čebelica poleti
navzgor
proti gromazanskemu nebu

pevka
glasno zajame zrak
preden zapoje

le jaz
in ta tihota –
ta mali raj

ženske in moški
prenašajo dojenčke
– čudnost življenja

na avtobusu
se praskam po hrbtu
z issovo knjigo haikujev

rožljanje avtobusa
in polna luna
večja kot kadarkoli

narcise pod balkonom
rumena
rumena rumena

žarki sonca
na gladini reke
– to je vse

v parku –
tako je neodločna
tekajoča veverica

neurje
mlado drevo pod balkonom
– ali bo vzdržalo?

ko zlezem iz morja
konzerva ribic
– to je življenje

sonce žari
tega februarja
– večna pomlad dogodivščin

po toliko potepanjih
in aktivnostih
– neverjetno spočita

zaprem oči na avtobusu
hop!
smo že na primorskem

listi lokvanja na soncu
ne odkrivajo
nedavne zmrzali

med neprofitnimi bloki
– naenkrat
milni mehurčki v vetru

vonj po razkužilu –
še sosedov kuža
nakremži gobček

par postaj
in izstopim
kako blizu živi moj prijatelj

Lovec odhaja,
na temnem nebu bliska –
volk se skrije v noč.

Voda žubori
pod brzico potoka –
krokar se kopa.

Vonj sladke češnje
se vije po ulicah –
od nekod daleč.

Somrak nad mestom –
v oranžno zlatem soju
slišim tlesk rolet.

Golob prileti
z ostrim zvenom kril v loku
se poslavljajoč.

Reč primeš, stvar živiš,
se doživljaš kot drobiž.

Visoko se bodo povzpeli
in puščavo pod sabo imeli.

Dvorni pevci,
tečejo vaši števci.

Knjiga se piše
na vogale tvoje hiše.

Na križ, na krpe
kladiva in srpe.

Odrastite, smrkavi noski,
da zagospodujete gosposki.

Predpravice
so polresnice.

Glagolica krika
se sredi noči odmika,
se vrača, dobrika.

Na štor resnice
sedajo lažnive ptice.

Ena sama objest,
in človek zločest.

Poreklo je nekaj,
kar je poteklo.

Duša pretiha, telo preglasno-
kako da to ni jasno?

Kdor moli,
se trosi naokoli.

Na kmetih ni več kmetov,
je pa polno drugih zapletov.

Višja sila je nasilje,
ki ga razganja preobilje.

Ciljev v bistvu ni,
če cilj nismo mi.

Preden je človek darovan,
je tudi pokončan.

Se mi pesem včasih opraviči,
naj se vsak po svoje uresniči.

Prezgodaj in prepozno.
Tega časa ni. Res grozno.

Kje je pristan
s privezom za srečni dan,
z zlatim rezom.

Je sreči biti srečen tuje,
a me vseeno obiskuje
kot iz najgloblje nuje.

Kogar pohodijo ljudje,
več ne sliši na ime.

Od kod prihajam, od tebe,
k sebi po sebe.

Bog je pustil kmeta na cedilu,
in še v umazanem perilu.

Biti kmečki sin
je isto kot trpin.

Se igra zgodovina zgodovino
na veliko in za napitnino.

Svoj ptičji torzo
nesel bom na črno borzo.

Svet ni hudoben,
je pa enosoben.

Gresta v raztros
sram in ponos.

V mojem vrtu krt
ima obrt.

Zemlja ni prekleta,
sploh ni bila nikoli sveta

Pesmi v prozi čas razvozi
ali povozi.

Ko nebu od brade kaplja,
zemlja prst seslja.

Bela palica,
potovanje črnine,
meja dosega.

Zaprte oči
sanjajo svetlikanje,
zvezde molčijo.

Vihanje lista,
zrcalo znotraj duše,
pisalo lebdi.

Kodranje vetra,
petelinjenje čopa,
srčasti obraz.

Les stare oljke,
plodovita preteklost,
ogenj stoletij.

Plovba laboda,
ošabnost elegance;
plima pogleda.

Urnik opravil
na dlaneh sobarice;
raskavi žamet.

Odmev praznine,
stopinje na preprogi,
solzenje jutra.

Sončna podoba,
dvojina pod bukvijo,
dež osrečuje.

Jesenske barve,
razpihano listje žge
sivino dneva.

Razbiti vrči,
obrežje vodotoka
strtih ljubezni.

Lagodnost Lune
med nočno stražo sove,
zamrznjeni soj.

Odpiranje ust,
voda išče prehode,
kisik pojema.

Kačji ples teles,
stekleničenje strupa,
Jutrovo raja.

Severni belež,
morje požira zimo,
lesket penine.

Nočna zabava,
razpotegnjena trupla,
zora razgalja.

Rajski blodnjaki,
proga rožnatih svetilk,
šelest bankovcev.

Črno jadrovje,
osamljenec na skali,
rojstvo Egeje.

Pesem poletja
odbrenkajo snežaki
na sončne žarke.

Koledar vrti,
obračajo dogodki,
nihalo časa.

Pravljice gozda,
sekire udrihajo,
narek pohlepa.

Čarovnija sle,
tkanina pod koleni,
sluzenje čutil.

Razbito okno,
krvnikova gorjača,
svatba odpade.

Listje decembra,
lepljena pobarvanka,
zima zamuja.

Kozarec vina,
frfotava pričeska,
pričakovanje!

Cerkvena ura,
galebi pristajajo,
dan izzveneva.

Krokodil vleče,
antilopa umira,
Serengetti vre.

Žvepleni sopuh,
rohnenje notranjosti,
zapuščena vas.

Metulj na cvetu,
zajtrk pri Tiffanyju,
sožitje dvojic.

Levitev duha,
pridiga polne Lune,
srhljivi zvoki.

Ščurki morale,
razmislek o početju,
svetloba srca.

Polnočni kriki,
vampirska veselica,
vino brez krvi.

Kamniti skladi,
priobalje fosilov,
Devon sporoča.

Betonski brlog,
urbanost prihodnosti,
razjede družbe.

Sijoči lokvanj,
mirovanje gladine,
zibanje žabe.

Morska ušesa,
gluhota izmenjave,
mrak zalezuje.

Dresura konjev,
razpenjena maneža,
rezget pretresa.

Visoka divjad,
hajka skozi gozdove,
sla po moriji.

Tek minevanja,
kolesje neskončnosti,
šila zobnikov.

Nietzsche povzema,
Zaratustra razlaga,
branje s prsti.

Vranja budnica,
jesensko megličenje,
dimnik sopiha.

Rezila besed,
mehkoba potrpljenja,
toplina sprave.

Osnutek kipa,
poslikane črepinje,
klobuk na travi.

Šepet sneženja,
nežnost objema gori,
zaplemba srca.

Zmote ljubezni,
votlina brez zaklada,
naveličanost!

Šumenje valov
odmev prostrane stepe
v črepinjah školjk.

Poletni somrak
blisk v daljavi iskri
Spokojno nebo...

Neprestani dež:
grafit se raztaplja v
medeni nasmeh.

