Prvo poglavje
LJUBLJANA, 1968–1970
Za mano so dnevi spoznavanja s predstojniki in drugimi bogoslovci Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega s sedežem v Ljubljani. Živimo v secesijski vili, ki se nahaja na Maistrovi ulici, nasproti vojašnice in cerkve Srca Jezusovega v mestni četrti Tabor. Do železniške in avtobusne postaje potrebujemo le deset minut hoje. Do Teološke fakultete, ki se nahaja na Poljanski cesti, se sprehodimo čez Zmajski most nad Ljubljanico.
Ljubljana, slovenska metropola, je morda edina na svetu, ki obiskovalcev ne pozdravlja z vojskovodji na konjih, temveč z veličastnim spomenikom največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu in muzi Evterpi. To lepoto opažam na vseh trgih in ulicah, na Tromostovju, v cerkvah in gledališčih, najbolj pa v stavbi Narodne in univerzitetne knjižnice.
Žal, ta lepota ni v harmoniji z mojo notranjostjo. Živim v nenehnem konfliktu s samim seboj in življenjskimi okoliščinami. Sem se res zavestno odločil za duhovniški in misijonski poklic? Ali pa gre za čustveno navezanost na starodavno tradicijo Hrvaškega Zagorja in zagorskih kmetov, ki duhovnika še vedno vidijo kot najbolj častnega predstavnika plemenitaštva? To bi seveda lahko upravičilo bivanje v malem semenišču.
Po končani cerkveni gimnaziji, ki uradno ni priznana, sem moral odslužiti vojaški rok. Poslali so me v makedonsko prestolnico Skopje, kjer so me kot pripadnika jugoslovanskega topništva »ostrigli na ničlo« in nato prepustili komunističnim ideologom v kasarni maršala Tita nad srednjeveško trdnjavo Kale in cerkvijo sv. Spasa. Prvih pet mesecev je bilo namenjenih vojaškemu usposabljanju, ki smo ga mi, »popovi«, okrepili z dodatnimi urami »moralne in politične vzgoje«. Navaditi smo se morali na številne nepričakovane udarce, kot so na primer skupinski tuši in razkazovanje penisov, posmehovanje človeški sramežljivosti, preklinjanje Marije in Jezusa ter posmehovanje verskim obredom. Za moja odhajanja v mesto je bilo določeno stalno nevidno spremstvo, ki je »kapitanu varnosti« zagotavljalo, ali hodim v cerkev ali ne. Med vadbo na poligonu je vsaka mlaka bila moja. In to v plazečem položaju. Vsaj dvakrat na teden, po večerji, sem umival smrdljive pisoarje in počepe, da ne omenjam nočna »požartva« ali bedenja med puškami in smrdljivimi čevlji na hodniku. Ta bedenja so seveda dobrodošla glede branja knjig, spodbujanja domišljije, novega vpogleda v življenje in osebne udeležbe v velikih dogodkih. Prebral sem vse, kar sem lahko dobil v roke, večinoma pa vojaško erotiko, časopis »Čik pogodi«, ki smo ga vojaki najraje kupovali.
Proti koncu vojaške službe, spodbujen z nepričakovanim obiskom in pogovorom z Antonom Stresom, rojakom iz slovenskega Obsotelja, pariškim študentom teologije, ki je z dvema drugima kolegoma preživljal poletne počitnice v Makedoniji, sem ob nedeljah in praznikih še naprej zahajal v hišo slovenskih usmiljenk – Hčera krščanske ljubezni – zaposlenih v skopski mestni bolnišnici. Pri kosilu sem se pogovarjal z dobrodušnim, popolnoma sivolasim in vedno nasmejanim spovednikom. Ta slovenski misijonar je dolga leta služil v Smederevu, Uroševcu, Bitoli in Skopju, a je bil hkrati dobro seznanjen z dogajanjem v Sloveniji, še posebej pa je bil navdušen nad oživitvijo Misijonske družbe lazaristov.
Po vrnitvi iz vojske sredi septembra 1968 sem nekaj ur preživel v Beogradu. Na postajnem kiosku sem kupil literarno revijo Polja, ki je mesečno izhajala v Novem Sadu. V njej sem kasneje objavil svoje prve pesmi pod psevdonimom Ljubo Taborčan (po materi Ljubici in domaći župniji Taborsko). Namreč, med služenjem v vojski sem občasno razmišljal o študiju književnosti, a sem se na koncu odločil za teologijo. Te odločitve si ne morem zadovoljivo razložiti.
Spoznanje življenja v nenehnem prebijanju valov sploh ni prijetno. Valovi po vsakem trku postajajo večji. Čutim, da je moja usoda resnična preizkušnja: življenje kot nenehen izziv, ki ga oblikuje spopad prekletega in svetega. Breme, ki sem si ga izbral in ki bi ga morala podpirati trdna vera, se zdi usojeno, da postane vir mojih protislovij.
Valovi, valovi so ponosni v svojem nasprotovanju. Skala je neizogibna. In kaj če je pok neizogiben? Z zaskrbljenostjo čutim, da postajam izdajalec v smislu družinske predanosti, srednješolske vneme in krščanske čiste poslušnosti. V takšnih mračnih mislih se soočam z neizpodbitnim dejstvom, da bom nekega dne, če bom vztrajal, kot sem začel, moral dati potrebne zaobljube in prisege. Zaenkrat je moja edina zaobljuba: biti iskren do sebe!
