Po Ekonomsko-filozofskih rokopisih, objavljenih leta 1844 (Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844, Geschrieben von April bis August 1844, napisano od aprila do avgusta 1844), je Marx od avgusta 1857 do marca 1858 napisal skoraj 1000 strani v obliki osnutka (Rohenwurf, dobesedno grobi osnutek, grobi oris) na temo kritike politične ekonomije, ki je pod naslovom Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie prvič izšel v Moskvi v letih 1939 in 1941. Večina te izdaje je bila uničena v Drugi svetovni vojni in je delo postalo dostopno širši svetovni javnosti šele po ponovni objavi leta 1953 v Berlinu. Tako je bil ohranjen Grundrisse kot skica, ki je poslužila Marxu kot podlaga za Das Kapital, njegovo tretje in najbolj znano delo v področju ekonomske misli. (Marx, 1844, 1858, 1867-94; Prpić, 1975)
V Grundrisse je Marx uvedel kategoriji rente in denarja. V pismu Lassallu z dne 22. februarja 1858 Marx piše: »Delo, o katerem govorim, je predvsem kritika ekonomskih kategorij ali, če hočete, kritična predstavitev sistema meščanske ekonomije. Je prikaz sistema in hkrati – skozi prikaz – njegova kritika. Če bi imel čas, da povzamem celotno zadevo, bi jo zelo strnil, saj mi je bil način povzemanja vedno všeč. A na ta način – morda je to bolje za občinstvo, vsekakor pa škoduje formi – tiskano v zvezkih, ki si sledijo drug za drugim, se zadeva nujno razteza nekoliko v širino ...« V nasprotju s proudhonisti, ki so verjeli, da je družbo mogoče spremeniti le z reformo denarnega in obrestnega sistema, saj so bili denar in obresti glavni krivci za neuresničitev razglašenih idealov svobode, enakosti in bratstva1 v Francoski revoluciji!
Denar je oblika obstoja menjalne vrednosti. Izdelek postane v izmenjavi hipno blago, slednje pa se spremeni v menjalno vrednost. Da bi se izenačila sama s seboj kot menjalna vrednost, se zamenja za znak, ki jo predstavlja kot menjalno vrednost. Kot simbolizirana menjalna vrednost se nato pod določenimi pogoji ponovno zamenja za katero koli drugo blago. Proizvod kot blago in blago kot menjalna vrednost pridobi dvojni obstoj najprej v mislih. Ta idealna podvojitev vodi (in mora voditi) do točke, ko se blago v realni menjavi pojavi v dvojni vlogi: kot naravni proizvod in kot menjalna vrednost. To pomeni, da njegova menjalna vrednost pridobi eksistenco, ki je materialno ločena od nje. Opredelitev produkta kot menjalne vrednosti torej nujno pomeni, da dobi menjalna vrednost ločeno eksistenco od produkta. Menjalna vrednost, ločena od blaga, ki sama obstaja ob njem kot blago, je – denar.
Denar je materialna osnova medsebojne in vsestranske odvisnosti in povezanosti medsebojno ravnodušnih posameznikov v družbeni skupnosti. Vsak posameznik kot član družbe mora proizvajati nek »splošen« proizvod, da se njegova menjalna vrednost lahko izrazi v denarju kot individualizirani obliki menjalne vrednosti. Izvor družbene moči posameznika v odnosu do drugih članov družbe je nekaj, kar vsak posameznik nosi s seboj v svom žepu. Mezdno delo in kapital sta različni obliki menjalne vrednosti, tj. denar kot njegova inkarnacija. Denar je neposredno in hkrati realna skupnost in v kapitalistički družbi, če je splošna substanca bivanja za vse hkrati skupni proizvod vseh!
Marx z analizo denarnih odnosov kot družbenih odnosov pokaže, kako je v teh odnosih že realiziran buržoazni imperij enakosti in svobode. V kapitalistični družbi se v menjavi izmenjujejo ekvivalenti, udeleženci menjave pa so resnično enakopravni glede družbene funkcije kot kupci in prodajalci. Tudi udeležba v izmenjavi je brezplačna. Ni prisile človeka nad človekom.