Jesensko sonce
oživlja trudne ciplje
suhega listja.

Strma pečina –
veter se poigrava
z letom kavke.

Milina klasja
neguje razboleno
puščo viharja.

Čar mesečine
prebuja svoj odesv v
cvetu kaktusa.

Sledovi mušnic
širijo melodijo
škratjega plesa...

Pomladna sapa
hladi segreto mlako:
ledena čipka.

Cvetoči kapus...
Deklica jaha kozla
iščoč šebenik...

Poezija

Mikrofon in ti,
publika, têma, tvoja
trema; čist prostor.

Recitiranje
Prešernove vsebine;
poklon poetu.

Obiskovalci,
muzike, poezija;
očiščen prostor.

Ples

Ples na dvorišču,
piruete v zraku,
noge v mavcu.

Zazib po notah
te odpelje drugam in
nazaj ne najdeš.

Držiš jo sebi
na ramo; pustiš malo
odmika; nič več.

Spanec

Zvezdnato nebo;
prebujajoči spanec
te ne zaziba.

Bela postelja
te vabi k počitku;
zvezd je tri tisoč.

Zzz; spanec zate
je daleč za obzorjem;
preštevaš ovce.

Vrtovi

Grčasta hruška,
listje se valja na tleh;
polni kozarci.

Liguster; listja
ni; jesen ali pomlad;
mrtva rastlina.

Črvi na vrtu,
humus v izobilju;
toče besnijo.

Češnje

Čebelji obisk
belih češnjevih vrtov;
radost pogledom.

Češnje vabijo
ptice na pojedino;
koščice na tleh.

Drevesa češenj
so obrana in prazna;
ni čebel, in ptic.

Zima

Zora in ivje,
pogrešano sneženje;
trava zmrzuje.

Vodnjak kopati
v zamrznjeni zemlji;
vedno težava.

Zmrzal in športni
duh, je lahko boleče;
ena, ena, dva.

Ptice

Skozi steklena
okna vidiš ptice, ki
vedno čebljajo.

Velike ptice
jadrajo nad vrhovi
visokih gora.

Olje brez stekla
ptica napada; skoraj
sliko uniči.

Čigre

Zelena voda,
zavoji lene struge,
živahne čigre.

Čigre, rumeno
kljune, domujejo ob
zelenih rekah.

Travnata rosa,
prebujajoča zora;
preleti čiger.

Galebi

Modra sinjina;
nebo preletavajo
jate galebov.

Rumeni kljun, pa
poldrugi meter kril in
sivo beli trup.

Galeb, vsejed v
zraku; kot podgana brez
njenega repa.

Vode

Leno tekoča
zelena voda; vodni
stolp med drevesi.

Na drugi strani
vode rastejo hiše;
barve so lepe.

Opečnati zid
raste na široko in
navzgor; do strehe.

Plavuti

Barvasto počez,
plavuti migetajo;
ribe v morju.

Sedeči ribič
poskuša lov ob mlaju
brez luči; rib ni.

Trnki brez vabe
lebdijo v vodah in
čakajo žrtve.

Orkan in vihar

Vihar na morju,
jadra prenapeta in
prelomljen jambor.

Orkanski vetrc;
alge krov preraščajo,
krma je na dnu.

Ribje švistenje
skozi okroglo lino;
zlatnik vseokrog.

moji lasje
in skrbi preteklega dne
zamašijo odtok

na ovinkih
izbruham
voljo do življenja

zjutraj
pozabim sanje
prejšnjega dne

korakamo
po glavni cesti
odeti v mavrico

vlak in
moja menstruacija
imata zamudo

obožujem te,
ko se smejiš življenju
v temnem avtu

prijela me je
za roko
in za besedo

spoznali sva se
na vlaku
zdaj voziš avto

Kako je nastal svet?
Ne, ne, kako je nastala
opeka?

Leži na tleh moje sobe in čeblja. Poslušam ga le napol, le z enim ušesom. Nato me vpraša: »Kako je nastal svet?« Trudim se, da bi razložila. Začnem z velikim pokom, mu pojasnem, da je trajalo milijarde let, omenim evolucijo. Vem, da večine stvari ne razume. Nato me ustavi. Mislim, da bo vprašal kakšno podvprašanje, da mu bom kaj bolj pojasnila. Ne, vpraša me: »Kako je nastala opeka?« Ne vem, ali je to povezano z nastankom sveta. Nato je nekaj časa tiho. Ko ga spet pogledam, trdno spi na trdem parketu moje sobe. Očitno so ga eksistencialna vprašanja preveč izmučila.

rdeče češnje
se topijo v ustih
tvoj zvonki smeh v ušesih

češnjeve pečke
mečem v temo zunaj
kjer leži moje srce

* (Imamo vzhod sonca na enem koncu loka; sij ali soj
v stekleni drevored, in nato konec loka, – zahod sonca!)

Sonce se vidi
V aleji dreves gozda,
Ki so iz stekla.

Sonce ždi kot krog
Sredi naročja krošnje
Steklenih bilov.

Na enem koncu
Loka sonca je vzhod
Kot vse-začetek.

Na drugem koncu
Sonca je zahodni pol;
Vidi se v tem vsem.

Gozd iz stekla je,
Svetloba odseva povsod,
Kot od zrcal vsega.

Sonce se gleda
V steklenih nedrih vsega,
Čeprav ni ona.

Kako posebno
Zašelesti ta gozd,
Ko veter maje.

Ko veter trči
Ob stekleni obraz nje,
Dekle, ki raste.

List ob list zloma,
Veter, kot da spet zlepi,
Da drevo celo.

Drevo sebi – vid,
Ko steklo kot da govor;
Sonce je urok.

Steklo je deblo,
Veje in korenine;
A cvet je pravi.

Sonce polzi po
Tem steklu dokaj gladko,
A luna – zatik.

Luna osvetli
To drevo srebrnkasto,
Da list onemi.

Polnoč, jezero;
Ob njem je drevo zrcalo;
Kodra gladino.

Vilinsko dekle
Stopa po tem jezeru;
Zrcalo pred zrcalom.

Nebni svod je tu,
Četrti izmed zrcaljenja;
Obraz vile vštet.

Lista in cveta
Se poklopijo, a list
Ni cvetu enak.

Hrapavost lubja
Je prekrita s površino
Zrcal dreves loga.

Drevo vpraša bil,
V resnici ta drugega,
ali sem jaz – ti?

Aleja sveti ob
Polnoči ob cesti tod
Kot druga luna.

NEPRAV(ILN)I HAIKU

Srce se napolni s solzo
Kapljica krvi
Odteče nepravi čas

Razpoke v srcu-nakazane s črticami
Črtice v kamnu -
Okrasna v prstanu

Kri je tinta za srce
Napiše pisma vsak dan vsak trenutek
Bit za/po bit

Črnilo je morje ali nebo – razlitje
Črnilo za številna pisma mladeniču
Črnilo je kri, srce je pisalo

Ura na steni prehiteva
Srce kot ura zaostaja
Misel ju uskladi v isti tok za mladeniča.