Mnogi me bodo morda narobe razumeli, še bolj narobe interpretirali in me imeli za vedno nezrelega. Pa vendar nekje tiho v sebi, sem že v srednji šoli imel prikrito slutnjo, da je moja pot na tem svetu ena sama in edina ter nepreklicna. Prijatelji iz osnovne šole so se mi kot bogoslovcu izogibali, verjetno zato, ker jim starši niso dovolili druženja z mano, ker so se bali, da bi izgubili lahko pridobljene položaje. Ali pa se dejansko sam nisem pustil nikomur videti? Po vrnitvi iz cerkve sem preživljal čas na poljih, v gozdu ali na travnikih. Zvečer sem se zaprl v majhno sobo in pohlepno požiral vsebino knjig, ki so jih predstojniki v semenišču prepovedali brati. Ne, moji šolski prijatelji se me niso izogibali, ampak sem se namerno izogibal vsakomur, ki bi lahko kakorkoli zmotil moj notranji nemir, versko navdušenje in meseno poželenje, kar najbolje dokazuje zgodba, ki si je ne upam nikomur pokazati.
TRN V SRCU
Prostor okoli baročne župnijske cerkve je odmeval od glasu pridigarja, ki se je z grozečimi gestami razvnemal nad pobožnim ljudstvom. Starke so odobravajoče prikimavale s sklenjenimi rokami, moški so molče gledali naprej, mladeniči in mladenke so z očmi spremljali njegovo gromozansko mahanje z rokami sem ter tja, otroci pa so se zabavali z licitarskimi srčki in rožnimi venci. Bogoslovec Rajko je ves čas stal pod prižnico in odsotno strmel v pisano množico pred seboj. Šele nekje po poldnevu je pozdravil dolgo pričakovani konec slovesnosti, čeprav se je slovesnost nadaljevala z bogatim kosilom v prostornih sobanah srednjeveškega župnišča.
Vse to je bilo treba pretrpeti, si je ponavljal, ko se je zvečer sprehajal pred cerkvijo. Sam s seboj in podolgovato senco pred seboj. Sončni zahod ga ni napolnil z lepoto, a senca ga je vse bolj preplavljala, prekrivala veselje otroštva, fantovski nagon in celo tiste redke mladostne uvide, ki jih je pridobil na samotnih sprehodih. Razmišljal je, zakaj se je sploh odločil za semenišče. Je res nameraval postati vaški duhovnik? Spraševal se je, precej odtujen od skupine romarjev, ki so klečali in se poslavljali od zaobljubne podobe Nebeške Matere. Morda so ga mnogi občudovali, toda biti navzoč in ne sočustvovati z njimi, ali ni bil to zanesljiv znak napačne navzočnosti? Hodil je, občasno se ustavljal na ozkem obodu okoli cerkve do poznega večera, ko se je že zmračilo. Vedel je, da ga v restavraciji na železniški postaji čakajo nekdanji sošolci s svojimi dekleti in eno prijateljico. Poln sence v sebi je izginil pred podobo Nebeške Matere v blaženo noč, kraljestvo nemira, hitel po ozki, komaj opazni poti med temno rdečimi robidami. Življenje ne more biti gole bodice, brazgotine na rokah, trn v srcu. Lahko je tudi vrtnica na trnu! Mar ni vrtnica znak ljubezni? Simbol radovednosti? Toda radovednost ne ostane v mejah čutnosti. Nedolžno lepotico primerja s krvavo starko. S svojimi najljubšimi lasmi ji briše solze. Na smrtne rane nanaša balzam nesmrtnosti. S smrtonosnimi iskrami vname sočutje ... Le od kod prihajajo te trnaste misli? Ali se na pragu odraslosti mora pogovarjati s smrtjo? Mladostna vnema ne prenese objema niča. V zraku čuti opojno izhlapevanje praproti. Grmi robid so zrasli v čarobne prikazni. Obupani kriki neslišanih možganov so se širili po gozdni divjini. Na ramenih je namesto glave nosil lonec, ves zarjavel in luknjast. Primeren za sajenje čudovitih rož, tako imenovanih lončnic. Še naprej je razmišljal o tem, kako bi življenjske sokove vlil v lepoto časa. Na mostu čez žuboreči potok se je za trenutek ustavil. Preveč strahu in zmede. Skozi glavo mu je šinila misel, da je vendarle malo nor. Z nogo je brcnil raztrgan horoskop. Na vratih restavracije ga je zadel težak vonj prenapolnjenih pepelnikov.
