V prostorih Katedre, v nekoliko nižjem pritličju študentskega doma, je potekal redni sestanek uredniškega odbora. Kakor običajno. Pri oceni zadnje številke in pogovoru o odmevih sta imela prvo besedo urednika Davorin in Jože, kateri od vabljenih uveljavljenih vplivnih sodelavcev iz akademskih krogov in člani uredniškega odbora. Običajna živahna razprava.
Tok pogovora prekine nepričakovano vprašanje enega od urednikov: »Kdo je naročil okostnjaka?« Kot strela z jasnega. Kakšnega okostnjaka? Razlaga: Na naslov Katedre je prispel paket, v katerem je bil okostnjak, takšen – za študijske namene. Vse kosti na pravem mestu. Vse povezano – nekoliko zlovešče. Bi se človek smejal ali ostal resen? Ali se vsaj delal resnega? Prevladalo je nasprotno, a vprašanje, kdo je naročil okostnjaka na stroške Katedre, je ostalo v okvirih resnega. Strošek je treba poravnati ali vrniti pošiljko.
Izkazalo se je, da je bil grešnik eden nasploh najživahnejših in najhudomušnejših sodelavcev z imenom, ki se začne z M.
Sestanek je izzvenel v sklepe, ki so omogočili spet eno dobrih in odmevnih številk. Zgodba o okostnjaku se je končala nekoliko kasneje. Brez občutnih posledic …