Ozadje ure je sestavljeno iz snežink
Kako pravilno pokažejo čas
Odločita korenček za nos in kamen za gumb snežaka.

NEPRAVI HAIKU

Zvoki se podpirajo med seboj
Sonatina
Glasba žubori

Briljantnost ure v odsevu
Kazalca se odbijata
Ura je polnoči

Morje brez obale
Se razliva neurejeno
Kot kri urejeno brez srca

Obale si sledijo ena za drugo
Morje je popredalčkano
Kot (ne)urejeni lističi v notesu (Wordu)

Do zvezd (se) lahko (do)sežemo
Do njih vzpenjamo (se)
Do njih morda padamo

V tišini zaprasketa (dišeča) sveča
Hrup(, ki)
Preglasi vonj

1.

tvoje srce sve je veće - lipa raste

2.

vatra
u igri vjetra uvijek
novo doba

3.

nebo u rijeci -
putuju čamcem zvjezdice
sa vesla

4.

ponovo čitam
ljubavno pismo mokro
– od starih suza 5.

5.

putuje vozom
u svakom prozoru -
stara taraba

6.

rano proleće
obrisalo uzdahe
sa stare ruže

7.

šumski put
nebo u prozoru – nastavak
u tami

8.

na usamljenom
prozoru golubica –
čuva tajnu

9.

oblačan dan
nas dvoje
u sepiji

10.

strašilo nasred
reke - neko je prodao
njivu

Daljno obzorje.
Poljub neba in morja.
Hladna bližina.

Veje plešejo.
Preplašen čivk sinice.
Razdrto gnezdo.

Lažna bližina.
Le odsev v ogledalu.
Ugasnem luč.

Pordelo nebo.
Topovski izstrelki.
Jutro zajoka.

Skodelica kave.
Usedlina govori.
Črna prihodnost.

Zelena trava.
Visoko sinje nebo.
Prevara jeseni.

Žabji orkester.
Uglašeno kvakanje
ob polni luni.

Drevesna skorja.
Žolna marljivo trka.
Pozno kosilo.

Lokvanj na modrem.
Veter razgiba vodo.
Slika valovi.

Žara s pepelom.
Tihe sklonjene glave.
Le rože diše.

Zmešane glave.
Mesta v svetlih plamenih.
Ljudje bežijo.

Prag neke hiše.
Že zelo oguljen.
Drugi koraki.

Dež na cvetovih.
Povešene glavice.
Ne bo medu.

Zapredek misli.
Zaklenjene besede.
Oči govore.

Trnaste veje.
Dobro skrito gnezdo.
Kosovska poje.

Narava.
Parada zelenja.
Sto odtenkov.

Zasnežena pot.
Hipec nepozornosti.
Mavčna obloga.

Bivanjska kocka.
Geometrija časa.
Prazna notranjost.

Nočna zmrzlina.
Vzcvetijo ledene rože.
Mrzlo darilo.

Nagrobna plošča.
Obljuba nepozabe.
Na grobu plevel.

Zagori podrast.
Ples plamenov med drevjem.
Dim duši divjad.

Zgodnja ura.
Škrlatna zarja polzi
v belino jutra.

Zakrita zanka.
Nepazljiva lisica.
Ujetost boli.

Kolaž na obrazu.
Govorica časa.
Minevanje.

Peščena ura.
Nihče je ne obrne.
Čas teče dalje.

Okrušena vaza.
V njej spomladansko cvetje.
Še vedno lepa.

Visoke smreke.
Moten odsev v jezeru.
Dvojnost narave.

Vrvež na cesti.
Ježek je prepočasen.
Kolesa meljejo.

Tanka (ženska ob oknu)

Ženska ob oknu
Sonce tiho zapušča
večerno nebo
Spoznavam neizbežno
Končno vem; cilj je slovo

Haiku

neznaten šelest
v scefrani pajčevini
posušen metulj

on za mavrico
od šopka na gomili
veje poletje

prazen želodec
velika postrv plava
v bistrem tolmunu

alpska soteska
v gnečo znojnih turistov
prši leden slap

steza navkreber
v ušesih izzveneva
šumenje brzic

tri pohodnice
hitijo proti mestu
psička v torbi spi

splašena srna
beži v gosto grmovje
prazen posnetek

njiva lavande
na dišečih valovih
slamniki žanjic

zgrizena buča
požrešno kobilico
hrusta črni muc

poštar pred vrati
v nabiralniku gnezdi
mlad siničji par

nepomit krožnik
za sestradano muho
izboren obed

sunkovit veter
oblak krajša neskončnost
Rimske ceste

obisk komarjev
vzhičenega ploskanja
polna spalnica

cvetoča lipa
omamno dišeč vetrc
postilja sanjam

razparan spanec
lajež srnjaka in psa
neubran duet

HAIGA

ODTISI

Milina maja –
rože se odrinejo
od hladne zemlje.

Odprta knjiga ¬¬–
z vsako stranjo se dvignem
iznad gladine.

Brezdomcu dati
drobiž – edino doto
za lepši danes.

Breze sanjajo –
sledi radoživosti
v belkastem lubju.

Pod zvezdnim nebom
sem razširila roke –
bližina vsemu.

Šolske urice –
zaprte za ograjo
časa in vida.

Bo hrošč v škatlici
zdržal ali umrl – in
kaj bo z ječarjem?

Vse v telefonu
se dogaja v vrzelih –
med sporočili.

Na ulici klovn
vsem pokima. Blagor mu.
Zmore sočutje.

Listje odpada –
da bi znala dojeti
dano enkratnost.

Tolčem orehe –
piškava jedrca so
in niso bridkost.

POVEDATI NEKOMU

CIKEL

1.

Jutro odkrije
skrivnost najinih teles –
sreča dotika.

2.

Ob tebi spoznam,
da smeh premika gore
navadnega dne.

3.

Odtrgam gumbe
z obleke, prišijem jih
na nežen spomin.

4.

Tvoj zadnji pogled –
čas ima veliko vrat
v grobno tišino.

5.

Ločila sva se –
nisva več zdržala pod
streho vsakdana.

6.

Sprašujem veter,
koliko let naj čakam,
da prideš nazaj.

7.

Vem, da je bila
ljubezen le siamski
dvojček pozabe.

8.

Oblečena in
obuta sem zaspala –
sočutno s srcem.

9.

Na pragu se pes
otrese vode, kot bi
se jaz samote.

HAIKU (#1)

Botanični vrt.
Ob zimzelenem grmu
razkrečen snežak.

HAIKU (#2)

Blagoslov jedi.
V natrpano košaro
lega mavrica.

HAIKU (#3)

Kuštrava senca.
Navidezno prazna klop
prepolna dišav.

HAIKU (#4)

Velik kolopark.
Preko grbin skačeta
deček in sonce.

HAIKU (#5)

Majhno frizerstvo.
Iz lokala zre v vrvež
nepremičen pes.

HAIKU (#6)

Stojnica z medom.
Na slehernem kozarcu
branjevka ter jaz.