»Že smo pomislili, da ne boš prispel.«
»Komaj sem se zbral.«
»So morda vaški župniki izvedeli za to srečanje in te z vso močjo poskušali odvrniti od njega?«
»Praznik Mali Šmaren je v naši župniji veliko proščenje. Bil sem na vrsti, da se pridružim slovesnemu kosilu in veselju, ko sem pa ves dopoldan ministriral v cerkvi. Verjemite mi, ne spomnim se takšnega prerivanja pred podobo Nebeške Matere. Svet še vedno veruje!«
»Navdušuje se s slovesnostmi in paradami.«
»Ljudje so se plazili okoli oltarja po kolenih še po večernicah, ko v cerkvi ni bilo nobenih slovesnosti ali parad.«
»Še vedno si pod močnim vtisom kadila in sveč.«
Rokoval se je z dekleti, fanta potrepljal po ramenih in poklical natakarico. Sedel je poleg dekleta, ki bi moralo biti njegovo. Zavit v dimljeno tančico sreče. Zaveda se osrečevanja bližnjega. Le da onadva ne verjameta v Stvarnika. Morda ne toliko iz prepričanja, kot iz nagajivosti. Ničesar jim ne manjka, domov odhajajo kadar jim se zahoče, zabavajo se do mile volje, ničesar se ne sramujejo. Ali so res njegovi prijatelji? Živijo svobodno, veselo in pričakujoče, brez kakršne koli zamenjave realnosti z iluzijo ali iluzije z realnostjo. Svoje življenje so razpletli na tisočinke tisočink, da bi lažje premagali vprašljivost obstoja. Nekega dne so v časopisu prebrali njegove verze in se začeli zanimati zanj. Predstavili so ga svojim dekletom in prijateljici Nevenki, ki ve vse o njem. Nosila je črno mini krilo. Vsa lepota vesolja je ob dotiku njunih kolen postala nič. Verjetno je čutila enako, saj se je precej pretvarjano odmaknila od njega in začela govoriti o najnovejših filmih. Opazoval je njen nasmejani obraz, vedno močneje stiskal njene prste v roki, zavedajoč se konkretne napake. Svojih besed ni mogel uskladiti z odsevom telesne nežnosti, ni se mogel potopiti v vrtinec dogodkov.
»Mislila sem, da boš prišel bolj sproščen.«
»Ne morem ti povedati vsega naenkrat.«
»Povej mi vsaj nekaj o sebi kot pesniku.«
»Vsak človek lahko najde pesnika v sebi.«
»Kako si ga ti našel?«
»Z motiko svojega srca brskam po posteljah svojih možganov, dokler ne izkopljem ...«
»Izkopljem kaj?«
»Prave verze ali, če želiš, talent, ki me dela pesnika.«
»Kar te v mojih očeh dela zapeljivca.«
Trenutek iskrene izpovedi je prekinil žvižg bližajočega se vlaka. Fantje in dekleta so hiteli zasesti najboljše sedeže. Toda Rajko se je nenadoma ustavil na peronu. Iz kupeja so prihajali prijateljski klici. Nevenka se je očitajoče nasmehnila. V srcu je čutil trn. Približal se je stopnicam vagona, a se ni povzpel po njih. Tiho je stal tam z rokami v žepih in čakal na znak sprevodnika. Ostal je na peronu in poslušal komaj slišen žvižg lokomotive v daljavi.
Nekaj nejasnega in vztrajnega pritiska name, nekaj, kar se zbira iz vseh mojih kotičkov v eno točko in se približuje svojemu nebrzdanemu hipu: je to pesem, je to hrepenenje, je to neposlušnost? Ne smem se slepiti. Sem v semenišču in želim si, kljub vsemu, kar me včasih oblega s skrivnimi opomini, da bi bilo tam moje osrednje mesto. Ali bom jaz, ki sem se odpravil zvesto služiti Bogu, zaradi te častne službe pripravljen nadeti bodičasti srednjeveški oklep Cerkve, oplojene z Logosom in utrjene z dogmami?
Od predmetov, ki se poučujejo na fakulteti, najraje poslušam psihologijo in zgodovino filozofije pri profesorju dr. Antonu Trstenjaku ter ontologijo pri profesorju dr. Janezu Janžekoviču. Profesor Janžekovič poudarja, da lahko dvomimo o vsem, edino, o čemer ne moremo dvomiti, je dejstvo, da dvomimo. Če torej želim doseči gotovost, moram začeti pri sebi. Pri sebi kot teocentrično usmerjeni osebi. Nikakor pri osebi, ki bi se zadovoljila z zbiranjem svetih podobic, ampak pri osebi z osebno duhovnostjo in refleksijo.
Posebej impresivno je bilo moje prvo srečanje s profesorjem Trstenjakom, znanim psihologom in grafologom. Pogledal mi je indeks in rokopis, me trikrat premeril in me ostro vprašal:
»Ali menite, mladi gospod, da ste res na pravi poti svojega poklica?«
Brez oklevanja sem odgovoril:
»Seveda, če bi bilo drugače, me tukaj ne bi bilo!«
Predavanja obiskujem kot radoveden človek, ki ga zanimajo različna cerkvena obdobja z njihovimi značilnimi protislovji, koncilskimi razpravami, izmenjujočimi se vzponi in padci ecclesiae militans, o katerih nisem imel nobenih vnaprejšnjih mnenj ali predsodkov. Vsaj mislim, da jih nisem imel.
O Hrvaškem Zagorju, svoji domovini, razmišljam kot o nežni zibelki solz in kljubovalnih sanj, kar najbolje dokazuje zgodba, ki sem jo napisal in jo nameravam poslati gospodu Kozini, uredniku krapinske revije Hrvatsko Zagorje.
PEKEL NAŠ MESEČNI
Pod slamnato zagorsko streho se prebija dokaj pijano blejanje. Nekdo na podeželski cesti preklinja nekomu mater, poskuša peti. Poslušam in ne morem zaspati. Med večerjo nam je sestrična povedala skoraj vse o svoji novi učiteljici. Majhna in zelo stroga deklica, tista učiteljica, v katero se zaljubijo celo nekateri učenci iz višjih razredov ... Pogovor smo nadaljevali ob igranju domin. Sploh nismo opazili, kdaj je teta pomila posodo in pometla kuhinjo. Pridružila se nama je, precej vznemirjena. V pogovoru ni sodelovala. Opomnila naju je, da je čas za spanje, in se s časopisom v roki usedla k štedilniku in brala. Sestrična, bratranec in jaz smo dobro vedeli, da bi se stric takrat moral vrniti iz službe. Končno smo izčrpali vse bogastvo izkušenj, začenši z nič kaj prijetnim umivanjem nog in plazenjem pod grobimi rjuhami. Domači izdelek, na katerega so kmetje zelo ponosni. Teta je še vedno držala odprt časopis v rokah, čeprav sem sumil, da ga bere. Ljubi otroke in se boji za svojega moža. Rudar v povprečnem zagorskem rudniku. Iz službe se vrača ves blaten, bled in izčrpan. Jeklen pod kruto usodo rudarske izčrpanosti.
