristi nepredvidljivi, kot fantje iz soseščine,
samo malo mračnejši in neljubeznivejši: so lepa čreda
radikalnih ideologov, postave brez obraza, vzgojeni za smrt

Kot črni krogi na vodi potuje panika med ljudmi,
navajenimi na nesreče, epidemije in strah; kdo bo umrl
in kdo bo preživel – zmagovalno bo sporočil žolti tisk
ob najpomembnejših borznih poročilih: življenja navadnih goltalcev
vesti z društvenih mrež so tako ali tako nezanimivi zanje;
večno življenje je namenjeno srečnežem, ki ga bodo plačali

BLAŽENE POBLAZNELOSTI

Do splošnega razsutja sveta tiho carujejo norosti
kakor črvičkov v jabolki, in nadvse učinkovito: do sitosti
in njihove polne zrelosti manije se širijo s svetlobno hitrostjo
in vtiskujejo svoj temni sijaj v hišo človeškega porekla

Če se bojuje v imenu Stvarnika, a proti njegovi volji,
zmagovalcev in poraženih ni, a je krvi do kolen:
potrošnja pesimizma je vse večja, kakor rastejo tudi težave;
a špiclji in biriči dokazujejo, zakaj ne domovina neljubljena

Kaj nam je še preostalo od običajnega življenja, od lepote vrtnice
v lastnem vrtu, ki več niti ne diha, ker se vonj norosti plazi
še v sobe staršev, sredi belega dne, pred očmi otrok:
blažen je tisti, ki lahko tudi za smrt izmoli svoje svetnike

V okrilju poblaznelosti, kjer nič ni sveto, le kriki
obupancev ali zlomljenih duš, zabliskajo v globalni temi:
pravičneži takrat padajo prvi, ker so izgubili sanje
o deželi pravičnosti, brez laži: svojo muko goltajo samo

MOJA LADJA V STEKLENICI

Kot ladja v steklenici ziblje se moje življenje, vsak dan
na virtualnih valovih, razpenja jadra navzkrižno,
in nadvse naivno: pot moje ladje ni odvisen od mene,
ker ga vodijo veter in sonce, megle in oblaki,
skozi vse štiri letne čase; mornarji so ga izdali

Moja ladja se ne skriva, ampak plove v neobstoj
vsega vidnega in čutilnega, po pokrajinah duha,
in pomirjena s čistimi sekundami večnosti: vampirji
ki so ga čakali v zasedah, so ostali brez kruha,
a njihovi vrli potomci v isti domovini so postali ovaduhi

Moja ladja v steklenici je imela luko, v tajnem kotičku očesa,
iz katere je davno izplaval, po tihem redu plovbe,
v predele, ki se jih je hotelo osvojiti: in Scile in Karibde
kakor tudi druge ljubke pošasti, ni jih bilo mogoče povoziti
brez bučnih žrtev; v svobodo je bilo nevarno vstopati

Še gledam morje, kjer se dviguje k meni, in pravim mu
morje zlato kakor Pupačić, ko ščitim svojo ladjo v steklenici
na poti brez vrnitve: nisem življenje reševal z zlatom
ampak posadko, ko je ladjo zapuščala pred vsemi nevihtami:
moj so obraz sopotniki nakazili – z medijskim blatom.

KO PORUŠIŠ ZIDOVE

Ko porušiš zidove samote, grajene dolga leta,
se pokaže svetloba, brez predora, v kateri ni sijaja
niti čistosti pejsaža; dvorišč z otroki, domačijska,
ki si jih pomnil, so bila izpraznjena glasov angelov,
in drugih metafor stvarnosti: zasebnost je izključena

Svobodni trg idej je slaba tolažba, kot oblaki
ki ne prinašajo dežja ali arije, ki se jih ne da slišati,
ker je Edith Piaf že dolgo mrtva; morda je tudi smrt
razumnih besed zelo blizu: nismo jih znali razbrati
na družbenih mrežah, pred globalno depresijo

V kulturi brezupa tudi ni pomembno kako bodo preživeli
osamljenci kakor tisti nenavajeni na prosperiteto,
če se ga ne da jesti, polnega konzervansov: prava redkost je,
namesto tartufov najti koščke sreče, celo v spancu,
ki ti ne prihaja na oči, niti v mračnem drobovju besed

Se lahko še da ohraniti lastni dom, zunaj zidov
samote, ko prisluškuješ samo sledem prijateljev: tukaj,
na severozahodu sveta, kot končno dejanje zgodovine
več nič ni podobno sebi; od belosvetnega kiča
in lažnih obljub se zdaj rešuje – kdor se še lahko

MANIPULATORJI S STVARNOSTJO

A- G. Matošu v spomin

Vse bolj se mi zdi, da ne prebivam na tej Zemlji
kjer sem se rodil, ampak na nekem drugem planetu,
meni neznanem: vsemogočni mediji mi sporočajo
da tisto , kar poslušam niti ne slišim, ker samo oni slišijo
pravo resnico o petju lastovk v mojem dvorišču

Tako me manipulatorji s stvarnostjo zmanjšujejo v številko
ali osebno identifikacijsko številko, brez rojstnega imena
in priimka, ko me pretvarjajo v brezosebnega davčnega
obveznika: ko širijo prevare, nimajo nasprotnika,
razen še slabših lažnivcev, hudobnih in polnih hudodelstev

Da laž ob laži lahko postane hrana, cvrkutajo ptice,
ko se naši predniki prevračajo v grobu: gosi v megli,
ujete v preteklosti, oživljajo ponovno tihe prikazni
kot krti, ko prilezejo iz svojih rovov; modrine,
tiste za dihanje in zdravje, nam nudijo na kapalke

Ko ima pozaba visoko ceno – kraljujejo tarnanja
in že zdavnaj iztrošene ideologije, brez prihodnosti,
o čemer je že Matoš, razdvojen, pisal; a naši mediji
kot psi tranzicije so poglodali tudi kosti demokracije:
namesto srečne domovine se nam reži smrt Kroacije.

KAKO IZGOVARJATI NJENO IME

Željku Sabolu

*

Ko si izgovarjal njeno ime – Hrvaška, še nisi vedel
in niti mogel slutiti za vse nesreče, ki jo bodo spremljale
nezvestobe in zanke, kesanja in grožnje, za bojevnike
ki jih ni ve: za mrtve ona ni bila samo dom
ampak tudi edino zatočišče proti surovi zgodovini

Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, ta čudna beseda,
ki si jo stoletja samo črkoval, pogosto si se spraševal
zakaj so hiše brez ljudi, in imetja brez gospodarja,
in nisi našel odgovora: oni so ohranili domovino
z žrtvovanjem vsega, kar so imeli, z molitvijo na ustnicah

Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, že v strahu,
si videl podobe, podobne svojim sosedom, v besu
zaradi lastne nemoči, majhnosti pod zvezdami;
a prišleki, srečni v pijanstvu¸ki so splavali iz mitov,
edino so znali jemati – vse do praznih zibelk

Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, namesto bajke
o kateri si sanjal, se je pred teboj razgrnila puščava,
ker govor zapovedi ali laži nisi želel sprejeti;
v nekem nevojnem času nas morda vendarle čaka
zadnji del zakopanega zaklada: srečna Hrvaška.

Svojo antologijsko domoljubno pesem »Ko izgovorim tvoje ime« je hrvaško pesnik Željko Sabol (1941–1991) prvotno objavil v »Kajkavsem koledarju« za 1971. leto. Takratni ideološki dušebrižniki so ocenili pesem za »šovinistično« in ta koledar sodno prepovedali, zaradi česar so njen avtor in urednika koledarja (E. Fischer in D. Feletar) kot hrvaški pomladniki ’71. bili podvrženi večletni politični difamaciji. V skladu s preroškimi stihi svoje pesmi je Ž. Sabol v času srbočetniške agresije na Hrvaško, ko ni mogel prenesti njenega uničevanja, 5. septembra 1991 napravil samomor.

MOLITEV NA MORSKI PEŠČINI

Moj bog, pomagaj tistim, ki se jih je domovina odrekla
in zdaj potujejo v po nemilem morju, v velikanskem strahu
da ne bodo dosegli rešne obale: izgnani iz domov
s svojih stoletnih ognjišč, so izgubljeni v vsemiru
in iščejo deželo, ki bi jih sprejela, da vsaj umrejo v miru

V begu od brezumnosti lastni bratov, utonulih v terorju
pregnanci več ne verjamejo niti svojemu bogu, samo kriki
napoteni v nebo, na surovih valovih, bili so z njimi:
kot begunci iz pekla postali so tudi brodolomci, v temi,
sredi oceana; na morski peščini zastali so, pretepeni

In čudno, prijemanje kopna pomenilo je nadaljevanje kalvarije
za mučence ki so preživeli; njih čakajo nove meje
in ponižanja, nedostojna človeka; smrti, bolezni in kriki
ne prihajajo v srca birokracije, ker močni želijo svoje nacije
brez mešanja krvnih telesc; temu služijo izstrelki policije

Moj bog, bodi milosten do obupancev brez dežele,
tudi oni so tvoji otroci, rojeni, da so neverni, grešni,
brez lastne krivde; naj je tvoja roka blaga in naj tolaži,
ker v Evropi demokracije so tudi žrtvam zaprta vrata:
v sli po svobodi ljudstva trpe, mogočneži se igrajo vojne

PLAVALEC NA VALOVIH POEZIJE

Nikici Petraku,v spomin

Blažen čas je že za teboj, za celo večnost,
ko življenje več ni nevarno: ko si se pridružil prednikom
si lahko miren; ali ko izzivaš angele z vzkliki
kot deček v zibelki penast potrjevati tudi odvezanost.

Ti resnično nisi izgubljeni potnik brez nade na vrnitev,
ker si znal izpeljati tudi vpis človeške ljubezni v srca stvari;
a ljubezen ne umira s telesom, odporna je na trhle snovi
in zelo blizka Bogu; tebe še čaka nebeška naloga

Življenje se mora nekje nadaljevati, si slutil v besedah
tistim starinskim, svobodnim, trajnim kako kamen:
ostal si plavalec na valovih poezije, zaslužnega imena
in to v hrvaškem jeziku, izpostavljenem ugrabiteljskim očem

V gradnji nekega tišjega sveta si bil osamljen in čuden,
znali se le da človeški zakoni niso niti naravni niti jasni;
ko si šel čez Aheront, povsem zbran, stopil si v krog častni
naših nesmrtnikov: tu ostajaš milostljiv in večno buden*

* Sintagme, označene s kurzivo, so prevzete iz Petrakovih pesmi

TVOJE OČI, PO SPOMINU

Anici

Po ultramarinu neba sem si zapomnil tvoje oči,
zasanjane, zunaj pustega prostora in časa,
s pogledom na podobo Bogorodice: pri umiranju,
so namesto besed spregovorile solze, zgovornejše
od stotine psalmov, bolj ubijalske kakor snajperisti,
ker se niso mogle odpočiti, zaustaviti trpljenje

Nekaj neminljivega, modrega, je ostalo vpisano
globoko, kakor na starih bakropisih strastnih
mojstrov: v tvojih očeh, ko si se dvigovala
ob vsakem otroškem dihu, in nenadni stok, trmasto,
se je oblikovala potrpežljivost, skrbno materinstvo;
vse ti je bilo nepravično odvzeto, brez razloga

Zdaj tvoje oči potujejo, v nemirnih časih,
posnete samo v mojem spominu, kakor biseri,
odkritih sredi čudne noči, sredi ničnosti:
čas brezumnosti je, ko pijanci politizirajo
in se potoki in jezera ne bleščijo niti na mesečini,
ko protestirajo zaradi strupov; ali se tako zdi

Pomnim tvoje oči, ker ne izgubljajo sijaja in niti pristnosti
po tolikih letih: ta usodna zvestoba
morda niti ni s tega sveta kakor niti slovesa,
ki ne prenehajo, čeprav so vse luči pogašene,
a tvoje srce vztrajno dela; slišijo ga vsemirski turisti
na letih do raja kot svoje zadnje postaje

SOBA IZ OTROŠTVA

Včasih pomislim kako dobro bi bilo zaspati trdno,
in se potem prebuditi v neki drugi hiši, osvetljeni,
ki je nikoli nisem obiskal, a mi je v njej vse poznano:
knjige na policah, nerazvrščene, kakor tudi poti in ceste
s posebno državno skrbjo; v kuhinji, na mizi cvetje
in skodelice s kavo brez kofeina, da srce poje ob svečah

Ko sedim v sobi iz sanj, ugledam na oknu rojstni kraj,
zelen kakor otroške oči, z njivami in orači na pomlad,
ko narava menja svoj plašč, ker prihaja novo stoletje
na nebesnih stezah, namesto zvezd, sijejo kometi,
in njihovi kristali žarijo moje čelo, zapisujejo mi usodo,
a jaz niti danes ne vem, kakšna bo, kakšni so njeni dometi.

V pričakovanju čudeža, ob milosti poklicnih ubijalcev
se ukoreninjam v tej drugi hipi, sobi iz otroštva,
kjer se me ne dotikajo ravnodušne stvari, samo mala ptica
zožena v kletko iz svobode, je pravi dar mojega očetovstva:
kot večni podnajemnik, ki ga je nasilje spustilo do dna,
zdaj slavim življenje in čakam, da me strel prebudi iz sna.

OTROCI (SAMO)MORILCI

V sistemu nasilja, ki smo mu očividci, kot spote
iz solzne doline neznani bojevnici pošiljajo grožnje svetu,
da se pripravi za nove smrti: v mračni krajini,
kjer še zvezde trepetajo v strahu, napovedujejo vojne
in ničevost za nevernike; a ne ve se, kdo so verni
ali izbranci za večno življenje; poti so brezmerne

Najtežji zločin je od nedolžnih otrok napraviti morilce,
ker oni ne vedo, kaj počnejo in zakaj to delajo skrivno;
takšna je nevidna roka zlih duhov: pomračenega uma
in zbrisanih spominov, otrokom narisati obraz zle zamisli
kot igro, ki jih bo rešila; takrat bodo dobili krila angela
in svoje mesto v raju, čeprav bodo postali – prgišče pepela

Od neznosne lahkote ubijanja so slabši kriki
tistih, ki bodo preživeli, ko se rušijo tudi zadnje sanje
a mrk pameti trese Evropo: reži se Nečastni
ko birokrati izmišljajo – lahko oblake jemo
in kako doseči begunce pred smrtjo; v goli paniki
že nihče ne ve, kdo bo padel na zaprti meji

V GLOBALNEM SVETU

Osamljenost prva prodre med zemljo in zrakom,
v vsakem kotičku spominov kakor tudi tisoč let
pred nami, kakor tudi vsaka tragedija, osebna in strašna;
raste kakor vetra, kadar ne zapreš vseh oken
v hiši, ki je nimaš: tako je rojen Munchov krik
v očeh povsem neznanega človeka, obglavljenega

Če se občutiš sam, v množici navijačev, z zaponko
na ustih, in zapuščen, vej: nihče ti ne bo pomagal
ker nisi prodal duše in niti prekril oči pred podobo
prihoda nevihte; v globalnem svetu, v vojnah,
nemost se plača in ob vseh lažeh sramotnih vodjev
ki se režijo na zvezde, uboge, kot solze devic

Vendar nihče ne more prevarati časa ali prikriti
pozno jesen, ko zre siromaštvo, vladajo bolezni,
in azilanti iščejo zatočišče; jezdeci apokalipse
tedaj znova jahajo in prinašajo grozo kot melodramo:
v globalnem svetu obilja, ki mu ne pripadamo,
nas samo še samota hrani skrbno, brez prestanka

Prevedel: Marjan Pungartnik. Objavljamo prvi razdelek »Moja ladja v steklenici« (Moj brod u boci), v katerega ne spada prva pesem. Zbirka je letos prejela prestižno nagrado »Tin Ujević«, ki jo podeljuje Društvo hrvaških književnikov.

MOJI MOŠKI

Seveda se ga spominjam.
V mraku mi je prižgal cigareto.
S prsti dišečimi po prekajeni svinjini.

»Iz te moke ne bo kruha,« sem si rekla.
Stal je v soju edine svetilke,
pa se je že zdelo, da je odšel.

Svetle dlačice na njegovem stegnu,
s težko roko na mojem trebuhu,
da se nisem mogla obrniti.

Madež črnega vina na mojem belem modrcu.
Bere verz,
ki ga je prebral že tolikim prej.

Ponižno zre v moj profil.
Luskina kože
mu drhti na golem gležnju.

Skočim z vlaka,
oznojen koder mu popravim s čela.
Pravi, da bi še prej šla na pivo.

Zazrt nekam v grmičevje,
kot da me zabija
v še vedno hladno pomladno prst.

Ko se dotaknem vročega kamna
se nenadoma pritihotapi
njegova roka pod mojo dlan.

Pustim,
da me kliče z napačnim imenom,
vabi z nestrpnim gibom.

Rjuha trdo napeta
okrog hladnih ledij.
Koža na hrbtu bolj gladka od moje.

Srdita sapa se požene v sobo,
ko stopi do mize
in vrže drobiž v okrušen pepelnik.

Pozabljam, kaj pravi,
ko grebe s pogrizenimi nohti
po sršeči bradi.

Lahko se prelomim
kot žalosten cvet prek njegovega hrbta.
Vedno me varno prenese na drugo stran.

Iztrgam vse liste,
spraskam vse znake iz knjig
po katerih je vlekel z oslinjenim kazalcem.

HIPNOST

Ovratnik se zavihne,
zvleče s seboj nekaj las.
Jih zvozla daleč od prstov.

Predal zevne v zadregi,
ko opazi,
da je boleče zadel ob moje koleno.

Knjiga zalista v svoje strani,
kot ptica, ki si perje čisti.
Zdirja v zadnje poglavje.

Zvonec si prst v tišino prikliče,
da od pobalinskega brlizga
vrata zdrsnejo s tečajev.

REČEM SI ...

Rečem si:
Branka in Janez nista na počitnicah.
Nebo ju več nazaj.

Na Bertinem grobu okrogli kamenčki.
Rečem si,
nikoli si več biserne ogrlice ne nadene.

Pavle se nikoli več ne bo
predme s črnim kolesom zapeljal.
Nikoli več, si moram reči.

Jeseni si rečem:
teta iz Svete Marjete
ne vkuhava več sliv in marelic.

Pikaste kopalke lahko mirno pozabim,
nase jih več ne spravim,
si to poletje rečem.

Zadihana več ne poležem pšenice
po veselici za vasjo,
nikoli več, si rečem.

Na tej poti so me že tolikokrat Videli,
morali bi me prepoznati,
si rečem.

Pri tej hiši se nihče več ne spomni,
da si nekoč pri njih vedrila,
si rečem.

To drevo ti ne ponudi veje,
da se mu v krošnjo povzpeš,
si moram reči.

DELAM SE

Delam se,
da mi je vseeno,
ko kavo v lijak zliješ.

Obstanem ob izložbi,
kot da mi ne trepeta v trebuhu,
se delam.

Pecivo položijo predme,
delam se,
da se grejem v njihovi domačnosti.

Dotaknejo se moje roke,
delam se,
da se mi od hvaležnosti rosi oko.

Vodijo me skoz svoje sobane,
da bi kar legla med njihove rjuhe,
se delam.

Delam se,
da se ne oziram,
ko jim sledim po njihovih ulicah.

Vlačijo me v votline svojega življenja,
delam se,
da jim sledim kot radoveden otrok.

Utihni že vendar,
le delam se,
da ti ob nogah vsako besedo prestrezam.

Tudi tokrat ti le odpisujem,
le delam se,
da ti pišem.

Ne pogleduj me veselo,
le delam se,,
da mije dobro s teboj.

JAZ VIDIM VSE

Mirno hodijo mimo,
z nedeljskim soncem v hrbet.
Vidim kostanj, ves otrpel svoje cvete drži.

Sežejo mi v roko,
do obrvi me s pogledom začrtajo,
zatem jim poniknem za rob fotelja.

Nagne glavo,
da me pomiri s poslušanjem,
moje besede raztreseno z rokava pobira.

Ptica razprostre krila,
v zadnjem trenutku si premisli,
da bi mi na ramo sedla.

Mahajo mi v slovo,
do praga si nasmeh na ustih nesejo,
potem nestrpno za menoj zaklenejo.

Varno po plitvinah bredemo,
vljudno pripravljeni,
da se v hipu na breg vržemo.

Z njim je tako:
potrkaš na dver,
pa te potegne skoz okno v izbo gorečo.

Hiteli so odpirati okna,
da bi pregnali vonj po prežganem,
počrnelem do kosti.

Celo noč so belili,
ko sem zjutraj prišla,
je iz kotov še samo malo mrmralo.

Ta pomlad me ne preslepi.
Za hrbtom bič skriva
Jaz vidim vse.

MARIO

Mario umira sedem dni; poln morfija
a telo se trese: od halucinacij ali bolečin?
V beli sobi doma za ostarele umira,
jaz pa nemočna sedim in mu božam obraz.
Njegovo telo ena sama kost in koža. Želi si odrešitve.
Potrebuje človeško usmiljenje in pomoč.
Zdravniki ga ne morejo resit kot veterinar reši trpečo žival.
To bi bil kriminal!
Nemočna sedim ob njegovi postelji.
Ne počutim se človeško dobra.
Samo Bog ga lahko reši. Zakaj?

HRIBOVJE OLGAS

Rdeče sonce je božalo hribovje Olgas.
Dingi so tulili v slovo dnevu,
ob šotoru dva divja konja.
In ti in jaz, gola, svobodna, nasmejana.
Zgubana, osivela,
kot dva pitana prašička.
Brez sramu, brez strahu.
Bliskanje, grmenje,
klobuk prahu se dvigne in zvrtinči v oblake.
Pod nebom barve indigo
ti in jaz občudujeva delo mravelj v košarici kruha.
Avstralski buš, poln presenečenj, kot ta najina zveza.
Vroča sapa tvojih ust pomešana z vetrom.

SANJALA SEM

Sanjala sem o samoti v dvoje.
Ti in jaz, edina prebivalca otoka.
Ponosna lastnika palm in školjk
in sreče.
Ti in jaz, sončni žarki in veter.
Tvoj glas, ki me ziba.
Strela udari: spoznanje, da je moja roka prazna.
Bolečina. Spomin me prisili tja, kamor nočem.
Zločinsko me muči, da se prebudim iz sanj.
In sprejmem sedanjost: brez tebe.
Prižgem ti še eno svečo.

PLAŽA

Dan odhaja, obala je prazna.
Pridi, morska vila,
povej o lepotah morja.
A vse je tiho, še morje.
Naslikala bi ocean brez plastike,
globino bujnih, zdravih koral,
kjer sonce boža azurne valove brez nafte,
in veter kvačka penečo zaveso za kite in vse druge ribe.
Privid moje samote, nevidna prijateljica,
morska vila, čutim tvoj topel dih, ki mi briše solze.

TELEVIZIJA

Leži v naročju svoje mame,
nekaj metrov pred mano.
Same kosti. Velike črne oči.
Solze na maminem obrazu.
Bolečina, ponos, jeza. Obup.
Brez obtožb me gledata,
iz apatije me prebujata.
Etiopija na mojem ekranu.
Sramujem se. Odložim večerjo.
Ugasnem televizijo.

SLOVENIJA

Si kdaj doživel …
da so ti ljudje, ki te imajo radi
prepevali pod oknom,
zbudili so te v vroči poletni noči
da si vzneseno pritegnil njihovemu napevu,
polna luna pa se je krohotala z neba?
In ali si se, porjavel in razgret,
počutil tako ljubljen, da ti je pokalo srce?
“Adijo, pa zdrava ostani,
podaj mi še enkrat roko,”
je še kar visela pesem v zraku,
zame, ki sem zapuščala domače loge
kot že tolikokrat prej.

Kako bogato sem se počutila v kratki spalni srajčki,
bosa in z 58-letnimi razbolelimi kostmi,
ko sem z njimi pela o ljubezni
in o mladosti, ki se ne bo nikoli več vrnila.
»Oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si…«,
pesem, ki sva jo rada prepevala z očetom.
Zdaj njegova duša vandra po nebesih,
jaz pa tukaj vlečem na kup veje
našega družinskega drevesa.

Te je kdaj doletelo več sreče,
kot si jo bil zmožen prenesti?
Si s kožo, očmi in ušesi hrepenel
po vsaj še enem objemu,
vsaj še enem znanem obrazu,
po večnem snidenju
brez slovesa, brez tujih dežel in brez meja?
Dober dan, Slovenija.

Poet,
zapojem v kakršnem naj koli slogu
dolžan sem narodu
dolžan sem Bogu.

V STENI

Kar počnem, je noro!
Ni, da bi govoril,
Vzpenjam se na goro.
V steni sem pri zadnjih klinih
več naprej ne gre
in nazaj ne morem.
Veter brije,
piha močno z vrh grebena

in me nosi
na oblakih domišljije.
V žepu z amulétom proti štrigam
vse bolj padam,
kot se dvigam.
Če omagam (mamin sinko)
čez dolino bom razgaljen v palačinko.
Črni vran,
v zvok predprazničnih fanfar
bom scefedran.

DVOJČEK

Dvojček,
srečal sem se v ogledalu …
Kakor gamsu brada
duša mi visela je z obraza
in od mraza
led nabran je bil v očeh.

Šlo mi je na smeh,
ker ko igraje
širil sem nozdrvi.
jezno mršil sem obrvi.

Bolj sem gledal,
bolj sem sebi zdel se smešen.

Vže nazadnje
nepotešen sem zavpil:
kje si, kje si,
ki si danes
moje tuge kriv?

JAZ UBOGI

Stemnilo se mi je nebo…
Hite po šesti cesti
na krilih vetra
nemiren prhútam.

Sicer nas je več …
Jaz ubog,
to bom neprijeten,
ko grede zapojem nedojeten.

Napihnjenci osmešili me boste,
s treski udarjali po glavi,
ker bom od mrzali ganjen
boste vpili, da sem opijanjen.

Če vam bo v uteho
o le, mi še obrzdajte
vso mojo slepo strast
in častiljubno dostojanstvo.

SE TRESEM

Če preživim
vsaj še eno jesen
in če napišem vsaj še eno pesem,
vem da mi bo težko,
saj pred zimo
se že tresem.

Z neba sivino
prišlo bo drhtenje,
ko bom osipal ivje,
mazal si išias,
goltal medlo tlenje sonca
in brez konca
si odganjal mraz.

V IMENU POSTAVE

Dolgo tlačim
ta naš zmaličeni svet!
Sem potrgal hruške,
da zadostím postavi
pred grozo dirkam
kot preplašen konj
in se dušim
obešen v dimu
nesmiselnih predpisov.

NA TLEH

Imel sem up,
silno silo
ter sproščenost
brez podvigov.

Tršast veter
je zapihal
in mi spodnesel
stol.

Na tleh v prahu
hlepeč hlepim,
lačen čakam
in si želim,

da kdo izmed
bratov pride
in me človečnjak
z ljubeznijo počoha.

NAJVIŠJI IN MOČNI

K meni se skloni
in pomagaj mi
vzdržati.

Ker si neviden
si zamišljam,
da se motaš
nekje bližini.

Zato te prosim,
da mi pomagaš
iz srca pregnati
življenjski mrak.

PRED KRIŽEM

Pred križem
s pristnim odnosom
sem se ustavil,
si obrisal znoj
in se prekrižal.
Nakar sredi resja
sem se vklopíl
v absolutno tišino
in z globokimi duški
se enega diha
z boljšjm počutil.

MATI MARIJA,

Izklopi tok mojega mrlenja,
z lučjo me prebudi,
da bom videl,
v blodnjah spoznal,
kako lahko
siroti pomagam.

Če kdaj
zdaj me odpelji
na božjo pot;
poetu daj mi
trdo jeklo
v Kupído kip skovati!

Ko kritik bo, načel obir,
spoznati svetlo smer,
če pa trepet
bo moj presilovit
in če navdihnjenost spuhti
vsega sit,
ob pojemajočem ognju rim,
jaz gospod častit
imel bom mir.

V USNJENI SUKNJI

Minilo je poletje
in mi ohromilo veselje.
Nič ne morem spremeniti!

Na sedmi aveniji
v usnjeni suknji
moja senca
v harmoniji z jutrom
v življenjski drami
razžvrkljanih misli
nezaupno kopitlja.

S soncem v roki
se napeto umika
v tisočkratno tisočvatno
tretje tisočletje.

BREZ VESELJA

V vrtincu novoletne norosti
moja glava je težka,
misel nejasna,
volja spehana.

Obraz je razjarjen,
usta nakremžena,
beseda neprizanesljiva,
kosilo brez okusa.

Dan je brez veselja,
spomin presukan,
srce prepolno nemira,
vest nespokojna.

NI ČASA

Res ni časa!
Vedno povsod
nosim ga v sebi,
ko se naglih korakov
za vedno poslavlja.

V presunjeni duši
pušča mi obilnost
novih ekstremov,
ki se v joku pretakajo
med resnico in lažjo.

ŽELJA

Bistvo mojih želja
je želja,
da se bi že enkrat
v dojetem pojmu monumentalnosti
iz razsežnega natezanja zbudil;
v obilnosti ljubezni
se nagoltal svetlobe
in si ohranil mir.

BREZ JAMSTVA

Če ne več
vsaj milijon
poslovilnih korakov
nosim po svetu,
v skrivnem poletu
postopne asimilacije.

Brez vsakega jamstva
podmrdnjen stopam
v smeri množine
in kot suhocvetka v vetru
okrog se razvejan
po bratih oziram,
vprežen v tuj voz.

PAČ, TAKO JE!

Dolgoglav,
vsak dan znova
se iščem,
kot bil bi izgubljen.

Brcnjen spod nog,
iščem se,
da se najdem.
Tako je, če vam rečem!

Iščem se in se čudim
izbranim vzdihljajem
vseh na novo vključenih
v drug družbeni red.

ROD

Vselej,
ko se spomnim
na izseljenčev prehodni marš
v proces asimilacije,
ko se zgubi zavest
identifikacije s svojim rodom,
me vselej nekaj dregne
v samo bistvo dostojanstva.

Ker ne morem nič kaj reči,
nič posvetnim svetovati,
sam zamrežen v tujstvo
vpijem z glasnim glasom,
da kakor sreči
besedi svoji
ne bi smeli
nikdar se odreči.

MOLČEČNIK

Kje si oče,
da me umiriš,
ko izseljen molčečnik,
iztisnjen zadnjih sokov,
se zagledam v hišo
davnih spominov krvi,
zročo v večerni somrak.

Moje zaupanje
padlo je v prazno.
Razčesnjenih misli
prham kot divje zveri
in poldrugačen od tujcev
pred peklom jecljam,
ker vem, da me čakaš,
kakor si čakal
kukavico pomladno,
da ti zapoje kuku.

DALEČ IN BLIZU

V prividu malika
dalje me mika,
a kam naj bežim
s tem tujstvom
na grbi!

Daleč in blizu
vse mi je noro,
ker me peha
v medmiselne misli,
ki z mano v nesmislu hitijo
na drugi breg.

O, prišel bom prišel,
zdrsnil v spomine
in stopil do groba.
Govoril bom z dedom,
se ločil od vsega,
kar je ostalo v otroku,
ki me potiska
tjàkaj nazaj.

NADE

Moje nade so večne!
V obrambo iskanja
iz cvetne košare
vsak dan prihajajo nove.
ki me iz življenjske godlje
prešerne ponižnosti
čistoglasno vabijo
v predsmrtno očiščevanje.

NAPETOST

Vaš podmuljen
tolažilni nasvet
preko mojih ramen
je šel kakor dim.

V zagonetni stiski
kriza duše me čudi
in mi speljuje
mokroto v oči.

Vedno povsod
polnost v meni
je topa negotovost
in strah pred nekom.

Zaradi pristnih razmer
bom sestopil iz sebe
in srcu privoščil
prosto pot.

SE NE ČUDI!

Da prijatelj, se ne čudi!
Lani mi beseda tvoja
je bila dovolj,
v roko sva si segla in prisegla.
Nisva si lagala,
nisva trepetala,
ko sva se razšla.
Nič se zdaj ne čudi,
če ti ne zaupam,
tak mi daješ vtis;
danes ne velja
niti tvoj podpis.

Iz zbirke To in ono, ki čaka na izid.

