Na zasedeni FF smo po slabo prespani noči sedeli na stopnicah v prvem nadstropju, kjer smo bili doma slavisti. Prvi sončni žarki so posijali skozi okna. Fakulteta se je počasi prebujala. Spali smo na tleh, v sposojeni oziroma prazni spalni vreči, morda kdo na klopi v predavalnici.
Naenkrat se oglasi nekje v višjih nadstropjih pesem. Hiša vzhajajočega sonca. Mislim, da je pel Marko Brecelj. Prisluhnili smo, pesem je odmevala po poslopju, pevec je pel doživeto, bilo je naravnost čarobno. Ko je odpel, smo še kar nekaj časa sedeli v tišini, vsak s svojimi mislimi in občutji. Sonce je sijalo, mi smo se pripravljali na nov dan, na jurišanje na nebo, da zahtevamo nemogoče, da povemo tistim od zgoraj, kaj je revolucija od spodaj.