Pijančevo brenčanje je nekje v daljavi zamrlo.
Kuhinjska vrata so se rahlo odprla. Teta se je izmuznila iz kuhinje in se s sosedo odpravila proti vaški gostilni, kjer so rudarji »praznovali« svoj mesečni zaslužek. Pili so in razbijali kozarce. Stric v tej družbi ni bil najslabši. Boter Lojzek je bil veliko bolj nevaren. Vsi v vasi so ga poznali kot neustrašnega pretepača, ki ni odpustil niti enega praznega kozarca. Pretepi so mu bili v krvi že od otroštva. Stric mu je delal družbo le občasno. Vse to je teto že med večerjo motilo. Nisem vedel, kdo bo prej vstopil v gostilno, ona ali soseda, ali pa bosta obe popolnoma bledi pristopili k umazani mizi, pijani rudarji pa jih bodo preklinjali na vso moč. Da bi izgledali pomembnejši, jih bodo pregnali v »prekleti pekel« in kljubovalno naročili še eno rundo.
Najbolje bi bilo, če bi sam stekel proti gostilni.
V trenutkih oklevanja me je prestrašilo glasno preklinjanje. Moralo je biti precej blizu hiše. In res je teta spet odprla vhodna vrata, stekla v sobo in se, oblečena, kot je bila, ulegla na posteljo pod oknom, kjer običajno nihče ne spi. Čutil sem, kako se je stresla. Torej, stric je bil jezen. Vem, podeželski moški ne prenesejo žensk, ki skrbijo zanje. Tukaj je! Mrmra. Bo udaril v vrata ali zaspal na klopi pred hišo? Močan udarec s sekiro po vhodnih vratih je dal jasno vedeti, da noč ne bo mirna. Nenadno razbijanje stekla, ki ga je spremljal grom kletvic, me je prizadelo.
»Kje si, pizda ... Jaz delam dan za dnem, ti pa zakleneš vrata in spiš ...«
»Si moral toliko piti? Ali zaslužiš denar samo zato, da lahko vse uničiš v eni noči?
»Nočem slišati… ven! ... poberi se iz moje hiše ...«
»Še nikoli nisi bil tako pijan.«
Rahlo sem se obrnil na drugo stran. Sobo je napolnila naraščajoča napetost. Poskušal sem trezno razmišljati o vse pogostejših prepirih v vasi, o nekaterih čudnih očitki in žalitvah. Zdelo se mi je, da to niso isti ljudje, ki so se med nedeljskimi kosili tako lepo pogovarjali o vsem, kar bi mi otroci morali vedeti in zakaj bi se morali pridno učiti. Med kletvicami in žaljivimi izbruhi jeze je beseda kurba bila najbolj provokativna.
Kurba ... hm?!
Beseda, ki zagotovo povzroča bolečino. Vsi pravijo vaški natakarici kurba. Pravijo, da hodi z vsakim moškim, čeprav o tem nisem povsem prepričan. Ne morem pozabiti nedavnega prepira na avtobusu. Pogosto sem videl voznika, kako vstopa ali izstopa iz gostilne. Kurba je ženska, ki je nihče ne mara. In človek bi lahko celo pomislil, da ima v sebi moško kri, močnejša je od mnogih moških. V vasi ni ženske, ki ji ne bi zavidala, ki se ne bi zgražala nad njenim nepremišljenim življenjem. Verjetno ni lahko biti kurba, vedeti, da te vsi prezirajo.
Sledil je močan udarec po kuhinjski mizi. Najprej z roko, nato s težko rudarsko sekiro. Slišal sem strica, kako je vrgel čelado v steno nad pečjo. Teta ga je potrpežljivo prepričevala. Joče in ga preklinja. Hči bogatih kmetov. Za katero so se mnogi mladeniči hrepeneče ozirali. Zaljubila se je vanj zaradi njegove usode, kot je pogosto govorila. Kot mladenič je pobegnil od doma. Eno leto se je učil za čevljarja nekje na jugu. Nato je spoznal ljudi, ki so delali v tujini, in odšel delat v Avstrijo. Vojno je preživel v vojaških kuhinjah, ne ve, za koga je kuhal, ne ve, pred kom je bežal, a na koncu mu je uspelo pobegniti, živ in zdrav, z drobcem granate v desnem stegnu. Brez dokončanja obrti, brez vojaških odlikovanj in brez kakršnega koli hudega dejanja se je takoj po vojni poročil.