HAIKU (#7)

Med lončnicami
najlepše razcveteno –
truplo metulja.

HAIKU (#8)

Ročni nogomet.
Za žogo se podijo
krhke sence ptic.

HAIKU (#9)

Traktor na njivi.
Zraven zeljnih kocenov
poskočna glasba.

HAIKU (#10)

Vršanje vetra.
Med sadeži po travi
sklateno gnezdo.

HAIKU (#11)

Skorajšnje mračje.
Družno s soncem zahaja
cvrket lastovic.

HAIKU (#12)

Risba zvezdice.
Poleg nje na dvorišču
parkiran avto.

Seznanjam z novo (japonsko?) pesniško obliko SAYONARA KAMIKAZE ...

Trepetajoči
Proga, vlak, pokrajina
Mirne so misli

Kam to hitijo
Slike milega kraja
»Vlak v daljave«

Veter nemirni
Vrbe žalujke boža
Vlak le prihaja

Ob tebi se mi
ljubi, smeji in smeji,
samo ob tebi.

Klop si lesena
svetilnik zaljubljenih,
luka pregnanih.

Nebo je sivo!
Ti sveža še zelena,
vrba žalostna.

Radosti polna
drhteče je zibala
staro klop mlada luna.

Na mokri klopi
topel nežni sij lebdi,
luna jaz in ti.

Zeleno polje
Sončnice razcvetene
Trčenje lepot

Rumene cvetke
V laseh naše zemlje
Veter počeše

V zaveterju
Zelenih listov sončnic
Rumeni sončki

Mamina njiva
Zlatimi sončnicami
Pozlatila svet

Zemlja je žejna
Upognjenih glav
Prepolnih zlata

Glave nihajo
Nabrusili so kose
Za ode cvetju

Glava je žejna
Jezero besed in črk
Med platnicami

Črke čebljajo
Platnice so odprte
Čas je za branje

Usta mrmljajo
Oči so čisto odprte
Branje novega

Stari brbljajo
Vrata so le priprta
Ušesa pokonc

Jutranja plima
Je odnesla tvoje sledi
Tabula rasa

Daleki zvezdi
Dekletu nedolžnemu
Ta dolgi izdih

Spet novi sneg
Podarjam mu še zmeraj
Iste korake

Prišla je štorklja
Svinčnik se takoj vrgel
Na beli papir

Peti oktober
Odletle so štorklje
Za ta dan dosti

Padla je zvezda
Ona je še vriskala
Jaz sem bil tiho

Gate počile
Melona zija
In kaplje slasti

Lipe cvetijo
Meglice se dvigajo
Razkrite tajne

Kavka in oreh
Previdno vzletanje
Prehiter avto

Nevesta lovi
Bolečimi poljubi
Poslednje svate

Plastične vreče
Napolnjene z zeljem
Kazijo polje

Ženin, nevesta
Ona se čudno smeji
Svojim spominom

In njena roka
Mi pomaha v slovo
Lepa rutica

Strela v steblo
Nevesta je rekla ne
Gorela je vas

Jesen v roki
Sosedova kutina
Izziv otrokom

V zgodnjo pomlad
Kopriva srečala prst
Življenje štarta

Lističi cveta
Objemajo skrivaje
Pestič in prašnik

Plamen jesenski
Razvnel se stari panj
Dež je nemočen

Otožnim nočem
Bledikast plamen s sveč
Je lunin sijaj

V oknu mladih
Se bije ostra bitka
Honde in hita

V kotu sobe
Prepolnjenem s hrupom
Tako mlad, a sam

Boj z lepoto
Solze kri trn v roki
Vrtnica zate

Samo še en gib
Roža na tvoji steni
Bo zacvetela

In sončni zahod
Vsem tem strašnim oblakom
Riše zaliske

Beli list knjige
Sam na mizi pesnika
A polno skrbi

Na naši njivi
Ena zeljnata glava
A polžev vsaj sto

Komaj zgrajen blok
Posajen je drvored
Za vse vozičke

Odpihni skrbi
Kot z levo roko las
In pot s čela

Vrelim poljubom
Ti peče kote ustnic
Premlada figa

Čarobno jutro
Po neprespani noči
Nasmejan obraz

ples je zaključen
smeh objem in slovo
plastenke na tleh

vidim krastačo
skrito pod rabarbaro
nezvesto dekle

rezine kruha
v košarici na lini
ne vidijo me

nasmeh obeta
povabim na kavo
malo sem pijan

ognjeni zublji
žarijo krošnje borov
ploha pogasi

zaslišim ku ku
rožlja drobiž v žepu
saj je le vraža

vihar na morju
z vedrom odlivam vodo
tresk barke ob čer

tišina noči
vsi v hiši mirno spimo
tla s se tresejo

negotov korak
bela palica tipa
najdem pravo pot

na krošnji
zrele češnje
veje so krhke

poletna suša
setev ajde ne vzklije
molitev za dež

duplina v lipi
dom sove uharice
grozljiv juhuhu

pegatka v jati
nenehno kokodajsa
kura je kura

ivje na vejah
svetloba poudari lesk
klošar preklinja

topel volnen plašč
nepogrešljiv pozimi
odveč spomladi

ugriz v jabolko
pričakujem znan okus
fuj črv je

I.

Skrivaj pok jekne –
jerebika prestreže
poblisk tihote.

II.

Biserno beli
drnci dežja dvorijo
progam poraza.

III.

Rdeč list javorja
glasno pade na temno
mokroto misli.

IV.

Vrata v trikotno
vilo – zdaj dramijo pot
prastarim sanjam.

V.

Konica krošnje
s krono meglic prepodi
jato pozabe.

VI.

Polja zlatih žit
se zazibljejo v večnost
najinih iskanj.

Haiku 1

junijsko nebo -
krpanko iz oblakov
šiva sončna nit

Haiku 2

ob hišnem vhodu
vzpenjava vrtnica rdi
v občudovanju

Haiku 3

naraven zajtrk -
v očeh mladega žrebca
jutranja rosa

Haiku 4

gnezdo z goliči
oči so še zaprte
kljunčki odprti

Haiku 5

nezrelo žito -
zelena impresija
z rdečim makom

Haiku 6

rečni galebi
nad mestno veduto
šumenje valov

Haiku 7

na golih čereh
v avgustovski vročini
raste solni cvet

Haiku 8

rojevanje dne -
nad barjem lebdi balon
v prosojnem svitu

Haiku 9

smrad po gnilobi -
na gladini jezera
rožnat oblak alg

Haiku 10

jesenski pejsaž -
v galeriji na prostem
je vse rdeče

Haiku 11

barvno paleto
na tržnici Narave
ponuja Jesen

Haiku 12

jesensko jutro -
skozi meglene kosme
tipa žaromet

Haiku 13

konja v galopu
oče in sin /vznesena
jezdeca v sedlu

Haiku 14

v strgani mreži
ribičevi spomini -
otožnost v očeh

Haiku 15

v objemu vetra
se list javorja spušča
v zimsko nirvano

Haiku 16

mala deklica
z noskom na steklu okna
šteje snežinke

Haiku 17

iz mlake v gozdu
divji prašič in oblak
pijeta skupaj

Haiku 18

na pomrzlem listu
skorjico ledu
lomi sončni žarek

Haiku 19

majsko dopoldne -
brenčeče gomazenje
v cvetoči češnji

Haiku 20

stene kanjona
med orkanskim nalivom
stresa grmenje

Tanka (za našo hišo)*

za našo hišo
se v vetru pozibava
cvetoč Prešeren
pomislim na Trubarja
skupaj bi bila lep par

Tanka (popoldanski dež)

popoldanski dež -
na zapuščenem vrtu
razmočen slamnik
za mojimi vekami
v hipu oživi dedek

Haibun (krušni ptički)

Letos si je kosovka za gnezdenje izbrala moj balkon.