MOČNA ZVEZA

ne vem
kako mi ne gre
imam
strašne zveze

poznam črva
iz jabolke
ki je newtonu
padla na glavo

LOV

šel sem
ob zori
na lov
na vzore

ulovil sem
samo nekaj
malih
pa sem jih
pustil

KO KUPUJEM KARKOLI

dajte mi liter zla
sem rekel
takoj pri vratih
trgovcu z nepremičninami
nimam je rekel on
ni kako ni
pri vas stalno kupuje
dobro če nimate
dajte mi potem
karkoli

trgovec je takoj zavil
karkoli

odšel sem
in pod roko nosil
svoje
karkoli
a nek vrag
mi ni dal mira
in odmotal sem
karkoli
in

takrat me povozi auto

tako je tudi prav
ko kupijem karkoli

DRESURA

dresiral sem ga
lord
pridi ali ne pridi
in
on
pride ali ne pride

OZK
ITR
AKE
C

čes
tek
daj
kol
ipi
sal
ipe
sem
nat
rak
cup
api
rak
ije
bil
aze
loo
zka
pot
ems
ene
bos
teč
udi
lin
nit
ite
jle

YE MUR RESNEEZA

da chloweck
    swoy lustnee
        yezick
tacko
lachcko
    pozzabee
in du vetch
    ne znna
    neetee kacko
       se pishe
            the end

PRIJATELJICA POHITI

zapornik sem
    v zaporu
        zaprt
            v zaporu
na trdem stolu
        sedim
    in čakam
stareo prijateljico
mehko stolico

NASTRANA PESEM

nastrana pesem
bi bila
        naravna
    če bi izgubila
svoj t

ODGRIZ

ta pes
odgriz
tudi sam
pome
nim
ker n
ne v
desno p
osta
lep
a ven
ima sv
pome
če je le
stra
src

KRIK

    krik ki ga skrivam
    zahrbtno oroča metabolizem laži
    v nedoseganju jutrušnjega
         mučim strune
                obraz blodnice
    a naokrog
                    nepoklicani trgajo cvetne lističe
na vrhu megla
            megla
                megla pri dnu
            megla na sredi
                                        razen
                            k r i k a
                              k r i k
                              i      r
                              r      i
                              k i r k
moj krik je paraliziran
moj krik je kristaliziran
                                  ne dam
                                  k r i k a
                               k  r  i  k  a
                             k   r   i   k   a
                         k     r     i     k     a
                            edino verjamemo
                            v krik
                            še edino verjamem

ČUDNO

ležim
okrog mene je mrak in drugi
s fosforjem v glavi
naenkrat
svetloba si je dneva
odprla škatlo
ločila me od drugih
in pogledala
bil sem rdeč v lice
in malo prestrašen
trdno si me zgrabila
potegnila k sebi
in prižgala
dvignila si me
tako plamenečega
čisto blizu
do svojih ustrnic
in čudno
bil sem ti potreben
da samo prižgeš cigareto
potem si samo
puhnila
    me ugasnila
        in odvrgla
            v pepelnik

NAJKRAJŠA LJUBEZENSKA PESEM

ja

PRIKLJUČEK ZA LJUBIMCE – STABILIZATORJE

    če je padla odločitev
        da se mora trajno ljubiti
najbolj gotovi so stabilizatorji
        PERMALOVE
če imate priključek
    Ar MFg 5764 KI.ž M mR
            ki bo popolnoma ustrezal
    vašim potrebam

ČETRTI LJUBEZENSKI POLOŽAJ

on sedi
na robu pustelje
zagledan
v sredino sebe
čaka
ona nima ničesar
kar bi se ji dvignilo

ONA NI BILA

če mi dovolite
    bom osedlal
    neparnega pegaza
    da me odnese do novega
    semaforja – pesmotvora

zastal sem pri prvi violini
    vzel prste u roke
         dobil zvoke
    metulji so preleteli
    njene noge so šle
    mimo
jaz pa sem se trudil
    po svoje sem se trudil
    a ona
        ona ni bila
        pesmogenična

ODŠLA SI

tako rad sem imel
tvoja bedra
in vitkistas
a ti
si me
zapustila
in odšla v
š i r i n o

ZGINI

ostane utrujenost
                    zastrupljena z upanjem
        nekaj na hitrico izmišljenih besed
                    z znakom zaupanja
        in obrada
            ki jo nekdo
             mora preskočiti

         druščina je vesela
            in ne sluti

        z g i n i

         večnost bi ulovil
        da mi nisi
        na poti
        i d i o t
        moje življenje

O KAKO JE DEŽEVALO

ribe so se
             skrile pod most
reke so se
            v mojih čevljih
            razmočile
žabe so
            pod dežniki
                skakale
gliste so se
        v dežnih plaščih
                plazile
polži so okna pozaprli
tebe pa ni bilo
s o n c e t i ž a r k o

ZVOK

ni pomembno
                    če se je začelo
                s poševnim povratkom
                z v o k o m
                dotikom prstov
                        ali
                     pepelnatim klasom
                ki mi je od nekod
            bil znan
pozabiti telo
        za trenutek stopiti sam iz sebe
        postal bo zakon
                    za smele

izguba je misliti na izgubljeno
plamen – jereka preplavila
da bi ogenj – morje našla

        jutra v sebi daleč najdemo

ZA GRMENJE ZVOKA SPLOŠNE IZRABLJENOSTI

za grmenje zvoka splošne izrabljenosti
plejada karikator steče
z neopaženimi koraki izginjajo
bele usedline trpijo

vztrepetalo oslico rešuje
vonj premrlih kosti
uraganske mostove povezije
grmenje zvoka splošne izrabljenosti

odprte so dlani somraka
zliva se strupeni prah
bogovi odpuščajo leta
težkemu slepemu izboru

ti okovi leseni
rešitev tone v kleti
za grudo propadlega kamenja
za grmenje zvoka splošne iztrošenosti

SREČANJE PO NIČEMER

zrasla je v meni nedopeta pesem
morda je bolje zamolčati
po žilah ime tvoje steče
                v jutru telo hrani
kovač v bližini kuje
                steklo v očeh
grlo puščav
                možgani velemesto
z repom mi maha potepen pes

zarasla se je v meni pesem nedoživeta
morda je bolje ne dotikati se

JAZ V SOBI PRAV VEDNO

    ko kakor vedno
        za vedno gledam
v sebe iz sebe
                opažam
da dolgo nisem umival tvojih oken
        in gledam prizore zore
        kakor kakor vedno
                presrečen skočim
iz postelje na levo nogo
                in v krogu sobe
            opazim samo sebe
        in nogavice iz čiste runske volne
vedno kadar kot
                    mladi mesec
popijem noč skozi nos do polnoči
kriknem
                prav vedno

PET MINUT TVOJEGA ZATILJA

pet minut tvojega zatilja
in tvojega hrbta
pet minut mi je dosti
in dve minuti profila
to je skoraj preveč
ne morem toliko lepote
                sprejeti naenkrat
pet minut tvojega zatilja
najlepših pet minut
v mojih dvajsetih letih
čas
za katerega lahko
pokadiš cigareto
                ali karkoli drugega
tvoj hrbet je bel v mraku
čudno kako nihče ne opaža
stojiš na robu
                spodaj so ljudje
meni pa si podarila
pet minut svojega zatilja
in svojega hrbta

René Matoušek: JAKA VEZA, Albatros, Narodno sveučilišče »Juraj Kokot«, Velika Gorica 1980)

AVGUST

Barve spremenijo videz poslikave
v žarišču namišljene krivulje leta,
kjer so šivi na preprogi časa,
tukaj se rokujeta minuli veličini,
ki se bijeta v Orku za prevlado;
ob kalendah koledar obrne stran.

Za Cezarjem pojezdi nov izbranec
v galopu na osmino dvanajstine,
modra kri je mlada, a okorno teče
v zatohlosti sopare predjesenja
mimo palisade osivele zvezde,
ugaša vnema gorečnežev taktirke,
ker orkester ne deluje kot poprej,
lenobnost krotoviči okorelo voljo
pod giljotino z rezilom brez ostrine.

Cvetlice sonca se levijo v
grozdičje in z oljkami na boku
pozirajo debelim ribam Atlantide,
bič zareže skozi drnec konja,
ker čas priganja delo v zorenje,
škorcem gre obilje jagodičja,
ko lastovke preštevajo svoj zarod
pred poletom v deželo piramid;
avgust je mesec začasnega slovesa.

Dan polagoma zapira pot
svetlobi čez obzorje baldahina,
še vedno praži narezljana žega med
okvirjema karmina in ebenovine,
škržati so utrujeni na drevju,
ki neopazno slači frak poletja,
meglice kodrajo podobo jutra
za vizirji štrenastih malikov;
krik neba mežika v zrcalu oceana.

Večer in noč sta bisera avgusta
z nežnostjo svežilnih sap na koži,
prekrižata se vino in ljubezen
na obali tisočih poljubov sle
v ovoju pajčolana sladkih ur,
zgodbe se zapišejo v pesek, nakar
jih bo vihar odvrgel v globino;
srce je tisto, ki večno pomni
srečo med dragulji mesečine.
Jahač in jahanec odideta v soj
spominov brezobličnih soh poletja.

GREBEN UJED

Prispel sem na Greben ujed
z mrhovino razcefrane peze
iz ogrodja nezgrajene stavbe,
na skalo vržem vrhnje ogrinjalo
in olajšano zapiham pod oblake,
upehan sem od hoje po brezpotjih
v namišljeno laguno brez priveza,
čez previsnost komaj dogorele duše,
kamor je pepel izrisal kremplje.

Še en večer me najde na čistini
z divjanjem ognja v praznini rok,
ko sivina prepoji obrise senc
s čarobnostjo zamiranja svetlobe,
sonce je odmrlo skozi mene
in julijski večer postane noč
s trzljaji zubljev brez sijaja
in z gorkoto iz ledene more
na klečeh samotnega ležišča.

Greben ujed umira v tišini
med odhajanjem ugaskov dneva,
trgam niti iz razporkov zvezd
za klopko potrpljenja naivnega bedaka,
ednina je prekletstvo v času in prostoru,
ko odpade sončni del tvojega vesolja,
nato zabrusiš kletev neznanemu storilcu
v odmev Grebena sestradanih ujed;
šumenje kril se skrivnostno približuje
s počasnim letom roparic ljubezni.

ZA GLEDANJE SANJ MORAŠ IMETI ZAPRTE OČI

v nekem mestu bilo je poletje
ne vem kako se mi je posrečilo zadržati
morda zaradi vonja cvetov oleandra
ki ga svetloba ščegeče skozi bedenje molka
in deklice s pogreznjenim glasom
ki je strmela proti morju
in klicala svojo mater
nisem prepričana če sem v njeni
prisotnosti zajela zrak
morda sem bila prosojna tudi sama
in je bil moj isti jaz v tistem drugem času
tega ne vem
samo vdolbina je ostala ki je vse nič in nič je vse

POSTAJANJE

vogal hiše je zabeležil krik s klofuto burje
in znova onemel
okno razkriva ozek rokav dvorišča
in neba ki bere furlansko komedijo
jeziki rastejo kot svetilniki na kupu
in ustvarjajo drugo resničnost
napotuje me misel
morda tam kjer je vse res
ni nič res
odmaknem se od zamegljene šipe
gib kapljic riše nalomljene obrise
svetloba pada kot vonj
nato izgine vse

V SKRIVNOSTIH SO REŠITVE

oblečen v skafander
hodim po praznini
in ne čutim teže dokler
ne trčim ob steno plovila
vstopim v laboratorij
na teleskopu Hubble se začenja popravilo
sedim na podstavku robotske roke
odvijem vijake
odprem zaščitni pokrov
iz žepa rokavice potegnem načrt
toda namestitev ogledala je nemogoča
kamera je nepravilno nameščena
poskusim znova
pred instrument namestim manjšo lečo
čakam na odgovor
uspelo je
kaj se dogaja za obrobjem vesolja
je tam zaklenjena vsa resnica
oblečen v senzor zaspim v lebdenju

(****)*

ko z zamikom gledam zvezdo
se svetlikajo še ostale
nešteto jih je
morda od tam prihajajo drugačne pravljice
drugačna pravila
kjer ni časa za premišljevanje in spomine
in se ima dovolj opravka sam s seboj
lahko da vzporedno živimo
in govorimo drug mimo drugega
le da nekateri se odločimo za življenje in smrt
drugi pa ne vem
lahko samo ugibam
mogoče so predobri za ta svet

SONCE V MESTU

skozi podaljšano roko svetlobe
pišem poletje
pikapolonica se sprehaja po rokopisu
in črke utripajo s krili
pogledam skozi okno in pesem vzleti
povsod jo je toliko da jo ne morem prijeti
samo poslušam jo
nisem prepričana kaj me sprašuje
morda pomeni nekaj podobnega
kakor gledati nekaj kar pride in gre

VEČNOST

skozi neizrekljivo odsotnost
svoje navzočnosti
se ulovim v vrtincu
oblačim večnost trenutka

UŽ ZASE

Pravda přibitá pravdou
bývá svatá
upálená nebo sťatá

Už zase nĕkde
vyvolení vylézají z chrámů
pranýřovat cit
a hordy kazisvĕtů křičí
Ubít je málo
Upálit
Už zase nĕKde
nahé kříže oblékají
cáry tĕla
Jakož i my
už zase odpouštíme svým
Na hranici
v očistném plameni
budeme spaseni

NUCENÍ VÍSEK

Dobrý človĕk
hledí si vlasatního prospĕchu
jako si dobré prase hledí
svého koryta

Dobří ještĕ žijí
Nažraní a spokojení
Připravení čekají na porážku.

- X – Y

Metař mete
Topič topí
Pekař peče

Blázen blázní
Herec hraje
Tanečnice tančí

Budíik budí
Kytka kvete

Jenom pan X je voják
Jenom pan Y je voják

Dva dĕlí totéž
Nepohodli se
Přišla válka

Metař nemet
    Byla špína
Topič netopil
    Byla zima
Pekař nepek
    Byl hlad

Blázen se zbláznil
Herec prohrál
    Budík nebudil
    Čas stál

Metař Topič Pekař Blázen Herec
Šli do války
            Za X
            Za Y

Padli
Tanečnice přežila
Radostí tančila

X = Y
Podali si ruce
X = 0
Y = 0
Nula od nuly pojde
Na každého nednou dojde
Umřeli

Byl mír
Kytka kvetla dál
Vonĕl vesmír
Budík tikal

Tanečnice tančila
Porodila dva syny
Kajna a

PRAKTICKÁ STRÁNKA RELATIVITY

čas
13 hodin
07 minut
52 vteřin
roku
milióntého
tisícího
prvního

nĕkolik let před
právĕ teď
nĕkolik vteřin po

13 je smůla
ÓÓ je 2x nula
7 je štĕstí
7 trpaslíků
5 prstů v pĕsti
5 otazníků
2 jsou do páru
2 je víc než jeden
a míň je nĕkdy víc

milión a jedno přání
milión nesplnĕných
tisíc a jedna noc
jedna Šeherezáda
jeden život
jedna smrt

PROČ ASI

Ve váze na stole jsem vidĕl smát se človĕka
Byl nahý
Rostly mu růže nad hlavou

Zrnka prachu víří vzduhem
Ulice
             Mĕsta
                         Lidé
Zrnka prachu se zastavila

Chodím po zemi
Na satolech stojí vázy s růžemi
Kvetou a vadnou

Zrnka prachu se zastavila
Ulice
Mĕsta
Lidé
Obyčejný prach

Ve váze na stole jsem vidĕl plakat človĕka
Byl nahý a nervózní
Rostli mu růže nad hlavou

ZTRÁTY A NÁLEZY

Jeden
            nĕco
                         ztratí
Druhý
            nĕco
                        najde

Ale tihle dva
se málokdy
potkají

DO ZEMĔ VOLAJÍCÍ

Šel človĕk až tam kde skončí rozum
Šel rychle okamžik nakolik žiju

Nĕjaký
        nešťastník
                        zešílel
v naší
        igelitové
                        epoše

Otročen zády
napsal do snĕhu
svoji potřebu

Ecce homo sapiens
Dlužíme si slova.

Dušana Barana smo poznali kot odličnega prevajalca iz češčine, zlasti so ga proslavili njegovi prevodi romanov Milana Kundera, a prevajal je tudi Skacela, brata Čapek, Nesvadbo in druge. Med njegovo rokopisno zapuščino sem našel tudi nekaj pesmi, ki so najbrž fragment tistega, kar je napisal, a se drugo zaradi njegovih dramatičnih selitev ni ohranilo. Objavljamo jih v češčini, kakor so nastale, kar je verjetno znak, kaj je bil njegov prvi jezik, ne glede na njegovo izjemno znanje slovenščine. Pesmi niso datirane, na rokopisu je nekaj zaznamkov »druge roke« v češčini in je verjetno, da so nastale v njegovem češkem obdobju, se pravi pred 1968. letom.

Urednik

ZLOMLJEN KAZALNIK

zajeten roman
čez stran hiti mravlja
po diagonali

burja prelistava
ljubezenski roman in
bel oleander

ob knjigi Krhkost
v srčastem kamnu oči
plim in osek

bliski nad morjem
v šotoru odprt roman
Kakorkoli

Pevčev življenjepis.
Med Winter Lady in
Death of a Lady’s Man
par borovih iglic
zlomljen kazalnik.

KOŠARA GROZDJA

pod prsti dečka
ki ga nisva spočela
akord družine

vrnitev s počitnic
nebesni svod
sinji in črn

dolgo zdoma
v razbitem pepelniku
podoba ribe

razbit pepelnik
v okrušku odseva dan
v podobi konja

vnuk odpotuje
v grlu kitare zveni
glas preko neba

v lanskem poletju
hvaležnost za vsak žarek
letos za oblak

nič presežnega
v minulem poletju, a
prav vse: ŽIVLJENJE

Na vratih jesen.
Pri babici in dedku
cveti sončnica,
ki zasejal jo je vnuk
v soncu morskih počitnic.

meglice nad gričem
spomini na v jugu
razpenjeni val

prihaja jesen
glicinija tipa
k senčniku Union

gluho zidovje
vitica glicinije
violinski ključ

glasbena šola
kostanj pred oknom zori
v podobi slušalk

skorajšnja jesen
pritlično okno drema
v češnjini senci

poletne barve
na lubju platane
ob vznožju suh list

le kaj radosti
siničko, da ščebeta
koncu poletja

pred rojstnim dnem
voščilo prijatelja
s košaro grozdja

tri grozdne jagode
polžek se vzpenja
na vijolično

cvet gardenije
prijateljevo sonce
za rojstni dan

darilo po pošti:
seme cvetke, ki
privablja metulje

ribičev dar
hiša morskega polža
z oranžno globino

leto starejša
mladi voznik dostavi
novo ležišče

nova vzmetnica
znanec se šali: pazi,
da ne zanosiš

osebni praznik
na dvorišču krčme
zabobna kostanj

pobrani kostanj
ploha k ženskim nogam
skotali še dva

bel prt z ažurjem
v stekleni posodici
kostanj z razpoko

kosilo v dvoje
v jajčno juho in kalčke
se vsuje ploha

oseminešestdeset let
ob poti sonce
v regratni lučki

torta brez svečk
med sinjino in oblaki
lunin plamenček

večerni klepet
rojstnodnevno sladkanje
s tropi-frutti

jutrišnji obisk
v oblaku pred jesenjo
srce že danes

tri dni pred
jesenskim enakonočjem
vzporedna oblaka

travnik brez krtin
velik krt v oblaku
rije med oblaki

nov val beguncev
v oblaku vedeževalka
s črnim križem

deveti mesec
bližnji javor prerašča
griče obzorja

kimavčev večer
žarek usmerjen v korak
ženskih kapri hlač

rdeča vinika
jagodje se nagiba
k ograji s polžkom

prvi jesenski dan
zakonca podarjata
stari vzmetnici

žena podarja
vzmetnici – mož gre na
ročno masažo

vse daljše sence
ko jih več ne bo
bo večna zima

začet bosonog
prvi jesenski dan drsi
v volnen copat

naliv štropota
v prvo jesenko noč
poletje na papir

Zapozneli list
kljubuje na drevesu –
po snegu diši

Tople besede
vidim v mrzlem jutru,
ko srečam sosedo

Kepa snega iz
otroških rok zgreši cilj –
moj nos je snežen.

Otrpli vrabec
Zasnežena drevesa
pozlati sonce

K polnočnici
so prišle tudi snežinke
in mokri lasje

Za menoj škripa
korak neznanca v snegu –
ne obrnem se

Poljubi snežink
mi umivajo obraz
na poti domov

Na šipi se sneg
razjoče – pokuka
v ogreto sobo.

Tuš

Rjav, opraskan lesonit je oklepal prostor od vrha do tal kot velikanski zaboj, ki mu visijo s pokrova cevasti lestenci in pršijo na tla rumeno svetlobo kot razredčeno oranžado. Cigaretni dim se je spajal z ostrim zadahom po politem vinu in stari slanini v zadušljivo meglo, ki se je plazila ob stenah in lizala scefrane zavese na oknih, reklamni karton »Segestica«, sliko maršala Tita in avtobusni vozni red, na katerega je bil nekdo napisal z rdečim svinčnikom: »Franc je prasica«.

»Petdeset,« je rekel fant pri biljardu in potisnil roke v žep.

»Vi mislite, da sem pijan, pa nisem, tovariš,« je rekel moški človeku poleg sebe in dvignil kozarec z mokre plošče točilne mize.

»Liter črnega, tovarišica!« je zaklical človek v plavem žametnem suknjiču izza mize, za katero sta sedela še dva in jedla golaž.

»Lep vzorček imate na bluzi, gospodična,« je rekel človek v kotu in segel preko mize v prsi dekletu z vijolično šminko na ustnicah in s trajno nakodrano grivo trdih kostanjevih las.

»... in nikdar ne smemo pozabiti onih strašnih časov, ko so vse noči tulile nad mesti sirene in se je paral zrak od žvižgajočih bomb,« je recitiral napovedovalec nemške radijske postaje, ko je nenadoma utihnil šlager »Kleiner Bär von Berlin, komm’ zurück.«

»Dvainšestdeset,« je rekel fant pri biljardu in mazal konec palice s kredo.

»Vi boste slabo mislili o meni, tovariš, ker sem malo okajen; pa so problemi, tovariš, problemi.«

»Dva brizganca je šestdeset, sendvič je osemdeset,« je rekla natakarica in povlekla »brizzganec«.

»Huda?« je potegnil človek v kotu roko do polovice mize nazaj, ko ga je dekle rahlo oplazilo. »Lep prstan imate (pijte vendar, gospodična!) Spomin, a? Lep mlad dečko, športna postava, ozke hlače, a? Spomin od mame? Bežite no. Tudi jaz sem jih delil.« Roka je gladila prstan, debele prste z razcepljeno kožo ob nohtih in ščegetala po dlani.

»... žene so umirale z dojenčki v naročju, starci so umirali, mlada dekleta. Bombe, fosfor, ulice so gorele bežečim ljudem pod nogami. Nikjer izhoda. Mesto je bilo morje ognja, polno dima, saj in smrada po ožganem mesu, polno prasketanja gorečega lesa, razpadajočih hiš in nad vsem zlovešče tuljenje letal, enakomerno, nenehno, nevidno, val za valom, vsako noč. Nikdar varnosti, nikdar miru. Nemci, nikdar več vojne!«

»Osemdeset,« je rekel fant pri biljardu in si prižgal cigareto.

Moški v žametnem suknjiču je pil in mlaskal z jezikom, druga dva sta drobila žemlje v golaž.

»Problemi, tovariš,« je rekel moški za pultom in trkal s praznim kozarcem ob kozarec soseda, ki je gledal biljard. »Delavsko samouopravljanje, k’c. Jaz sem izobražen, tovariš. Preberem Borbo in Obzornik. Kaj pravite? Jaz sem izobražen. Dva deci, Gusta!«

Natakarica se je praskala po glavi, nalila kozarec, preložila sendviče z dveh krožnikov na enega in splaknila dva kozarca.

»... mar je danes ozračje drugačno kot pred desetimi leti? Mar je bolj mirno zato, ker v njem ne zvenijo več drobci topovskih izstrelkov, temveč zvočni valovi z vzhoda in zahoda, ki se stikajo nad nami in se bijejo? Mar je spanje lažje, če brenkajo v zraku bajalajke in tolčejo zamorci na boben, če blebečejo oboji o miru?« recitator je zakašljal, se odhrkal in nadaljeval: »O miru ...«

»Jaz sem delil prave, gospodična, to je moja napaka.« Iz kota se je presedel k njej. »Vse naredim prehitro. V trenutku se zaljubim, dam vse in potem je prepozno. Vi tudi, kajne, gospodična?« Noga v jahalnih hlačah je poskušala dvigniti njeno, roka je božala komolec in se kradla pod bluzo.

»Devetdeset,« je rekel fant pri biljardu in si prižgal drugo cigareto.

»K’c, tovariš. Pred eno uro nisem bil pijan. Jaz sem izobražen. Evo: pripravim referat. Ponoči. Podnevi delam, hodim po terenu. Ponoči. Nato skličem sestanek. Tako in tako, tovariši. Nepravilnosti. Kaj, tovariš? Četrt jih pride, tričetrt jih ne pride. Kaj, tovariš? Tričetrt jih ne pride. Jaz pripravim referat. Ponoči. Kaj, tovariš?«

»Ne kričite,« je rekel moški poleg njega in srknil malo vina.

»Ne pridejo, kaj? So bolj izobraženi kot jaz? Grem domov. Vrgel bi bombo. V partizanih sem metal bombe, smo metali bombe, kaj? Smo napadali in vse je bilo v redu. Kaj? Doma žena:

‘S katero si se vlačil, kje si bil? Ne laži! S tisto prekleto candrasto Miro si bil. Večerja? Takšnemu prascu bom dala večerjo? Kaj, tovariš?«

»Križ je z ženskami, križ,« je rekel moški poleg njega in gledal kotaljenje krogel na biljardu.

»K’c, tovariš! Tričetrt jih ne pride, kaj, žena te ozmerja, kaj? Včasih smo metali bombe, kaj pa zdaj, kaj, tovariš?«

» ... nič ni zanesljivega, Nemci. Nikjer ni opore, nikjer trdne točke, zavetja. Mir in sreča - preperele cunje v seznamih muzejev. Ne verujte v ljudi, Nemci, ne spite. Kaj morete spati in sanjati, ko gorijo mesta? Ognjena štafeta teče po zemlji. Predali smo jo pred desetimi leti. Bombe žvižgajo drugje, otroci umirajo drugje, ali moremo spati in sanjati? Sanje so skorja čudovitih kristalov pod žlindro. Sunek, skorja izgine in ostane samo smrad razlite tekočine ...«

»Vi ste prav takšni kot jaz, gospodična Vida.« Noga v jahalnih hlačah med njenimi koleni je drgetala kot v taktu fox - trota, roka je gnetla leve prsi. »Prav takšni kot jaz, gospodična Vida. Tu imam sobo v prvem nadstropju, radio. Stoli so pretrdi. Kakšen liker imate najrajši, gospodična Vida?«

»Za sto dinarjev ponoči ne začnem nove partije. Dve sto?« je rekel fant pri biljardu.

Moški v žametnem suknjiču je ponudil kozarec sosedu, ki je obrisal krožnik z žemljo. Drugi si je trebil zobe z vžigalico.

»K’c, tovariš, vse skupaj. Metali smo bombe. Pred desetimi leti, k’c.«

» ... brali smo sestavek mladega nemškega pisatelja. Ura bo vsak čas dvaindvajset. Še nekaj sekund ...«

»Jajčni konjak, ne liker,« je reklo dekle z vijolično šminko in stiskalo nogo v jahalnih hlačah.

Natakarica je zazehala in pogledala na zapestno uro.

»Še eno uro.«

Potem se je zastrmela v vrsto miz s kockastimi prti, s pepelniki, polnimi jabolčnih olupkov, papirji in pepela, s šmarnicami v kozarcih za dva deci, s krožniki in steklenicami piva, po katerih se je cedila pena.

(Svit 1954)

Enajsto poglavje

Dan pozneje, zbogom Konjušnici, vprašanje, mehkejše od svile – Lorenin piccolo contributo – Kratka begunska zgodba, v kateri se ko junak pojavljajo herojski jugo 45, neki vojaki pod vtisom, neka mesta in mestne četrti, Italija šele na koncu, seveda Kamp – Kisle kumarice, izletniško stanje, neka skrajšana begunska zgodba – Kam plavajo oblaki, hiša, ob kateri raste palma, peč brez kostanjev – Neke sanje, formula za valečo se preprogo, mutuo, paraziti, keks radostne ure – Metamorfoza turista, metamorfoza upravnika knjižnice ta vojna in tista vojna – Kaj naj počnemo v tujini?

Dan pozneje – smo v Vidmu, v tisti ulici ob progi, v hiši Lorenine pokojne tete.

Vse do odhoda iz Kampa je v meni oditi zvenelo kot nek svetlonosni addio Konjušnici, njenim »sobam« in »zidovom«, ki drhtijo v prepihu, zbogom tudi menzi, v kateri so vsak da tudi makaroni, ki jih dotlej nisem prenašal, zadnji pozdrav v tistem hodniku, v katerem vleče prepih, stalno-stalno. Tako svetlonosno, da mi ni bilo do vprašanja materi, in tako tudi ne da zvem, kaj pomeni videti veliko v vojni. Ko sem iz avta opazila tablo, na kateri je bilo prekrižano ime mesta, v katerem smo bili prebivalci Kampa, mi je bilo jasno, da odhajamo, vsi – in da tista bajta ostaja za to kovinsko tablo vse bolj daljna. Resnica, slišala sem mamin šepet, čeprav tih in mehkejši od svile, očetu na uho:

»Mi resnično zapuščamo Kamp?«

in njegov odgovor:

»Resnica je, ni se ti treba uščipniti v lice!«

Iz prtljažnika Loreninega avta oče odnaša naše torbe in svežnje, ona pojasnjuje materi, kje se kaj nahaja v hiši, kaže ji tudi, kje so števci za elektriko, vodo in plin. Pri njenem odhodu mama noče vzeti neke kuverte.

»To je prispevek,« ponavlja Lorena, »mali prispevek – piccolo contributo – nekega ženskega združenja iz Torina.« – Malo sta dodala tudi ona, Lorena, in njen mož. »Nič posebnega,« in to ponavlja in gleda na svojo ročno uro.

Ne, niti tega dne niti kasneje ona ni vprašala mojih o naši begunski zgodbi, Je bilo v njej karkoli strašnega? Na to bi mama rekla, da je čisto kratka. Tako, nekega jutra, pomladnega, smo se napotili iz Bosne z našim avtom Jugo 45, nimamo ga več, ali je to herojski avto: kam nas je dovedel, preko hribov in planin, in ostal cel. V Splitu smo preživeli samo dva dni, a ne zato, ker nismo imeli denarja. Potem smo nekako prišli do Reke, iz Reke v Zagreb. Tam, v četrti Žitnjak, sem pri nekih daljnih sorodnikih ostala jaz z otroki, moj mož pa je takoj nadaljeval pot v Slovenijo. Ne sprašuj, zakaj, takrat je bilo tako – moralo se je. Tam ga v Ilirski Bistrici ni sprejel nek njegov rojak. Kao, dobil je drugega otroka, žena nervozna, pa tudi vojna je bila, tudi tam, in tako to in nekako ni primerno, tako, da bi gost in tako, za kratek čas bil pri njih. Situacija, je ponavljal rojak. V soseski so tudi vojaki, ki so še vedno pod vtisom tiste vojne v Sloveniji. Kratke, toda vojne, seveda. Vojna je vojna, to veš tako kot jaz. Je, je rekel moj mož, vojna je vojna – v vojni se pozabi tudi … Kdo? Je, bil vseeno radoveden njegov rojak. Ti veš, kaj se dobro rima na besedo »rat«. Ne, rojak mu ni odgovoril na to vprašanje. Da ti napravim sendvič? Ni treba, je rekel moj mož in vprašal rojaka, če je v tem mestu avtomobilski sejem. Je, prav danes! Moj mož je tam prodal avto, pol denarja je poslal nam, pol ga je vzel zase in v Trst. Tam naj bi ga sprejel nek Tomo, ki ga je poznal v mladosti, ampak od tega – nič. Tomo se je opravičeval, hišo so mu napolnili drugi begunci. Niti za mačko ne bi bilo prostora! Kam naj gre, kod naj gre? On tam, mi tja – potem pa je moj mož slišal za ta Kamp. In tako smo prišli tja vsi – v ta Cervignano, iz katerega si nas rešila ti, Lorena.

Bi oče molčal? Braca in mene, seveda, Lorena takšna, kakršna je ona, ne bi vprašala niti o tem. Če pa bi, bi ji Braco rekel, da se spominja, kako smo na poti skozi nek gost zastali in jedli kuhana jajca, sušene klobase in kisle kumarice in da nas je ogovoril nek starec, ki je z drugimi potniki izstopil iz nekega starega kombija in rekel – ko nas tako vidi – kot da ni vojno ampak izletniško stanje. A jaz, če bi vprašala mene? »Ne, nočem se spominjati,« tako bi rekla, »nočem! – to je to!«

A Lorena se samo nasmehne, nobena vprašanja ne prihajajo iz njenih ust. Še enkrat pogleda na svojo uro in nas pozdravlja. Njen fiat uno, rdeč kot goba iz neke slikanice, vozi za vogal ulice, mama stoji pred hišo, drži tisto kuverto v roki kot nek vroč predmet, potem obrne obraz od Braca in mene.

Kaj pa oče? Kakor da ne vidi nje, naše mame, in drži v naročju neko veliko plastično vrečo in gleda nekam navzgor, nad streho – kakor da se sprašuje, kam plujejo oblaki? in mrmra nekaj, polglasno. Stojim blizu njega, tako da vseeno jasno slišim, da samo tepcem ni jasno, da živimo na neki kotaleči se preprogi. Vprašam ga, če je to povezano s tistimi, ki kotalk ne sezuvajo, niti ko spijo, kakor v nekem filmu, on pa me samo gleda, in sicer s čudno vlažnim pogledom in ko tehta, ali naj spregovori ali naj se napravi, kakor da ni slišal mojega vprašanja, reče, da bi ta film, čeprav ga ni videl, moral biti razburljiv.

»V hiši je tudi peč!«

To je bilo nekaj za Braca. Hoče, da prižgemo ogenj. In da pečemo kostanje. Mama ga tolaži, pravi, da moramo počakati na jesen. On leta povsod in iz vsega grla kriči, da hoče jesen in to takoj. Sicer, če se takoj ne pojavi, ji bo, jeseni, rekel, da je grdoba in naj se sploh več ne pojavlja. Mama se obrne k oknu in kaže z roko k ograji:

»Glej, Braco, koliko ptic je priletelo!

»Tudi one so grde!« kriči moj brat.

On hoče jesen – pravo, iz nekdaj, in kostanje.

Pozneje, mnogo pozneje sem v študentskem domu v Trstu presanjala nekajkrat ta trenutek v dvorišču tiste hiše poleg proge. In v teh sanjah vprašam očeta tisto o kotaleči se preprogi, on pa mi odgovarja nekaj drugega – da smo pred dvema letoma bili nekaj dni v Parizu, zdaj pa smo v Vidmu za daljši čas. Naenkrat vzklikne:

»Glej, palma!«

Resnično, na dvorišču je palma, visoka. Oče potem reče, kako nikoli ni mislil, da ob živel v hiši, ob kateri raste palma. In jaz? Rečem mu, d ato ni nenavadno, vseeno smo blizu morja. Slišim jasno tud, kako mu govorim, da je nenavadnega nekaj drugega, stari moj. On me na to samo gleda s tistimi svojimi velikimi očmi, v mojih sanjah še večjih. Ena od mojih želja je takšna, nenavadna.

»O čemu govoriš, Valentina?«

»Našla bom, stari moj, formulo za valečo se preprogo …«

Oče se na to nasmeje, samo to – glasno, a nekako topoumno, kakor da ne ve, zakaj to počne.

V tej hiši, v kateri Braco na vso svojo žalost ni našel tiste svetleče sandale, smo preživeli pet let. Nekega dne, bili smo skoraj že odrasli, sta oče in mati rekla Bracu in meni, da bomo imeli svojo hišo.

Pozneje je bilo priložnosti, v katerih je oče, čeprav je bil ponosen, da imamo svojo hišo, tudi na samo omembo besede mutio ob paraziti izgovarjal kakšno pridušeno psovko. Njegovo razpoloženje popravlja mama in pravi, da živ človek mora gledati lepšo stran vsake stvari, a tudi sam ga je popravljal s citiranjem nekega velikega pisca, ki je mislil, da je človek brez lastne sobe samo pol človeka in bi nato spraševal, kaj je potem človek brez svoje hiše, na kar je sam sebi odgovarjal z nekakšnim skoraj veselim hm-hm, to je jasno vsakomur.

»Kaj to ni naša prava hiša?« sva Braco in jaz vprašala nekega dne.

Saj smo resnično Lorenino hiš občutili kot svojo.

»Seveda, je odgovorila mama, ena in druga sta naši.«

Takoj po vselitvi je prvič in edinkrat moja mama bila pri Loreni, v Torinu. Ona je prihajala redko v Videm in samo enkrat s svojim možem. Njega se spominjam čisto nejasno, edino po tem, da je imel brado. Ne, ne samo po tem – podaril je Bracu in meni škatlo naših priljubljenih keksov – ore liete. In da je mojega brata poslal v trafiko, v bližini, na oglu naše ulice – v katero moji niso stopali še od prvih dni. (Razlog? Samo oddaljeval bi, povsem nepotrebno, ta moj poskus povezovanja stvari, oseb in pojavov. Na kratko – lastnik je sin beguncev iz Istre. Mojemu očetu je rekel, da se zgodovina ponavlja, ker smo mi, slavi, posebni, particolari – v vsakem oziru. Ne, moj oče ni odšel po kakšne dnevne časopise, ampak je Bracu in meni kupil Topolino. Molčal je tako na slavi kot na particolari, ni vprašal dotičnega, kako ve, kdo je on in od kod je prišel – samo zahteval je tisto otroško revijo. Midva sva se veselila tega italijanskega Zabavnika. ) Braco je tistega dne gostu prinesel Il Manifesto.

