To ni (politično) uravnotežen spis, je zgolj mnenje, morda samo šibek klic iz občutka nemoči ob več kot petdesetih vojnah, ki se ta hip odvijajo na planetu. V tem spisu tudi ne gre za poskus analize, marveč zgolj za miselni preblisk v mrzlem času morije, krutosti, besnenja in zlobe, ki so se zalezli v mehko, ranljivo testo upanja. Tam nekje umira (tudi) Gaza …Vietnam naše mladosti? Množico otroških trupel in opustošenje bibličnih razsežnosti gledam od daleč in osramočen, svoje, njihove vnuke sem v grozi uzrl skozi oči ubijalske sle, sovraštva in pohlepa po ukradeni zemlji ...
Za plašnicami srca se mi je za trenutek zazdelo, kot bi še nekdo, morda drugi jaz, bral iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika … gaziti, zgaziti, pregaziti … Ljudstvo, ki je toliko pretrpelo in se s pomočjo svobodoljubnega sveta izvilo iz objema holokavsta, to ljudstvo in ves »svobodoljubni« svet danes dovoljujeta nepojmljivi uničevalni pohod do zob oborožene in do skrajnosti militarizirane sile.
Kdo smo, ki znamo ustvariti toliko dobrega in koristnega, se znamo tudi iskreno nasmejati in pomagati drug drugemu? A glej, človek, kako temno lahko zvenijo skoraj himnični, ubrani akordi lepote v tonski lestvici resničnega življenja! Prižgimo tedaj vse luči!, je nekoč tako srčno zapel naš dragi, nepozabni Ježek. Samo dodajam: večno bo tulil obup, če jih ne bomo prižgali.