»Poglej, kako si bled, vse boš izbruhal ...«
»Ven ... poberi se ... prasica ...«
Jok se je nenadoma spremenil v peklenski »ljudje božji!« Takoj sem skočil iz postelje. Ženska je bila verjetno zadeta v rebra ali trebuh, dolgo se ni slišalo ničesar. Nekaj trenutkov sem stal pred vrati. Skozi ključavnico sem jo videl, kako leži na tleh, vsa zvita. Nisem vstopil, dokler ni vstala, čeprav bi lahko tam ležala do jutra. Ni se ozrl nanjo. Odvlekel se je do otomana, od koder je z besno silo vrgel kladivo na omaro. Uspelo mu je odlično razbiti obe stekleni plošči. Nato je še enkrat udaril po mizi, kot da bi vsak podvig potreboval točko. S sekiro se je odpravil proti vratom. To je teto spravilo k zavesti. Vstala je. Glasno je zajokala. V tistem trenutku sem pogumno odprl vrata, čeprav sem vedel, da se ne smem vmešavati v njune prepire.
»Povej mu, naj se umiri ...«
»Ne ljubi me, kurba ...«
Nisem mogel izustiti niti besede. Zgrabil sem sekiro z mize in jo potisnil kolikor sem le mogel pod omaro. Zdaj je teta očitno izgubljala potrpljenje. Njegova provokacija je prestopila vse meje. Očital ji je, da ga ne ljubi, da ne skrbi za otroke. Kričal je tako glasno, da je začela izgubljati živce. V glavo mu je vrgla srednje velik lonec. Iz nosu mu je takoj tekla kri, a mu ni bilo mar. Skočil sem med njiju, z namenom, da preprečim nadaljnji pretep. Toda njegova težka roka me je močno udarila po glavi, nisem imel niti časa, da bi zajokal. Zgrudil sem se na betonska tla, vsa dramatičnost dogodka pa je izginila v zvezdnati pisanosti nezavesti.
Ko sem se nekje po polnoči spet zavedel, sem najprej pokukal v kuhinjo, nato pa v sobo. Nad spečim družinskim grobom je vladala mrtva tišina. Poiskal sem krpo, odstranil krvave madeže s tal in šel ven, sedel na klop pod verando in negibno sedel. Zvezde na nebu so bile iste, kot sem jih videl ob močnem udarcu.
Ne grajajte me, pobožni ljudje, da ne morem verjeti v otrdelega sinajskega Boga. V cerkveno fatamorgano postarane, umetno pomlajevane, z pajčevino dogme prekrite ljubezni do Boga. Zakaj njeni sadovi niso obilnejši po tolikih žrtvah, ki kličejo v nebesa? Zakaj rezultati niso bolj vidni, ko je pač ustvarjen viden in materialen? Kdo me lahko navdušuje v nevidnem, ko je ključ do presežnosti v vidnem! Ampak tukaj stop – ustavi se, moja neukročena rimskokatoliška glava! Če naredim samo še en korak, se znajdem v satanskem vrtincu sveta ali v popolni ničnosti svetosti.
Dnevi v semenišču se ponavljajo: prebujanje ob pol petih, od petih do šestih meditacija, nato velika maša, po njej zahvalna maša in končno zajtrk. Po zajtrku hodimo na predavanja v skupinah od Maistrove ulice do Poljanske ceste. Kosilo se običajno konča z neopisljivimi krči kolegialne plitvosti. Celo popoldne se zvijam od bolečin zaradi neizrečenega. Zaman iščem zdravilo v tej stavbi, kjer vse smrdi po stoletjih in trepeta od negotovosti vzdihov. Dvojnost molitve in resničnosti. Obupano se prestavljam iz postelje na stol, hitim k oknu, a golo grmovje pod njim me še bolj ostro graja, berem kratko zgodbo, nedavno objavljeno v bogoslovski reviji Klic časa, ki ni naletela na odobravanje predstojnika.
Vedel sem, da bo objavljena zgodba izzvala neželen odpor nekaterih predstojnikov. Zato me pismo, ki sem ga danes prejel od vizitatorja Misijonske družbe, sploh ne bega. On se v svojem cerkvenem zazibavanju ne upa neposredno in ustno obračunati z mano, seveda, če sem si to zaslužil, ampak s šolsko doslednostjo napada mojo predrznost z obvoznim, suhoparnim, administrativnim pristopom, neprimernim za mojo mladost. Prepisujem osrednji del pisma: »Vaši prispevki so v meni vzbudili resne dvome: da niste morda bili na nek način prisiljeni vstopiti v semenišče, da ne gre morda za ljubezen nekega dekleta, da ni to pravzaprav strasten duh uničenja, ki nima ničesar Božjega v sebi? Ste razumeli bistvo krščanske poslušnosti? Če nočete odgovarjati na vprašanja, bodite vsaj dovolj možati, da zapustite semenišče. Kristus si želi sodelavcev, ki ga ljubijo in mu služijo z vsem srcem!« Zakaj je potreboval črnilo in pero, hladen papir in šolsko odmaknjenost? Lahko bi me povabil k sebi in se z mano pogovarjal pokroviteljsko. Tukaj sem iz istega razloga, kot je tukaj on: da bi povečal ne le številčno, ampak predvsem krščansko razumevanje trpeče Kristusove črede.
Sinoči sem v sanjah jahal na starem konju, medtem ko je mlajši kasal za nama. Nesrečen, ves v pričakovanju. Nenadoma niti koraka naprej. Pred mano ni bilo nikogar, pa vendar sem ostal nemočen, da bi naredil najmanjši gib. Živali so se počasi premikale naprej, nato pa so se v nerazumljivi ekstazi spremenile v visoke, senilne, upognjene topole. Hudo mučen zaradi nerazumljive podobe ne morem razvozlati ničesar. Kdo so ti, ki jim naj prinesem sporočilo o Nikogaršnji navzočnosti? O njih lahko pričam le s svojim nemirnim srcem. Morda se je tisti majhen del mene, nekje globoko v meni zatekel k naravi prav zaradi nedolžne žrtve.