»To je levičarski časopis,« je šepnil moj oče mami.

»Tudi tukaj so komunisti?«

»So, so …« je odgovoril.

Dan pozneje se je oče vrnil iz mesta in rekel, da več nismo turisti. Mami je zašepetal, pravzaprav se je trudil, da zniža glas, jaz pa sem to vseeno slišala, da je zvedel nekaj pomembnega. To, da bomo dobili humanitarne dovolilnice, ki so tudi dovoljenja za delo. in da se bo vpisal v tečaj za mizarje, v neki šoli. Posebni, za emigrante – blizu Vidma. Njegov ded je bil v svojem času poznan mizar. V D*** je napravil vsa okna in vrata za okrajno zgradbo, tako da so ga vabili, da dela na Dunaju, v nekem poznanem mizarstvu, a ded je to zavrnil.

»Kaj naj človek dela v tujini?« in to je rekel tistemu gospodarju, Dunajčanu.

Ta se je čudil temu odgovoru, tako kot nekateri v našem kraju:

»Dunaj, človek, je Dunaj!«

»Naj je, tudi jaz sem jaz …« tako jim je odgovarjal.

To je bilo seveda davno – pred tisto vojno. Tista vojna – je v naši hiši ime za Drugo svetovno, da se ne bilo zmešnjave s to, našo.

»Bratsko,« bi rekel moj oče.

Po prašni cesti, utrjeni z zbitim gramozom, in po okoliških livadah in poljih se je od vzhoda sem k nam, k našemu mestecu, počasi ob občasnih sunkih spomladanskega vetra, valila motorizirana kolona. Pozneje sem od nekaterih poznavalcev zvedel, da nekje v velikosti polka. In prav tako množica vpreg v spremstvu moških in žensk, pešcev, v zelenkastih uniformah. Nad glavami jim je sočasno krožilo nekoliko letal, mogoče strmoglavcev, lovcev ali enomotorna letala R5 – »lavočke«, a jaz se nisem spoznal na letala. Imela so propeler v nosu, na spodnjih površinah kril in bokih pa so bila označena z rdečimi petkrakimi zvezdami. So bili to nekakšni izvidniki? Letala so vodili od spodaj, z zemlje, z nekakšnim posebej označenim usmerjevalcem. Ta se je zadrževal na čelu te premikajoče se kolone in od časa do časa izstrelil iz signalne pištole oranžno signalno svetlobno raketo, da bi tako označil čelo te nepravilne vojaške formacije zmagovalne vojske. Bratislavsko - brnska operacija, kot so temu pozneje učeno rekli, se je tu, očitno prelivala tudi čez jug Morave.

Že nekoliko dni na šolo ni bilo niti pomisliti. Gospod ravnatelj je izpustil učence vseh razredov domov. Tako sem lahko dogajanjem v okolju dobro sledil. Po lesenih stopnicah sem se povzpel na podstrešje do obokane strehe naše stare graščine. Brž ko sem zavzel mesto na nekem višje ležečem tesanem tramu, sem videl skozi odprto strešno okence v daljavo na to z naftnim dimom zakajeno gomazenje avtov in tankov in z te višine tudi gibanje človečkov v neizrazito zelenih uniformah. Vsa ta truma Rdeče armade se je počasi približevala. V nekem trenutku je od nekje iznenada prižvižgala krogla. Po resnici, bolj sem jo slutil kot slišal. Označevalec, ki je bil na čelu te grupacije, je še uspel izstreliti k zamračenemu nebu svetlobno raketo, se je zgrudil na zemljo. To sem v tem trenutku videl s starim daljnogledom, naskrivaj pred sposojenem iz skrivališča v očetovi skrinji, ki je stala v kotu našega stanovanja. Na malem trgu pred graščino se je zbrala velika množica sosedov in ljudi iz bližnjih vasi. V tej množici je bila dobro vidna tudi krhka postave moje rdečelase mamice, ki se je iz pritličja odtrgala od priprav za kosilo, kar tako v predpasniku. Prav tako sem videl tudi sem ter tja premikajočo se potlačeno čepico na glavi mojega očeta. Ta dva sta mi izpolnjevala moje otroštvo. Bila sta dobra in razumevajoča, na oba sem se lahko v življenjskih negotovostih svoje mladosti popolnoma zanesel, čeprav je bil oče nekoliko trši, kot je to v navadi pri moških. Množica je radostno vzklikala in nekateri za dobrodošlico mahali z na hitro natrganimi vejicami razcvetelega španskega bezga iz bližnjega graščinskega vrta.

Bilo je zgodaj dopoldne osmega maja petinštiridesetega, nad nami je bilo puščobno in oblačno nebo. Kdo od nas se v teh napetih trenutkih v duši ne bi veselil tega, da bo že konec vojne. Konec armade, katera se je sedaj v vojaški obliki že osiromašena, obupana umikala in bežala na zahod k Budějovicam, k Američanom. Konec tega slavnega »Wermachta« in prav tako tudi njihovega »Geheime Staatspolizei,« torej »Gestapa.« Konec prepovedi poslušanja londonskega BBC, konec te minidržavice, tega posranega Protektorata Bohmen und Mahren. Konec tega vohljanja pri sosedih, če ni nekdo, Bog ne daj, rekel nekaj protidržavnega, protinemškega. Pomenilo je tudi konec mnogih krajevnih nemčurjev, ki so goreče dvigovali desnico in pozdravljali s fanatičnim izrazom na obrazu »Heil Hitler!«. O vsem tem smo se s prijatelji skrivnostno pogovarjali v bližnji opekarni. Tu smo se ob nedeljah pod večer na spomlad sestajali V vojni so bili Nemci, kot smo že mi mladi videli, brez dvoma v riti. Starši so bili pred mano pri govorjenju zelo previdni, da se ne bi sedaj v poslednjih dneh v šoli nehote karkoli zarekel.

Vsa ta truma, ta velika množica vojaštva in tehnike se je od vzhoda končno približala na dogled doli pred graščino. Oprt v spodnji trdni okvir strešnega okna sem imel sedaj vse kot na dlani. Veliki množici naših se je pridružilo na malem trgu pred graščino in v okolici v umazanih, prepranih rumenozelenih uniformah nekaj deset Rusov z gizdalinsko posajenimi kapami na glavah ali pa v čeladah. Naraščalo je tudi njihovo močno vpitje, posebno se je izdvajal njihov poveljnik. Zmerjal je svoje podrejene s poveljniškimi navodili tako, da sem jih slišal prav gori sem do mojega opazovališča.

»Kak eto vozmožno, vy duraki, vy v pizdu idite, kto eto sdelal,« ali pa okoli stoječim našim kmetom z okolice »Zdravstvujte rebjata, davaj popiť.«

Lajanju domačih psov se je pridružilo vriskanje naših ljudi, ki so prišleke gostili z dolgo skrivanim domačim žganjem:

»Na zdarově, na zdraví.«

Nekateri Rusi so v teh trenutkih dragocenega postanka, namenjenega počitku, po dolgem pohodu, polnem bojev in drobnih spopadov začeli kazati svoje plesno znanje. Množica domačinov je napravila krog in na tako izpraznjeni ploščadi so začeli vojaki plesati. Kaj plesati, več, v spremstvu male harmonike so v počepu plesali kazačok! Nekoliko jih je začelo peti njim dobro znano pesmico. Začela se je z besedicami »Kde eta ulica ...« Pesem me je prevzela, ujel sem samo nekaj začetnih besed: » Kde eta ulica, kde etot dom, kde eta devočka, čto ja vljubljon, ej rozkoša ty moja …« naprej teh besed nisem več razumel. Bila je zelo melodična, prav take sem si te Ruse pravzaprav predstavljal. Ta melodija in ples sta mi bila zelo všeč, česa takšnega še nisem videl, to so bili vendar plesni mojstri, nekaj takega bi kdo od naših težko napravil. Na koncu se je okoli njih v kolu razvrstilo, pod vodstvom mlade Rusinje, dekletca v vojaški obleki, iz samega veselja tudi nekoliko naših mladih deklet. V svoji podstrešni opazovalnici sem doživljal enkratnost teh trenutkov, ki jih bom, kot sem si tedaj neumnež mislil, kot dragocenost nosil v glavi najbrž prav do svoje smrti. Veliki trušč in ropot se je zdaj pri prihodu cele kolone avtov, vozov in tankov z odprtimi linami pred graščino še povečal. Ljudje so se morali med seboj prevpiti, poleg češčine se je tu slišala tudi druga govorica, glasna ruščina in morda tudi kaj neslovanskega. Takšni so fantje, prihajajoč z fronte najbrž bili, bili so navajeni med seboj glasno in izrazito govoriti, da bi se pri tem hrumenju delujočih motorjev avtov in tankov in pri ropotu in škripanju tankovskih verig, ki so pritiskale na kamniti tlak, sploh slišali. Ob tem pa so še nad glavami hrumeli motorji nekaj letal, ki so zasledovala umikajoče se na zahod.

Iz zamišljenosti in tega vsesplošnega hrupa ter obilo veselja teh spodaj, me je iztrgala močna detonacija. Ta udarec je prišel nekje izza graščine, a preden sem se dodobra zavedel, kaj bi to v resnici bilo, je treščila nedaleč od graščinskega vrta daljša eksplozija. Fi! Iz svojega opazovališča sem videl, kako se je visoko razpršila črna zemlja iz gredic in kako je pri eksploziji nastal v zemlji globok krater. Bomba. O bog! Sila zvoka in tlačni val obeh teh eksplozij se je prenesel na graščino. Stara stekla v oknih so se tresla in izpadala. Udarec sem občutil tudi jaz. Streslo se je celo staro ostrešje. Kruci, trdi šok, zgrozil sem se in pri tej močni detonaciji mi je nehote ušla voda. Tako močno eksplozijo sem doživel in slišal pravzaprav prvič v vsej vojni. Obe letali sta takoj, ko sta se olajšali, v naraščajočem rohnenju motorjev pri vzpenjanju, postopoma zaokrožili nad graščino, pomahali s krili in naglo odleteli proti zahodu. Po nekaj trenutkih sem zaslišal gromoviti odmev, ki je prihajal iz bližnjih gozdov. Na srečo bom nista odvrgli direktno na graščino, to bi bila velika nesreča.

Takoj za tem, ko te misli še nisem utegnil domisliti, je stresla graščino daljša detonacija, ki pa se s prvima dvema nekako ni dala izenačiti. Tokrat se mi je zdelo, kot da bi bomba padla direktno na enega od štirih kril graščine. Na srečo se to ni zgodilo. Ali res na srečo? V naslednjem trenutku sem dojel, da je padla na trg naravnost pred graščino. Tja, kjer so bili popolnoma vsi. Eksplozija je oglušila vse, tudi ropot motorjev tankov se je ustavil, potem pa je nastala čisto kratka, resnično kratka grobna tišina. Rjoveče vibracije letala, ki je odvrglo bombo, so se mešale s hrupom eksplozije bombe.

Ali se sploh da popisati, kaj je v nekaj trenutkih sledilo? Ali se sploh da na četrtinki papirja na kratko opisati, kaj se je v tem trenutku časa pri norem padcu bombe in eksploziji sploh zgodilo? Kako je bomba zopet naredila velik krater, kako je do velike višine brizgnila pod trgom izruvana zemlja in kako se je v grudah ter grudicah pomešana s kamenjem vsula prav na streho in do moje opazovalnice, da mi je to vzelo sapo, kako je vse okoli zajel pekoč dim, kako so se drobci kovinskega oklepa bombe - šrapneli – razleteli med zbrane ljudi? In kako je po tej kratki tišini, katera je sledila po padcu bombe, nastalo nečloveško rjovenje množice, teh, ki so še živeli, bili še pri zavesti in pri tem bili nekako prizadeti, gluhi, s počenimi ušesnimi bobenčki, ali teh, kateri so se sami reševali, videli na primer svojega soseda skalpiranega do nerazpoznavnosti, z okrvavljeno glavo in odtrganimi ušesi, ali našo znanko, gospo Starkovo, ki se je tu še pred nekaj trenutki glasno smejala, z odtrganimi rokami. Kako trpeče in s poslednjimi močmi so hrzali pravzaprav stokali zadeti vojaški belci! Povsod je bilo polno krvi z raztrganih človeških teles teh, kateri so se še pred nekaj trenutki veselili in šalili. Tako nepričakovano in bliskovito pride neizprosna smrt. To vse sem doumel šele pozneje, ko sem preskakujoč po dve in dve leseni stopnici z drugega nadstropja pritekel doli na naš mali trg. Bil sem premlad, bil sem še otrok, da bi smel ali da bi lahko v samo malem trenutku videl takšno grozo, takšen pokol, kateri se nemara ni mogel primerjati niti z mnogimi grozotami na fronti. Je bilo res potrebno storiti to ljudem, ki so zdaj naenkrat čudno izkrivljeni, z razparanimi trebuhi in izpadlim črevesjem, raztrganimi udi, razbitimi glavami in nerazpoznavni, mrtvi? Ljudje, ti še živi, ti samo lahko ranjeni, so z začudeno osuplostjo, ki se je mešala z bolečo jezo, ogledovali, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kateri hudič je pravzaprav v resnici, v enem samem trenutku mirno pobil te desetine svojcev. Videl sem, kako so vse mogoče cape visele z nagnjenih in osmukanih, okleščenih, okoliških sadnih dreves, ki so se pripravlja k cvetenju.

Bežal sem doli in v brezglavem divjem diru preskakoval stopnice. Nisem hotel videti tega ogromnega večmetrskega kraterja niti ne te strašljive grmade raztreščenih človeških teles. Hotel sem videti svoja bližnja, mamo in očeta. Obstal sem v izruvanih vhodnih hrastovih vratih naše graščine. Pri tem sem do popolne norosti rjul kot blazen ati, ati, mami, mami, mami. V tem na novo nastalem vsesplošnem rjovenju cele množice ranjenih nisem slišal odgovora. A sem le z oslabelim glasom jokal, čeprav sem si mislil, da rjovem in me resnično nihče ni mogel slišati, samo hlipal sem, moj glas se mi je v grlu zadušil. Tedaj pa me je v tej zmedi v oči treščilo najhujše, to, česar si nisem mogel niti predstaviti, to kar sploh nisem hotel najti. Blizu roba kraterja je ležalo nekaj kar me je na njega spominjalo. Prišel sem bliže in zagledal očetov čisto raztrgan stari površnik, ki ga je nosil pri delu po graščini in s krvjo poškropljeno , negibno razgaljeno telo brez kape.

Dotaknil sem se njegovih las, ni se več gibal. Oče! Nekaj časa je trajalo, da sem se zbral in so se mi zopet kolikor toliko povrnile sile, sem se trudil ogledati okoli sebe, če kje blizu ne vidim ležati rdeče lase moje mamice. Dosti se nisem mogel ogledovati. Od tega šoka, s katerim se preprosto ne da prav nič primerjati, mi je postalo slabo, dvignil se mi je želodec. Opotekel sem se in s hrbtom obrnjen k vratom začel bruhati. Prav v tem trenutku pa sem, oprto ob baročni kamniti portal, z očmi polnimi prahu in solz, zagledal v vratih stoječo tako zelo znano postavo. Njeno glavo je krasila krona v čop spletenih in zavitih rdečih las. Mama. Planil sem k njej in pritisnil svojo skuštrano, umazano in razjokano glavo med njeno nedrje. Z vso silo me je celega objela in pritisnila k sebi. Mami! Jeníčku! Kot mi je pozneje rekla, je tik pred trenutkom, ko je padla bomba, stekla v kuhinjo k štedilniku in dokončevala kuhanje dobrega kosila, juho iz sveže zaklane kokoši z zelenjavo in rezanci ter slavnostni del iz pljučne pečenke, na takšno kosilo smo se vsi trije veselili. Nisem hotel , da bi mati videla očeta. Tudi jaz ga nisem hotel ponovno videti. Hotel sem si ga zapomniti takšnega, kakršnega sem poznal od malega, takšnega kot sem ga videl vsak dan. Ljubeznivega, nasmejanega in pri dobrem razpoloženju šaljivega z mamo, z menoj in s tistimi, katere je srečaval.

Sosedje so si svoje sorodnike in poznane mrtve, ali dele njihovih teles, v kolikor so jih sploh našli, počasi in postopoma razvrščali ter jih na samokolnicah, na katerih se je večinoma s polja vozila krma za živino, odvažali. Razvažali so jih do bližnjih kmetij, na hladna mesta mlatišč tamkajšnjih skednjev. Takoj nato so mizarji iz okoliških vasi začeli kot na tekmovanju, iz pooblanih colaric izdelovati množico običajnih, nepobarvanih krst raznih velikosti. Prišli so tudi kopači in pričeli v naslednjih dneh na obeh pokopališčih kopati globoke grobove.

Dva dni potem se je v domači romanski cerkvici, z oboki prepojenimi z dišavami kadil opravljala latinsko peta zadušna maša z mnogimi ministranti v črnih koretljih in belih avbah. Cerkev je bila nabito polna, poslovit so se prišli sorodniki in prebivalci oddaljenejših vasi. Skozi odprta vrata cerkve se je do široke okolice razlegal slavnostni napev cerkvenega zbora Te Deum laudamus in Gloria in exelsis Deo. Po maši je bil pogreb na obeh pokopališčih, teh več kot sto mrtvih, ki so jih delno položili v skupne grobove. O minljivosti in večkrat boleče kratkosti človeškega življenja in posebej o sedanjem neskončnem vojnem trpljenju ter na temo Pridi k nam tvoje kraljestvo je spregovoril na malem povzdigovanju z ganljivo pridigo mlajši duhovnik, dekan iz bližnjega mesta v preprostem črnem ornatu. Nad grobovi in nad množico žalujočih pogrebcev se je z okoliških grmov širil sladko dišeč vonj španskega bezga. Med igranjem žalostink domače godbe so nad njimi veselo poletavali kosi. Requiscat in pacem. Mašo za Ruse je opravljal iz Kraja poklicani pravoslavni duhovnik z dolgo Panichydo - pridigo s pravoslavnim žalnim obredom, Kyrie eleison, Christe eleison. Na pokopališču so bili pokopani domači, v zemljo evangelističnega pokopališča, ob spremljavi strelov slavnostnih salv iz avtomatskih pušk, Gospodin pomiluj ny, Jezuskriste pomiluj ny, pa mnogi Rusi.

Tudi krsto z mojim očetom so ob maminem neutolažljivem stokajočem joku spustili v sveže izkopan grob. Vanj so naši že nekaj leti pokopali njegovo mati.

S to slovesnostjo smo pričakali pomlad v letu petinštiridesetem.

Prevedla: František Vícha in Frančišek Vončina.

Zgodbo je inspiriral tragični dogodek, do katerega je prišlo v Hrotovicích v kraju Třebíč, na Češkem.

Izašao sam iz svoje višekatnice s vrećom smeća (ovo poništava potrebu za »svoje«) i ponovo sreo podstanarku, slatku malu Nizozemku (niskodobnu) što je stanovala u iznajmljenoj garsonijeri dva kata ispod i kojoj se nisam usuđivao prići, jer ju je muvao (zašto mi ne kažemo muhao i nije li to srbizam?) snagator Bule iz prizemlja. A da joj kažem da imam malu kitu?

Onda sam se sjetio da je ovo veoma loš i uostalom isfuran početak priče za Večernjakov natječaj (trebaju li ovdje navodnici, eh da mi je pitati onu Šprajcovu, kak je pametna i zgodna, osim toga sliči glumici Rosanni Arquette, zbilja ful dobra mačka). Treba smisliti nešto novo. A smeće mogu baciti i poslije, po noći, kao kulturni ljudi, da me onaj debelica što se kreće u hodalici ne gleda poprijeko. (Kao da on ne baca smeće!)

Ima dosta književnog smeća danas, osobito u kratkoj forni, jelte, jer svak si misli da može namrčiti par tisuća znakova s proredima, to ti je još lakše no pjesma u prozi, misle ljudi.

A ja sam odlučio ponovno poslati jedan dobar uradak i dok to ne uradim nema seksa s niskodobnim Nizozemkama i bavljenja tričarijama kao što je bacanje smeća. Niti za izlete vlakom do Varaždina (preko Križevaca i Koprivnice) u kojemu (vlaku) vazda (kako se ovaj turcizam zadržao u hrvatskom književnom jeziku?!) srećem iste Srpkinje sa starim, požutjelim brojevima ћириличног ženskog magazina Bazar. A osim toga mogu naletjeti na neke izbjeglice koje će mi se popeti na kurac, pa ću doći u napast izvaliti nekaj politički nekoretnoga, primjerice – zakaj ne idu u Saudijsku Arabiju? Otkuda Europi toliki novci za milijune ljudi koji ne namjeravaju ništ delati, već se samo razmnažati, uzimati redovitu novčanu naknadu socijalne skrbi i zakerati sve nova i nova prava – nove čaršaffe za članove svojih obitelji, nove halal iznimke, gradnju novih džamija...

Ne ću pisati o ratu i braniteljima (ali hoću primjenjivati »ne ću«, jer nam je to nametnuo kralj Aleksandar tijekom diktature u tamnici naroda, dolje unitarizam!), ne ću, dakle (ovoga puta), o četnicima i ustašama, jer je to sada veoma osjetljivo i moglo bi se pomisliti da se švercam na valu političkih gibanja što naginju naš državni brod udesno, dosta mi je što onom čovjeku bez ruku blizu pothodnika uvijek dam koju kunu i što sam prosvjednicima (s puno ljubavi) mijesio orehnjaču i, prerušen u bucmastu kumicu s placa, odnosio im je navečer, kada je medijska pozornost popuštala i svi odlazili nekamo metnuti što u kljun i otuširati se.

Ne ću se upuštati niti u jeftine crtice s ljetovanja ili zagrebačke svakodnevice, pa makar se skijama polomio u vlastitoj kuhinji, a od elemenata fantastike i krimića bježat ću kao virag, hoću reći vrag od križa, jer to paše samo Pavličiću i Tribusonu. (Njih dvojicu kao da je netko slijepio super ljepilom za guzice, pa ih dovode na dalekovidnicu vazda u paru, kao bradatu ženu i gutača mačeva, da izvode uvijek {da opet napišem »vazda«, bio bi loš stil} istu točku.)

Također mi se ne mile religijske teme. Najprije zato jer jako vonjaju po fantastici, a zatim i zato što su skliske – čovjek se udavi u patetici a i ne zna što ga je snašlo.

Politika? A ne hvala. Ne bih želio pomagati ni vladajućoj SDP garnituri niti hadezeovskoj oporbi. Znam da bi moja riječ mogla biti onaj jezičak na vagi, ali novinska priča mora biti iznad dnevne politike, makar se tiska u cajtungu. Jebi ga, to je paradoks iz života dostojan zen mudrost (rado bih napisao »izrjeka«, ali nisu mi pri ruci pravopisni priručnici, da vidim važi li i dalje ravnopravnost između »izrjeka« i »izreka«, a ovo drugo uopće ne ljubim /iz inata {gle, još jedan turcizam, doduše iz arapskog}/).

Ipak, jest izvjesno da ću pisati na hrvatskom. Što mi s godinama donosi sve više nevolja; u Hrvatskoj spočitavaju Večernjaku »zakaj onaj četnik dobiva tu prostora«, a u Srbiji pak veliju »eno ga onaj ustaša što kenja na hrvatskom novogovoru«. Tako da se osjećam kao jedan pokojni srbijanski pisac katoličkog & hrvatskog podrijetla – Милорад Павић, naime (njegov je predak Emerik Pavić napisao prvu hrvatsku kuharicu i zbirku medicinskih recepata («ljekarija«), ruku na srce, u prijevodu s latinskog), osjećao bih se dakle kao onaj za koga mlinari veliju da dobro peče kruh a pekari da dobro melje žito (Pavić se inače istodobno bavio i poviješću književnosti i pisanjem – za one koji ne znaju. Njemu bi fantatsika najbolje pasala, ali on je em mrtav em je pisao na ћирилици.)

Ne bih podlijegao jeftinim, pučkim zathjevima za radnjom, akcijom, poantom, a da ne spominjem pouku. Danas je uostalom ukinuta razlika između eseja i lijepe književnosti. Samo naivčine danas pišu priče, makar i novinske, u stilu »Lijep, sunčan dan, Vinko G, je izašao iz svog (a čijeg bi, inače, osim ako nije kriminalac u počinjenju ili inspektor u očevidu; ali mogao je samo biti u posjetu starom frendu?, koga je ipak posle neočekivane raspre utušio u afektu, i onda smo opet u raljama pavličićevštine i trtibusonovštine...), dakle, izašao iz svog stana, te došao do odredišta B, na putu se dogodilo to i to, a onda je drugi lik (motivirano uveden i ovlaš ocrtan) uradio i/ili rekao to i to, i...«; i, eto belaja, koji je plauzibilno razriješen unutar 7200 znakova s proredima. A ne, i to sam odbacio.

Niti likovi nisu obvezatni. Barem ne normalni, s kojima se možemo identificirati. Likovi mogu biti posve bizarni, kao, primjerice, u crtićima, ili eksperimentalnim kratkim filmovima u kojima je šezdesetih brliljirao Boris Festini... Možda glavni lik bude – zarez, stavljan dosljedno prema načinu na koji bi se tekst čitao na radiju...

Ne ću pretjeravati s radom, ne ću silovati jadan spisateljski stolac, već su praviti razborite stanke: obleći ću isprane traperice, crnu rolku i plave tenisice, metnut ću si sunčane očale, i, tako nacifran kano stari mačak, pjevušeći Caracas Draga Mlinareca, otići ću na piće u »Bacchus« u haustoru na Tomislavovom trgu. Tu se uživo džezira, ponekad mlade pičke i olinjali pederasti čitaju poeziju (također uživo, no sa smrtonosnim posljedicama), ali najljepše je kada u polumraku samo slušam glazbu sa zvučnika i prelistavam one knjige kojima su prenapučili (je, treba »prenatrpali«, ali krivo rabljeni purgerizmi me uzbuđuju) objekat. I u mislima prepravljam tekst, sve misleći o zarezima i pre »i« i poslije »i«... Eh, kako inspirira pisana riječ...

Bit će to – sada znam! – priča o temi koja jest isfurana, to moram priznati, ali koja se nikada ne može sasma iscrpiti. S onu stranu četnika i partizan,a i ustaša i branitelja, s onu stranu stvarnosne proze i postmodernizma, s onu stranu trivijalnih kvaziautobiografskih (»urbanih«) crtica, i s onu stranu navale sirijskih izbjeglica u Europu preko sirotog Balkana, s onu stranu općih pravila o tome što jedna novinska priča »mora sadržavati«.

Da, bit će to priča o – pisanju, o procesu pisanja, o piscu koji se trudi nešto napisati, pa mu naravno ne ide od ruke, ali on ne odustaje i bori se, piše i briše, jer tko je uopće napisao sve te retke o piscu koji bi da piše ali mu ne ide, ako ne sâm taj pisac, što navodno pati od blokade pa se muči, prepravlja, dvoji se oko svoga teksta, izlazi van, pije, zavađa Nizozemke neizvjesne dobi (usprkos opasnom susjedu koji je na malu također bacio oko i šape), odlazi u rat, vraća se sa sindromom, špijunira, jede, putuje i spava?!

JANA

»Naslednji rezultat - preberi ga ti, Jana!« je dejala učiteljica in pogledala skozi okno na vrt, na belorožnate popke jablane.

Nič. Vse tiho.

Počakala je še trenutek. Nekdo za njenim hrbtom se je premaknil s stolom in je zoprno zaropotalo.

»Jana,« je tiho zaklicala soseda in dekle stresla za roko, »ti si na vrsti! Preberi!«

Jana se je stresla in prestrašeno gledala učiteljico, ki se je bližala njeni klopi. Kolena so se ji šibila, ko je počasi vstajala. Njene oči so se polnile z mokrim leskom.

Učiteljica je vzela njen zvezek v roke. Niti sledu o nalogi.

»Že včeraj sem te opozorila, da poslušaj! Tudi danes nisi z nami in naloge nisi napravila,« je precej poočitala Jani.

»Oprostite mi, prosim! Včeraj nisem razumela, kar smo se učili, zato …« Jani se je zatikalo in čutila je, kako se vsi pogledi zabadajo vanjo. Sošolci so se začeli nestrpno presedati. Vsi so vedeli, da to ni res. Jana je bila vedno najboljša v matematiki.

»Pomeniva se po šoli,« je dejala učiteljica, odšla do table in pričela razlagati novo učno snov.

Misli pa so ji ves čas uhajale k Jani. Lansko leto se ni nikoli zgodilo, da ne bi poslušala in sodelovala. Letos pa jo je že tolikokrat predramila iz čudne zamišljenosti.

Janine misli pa so se med razlago že spet razblinile v mračno sedanjost s samimi vprašanji, na katera ji nihče še ni dal odgovora. V njenem srcu je bila globoka rana, ki je tako boleče krvavela, da se ji je kar temnilo. Zdelo se ji je, da jo neznani kremplji trgajo in polagajo košček za koščkom v pekoči strup. In danes je tudi njen rojstni dan!

Vsako pomlad, ko so jablane oblekle svoj čudoviti rožnati plašč, vselej sta Janina oče in mati presenetila svojo hčerko: enkrat s knjigo, drugič z lepo zaponko in potem spet z vstopnicami za kino zanjo in njeni prijateljici. Kako je bilo vsako leto lepo.

Letos pa se je skoraj bala prihajajoče pomladi. Že nekaj mesecev je Jana odhajala spat s solzami v očeh. Dolgo v noč ni mogla zaspati. Ušesa si je pokrivala z blazino, pa je še čula očetove in materine ostre besede prerekanja.

Ko se je včeraj vrnila iz šole, sta se z očetom srečala na pragu. V rokah je imel kovčke in na njen vprašujoč pogled ji je samo mimogrede mrzlo dejal:

»Ti bo mama vse povedala.«

Šel je. Upala je, da se bo vrnil za večerjo – ni ga bilo. Mama je samo rekla:

»Ne bo ga več nazaj.«

In odšla je v sobo.

Po pouku je Jana ostala v razredu. Učiteljica je spremljala otroke do stopnic. Ko se je vračala proti razredu, jo je Janina prijateljica ustavila in ji skoraj zašepetala:

»Zaradi Jane, prosim ... Njena mati in oče sta se včeraj za vedno razšla ... in danes je njen dvanajsti rojstni dan, zato ...«

Še je hotela nekaj reči, a učiteljica ni več poslušala. S trudnimi koraki se je vračala po hodniku, obstala za trenutek pred vrati razreda, nato tiho vstopila.

Jana je gledala zamišljeno skozi okno na jablane, ki cveto kakor vsako pomlad. A zanjo je letos pomlad prišla prepozno.

Zakaj vendar?

Nekdo je rahlo pobožal njene lase. Obrnila se je. Njen otroški obrazek je bil čudno spačen od premagovanja solz, ki so kar same vrele po licih.

Njeno telesce se je krčevito stresalo v ihtenju.

Zakaj je letos pomlad prišla prepozno.

TANJA

Bil je pust jesenski dan in pripravljalo se je na dež. Le malokdo je šel po cesti. Veter je vrtinčil pozlačene liste kostanjev, ki so nedaleč stran izgubljali svoj jesenski čar.

Marko in Tanja sta se že kar dolgo poznala in v nedeljo jo je predstavil očetu in materi. Imeli so lep dom in kako prijazna sta bila oba z njo. Pogovarjali so se to in ono in pogovor je nanesel tudi na Tanjine starše in sorodnike.

»Oče in mati sta na dopustu v Evropi. Ni dolgo, kar sta mi pisala, da se me velikokrat spominjata in da je lepo.«

Tako prepričljivo je to povedala, da je skoraj sama sebi verjela.

Minevali so tedni in na božični večer je Tanja bila spet povabljena na Markov dom. Skupaj so šli k polnočnici: oče, mati, Marko in ona. Kako dolgo je nepremično zrla v jaslice, v podobo svete družine …

Pod drevescem jo je čakalo darilo. V zavitku je bila lepa vaza in prtiček in še lepa škatlica. Odprla jo je in obstala: prelep zaročni prstan se je lesketal na žametni podlagi.

Niti besede ni mogla spraviti iz sebe - vse ji je tičalo v grlu. Nekaj težkega in temnega je pričelo legati na njeno dušo.

Marko jo je gledal in njegovo srce je pelo v ritmu njenega imena. Kako slovesno: božični večer s svojo čarobno toplino družinske sreče, luči na dreveščku, zaročni prstan, ki ga ji je podaril … drugo leto bo Tanja njegova žena.

Tako je sanjaril Marko in šele po dolgem času opazil, kako čudno zamišljena je bila Tanja. Skušal jo je razumeti, češ, tudi ona bi bila rada z domačimi. Pa, saj se bodo kmalu vrnili, tako mu je dejala.

O, kako sram je bilo Tanjo, da je lagala. In on jo hoče za ženo …

Ni mu povedala resnice ne na božični večer, ne drugi dan, ne naslednji.

Že je minevalo poletje in Marko je vedno spraševal Tanjo: »Kaj ti tvoji nič več ne pišejo? Se je kaj zgodilo?«

Nič. Samo dolg, težak molk.

Ko bi vedel, kako je stiskala ustnice, da ni zakričala. Da, kričala bi celemu svetu, kako zelo je sama …

Stisnil ji je roko in jo tolažil: »Jutri bova skupaj pisala in jih prosila, naj pridejo na najino poroko,« jo je nežno poljubil.

Ni imela časa reči ‘ne’, tako hitro je odšel.

Vrnila se je v svojo sobo in pričela zlagati stvari v kovček. Mora se umakniti. Tako rada ga ima, Marka, a vest jo je pekla. In bala se je trenutka, ko bo izvedel o njej, zavrženki.

Nobene solze ni bilo na njenem licu, preveč so se izsušile v neštetih nočeh. Samo njeno srce je ječalo, ker ni poznalo ne matere, ne očeta. Kolikokrat je premišljevala in se pogovarjala v mislih z neznano materjo:

»Le zakaj sem ti bila tako odveč, mati? Kaj nisem bila sad ljubezni? O, mati, kako si mogla?«

Globoko v njej se je zakoreninilo sovraštvo do nje, sovraštvo do lastne matere. In oče - kolikokrat si ga je želela poklicati in se stisniti k njemu.

Počasi je stopala proti avtobusni postaji. Hotela je daleč, daleč proč od Marka, od resnice. Samo kostanji so se ji klanjali - kot bi žalovali.