Izvor neenakosti in nesvobode v kapitalistični družbi je v nujnosti pretvarjanja denarja v kapital kot družbenega razmerja, ki proizvaja presežno vrednost.
Problem kapitalizma kot družbe neenakosti in nesvobode je v tem, da si kapitalisti prisvajajo presežno vrednost »po defaultu« pravnega reda kapitalistične družbe!
V prvotni akumulaciji je kapital očitna tatvina, najpogosteje povezana z drugimi kriminalnimi dejanji, vključno z umori (Krleža, 1929)
V nasprotju s proudhonisti, ki menijo, da skupnost enakih in svobodnih ljudi nastane z odpravo denarnih odnosov in obresti, je Marx pokazal, da je buržoazna družba družba enakosti in svobode le na področju menjave, globlje spremembe pa zahtevajo odpravo menjalne vrednosti in presežne vrednosti kot »prave skupnosti«.
Poudarjanje denarja in kapitala kot »realne skupnosti« je usmerjeno predvsem proti meščanskemu razumevanju, da je demokratična republika realna skupnost enakopravnih in svobodnih posameznikov. Korenina političnih odnosov je v ekonomski sferi in v spremembah produkcijskega načina, demokratična družba pa se konstituira državno, pravno in politično le v sferi menjave.
Pripis: denar, čas, podatek
Denar je del vozla, ki poleg denarja sestoji še iz časa in podatkov.
Rek, da je čas denar, se pripisuje Benjaminu Franklinu (1748).
Franklin pravi, da je pot do bogastva, če si ga želimo, tako preprosta kot pot do tržnice. Bogastvo je odvisno predvsem od dveh besed, delavnosti in varčnosti; tj. ne zapravljanja ne časa ne denarja, ampak kar od izkoriščanja obojeg. Sancta simplicitas2!
Čas proveden v mezdnem delu kot del življenjskega časa se ne more vrniti delavcu kot čas, temveč samo kot surogat (iz lat. surrogatum iz surrogare dati na mesto drugega, manjvreden nadomestek, ponaredek !?), in sicer v obliki denarja. Denar je lahko tudi iz zlata, pa vedarle je surogat – nadomestek za čas, ki je dokončno nepovrnljiv.
Iz vidika filozofije eksistencije (bivanje je pred bistvom, J. P. Sartre) se čas namreč lahko isteka le kot nepovrnljiv del našega življenja (Ogrizek, 2011; Schuster, 2012; Šercar, 2023).
Pravo lenobo oz. nedelo, brezdelje (otium) v ideološkem pomenu besede najdemo med finančnimi kapitalisti, ki se zanašajo na špekulacije in ne na produktivno delo.
Podatek, zlasti osebni podatek, je izklučilni del naše osebnosti. Torej, če v sodobni »informacijski družbi« uporabimo osebni podatek kot denar, bo ta postal navadno blago, naša osebnost po deprivaciji dela osebnostne ekskluzivnosti pa vedno bolj oropana celota brez integritete.
Prpić, I., 1975. Karl Marx: Temelji slobode. Naprijed, Zagreb, 1974. Naše teme 19 (5), 923-927.
Schuster, A., 2012. It is Very Difficult to Do Nothing Notes on Laziness. Metropolis M. 2. (PDF) It is Very Difficult to Do Nothing. Notes on Laziness Prejšnja različica tega članka je bila objavljena v slovenščini kot intervju Maše Ogrizek z Aaronom Schusterjem “Zelo težko je početi nič” v Dnevniku/Objektivu, 1. oktober 2011.
1 Geslo si je izmislil M. Robespierre, eden od voditeljev francoske revolucije julija 1790, v govoru, v katerem opisuje vojake-meščane, ki hitijo drug drugemu v objem in oznanjajo svobodo, enakost in bratstvo (liberté, égalité, fraternité).
2 Pravijo, da je trpeči Jan Hus (1369.-1415.), predhodnik protestantizma na Češkem, pred smrtjo na grmadi, ko je videl neko starko, kako prihaja k grmadi, na kateri ga bodo sežgali, in meče nanjo nekaj suhih vejic, da poveča ogenj, vzkliknil »O sveta preprostost!«