Nocoj smo imeli za gosta Edvarda Kocbeka, enega največjih slovenskih pesnikov in krščanskih mislecev. Njegova drobna postava, visoko čelo, bolj beli kot sivi lasje in predvsem močni, izklesani stavki, nabiti z življenjsko vztrajnostjo - vse to je v meni pustilo vtis nepozabnega srečanja s prerokom. Govoril je o svojih izkušnjah kot partizan in kristjan, zanimiv pogovor pa je na koncu posladkal z privlačnim branjem svojih najnovejših pesmi. Vzvišenost srečanja me je tako globoko prežela, da si nisem upal spregovoriti. Šele po koncu literarnega večera me je prefekt, dr. Franc Rodé, na hodniku predstavil cenjenemu gostu kot pesnika začetnika, na kar mi je Kocbek odločno stisnil roko in rekel, da so mi vrata njegovega stanovanja vedno odprta.
Ali me v naročju Cerkve čaka resnično duhovno življenje, ki ga lahko dam drugim, ali pa je to le spretno igranje, ki me bo pustilo na ulici kot nepotolaženega berača? Zakaj mi toliko ljudi okoli mene vsak dan daje povod za takšne misli in strahove? Je igranje pravilo ali izjema? Je igranje nujen poklon resnici? Podoben sem preveč napihnjenemu balonu, katerega pok je neizogiben, praznina napihovanja pa uničujoča.
Med odmorom v dopoldanskih urah sem v bližnji knjigarni kupil najnovejšo številko Problemov, revije za poezijo in mišlenje. Že dolgo me muči vprašanje, kako z omejenimi besedami, torej s konkretno poezijo, izraziti edinstveno, neponovljivo osebno izkušnjo Jezusa kot Logosa. Morda se je zaradi pokvarjene vesti človeštva konkretna poezija znašla v obupnem stanju, tava z zastavami nesmiselnosti? Zagovorniki te poezije, negotovo zaljubljeni vase, so začeli ustanavljati različne organizacije in številne klube po vsem svetu. Zdi se mi, da po široki cesti drvijo bitja, ki so se igrala z življenjem, uničevalci, ki zanikajo temeljne lastnosti umetniške besede: prekletstvo in blagoslov ustvarjanja. To spoznanje me spodbuja, da nadaljujem po strmi poti, da v urah tišine aktiviram svojo notranjost z iskanjem besed in zapisovanjem vsega čudovitega, kar v meni vzbudi mir in umirjenost. Pišem v hrvaščini in slovenščini, v najsvobodnejši možni obliki, brez ločil in velikih začetnic. Vsak verz mora biti samostojen in osupljiv, vsi skupaj pa naj izražajo edinstveno in neponovljivo pesem avtorjevega doživetja.
Z velikim strahospoštovanjem sem se danes, manj kot dva tedna po najinem srečanju, odpravil v stanovanje Edvarda Kocbeka in mu prinesel svoje hrvaške in slovenske pesmi v pregled. Več kot pol ure sem na Veselovi ulici okleval, ali naj pozvonim ali ne. Dvakrat sem se približal vratom pesnikovega stanovanja in si nisem upal pritisniti na zvonec. Šele v tretjem poskusu sem zbral pogum. Pesnik mi je sam odprl vrata in to tako prijazno, da se je zdelo, kot da me je čakal že celo popoldne. Sedela sva za nizko mizo v njegovi pisarni, dobro tretjino katere je zasedala polkrožna miza, natrpana s papirji, časopisi, revijami in knjigami. Na steni nasproti vrat je viselo več slik, med katerimi je še posebej pozornost pritegnil portret pesnikovega očeta. Ko je moj gostitelj slišal, da sem rojen v Hrvaškem Zagorju, na sami meji med Hrvaško in Slovenijo, mi je začel pripovedovati o svojem izgnanstvu in služenju v Varaždinu in Bjelovarju, kjer je pred drugo svetovno vojno poučeval na tamkajšnjih srednjih šolah. Hrvaškega Zagorja sicer ne pozna dobro, a to ne pomeni, da Zagorja ne mara, se je zasmejal in v šali dodal, da je samoumevno, zakaj se je njegov rojak Stanko Vraz pridružil hrvaškim preporoditeljem in Ljubici iz Samobora zapel svoje Đulabije. Kocbekova prijazna soproga in gostiteljica Zdravka nas je ponudila s kavo in pecivom. Verjetno je opazila rdečico na mojem obrazu in me je z materinskim nasmehom spodbudila, ker sem imel rokopise še vedno pod pazduho, zato sem pesnika s tresočim glasom prosil, naj prebere moje prve pesmi. Vzel je rokopis in ga položil na mizo. Obljubil mi je, da jih bo morda prebral naslednji dan, vendar bi bilo najbolje, če bi ga obiskal čez osem dni.
Ne morem se pohvaliti s prijatelji. Biti prijatelj pomeni iskreno sočustvovati z nekom. Obkrožen pa sem z »brati v Gospodu«, prevedeno v jezik bivanja, s samoljubnimi tipi, ki razburljivo opazujejo vsak moj korak, da bi imeli priložnost za »bratsko« obtoževanje.