Nenadoma:

»Tanja!«

Bil je Marko. Brez besede je obstal in z očmi zahteval pojasnilo za njeno početje.

Kako močna je postala naenkrat.

»Marko, tu je tvoj prstan. Nisem dovolj iskrena, da bi ga bila vredna.«

Počakala je trenutek, potem pa je kar bruhnilo iz nje:

»Lagala sem ti ves čas, grdo lagala. Moji starši niso na potovanju – morda, samo jaz jih ne poznam. Jih nisem še nikoli videla.«

Hotela je oditi, pa jo je ujel, ji položil roke na ramena in dahnil:

»Tanja! …«

Koliko je povedal z eno samo besedo, z njenim imenom. In njegove oči so nemo govorile, da jo razume, da jo ima rad, da jo spoštuje, čeprav sta jo oče in mati zavrgla in je zaradi njih lagala.

Z roko v roki sta odšla - ne na postajo, temveč do duhovnika, da uredita z njim in si pred oltarjem obljubita večno zvestobo …

ŽELJA

Blaž in Justina sta živela v predmestju, v majhni hiđi blizu parka. Kot večina družin v tem delu mesta sta urejevala vrt oba; oba hodila v službo zjutraj in se vračala prosti večeru domov. Njuni otroci, kot otroci sosedov, so bili v varstvu ali pa nekateri že v šoli. Čas pred šolo jim je bil odmerjen za hitro oblačenje, hiter zajtrk in potem z mamo do varstva, kjer so čakali trenutka, ko je bilo treba v šolo. Čas po šoli je bil podoben jutru, samo da se ni tako mudilo. Počasi so tekli trenutki, ko so otroci čakali na starše, da so jih ti prišli iskat po službi in odpeljali domov. Toliko veselih dogodkov iz šole je zgubilo medtem svoj pomen in mama je hitela z večerjo, pa ni imela časa poslušati; in oče je moral popraviti zdaj to, zdaj ono, prebrati časopis in povedati mami o dnevu na delu …

Že zdavnaj je minila večerja, ko so otroci imeli priložnost stisniti se k mami, ji povedati o prijateljih, o učiteljici, ki se je ujezila, in o nalogi, ki bi bila lahko lepše napisana.

Tako so potekali tedni, meseci.

Oba, Blaž in Justina sta se trudila pripraviti lep dom in ponosna sta bila na svoje otroke, ki so bili tako pridni. Ni se bilo treba jeziti nanje zjutraj, ko so vstajali. Posebno Boštjan je bil hitro pripravljen, čeprav mu je bilo komaj osem let. Mlajši, Filip, pa tudi ni hotel zaostati in za svojih šest let je bil kar samostojen - še oblačil se je sam, samo vezalke na čevljih so mmu delale preglavice.

Boštjana je prav ta njegova samostojnost nekam čudno potisnila vase. Filip se je vedno zvečer privil k mami, ali sedel očetu na kolena, Boštjan pa je ostal sam. Še ko je pripovedoval o šoli in prijateljih, se je le tu in tam stisnil k mami; a z očetom sta se pogovarjala brez dotika, brez roke na ramenih.

Včasih je Boštjan opazoval Filipa, s kakšno ljubkostjo se je znal pridobiti mami ali očetu. Tudi če je bil kaznovan, se je Boštjanu zdelo, da je Filipa manj bolelo kot njega.

Bil je zadnji dan šole. Oba, Boštjan in Filip, sta bila zjutraj še bolj hitra: danes imajo v njuni šoli posebno slavje in Božiček bo obiskal otroke, so jim povedale učiteljice.

V šoli pa je imelo vodstvo nemalo skrbi: oče, ki je obljubil, da bo prišel in prevzel vlogo Božička, je sporočil, da mu je žal, vendar ne more priti pravočasno. Na šoli je bil samo ravnatelj moški, druge so bile učiteljice, in otrokom ne bi bilo težko uganiti, kdo je za belo brado in z rdečim suknjičem. Ravnatelj je telefoniral tolikim očetom domov, pa zaman. Vsi starši so bili po službah - ni vedel kaj. Pa je poskušal spet. Tokrat se je moški glas oglasil po telefonu. Bil je Blaž.

Ravnatelj je razložil, kaj se je zgodilo, in Blaž - dobre volje, saj danes je praznoval s prijatelji v gostilni svojo povišano plačo - je obljubil, da pride takoj v šolo.

Čuden občutek je imel, ko se je oblačil v rdeče hlače, suknjič in škornje, in si nadel lasuljo, brke in belo brado ter kapo. Nikoli še ni kaj takega naredil - vedno je bil kdo drugi. Učiteljice so mu pomagale in mu dajale poguma. Hitro se je navadil na tradicionalni ho - ho - ho in že si je nadel vrečo, polno bonbonov in majhnih zavitkov.

Prostor je bil do zadnjega kotička napolnjen z nasmejanimi in veselimi obrazi - koliko navdušenja, ko je Blaž vstopil. Hitro je povedal otrokom, da jih je obiskal s posebnim veseljem, ker je zvedel, kako so pridni in ubogljivi, kako vedno pomagajo drug drugemu - in že je bil čas razdeliti bonbone ter povprašati otroke po njihovih posebnih željah.

Otroci so drug za drugim prihajali k njemu: nekateri so hitro sedli na njegova kolena, drugi so obstali tik pred njim in mu podali roko. Poslušal je njihove želje: da bi šli na dolg izlet, da bi dobili novo televizijo, ker se je stara pokvarila in ne morejo gledati risank, da bi dobili nov avto, da bi dobili psička in - deklice seveda - da bi dobile nove, velike punčke, z lepimi oblekicami in očmi, ki se zapirajo …

Filip je prišel k Blažu - v njegovih očeh je bilo toliko sijaja prave otroške sreče in hitro je povedal svojo željo: da bi dobil velik avto.

Kmalu zatem je prišel na vrsto Boštjan, nasmejan in poln upanja. Počasi se mu je približal in dolgo ni dejal nič. Potem pa je sedel čisto blizu k Blažu, se stisnil k njemu in skoraj pošepetal, če sme povedati svojo željo samo njemu, da drugi ne bodo slišali.

Blaž je pokimal s svojo belo brado in potegnil Boštjama na svoja kolena. Fantek se ga je skoraj oklenil okrog vratu in dejal tiho:

»Želim, tako si želim, da bi lahko sedel očku takole na kolenih in da bi me očka lepo objel in me pohvalil, ko sem priden …«

Blažu je za hip zastalo srce - stisnilo ga je v grlu, da ni mogel do besede.

Saj to je vendar njegov sin!

Lastni sin ga prosi, da bi smel sedeti na njegovih kolenih! …

V hipu je skušal prinesti v spomin dan, ko je Boštjana zadnjič potrepljal po ramenih ali ga pobožal po kuštravi glavi - ni vedel, kdaj bi to bilo …

Ali je mogoče, da je bil tako zaverovan vase, v svoj zaslužek, v -, v -, v - kdo ve kaj, da je sina porinil od sebe?

Boštjan že dolgo ni bil več pri njemu na kolenih, ko se Blaž še vedno ni mogel od srca nasmejati ljubkim otrokom, ki so se vedno prihajali k njemu in mu zaupali svoje želje.

Kako ga je grizla vest, da je svojemu lastnemu otroku ukradel nekaj, kar mu je bilo najdražje - da je lastnemu otroku zatajil nežnost, toploto, varnost … vse, kar mu on, oče pomeni …

V sobi je bil mrak. Ah, ne čisto – v kotu na steni je nežno svetila nočna lučka. Majhna kamrica v desetem nadstropju študentske stolpnice. Ljubljana. Sedemdeseta. Odmevi študentskih demonstracij se valovito kotalijo z Rolingi po Evropi. Kaj bi rada, bela mladina? Ste lačni, vas zebe? So programi na univerzah slabi, preživeli, togi, neživljenjski? Kakšno ideologijo zagovarjate? Hočete mir? Za koga? V Aziji ni študentskih protestnih glasov, ne – tam je vojna.

Ampak, prosim, vrnimo se v intimno ozračje dveh postelj, dveh pisalnih miz, omare v kotu in tu sta še dva stola. In najvažnejše (ah - še police s knjigami, nosorog, mala vazica): tu je gramofon in plošče. Aretha Franklin, Percy Sledge, Otis Redding...in Um Kalthoum.

Arabska pevka...ya habibi bukra, ya habibi umbarak..qalby, inta ... violine, oud ... in veliko zavijanja in vzdihovanja in ploskanja in vmes medklici občudovanja, ekstaza množične hipnoze z glasbo, z besedilom: o ljubi, včeraj oh, jutri oh oh, srce...poslušaj dragi, dragi ... dragi ... glas se zlomi v zanosu duše, občinstvo nadaljuje njeno tožbo ...

Ona sedi na postelji, On stoji pri oknu, pogleduje navzdol, na mesto, ki pada v temo; Cimer sedi na stolu, pregleduje skripta. Rahel pogovor teče, prijateljsko neobvezen, ja, jutri imam vaje, predavanja so drugi mesec, ej tisti profesor – he doesn’t like me ... ne, redko grem v menzo, raje si kaj domačega naredimo tu, v kuhinji...o čem poje pevka, ah saj veš, ljubezen, jasno ... za dan afriške enotnosti se moram naučiti tekst na pamet, boš ti povedala v slovenščini?

... po sudansko se oblečeva, jaz galabijo, ti boš ovita v tob ... o novi ureditvi sveta bova govorila, o upanju, narodi želijo ... «Jaz grem, sem zmenjen s prijatelji. Pridem pozno.« Cimer vstane.

Ugasne lučko.

Odide.

On – gleda za njim, v vrata, nato se obrne k oknu; tiho je. Strmi v tisoč lučk mestnega razkošja – pri njih v Khartomu je razsvetljava bolj skromna, celi predeli mesta so mračni. Še kar stoji in molči. Ona se zlekne, skrči kolena k sebi in čaka. Zakaj ne pride k njej? Zakaj je ne objame? Ves dan čakata, da bi bila sama...

Ni še dolgo, odkar se ji telo prebuja, nestrpna je, a v strahu zadržana. Zakaj jo hkrati boli in ji je tudi lepo? On je obziren, nežen, ne sili, ne prehiteva, dovolj mu je poljub, objem, dotik.

Ah, veliko poljubljanja, skupnega ležanja in fantaziranja, pripovedovanja o vsem, o vsem...

Ah, razkošje dolgih, brezveznih poležavanj, ki nikamor ne vodijo, ki niso usmerjena na rezultat...ležiš ure in ure in nič ne pričakuješ, ker vse že je – ugodje, da imaš čas in lahko ležiš, prijetno gomazenje pod kožo, smejita se, saj ni smešno, je pa udobno tako hahljanje, odnese te v nič, tam pa je prostranstvo vsega, ah ...

Hrepeni. Bega jo – preveč se vsega dogaja v njej - a jo to dela živo, radovedno ... On je tak, tako tuj, skrivnosten ... ampak njegove oči so domače, kot bi jo pogledale že takrat, ko prišla na svet! Kdo je v teh očeh, da mi je tako znan, se sprašuje. Tujec je, tuj jezik govori, druge barve kožo ima, druge navade...drugače stavke oblikuje ... vse, vse je drugače. Samo ta pogled je čisto poznan. Joj, zakaj se ne premakne! Postane jo rahlo sram, ker čuti željo, nerazpoznano, tako nov občutek je, ne pusti ji misliti. Pade v čudno otrplost prijetnega pričakovanja, oh, naj traja, naj bo še kar tako. To čakanje ji vliva med v boke. Ustnic ne premakne, čaka na njegov čvrst stisk. Joj, spet je pozabila vprašati prijateljice, kako se poljublja.

Se odmika od nje ... a čuti njegovo težo; vse neizgovorjene besede padajo nanjo.

Njuno molčanje prazni sobo. On se ovija v svoj duh, ona drsi v svoj svet ... jutri ima šolo zjutraj, biologije še ni bila vprašana, kontrolko je pri slovki slabo pisala, oče zadnje čase malo preveč popije, po kosilu gre kar spat...zvečer ima plesne vaje, hvala bogu, vsaj nekaj lepega. Z. bi morala pisati, da imam novega fanta, zoprno, mami sem že povedala, še to leto, potem pa adijo šubička ... berem J. Kerouac-a »On the road« – kakšni ljudje, nočejo družbenih konvencij, korajžni, samosvoji – hm mogoče vzamem za maturitetno nalogo pri angleščini...on študent, jaz še gimnazijka...joj, kaj če se danes zgodi...ne, ne – nisem še pripravljena, petting je čisto ok ...

»Jasna, si kaj opazila?«

»Kdaj...kaj...kje?« Zdramim se, sposojena obleka me veže na vseh koncih, neumno se počutim v njej, saj vedno nosim hlače, zdaj pa tak naval te ženskosti, cunjice frlijo, »tam« me ščemi, v možganih gomazi...odveč mi je...pa spet ne preveč – sem še kar v sebi. O čem govori...

»Jasna!« Prizadetost v glasu. »Res nisi nič opazila, ko je cimer šel?«

»Ne, nič posebnega, ugasnil je svojo lučko in odšel.«

»Ja, zaprl je lučko. Ampak naju ni nič vprašal, če jo potrebujeva!«

Usedem se; prizadelo ga je, me presune. Kako je občutljiv. Na kakšen tuj, poseben način gleda na dogodek. Vživim se v njegovo začudenje, začutim njegovo tišino, širino razmišljanja – bolj doživljam kot razumem...ni naju vprašal ... zaprl ... in šel ... lučka...

Odsev mestnih luči skozi šipe. Toliko, da naju zarišejo v dve silhueti. Naju ni. Izginila sva. Potopila v drugi svet. Lučke spodaj so samo obstraktni označevalci nekih drugih življenj. Kako se nenadoma počutim tujo. Znano, domače okolje me neprizadeto gleda, noče z mano. Me hoče tujec ugrabiti ...

Med enim in drugim svetom...razobešena ... stisnjena ... utihnjena – sem spregledala.

V tistem nedeljskem večeru, v temi, v mali študentski sobi - sem spoznala, da obstaja še polno drugih svetov. Vzporedni so, resnični – tudi ta, ki je butnil vame. Zaslutila sem, da je pomemben za razumevanje.

Da se lahko začutim tudi na drug način. Da na vse znano in običajno pogledam z drugimi očmi.

In tako je človek s kot noč črno kožo – osvetlil zatemnjeno dušo belega človeka.

Tečem, tečem po strmini med korenikami borovcev vsa zadihana, srce mi tolče, se spotikam, lovim, zdrsnem med spolzkim kamenjem v zaraslo kotanjo, se pobiram. Slišim lomastenje za mano, se bežno ozrem … Groza! Za mamo drvi on, ne sme me ujeti, slišim pokljanje suhljadi, bliža se mi. Trepečem. Mu bom ubežala?

»Beži, beži, deklica,« si govorim. Slišim ga, kako udarja z okovanimi škornji po pečevju, zasopljen, pištola mu binglja za pasom.

Nikjer nikogar, ni pohodnikov, ne sprehajalcev. Veter raznaša borove iglice, s krošenj naletavajo kot snežinke. Ptica se rezko oglaša.

Še danes ga vidim: razoglavega, razpetega, opasanega in s svetlečimi težkimi škornji, lovi me, preklinja nasršen…

Ponoči sanjam, kako tečem, tečem, hočem se mu skriti, mu ubežati, bojim se ga …

Le zakaj sem mu sledila skozi temačen gozd, se danes sprašujem po več kot šestdesetih letih? Nisem znala reči NE? Zakaj nisem iskala nasvetov, se zaupala sošolkam, ki so že hodile s svojimi fanti?

Bilo je golo naključje, da sva se spoznala. Končala sem zadnji razred srednje šole in se pripravljala na maturo. Med šolanjem sem stanovala v dijaškem domu. Vojaštva je bilo veliko v mestu in so hodili po ulici mimo. Sprehajali so se počasi: vodniki, podoficirji. Vsi urejeni in v uniformah. Nismo vedele, da si nas ogledujejo, ko smo se vračale v internat.

Mene so vojaki spominjali na partizane, katerim smo doma na deželi pomagali med vojno s hrano in prenočišči. V šoli smo prepevali partizanske pesmi in z udarniškim delom gradili ceste, železniške proge. Med počitnicami sem bila v delovni brigadi. Postala sem udarnica z značko na zavihku.

»Živelo bratstvo, živela Jugoslavija! Živela!« smo vzklikali na mitingih!

»Zdravo, drugarice!« smo slišale od nekod in se ozrle. Lepe smo, smo se nasmehnile druga drugi.

Bili so visoki in samozavestni z zvezdicami na epoletah. Častnikom so se vsi klanjali. Ničesar nisem vedela, kdo so, odkod prihajajo. Polagala sem zrelostni izpit, a na samostojno življenje nas v šoli niso pripravili. Nobenih praktičnih navodil ni bilo od razrednika in pedagogov.

Čakala sem, da se bomo na valeti poslovili in se sošolci in sošolke razkropili na vse strani.

Popoldne sva odšle z Marjetko v park. Tam sta naju nagovorila podoficirja v službenih uniformah. Me dve v šolskih haljah boječi, sramežljivi. Pogovarjali smo se le resno, nisva se znali šaliti. Bila sta naduta, važna. Me dve pa sva blebetali…

Če ga nisem razumela, sem mu rekla, da ga ne razumem.

»Ne razumiješ me, jeli, ja ću te naučiti, samo slušaj me!« mi je govoril.

Nekaj sem razumela, saj je vztrajno ponavljal iste izraze.

Naslednji dan me je že čakal, me iskal.

Čez nekaj dni me je povabil na daljši sprehod v oddaljen gozd. Veselila sem se svoje prve službe in sem mu dejala, da kmalu odhajam iz mesta. Nič hudega sluteč sem odšla z njim …

Potem se je zgodilo v gozdu tisto, česar si nisem želela, česar nisem pričakovala.

Tisti dogodek me je zaznamoval za vse življenje.

Tekla sem po strmini med bukvami, hrasti vsa zasopla, opraskana, krvaveča..

Ujel me je v tisti kotanji, jokala sem:

»Pusti me, ne maram te več!« Trdno me je prijel za roke:

»Sedaj si moja, ne boš mi več ubežala, moja si za vse življenje!« nisem se mu mogla več izmuzniti.

Vlekel me je navzgor s svojimi močnimi rokami počez in po stezi do skritega gnezda, kjer sva počivala. Pobral je suknjič in torbo in si nadel kapo z zlato zvezdo.

Nisem se zavedala, kaj pomeni moja si za vse življenje. On je to vedel. Še vedno sem jokala, bal se je očividcev, zato me je tolažil:

»Kupit ću ti nešto lijepo. Voliš baklave, voliš sladko, voliš srebro, zlato?«

Nič mu nisem odgovorila. Še vedno sem se ga bala. V meni je tlelo—odpeljala se bom daleč, ne bo me več videl. A v srcu sem se sramovala:

»Kaj mi je storil?« Zakaj sem odšla z njim?

Odpeljala sem se daleč, a me je počasi izsledil. Se mi dobrikal, še vedno nedotakljiv,vzvišen. Slepil me je in preslepil.

Ko sem klecnila, je bilo prepozno. Družina, otroka … služba. Kmalu sem spoznala, da mi ni iskren, hodi svoja pota. To je bilo njemu—nadrejenemu dovoljeno. A kakšne so moje pravice? Tega nisem vedela. Le kod hodi, kje je? Čakam ga, čakam, včasih vso noč, jočem, otroka jočeta.

Ponoči sanjam, kako tečem, tečem, listje mi šumi pod nogami, spotikam se, lovi me---skrij se, reši se, posilil te je, ali veš, kaj te čaka?

Želim si ljubezni, objemov, želim si življenja, nežnosti.

Grenka leta so tekla: bilo je dežurstvo, a ni bilo, bil je na terenu, a ni bil, bil je s prijateljem, a ni bil … Družina, kaj je to družina—ona me čaka, mora me čakati! Nato je hudo zbolel in sem bedela ob njem utrujena, izčrpana, bom zmogla … Hranila sem ga žličko za žličko.

Takrat mi je prvič s slabotnim glasom dejal:

»Ostani pri meni,« tedaj se je zbližal z mano.

Že dve desetletji sem sama.

Živim, nobenega moškega nisem mogla več vzljubiti, grenka izkušnja me je zaznamovala za vse življenje. Nikomur nisem o tem govorila. Ukradel mi je dušo. Ukradel mi je mladostne sanje.

Tečem, tečem v strahu, da me ne dohiti, bojim se ga. Bala sem se ga nato vse življenje.

Tečem, bežim zasopla, preskakujem ovire, ne bo me dohitel.

MOJ ATA GASILEC

Z očetom sva se vračala iz kina. Tu in tam sva šla tja sama. Ne vem zakaj. Morda mi je želel prikazati nekaj pomembnega. Temno je že bilo in pozna jesen, ko sva šla po Vetrinjski ulici proti Glavnemu trgu in je ata nenadoma utihnil, obstal in rekel: nekaj gori!

Gledal je staro hišo na najini desni, odprl vežna vrata in vstopil. Luč je prižgal. Sedaj sem tudi jaz zaznal smrad po zažganem blagu. Stekla sva v prvo nadstropje in izpod vrat se je komaj vidno kadilo. Ata je potrkal, nekaj časa čakal, nato pa z roko pritisnil kljuko, z ramenom sunil v vrata in v obraz nama je udaril gost dim. Iskal je stikalo za luč in v dimu sva videla likalno desko, ki je v sredini rahlo gorela. Skozi gorečo luknjo je visel kabel likalnika, ki je ležal pod njo v košari polni tlečega perila in ob vdoru svežega zraka je hitro vzplamtelo. Iztrgal je kabel iz vtičnice, ne vem kje pograbil neko prekrivalo, porinil še meni nekaj podobnega v roke in hitela sva dušiti ogenj. Vlom je zbudil pozornost stanovalcev, ki so pritekli in pomagali. Ata je odprl okna, nekdo je prinesel žganje, ljudje so se zahvaljevali, moški ga je potrepljal po rami in na to še mene. Hiša je bila lesena in če bi požar trajal še nekaj časa, bi lahko ostali brez nje.

Ata je bil prostovoljni gasilec in uhlje sem napel, če so kje omenili njegovo hitrost, s katero je hitel v gasilski dom. V tistih časih je kar naprej nekje gorelo in bil je na vsakem požaru. Moštvo so na gašenje klicali s sireno kot takrat, ko so še bombniki prihajali in v krogu družinskih prijateljev je moral pripovedovati o požarnih tragedijah ali kakšnem smešnem dogodku. Tudi mama je povedala, kako se ponoči le na pol oblečen zagrabi kolo in oddrvi. Nekdo od prijateljev je vprašal, Lojzka, kaj stori Stanko, če je ravno na češnji, ko zatuli sirena. Kateri požar pogasi? Družba se je smejala, jaz pa sem ugibal: Zakaj na češnji sredi noči, saj je naša in kdaj sta bila dva požara.

O atiju je po Studencih krožilo več zgodb: Tako je popoldan pred trgovino Klobasa, ko je ob tuljenju sirene hotel speljati ovinek, s stopalko kolesa zajel mrežasto torbo neke ženske, ki je v njej nesla škrniclje z moko. Mrežo ji je strgalo iz rok in moka se je raztresla po cesti. Nekoliko dalje mu je, ob nekem drugem hitenju na požar, pred kolo pritekla preplašena kura in ata je hudo padel. Na požar je zamudil, so mu pa rane in praske namazali z jodom in pokrili z obliži.

Ali, tik pred gasilskim domom mu je s kolesa padla veriga. Druge učinkovite zavore na kolesu ni bilo in neslo ga je mimo gasilskega doma. Nekdo izmed gasilcev je kričal, Stanko stoj, tu je gasilski dom in tudi tokrat mu je avto odpeljal.

Gospa Gomze, ki je stanovala na križišču nad frizerskim salonom je rada pripovedovala: Ko zatuli sirena, moj Zmago steče k oknu in kriči, mama daj štokerl,, bom vido kak Kalenc leti. Zleze nanj in čaka da pridrvi Stanko na kolesu in zavije okoli Klobasove trgovine – no – takrat so ji je že zadruga rekli.

Kratek čas, ki ga je moštvo potrebovalo od vklopa sirene do odhoda iz gasilskega doma, je pripomogel, da so Studenčani bili pogosto prvi na požarnem mestu in prvi škropili, kar je društvu prinašalo ugled in nekaj slave.

Tudi na požaru petsto let stare cerkve in planinske postojanke sv. Bolfenk na vrhu Pohorja, ki je bil viden iz celotnega mesta in daleč na Dravsko polje, so bili studenški gasilci prvi in požaru najbližji, kajti vsa vozila so obtičala v pol metra globokem mokrem snegu na kolovozu in reševali so le oskrbnico, ki jim je naproti prišla bosa, v spalni srajci in ogrnjena z odejo. Gorelo je tako hudo, da se je sama komaj rešila in pogorelo je vse do kamnitih zidov. Požar je moral biti podtaknjen, je rekel ata, ko je prišel domov.

V gasilskem domu je moštvo čakal hiter orodni avtomobil, ki so mu rekli kar Mercedes, kot tistemu zmagovitemu dirkalniku izpred vojne, ki je ime dobil po hčeri nemškega konzula. Ta je v Mt-Carlu prodajal tudi Benzove avtomobile. Poleg njega je stal »tank«. To je bil avtomobil izpred prve svetovne vojne, ki je v ogromni štirioglati posodi prevažal okrog šest tisoč litrov vode in je bil zlata vreden tam, kjer v bližini ni bilo vodovoda, potoka ali ribnika. Na požar je prišel zadnji, a prvi škropil. Zaradi svoje starosti in obilnosti je imel zadaj polne gume na litoželeznih kolesih, učinek zavor na nje pa je bil odvisen od mišic voznika, ki je zavoro zategnil preko dolge ročice in jeklenih vrvi. Ata je skočil nanj, kadar mu je Mecedes pobegnil, saj je stanoval najdlje od doma gasilcev. Možje so se na tanku peljali stoje na pručki levo in desno ob oglati cisterni, ter se držali medeninastega droga vzdolž nje.

Pri svojih podvigih je ata imel tudi nekaj sreče. Ko so zahodno od mesta goreli veliki hlevi in je tank poln vode hitel po nad okolje dvignjeni cesti, mu je s stranske poti vzel prednost voznik osebnega avtomobila. Tank se je hotel izogniti trčenju, pri tem so desna kolesa zdrsnila preko roba cestišča, vozilo se je nagnilo po nasipu in padlo na bok. Ata je stal na strani padca, se med nagibanjem vozila povzpel na streho in tako preprečil, da bi ga več ton težko vozilo pokopalo pod seboj. Do gasilcev, ki so reševali živino, voda ni prišla in hlevi so pogoreli do tal.

Nekaj podobnega se je pripetilo ko je »tank« peljal po rahli strmini proti slabo preglednemu železniškemu prehodu na Studencih, v trenutku ko je pripeljal koriški vlak. Zavorna pot na gramozni cesti je bila predolga. Med tem ko je tank prebil zapornico, se je ata potegnil na streho in sunek lokomotive je dal pospešek njegovemu odskoku, da je pristal na strehi hišice ob zapornici. S pručke so poskakali tudi drugi možje, ki jim pa hišica ni bila v napoto, voznika in sovoznika, Mačka in Maksa Lešnika, ki sta vlekla zavorno ročico, pa je le pretreslo. Lokomotiva je le delno zadela prednjo levo stran tanka, ga odrinila in gasilci so ga popravili. Zastonj seveda, kot je bila navada.

»Na tank ne grem več,« je rekel ata, ko je prišel domov in povedal kaj se je zgodilo, »do tretjega gre rado.«

Res se s tankom ni več peljal. Če je Mercedes zamudil, je prišel domov. Ali je šel tudi češnjo obrat, ni vedel nihče.

Enkrat na leto se je moj ata opil. Bilo je to vedo prvega januarja. Takrat sta po dva in dva gasilca hodila po Studencih od hiše do hiše, voščila stanovalcem srečno novo leto, jim poklonila koledar in sprejemala prostovoljne prispevke. Pri tem so ju vabili v hišo in jima postregli z obvezno žganjico. Odkloniti je bilo skoraj nemogoče, pa še hudo nevljudno bi bilo in tako sta se sredi popoldneva, primajala vsak k svoji »mami«. V rokah je imel spisek podarjenega, denar pa v vseh žepih uniforme. Mama jih je izpraznila na mizo, ata pa je s povešenimi vekami opazoval, kaj delava in se trudil, da ne zaspi. Poravnala sva pomečkane bankovce, jih zložila po velikosti, preštela, seštela še zapisnik in se čudila, kako dosledno se ujema zapisano s kupom na mizi. Takoj ko sva mu potrdila doslednost zapisanega in prisotnega, je ata položil podlaket na mizo, naslonil nanj glavo in zaspal.

KAKO SEM BIL MOŽ

Pred Leonovo hišo je postavala deklica naših let, se naslanjala na leseno ograjo in nas opazovala pri igri na travi ob trgovini Ana Klobasa. V vsej okolici ni bilo dekleta njene starosti. Moralo ji je biti dolgčas. Občasno je kdo pogledal proti njej, a smo se delali, kot da je ni. Leo je povedal, da je to Marta, ki se je priselila v njihovo hišo in je dopoldan sama, ker mama dela. Novico smo sprejeli molče, kot da ne bi povedal ničesar. Naslednjega dne pa je prišla z njim in sedla k nam v travo. Dobro je sprejemala včasih prismojene fantovske igre in kmalu smo pozabili, da je deklica.

Leo je neko jutro prišepnil Fikeju in meni, Marta bi nam pokazala svojo luliko. Strmela sva.

Ja! Če mi pokažemo svoje, je dodal.

Nemirno in v zadregi smo čakali. Najprej je prišel Janči in sedel v krog, za njim Marta. Ko se nam je bližala, sva z Viktorjem gledala v tla in dvignila glavi šele, ko je spregovorila. Sramežljivost je izginila in bilo je povsem vsakdanje.

Med našo trato in naslednjo hišo je bila majhna njiva, velika za dve hiši iz okolice. Gradišnikova njiva so ji rekli. Polovica je bila porasla s koruzo, ki je bila že višja od nas. Leo je naročil Jančiju, ki o naši tajnosti ni vedel ničesar, naj tukaj straži, kdorkoli od fantov bi še prišel, naj počaka, mi pa gremo v koruzo nekaj iskat. Z Leonom in Marto sem vstal tudi jaz, Fika pa je obsedel, gledal v tla in rekel, da bo tudi on stražil.

V gosjem redu smo šli po kuloarjih obsipane koruze. Iz zelenih storžev so viseli šopki svetlih lask, nekateri že rahlo porjaveli in dišalo je po mladi turščici. Nekje na sredini smo se ustavili in Marta je dvignila krilo. Z Leonom sva odpela in spustila kratke hlače in vsi trije smo še spodnjice porinili do gležnjev ter počepnili. Marta je razprla kolena in prikazala se je majhna, bela žemljica. Gledali smo: Marta najina pimpeka, midva nabreklo belo kožo. Čez čas je Marta vstala, dvignila hlačke in jih pokrila s krilcem, midva pa hlače s spodnjicami vred in odšli smo v gosjem redu, kot smo prišli.

Sedaj sva vedela, kaj je pri deklicah drugače, Marta pa tudi. Janči je želel vedeti, kaj smo našli in rekli smo, nič. Nekdo si je le nekaj izmislil. Fika je bil molčeč in je kmalu odšel. Morda mu je bilo žal, da se je odpovedal ogledu. Moralo je biti res tako, saj nama je že nekaj dni pozneje z dvignjeno glavo povedal, da se je dogovoril z nekim dekletom, ki hodi že v višji razred, da nam lahko pokaže, kako se delajo otroci. Morda že jutri.

Prvič sem slišal, da se otroci naredijo. Ko se mož in žena poročita, dobita otroka; Fika pa trdi, da ga lahko dobita tudi neporočena, če se dolgo ljubčkata. Seveda sva z Leonom hotela biti zraven in vročega popoldne je Fika rekel, naj greva do male šoderjame in tam počakava.

Mala šoderjama je bila majhna globača za travnikom onstran studenškega potoka, kjer so nekdaj kopali gramoz, sedaj pa je bila porasla z visoko travo, polno murnove glasbe – travniških godcev, ki ves dan igrajo svoj črii – črii – črii in utihnejo ter se skrijejo v svoj rov šele, ko pred njihov dom stopi človeška noga. Zrela trava, pomešana z rumenim in vijoličastim cvetjem nama je segala do ramen, ko sva šla preko travnika. Na robu gramoznice sva jo polegla in sedla. Ker pogled preko vseh travnikov in polj ni zaznal nikogar, sva v travi iskala murnove luknje. Te si je pred drezanjem za murnom treba dobro ogledati. Če vhod ni lepo zglajen – pospravljen, je tudi izkušeno drezanje vanjo zaman – luknja je prazna, glasbenika ni.

Ko sva našla urejen vhod, sva razpotegnila vsak svojo dolgo travnato bilko in topo konico počasi porinila do dna luknje, nato pa rahlo dregala po njej, da bi murn prilezel na plan. Žgečkanja po mehkem zadku menda ne mara in kmalu je črno lesketajoči se muzikant, velik za otroški prst, stal pred svojo luknjo, počakal nekaj trenutkov, kot da se čudi, nato pa po vseh šestih pobegnil med bilke. V tem trenutku ga je bilo treba ujeti v votlo pest in ga spraviti v prazno škatlo za vžigalice, če jo je kdo imel. Odnesli smo ga domov in na dvorišču spustili v upanju, da si bo v travi naredil novo bivališče in tukaj prepeval.

Med najinim drezanjem sta izza modrikaste žitne njive prišla Fika in deklica, malenkost večja od nas. Berta ji je ime in dva razreda je pred nami, kar pa me ni zanimalo. Posedli smo v krog in razložila je, da ko se ženska poroči, vtakne mož svojega luleka v njeno luliko, kar je zelo veselo. Dalje, da pride otrok iz ženskega trebuha skozi luliko, kar pa nismo verjeli, saj sva s Fikijem imela majhni sestri in ti sta bili že prvi dan mnogo preveliki. Zagotovo pride skozi trebuh, saj mora mama takrat v bolnico.

Berta je določila, da se gremo sedaj moža in ženo in je dvignila krilo, slekla hlače, počepnila in razširila noge. Videli smo podobno belo žemljico kot pri Marti. Tista dva razreda pred nami nista nič pomenila. Malo bolj kipnjena je bila, kot tiste pri peku Plevanču, preden jih porine v peč. S prsti jo je prijela na obeh straneh, kakor da bi jo želela prelomiti in pokazala se je rožnata luknjica, manjša od murnovega doma.