Vztrajno je nosila mah, suho travo, vejice žive meje (soseda v pritličju jo je ravno obrezovala), bombažne niti in celo trakove PVC vrečk.
Ves ta gradbeni material je polagala za zidno plafonjero, kar pa seveda ni obrodilo sadu. Takoj je vse padlo na tla. Cel teden sem pospravljala. Skušala sem ji celo onemogočiti (seveda na human način), dostop na balkon. Pa mi ni uspelo.

Vsakokrat je prišla s polnim kljunom in me zvedavo gledala, češ: »Ali mi lahko poveš, kam naj odložim ta material. Rada bi si spletla gnezdo.«

In kar hitro me je omehčala.

Plafonjera ima obliko večje kocke. Izdelala sem primeren podest in ga prilepila na zgornjo stranico, nanj pa košarico za kruh, vanjo položila nekaj materiala, ki je ležal pod lučjo, in odšla.

Kmalu je kosovka nadaljevala z gradnjo in hitro ji je začel pomagati tudi samec.
Potem je izvalila jajčka in jih grela, dokler niso iz lupinic, drug za drugim, pokukali mladiči.

In ko je prišel čas za odhod, so odšli.

Drug za drugim, prav kakor so se izvalili.
Družina se zadržuje v bližini in skaklja po
atrijih.

Oče in mati se očitno zelo dobro zavedata privilegija in varnosti gnezdenja na mojem balkonu, saj sta se kmalu odločila za še eno gnezditev.
Pred dobrim tednom sem opazila, da se v gnezdu nekaj premika, danes pa, ko je
prinesla hrano, vidim, da so v gnezdu zopet štirje kljunčki.

Veliko veselja sta mi že naredila ta dva moja kosa. Radosti me, da imam možnost opazovati kako požrtvovalno, strpno in usklajeno delujeta pri vzgoji zaroda.

družina kosov
si je izborila dom
v košari za kruh

* Vrtnici Prešeren in Trubar, je vzgojil žlahtnitelj, gospod Matjaž Kmecl.

prvi delavski
avtobus – odpelje
moje sanje

otroška
vetrnica – zavrti
moj čas nazaj

obala Jadrana –
preplavljajo me
stari spomini

vonj bezga – najprej
me odpelje domov
nato v Španijo

matura iz biologije –
kandidatka ima
kosmate noge

prvi pomladni dan
na balkonu obešen
plastični krokar

mestni vrabci
se ne bojijo
umetnega krokarja

vonj sosedine
cigarete – le začini
mojo samoto

matematični
učbenik – kazalo
listek za loto

otroci migrantov
so oživili
igrišče v parku

regljanje žab
oživi Bashojev haiku –
misel izskoči

minuta molka –
pod težo spomina
cvili parket

šele ko sem daleč
stran – čutim kako blizu
so prijatelji

pisanje pesmi –
ločila postavljajo
vrabci na brezi

nadzor na maturi –
treniranje tihega
prdeeeenjaaaa …

HAIGA

pod brsti gabra
orgija rdečih škratcev
pri belem dnevu

v senci dresnika
ob oglodani kosti
trojica polžev

po majski plohi
na blazinici mahu
kamp sedmih polžev

na razgretem pločniku
polž brez hišice –
za hip sem senčnik

v sončni pripeki
kljub razpokani zemlji
žarenje cinij

tik pred nevihto
skozi gost oblak mušic
par zaprtih ust

samopostrežba –
na vejah vse manj jabolk
in vse več podgan

jutranji srh.
na oknih stolpnice kavke -
kot pri Hitchcocku

sredi cestišča
sploščeno telo ježa –
so bolhe še žive?

megleno barje.
gruča gologlavih vrb
v oranžnih haljah

mehkoba jutra
se skrivnostno priplazi
izza obzorja

žareča krogla
se potaplja v poljubu
z modrino morja

rahle meglice
zasanjana otožnost
zaspana reka

padajoči cekini
ogoljene veje
polna zakladnica

sladke vonjave
grmov španskega bezga
priklic mladosti

jutranji kristali
na koncu golih vej
novoletni okraski

nasekano dračje
zasuto s snegom
mrzel kamin

škrebljanje dežja
dviganje sivih meglic
vreščeča vrana

odpadla veja
zaznamovano deblo
lepljive solze

telefon zvoni
povabilo na kavo
srečna odjadram

prijateljice
strastno klepetamo
kava se hladi

nenadni zvoki
srce razbija
prva misel – beg

v vročih ustih
zamrznjene besede
zgovorna tišina

odhod v tujino
ljubezen na daljavo
izdano srce

brezmejni pogum
neskončna vztrajnost
vera v tujino

ptice v jatah
dolga pot čez morje
pobeg pred zimo

večerna zvezda
prinašalka svetlobe
budi upanje

umazano okno
v kotu črni premog
zadušljivi vonj

nešteto kapelj
zbranih v skalnih votlinah
se plemeniti

zaspano jutro
budi ščebetanje ptic
klepet ob zori

HAIGA

bim bam bam bim
kljubuje času,
vremenu

hudo mi je
tako mi je hudo za avto
ostal je v ograji

Nikar ne misli,
zakaj ima smisel živeti.
Živi.