Sprašujem se, kaj je bistvo duhovništva? Kdo so bili tisti dvainsedemdeset Jezusovih učencev, ki so se razkropili po Palestini? Najverjetneje so bili svobodni ljudje, zvesti svojim talentom.
Odlikovalo jih je predvsem dosledno pričevanje. Vse okove duhovniškega poklica je Cerkev dodala pozneje. In to ne iz nadnaravnih razlogov, temveč zaradi nevarne grožnje vrhovnim posameznikom, kardinalom na čelu s papežem. Temu dejstvu ne morem in ne smem posvečati pozornosti. V mojem primeru je uradna neiskrenost potrebna kot protiutež iskrenosti pri izpovedovanju svojih izkušenj. V iskrenosti ni zmede, samo uganke.
Na poti nazaj s predavanja sem se odpravil v središče mesta in se sramežljivo prikradel do hotela Slon in veleblagovnice Nama, kjer sem se na kratko ustavil, neopažen v množici mimoidočih, in strmel v velika steklena okna, izza katerih so se videle visoke blondinke in ljubke rjavolaske, ki so se živahno vile pred strankami. Nisem potreboval nič drugega kot dolg, nujen pogled na zapeljivo pisanost domiselne potrošniške erotike. Dekle se je v trenutku sklonilo in nehote je skozi mojo omamljeno, asketsko glavo švignila misel: Poglej, koliko bolj ljubek in privlačen je kroj teh cvetličnih kril v primerjavi s staromodnim, žalostnim dizajnom naših strogo zapetih in dvojno resastih talarjev ob katere se dnevo spotikajo raztreseni pogledi v rutinskem hitenju med kapelo, jedilnico in zatohlo spalnico. A naj res postanem brezpogojna igrača v posvetovanjih cerkvenih dostojanstvenikov? Srečna, če svojo osebnost podredim njihovi? Moja sveta dolžnost je slediti izpovedni moči pričevanja. V njej se kristalizira vsa lepota, neokrnjena ljubezen in bližina umetnosti.
Odnosi z predstpjniki postajajo vse bolj hladni. Pa vendar ostajam neomajen v svojem načinu samoobvladovanja, čeprav bi talar na meni moral že ob samem opozorilu trepetati. Najnovejša številka študentskega časopisa Tribune napoveduje resno možnost sodelovanja. Ker sem pesmi poslala pod psevdonimom, mi je urednik poezije Franci Zagoričnik na zadnji strani časopisa sporočil, da bi jih z veseljem objavili, a da bi se najprej rad pogovoril z mano. In tako sem danes, po dveh neuspešnih poskusih, končno vdrl v uredništvo študentskega časopisa Tribune. Za mizo je sedela tajnica, podobna lutki. Izmenjala sva si nekaj stavkov in znašel sem se spet na ulici. Vedno bolj odtujen samotar, vse bolj malodušen samoozdravljenec. Verjamem, da bi bilo življenje veliko bolj vzvišeno, če ne bi bilo odvisno od mene. Toda to je moje življenje! Uganka, ki si je ne upam razvozlati. Če jo razvozlam na njenem dnu, bom postal odpadnik in tako vstopil v nov labirint.
Nekaj časa sem se sprehajala po Titovi ulici, prežet z novo izkušnjo sebe in sveta. V parku blizu Trga revolucije sem našel prazno klop in si ogledal cerkev ljubljanskih uršulink, ki jo mnogi študenti radi obiskujejo. Končno sem srečal Francija Zagoričnika, urednika za poezijo, ki me je po prijaznem uvodu opozoril na dve slabosti mojega pisanja: metafizičnost in pretirano uporabo pridevnikov. Spoznal sem, da še zdaleč nisem dosegel polnosti pesniškega glasu. Posedoval sem le obilico preobremenjenosti, okove predestinacije, nevarna brezna v prepoznavanju samega sebe.
Zvečer sem si v napol prazni kinodvorani ogledal Bergmanovo Molčanje, napolnjeno s sporočilom zrelega filma. Ne gre za vire, niti za tragično usmrtitev. Aktualnost izhaja iz same življenjskosti teme. Esterine izpovedi postanejo razumljive v Anini animalizaciji. Zmeden sem še vedno zaradi njenega smeha na robu postelje, globine v njenih očeh. Grozno je narediti napako pri odklepanju življenja.
Udeležil sem se debate o sodobni slovenski poeziji. Taras Kermauner in Niko Grafenauer sta me presenetila s svojim odprtim nastopom. Dolgo v noč sem razmišljal, se norčeval, objemal prepoteno blazino. Bolehni svet norega človeka, ki ni več sposoben živeti niti ene minute po lastnih željah in brezskrbnosti. Cena resničnega zorenja je za človeka usodna. Študij je zgolj mučenje možganov. Ne obsojam se zaradi nepremišljene igre. Vsak korak, dejanje, gesta, trpljenje, norost – vse izvira iz notranjega nemira. Cerkveni način spovedi v temnem kotu bogoslužnega prostora se mi zdi otročji.