Tukaj noter mož porine piceka, je rekla in nagnila glavo tako globoko med kolena, da smo videli le še njene dolge temne lase. Določila je, da bo vsak enkrat mož, ostala dva pa strica, ki morata vstran, kajti takrat ko mož in žena delata otroka, morata biti sama. Fika, kot prvi mož je moral sleči hlače in poklekniti med njena kolena. Berta je legla na hrbet in Fika se je zrinil med stegna ter čakal, da bo veselo. Rekla je, da mora piceka dati tja not, kot je pokazala in leči nanjo. Tako je bil nekaj časa njen mož, midva pa sva bila pilota na poletu in sva z razširjenimi rokami tekla večje in manjše kroge okrog njiju ter z ustnicami posnemala brnenje letala.

Ko se je Fika naveličal moževe vloge, sem to prevzel jaz, on pa je bil pilot in je krožil z Leonom. Tudi meni se vloga moža ni zdela vesela. Videl in zvedel sem nekaj, kar ne bi smel, in zavest, da počnem nekaj prepovedanega, je bila vznemirljiva dovolj. Leo je bil najdlje mož, lahko pa se nama je to le dozdevalo, ker sva se kroženja naveličala. Povesila sva krila, le še po malem brnela, prihajala vedno bliže in se pripravljala na pristanek takoj, ko bo Leo zapustil Berto.

Zopet smo sedeli v krogu in deklica je povedala, da je pri odraslih to verjetno drugače, saj nihče od nas ni bil posebno vesel, in kako je to pri njih, bo povedala ali pokazala kdaj drugič. Šli smo do potoka, zagazili v vodo, našli rjavo pločevinko in nabirali pijavke, ki jih je Berta odnesla domov, Leo pa ji je podaril še škatlo z murnom. Viktor in Berta sta odšla vzdolž potoka, midva pa na igrišče. O tem, kako se delajo otroci, se nismo več pogovarjali. Ni bilo zanimivo.

PLAVANJE OD POLJA DO PODUTIKA

V bistvu se ničesar ne spominjam. Kar mi je zgledalo le kot občasni bliski svetlobe,
je bilo v trajanju zemeljskega časa razvaljano na dolžino šestih mesecev.
Ne samo, da sem bil videti kot Jezus, tudi mislil sem, da sem.

Počutil sem se lahkega kot regratova lučka z enim samim velikim okroglim očesom.
Takrat sem se preživljal z od vrat do vrat odvratno prodajo okrasnih bunk za novoletne jelke,
v šahovskem klubu pa sem popravljal figurice in skrbel za konje.

V prostem času se mi je dogajalo vpitje pomembnih sporočil za človeštvo,
za katere sem verjel, da bi jih Križani morda izrekel v današnjih časih - kot npr:
»Vsakega otroka, ki pomoli glavo iz mednožja, bi morala pričakati resnična ljubezen.«
Ali pa: »Utopična zavest je naše edino upanje.« … ipd.

To se je ponavadi dogajalo na otvoritvah razstav in literarnih srečanjih, končalo pa na gradu, kjer sem na neko fešto mimo jeznih varnostnikov prijahal na oslu,
razsul mize s pogrinjki, ter v izpuljeni mikrofon zavpil nekaj pomembnega.

Potem sem stekel po hribu navzdol, na način, da so noge šle kar same.
Sredi hriba sta me pričakala dva kmečka fanta v belem, ki nista dolgo ostala na nogah.
Nato sta se pomnožila, nekaterim od njih so zrasli rogovi, pendreki in modre uniforme
in naposled sem začutil pekočo bolečino v levi ritnici, kjer se mi od takrat pojavlja psihosomatski kronični mozolj.
Pamet se mi je začela vrteti počasi kakor odojek žaru, in z vsemi častmi so me pospremili v luksuzno limuzino rumene barve, znamke

E C N A L U B M A

Ker je bil oddelek z instant Jezusi prenatrpan, sem si delil sobo z nekom, ki je imel bipolarno
motnjo, včasih so temu rekli manična depresija.
On se je izdal s tem, da je v nasprotni smeri vozil po avtocesti in, sedeč po turško, jutranjo
kavo srebal na sosedovi okenski polici, ker je mislil, da je cvetlični lonček.
Bil je strojni inženir, po poklicu zelo prijazen človek, večino časa je prespal.
Trdno je verjel, da so strojni inženirji še veliko bolj usekani kakor slikarji in pesniki.

V sosednji sobi sta bila dva šahista, pred kariero norosti oba navadna delavca, ki sta izmenično v glavnem molčala. En od njiju je bil genij šaha, gospod Planinc, drugega sem kasneje spoznal v resničnem življenju, kjer sva bila nekaj časa sodelavca na glavni pošti. On je skrbel za golobe pismonoše, jaz pa za njihove drekce pekce.

Kasneje so zaradi modernizacije jato umaknili iz zračnega prometa … in konec je bilo najinega usranega šihta.

V prečudovitem parku sem najraje hopsal. Zapazil sem, da je v vseh norišnicah nenormalno veliko ljudi z indijanskimi potezami, kar mi je, navkljub neprestanemu kemičnemu sproščanju, močno napelo jadra spekulativnega mišljenja.

Svoj mir sem si izboril tako, da sem se pretvarjal, da telepatsko komuniciram z nezemljani.
Pri tem so mi uhajali čudni zvoki. Slišalo se je približno tako kakor zven pokrovke,
ki pade na keramična tla in med vrtenjem še zarisuje osmice, preden se do konca umiri. To so mi šteli za dobro.

»Nima se smisla upirati,« mi je dejal neki sotrpin, ki je imel zanimivo izkušnjo, da so mu tiščali glavo v WC školjko. Ampak, najbrž se mu je vse to le zdelo ali pa se je dogajalo med okupacijo.

Razlog, zakaj so me po pol leta izpustili, mi je bil skoraj tako skrivnosten kot zavedanje lastne biti in vsega kar je. No ja, najbrž jih je motilo, da smo se pri brunarici masovno zbirali ob pivu, ki ga je prinašal prostovoljec Pepi, moj bivši šef, po poklicu socialni delavec, in to, da smo in iz pisanih tabletk nezaužitega odfukanona sestavljali prekrasne mandale, ki so spominjale na žitne kroge.

Še v sandalih in bolniški halji sem se usedel v prvi taksi na črno: bele barve, brez registrskih tablic, k urejenemu vozniku z leder jakno, obrito glavo in naprej pomaknjeno spodnjo čeljustjo. Tudi on je igral šah, sicer bolj slabo, drugače pa je bil mojster borilnih veščin.
»Vozi miško, po obvoznici v Podutik!« sem mu ukazal.
Tisti hip sem ga videl v prihodnosti, kako je svojim kolegom s sočutnim obrazom razlagal:
»Če takšne ven spuščajo, kakšni gredo šele notri?!«

Med vožnjo sem mu skušal posredovati čim več pomembnih sporočil za človeštvo,
čeprav me je gledal vedno bolj postrani. Potem se mi je samodejno pričelo govoriti nekaj povsem drugega, od tega, kar sem mislil, da govorim.

Hotel sem mu le prodati nekaj okrasnih bunk, toda v resnici mi je prihajal dokaz o večnem obstoju samega Boga, ki ga je najbolje brati pred spanjem in gre takole:

»Zadosten pogoj za večno gibanje je, da ne obstaja večno mirovanje.
Pogoj za večno mirovanje ni to, da ne obstaja večno gibanje, temveč obstoj večnega negibanja. Če obstaja kratkotrajno gibanje, potem mirovanje ni večno; če pa obstaja kratkotrajno mirovanje, je gibanje še vedno lahko večno.
Pogoj za večno mirovanje je torej večno mirovanje – ki je večno ne-gibanje.
Torej je večno mirovanje pogoj samemu sebi. Od kot večno mirovanje? Kdo ga lahko ustvari? Morda le Bog - karkoli si pod tem že predstavljamo.
Toda, če Bog hoče ustvariti nekaj takšnega, kot je večno mirovanje, potem se mora zmigati, storiti mora korak k samoizničenju, ker pa je večno mirovanje pogoj samemu sebi,
koraka ne more biti, ker Bog že je. In tudi če bi bil vse do samoizničenja negiben – kar ni – bi se moral vsaj tisti hip zmigati.
Iz vsega tega sledi, da je večno gibanje - ki je Bog – večno.«

Avto je plaval na avtocesti s hitrostjo 200 vozlov na uro. Včasih je bil hlev, nedavno pa so ga nemški inženirji predelali v Mercedesa.
Ker je Miško postal rahlo živčen in čisto malo penast, sva nekajkrat našla napačen izvoz.

Ko sem mu namesto plačila pustil telefon, hladilnik, uro in preostanek sendviča na sedežu, sem se mu najprej lepo zahvalil, potem pa pokazal fakiča, ampak tega se niti ne spominjam več,
ker so se mi na nebu med Sv. Katarino in Toškim čelom brž prikazali meni dobro znani prameni vijolične svetlobe …

in v hipu se mi je razjasnilo vse o vsem, za Kaj gre pri poeziji.

»BRATJE IN SESTRE!« so bile moje prve izbruhane besede, ko sem zajadral
v lokal pri Mercatorju.

Še deset minut ni minilo, ko se je na parkirišču pojavila luksuzna limuzina
rumene barve.

DIMLJENI

Pravijo, da se najboljše ideje lahko velikokrat rodijo ob šanku, na pivu s prijatelji, še posebej, če je petek, ki mu sledi prosta sobota.

Po nekaj pirih, ko smo za silo že pogasili žejo, se nam je na hitro pridružil gasilec Jošt, ki je imel dar jasnovidnosti. Zadnje čase je bil nekam spremenjen, ampak nismo vedeli točno kam.

Povabil nas je na piknik v neke rovte pri Kočevju.
»Seveda, gremo, kaj sploh vprašaš?!«
»Super, zdaj pa moram iti, že čez tričetrt ure bo izbruhnil požar.«

V soboto dopoldan nas je še v mižečem stanju zbasal v ukraden gasilski kombi, ki je imel na strehi tri ogromne megafone luščeče se sive barve.

Spotoma smo se ustavili v Ribnici, kamor me je, v sodelovanju s tržiškim zavodom, Zavod za zaposlovanje iz Jesiničk napotil na razgovor za delovno mesto, koda: FČ70426C-469A-761C-A0Ž8-540-SMR-3503ĆĆ62D9- ŽBLJ-KOJIVAMKURAC - za izdelovalca pletenih vinskih sodov na CNC mašinah.

»Jaaa, vi pa nimate izkušenj, mi iščemoo nekoga z izkušnjami.
Smo imeli enega takšnega, pa nam je napletel vazo namesto soda in smo zato izgubili stranko.«

»Potem pa škoda pipic in zamaškov,« sem mu odvrnil. Preden sem šel iz pisarne, sem se s hladno vodo umil za ušesi. Zbrihtalo me je, nehal sem mižati.

Prav tistega dne je prijazni gostilničar Pepi iz Iga, v Ribnici otvarjal nov lokal Pri Pepiju 2. Naša druščina je takoj stopila v stik z njim in pridno pomagala prazniti pletene sode s surovim vinom. Pa so nekateri res malo spominjali na amfore ...

»Moram vam nekaj povedati,« je z resnobnim tonom dejal Jošt.

»Počakaj do dvanajste, ko bo odtulila sirena,« ga je zabil Janez.

Jošt je zrl v tri poševne daljave, kot da je zagledal komet, ki bo uničil Zemljo in nadaljeval:

»Resno, gre za pomembno stvar …, postal sem …«
»Peder!« je vskočil Miha.

»Postal sem VEGAN! Dal sem odpoved. Selim se v komuno. Pred tremi tedni sem spoznal Mojco Vse Kozmik, ki je že dolgo v tem, in me je navdušila že po prvem zmenku.«

»In ta piknik, prijatli, bo nekoliko drugačen. Dva dni se bomo postili, prečiščevali, hodili po žerjavici, imeli bomo plese …«

V mislih sem se prijel za glavo. Pričelo se mi je vrteti, ampak ne spomnim se več v katero smer.

Po pretresljivi vožnji prek gozdnih korenin smo se sparkirali v opuščeni kočevarski vasici Spodnji Travnik. Nedaleč, polico višje, je bil tudi Zgornji Travnik, ampak že povsem zatlačen z gozdom.

Zagledali smo velikanski bel indijanski tipi, iz katerega so se slišali zverinski zvoki. Mogoče imajo medveda notri, sem pomislil. Postalo me je strah, preventivno sem šel lulat, da se ne bi poscal.

Vstopili smo. Notri je bilo vsaj 250 ljudi, vsi so bili oblečeni v slikopleskarske delovne obleke. Na odru se je zvijala, plesala in rjovela več metrov visoka ženska. Blažena množica je z nasmeškom zamaknjeno zrla vanjo.

»Naša duhovna učiteljica,« je dejal Jošt.
»Ona fizične hrane ne je že od l. 1848 in je stara okoli 12000 let. Prehranjuje se s svetlobo, in to ponoči, ko spi.
V resnici ne spi, je v posebnem, nam neopisljivem stanju, ker smo preveč kristalizirani.«

Omedlel sem. Ko sem za hip sem prišel k sebi, mi je Mojca Vse K. čelo vlažila s kodami za osveščanje. Pomagalo je.
Bila je luštna … ampak …. imela je tisti pogled …

»Koliko čas bo še trajalo« sem vprašal.

»Vsaj 3 ure.«

»Stenske ali ročne?«

»Peščene.«

Ponovno sem izgubil zavest, zato sem dal mali oglas, če jo je kdo našel. Ko sem se dokončno zbudil, sem vse ljudi videl s televizijami namesto glav, v katerih je snežilo. Sedeli so na tleh, v transu mahali z rokami in se tresli kot žolca. Košarkarica se je sprehajala za njihovimi hrbti in vsake toliko časa komu kaj groznega prišepnila na uho. Potem je naprej udrihala po bobnu in se drla kot trop hijen. Temu se je reklo astralna kirurgija. Pristopila je do mene. Hotela je, da se uležem in tresem. Nisem hotel. Iz ust ji je smrdelo po česnu, kot da je jedla suhe klobase.

Skozi prosojno tuniko se je videlo, da je kosmata po lopaticah.

To sem že nekje videl … seveda, iz moje sestrične, ki ni smela na nobeno zabavo, ki je imela baje ob koncu srednje šole nekakšne histerične izpade, je pater Peklenik izganjal hudiča.
Vsa žlahta je bila zraven.
Nisem še hodil v šolo, nič nisem razumel, za kaj se gre, mi je pa še dolgo ostalo v spominu. Sestrični se je kmalu po tistem totalno zmešalo, in tako je postala dosmrtna uporabnica psihiatrije, vse dokler ni poletela iz petega nadstropja in pristala na smetarskem kontejnerju.
Največja laž tistih, ki služijo z bogom, je, da so nas uspeli prepričati, da hudič obstaja.
Ti katatoniki, ki so se v šotoru valjali po tleh, sicer niso izganjali hudiča, ampak čustvene blokade, travme in ego, da bi se lahko odprli kozmičnim vibracijam, pozabljenim starodavnim modrostim in dosegli eno s stvarstvom.
Tako se jim je zdelo … in imeli so tisti pogled.
Kadar umre bog, ima ta hudič očitno mlade, mi je zažlobudralo
nekje med ušesi.
Potreboval sem pivo. Ko sem to omenil Mojci Vse K., se je samo nasmehnila in odšla stran. Vrnila se je s polno flašo žganja. Ko po par štamperlnih ni nič zapeklo, sem bil deležen razlage, da je to sveta voda, v kateri so bile namočene posušene štiriperesne deteljice.

Zbežal sem nazaj proti kombiju. Komaj sem ga spoznal – poslikali so ga z letečimi krožniki in svetlobnimi bitji.

Zaslišal sem glas: »Takoj morate od tod.« Ker ne verjamem v angele varuhe, sem vprašal: »Nisem dobro slišal, ali lahko ponoviš?«

»DAJ NEHAJ SE ZAJEBAVAT!«

Takrat me je zmrazilo po vsem telesu. Ker nisem imel bobna, sem vklopil sireno, da sem jih zbobnal skupaj. Dolgo je trajalo.
Najprej so prišli medvedi pogledat kaj se dogaja. Še dobro - da so lahko potem porinili kombi, ker se je vmes izpraznil akumulator.

Na poti nazaj v Ljubljano smo se cmerali. Jošt je ostal tam. Imeli smo nenavaden občutek, da ga ne bomo nikoli več videli.

In res, ni se javljal na klice, nikomur ni odgovarjal na SMS-e, tako da smo se počasi navadili na njegovo odsotnost ob pivskih večerih …

dokler nismo v Slovenskih novicah prebrali:
»V Spodnjem Travniku jedli ljudi? V kleti Društva za kozmično zavest našli posušeno človeško meso.«

FEŠTA

Naj povem takoj: poroke, pogrebi, literarna srečanja, vsakršne ceremonije, novoletne zabave, podelitve diplom, obiranje borovnic, redna zaposlitev … zame je vse isto; niti mi preveč ne diši niti nimam za te stvari pretiranega navdiha.

Zato me je od samega sebe prav presenetilo, da sem se odzval vabilu na poročno zabavo.
V uteho mi je bilo, da nisem nikogar poznal.
Ko sem prišel, so bili že vsi v elementu: izvajali so neke čudne gibe, za katere so
potrebovali veliko prostora in so jim rekli ples.

Nekaj plesov mi je smešnih, večina pa prav prismuknjenih.
Da bi vse skupaj lažje prenašal, sem se odkotalil k šanku in si naročil pivo za štiri osebke.

Nato sem pričel s tretjim očesom nemoteče opazovati ljudi.
Svojo pozornost sem usmeril v razposajeno gručo ljudi, ki je sedela na dolgi klopi in pela misemamoradiradiradiradi…
Grozno, sem pomislil!

Na sredini med njimi je sedel v žaklovino oblečen mnogolasec,
ki je spominjal na jezusa. Njegov resnobni korpus je bil kot vreča nagrobnega peska, ki so jo neusmiljeno suvali levo-desno, tako, da se mi je prav zasmilil.

Vse skupaj me je spominjalo na zadnjo večerjo in apostole
ki so se ga do konca nacedili, medtem ko je imel jezus nula nula.

Prebral sem njegove misli: če bi se zares imeli radi,
potem ne bi bilo nobene potrebe, da o tem pojete.
V svojih mislih sem mu prikimal in poslal odobravanje.

Sam, ki se mi zdi dobrohotnost samoumevna, iz istih razlogov ne pozdravljam ljudi z dober dan in njihovih lastnih imen ne pišem z veliko začetnico.

Pojdi scat! Pojdi scat, sem mu sugeriral.

Končno mu je le bilo dostavljeno telepatsko sporočilo in je rekel družbi: »Oprostite, ampak jaz moram nujno scat.«

»Pa še namesto nas daj, hahahahahaha!« so mu odmevali.

Nekako se mi je zdelo žalostno, da je to skrajni domet njihovega humorja, medtem, ko so oni mislili da je to skrajni domet humorja nasploh.
Potem sem pogledal malce naokrog in uzrl zamišljeno obličje v poročni obleki - za moj okus popolne skladnosti in lepote, ki je zrlo naravnost vame in mi privijačilo pogled.

Bila je za glavo višja od mene, cca. 160 cm, prsi je imela dokaj velike, prijazne, podobne dvema smučarskima skakalnicama.
Poleg nje je sedel v solariju novopečeni mož, utelešenje dolgočasja, s finskim imenom Mati
(ki ne pije).

Njuno življenje sem prevrtel malo naprej in nazaj in ugotovil,
da bejba ni preveč srečna, da bo šel mati za dve uri spat

in da se bom
čez približno 45 minut

(po koncu prvega komada, ko bo nekaterim zaradi petja postalo slabo)

vtaknil vanjo:

»Oo!«
»O!«

»Na zdravje!«
»Tebi enako!«

»Kdo pa si ti, bolj zase se družiš?«
»Jaz sem povabljeni povabljenec.«

Nekaj časa sem stal ob njej, stresal šale, ji gledal v čutne oči
in se rahlo prismojeno smehljal.

Nato sem ji pokazal jezik. Tudi ona mi je pokazala jezik,
nakar je prijela mojega in si ga stlačila v usta. Moral sem stopiti na prste.

S pomočjo brbončic se mi je ugotovilo, da je pila
teranov borovničevec.

V hipu sva bila oba srečna

in zlepljena

kot vloženi jurčki

v kisu.

Glasbenik fredi je imel pavzo, odšel je na stranišče, ker pa je tam vladala precejšnja gneča, sva lahko nekaj časa uživala v miru.

Dlako je imela kratko pristriženo, mehko in negovano.
Prsti so mi postali lepljivi.

Ovohal sem
in po možganovini so mi pričeli poskakovati
mehurčkasti vrelci
razigranih nevrotransmiterjev.

Na misel mi je prišel štirivrstični verz
neke, mislim, da poljske pesnice
ki gre približno takole:

»Izgleda
da lepšega stanja ni
kot takrat
ko si te katera poželi.«

Bilo je prelepo, da bi trajalo …

»Pes je padel v bazen!«
»Pes je padel v bazen!« je vpila kelnerca.
Nekaj časa je plaval gor-dol in zarisaval čudna znamenja.
Vse skupaj mi je bilo zelo sumljivo.

Mrcino so nekako spravili iz vode, nakar ga je nevesta vzela v naročje,
dobri mož fredi pa je prinesel odeje in zakuril ogenj.

Nakar so se vsi preselili na teraso in brisačali (drgnili z brisačo) psa.
Čarobnemu bitju sem rekel, naj mi napiše tel. št..
Nisem znal prebrati, nek nov mobilni operater, sem si mislil

Bitje me je gledalo s kislim nasmeškom,
ki je izražal nekaj takega kot: ah, jebi ga.
Prišel je tudi mati. Takrat sem ga zadnjič videl.
Pijanosti navkljub je postal v hipu zamišljen kot pesniki
in filozofi, čeprav ni imel pojma.
Skušal sem ga razumeti - nevesta je postala zmršana, polna pasjih dlak, in začutil je, da ga pes izpodriva. Oddaljil sem se od množice, pil naprej, šel do gozdička, da bi scal,
a sem raje lulal, kasneje še bruhal.

Gnalo me je domov, kjer najraje kakam. Reakcije taksistov, pilotov, strojevodij … so si bile povsem enake, ko so me zagledali: prva pa gas!

Mislim, da se je vse skupaj dogajalo nekje v Kočevju, kar so mi prišepetavale obcestne table, ki so opozarjale na nevarnost medveda.

Hodil sem dolgo, ves čas sem imel občutek, da mi nekaj sledi.

Nekako sem našel pot do svoje prikolice, v kateri živim in glasno zadremal.

Zbudil sem se ves žejen in v ogledalu zagledal obraz tujca
z rdečimi mušnicami v očeh, ki je iz žepa izvlekel listek
na katerem je pisalo: Jutri se selim v Avstralijo.
Auu, oooo, super, hvala, pa pozdravi kenguruje!
Tako bo še najbolje, sem si mislil.

K sreči sem imel v hladilniku še par pravih domačih,
dvolitrskih pirov za prestavljanje mačka in dva dni neizkoriščenega dopusta.

Nato je tujec vzel v roke Zvezdico zaspanko
potočil solzico, dve, ugasnil mobitel, tako da ga je najprej večkrat odklenil, zaspal nazaj

in sanjal šest ur mlado prihodnost, ki je izgledala natanko takole:

obsedel sem na prvi stopnici prikolice,
se z obema rokama držal za glavo,
tuhtal, kje je PUK koda mobitela,

medtem ko mi je črni labradorec

vztrajno molel

tačko.

SVIT

Razumeti desetletje med 45 in 54 pomeni tudi razumeti revijo Svit. Nova oblast je porušila dobesedno vse staro. Kar je bilo desetletja spodaj, je bilo zdaj zgoraj in obratno. Generacija, rojena l. 40 - 41, je verjela, da se je takrat začela zgodovina. V govorico so čez noč prodrle kratice in omamna socialistična gesla:

Tovarne delavcem, zemljo kmetom, Kdor ne dela, naj ne je.

Vsi ljudje so enaki, vsi imajo pravico do dela. Dežela bo obnovljena, elektrificirana in industrializirana. Zasebna lastnina je tatvina, zato jo je treba podržaviti, da bo služila ljudstvu. Vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu. Obnova in izgradnja. Udarniško delo, mladinske delovne brigade. Pred vsakimi volitvami mitingi, kresovi. Skupaj v borbi, obnovi in na volišču. Predavanja, nabiralne akcije, ideološko politična vzgoja. Pohodi, proslave, odkrivanje spomenikov padlim borcem.

Živilske karte in boni, prva leta veliko pomanjkanje.

Agrarna reforma, kmetijske zadruge. Gradnja zadružnih domov. Petletke.

Pa sovražnikov ni in ni hotelo zmanjkati. Naciste, fašiste in domače izdajalce so zdaj nadomestili veliki kmetje, tovarnarji, trgovci, špekulanti, črnoborzijanci, duhovniki in informbirojevci.

Takratni dijaki smo si pač zapomnili, da moramo biti ljudski oblasti na veke hvaležni, ker nam je omogočila šolanje.

Približno takšno je bilo vzdušje, v katerem je Svit izhajal od l. 1952 do 1955. In kaj mi spomin še pove o tistem času?

Leta 1953 je umrl Stalin, Rusi so v Vzhodnem Berlinu s tanki zatrli vstajo delavcev, v Egiptu je general Nagib strmoglavil kralja Faruka, v Keniji se je širilo osvobodilno gibanje Mau Mau, v ZDA je moral McCarthy prenehati z lovom na komuniste. Veliki štirje zunanji ministri so bili Dulles, Eden, Mendes - France in Molotov.

Leta 1954 so Francozi eno vojno izgubljali v Vietnamu, drugo so bili v Alžiru. Nobelovo nagrado za književnost je prejel Hemingway, Saganova je izdala uspešnico Dober dan, žalost. Ženske so nosile modo H. Brundali smo popevke Trije novčiči v vodnjaku in Vaya con Dios, pogovarjali pa smo se o filmih Prepovedane igre, Plačilo za strah, Moulin Rouge in Lili. Pri nas so posneli film Poslednji most z Marijo Schell.

Italijani so dobili cono A, mi cono B.

Po mnenju Aleksandra Zorna smo bili po vojni ruska gubernija. Obstajal je uradni indeks prepovedanih knjig, ki ga je podpisal Ferdo Kozak. Boris Ziherl je bil glavni partijski ideolog za kulturo s prvim pomočnikom Levom Modicem, Miško Kranjec je bil dežurni kritik vsega idejno spornega v pisanju mladih. Njihova slovenska varianta ždanovščine je resno terjala prednost za proletarsko kulturo pred t.i. gosposko. Novinar Delavske enotnosti Janže je s prstom kazal na revije, češ poglejte, kakšne pesmi tiskajo z delavskim denarjem. Pisatelji naj bi bili (neverjetno) še zmeraj inženirji duš, ki morajo ustvariti novega človeka.

V glavo so nam vbijali npr. stereotipe naslednje vrste:

Po naših vaseh okoli cerkve stojijo velike hiše kulakov, zunaj vasi pa so kajže. Kler in kulaki so sodelovali z okupator¬ji, kajžarji z NOB.

Danes imamo mnogo dokumentov o takratni totalitaristični paranoji sodne oblasti, takrat smo seveda poznali le drobce.

Nekaj pa smo vedeli o nečloveškem izvajanju obvezne oddaje na kmetih. Kmetici, ki je med vojno dajala hrano partizanom, so rubežniki prišli zaplenit edini par volov. Ženska se je v obupu priklenila na jasli v hlevu, pa so jo bili s palicami. Tisti dan se jih je ubranila, kasneje so šli voli v klavnico, ona v zapor. - Podobno nerazumljivo krutih zgodb je mnogo.

Zaprtih je bilo toliko slovenskih pisateljev, kot še nikoli dotlej:

Ludvik Mrzel je odsedel 7 let. Eden od njegovih "zločinov" je bil, da je v povojnem Mariboru uprizoril "razrednega sovražnika Shakespeara". Vitomil Zupan je bil zaprt 7 let, Gregor Strniša dve leti. Zaprti so bili Igor Torkar, Žarko Petan, Marjan Rožanc.

O Strahu in pogumu Edvarda Kocbeka je od decembra 51 do februarja 52 izšlo v naših časopisih prek 200 napadov.

Svit spada v dobo mojega duhovnega odraščanja in zorenja, zato je moj pogled nanj nujno subjektiven. Vem pa, da Svit ni bil proti komunizmu (enako nobena takrat še tako napredna ljubljanska revija) niti ni bil proti NOB. Bili pa smo proti poneumljevalni praksi naših srednjih šol z učbeniki, kakršna je bila npr. prva izdaja Janeževe Slovenske književnosti, Politzerjeva Osnovna načela filozofije in slovenski prevodi ruskih učbenikov za zgodovino. Bili smo proti socrealizmu ter ideološkemu vrednotenju književnosti. Nastopali smo proti poenostavitvam, proti primitivizmu v politični praksi, predvsem pa proti člankom s takšno vsebino, ki so izhajali precej pogosto.

Tisto, kar po mojem dela Svit še danes zanimiv, je razen objavljenih pesmi in kratke proze (tu je bila Beseda pred Svitom), dejstvo, da je zbral skupino podobno mislečih mladih literatov, ki smo hoteli pisati drugače od takrat normirane prakse. Imeli smo dovolj poguma, da smo bili kritični do družbe ter smo to tudi odkrito povedali.

Za še bolj radikalen odnos do oblasti in njene ideologije nam je manjkalo temeljitejše izobrazbe in informacij. (Tako sem sam npr. šele kasneje izvedel, da je bilo takrat v Sovjetski zvezi več milijonarjev kot v Angliji). Goli otok je bil vojna tajna, o Gulagih in številu žrtev Stalinovih in Rankovićevih čistk nismo vedeli ničesar.

Ne vem, če je kdo med nami slutil, da smo živeli dobesedno v policijski državi. Vendar imamo danes podatke, da je slovenska OZNA l. 1950 štela čez 24.000 članov, da je v tem letu pregledala blizu 100.000 pisem slovenskih državljanov in da je imela svoje ljudi v vseh podjetjih, šolah, fakultetah, na vsaki pošti in v vsakem društvu. (Iz arhivov slovenske politične policije)

SVITOV UREDNIK SLAVKO JUG

Stik s Slavkom Jugom in s Svitom mi je omogočil Stanko Jarc, ki se je jeseni l. 1952 za leto dni prešolal z mariborske na ravensko gimnazijo. Ko sva se seznanila, sva hitro ugotovila, da o marsičem misliva podobno. Tipičen Jarčev način govorjenja označuje naslednji pozdrav:

»Kakor je tovariš Tito danes rekel tovarišici Jovanki, tako tudi jaz tebi rečem: dober dan.« - Pač še preveč jasen namig na takratno bolezen citatomanijo.

Ko je človek star 21 let, je pripravljen potovati kamorkoli tudi nekaj ur samo zato, da se lahko iskreno pogovori z vrstni¬kom, ki je enakih misli o vročih vprašanjih časa in o prostoru mladih razumnikov v njem. Na Koroškem takšnih ljudi moje generacije ni bilo, starejši (bodisi kak profesor ali duhovnik) pa so bili dosti preveč previdni, da bi si privoščili iskreno besedo z mladeničem, ki zanj niso vedeli, koliko mu smejo zaupati.

V Slavku Jugu sem našel sorodnika po izbiri. Bil pa je tudi ljubezniv fant, ki je vsakogar pritegnil s svojo toplo iskrenostjo. Največ sem ga srečeval v kratkem obodobju SVITA, predvsem v Ljubljani, kjer smo bili nekateri svitovci na študiju, kjer smo tudi snovali revijo in (nevede) urejali njen zadnji letnik.

Jug se je od drugih svitovcev razlikoval po neki zgodnji zrelosti, umirjenosti in zadržanosti. Prvi med nami je postal oče, se poročil in se zato tudi kmalu zaposlil.

S svojo tiho liriko gotovo nikogar ni izzival, toda poklicnim revolucionarjem v Delavski enotnosti je bila še takšna preveč. A čeprav ne vem, da bi bil sam kdaj napisal kaj ostrega, prav tako ne vem, kolikokrat je kot urednik moral na zagovor na partijski komite zaradi prav takšnih besedil, ki smo jih pisali drugi, on pa jih je objavljal. Radikalec nikoli ni bil, zato pa zagovornik humane družbene ureditve in nasprotnik zlorab oblasti in moči.

Ko je bilo s Svitom konec, so se moji stiki s Slavkom Jugom nekaj časa še nadaljevali. Najbolj sem njegovo prijateljstvo izkoriščal v času, ko sem se zdravil v Topolšici. Takrat sem skoraj vsak teden vrgel na papir kakšno kratko prozo in pošiljal ta besedila na vse strani, tudi v Nova obzorja, tudi Slavku, on pa naj bi igral mojega posrednika pri uredniku prof. Košarju.

Danes vem, da sem bil hudo sebičen, saj je imel lastnih skrbi čez glavo. Vseeno mi tega nikoli ni očital in je storil, kar je pač mogel, ter si vzel celo čas za dopisovanje z menoj.

Pozneje me je pritegnil k sodelovanju pri Kurirčkovem festivalu, k snovanjem Dialogov in k štatenberškim srečanjem.

Ko so me leta in razdalja vedno bolj oddaljevala od teh dejavnosti, so tudi moji stiki z Jugom presahnili. Za njegovo bolezen nisem vedel, videl ga nisem precej let pred smrtjo in tako mi je ostal v spominu kot mož v najlepših letih, intimni lirik in urednik Svita Slavko Jug.

Ko sem pripravljal ta zapis, sem seveda pobrskal tudi po Enciklopediji Slovenije, ki bodi pač prvi vir podatkov za domače zadeve. SVITA v njej nisem našel. Vse literarne revije, ki so kdajkoli izhajale v Mariboru, so naštete in opisane pod geslom DIALOGI (ES 2, 1988), od Trstenjakove Zore in gledališkega Zrnja prek Piramide in Obzorij do povojnih Novih obzorij in Dialogov, a čudna reč: Svit tudi tu ni niti omenjen.

Zgodbe o literarni reviji Svit in njeni usodi ni napisal literarni zgodovinar, temveč zgodovinar Aleš Gabrič v svoji knjigi Socialistična kulturna revolucija (Lj, CZ 1995). Glede kritičnih misli je Svit postavil v isto vrsto z Besedo, Našimi razgledi, Našo sodobnostjo in Novimi obzorji. Zapisal je, da je bil Svit prva revija po letu 1945, ki je zaradi političnih pri-tiskov nehala izhajati (Beseda je bila ukinjena l. 1956).

V zavesti slovenskih kulturnikov revije Svit 45 let po njegovem koncu skorajda ni. Bil bi žalosten paradoks in velika škoda, če bi to ime poznali samo kot psevdonim pisateljice Brine Švigelj Merat in kot detergent za pranje, za katerega delajo reklamo nemške TV postaje.

Ljubljana je danes ponosna na svojo oporečniško Besedo, na Revijo 57 in na Perspektive.

