Leta 1973 sem predlagal literarnemu uredniku Tribune Mihi Avanzu, da bi pripravil antologijo Tribuninega pesništva od leta 1965. Kdorkoli je že kaj ubijal (po besedah T. K.), je letnik pred nami »ubil« pesniško rubriko. Ostal je le Jerry Rubin z Do It! (Scenarij za revolucijo) kot ilustracija politično-aktivističnega magazina, v kar se je spremenila v 21. letniku Tribuna. Zame je bila pomembna poezija taka, kot se je pisala, in od nje nisem pričakoval kakšnega politiziranja. Za takšne namene sem v uredništvo tudi povabil Miha Avanza, ki sem ga poznal kot umirjenega, kritičnega pesnika. Načelo je bilo – vabiti, vabiti, vabiti. Spominjam se, da sem leta 70 ali 71 poslal v Ameriko Tomažu Šalamunu telegram, naj pošlje v objavo pesmi in poslal je tiste, ki so v antologiji objavljene pod »Fantje fantje objavite mi te pesmice«.
Antologijo sta izdala Tribuna in Forum leto in pol pozneje, ko me več ni bilo v Ljubljani, Avanzu pa je pri izbiri pomagal Franci Zagoričnik, ki sicer nikoli ni bil študent, a je bil dejaven tako pri Problemih kakor pri Tribuni (in seveda drugod). Imel je občutek za poezijo in tako je skromna knjižica, prav v posmeh bahavim antologijam, kakršne izhajajo še danes, dober pregled tistega, kar je objavljala Tribuna in kar spada danes v Vrh slovenske kulture. V čast ji je, da je v knjižnici Policijske akademije Ljubljana.
Urednika sta izbrala 41 avtorjev: Miha Avanzo, Andrej Brvar, Milan Dekleva, Vladimir Gajšek, Bogdan Gradišnik, Branko Gradišnik, Matjaž Hanžek, Bogdana Herman, Milan Jesih, Aleš Kermauner, Majda Kne, Timotej Knific, Matjaž Kocbek, Vojin Kovač-Chubby, Tomaž Kralj, Tone Kuntner, Pavel Lužan, Igor Malahovsky, Milan Market, Andrej Medved, Dušan Merhar, Ferdinand Miklavc, Jože Olaj, Milan Osrajnik, I. G. Plamen, Marko Pogačnik, Denis Poniž, Marjan Pungartnik, Filip Robar-Dorin, Andrej Rotar, Braco Rotar, Franček Rudolf, Samo Simčič, Ivo Svetina, Tomaž Šalamun, Jola Škulj, Marijan Štancar, Veno Taufer, Herman Vogel, Ifigenija Zagoričnik in Franci Zagoričnik.
Leta, ki zamejujejo antologijo, 1965–1967, so prinesla veliko konfliktov, javnih razprav in tudi zgražanj, nekaj sodnih procesov, prepovedi in verjetno spadajo med najbolj nemirna obdobja v slovenski literarni zgodovini. Pomembno so prispevala k svobodi umetniškega izražanja. Najsilovitejši spopad, ki je sledil objavi Svetinove Slovenske apokalipse, pa je pokazal, da so tudi najbolj ogorčene polemike boljše od političnih prepovedi, kar je morda ena od največjih prelomnic v kulturi po drugi vojni pri nas. Očitno je tudi na Jugoslavijo vplivala sovjetska odjuga.