Danes sem spet šel na Veselovo ulico. Pri vhodnih vratih nisem več okleval. Edvard Kocbek me je pozdravil z enako prijaznostjo, kar mi je dalo slutiti, da sem morda vendarle opravil izpit pesniške zrelosti. Preden je prešel k bistvu, me je vprašal o stanju na Teološki fakulteti, ali sem zadovoljen s predavanji, ali nam profesorji kaj govorijo o novih teoloških gibanjih, ali sem se res odločil, da postanem misijonar nekje na Madagaskarju. Mirno je poslušal moje precej zmedene odgovore, nato pa si je prijazno ogledal rokopis. Sprva se je izgovarjal, da ni dober poznavalec hrvaškega jezika, a kljub temu je pesmi zelo natančno in počasi bral. Meni, da so zrele za tisk. Edino, kar ga bega, je spoznanje, da je pesnik v meni popolno nasprotje študenta teologije. Pesmi so pravzaprav moj glas upora proti stanju mojega življenja, govorijo o mojem notranjem nemiru in negotovosti. Zato je zelo radoveden, katero pot bom ubral v življenju. V vsakem primeru, je poudaril, zaradi takšnega načina izražanja, torej pesniške izpovedi, moram biti pripravljen na spopad s cerkveno strukturo, pa tudi s posvetnimi oblastmi.
Kristjan sem, če mi uspe najti sebe, dati semenu življenja – ki kali v meni – najgloblji možni pomen, njegovo lastno celostno vrednost. Vrednost, ki jo je treba živeti. Ne smem se skrivati za življenjem nekoga drugega in brskati po njegovih ruševinah, z ritualnim laskanjem izsiljevati od Boga neke sramotne privilegije zase v »drugem« svetu, v bolj elitnem življenju po vstajenju. Ali ni b tem ves neuspeh fevdalno-žandarmerijske interpretacije skrivnosti odrešenja? Skrivnosti degradirane na mehanizem, na birmanje in prejemanje dragih daril. Dovolj je, da si bil v svojih zrelih letih izvoljen v zbor »božjih otročičev«. Toda nekega dne boš ta zbor prerasel, domnevna znamenja bodo odpadla, premagan boš od praznine avtoritativne norosti.
Seme, ki ga brez razloga razmetavam okrog, postaja strup. Smrdi po gnilem cvetu. Preklinjam in prisegam samemu sebi: Odseci si desnico v zameno za deviško maternico! Ne dotikaj se svojega semena, dokler ne vzklije. Iz njega bo vzklilo črvivo drevo spoznanja.
Ah, življenje v pretiranem zahrbtnem sumu! Nisem se zmenil za tvojo počrnelo prevaro. Črnina talarja me usodno objema. Če bi mi slučajno čelo izpadlo v trenutku spokornega glavobola, bi se morda ubil pod pretvezo Hudiča. Moja krščanska opažanja zahtevajo nečloveško bitje, da bi lahko pričalo o človeškem bitju.
Ah, življenje, pljunil bi na to namrščeno resničnost, toda ti si tako prekleto, da je pljuvanje zate vredno toliko kot poljub. Najprej moram preboleti vse, kar pišem. Zato je trditev o prekletstvu ustvarjanja resnično upravičena, če je moje trpljenje podaljšek Božje ustvarjalnosti. Poezija ustvarjalnosti najmanj pripada katolicizmu. Njegova ljubezen do sebe jo je požrla. Ne morem verjeti v kalupljenega, na odstavkih temelječega Boga, kaj šele v katoliškega zahrbtnega stratega.
Poklici so maske za različna življenjska dejanja. Duhovniški poklic je delovanje v čast neživljenju. Bog je neživ, če je človeku v imenu njegove ljubezni odvzeta pravica do življenja. Bog je nečloveški, če je človeku v imenu večnega življenja odvzeta pravica do človečnosti.
V ljubljanskem dvotedenniku Naši razgledi je izšel članek teologa Frančka Križnika s pomenljivim naslovom »Katoliški nihilizem pri nas«. V njem predstavlja svoj pogled na odnos krščanstva do sodobne kulture: »Samo če krščanska misel kot način razmišljanja o bivanju umetniško in pristno izraža človekove najgloblje probleme, bo prispevala k skupni kulturni obogatitvi slovenskega človeka.« Članek jasno kaže, da je oznanjevanje Besede v sodobnem svetu povezano s posameznikom in njegovimi verskimi čustvi, kar me je še posebej pritegnilo in tako razveselilo, da sem avtorju posvetil pesem, ki jo bom poslal uredniku študentske Tribune.
Frančka Križnika sem spoznal poleti 1966 na godovni slovesnosti legendarnega župnika in partizana Avgusta Štancerja. Dobila sva se v župnijski dvorani v Rogaški Slatini. Ko je slišal, da sem končal versko šolo v Zagrebu in se bom vpisal na študij teologije v Ljubljani, mi je povedal o veliki pokoncilski živahnosti v semenišču in mi v spomin in spodbudo podaril prvo številko teološke revije Razgovori, v kateri je bil med drugim objavljen njegov članek »Bogoslovec danes«. Nekaj dni pozneje sem članek v miru prebral, a tudi po drugem branju nisem bil povsem prepričan, da ga je avtor napisal na podlagi osebnega premisleka. Nisem se mogel strinjati z vprašljivim stavkom na koncu: »Ali je danes kaj lepšega kot povedati ljudem resnico o pravi vrednosti njihovega življenja, resnico o pomenu družine in otrok?« Bil sem namreč že takrat trdno prepričan, da lahko ljudem povem le resnico o svojem življenju, nikoli pa o njihovem. Ne vem, koliko mi je tega uspelo posredovati v zgodbi, ki jo bom danes poslal uredniku krapinske revije Hrvatsko zagorje.
* Roman. Biblioteka Bookman, knjiga 25, Fraktura, Zagreb. 2025, Objavljamo uvodni del novo izišlega romana Božidarja Brezinščaka Bagola.