Svit je res izhajal komaj dobri dve leti in sodelavci Besede so kasneje gotovo dali slovenski književnosti več del kot svitovci. Kljub temu pa je dokumentirano pogumno oporečništvo mladih literatov Maribora v prvi polovici 50. let vredno najmanj omembe, če ne celo pozornosti, saj danes pač malokdo dvomi o tem, da so bila leta od 1945 do 1955 v Sloveniji poleg kasnejših svinčenih 70. najtežja v naši povojni preteklosti.

Menim pa, da je zamujeno še vedno moč popraviti. In 45-letnica Svita bi lahko bila lepa priložnost, da bi univerzitetni Maribor na neki način podelil svojemu Svitu zasluženi domicil.

Prispevek s posvetovanja o reviji Svit in Slavku Jugu

(odlomek)

S to številko je »Svit« nehal izhajati. Lahko sklepam, da se bodo kritike v prej omenjenem stilu ponovile, in ker takrat »Svita« ne bo več, omenjena glasila (Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, op. M.K.) pa ne bodo nič manj socialistična kot doslej in tudi mi ne bomo nič drugačni in nič manj vljudni, se ne bomo mogli več braniti oziroma popravljati ihtivost in zanesenost recenzentov, ker nam odgovorov pod kakršnim koli socialističnim motivom ne bodo objavljali.

Naj bi torej ta kozerija pokusila biti vnaprej odgovor na vse morebitne reprize časniških kritik.

»Svit« je preveč abstrakten pojem, zato je bolje govoriti o ljudeh, ki so pisali vanj. Zopet moramo torej biti sami tisti, ki se vživljamo v svojo rast in v dobo prehodnih napak, iz katere smo rasli. Kljub stalni rabi besed, kot so dialektika, dialektični materializem in metoda ocenjevanja in kritiziranja, ni še nobeden od kritikov našel poti od besed k dejanju. Zopet moramo biti vljudni, ljubeznivi in umirjeni tam, kjer so naši starejši vzorniki opletali s psovkami, negativnimi političnimi predznaki in z abotnim šolmaštrstvom. Objektivni bralec naj oprosti netaktno samopredstavljanje, ki se mu pa žal ni več mogoče ogniti.

Med vojno v ljudskih šolah in ob osvoboditvi stari deset ali enajst let, najbrž niso s polno zavestjo doživljali vojne. Bila je resničnost in reklo se ji je pomanjkanje, negotovost in strah. Bile so sanje o koncu vojne in pomenile so izpolnitev vseh želja. Otroci ljubijo pravljice in zgodbe o junakih. Tokrat so sanjarili z njimi tudi starejši bratje, starši in stari ljudje. Odisej - Winnetou - partizani. Razkošne sanjarije vseh ljudi.

Po vojni, šola: Predmeti: narodnoosvobodilna borba, ustava, dialektični materializem. Sončno jasni učbeniki Politzerja in drugih. Tu ni kaj diskutirati. Treba je samo prebrati, osvojiti snov, jo posredovati nekoč v poklicu dalje. Možgani so bili skladišča in tekoči trakovi, ne delavnica.

Zunaj šole: doba oddaj, odkupov, preklinjajočih kmetov. Razočarana naivnost odraslih in starcev in raztrgane tančice sanjarij. Doba gradnje in obnove in doba nestrpnosti, stremuštva, spodrivanja in borbe za stolčke. Med vojno je štelo mesto 2000 nemško govorečih in nemško nasmejanih ljudi, po vojni šteje mesto 2010 slovensko vzklikajočih ljudi, ki vsak teden ploskajo vsakemu govorniku.

Mlad človek vpraša: Zakaj? Kritičen človek ne ploska leto in dan vsakemu govorniku. Zakaj potem ploska? Profesor tako, oče drugače. Čemu? Politzer tako, mestni odbor drugače. Ena knjiga tako, druga drugače. Zakaj?

Šola: za zgodovino NOB - prav dobro, dobro, nezadostno, za ustavo - isto. Za dialektični materializem - odlično, nezadostno.

Učbenik: Profesor matematike je odkril v njem napako. Naslednji dan je sam naredil več napak na tabli.

Dijaki: Čemu ne bi bilo napak tudi v drugih učbenikih?

Profesor: V Politzerju ni problemov. Diskutirajmo. Ena ura diskusije. Toda potem - dovolj. Ni problemov.

Profesorski zbor: Mladina je duhovno pasivna. Delček, majhen delček je reakcionaren.

Nihče: Mladina je ob takšnem Politzerju duhovno brezposelna.

Rezultat: »Ne maramo nedotakljivih stvari. Ne maramo resnic iz mačjega srebra. Ne maramo resnic v vitrini. Naj se ideal ne zdrobi, če ga malo močneje primeš z roko. Ne verjamemo polituri imen. Ne istovetimo človeka s svetovnim nazorom, z domovino, z dialektičnim materializmom. Če grajamo človeka, ne grajamo svetovnega nazora, ki ga zastopa. Marksizem ni eksotična žival, ki bi znali z njo ravnati le redki posamezniki.«

Pardon. Zdajle bi lahko sedel pri črni kavi in igral šah. Prav tako bi isto lahko delali tudi drugi sodelavci »Svita«.

Mirne duše lahko napišem, da haltsmaulpolitika o nekaterih stvareh ni samo patent naših časnikov, temveč da smo je navajeni skozi vso dobo tako imenovanih prehodnih napak, ki o njej danes ne govorimo radi. Pišemo leto 1955, in še nismo tako daleč, da bi dopustili pismeno diskusijo vsakomur, kdor more slovnično pravilno povezati nekaj svojih misli ob aktualnem vprašanju.

Kaj zahtevamo danes še več od nekoga, ki se prijavi k diskusiji?

»Svit« je bil drobna revija. Iz ljubljanske perspektive (in tudi iz drugih) je bil neznaten, nepotreben, srednješolski, začetniški, včasih malo naiven, včasih smešen, drugič predrzen.

Iz neke perspektive pa so tudi kritiki, recenzenti in profesionalci peresa knjig in kulture neznatni, okoreli, patetični in neživljenjski. Stisnjeni so v plašnice glavnih ulic in v dekoracije bogatih izložb, uklenjeni so v svoj kulturnoposlanski osemurni delavnik. Privezani so ob naš kulturni voz, če je zunaj oken jesen, zima ali pomlad. Pisati morajo o stvareh, če ob njih kaj čutijo ali če ne čutijo ničesar. Dan na dan in leto za letom in vsako leto imajo samo tri tedne ali malo več dopusta. Imajo mnogo sestankov in konferenc. Biti morajo napredni vsak dan in vse leto in biti morajo na tekočem s kulturnimi dogodki vsega sveta in do vsega morajo imeti trden odnos. Hoditi morajo na koncerte, gledališke predstave in v kino. Prebirati morajo revije. Slovenske, srbske, nemške, angleške.

Najbrž samo še listajo. Težko da ostane kaj časa za temeljito branje.

Vemo tudi to, torej vemo, kaj so perspektive. Vemo tudi, da perspektive niso nekaj trdnega, da so trdne samo stojne točke in da je perspektiva odvisna samo od gibljivosti človeka. In nazadnje vemo, da dandanes mnogokrat pravijo mnogoperspektivnosti brezperspektivnost.

»Svitu« se da očitati mnogokaj ali nič, če razumemo pod očitki dosedanji način kritike, ki jo ločimo od kritike brez podtikanj, psovk in pisanja negativnih političnih karakteristik.

Ni ga pač več in tudi hude krvi ne bo več. Materialnih osnov ni, moralne podpore ni in končno ni več tistega idealizma, ki bi si dal za božji lon metati polena pod noge in se pustil pitati z nasprotniki marksizma zato, ker se ni držal pravil haltsmaulpolitike o nekaterih stvareh, temveč je z naivno odkritosrčnostjo nosil svoja mnenja in svoje dobro ime naprodaj.

Namesto da smo pisali v »Svit«, bi bili lahko sedeli v kavarnah, pili črno kavo, igrali tarok in zabavljali na razmere v našem javnem in kulturnem življenju, kot to počne toliko kvartaških krožkov po stari slovenski navadi. (Kaj je pač bilo bolje?)

(Svit, zadnja številka, 1955)

Illucescit, surgite!

1

Da se nekaj zgodi, se morajo zbrati pravi ljudje ob pravem času in na pravem kraju, pa čeprav se zberejo z vseh vetrov in z vseh strani neba. Vladati mora prava klima in okolje mora biti takšno, da rast vzkali, pa naj gre za užitne gobe ali za literarno revijo. To velja za vse človeško dejanje in nehanje. Tudi za Svit.

S Slavkom Kočevarjem-Jugom (1934-1997), glavnim in odgovornim urednikom Svita, sva se seznanila v zgodnji jeseni 1945 ob vpisu v prvi razred tedaj še osemletne Prve gimnazije v Mariboru. Hkrati s Slavkom je postal moj sošolec tudi sloki Julijan Miklavčič iz Lekarniške ulice 1, ki je kasneje opremil drugi letnik Svita. Naslednje leto se nam je kot sošolka pridružila Zora Hudales z Mladinske ulice 34, ki sicer v Svit ni napisala niti vrstice, je pa vseeno sodelovala pri njegovem nastanku. Tako kot mnogi drugi, na primer Drago Šauperl, Boris Sterniša, Andrej Lah, Elko Borko, Ciril Vreča in številni, v tem mojem spisu neomenjeni posamezniki, ki so že s svojim bivanjem, s svojimi besedami in nastopom prispevali k nastanku ozračja, v katerem se je lahko porodila ideja o izdajanju literarne revije za mlade s štajerskega območja.

Z nekoliko mlajšo Vero Pipan, doma iz Šentilja, sem se seznanil poleti 1948 v pionirski delovni brigadi v Stahovici pri Kamniku, kjer smo v dolini Kamniške Bistrice in na pobočjih Velike planine in Krvavca skupaj s Slavkom Jugom in z mojim bratom Milanom nabirali zdravilna zelišča - druge pionirske brigade so medtem pri Krškem in Brežicah opravljale dosti pomembnejše družbenopolitično delo: ročno so uničevale iz ZDA iz hudobije in nalašč infiltriranega koloradskega hrošča, eno od mnogih obsedenosti komunističnega režima. Ta se koloradskega hrošča ni lotil s škropivi, ampak z delovnimi brigadami, s plapolajočimi zastavami in z igranjem na harmoniko! Vera in Slavko sta se v Stahovici prvič videla – deset let kasneje sta se poročila in imela dva otroka, Marino in Sama.

Proti koncu leta 1949 sem prvič videl leto dni mlajšega Vanča Zemljiča, ki je bil nekaj let kasneje – pod psevdonimom Vane Brez – najpomembnejši pesniški sodelavec Svita poleg Slavka Juga in Janka Čara. Z Vančem sva se srečala v dijaškem domu na Mladinski ulici, v stavbi, kjer je bil med vojno sedež Štajerske domovinske zveze, Tam sem spoznal tudi Petra Božiča in Kajetana Koviča. Kdaj sem se seznanil z Janezom Križmanom, bratom kasnejšega mariborskega župana Alojza Križmana, se ne spomnim več. Janez je – po mojem mnenju zelo domiselno – opremil prvi letnik Svita.

Jeseni 1950 sem spoznal Jožeta Fistroviča, nečaka profesorja Košarja, izredno načitanega fanta iz Stročje vasi pri Ljutomeru, Janka Čara iz Slovenske Bistrice in Jožeta Klančnika iz Šoštanja. Vsi ti so bili kmalu nato sodelavci Plamena, dijaškega glasila Prve gimnazije v Mariboru, ki je bilo predhodnik Svita.

V naslednjih dveh letih se je krog mojih znancev in prijateljev razširil še na štiri dijake mariborske klasične gimnazije, na Poldeta Bibiča, ki smo ga takrat klicali Bibek, na Bogdana Pipuša, Boruta Loparnika in Marico Škorjanec. Vsaj trije od te četverice so pisali pesmi. Marica je stanovala v visokopritlični sobi s klavirjem blizu mariborskega parka. V tej sobi je bil septembra 1952 – če me spomin ne vara – prvi pripravljalni sestanek za ustanovitev Svita. Udeležili smo se ga skoraj vsi v tem spisu doslej omenjeni. Kmalu nato so se svitovcem pridružili še nekateri nekoliko starejši mariborski književniki: Franc Šrimpf, Janez Švajncer, Oskar Hudales, Palko Gal, Dušan Mevlja in Milan Kajč. Od njih živita še Janez Švajncer in Dušan Mevlja.

Na zimo 1952 sem se v Ravnah na Koroškem spoprijateljil z Marjanom Kolarjem, osmošolcem na tamkajšnji gimnaziji, ki je naslednje leto – ko je bil že študent slavistike v Ljubljani – postal Svitov glavni prozaik in esejist. Spominjam se, kako sva spomladi 1953 hodila obiskovat Prežihovo vdovo na Preški vrh nad Kotljami in kako sva posedala na klopeh v guštanjskem grajskem parku, kadila cenene cigarete in debatirala o literaturi. Že nekoliko prej sem se zbližal z Ozvaldo Zidarič, osmošolko iz Maribora, ki je v Svitu potem objavila nekaj svojih ljubezenskih pesmi. Kasneje je v Ljubljani diplomirala iz psihologije, se poročila v Švico in tam leta 1994 umrla za rakom, stara 61 let.

Na literarnih večerih sem se seznanil z Janezom Menartom in Lojzetom Kovačičem in s še nekaterimi drugimi mladimi ustvarjalci, z Vitalom Klabusom – prav tako sodelavcem Svita – pa v Ocvirkovem seminarju v ljubljanskem Nuku. K svitovcem sta sodila tudi moja prijatelja, igralca Ivo Leskovc in Danilo Benedičič, čeprav nista pisala vanj. Isto velja za igralca Janka Hočevarja, ki je stanoval na Glavnem trgu in je slovel po svojih recitacijskih večerih, še bolj pa po svojih pijanskih eskapadah. Od Svitovih »pismenih« sodelavcev sem poznal še Marijana Belino, Branka Ježovnika,/ Ivana Seničarja, Vekoslava Fekonjo, Marjana Kuneja, Toma Lešnika, Jožeta Hudalesa, Viktorja Konjarja, Smiljana Rozmana, Daneta Zajca, Branka Hofmana, pesnico Anico Mikuš in pisateljico Gemo Hafner.

Kar nekaj sodelavcev je pisalo v Svit pod psevdonimom, na primer že sam urednik Slavko Jug, ki se je v resnici pisal Slavko Kočevar, pa pesnik Vane Brez, ki je bil v resnici Vanč Zemljič. Znani mladinski pisatelj Oskar Hudales je pisal informativne prispevke pod psevdonimom Jože Remar, Prekmurec Palko Gal se je podpisoval kot Palko Dolinec in najbrž tudi kot Lojze Gal. Polde Bibič in Dušan Mevlja sta pisala pod pravima imenoma, a tudi drugače: Bibič je epigrame podpisoval z Bič, Mevlja nekatere pesmi s Ciril Hrast. Jaz sem svoja prispevka podpisal z inicialkama N.C.

Psevdonimi so najbrž tudi Lojze Gal, Ana Sever, Velislav Hostnik, Lojze Kočar, Rada Noč in Matija Plamen, z začetnicami ali krajšavami pa so se podpisovali pisci epigramov (Bič, Brez, Kol, Pik, Šum, Trn itn).

Svit je izhajal samo dve leti in pol: 1952/1953, 1953 in 1954. Vsega skupaj je izšlo enajst številk v devetih zvezkih, premalo, da bi se Svit lahko meril s podobnimi revijami. Ko bi njegovi izdajatelji imeli več denarja in bi lahko plačevali honorarje – nekaj najbolj normalnega na svetu, bi človek rekel – bi gotovo pritegnili več sodelavcev in bi bile številke bolj obsežne. Tako pa je, kakor je. Mnogo sodelavcev je že mrtvih. Nič čudnega, saj je od časov njegovega izhajanja minilo skoraj pol stoletja. K Svitu smo prispevali tudi drugi – med njimi jaz –predvsem pa je Svit stvaritev in življenjsko delo mojega prezgodaj umrlega prijatelja Slavka Juga.

2

Maja 1952 – ob koncu šeste gimnazije – smo pisali slovensko šolsko nalogo. Prof. Česnikova nam je rekla, da lahko pišemo o čemerkoli. Izbral sem si basensko obliko in pod naslovom V deželi majskih hroščev satirično in ironično popisal življenje v tedanjem Mariboru. Moj umotvor je čez nekaj dni pristal na Udbi in tam so me potem tri dni zasliševali in zasliševali, drugih posledic pa vsaj zaenkrat ni bilo. Poleti je v Slovenskem poročevalcu, Ljudski pravici in mariborskem Vestniku (mislim, da še ni bil Večer) izšlo nekaj napadov najbolj uglednih in vplivnih mariborskih političnih funkcionarjev, kjer so napičili mlade pisce in njihove profesorje in jih obtoževali vsega vraga, med drugim klerofašizma in belogardistične vzgoje, čeprav na Štajerskem, kot je znano, belogardistov ni bilo. Naj iz Ljudske pravice citiram Vlada Majhna, sekretarja mariborske partije, ki je v članku »Sovražniki socializma na delu med našo šolsko mladino«, napisal tole: »Sovražna aktivnost nekaterih klerikalnih vzgojiteljev in protiljudske duhovščine ter po njih zapeljanih študentov (takrat so dijakom še rekli študenti, študentom pa akademiki, opomba moja) je zavzela dokaj predrzne oblike po mariborskih srednjih šolah. Reakcionarni vzgojitelji so začeli opuščati metode resnične materialistične znanosti ter so vnašali v pouk idealizem in misticizem, in to celo v predmetih zgodovine in literature, kjer je težko najti izgovore za pomanjkanje resničnih znanstvenih virov. (...) Ko je pisal neki študent o Prešernu, je izkoristil to priliko za surov in lažniv napad na današnjo politično vzgojo. Ta namreč obžaluje, da se nobena Prešernova ideja še do današnjega dne ni uresničila, kajti tudi danes učimo mladino klati. (…) Do kolikšne absurdnosti lahko privede mladega človeka belogardistična vzgoja, pa najbolj zgovorno dokazuje študent, ki je primerjal svojo lastno domovino z deželo majskih hroščev. (…) Po vseh teh navedbah se nikdo ne more več čuditi, če je prosvetna oblast izvršila svojo nalogo s tem, da je odstranila iz naših šol tiste klerofašistične vzgojitelje in študente, ki so razvijali sovražno aktivnost kljub naši dobri volji, da jim pomagamo na nova pota.« (Članek je izšel v Ljudski pravici 21. 6, 1952.)

Ljudem, ki so takrat poznali Petra Božiča, Poldeta Bibiča in mene, se je pač moralo zdeti zelo čudno, da smo »klerofašistični sovražniki«. Marsikdo pa je takšnemu pisanju tudi nasedel, ker si je rekel: Kjer je dim, je tudi ogenj. Človek se seveda vpraša, kako je šolska naloga sploh lahko prišla na Udbo. A v deželi prave, resnične, ljudske demokracije je to očitno bilo nekaj samoumevnega.

Jeseni 1952 so me izključili najprej iz mladinske organizacije, potem pa še iz gimnazije, Prva izključitev je bila bojda pravniški povod za izključitev iz šole (gimnazijo si lahko obiskoval le, če si bil član ZMS). Naključje – je bilo res naključje? – je hotelo, da se je to zgodilo samo dan po tistem, ko sem v razredu imel pacifističen, protivojni referat. Skušal sem se vpisati na Drugo gimnazijo v Mariboru in na gimnazijo v Murski Soboti, kamor je tedaj kot sedmošolec hodil moj prijatelj Jože Fistrovič, a me niso sprejeli. Nazadnje se me je usmilil prof. Sušnik, ravnatelj ravenske gimnazije, ki ni bil komunist, temveč katoličan.

Ker je vse to obširno popisano v knjigi mojih spominov, ki je zdaj pod naslovom Človek obrača, Bog obrne v tisku in bo izšla čez nekaj tednov, bi tu morda napisal samo nekaj besed o svojem protivojnem referatu, predvsem zato, ker v njem nastopata tudi dva svitovca, Slavko Jug in Vane Brez.

Na referat sem se skrbno pripravil. Prebiral sem Remarqua, Tucholskega, Plieviera, Nietzscheja, Brechta, Kästnerja. Med referatom sem citiral Plieviera:

Wir kämpfen nicht fürs Vaterland,
nicht für die deutsche Ehre.
Wir kämpfen für den Unverstand
und für die Millionäre.

Wir sterben nicht fürs Vaterland,
nicht für die deutsche Ehre.
Wir sterben für den Unverstand
und für die Millionäre.

Koliko velikih pisateljev je že obsojalo in obsodilo vojno! Kakšna obsodba vojne je Tolstojeva Vojna in mir pa Remarqua Na Zahodu nič novega in Šolohova Tihi Don! Pa Plievierova trilogija Moskva-Stalingrad-Berlin, Barbussov Ogenj in Mailerjevi Goli in mrtvi. Spomnil sem se Kästnerjeve travestije Goethejeve Mignon, od katere mi je ostal v spominu samo prvi verz: »Kennst du das Land, wo die Kanonen blühn?« »Kanonen« namesto »Zitronen«, kakor piše pri starem Goetheju! In v Župančičevem prevodu: »Poznaš li kraj? Topovi tam cveto.«

Uporabil sem tudi verze svojih prijateljev Slavka Juga in Vaneta Breza alias Ivana Zemljiča. Najprej dve vrstici iz Slavkovega soneta iz prve številke Plamena: .

Zakaj se svet za koščke zemlje bije,
ko ves lahko bi bil že zelenica?

In nato Vanetova pacifistična štirivrstičnica, objavljena v prvi številki Svita, ki je izšla šele nekoliko kasneje, jaz pa sem jo poznal iz njegovega rokopisa:

Zahod je miroljuben – vzhod za mir!
Orožje ta in oni vneto kuje,
saj s tem – trdita – bo ohranjen mir ...
In kdo potem lahko še obupuje?

3

Bežen pregled Svita da tole podobo: v dveh letnikih je v Svitu objavilo svoje pesmi 33 pesnikov in pesnic. Zdaleč največ sta objavila Slavko Jug (33) in Vane Brez (24). Na tretjem mestu je Janko Čar (12). Ti trije so objavili toliko pesmi (69) kot vseh preostalih 30 pesnikov in pesnic skupaj (prav tako 69, ne ene več ne ene manj). Prozo je objavilo 17 avtorjev, največ Marjan Kolar (5), pa Dušan Mevlja — ta pisal kratko prozo — ter Peter Božič (3), Polde Bibič (2), Milan Kajč (2) in Jože Hudales (2). Izšli so tudi 4 prozni prevodi: Jean Cocteau, Bogdan Stopar, Marcel Proust in Wolfgang Weyrauch.

Esejističnih prispevkov je bilo kak ducat; največ (4) je prispeval Marjan Kolar, ki je začel sodelovati šele v drugem letniku. Zanimiv sodelavec je bil Borut Loparnik, ki je v prvem letniku objavil tri ocene mariborskih opernih predstav. Večkrat sta omenjena Hemingway in Vercors; to sta bila avtorja, ki sta takrat izredno pritegovala pozornost slovenskih bralcev. Knjigi Oči in svetloba in Komu zvoni (obe je prevedel Janez Gradišnik) sta pomenili prelomnico v slovenski knjižni produkciji, ki je dotlej poleg klasikov dajala na tržišče predvsem socrealistična dela. Kmalu nato je izšel tudi prvi Faulkner v slovenščini (Svetloba v avgustu, 1952). V krajših člankih je Svit bralce opozoril na izid zanimivih literarnih del v hrvaščini (Mladi levi Irwina Shawa, Camusov Tujec).

Začeli smo brez pravega programa, ker med nami na začetku ni bilo nikogar z jasnim političnim profilom; bili smo predvsem mladi pesniki in pisatelji. Na 1. strani 1. številke piše: »Z veseljem bomo tiskali vsako dobro črtico, pesem, kritiko in podobno.« In to je bil pravzaprav ves program. Kot piše v 1. številki, je bil Svit glasilo mariborskih srednješolcev v društvu Svoboda. Zanimiv je pregled mariborskih srednješolskih listov in almanahov, ki ga je za l. številko pripravil Slavko Jug: sploh prvi slovenski dijaški list je bil Sprotuletna vijolica, ki je izhajal na mariborski gimnaziji davnega leta 1846. Izšlo je 30 številk. V šolskem letu 1881/82 je izšlo 18 številk Šestošolca. V prejšnjem stoletju sta izhajala še lista Iskrice in Brst in cvet. V tem stoletju je bilo dijaških listov veliko, vse do Iskanj na klasični in Plamena na Prvi gimnaziji.

Pred mano je sedem številk drugega letnika Svita. Kje imam prvi letnik in kje so pospravljene porumenele številke ciklostiranega Plamena, ne vem; morda v lesenem vojaškem kovčku na podstrešju na Mediču. Odkar so izšle, bo kmalu minilo 50 let. Zatrdno vem, da je zadnja (črna) številka Svita izšla februarja ali celo v začetku marca 1955, spominjam se, da sem članek zanjo pisal v prostorih mariborskega radia na Koroški cesti. Šesta številka je zelo verjetno izšla konec oktobra ali v začetku novembra 1954, saj je Miško Kranjec odgovoril nanjo 19. novembra v Ljudski pravici. Spominjam se Maribora v tistem času, posebno sončnih jesenskih dni 1952. Takrat sem bil star 19 let.

V zadnjih dveh številkah Svita sem objavil dva članka: Sto let prepozno in Mnogo let prepozno ... ali prezgodaj. Naj tu navedem značilen odlomek iz drugega: »Naši časopisi tiskajo poleg procentov, stiliziranih čestitk, rožnatega cvetličenja, poleg letečih krožnikov in pin up girls cele stolpce takih kritik, ki so polne osnovnošolskih informacij, fraz, panegiričnega mlatenja prazne slame ali blasfemičnih anatem, tiskajo cele kolone polemičnih napadov, tirade o grehih ljudi, ki hočejo – kljub polomljenim kopjem, perjanicam v prahu in raztrganemu, oblatenemu praporu – da umetnost tudi pri nas končno svobodno zadiha in zaživi.«

In to leta 1955!

Ker je Svit res nehal izhajati kmalu po tistem, ko sem v njem, čeprav pod psevdonimom, objavil nekaj svojega, se je torej izpolnilo tisto, s čimer so Slavku zagrozile družbenopolitične organizacije ob moji izključitvi iz šole jeseni 1952: Svitu so privili borno, a kljub vsemu pomembno denarno pipico in revija je nehala izhajati. A to je bilo najbrž naključje, Čeprav je UDBA že takrat (kakor kasneje, v osemdesetih letih, ko je s tem nadzirala Novo revijo in Mladino) imela v vsaki tiskarni svojega človeka, ki je natančno poročal o vsem, kar se je tiskalo, sem trdno prepričan, da udbovci niso vedeli, kdo se skriva za črkama N.C. Za to sva namreč vedela samo midva s Slavkom, šele nekoliko kasneje sva stvar zaupala Jožetu Fistroviču in Marjanu Kolarju.

Nikoli nisem bil v uredniškem odboru Svita, vendar sem ves čas deloval v njem. Nisem bil ne Svitov spiritus agens ne njegova siva eminenca. Moja članka v zadnjih dveh številkah 2. letnika sta nastala bolj ali manj po naključju. Prvi je bil nekakšna razširjena seminarska naloga o dveh prevodih Goetheja, drugi je bil odgovor na Kranjčev in Modicev napad na svitovce v Ljudski pravici. Ves čas sem želel ostati anonimen, kar se mi je tudi posrečilo. Psevdonim N.C. sem naredil tako, da sem iz svojega imena in priimka vzel četrto črko: staNko jarC. Spominjam se, kako so v slavističnem seminarju v Ljubljani spomladi 1955 prebirali zadnjo (črno) številko Svita – zanimanje zanjo je bilo nenavadno veliko – in kako so ugibali, kdo je N.C. Večina je članek pripisala Petru Božiču, on tega ni zanikal. Meni je bilo kar prav. Takrat sem se namreč že odločil, da ne bom literarno deloval. Želel sem si poklica, kjer se mi ne bi bilo treba politično angažirati, nikakor si nisem želel delati kariere. Pravzaprav čudno, glede na to, da sem bil tedaj star 21 let. A v totalitarizmu je to kar razumljiva in razsodna odločitev. Nisem si želel nenehnih navzkrižij z oblastniki in da bi name ves čas prežala odprta vrata zapora. Zato toliko bolj občudujem Jožeta Pučnika, ki je vse to vzel nase. Boljševiška oblast je bila takrat še zelo nepopustljiva in kruta. Tako je spomin na moje delovanje v Svitu pravzaprav samo spomin na mojo mladost, ki se je z zadnjo številko Svita nekako tudi končala.

4

Slavko je bil doma na Kamniški ulici 12, jaz pa v hribih med Kamnico in Bresternico, tako da sem imel do šole skoraj poldrugo uro hoda, Čez nekaj let – ne takoj – sva postala najboljša prijatelja. Najbrž zato, ker naju je družilo veliko stvari, zanimanje za literaturo na primer. Pa tudi zato, ker je tista doba kakor ustvarjena za nastajanje velikih načrtov in velikih prijateljstev.

Kadar pomislim nanj, se zmerom najprej spomnim na to, da je bil izjemno muzikaličen. Morda je bilo to povezano z njegovim smislom za poezijo, za ritem in metrum. Ko je bil mlad, je hodil v glasbeno šolo. Učil se je rog. Kadar je igral nanj, sta se mu na licih naredili dve okrogli bunkici. Spomnim se ga, kako je hodil naokrog v zelenem hubertusu in v levici nosil ta glasbeni instrument, zavit v rjavkasto platneno ogrinjalo, na robovih obšito z usnjem, Kot samouk se je naučil igrati na kitaro in klavir in je tidve glasbili kar dobro obvladal. Kasneje se je naučil še igranja na harmoniko. V zrelih letih si je kupil sintesizer (ali pa ga je dobil za darilo ob odhodu v pokoj) in nanj veliko igral. Mislim, da je tudi skladal. Včasih je zapel, imel je prijeten bariton.

V počitnicah 1951 sva s Slavkom en mesec delala na strelišču v Stražunskem gozdu, kjer je takrat trenirala jugoslovanska državna reprezentanca v streljanju z vojaško puško in drugim orožjem. Možaki so stanovali v hotelu ŠK Branik na Mladinski ulici, nasproti enonadstropne hiše z vrtom, v kateri je stanovala Zora Hudales, Tam smo se vsako jutro zbrali in se z avtobusom odpeljali na Tezno. Midva s Slavkom pa še nekaj drugih fantov, med njimi eden s Teznega, katerega ime sem pozabil, a se je nekaj let pozneje smrtno ponesrečil pri skoku s padalom, smo bili »pokazivači«, kakor se nam je uradno reklo. Na varnem skriti za debelim okopom zemlje v strelskem jarku smo strelcem z loparji in z dogovorjenimi znamenji kazali, koliko so zadeli. Nad nami so bile bele papirnate tarče z vrisanimi črnimi krogi, v katere so tleskale svinčenke. Bilo je skoraj kakor v pravi vojni. Vmes sva s Slavkom prebirala Heinejevo debelo in razkošno vezano Buch der Lieder (Knjigo pesmi). To je trajalo vse dopoldne do kosila, ki je bilo okrog dveh. Okrog pol enajstih smo skupaj s strelci malicali. Popoldne smo bili prosti. Slavko je imel na skrbi edinega Slovenca med strelci, živahnega in sila zgovornega miličniškega oficirja Planinca, jaz pa Srba Markovića, molčečega in mrkega gospoda, ki je bil takrat jugoslovanski državni prvak. Zaslužila sva kar lepo.

Poleti 1952 sva se s Slavkom nekoč kopala na Mariborskem otoku. Takrat je bil Mariborski otok že za četrtino manjši. Jeseni 1946 je del otoka med izjemno hudim deževjem namreč odnesla deroča Drava, nevarna reka. Zato so zahodni del otoka utrdili z nasipom v obliki ukrivljene črke »T«. Ko sva se sprehajala po potkah ob bregu, sva ugotovila, da so na jezu nove hidrocentrale spet zaprli zapornice; to se je takrat pogosto dogajalo. Drava je bila na studenški strani čisto plitva. Vzela sva si dve cigareti in vžigalice in do kolen globoko prebredla do na novo nastalega otočka, ki ga je sicer prekrivala deroča voda, Tam sva se ulegla na vlažno mivko, pokadila cigareti in malo zadremala, Zbudilo naju je plivkanje tik ob naju. Planila sva pokonci in videla, da stojiva do gležnjev v vodi, da je Drava medtem narasla za več kot poldrugi meter in da še vedno narašča. Od otoka naju je ločil kar širok veletok. Spregovorila sva nekaj besed, potem se je Slavko vrgel v vodo in začel divje zamahovati z rokami, Dve sekundi za njim sem v vodo skočil še jaz in plaval proti rešilnemu otoku, kakor da plavam za življenje. A voda me je hitro odnašala. Bil sem kar dober plavalec in bi najbrž preživel tudi, če bi me deroča voda odnesla mimo konca otoka. Takrat bi se sicer znašel sredi reke, a če me ne bi zajela panika, če bi prav ravnal in se prilagodil položaju, se pravi, da se ne bi boril proti vrtincem, temveč bi zajel sapo in se jim prepustil, da me sami vržejo na površje, in pazil, da me tok nosi proti levemu bregu, bi se najbrž nekje pri Pristanu sam skobacal iz valov. Vsekakor bi moral za kaj takega ohraniti mirno kri. Tako pa sem bil precej paničen. Z rokami in nogami sem divje tolkel po vodi, dosegel breg kakih petnajst metrov pred koncem otoka in divje splezal po nekem trnastem grmičevju navzgor, tako da sem bil čisto opraskan, ko sem bil spet na potki, kamor je pritekel tudi Slavko. Nekaj časa sva se molče gledala, potem – bila sva skoraj enako visoka – sva se objela in se potrepljala po plečih.

S Slavkom sva se ogromno pogovarjala, delala načrte za prihodnost, diskutirala. Ko sva bila stara osemnajst, devetnajst let, me je včasih ponoči spremil od doma do kamniške osnovne šole, kake tri kilometre daleč. Tam sva nekaj časa stala v temi in debatirala, potem sva se obrnila nazaj in sem ga jaz spremil do bivše pekarne Scherbaum na koncu aleje (v zadnjem letu vojne jo je zadela bomba). Po krajšem ali daljšem postanku sva se še enkrat obrnila proti Kamnici. Zdelo se nama je, da imava neskončno časa, da je noč brez konca, da je življenje brez konca.

Pa ni. Slavko je umrl pred skoraj dvema letoma in pol – 25. novembra 1997 – v mariborski bolnišnici, nekaj ur po tistem, ko so ga tja z rešilcem pripeljali iz ljubljanskega kliničnega centra, kjer je po operaciji srca skoraj tri mesece ležal v komi. Odpovedalo mu je srce — tisto srce, ki ga je kot pesnik vse življenje nosil v dlaneh, kakor radi rečemo. Umrl je torej v Mariboru. Tam se je 27. aprila 1934 tudi rodil. Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti!