sončni žarek
posije in vse se
spremeni

Solze na travi,
bosa stopam čez trnje,
zajoče galeb

Samotna reka,
življenje se pretaka,
pada v tolmun

Vedno me čakaš,
zapojo strune noči,
zvezde molčijo

Ta usta sveta,
požirajo brezskrbnost,
globina ječi

Drevesa spijo,
na jugu zvok sirene,
skrita igra senc

Suha cipresa,
zaprte dlani sonca,
dan že ugaša

Srečuješ me nem,
v še bolj nemi noči,
na obzorju svit

Duša se krči,
med starimi tramovi
je skrit netopir

Poslušam veter,
noč čaka temne sence,
plešejo škrati

Sedim ob tebi,
morski vali igrajo,
misli zbežijo

Opazujem te,
med oblaki vrtinčiš
razgrete misli

Bežiš z jutrom,
čez nebo je mavrica,
lepi trenutki

Skrivam te sanje,
mesec je moj zaveznik,
v rosi odtis

Poslušam tvoj dih,
še veter je pobegnil
med speče smreke

Povsod te iščem,
veliko je teh križišč,
jase so skrite

Sem plašna srna,
posedam med borovci,
sveti luč neba

Življenje diha,
sredi močvirja sedi
rumeni metulj

Bledijo zvezde,
noč beži pred koraki,
stopa svetloba

Žvenket jamborov,
nad morjem plahutajo
beli galebi

Tiho si odšla,
med zvezdami te iščem,
blede spomini

Lepota jutra,
sanje me ponesejo,
sem kot meglica

Sluzaste skale,
pena valov se dviga,
iščem korake

the center of wave
motionless stones

the morning light
a reflection of her beauty –
gap in the curtains

the crinolines
flutter through the evening
dazed with fragrances

spring morning –
restless birds in serenity
of white silence

at dawn
on the wall full of life –
someone overslept

maybe …
on the other side
the evening

in a field of grain
the scream of the red poppy –
a missed spring

my piece of the sea
I stand next to it again –
it was the cancer time

returning
the windless sails –
it’s getting dark

there is none …
a beam of light through
the raised dust

forgotten face –
in oblivion of the past
digital time

useless
suspended in solitude
all without faces

it’s cold outside –
her autumn tree
is still here

a track in the snow
leads towards the crucifix –
empty footprints
His cross is by the road
her laying in the soul

stopped time –
all longings remain
in the void

Zaključek šole –
le 69 dni počitka,
a toliko možnosti

Pisanje poezije
Pišem slovensko,
a s tujim pisalom

Sprehajanje po plaži
Želja po sladoledu –
5-evrska kepica

Sedenje v slaščičarni
Tvoje oči,
slajše od sladoleda

Vroče poletje
Komar na moji roki
Glasen »pok«

Travnata oaza
Veter vzvalovi morje bilk
Čričkov odmev

Poletno nebo
Ozvezdje zmaja sveti močno –
kot najina ljubezen

Poletna noč
Vprašanje za zmenek
le »seen«

Goreča pisma
Tleče besede – »ljubim te!« –
mi grejejo obraz

Rok oddaje
Mrzlično tipkanje besed
Kliknem »pošlji«

HAIKU

v liti zeleni
medonosni boginji
presladko brenči

sonce se kopa
njegov obraz ni blaten
čeprav ždi v luži

bučka v srčiki
rumene rože zori
za moj jedilnik

fižol zarola
svojo ovijalko za
steblo krompirja

Morski valovi
gladijo grobim kamnom
ostrino robov

HAIKU DUET

oglaša se
tri mesece v letu
njen klic obuja spomin

oznanjala bo
do najdaljšega dneva
sončev preobrat

SENRYU

čas zabriše sledi
v albumu spominov
so slike dejanj

vzhaja v poln hlebec
med golimi vejami
za veliko noč

SENRYU

valove dihanj
poganja plimovanje
srčnih utripov

cvetoče sonce
postane polna luna
regrat v solati

HAIKU TRIPLET

spet je zapela
ob jutranjem somraku
na deževen dan

v žepu ni cvenka
na računu je manko
a sreče ne manjka

zakaj bi skrbel
ptice valijo nov rod
v gašperju poklja

Peruti ptice
zatrepetajo nad mano
ki ne znam navzgor

Mak se je osul
Njegove rdeče solze
zarežejo v svež dan

Žlica na mizi
Nedotaknjena mineštra
Morda pritisneš na kljuko

Premrzle zimske trave
Zaledenel kolovoz
Ivje pod kožo

Zlati smeh luninega
krajca kriči skozi
okno v prazno dušo

Z iglic borovca
Polzijo solzni kamenčki
Prenehanega dežja

Perut ptice v
posušenem listju
Z njim prekrijem spomine

rumeno se smejem
rožnato hodim
pepelnato vzdihnem

obtičala sem v sebi
v podrastju brezpotje
vsi koraki porabljeni

misli snop tišine
poklop trepalnic
obpotne kamilice dišijo

z bilke zdrs kapljice
list zastoka
kdo joče za kapljico?

natočiš si me
odžejan rigneš
počutim se smrad

tresoča dlan
odstrani slanost
spomin na samoto

v pajčevini sem
skozi nitke molčim
s premraženim srcem

skupljam latice
za ružinu vodicu
u svom cvjetnjaku
izbodenim rukama
izabrala sam spokoj

proljetna kiša
zalijeva novi vrt
vrabac pod strehom

poredana
ispod jorgovana
rastu djeca

mirna udica
ribić se dosađuje
čeka oblake

djevojačko oko
svijetli u mrkloj noći
zlatnim sjajem

uz ogradu
pas i lonicera
plijene pažnju

miris gljiva
šetaču pod nogama
staza bez cilja

pred školskom pločom
usahli su pupoljci
bijeli ljiljan

pod mojom strehom
prvomajsku budnicu
cvrkuću laste

TANKA

BEZEG

vije se potok
med grmovnice bezga
diši poletje
rumenkasto beli cvet
vabi pridne čebele

LEPOTA

vrba žalujka
bujno spušča veje sna
čisto do reke
okrasno drevo pleše
svojevrsten ljudski ples

MISTIK

s klobukom v roki
nepremično zre v morje
belolas starec
galebi so sklenili
plahutast krog mistike

HAIKU

CHANIA (PENTLJA)

odprta polkna
v nizu lepih barvnih hiš
različna okna

različna okna
ulični prodajalci
hvalijo robo

hvalijo robo
kretnje z rokami v zraku
lovijo sanje

lovijo sanje
vse se lepi na evro
odprta polkna

RATHYMNO (PENTLJA)

skrivnosten zaliv
iz lokalov vonj začimb
kamnit svetilnik

kamnit svetilnik
na koncu valobrana
peščena jadra

peščena jadra
ljudje z nežnim nasmehom
kimajo v pozdrav

kimajo v pozdrav
v zraku lebdi morska sol
skrivnosten zaliv

OLJKE (PENTLJA)

oljčni drevored
v tišini med krošnjami
pogled na morje

pogled na morje
hvaležnost pod podplati
za dotik z zemljo

za dotik z zemljo
v obleki črnih plodov
telo trepeta

telo trepeta
moč neskončnosti morja
oljčni drevored

KRETA (PENTLJA)

objem dežele
ljudje sprejmejo nasmeh
morje očisti

morje očisti
vse notranje valove
v trebuhu sonce

v trebuhu sonce
trije vzdihi skozi nos
za en dolg izdih

za en dolg izdih
traja naše življenje
narava sprejme

narava sprejme
iskrenost je vrednota
objem dežele

HAIBUN

valobran

nazadnje nestabilno dolbenko odrine od brega
nič več ni dovolj suho za presenečen zaboga
mimo plavajo kot nekton same neprijetne značajske lastnosti
razširjene zenice si zaželijo začasno izgubo spomina
a trdno dograjena bit skozi kalejdoskop že vidi vizionarsko luko

