Uredniški odbor Zbornika o Skupnosti študentov 1968–1974 je imel pravzaprav lahko delo, saj so nekdanji aktivisti Skupnosti študentov iz Ljubljane in Maribora pokazali veliko pripravljenost za sodelovanje pri njegovi pripravi in izdaji. Težave pa so nastopile pri fotografijah. Predsednikom Skupnosti študentov je komaj uspelo najti kakšno fotografijo iz obdobja 1968–1974. To je v današnjih časih mobitelov, Instagrama, Twitterja, Facebooka in drugih družbenih omrežij skoraj nepredstavljivo. Že takrat se je marsikdo čudil, da liderjev študentskega gibanja in voditeljev študentske organizacije, ki so predstavljali zahteve in predloge več tisoč angažiranih študentov, bodočih intelektualcev, ni predstavil ali vsaj povprašal za mnenje noben takratni medij. Kdor si lahko, naj si predstavlja, da bi danes sredi Ljubljane demonstriralo več tisoč študentov, mediji bi to omenili v stavku ali dveh, organizatorjev pa ne bi omenili niti z besedico, kaj šele, da bi jih povprašali, kaj hočejo. Za prvega predsednika SŠ Cirila Baškoviča sploh ni bilo mogoče najti nobene fotografije. Ena sama je bila objavljena v Tribuni in ta je tudi v zborniku. In, neverjetno, takratna politika je študentskim funkcionarjem očitala liderstvo. To so jim očitali politiki, ki so bili večkrat na mesec na prvih straneh vseh časopisov, poleg tega pa so časopisi objavljali »cele plahte« njihovih govorov na raznih forumih. Nečesa pa takratni oblastniki niso vedeli ali razumeli – manj kot so o študentskih aktivnostih poročali takratni »uradni mediji«, bolj se je o njih širil »ljudski glas«, ki so mu takrat in mu še danes večina ljudi verjame bolj kot kateremukoli mediju.