Klasična gimnazija je bila stroga šola, kjer so vladala kar trda pravila. Profesorji so bili večinoma starejši, poučevali so že desetletja pred vojno. Dr. Ivan Dornik, profesor slovenščine, se mi je v svoji poduhovljenosti zdel kot svečenik, vzvišen, strog, oddaljen in učen. Njegova predavanja so bila prepletena s filozofijo, bodisi da je govoril o grški dramatiki ali o književnosti srednjega veka, kjer je podrobno razpredal o sholastični filozofiji in nam predstavil pojem »actus purus«. Bil je pristaš formalizma in ni imel nobenega posluha za naše pesniške poskuse. Naslednje leto nas je slovenščine učil Bogo Teply, že pred vojno znan publicist. Pri njem je bilo vse drugače, saj je bil duhovit, temperamenten in je znal dramatično prikazati tako puščobno snov. Prešerna in obdobje romantike nam je odkrivala gospa Stupanova, najbrž edini metodik med profesorji. Morali smo se učiti in tudi samostojno delati. Iz učiteljišča se je na klasično gimnazijo priselil profesor Hrovat. Sicer je bil sistematik, zasipaval nas je s podatki, vendar nisem z njim nikoli našla skupnega jezika. Naslovi šolskih nalog so bili skrajno dolgočasni: o ljudski tehniki o poslanstvu maršala Tita, ki je prav takrat začel povezovati dežele tretjega sveta. Profesor Franc Mišič, znani oboževalec Pohorja, je bil zvest svojemu programu. Razlagal je latinsko slovnico tako kot že desetletja pred nami. Med stavke, ki smo jih morali prevajati, pa je vpletel tudi kakšnega z aktualno vsebino: »Partisani nostri fortiter pugnabant pro libertatem patriae nostrae.« (Naši partizani so se hrabro borili za svobodo naše domovine) Ker je bil precej naglušen, nas je ocenjeval po naših pisnih izdelkih, ki pa so bili kar ilustrirani z rdečo tinto. V razredu smo bili trije imigranti, ki smo prišli iz raznih navadnih gimnazij na klasično, seveda po smo morali opraviti izpit iz latinščine čez snov treh razredov. Naša »enklava«, Branka Mondini iz Slovenske Bistrice, Melanija Fabijan iz Gornje Radgone in jaz, seveda ni mogla dobiti ocene, višje od zadostno. Povsem drugačen je bil profesor Tribnik, majhen mož s srebrnimi lasmi, gospod v svetlosivi ali beli obleki z metuljčkom in sprehajalno paličico v roki. Poučeval je staro grščino in je bil strah in trepet. Kot pravi špartanec je zahteval vojaško disciplino, vse čase in naklone, ki jim ni bilo konca. Malo lepše je bilo, ko smo prevajali Iliado, naučili smo se morali prvih petdeset verzov in jih deklamirati v skupinicah – kvartetih, profesor pa je dirigiral in budno pazil, če se je komu besedilo zataknilo in se je skalilo enakomerno valovanje distihov. »Iti mora kot namazano!« in »Ergo mora biti cirkumfleks!« Besede, ki jih slišim še zdaj.

Zelo radi smo imeli profesorja ruščine, Sokolova. Po rodu je bil plemič, ruski emigrant, visoke, koščene postave. Predaval je rusko književnost, seveda v ruščini, govoril je tekoče, snov je obvladal briljantno, posebno zahteven pa ni bil. Ko je spraševal, je kandidata nagovoril: »Nu, maladoj čelovjek, prijatnoj naružnosti!« Kasneje nas je učil tudi zgodovino; predaval je seveda slovensko tudi to je obvladal brezhibno.

Naš razrednik je bil kar pet let Gorenjec Jože Špendal, matematik. Z njegovim predmetom smo mnogi imeli precejšnje težave. Najrajši je poklical k tabli sošolca lvana, češ – bova midva razvijala formulo, drugi tako ne razumejo. Pa smo pred šolskimi nalogami vadili matematiko cele noči. S klavrnim uspehom. Naš razrednik pa je ljubil klasično glasbo in je o tej svoji ljubezni rad govoril, saj je imel hčerko, ki se je odločila, da bo študirala glasbo. Za umetnost se je navduševal tudi kemik, profesor Škerl, ki se je pogosto pustil zapeljati in nam je ob kemijskih poskusih pripovedoval vsebino kakšne opere. Profesor fizike, starejši gospod Pipan, je imel od ganjenosti vedno solzne oči, ko je govoril o vzorniku in učitelju Nikolu Tesli. Pravzaprav ni bilo na šoli nikogar, ki bi nas vzgajal v političnem duhu. To so bili le redki posegi od zunaj Ob izidu Kocbekove knjige Strah in pogum je prišel na šolo mladenič s komiteja, »došao daso s komiteta«, kot smo se norčevali, in nam predaval o tem, »da ga je Kocbek s to knjigo pravzaprav polomil« in da je potvarjal dogajanje v partizanih. Mi pa do knjige tako ali tako nismo prišli Naše mladinsko kulturno društvo smo imenovali po živem avtorju, Bratku Kreftu, ker je tudi on hodil na mariborsko klasično gimnazijo in o tem času napisal knjigo Človek mrtvaških lobanj. Odzval se je tudi našemu vabilu, s predavanjem in pogovorom o literaturi.

Zavedati smo se začeli, da so tudi na drugih šolah mladi, ki pišejo in želijo ustvarjati drugače. Nekako same od sebe so se začele podirati ograje med realko in klasično gimnazijo, med nami so se spletle prijateljske vezi, srečavali smo se neformalno in v dijaškem klubu, Slavko Kočevar –Slavko Jug paje dal pobudo za izdajo prave literarne revije, ki bi naj združevala sodelavce iz vseh srednjih šol, kasneje pa naj bi prerasla v glasilo, v katerem bi sodelovali pisci Štajerske, Koroške in Prekmurja, pritegnili pa bi tudi mlade avtorje iz delavskih vrst.

Dela smo se lotili z vso vnemo. Sodelovala sem na uredniških sestankih, razpravljali smo o v literarnem gradivu, kritizirali, odbirali, kar naj bi bilo zrelo za objavo. Dobili smo tudi nekaj, denarne podpore in malo več obljub, honorarjem smo se odrekli, vendar je bilo izdajanje tiskanega glasila zelo drago in so stroški presegali skromna sredstva, Prva številka Svita je izšla 22. decembra 1952. Sodelavci smo bili navdušeni, glavni urednik Jug je kar sijal. Kmalu so v to veselje kanile prve grenke kaplje, kritike so bile neprizanesljivo ostre, v stilu takrat prevladujoče literarne estetike. Na sestanke uredništva so začeli prihajati tudi uradni predstavniki in mladinski funkcionarji. Napadli so me zaradi nekaterih pesmi, uporabe verskih simbolov in nejasnosti (Vitezi). Prijetna domačnost, prijateljsko vzdušje, ki je vladalo med nami, je izginjalo; začela sem uporabljati ime Ana Sever, da bi se izognila neposrednim napadom.

Tudi šola, ki sem jo ob vsej literarni vnemi-literarnim nastopom, kulturnim revijam, gostovanji na klasični gimnaziji v Ljubljani, mačehovsko zapostavljala, je zahtevala vedno več, saj se je bližala matura. Vstajati je bilo treba ob štirih in se učiti kopico predmetov za pet let nazaj, večer za večerom pa smo se zbirali na dijaškem stojišču, da smo si ogledali vse gledališke predstave in poslušali vse koncerte. Izredno nadarjen za glasbo je bil Slavko, in prav on me je peljal jeseni l. 1953 na glasbeno akademijo v Ljubljani, da sva poslušala Sibeliusovo Simfonijo zvonov. Muzikalnost je izredna odlika Jugovih lirskih pesmi, med njimi po dovršenosti in prepletu rim izstopa pesem Lokvanj.

Vendar Slavko Jug ni bil nikakršen bled, sentimentalen poet, bil je radoživ, duhovit, domiseln, družaben in priljubljen, znal je tudi zbosti in se ljubeznivo ponorčevati, imel je naraven, dovršeno izpiljen okus za poezijo.

Najini stiki so se med mojim študijem nekoliko zrahljali, obnovila sva jih, ko sem se – že diplomirana slavistka – vrnila v Maribor, takrat je bil urednik literarnih oddaj pri Radiu Maribor in sva spet sodelovala. Včasih sva kam sedla, pila čaj in se pogovorila o literatih, o poeziji, o politiki, o službi in včasih tudi o osebnih stvareh, vedno sva gojila tovariško-zaupljiv odnos in mislim, da nisva bila drug nad drugim nikdar razočarana. Pisal mi je spremno besedo za prvo pesniško zbirko Ukradena dežela, pa tudi za drugo, Julijevo leto. Po moji preselitvi v Ljubljano sva se le redko srečavala. Nazadnje sva se videla v mariborskem narodnem domu ob predstavitvi knjige Nade Gaborovič Pogovori z ljubeznijo jeseni leta 1996., Slavko je bil takrat že hudo bolan. Najin zadnji pogovor je bil kratek, a poln prebliskov, spominov na začetke najinih literarnih poti: Še veš? Se spomniš?

Tudi v teh mračnih jesenskih dneh kot beli lokvanj na temni jezerski gladini v mojem spominu blesti podoba pesnika, prijatelja Slavka Juga.

Ob koncu leta 1984 se spomnimo dejstva, da je pred 30 leti prenehala izhajati literarna revija s simboličnim naslovom »Svit«, ki je kljub kratkotrajnemu obstoju opravila pomembno nalogo: začela je uspešno prebijati led, okosteneli okvir tako imenovane »lopatarske literature« in odločno odklanjala klišejsko črnobelo pisanje. uveljavila je vrednotenje intimne lirike in iskrene sporočilnosti individualnega doživljanja, upoštevala je objektivne okoliščine kot funkcionalne prvine v pestrem mozaiku prikazovanja značajev, usod. Skratka, revija je pripomogla k estetiki, aksiološki dn vsebinski revitalizaciji umetniške besede. »Svit« je bil prav spočetka leta 1952 glasilo mariborskih srednješolcev v društvu Svoboda Maribor. Glavni urednik je bil Slavko Kočevar-Jug, v uredniškem odboru pa: Ivan Zemljič (psevdonim Vane Brez), Marica Škorjanec, Branko Ježovnik in Peter Božič. Revija je izhajala mesečno, številka je veljala 30 dinarjev. »Svit« se je naglo razmahnil in prerasel začetni okvir, saj je vabil k sodelovanju vse mlade besedne ustvarjalce severovzhodnega dela Slovenije, povojno literarno generacijo sploh ter z veseljem objavljal prispevke starejših avtorjev, a tudi članke, ki bi naj razglabljali in pojasnjevali odnos do literature in sploh do važnejših kulturnih dogodkov in pojavov. Urednik je že v uvodni besedi v prvi številki spodbujal k pisanju ljubitelje leposlovja iz vrst delavske in kmečke mladine. Zanimivo je listati po številkah te skromne revije, ki pa se je naglo uveljavljala in pritegnila sčasoma sodelavce iz Ljubljane in Zagreba, mlade a že znan avtorje iz vrst revije »Krugovi«. Slavko Jug je objavil številne pesmi v vseh številkah: subtilno doživeto intimno liriko s pestro ljubezensko in refleksivno motiviko in z domiselno metaforiko, iz nekaterih njegovih stihov je zazvenela rahla ironija. Janko Čar je bil zelo zvest sodelavec, v vseh številkah je objavljal lirično ubrano poezijo, v njej, tudi v pesmih v prozi, izraža pristno navezanost na zemljo in toplino domačnosti, poudarja vrednost iskrene izpovednosti. Marica Škorjanec je s svojo doživeto liriko vnesla v revijo svojevrstni čar nostalgične lepote minevanja, melanholijo prekmurskih planjav in dih žlahtne starožitnosti. Borut Loparnik je prispeval že v prvi številki tehten članek o operi, Nižava, obširno je predstavil skladatelja, poudarjajoč, da je Eugen d’Albert, le se ga je oprijel vzdevek »nemški Puccini«, prenesel italijanski verizem na tla srednje Evrope kot izraz odpora zoper Wagnerjeve legendarne nadljudi. V drugem delu članka sledi kritika izvedbe omenjene opere v mariborskem gledališču. Borut Loparnik, ki se je jeseni 1953 odpravil v Ljubljano študirat glasbo, je v »Svitu« objavil še dve oceni z že ustaljenim pristopom: avtor, značilnosti tiste dobe, nato izvedba operne predstave in sicer v 2-3 številki. Don Pasquale G. Donizetti, v 4. številki Carmen — G. Bizet. Kot gost marksističnega centra je muzikolog Borut Loparnik 9. januarja letos predaval o Slavku Ostercu, ki so ga predstavili mariborskega rojaka: potem se je v razgovore z znani z veseljem spominjal sodelovanja s »Svitom«, ki ga je kot maturanta klasične gimnazije pritegnil v razgibani krog mladih ustvarjalcev. V 2-3 številki letnika 1952-53 se je prvič oglasil v reviji Peter Božič, ki je sodeloval ves čas, njegovi številni kratki prozni prispevki pestrih motivov socialne tematike pretežno prikazujejo trpljenje preprostih ljudi ob vrnitvi iz pregnanstva, ali pa so utrinki otožnih spominov na neizživeta otroška leta med vojno vihro. Tudi Stanislav Čobal v subtilno doživeti črtici obravnava socialno témo: bridko otroštvo dekletca, ki ga je zagrenil oče – pijanec. Leopold Bibič, nekaj časa tudi član uredniškega odbora, je objavil več pesmi iz cikla Elegije, Orfejeva tožba in Dekadentova ljubezen — pesem v prozi, napisal jih je kot maturant klasične gimnazije. Njegova kratka proza je realistična, dinamična, sočna, kar vabi k odrski uprizoritvi; sodeloval je samo še v 4. številki, potem .ga je dokončno zvabila na odrske deske Talija, na tej svojevrstni tribuni življenja je postal vrhunski igralec. V 4. številki se je v »Svitu« prvič oglasil Janez Menart, objavil je lirično ubrani pesmi, v naslednjem letniku pa Večerno tihožitje in duhovito, hudomušno, blago ironično Dolgo pesem z žalostnim koncem:

Vnet sem te hodil — vrsto let
kot dragoceno sliko zret.
A mojster Čas je moj zaklad
ocenil za falzifikat ...
Zdaj si samo — cenen portret,
ki naj ga ,kramar nese v svet.

V omenjeni številki je začel sodelovati Franc Šrimpf — nekaj časa tudi član uredniškega odbora, in sicer s člankom Bežen obisk pri Johnu Dos Passosu. Palko Dolinec — Palko Gal je prispeval kratko refleksivno lirično prozo, vpletajoč značilnosti naravnih lepot in pristnost domačnosti vasic v okolici Beltinc. Gema Hafner je v noveli Lucrezia Rochellini prikazala pester mozaik kočljivih okoliščin na prelomnici časa, ko so istrska mesta in mesteca zapuščali ljudje, ki so se znašli v precepu življenja in so se v novonastalih razmerah vse bolj zapletale njihove klavrne usode. Likovni prilogi v četrti, zadnji številki: Ivan Čobal opojni cvet – perorisba in Slavko Tihec, Glava starca — kip iz mavca.

Mladostni zanos Svitovcev ni klonil: z domiselno podjetnostjo so si oskrbeli finančna sredstva. Podprla jih je kulturna skupnost, založba Obzorja, mariborske tovarne pa tudi iz Ruš ter reklame ... In »Svit«, revija za književnost in kulturo, je znova izhajala v manjšem obsegu — cena 20 dinarjev. Urejal jo je še naprej Slavko Jug in spet je obveljal sklep: prispevki ne bodo honorirani. V drugem letniku se je povečal krog sodelavcev: zelo pogosto je objavljal Dušan Mevlja refleksivne pesmi in kratko lirično prozo, aforizme, puščice in razne prikaze o gledališkem dogajanju. Milan Kajč je prispeval nekaj kratkih proznih besedil: pretresljivi prizori iz prekmurskih vasi, ki jih je dobro poznal, saj je tam poučeval med dvema vojnama. Kratki, lirično ubrani črtici je napisal Jože Hudales, nekaj pesmi Miha Remec. Vasja Ocvirk je objavil radijsko igro »Ko bi padli oživeli«, motiv iz NOB. V 3. številki drugega letnika je začel objavljati Marjan Kolar z Raven, ki je postal zvest in zelo plodovit sodelavec. Njegova proza prikazuje žalostne usode bolnikov — nekdanjih taboriščnikov, prav tako pa je slikovito, psihološko dognano obravnaval razna pereča vprašanja, poudarjajoč razkorak med moralnimi normami in resnično danostjo v prvem povojnem obdobju, objavil pa tudi razne članke o kulturnih problemih. Viktor Konjar je prispeval nekaj pesmi in članek — Abstraktizem. Novi sodelavci so postali še: Smiljan Rozman, s kratko prozo — utrinek iz otroških spominov ter pesniki — Kajetan Kovič, Branko Hofman in Janez Ovsec, ki je v 4-5 in v 6. številki objavil esej Kaj je moderno. Bogdan Stopar iz Zagreba je predstavljen z novelo Triptih — razprtije v družini obubožanega tovarnarja, Bora Pavlović predstavlja v prispevku Mlada hrvaška dramatika že dokaj uveljavljene avtorje: Radovan Ivšić, Pero Budak, Fadil Hadžić ter Ivan Raos. Slavko Jug je prevedel pesmi Ilinojski farmar in Chicago — Carla Sandburga, Vital Klabus: Marcel Proust — Combray, odlomek iz njegovega prvega romana »Pri Swannovih«, Branko Rudolf dve pesmi Sandora Petöfija – pesnika revolucije, ki ga je v članku predstavil Dragan Flisar. Wolfgang Weyrauch, odljuden poet mračne, deluje domišljije je napisal srhljivo pesem »Poročilo vladi« (prevod: Marjan Kolar), poročilo o propadu Hitlerja v jaških berlinske, podzemne železnice, ki je simbolično podzemlje nečlovečnosti. Jože Remar je prikazal prizadevanje za dvig :kvalitete mladinske književnosti v Nemčiji in Švici, članku pa je sledil duhovito šegav odlomek »Papirnata vreča« Janeza Švajncerja.

Nad »Svitom« so se vse bolj zgrinjali temni oblaki: iz zornega kota nekaterih arbitrov v Ljubljani je bil koncept revije preveč liberalističen. Njihovo jezo so si nakopali avtorji — N. C., Janez Ovsec sin Marjan Kolar. Sledila je 7., zadnja številka v simboličnem belo-črnem ovitku: v njej se je prvič oglasil Dane Zajc s pesmijo Pepel in lobanje – srhljiv spomin iz otroštva: tudi črtica Petra Božiča je utrinek zagrenjenega življenja rahločutnega, samotarskega dečka. Pesmi Slavka Juga in Janka Čara izzvenijo kot labodji spev revije. Na zadnjih straneh pa dajata duška svoji jezi zaradi neutemeljenih očitkov N. C. in Marjan Kolar. Njihova duhovita, pikra in tudi z obešenjaškim humorjem zasoljena besedila in v razočaranju zagrenjeno razmišljanje dopolnjujejo duhoviti aforistični stihi Otona Župančiča:

Nekdo zasviral je ondan na naši zabavi,
takoj so mu gosli razbili na glavi,
in veš zakaj? Na uho to novico:
bil je še mlad – pa je sviral resnico.

In še nekaj vrstic iz urednikove beležke: »S to črno številko se poslavljamo. Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh, toda »Svita« je konec. Brez finančnih sredstev ne gre, zaman je dobra volja. Kar smo povedali, smo povedati iskreno in z dobrim namenom. In pametni ljudje to razumejo«.

Ni se uresničilo upanje, revija »Svit« ni več oživela. Nekdanji sodelavci so vse pogosteje v drugih revijah, mariborski avtorji predvsem v »Novih obzorjih«.

Avtorica je v razpravi o reviji Svit prispevala članek, ki je bil objavljen v Dialogih 3. 1985. leta.

Na naši šoli, klasični gimnaziji, je takrat( delovalo Mladinsko kulturno umetniško društvo – MKUD, imenovano po dr. Bratku Kreftu, ki je bil nekoč prav tako dijak klasične gimnazije. Večkrat nas je obiskal, predaval, se pogovarjal z nami in spremljal naša literarna prizadevanja. Poleg literarne skupine sta bili zelo aktivni tudi gledališka in glasbena, imeli smo celo orkester. Na literarnih sestankih, ki smo jih imeli vsaj enkrat tedensko, smo prebirali svoja dela, ob njih razpravljali, nepopustljivo kritizirali, brez zamer. Organizirali smo vrsto literarno-glasbenih večerov in začeli izdajati glasilo Brstje. Povezali smo se z mladimi literati Klasične gimnazije v Ljubljani, sprva pisno, kasneje pa tudi osebno. Med njimi so Vladimir Kavčič, Vladimir in Pavle Svete, Janez Dokler, Viktor Konjar, Kajetan Gantar. Odzvali smo se povabilu in gostovali z literarnim večerom pri njih, oni pa so nam obisk vrnili z nastopom na naši gimnaziji.

Od leta 1951 smo se začeli družiti tudi z avtorji, ki so izdajali literarno glasilo Plamen. Njihov neformalni vodja je bil Slavko Kočevar – Jug. Med nami so se stkale tovariške in prave prijateljske vezi. Sledilo je nekaj skupnih nastopov na literarno glasbenih večerih, dozorel pa je tudi načrt za izdajanje revije Svit, ki naj bi postal glasilo mariborskih srednješolcev. Izdajanje revije je bila prava pustolovščina. Svit smo začeli izdajati mladi in sami, kot piše Slavko Jug. Ljudska prosveta je prispevala dobro polovico denarja za tisk prve številke. Uredništvo je skušalo nastalo vrzel zamašiti z zbiranjem reklam in s prodajo, sodelavci seveda nismo prejemali honorarja, kljub temu se račun ni docela izšel.

Za Svit sem pripravila pesmi Svetloba, Rop, Trhlo znamenje, Vitezi, Pav. Naši uredniški sestanki za odbiro gradiva so bili prijazni, prijateljski, nekako domači, srečavali smo se tudi neformalno, razpravljali smo o poeziji in živeli za svojo revijo. Sestanek za 4. številko Svita je bil že čisto drugačen. Udeležili so se ga tudi nekateri uveljavljeni literati, med njimi pisatelj Ingolič, ki je bil takrat profesor na Klasični gimnaziji.

Moja pesem Vseh mrtvih dan je sprožila ostro polemiko. Predvsem so mi očitali rabo metafor iz religioznega življenja, kar naj bi bilo zastarelo. Pesem govori o tem, kako otrok v patriarhalnem kmečkem okolju doživlja cerkvene obrede ob prazniku smrti v nasprotju z bliščem jesenskega cvetja, Ta pesem potem ni bila objavljena, naslednje prispevke pa sem podpisovala s psevdonimom Ana Sever. Zagovarjati sem se morala tudi za pesem Vitezi. Nekdo me je resno vprašal, kaj sem hotela s to pesmijo povedati, češ da je nejasna, v zraku in brez sporočila. Z mojo razlago je bil kritik zadovoljen, vendar je vprašal: »Zakaj pa tega ni tako pojasnila v pesmi?« »Ker potem to ne bi bila več pesem!« Tako sva razpravo končala.

Tudi Slavko Jug je znal biti duhovit in prodoren kritik. Na najinih srečanjih v času Svita in kasneje, ko je bil urednik kulturnih oddaj na Radiu Maribor, sem vedno znova občudovala njegov prvinski in vendar prefinjen občutek za vrednotenje literature.

Med mnogimi literarnimi nastopi, ki so se kar vrstili, je bilo tudi tekmovanje mladih pesnikov in pisateljev v neki mrzli dvorani blizu frančiškanske cerkve. Prvo nagrado za poezijo so podelili Slavku Jugu, drugo mesto so prisodili meni, prvo nagrado za delo v prozi pa je dobil Peter Božič.

O vsaki številki Svita je poročal tudi mariborski Večer. Besede pohvale so v teh zapiskih dokaj skope, radodarne pa so kritične ugotovitve. O prvi številki pravi: Poezija je prvenstveno posvečena individualnim ljubezenskim doživetjem … Pesmi bolehajo na neizrazitosti, nedozorelih pretenzijah po zaključnem spoznanju in do neke mere na pesimizmu. Nekoliko više se med pesniškimi prispevkI dviga pesem Bajaco Vaneta Breza, medtem ko so pesmi Slavka Juga in Marice Škorjanec s svojimi afektiranimi mračnimi niansami na pragu modnega verzificiranja, čeprav slednji ne manjka smisla za impresivno oblikovanje …

Od drugi številki meni Jože Pečečnik: Najboljše so pesmi Vaneta Breza, so izrazito razumske, skoraj brez čustva. Podobne pesmi je objavila Marica Škorjanec (Trhlo znamenje). Slavko Jug nas preseneti s svojimi oblikovno dobrimi in gladko tekočimi verzi, moti pa pesimizem, ki se pri njem stopnjuje.

V prozi je najbolj uspel Peter Božič. Njegova Vrnitev je pretresljiva zgodba, ki jo avtor z velikim darom opisuje …

Sčasoma je Svit doživljal transformacijo. Iz srednješolskega glasila je nastajala revija, odprta zlasti za pisce iz severovzhodne Slovenije in Koroške, z nagradnim natečajem pa je skušala pridobiti sodelavce iz delavskih vrst. Odpiranje navzven je pritegnilo več pomembnih piscev, prineslo je nekaj finančne podpore, še več pa obljub. Postopoma se je izgubljala homogenost. Politizacija je bila reviji tuja. Očitali so nam pesimizem, kar za mlado povojno generacijo ni bilo sprejemljivo. Vsekakor pesimistična nota ni bila poza, izvirala je iz doživljanja in odzivanja na takratne dogodke: rušenje vrednot, razkroj slovenskega podeželja, kolektivizacija kmetijstva. To je bil čas, ki sovpada s čistkami na srednjih šolah. V svojem dnevniku berem: Iz učiteljišča so izključili 30 dijakov, med črnimi ovcami, ki so imeli enako usodo, so bili tudi nekateri moji prijatelji. Zaradi verskega prepričanja je več profesorjev izgubilo službo ali pa so se morali upokojiti. Med dijaki so začeli krožiti vprašalniki, ki so poizvedovali o naših interesih, o ideološki pripadnosti in vrednotah. Poezija mi je pomenila zavetje in umik v drugačen svet.

Po maturi l. 1953 sem se morala za več let posloviti od Maribora. Odšla sem v Ljubljano, študirat slavistiko in primerjalno književnost. Moji začasni nezvestobi Svitu so botrovale nove študijske obveznosti, smrt v družini, prilagajanje na novo okolje različnih obveznosti. Na ta molk se odziva Slavko Jug:

22. aprila 1954

Odpusti, Marica, da Te spet nadlegujem! Kot si lahko opazila, je v prvi številki Svita najštevilneje zastopan Vanč, v drugi jaz, v tretji Čar. Bodi roža in pošlji zdaj Ti malo več kot ponavadi! In če moreš – čimprej, v četrti številki, ki jo pripravljamo, bi Te rad videl – torej pošlji! Saj menda ne boš pri Mladih potih do smrti. Sicer pa bi se lahko oglasila že sama, saj veš, da je Svit zate vedno odprt in končno smo prijatelji. Kako si? Piši! In ne pozabi na podčrtane besede, kakor tudi Tebe ne pozablja Tvoj prijatelj Slavko

Leto zatem je Svit ugasnil, generacija, ki jo je združeval, se je razšla. Nekateri smo kljub razdaljam ohranili žive stike. Zelo dragoceno je zame prijateljstvo s Slavkom Jugom. Tudi če so včasih med najinimi srečanji potekla leta, ob ponovnem snidenju tega ni bilo čutiti, pogovor med nama je vedno stekel neprisiljeno.

Kot literarni urednik na Radiu Maribor mi je v spodbudnem pismu na Golnik 9. novembra sporočil, da je v oddaji sam bral moje pesmi. V tem pismu je izpovedal svoje nazore in pojmovanje umetnosti:

Umetniško izražanje je človekova intimna želja po avtentični prisotnosti v času, tih dogovor Boga in zveri v človeku, slast odkrivanj lastnih samosvojih koordinat v prostoru mikro in makrokozmosa. Nobena, še tako mojstrska umetniška stvaritev pa ni vredna piškavega oreha, če uničuje medčloveške odnose in če zavestno služi kot lestev v potrošniško nebo današnjega časa.

O svojem razočaranju nad literati in literatstvu pravi:

V Mariboru je v glavnem vse po starem. Mojstri književniki so med seboj skregani. Skoraj vsi mislijo o sebi, da so geniji. Drug drugega dobesedno zaničujejo, Vsak zase dela poceni reklamo. Meni pa gre na bruhanje. Včasih me ima, da bi jim potrgal gloriole z glav. Ljudje, s katerimi se je bilo pred leti še prijetno srečavati, so zdaj sezonske slave.

Razkokodakal sem se bolj, kot sem želel. Razumela boš, Marica, da sicer nimam ne časa ne priložnosti za klepet o teh stvareh.

Pismo končuje z duhovito aluzijo:

»… nehaj bolehati, zberi vse svoje sile in kmalu zleti na zeleno vejo … Jaz sem in te pozdravljam z iskreno željo, da se pozdraviš čimprej in da se spet kaj oglasiš svojemu staremu kompanjonu. Slavko Jug

Razmere v 50 letih za umetniško ustvarjanje niso bile ugodne, vendar je skupina svitovcev, takrat starih sedemnajst, osemnajst let, skušala po svoje izraziti svoj odnos do prostora in časa. V nasprotju z do takrat veljavnimi literarnimi vzori (izročilo NOB, književnost obnove) prinaša Svit osebno izpoved, v prozi pa ideološko neobremenjeno, živo pripoved: Peter Božič in Gema Hafner. Posebno mesto zavzema v Svitu tudi glasbena kritika, po besedah poročevalca D. M. v naši deželi skoroda opustošena kulturna panoga. O pomembnejših glasbenih dogodkih je v Svitu pisal Borut Loparnik.

Pod uredniškim vodstvom Slavka Juga je v mrak prebujanja prinašal Svit svetlobo z vonjem po mladosti.

*Slavko Jug

Če so pesniki res nepriznani zakonodajalci sveta, kot pravi Shelley, potem bo najbrž držalo, da so intelektualci priznani komentatorji sveta, ki so mu pesniki figo mar. Tak svet, v katerem smisel za romantično neskončnost in neposredno izkustvo biti vzdržujejo samo še redki pesniki, mistiki in puščavniki, medtem ko vesoljne množice mnogo bolj zanima imeti, je seveda tudi naš svet, se pravi svet sodobnega slovenstva, še zlasti po domači »žametni revoluciji« in nastopu naše različice primitivnega kapitalizma. Komentirati protislovja, vzpone in padce takega sveta je nehvaležna in vse prej kot lahka naloga. Čisto intelektualno zrenje namreč ne zadošča, saj ga karakterizira tista brezbrižnost, ki sicer lahko domuje v slonokoščenem stolpu znanosti, za soočenja z neposrednim dogajanjem v areni življenja pa pogreša bistvene razsežnosti moralnega dejanja: strast, zavezo in ljubezen do javno pomembnih stvari, res publica.

S tega vidika se zdi, da je Boštjan M. Zupančič idealno opremljen s tisto kombinacijo intuitivne občutljivosti in zgodovinske erudicije, ki ga žene v nenehno in na moč strastno preseganje obeh skrajnosti, kakršne pozna običajni miselni angažma. Njegovi razgibani in tekoče pisani eseji, te »intelektualne pesmi« namreč predstavljajo izziv tako ciničnemu slovenskemu zmrdovanju nad opravili razumnikov kakor tudi prevzetnemu ameriškemu poudarku na specialističnem znanju. Kot dvomljivi, a zato nič manj angažirani intelektualec, ki se je – najprej kot študent, nato pa tudi kot profesor kazenskega prava – prekalil v predavalnicah slovenskih in ameriških univerz, se Boštjan M. Zupančič giblje po horizontih svetovne družbene, kulturne in moralne ustvarjalnosti z neko nenavadno suverenostjo, stilistično spretnostjo in analitično prenikavostjo, ki so mu pomagale, da je iz svojih izvirnih esejev naredi pravi slovenski »fenomen«, če že ne – vsaj včasih . kar neposrednega »škandala«.

Ne glede na to, ali se je pojavil na radijskih valovih, v časopisju ali na malem ekranu, je Boštjan M. Zupančič s svojimi provokativnimi idejami, intervjuji in zamislimi silil svoje bralce in poslušalce k temu, da so se do njegovih stališč opredeljevali, s tem pa bili istočasno primorani premisliti lastna izhodišča. Prav tu pa se nemara skriva ključ do osnovnega pomena njegovih sporočil, ki sploh niso skrite v steklenici, ampak pritegujejo našo pozornost spričo svojega sijajnega, za pravnika celo popolnoma enkratnega literarnega sloga. Silijo nas namreč k temu, da njegovo le mestoma vzvišeno, v pretežni meri pa docela osebno in prizadeto razkrinkavanje slovenskih zablod pretehtamo v luči lastnih predpostavk, ki smo se jih nemara navadili jemati za samoumevne. Njegovi eseji od bralca ne terjajo, da se z njimi strinja. Pač pa si spričo svežega, izvirnega in neposnemljivega načina obravnave, ki iz teh esejev dela razburljive osebne dokumente intelektualnega nemira, sleherni bralec ne more kaj, da ne bi bil ali hladen ali vroč. Mlačni lahko ob teh esejih ostanejo samo tisti bralci, ki jih tveganja miselnih avantur ne zanimajo, ker se udobneje počutijo v varnem naročju predvidljivih pozicij, skrepenelih fraz in miselnih formul, iz katerih je bil živi duh že davno izgnan.

Bradati gospod finih manir in z nezgrešljivim metuljčkom, ki na salonskem parketu debatira o Kantu, Heglu, Lacanu in o razdiralni zvezi med shizoidnostjo in razvitim kapitalizmom z enako lahkotno prepričljivostjo, s kakršno zmore v televizijskem studiu sporočeno razpravljati bodisi o privatni lastnini bodisi o erotični blaznosti, ta gospod se nikoli ne utrudi pisati o nekaterih »naglavnih grehih« slovenskega političnega in kulturnega življenja tukaj in zdaj, kot pričajo že njegove prejšnje zbirke esejev. Tudi pričujoča knjiga nadaljuje s katalogiziranjem avtorjevega nepopustljivega odpora do predsodkov, tabujev in stereotipov, s kakršnimi nas je obilno obdarila zahodna civilizacija, zlasti pa seveda slovenska zgodovina fizičnega preživetja in sočasnega psihičnega »drobtinčarstva«.