zahrbtna plima
s skalami zavarovan
notranji pomol

miškulanca

namočena zemlja je kratkovidno drsela v grapo
presek se je končal z mehčavo na obgozdni jasi
štori so kot vešče moleli iz podrastja redkih grmov borovnic
na rezu je med kolobarji še dišala vlažna žagovina lip
osvaljkan papirnati denar tukaj kar mezdi iz zdravih avtohtonih dreves
sprva neznana ptica zafrfota čez slišno osuplo praznino
kasneje ranljivo s kričečim glasom zlovešče spara stoletje

miš bega čez pot
pod dvakrat premajhen list
čast skrije v tuj rep

kalup.si

s časom brezimna množica zagrinja jasnino kar povprek
še dvozvezdje si je na nebu le navidezno blizu
pokornost si jemlje premalo merico izvirnosti
razbarvan značaj pa deluje pomanjkljivo privlačen
in potem enako (prav tako) postane isto (prav tisto)
enotera viža iz bukselj lajne je kot gon po obstoju
ko si notri pozabiš da po eni pesmi prepoznaš vse

preteč vnanji vpliv
nad kolektivnim morjem
lunini krhlji

nasoljena brezsemenka

že vnaprej zguljena resnica se plazi po kolenih okoli in okoli in okoli …
navidezno spreobrnjen sokolič je stare vzorce prekopiral na ikrav način
pestoval jih je z občutkom nadmoči ki niso domačega izvora
krojni načrt je nato nečastno obšel zadrgo in sedaj navajen le jemati razporek požrešno zeva
v novih hlačah zgleda obdrsan in to je milo rečeno zapleten primer za novejšo zgodovino
se bi bilo potrebno še enkrat osamosvojiti
preden bi si našla resnica pot do klopi
kjer bi se slovenska mladež učila domovinske vzgoje

špranja pri vhodu
par jur ogroža obstoj
zdrk do temeljev

gnana

veliko mlinsko kolo se vrti brez oddiha okoli lastne odvečnosti
lesene lopate le še mlačno udarjajo po zlepljenih kapljah
pred leti je bila tukaj načrtno speljana umetna struga
voda je prekmalu postala nezavedna in neborbena
sončna ura se tihotapi od zadaj vidna le skozi špranje
s senco palice je nemogoče določiti pravi čas vstajenja

težko prehoden
tok z oviro pozabe
odmaši prepust

irhovina

Brezizhodnost si je sama obula pretesne čevlje. Leva noga čez desno, ni enako, kot desna čez levo. Kdo si želi biti “po domače” razhojen? Sanjsko usnje je kot slina v tujih izložbah. Omejiti zapravljanje za ceno nepokrite pete? Ni možnosti, saj obstajajo posojila. Daj, daj, kaj boš prosil! Še in še, dokler te pes ne povoha na bos ponos. A kaj, ko so te izložbe ogledala. Tudi tistim, ki se nismo spuščali do minusa v denarnici in se potem dvigovali preko sprane glave na prevarantski lestvici. Za zavezovanje je tako vsem ostala le ena vezalka. Z njo je nastala ta zadrgnjena panika. Zdaj ne gre več za prestiž, ampak za osnovno preživetje. Prišel je od šivanke do banke, od banke do … pa ne bo. Pri nas je - prosto po ceniku - neumnost pred odgovornostjo. Pogoltnost pa ima domovinsko pravico, da je brezsrčna.

sila nerodno
če se kača izlevi
kar na surov zid

Maroko

Skupina se je ustavila tik pred vodo. Od tukaj naprej se je pot nadaljevala le še peš. Pogled na most, ki bi mu bolj ustrezalo poimenovanje “ozka obrežna škarpa”, je vzbujal mešane občutke. Dolgo čudo brez ograje, na pol metrih širine, voda pa je mestoma drla čez, kar seveda ni vlivalo zaupanja. Ampak … prvim korakom so sledili naslednji. Adrenalin je curljal med kamnite okruške, se namakal do gležnjev in spet meril dolžino poti za lastno moč. Potem smo jih zagledali, s spodvitimi nogami so ležale prav zdolgočaseno same in počivale. Med opazovanjem prežvekovanja se je močno zasvetila zlata nitka na rdečem sedlu. Ta bo moja “potujoča preproga”, ga. Bela Kamela. Kot puščica se hitro dvigne zadnji del, občutek, da boš z nosom pobrusil tla mine šele, ko končno dvigne še prednje noge. To ni ježa, to je jahanje valov. Ves užitek je le globok pogled naprej, ritem karavane spredaj, nikakor pa ne misel na vse bolj čudno gibanje lastnega telesa. Nad rtom se nenadoma odpre razgled. Prava barvna paleta hišnih fasad, a prevladuje modra. Kot uročena zrem v poezijo amforne strukture mesta. Kamela v nekem trenutku poklekne …

oster duh dlake
obredno snetje sedla
vrč bistre vode

tlapnja

Pol ure pred streznitvijo. Nerealna želja po umiku. Omotična potreba po blebetanju. Razlaganje polresnic tako duši zavest. Dom na krovu panike. Predolgo se že ta ladja nevarno maje. Sunkovita moč utvar. Škripaje na levo. Gromovit zasuk proti vsem. Drzno na desno. Tako se premetavamo. Oropani zdravega ravnovesja. Na razburkanem morju “preteklost je mati sedanjosti” ni več nikogar. Še izbire ne.

Spravljičil si laž.
Zdaj dobro se razblinja,
kjer ni vizije.

zapovedani

Svečan utrinek. Neugasla luč. Zlate lise so plapolale izza krušne peči. Komaj še viden plamikajoč obris na oknu. Domačnostno razpoloženje na dih. Vlečka vonja se dotakne vseh. In ostane.

Voščena sveča
lit ožigalen dotik
medleva večer.

žirafa

Narava je dala žirafam dolge noge in dolg vrat, da pridejo lažje in hitreje do hrane. Če imamo le dve žirafi in en list, se lahko v boju za hrano vratova tako dolgo prepletata in zvijata, da se ustvari zanka. List ostane, žirafi sta mrtvi. Nauk zgodbe: Nikoli se ne tepi za en lipov list očetnjave, počakaj, lahko se boš do sitega najedel, ko ti zasluženo pade na tla. Drugače razmišlja mejak.

Vitalna družba
zrelost še ni razvitost
joče gruda jer.

HAIGA

Vzpon na križev pot.
Ob zadnji postaji je
pravkar vzklil teloh.

Prav majcen zvonček.
Pred pozebo ga breza
z listom varuje.

Gozdna poseka.
S cveti lapuha osončen
preplet korenin.

Vzcvetela leska.
Veter ji obljublja rast
novih grmičev.

Živahen tui-tui.
Kot harmoniko brglez
razteza perut.

Vaški macesen.
Lanski storžek s trave zre
v rožnat ženski cvet.

Premik kazalcev.
Kdaj je vstala čebela
s polnimi koški?

Pot do šivilje.
Piš mirabeli v cvetu
para obleko.

Veter, grom, naliv.
Samo koledar kaže
mesec ljubezni.

Kos na slemenu.
Zvonki napev se spušča
po strunah dežja.

Parček v objemu.
Pod klopco njun ljubljenček
liže svoj smrček.

Ljubezenska noč.
V gošči jutranje kave
podoba srca.

Konec naliva.
Cvetni listek šipka na
trnu češmina.

Makovo polje.
V razgreti sapi vsak cvet
drugače drhti.

Gostilniški vrt.
Glasna vrana z ograje
strmi na mizo.

Miren vaški muc,
dokler se ne oglasi
lastovka s hleva.

Steza navkreber.
Tako živa ta skala
z dnevnim pavlinčkom.

K pogrebu zvoni.
Ob cerkvi sredi vasi
cveti zimzelen.

Pšenično klasje.
Na valovih se ziba
senca kozolca.

Škrlatna zarja.
Se z njo bog odkupuje
za točo pred tem?

Pred Avanturo
reklamni pano vabi
na grški otok.

Barke v marini.
Jugo polni nosnice
z vonjem po laku.

Morska kotanja.
Po dežju okvirjena
v pelod borovcev.

Odseljen polžek.
Biserno dno latvice
posluša morje.

Sivka ob zidu.
Pod opojnimi cvetki
martinčkov utrip.

Sonce v zatonu
bo v jutru poznalo pot.
Žogo nosi val.

Vroča strmina.
V vonjavah timijana
gojzarji lažji.

Laski koruze.
Nekoč bujna pričeska
za punčko iz cunj.

Koruzni listi.
Spomini na vzmetnico
otroštva v vasi.

Konec poletja.
Hrbtno kožno znamenje
malo temnejše.

Dno brez kovancev.
Med mehurčki fontane
listi v vrtincu.

Z listi javorja
posedajo na klopci
tri stare gospe.

Kakšno bogastvo!
Breza v gaju pred domom
polna zlatnikov.

Deževno jutro.
Še sosedov terier
lula ob klopci.

Razdana pticam
sončnica v kraški burji
le sebe straši.

V krošnjah paleta.
V moji roki čopič za
okenski okvir.

Jutranja slana.
Preproga pod javorjem
v gostejšem tkanju.

V slani padel list.
Z brata na veji se nanj
utrinja kaplja.

Listi trohnijo.
Pozni regrat med njimi
edina lučka.

Kosovni odpad.
Vrana izpod nadstreška
nadzira odvoz.

Vseh vernih duš dan.
Brezdomcu pred cerkvijo
podarjen sendvič.

Po martinovem.
Na zapuščeni brajdi
v meglí čepi kos.

Postaja mrzlo.
Vrabec zajema vzgornik
do krmilnice.

S kvačkanim prtom
pogrnjena miza in
prve snežinke.

Razžarjen zahod.
Na steni nov koledar
vaških gasilcev.

Na travniku srež.
Pod mačjimi tačkami
prav nič ne škriplje.

Vrsta pred Sparom.
V snegu na bližnji njivi
brskajo vrane.

TV biatlon.
Še obzorje nad griči
z zlato medaljo.

HAIGA

pajek plete čas
sanje dveh prastarih duš
tiho čakanje

pomladno jutro
gosi režejo nebo
smerokaz – naprej

gore med nama
luna, ki me obsije
vzide ob tebi

pomladno cvetje
nabrala bi ga zate
če bi le ostal

tvojo številko
sem zbrisala že petkrat
iz glave še ne

kar je ostalo
in kar mi preostane…
kot voda in led

režem čebulo
solze, ki pritečejo
niso od vrtnin

ne maram ure
beleži dolge dneve
mrzle ednine

zrem v ogledalo
kamor sem nekoč skrila
tvoje poglede

sence neznancev
so dolge in preostre
v luči pomladi

Goriški literarni klub GOvoRICA razpisuje
2. nagradni literarni natečaj GOvoRIČKA 2023 za

kratko zgodbo

Zgodbe naj bodo izvirna avtorska dela, še nikoli objavljena v nobenem mediju, napisana v slovenskem jeziku v pisavi Arial v velikosti 12 pt in v obsegu 4000 do 4500 znakov s presledki. Natečaj je namenjen osebam, starejšim od 18 let, ne glede na prebivališče. Natečaj poteka v času od 10. junija do 10. septembra 2023.

Letos je Tavčarjevo leto, zato naj nam bo v navdih njegovo Cvetje v jeseni, znotraj tega pa je tema prosta. Naslov svoje zgodbe izberete sami. Prispevate lahko največ 2 zgodbi.

Natečaj je anonimen. Zgodbe naj bodo opremljene le s šifro in telefonsko številko, na katero bomo poklicali avtorje in avtorice najboljših del in tako izvedeli njihova imena.

Tričlanska komisija bo prebrala prispele zgodbe in izbrala tri najboljše za nagrade in objavo v klubskem glasilu; njena odločitev je dokončna. Komisija se lahko odloči, da ne podeli nagrade nobenemu besedilu. Avtorji in avtorice poslanih del dovolijo objavo svoje zgodbe v glasilu GOvoRIŠKI ZAPISI. Objavljene bodo lahko tudi nenagrajene dobre zgodbe po izboru komisije.

Nagrade bodo podeljene na posebni prireditvi v okviru Gregorčičevih dnevov oktobra 2023.

1. nagrada: 100 €, knjiga in objava v glasilu
2. nagrada: knjiga in objava v glasilu
3. nagrada: knjiga in objava v glasilu

Besedila, opremljena le s šifro in telefonsko številko avtorja ali avtorice, pošljite najpozneje do 10. septembra 2023 po elektronski pošti na naslov:

govorica@yahoo.com
Zadeva: GOvoRIČKA 2023

ali po klasični pošti GLK Govorica (GKFB), Trg E. Kardelja 4, 5000 Nova Gorica.

Želimo vam veliko navdiha in z veseljem pričakujemo vaše zgodbe!

Spoštovani bralci, s 124. številko Locutio smo vskočili s temo haiku. Tema o študentski organizaciji se bo nadaljevala v številki 125. Na prispevke v številki 123 se lahko vrnete, če kliknete na spodnje povezave.

Rubrika s prispevki na temo Skupnosti študentov se bo nadaljevala v številki 125

Skupnost študentov 1968-74

• Pojasnilo in povabilo k sodelovanju v Zborniku Skupnosti študentov 1968-74

• Priporočila sodelavcem zbornika

Tomaž Kšela: Zakaj zbornik o skupnosti študentov?

Božidar Brezinščak Bagola: Ljubljana v liričnem zanosu (1968 – 1974)

Srečo Zakrajšek: Bojkot predavanj na FNT oddelka za kemijo leta 1972

Andrej Berden: Primer Chaban Delmas in letak ob 30. obletnici OF

Janez Švajncer: Študentski poslanec

Marjan Hrušovar: Reševanje socialno zdravstvene problematike študentov

Lenart Šetinc: Srečanje povabljenih avtorjev zbornika »Skupnost Študentov 68-74« dne 21.6.2023 on 16.uri v Čolnarni

Marjan Pungartnik: Strah in velike oči - Anekdota o »konceptu« Tribune

Radivoj Pahor: Pesmi z barikad