Boštjana M. Zupančiča odlikujejo tri bistvene lastnosti, s pomočjo katerih na osupljivo odkritosrčen, a hkrati tudi argumentiran način zavrača politiko »okrnjenega jaza«, ki predstavlja temelj slovenskih frustracij. Najprej gre za dejstvo, da ne pripada nobenemu od političnih oziroma kulturniških taborov na Slovenskem; nato gre za pisateljski prijem, ki se navdihuje pri teoretskih in eksistencialnih izvirih, kakršnih na Slovenskem ni populariziral tako rekoč še nihče, to pa sta najpoprej Jungova psihoanalitična metoda in ameriška šola socialne filozofije, znana pod imenom Critical Legal Studies: na koncu pa njegovo pisanje zaznamuje neposredna eksistencialna prizadetost, ki ga pooblašča, da primere za ilustracije tez išče ne samo v svetovni književnosti, religioznih izročilih ali filozofskih besedilih, ampak tudi v osebnem doživljanju in zakladnici lastnih izkustev.

Spričo zasidranosti v takih izhodiščih Boštjan M. Zupančič v svojih esejih seveda zastavlja svoj glas za avtentične vrednote družbeno osvobojenega in duhovno realiziranega posameznika, tj. za tiste vrednote, za katere njegova neprizanesljiva analiza metafizičnega statusa slovenstva pravi, da hitro izginjajo pod pritiskom opojnega navdušenja nad vulgarnim kapitalizmom. Ko avtor s svojim ostrim esejističnim skalpelom zareče v načine slovenskega druženja, razkriva našo nezmožnost pristnega doživljanja, ali razmišlja o duši, večnosti, ženski in absolutnem smislu, pa ne kritizira samo slovenskih yuppies z njihovim na novo odkritim kartezijanstvom, ki ga povzema geslo »I shop therefore I am«, ampak usmerja svojo kritiko tudi v gorifikacijo niča, narcizma in drugih psihopatoloških oblik našega vsakdanjega življenja.

Povezujoč psihično stanje razcepljene osebnosti, ki spričo družbeno opogumljene slepote sploh ne more reflektirati lastne situacije, z nekaterimi zgodovinskimi, političnimi in kulturnimi poškodbami Slovencev kot tradicionalno tlačenega naroda, avtor izroča v premislek in nemara tudi v puritansko zgražanje nekatere teze, ki bržkone ne bojo všeč niti »črnim« niti »rdečim« oblastnikom Za vse tiste bralce, ki se požvižgajo na ustaljene načine razpravljanja in iz njih izvirajoče stereotipe, pa bodo eseji v pričujoči knjigi prav gotovo pomenili plodno povabilo k lastnemu naporu misli, čeprav odpirajo nekatere boleče rane v osebnostnem, pa tudi nacionalnem »značaju« Slovencev. Vendar nas bolečina sili k razmišljanju, razmišljanje nas nemara utegne odpeljati na pot modrosti, modrost pa napravlja življenje nekoliko znosnejše.

Pojasnilo urednika

Gre za besedilo, ki ga je zdaj na žalost že pokojni pesnik Aleš Debeljak napisal k Zupančičevi zbirki Nasploh, ki bi morala iziti sredi devetdesetih let. Ni izšla, a je objavljena v reviji Locutio št 3). Kot urednik in oblikovalec zbirke sem jo imel že gotovo, a včasih o stvareh, kot je izid te drobne pesniške zbirke, odločajo povsem zunanji dejavniki. To je bilo v tistem času moje osebno stanje in počutje. Sicer pa, kot ste lahko videli, spremna beseda ne govori skoraj nič o zbirki, ampak o splošnem stanju duha takrat v Sloveniji.

V Ljubljani, dne 23. novembra 1999

Pozdravljen, Mirkec,

zadnji prijatelj mojega piškavega življenja! Lahko bi Ti napisal gorečo zahvalnico, vendar vem, da Ti moj preprosti »hvala«, ki prihaja iz najglobljih globin hvaležnosti, pomeni več, ko vse leporečje. Posebno zahvalo sem dolžan tudi g. Marjanu Pungartniku; z vama je Maribor dobil srce kulture, tisti potrebni, svojski utrip, tisto luč, ki jo izžarevajo samo izbrani duhovi, široko odprti lepoti, dobroti in vsem visokim vrednotam.

Dr Tine Debeljak je imel lepo navado, da nam je kvalitetnejše prispevke v DS nagrajeval tudi z okusnimi, često na bibliofilijo spominjajočimi separatnimi odtisi. Od takrat – nič več, do danes. Publikacija je izšla na lepem papirju z estetskimi črkami, je s finim okusom redigirana, posebno efektna je platnična stran in pomirjajoči lazur, moja priljubljena barva. Nič za to, če seje tisk malce zavlekel, saj nisem brzine niti pričakoval. Znam ceniti vajino prijateljsko angažiranost, le ne vem, s čim jo poplačati. Delce je prišlo ravno prav – z njim sem najlepše nagrajen za mojih 85. let, ki se napolnijo 13. decembra letos. Saj se me ne bo nihče drug spomnil, na faksu gotovo ne.

Tebe, Mirkec, cenim in spoštujem od najinega prvega sreanja v seminarju, ko je iz Tebe kar sijal žar po širinah in višinah. Na nekem določenem področju si me daleč prekosil, kar poglej svojo bibliografijo; meine spezielle Hochachtung! Tako, kot je poslana mi publikacija (12 izvodov) nad vse prikupna, tako je res, da je njen najboljši del Tvoja spremna beseda! Ma ne se hécat! Pa je res, še kako res! Le kje si dobil to čarobno palico, s katero mimogrede pričaraš tehtne misli in izluščiš resnico!

Pungartnik mi je simpatičen že zato, ker je pesnik, že zato, ker mislim, da znam ceniti njegova žlahtna prizadevanja za kulturo, že zato, ker mu je ljuba češčina, še zdaj moj drugi materinski jezik in še posebno zato, ker mu je soproga Čehinja. Mojo lepo, visoko praško ljubezen je pretrgala in onemogočila vojna.

Če vama je kaj do tega, vama bom vrnil po en izvod z dedikacijo. Mirko, verjemi, meni honorar ni glavno, 10 let sem zastonj zalagal Zbornik DS z epigrami itd. (preden so ga zahrbtno ukinili). Zdaj je v tisku moja študija za Matičetov zbornik, seveda zastonj itd. Vendar denar pride zmeraj prav, posebno, ker sem še v pooperativni oskrbi. Z zdravjem – nič dobro! Oprosti, postajam sentimentalen, zato raje končam.

Pozdravljam te in te stiskam na srce, seveda (kakor običajno) vse Tvoje, g. Pungartniku etc. etc.

Ludvik Dušan

Opomba urednika

Leta 1999 smo pri Mariborski literarni družbi na pobudo dr. Mirka Križmana objavili drobno publikacijo Dušana Ludvika Prešeren – Jakac – Čokan. Vili Vuk je takrat zapisal, da je bilo to osrednje dejanje ob 150-letnici Prešernove smrti v Sloveniji. Avtor je priskrbel grafične elemente za publikacijo, ki je izšla v zbirki Locutio s serijsko številko 7 in sem jo kot urednik oblikoval v celoti sam, tiskala pa jo je tiskarna Grafiti studio iz Maribora.

Zdaj sta oba protagonista publikacije pokojna in v zapuščini po dr. Mirku Križmanu sem pri urejanju svojega arhiva našel pismo, ki ne le da kaže vso veličino Dušana Ludvika, ampak tudi ugled, ki ga je pri njem užival dr. Križman. Glede pohvale na moj račun bi lahko bil nekoliko skromnejši, čeprav je res, da je društvo ravno v tistem času, eno leto po ustanovitvi, igralo pomembno vlogo ne le pri izdajanju knjig, ampak tudi v organiziranju literarnih prireditev in čezmejni izmenjavi, ko je bilo tega pri drugih veliko manj. Mariborska kultura (kakor vedno, z redkimi izjemami) je bila dokaj zaprta vase in je gledala (kakor vedno, z redkimi izjemami) na ta prizadevanja zviška.

Marjan Pungartnik

Marija Šedivy, Luna v razmajanem stolu, KD Mariborska literarna družba 2017

Marija Šedivy se je rodila na Vranjem Vrhu pri Gornji Radgoni. Njena poklicna pot — končala je študij pedagogike in nemščine-jo je vodila na šole blizu domačega kraja,ves čas pa je bila vneta in uspešna pobudnica kulturnega življenja v svojem okolju in je za to dejavnost prejela že leta 1999 priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Organizira literarna srečanja in povezuje pisatelje, pesnike in slikarje,je ambasadorka kulture za umetnike na obeh bregovih reke Mure.

Ves čas je tudi sama ustvarjala, piše poezijo in prozo. Leta 2003 je prejela nagrado za prozo na literarni razpis tržaške Mladike, leta 2012 pa za ciklus pesmi Luna v razmajanem stolu.

Izdala je pesniško zbirko Ko trave zaspijo in dve knjigi kratkih zgodb. Luna v razmajanem stolu je njena druga zbirka pesmi. Urednik Marjan Pungartnik v spremni besedi izhaja iz besedila popevke Marlen Dietrich in razmišlja o zreli ljubezni, ki pomeni: imeti rad.

Luna in ljubezen se že od nekdaj v neštetih različicah prepletata v liričnih pesmih, kot da mesečina magično vpliva na erotične vzgibe, na plimo in oseko, na kalivost semena in rast. V pesniški zbirki Marije Šedivy luna ne igra čarne sile, da bi vznemirjala mlade zaljubljence, vzbujala hrepenenje in sanje, ki jih pripisujejo mesečini, tu ne srečujemo Kettejeve »lune sanjave«, ampak staro dobro znanko, tudi ona se na večer povsem udomačeno zlekne ob ljubečem zakonskem paru v razmajanem stol in opazuje njuno

Ljubezen brezčasno povezuje moža in ženo, ne da bi pričakovala divje presenetljive vzgibe strasti, želje, vabljenja in odklanjanja, ljubosumja ali prevar. Po mnogih letih se viharji umirijo, to, kar ostaja, pa si delita v lepoti cvetov, šumenju dežja, ščebetu ptic, jutranjem soncu, vse, kar dojemajo čuti, še najbolj pa harmonijo vsakdanje bližine v sožitju, ki ga narekuje ustaljeni dnevni ritem skupnega prebujanja, zajtrkov in kosil sredi znanih predmetov, dotikov in vsakdanjih zvokov: splakovanje školjke, prhanje, listanje časopisov, vonje po kavi, ko dan zadiši po svežem kruhu in noči pod skupno odejo tudi pozimi, »ko se svet skrči na velikost ekrana.« V to skoraj idilično sobivanje kane tudi grenka kaplja, saj postajajo z leti skrajšane poti predolge za upočasnjene korake.

Petdeset pesmi, povezanih v zbirko z enovito vsebino, je napisanih v pesniškem izrazu, ki je značilen za avtorico: kratki verzi, nobenih razmetavanj z besedami, tu in tam komparacija ali personifikacije: svetlím klepetave noči v sobi ... zazrta v zimo se po podnicah sprehajajo poletja. ujeta v materino dušico … dan leže, preden zleze iz postelje ... Odloženi dnevi v mrzli sobi čakajo, da jih vzameva s police. Ponekod celotna pesem prerašča v simbol, sicer pa je značilno barvito, skoraj veristično upodabljanje posameznih ponavljajočih se prizorov, ki so postali z leti pravi ritual dolgoletnega skupnega življenja. Tu so povsem navadni, skoraj banalni predmeti iz vsakdanjosti, ki pa ustvarjajo domačnost in varnost: V vonju prepotene srajce, vlažni brisači, odvrženih copatih. izpraznjeni skodelici, odloženem časopisu, Si.

Pesnica osmišlja vsakdanjo enoličnost z barvami, ki prinašajo vedrino:Za naprstnik rdeče, nekaj zelene, malo modre in veliko rumene, za pusto vsakdanjo obleko.

Ena najkrajših pesmi, ki prizadene in vznemiri, je mnogopovedna pesem 43, v njej zadiši kostanjevo jutro v polnosti opojnega poletnega razdajanja, in njegovo nasprotje: dih smrti v rahlem vonju cipres – misel na bližnje, ki so le še spomin na porumenelih fotografijah.

Kostanjevo jutro
za mrmranje čebel,
za dlani,
ki stresajo rumen prah
na naju.
Neko jutro
v albumu porumenelih fotografij
z vonjem po cipresah.

Drago Mom: Prehod, olje na platnu, 2x1,4 m, 2014

Drago Mom, Letni oder Ruše, Festival kulture 2017

Akad. slikar, mag. Drago Mom, ki na domačem umetnostnem prizorišču predstavlja dokaj enigmatično in žal dostikrat nerazumljeno ustvarjalno osebnost, se običajno posveča sicer klasičnim, vendar intimno reinterpretiranim likovnim motivom, kot so krajine in vedute, objektna in cvetlična tihožitja (šopki ali vazni aranžmaji), duhoviti a skrajno subtilni portreti znancev ter ženske figure, kjer pride do izraza njegova krokijevska, matissovsko navdihnjena risba. Momovo ekspresivno deformirano oblikotvorje dosega vrhunec tako v neevklidsko ukrivljenem prostoru (krajine in vedute) kot v akromegalično podaljšanih udih človeških figur, ki pridejo do izraza tudi v njegovih kiparskih, praviloma polikromiranih stvaritvah v lesu. Po drugi strani pa umetnik, kot umetniški častilec ženskega ustvarjalnega principa slogovno in vsebinsko sega na področje asociativne abstrakcije, pri čemer se osredotoča na simbolne, »gynocentrične«, perforirane likovne objekte, katerih eliptična oblika aludira na žensko nožnico, kot simbol plodnosti in ženskega principa nasploh, ki jih izvaja bodisi reliefno v lesu z različno polikromacijo, tudi zlato ali srebrno, bodisi naslikane na platno ali pa kot kolaže, oboje na dekorativno zasnovani slikovni površini z geometrijsko abstraktnimi likovnimi objekti v žarečem koloritu.

Drago Mom se razen z likovnimi tehnikami olja na platnu, akvarela, risbe in grafike (linorez, sitotisk), namreč ukvarja tudi z ustvarjanjem lesenih reliefov in oble plastike, slednje s prepoznavno geometrijsko stilizacijo, ob pogostem ohranjanju sledov površinske obdelave in vzporednih, grafično učinkujočih kanelur, kot je to morda najbolj razvidno iz javnega spomenika Kovač v lesu, ob 120. obletnici rojstva pesnika, literarnega zgodovinarja in bibliotekarja Janka Glazerja, kot hommage pesmi Rodovnik, ki jo je posvetil svojemu, v II. svetovni vojni padlemu sinu (Mi smo rod kovačev, mi smo rod z glažut ...), njegovo odkritje pa je potekalo pred Domom krajanov Smolnik na Glazerjevi ulici 29, hkrati z otvoritvijo likovne razstave. Skulptura Kovača učinkuje še posebej monumentalno, saj jo je ustvaril v le nekoliko pomanjšani naravni velikosti, z izjemnim navpičnim poudarkom, vihteč v desnici kladivo, držeč v levici ogromno podkev (kovač kuje srečo), kot bi simboliziral povezavo med zemeljskimi in nebeškimi sferami, navezujoč na antično mitologijo, točneje na grškega boga ognja Hefaista oziroma njegovega rimskega pendanta Vulkana (znan ikonografski motiv je napr. Hefaistova / Vulkanova kovačnica), pri čemer je tudi Janko Glazer v svoji pesmi povezoval »Kladivo in plamen, grb rodu prastar ...«

Tokrat predstavlja delo iz cikla velikoformatnih, dvo in večmetrskih, na divanih ležečih ženskih aktov v skorajda naravni velikosti, ki lebdijo pred brezprostorskim ozadjem, posutim z najrazličnejšimi cvetovi, znova kot simboli ženskosti in plodnosti. Cikel je prvič samostojno razstavil v galeriji DLUM.

Vsebino likovnih del Draga Moma lahko sicer večpomensko simbolno interpretiramo, vendar pa kot osnovna izpoved prevladuje prekipevajoča ljubezen do življenja in umetnosti, ki jo umetnik z dušo in telesom izžareva, navkljub skrajno neugodnim življenjskim okoliščinam, ohranjajoč vseskozi močan ustvarjalni naboj in delovno vnemo.

Razgovor s Konradom Buhagarjem, partnerjem pri firmi »Architecture Project«, agencije s sedežem v Valletti, in profesorjem univerze na Malti.

Pogled na Valletto na polotoku Sceberras

Glavno mesto otoške republike Malte, »Citta Umilissima«, je mesto umetnosti v Evropi, je članica utrjenih mest, mesto svetovne kulturne dediščine in bo Evropska kulturna prestolnica v letu 2018.

Valletta je še vedno mesto malteških vitezev. Skoraj vsaka ulica ali aleja to potrjuje. Že sam pogled z glavnega pristanišča na utrjeno mesto je izjemen. Toda vitezi so ustvarjali tudi lepoto. Tako gorati polotok Sceberras, na katerem mesto leži, ni bil izravnan in ceste kar tečejo in vijugajo na vse strani z glavne, Republic Street.

Pogled na polotok Sceberras na katerem lezi Valletta

Valletta je tudi izjemni primer baročne arhitekture. Mesto se je rodilo kot utrjeno mesto proti okupatorjem, najprej Saracenom in proti prodirajočim Otomanskim Turkom. Začetna podobo je oblikovala najprej plemenitost in nato obrambnost. O tem pricajo obrambni zidovi in trdnjave, ki kar rastejo iz morja. A to ne pomeni, da v mestu ni bilo lepote. Ravno nasprotno.

Papeški odposlanec arhitekt Laparelli v svojem poročilu vodji malteškega viteškega reda gospodu La Vallette razlaga svojo zamisel, da je glavna cesta, ki teče po polotoku, zamišljena prav zaradi lepote, kot simbolj harmonije in neke vzvišenosti za prebivalce, ki bodo prebivali znotraj mestnega obzidja.

Ulice Vallette

V 18. stoletju, ko se je strah pred morebitno ponovno Otomansko invazijo polegel, Valletta postane eno od glavnih trgovskih središč v Sredozemlju. Mesto postane znano po izjemnem načinu življenja, umetnost pa doživi pravi razcvet. Ravno v tem obdobju, od sedemnajstega stoletja naprej, se podoba mesta prične spreminjati. Pojavijo se vrtovi, palače, gradi se gledališče vse v baročnem slogu. Danes številne galerije, kavarne, restavracije in gledališča nudijo sprostitev in razvedrilo meščanom tega mesta.

Konrad Buhagiar

Mesto znamenitosti in vonjav!

In tukaj je potekal pogovor z gospodom Konradom Buhagarjem, partnerjem pri firmi »Architecture Project«, agencije s sedežem v Valletti, in profesorjem univerze na Malti. V tem mestu, v katerem še vedno spijo moje mladostne sanje in ljubezni.

Irena Knehtl, ki se z nostalgijo spominja mladostnih let na Malti

Pa začniva: zmes renesančne enostavnosti in baročnega blišča. Kateri so pravzaprav mejniki?

Konrad: Najpomembnejse so zgradbe, ki pripadajo tako imenovani prvi fazi, ko je bilo mesto na novo grajenov 16. stoletju. V tej fazi so bili izgrajeni »auberges«, glavne bivalne zgradbe za viteški red. Nadalje katedrala »St. John’s Co-Cathedral« z notranjostjo iz marmorja, ki jo je poslikal znameniti slikar Mattia Pretti, še palača glavnega viteza in bolnica, ki je bila takrat največja v Evropi.

Auberge de Castillie, urad presednika malteške vlade

Ne gre pozabiti trdnjave in utrdbe in mogočne trdnjave St. Elmo na koncu polotoka Sceberras, na katerem mesto leži.

Druge razkošne baročne zgradbe, ki so značilne za Valletto, pripadajo drugemu obdobju razvoja Vallette. Veličastni »Auberge de Castillie«, v katerem je danes urad predsednika Malteške vlade in še nekaj »palazzos«, palač, na Merchant Street in na St. Paul Street. Prav tako znamenito gledališče »Manuel Theater«. Za to drugo obdobje je značilna večja odprtost in razcvet umetnost.

Tukaj še gre omeniti nekaj zgradb iz 19. stoletja. Kot simbol britanske vladavine je anglikanska katedrala, ki dopolnjuje sliko Vallette, in pokrita tržnica, ki je kopija tržnice »Les Halles« v Parizu.

Narodna biblioteka, Valletta

Valletta je mesto lepote in tudi prvo mesto izgrajeno po vnaprejšnjem načrtu. Mogoče kakšno zanimivost, podrobnost pri njenem nastajanju …

Konrad: Laparellijevo poročilo je čudovit zapis vojaškega inženirja, ki mu je bila zaupana gradnja novega mesta, to je Vallette. To poročilo je bilo predloženo takratnemu vodju Malteškega viteškega reda, Francozu Jeanu Parison De La Valette, po katerem mesto nosi me. Kot zanimivost naj omenim, da so bili na prvem mestu klimatski pogoji kakor tudi humanistična načela tistega časa.

Notranjost katedrale »St. John`s Co-Cathedral« v Valletti

Veličastnost! Nepopolnost, opoldanska svetloba, ki osleplja, globina senc in zapahi, ki skrivajo neznana življenja, verske procesije, ki od časa do časa zasedejo ceste, trgovci in poslovneži, ki ves dan hitijo po ulicah in – skrivnosti noči.

Muzeji v Valletti so polni zakladov. Kaj je mogoče videti?

Konrad: Hranijo pomembne najdbe, ki potrjujejo dolgo zgodovino in tudi prisotnost Maltežanov v Sredozemlju. Obisk arheološkega muzeja je nadvse priporočljiv. Na razstavi so modeli templjev, verjetno starih pet tisoč let, ženske figure, sedeče ali ležeče, verjetno simbol rodovitnosti, ženska božanstva, oltarji, starodavne kamnite strukture, ki so jih oblikovale neznane roke.

Malteska dhajsa, tipični malteški čoln

V muzeju umetnosti obiskovalec potuje skozi nekaj stoletij slikarstva od srednjeveških fresk, poslikanih katakomb, vse do malteškega slikarstva v 20. stoletju.

Največja znamenitost je vsekakor slika »Obglavljenje Svetega Paula«, ki jo je naslikal znani kalabrijski umetnik Caravaggio posebej za katedralo v Valletti.

Zakaj je mesto Valletta posebno, oziroma drugače, kaj dela to mesto tako posebno?

Konrad: Valletta je primer vnaprejšnjega sodobnega evropskega mesta. Opredeljujejo ga obrambni zidovi, na treh straneh je obkroženo z morjem in ima takšno mestno zgradbo, ki popelje arhitekturo od teorije do prakse kar skozi štiri stoletja.

Arheoloski muzej v Valletti

To je mesto, ki je gostilo številne arhitekte, umetnike, od najbolj znanih in drugih, ki so želeli ostati anonimni. Nekateri, ki so prišli za določen projekt, so se zatem tukaj naselili, drugi so se pomešali z Maltežani in živijo naprej preko svojih naslednikov.

Vse to dela mesto posebno.

Valletta je premagala prostor in čas.

Kaksno je zivljenje v Valletti danes, mogoce trenutek …

Konrad: Dan začnem s cappuccinom in sirovimi kolači v kavarni »Prego«, ki ni spremenila svoje notranjosti od petdesetih let. Potem tečem v firmo na sestanek zaradi tunela pri hotelu Phoenica. To je samo eden od naših projektov. Zatem hitim v Narodno biblioteko, kjer moram najti prostor za svoje raziskovalne projekte.

Narodna biblioteka, Valletta

Knjižnica se nahaja v eni od zadnjih baročnih zgradb, ki so jo zgradili Malteški vitezi v klasičnem baročnem stilu. Potem na kosilo v ribjo restavracijo ob morju – »Cocknet«, nasproti mogočne trdnjave »Manuel« na kakšno ribjo specialiteto in pozno zvečer v Q-bar ali na Valletta Waterfront na kozarec vina in srečanje s prijatelji.

Brošure naznanjajo Valletto kot »romantično mesto«. Kaj dela Valletto romantično?

Konrad: Veličastnost! Nepopolnost, oslepljujoča opoldanska svetloba, globina senc in zapahi, ki skrivajo neznana življenja, verske procesije, ki od časa do časa zasedejo ceste, trgovci in poslovneži, ki ves dan hitijo po ulicah in - skrivnosti noči.

Greva na sprehod po mestnih vrtovih …

Konrad: Mestni vrtovi so bili postavljeni na najbolj strateških krajih, kot blažilci vetrov in hladilci zidov. Od »Upper Barraka Gardens« je nenavadno lep pogled na veliko pristanišče. Vredno si ga je ogledati.

Pogled na veliko pristanisce z vrtov »Upper Baraka«

Premalo je časa za cela stoletja. Morda predlagate dnevno turo za ogled Vallette …

Konrad: Najprej na cappuccino na Malta Waterfront. Tam lahko gledate sončni vzhod, pa tudi mimo ladje in čolne in kupite knjige o malteški zgodovini, kulturi, zatem sprehod po mestnih vrtovih in muzejih, na kosilo pri »De Pippo« – tipični malteški restavraciji s prijetnim domačim vzdušjem.

Večer po izbiri – ali večerja in jazz koncert na mestnem glavnem trgu, srečanja z domačini in kozarec odličnega vina pri »Trabuxu«, ali pa večerja v eni izmed restavracij nekje med utrdbami in trdnjavami.

Verska procesija v Valletti

Valletta je vedno bila, od samega nastanka, mednarodna skupnost. Mislim, da se bo vsak obiskovalec počutil dovolj udobno in bo hitro začutil duh tega mesta.

In ne pozabite občudovati odsev zahajajočega sonca na kamnitih mestnih obzidjih. Odsev je enkraten – čaroben.

Gospod Konrad Buhagiar v Valletti hvala za pogovor.

»The Palace« – urad predsednika republike, v Valletti

Pogovarjala se je Irena Knehtl

META FORA 2

natečaj za pisce aforizmov

KDAJ SE DRUŽIMO: v petek, 6. oktobra 2017, ob 18h

KAKO LAHKO SODELUJEM: izmislite si 15 aforizmov in jih pošljite preko e-prijave

DO KDAJ IMAM ČAS: do ponedeljka, 11. septembra 2017

KDO ME BO OCENJEVAL: pesnik in pisatelj Milan Vincetič

ZANIMA ME ŠE ... v priponki

PA ŠE TO … na dan srečanja bomo pripravili tudi 3 urno delavnico na temo aforizmov v teoriji in praksi, katero bosta vodila aforista Maja David in Bojan Schwentner.

KDAJ TOREJ: v petek, 6. oktobra 2017, med 14h in 17h

CENA DELAVNICE: 15,00 eur

VSEBINA: … še sledi

TO MOR’TE NUJNO POVEDAT’ NAPREJ ... 

Naj bo čudovito poletje!!

Simona Zadravec
vodja izpostave

JSKD - OI Mozirje
Hribernikova 1, 3330 Mozirje
Tel.: 03 837 02 70
GSM: +386 (0)31 277 058
E-mail:
Url: http://www.jskd.si

Revija Mladika razpisuje XLVI. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

Na razpolago so sledeče nagrade:

PROZA

Prva nagrada 500 €
Druga nagrada 300 €
Tretja nagrada 250 €

POEZIJA

Prva nagrada 300 €
Druga nagrada 150 €
Tretja nagrada 100 €

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov

MLADIKA
Ulica Donizetti 3
34133 TRST, ITALIJA

do 31. OKTOBRA 2017. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com. V eni priponki naj bo prispevek s šifro (v primeru več pesmi naj bodo VSE PESMI V ISTI PRIPONKI), v drugi priponki pa osebni podatki.

Rokopisov ne vračamo, to pomeni, da jih fizično ne pošiljamo nazaj avtorjem.

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike (kar pomeni, da jih fizično avtorjem ne vračamo). Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2018. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

POJASNILA IN INFORMACIJE:

MLADIKA – Ulica Donizetti 3, 34133 Trst - Italija

Tel. +39 040 3480818 – www.mladika.com

Spoštovani,

iz Društva slovenskih literarnih kritikov se na Vas obračamo s prošnjo po objavi našega poziva avtorjem za sodelovanje pri projektu Drugo mnenje, ki letos poteka že tretje leto in s katerim si prizadevamo za sodelovanje med avtorji in literarnimi kritiki pri pripravi ter izgradnji novih slovenskih knjižnih del.

Spodaj (in v priponki) Vam pošiljam besedilo poziva in Vas lepo prosim za objavo in njegovo posredovanje zainteresirani javnosti.

DRUGO MNENJE je projekt, kjer avtor in kritik ne bosta več zoprnika, ampak konstruktivna sodelavca, saj bo osem kritikov, članov DSLK, svoje znanje in izkušnje radodarno delilo z zainteresiranimi avtorji, ki bodo v naslednjih dveh letih izdali knjige pri kateri izmed slovenskih založb.

Vse avtorje, ki bi se želeli pred svojim knjižnim izidom posvetovati z izbranim kritikom-urednikom in tako pridobiti še drugo mnenje, vabimo, da se najpozneje do 15. 9. 2017 oglasijo na uradni e-naslov projektdrugomnenje@gmail.comin predstavijo svoj knjižni projekt – nemara celo z verzi ali odlomki v delovni različici – ter razkrijejo, s katerim urednikom bi si želeli sodelovati.

S pomočjo Javne agencije za knjigo, ki bo projekt sofinancirala, bomo omogočili pet tovrstnih sodelovanj. V primeru preštevilnih prijav si upravni odbor DSLK pridržuje pravico do končnega izbora kandidatov. Avtorji lahko izbirajo med naslednjimi literarni kritiki: Tina Bilban, Ana Geršak, Petra Koršič, Dijana Matković, Mojca Pišek, Žiga Rus, Veronika Šoster in Urban Zorko.

Najlepše se Vam zahvaljujem!

Za vse dodatne informacije smo dosegljivi na spodaj priloženem kontaktu.

Hvala in lep pozdrav,
Aljaž Koprivnikar, koordinator projekta Drugo mnenje
031/773 – 974

Spoštovani!

Začenja se 26. ciklus literarne delavnice za starejše avtorje pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba. Delavnica poteka vsak ponedeljek od 4. septembra 2017 do predvidoma 25. junija 2018. Delavnico izvajamo kot skupni program Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Zveze kulturnih društev Maribor in kulturnega društva Mariborska literarna družba.

Prvo srečanje bo v ponedeljek, 4. septembra 2017, ob 14. uri v prostoru za literarna delavnico v Karanteni, Pobreška ulica 20 v Mariboru.

Delavnica je prostovoljna oblika dela in je brezplačna. Od vas pričakujemo sodelovanje tako, da se boste kolikor toliko redno udeleževali srečanj, sodelovali pri izvajanju njenega programa in prispevali svoja besedila za obravnavanje pri srečanjih, pri srečanjih povedali svoja mnenja o obravnavanih temah, včasih zapisovali dnevnik srečanj in obveščali druge udeležence delavnice o svoji dejavnosti na področju literature.

Srečanja so tedenska in trajajo praviloma dve šolski uri. Na njih bomo najprej obravnavali dogajanja od zadnje delavnice in napovedali dogajanje do naslednje delavnice. Sledil bo kratek teoretični uvod (s praktični primeri) iz teorije kreativnega pisanja ali tudi iz drugih literarno-teoretičnih in praktičnih besedil. Tudi v letu 2017-18 se bomo nekoliko več ukvarjali s poezijo, vendar tudi s prozo, pretežno s kratko zgodbo. To pa ne pomeni, da udeleženci ne morejo brati na delavnici tudi drugih zvrsti (dramatike, proze in esejev).

V okviru delavnice bomo obravnavali obstoječa literarna besedila priznanih ali nepriznanih avtorjev.

Vsakič bomo obravnavali tudi po en prispevek udeleženca delavnice po abecednem redu. Kdor ne bo izkoristil svojega termina, ki mu ga zagotavlja razpored, pride na vrsto takrat, ko se bo spisek iztekel, lahko pa tudi po dogovoru.

Tekst za delavnico naj praviloma ne obsega več kot 4 strani normalnega enkratnega presledka. Zaželeno je, da svoja besedila oddajate v računalniški obliki, lahko tudi na elektronski naslov drustvo@kud-mld.si. Branje naj traja do 20 minut in je namenjeno analizi in k analizi spadajo tudi pripombe tako mentorja kot drugih udeležencev delavnice. Ni literarni nastop. Mentor ima tudi pravico, da med branjem komentira besedilo, ker gre pač za delavnico.

Ob koncu delavnice lahko vsakdo zastavi vprašanje, ki je neodvisno od teme tistega dne, mentor pa ima pravico, da odgovor odloži do naslednjega srečanja. Udeleženci lahko tudi preberejo kakšno svoje kratko besedilo.

O delavnici se vodi dnevnik in udeleženci se vpisujejo v listo prisotnosti.

Zunaj časa delavnice se udeleženci za mentorsko delo dogovarjajo z mentorjem posebej in to ni sestavni del literarne delavnice in tudi ne režima delavnice. Mentor ima za individualne pogovore govorilne ure vsak torek od 12. do 14. ure na Pobreški 20 (Karantena). Udeleženci delavnice, ki so tudi člani društva, imajo možnost prejemati revijo Mentor za polovično naročnino ali pa se lahko enkrat udeležijo kakšnega izobraževanja, za katerega jim društvo prispeva kotizacijo. Mentor lahko presodi, če je udeležba na izobraževanju smiselna.

Udeleženci delavnice nastopajo vsaj dvakrat letno na skupinskih literarnih večerih. Udeležba za ta skupinska branja je obvezna. Prav tako prejemajo tudi vabila za prireditve društva in so vabljeni k aktivni udeležbi na njih, kar velja tudi za literarna srečanja, ki jih organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Kadar se delavnice ne morete udeležiti, lahko svojo odsotnost sporočite ali mentorju ali razredničarju.

Delavnica je odprta za vsakogar, ki ga to zanima, prav tako lahko udeleženci povabijo k sodelovanju vse tiste, ki jih poznajo in zanje vedo, da se ukvarjajo z literaturo. Predlagamo, da se novinci nekajkrat udeležijo srečanj in vidijo, če jim oblika dela ustreza. Ko se takšen avtor odloči, da bo sodeloval pri delavnici, izpolni prijavnico.

Redni člani izpolnijo prijavnico, ki vam jo pošiljamo s tem dopisom. Prosimo, da jo izpolnite in oddate na delavnici ali mentorju ali razredniku.

Udeleženci delavnice pišejo zapisnik o poteku dela v delavnici.

Ob koncu ciklusa delavnice prejmejo vsi, ki so se je udeležili vsaj 50-odstotno, tudi priznanja.

Ob začetku delavnice skupina izvoli tudi razredničarja oz. dokumentarista, katerega naloga je, da skrbi za razpored branj, ima po potrebi stik s člani delavnice in opravlja.

Prejeli boste tudi prijavnico, ki jo, prosim, vestno izpolnite in jo oddajte mentorju osebno.

Upam, da se v ponedeljek, 4. septembra 2017 znova srečamo!

Marjan Pungartnik, mentor in vodja delavnice