Dogajanje med študenti in na univerzi v šestdesetih in sedemdesetih letih v Ljubljani je predvsem socialno gibanje in ga je toliko, kolikor je v njem socialne komponente. Procesa, ki je predstavljal tok dogodkov od sredine šestdesetih let v Ljubljani, kjer je obstajala edina univerza, se ne da reducirati na spopad z »avtoritarnim režimom«, na katerega danes zlahka zvračajo vso krivdo, temveč je šlo za nastajanje sistema, v okviru katerega bi se dalo rešiti te konflikte, ki so izhajali predvsem iz nezadovoljstva s socialnim položajem študentov (zdravstveno zavarovanje, štipendije, bivanje, prehrana, študijski režimi, mediji, kulturne zahteve in podobno). Lahko rečem, da je v tem času nastajal sistem dogovarjanja med razvijajočim se političnim sistemom in množico nezadovoljnih študentov. Če namreč dogajanje reduciramo na študentsko gibanje, ki ga vidimo skozi najbolj izpostavljene akterje in skozi najbolj ekscesno dogajanje in ki je zajelo le manjšino, pozabljamo, da gre za veliko število študentov, ki so stopili v študij, za katerega niso bili zagotovljeni primerni pogoji. Konflikti so bili medij, v katerem se je oblikovalo veliko sistemskih rešitev. To je bila v izgradnji socialnega sistema novost. Vneslo je svobodo za izražanje avtonomnih študentskih interesov in je sprostilo tudi kulturno klimo, ki je v središču tistega, kar se je doslej razumelo kot »študentsko gibanje«. Šlo pa je za nastajanje avtonomnega načina življenja, kakršnega zahteva študij, in ta seveda ni le omejen na predavanja, vaje, popoldanski (in nočni) študij, v čemer se bistveno razlikuje od življenja mlajšega zaposlenega, srednješolca, takrat še tudi vajenca. Njegova vsebina se ne zreducira na prehrano, spanje in preživljanje prostega časa. Študij ima svojske kulturne potrebe, veliko manj je t. i. prostega časa in zabave, več dela, ki je bilo osnova za zahtevo po delovnem statusu študenta. Smisel univerzitetnega študija je vzpostavljanje avtonomnega življenjskega načina, ki ga ni mogoče reducirati na katerega koli drugega, sploh pa ne na prevladujočega.
Nekaj malega o velikih socialnih spremembah, ki so doletele Slovenijo po vojni. Po statističnih podatkih je leta 1953 imelo 10.000 ljudi višjo in visoko izobrazbo. V kmetijstvu je bilo zaposlenih 603.000 prebivalcev, daleč najmočnejša socialna kategorija (od 1.463.000 prebivalcev). Podatki so iz Statističnega letopisa za leto 1955. Na industrijo je bilo vezanih 201.000 prebivalcev. Do leta 1977 je delež prebivalstva v kmetijstvu upadel na manj kot šestino, delež tistih iz industrije in storitev pa se je bistveno povečal, začenjal je rasti tudi delež državnih služb (kar so študentski ideologi videli kot grozečo birokratizacijo). Leta 1956 je bilo vpisanih na višjih in visokih šolah 6671 študentov, leta 1975 pa že 26.757 (rednih in izrednih, ki jih je bilo za četrtino). Prvi otroci povojne generacije so prišli na univerzo leta 1963 ali1964, hitro prehajanje kmečkega prebivalstva med delavstvo pa je dalo v teh letih tudi več študentov in tu je najbrž socialna osnova nastajajočega študentskega gibanja. Tu lahko uporabimo Gramscijevo trditev, da je skupina, ki spreminjajo socialni položaj, tudi najbolj ustvarjalna, kar se je kazalo pri hitrem razvoju industrije in seveda pri študentih. Nastale so kritične skupine na področju umetnosti, osamosvojila se je literatura, ki je bila prej pod močnim pritiskom ideologije in so bili pesniki dobri na ukaz. Svoje so dodale sorazmerno odprte meje in prost dostop do inozemskega tiska. A to je naletelo na redke receptorje, ti so bili elita. Problemi bivanja, prehrane, zdravstva in drugih vsakdanjih potreb so zadevali predvsem anonimno množico in to se je pretakalo v socialno gibanje, ki ga je vodila takrat študentska organizacija.
NEKAJ OSEBNIH IZKUŠENJ
Nekaj osebnih izkušenj. Ob prihodu v Ljubljano sem se naselil v študentskem domu, kjer je bilo dovoljeno imeti luč do desete ure zvečer, prepovedano je bilo pripravljanje hrane v sobah, lepljenje na stene. Razumljivo, direktor doma Visoke šole za politične vede (VŠPV) Končan je bil nekdanji direktor zaporov. Bile so tudi kontrole, čeprav so se potem unesle in je bilo življenje v domu podobno tistemu v Študentskem naselju. Pred vhodom v prostore doma je bil receptor (Vinko), ki zlepa ni pustil obiskov v večernih urah. Ob desetih se je dom zaklepal. Res redki so res študirali, sploh zvečer. Večerni čas je bil rezerviran za druženje, popivanje, zabave. Spominjam se študenta iz Gane, sostanovalca v nadstropju, ki je vrtel Otisa Reddinga in Sama Cooka. Potem je popil tri piva, si je nadel zvečer črna očala in hodil od sobe do sobe, nas ščipal in govoril »You only live twice …« ali »Life is easy …«.
Ko sem novembra napravil v sobi red in je bilo konec neskončnih hausbalov in druženj, je nastal halo in so me imeli za štreberja. Iz gimnazije sem bil navajen dela v knjižnici, večernega branja in študija, ponočnega dela, vstajal sem ob šestih, ker so se predavanja začela ob sedmih … Ko sem prišel ob glavni pavzi v sobo, je cimer še spal, opoldne se je dvignil in odšel delat na televizijo.
Hodil sem na predavanja. Zapisoval. VŠPV se je še pobirala iz kadrovske šole, kjer je bil osebni nazor obvezen. Bili smo prvi ali drugi res civilni letnik in med nami in starejšimi je bil velik prepad. Nagnali so nas čistit okrog doma in smo morali pobirati uporabljene kondome, ki so jih oni, kadri, metali čez balkon. Program šole je bil zlepljen iz amerikaniziranega raziskovanja javnega mnenja, sociologije, marksistične politologije in klasike, marksistične idejnosti, politične ekonomije in nekaterih drugih obveznih programskih sestavin, jezika (samo en jezik, za novinarstvo?). Predavanja, zapiski, skripta, seminarske, kolokviji in izpiti. Profesorji nas niso niti poskušali spoznavati, osebnih stikov z njimi je bilo zelo malo, nič individualnega dela. V prvi letnik se ni splačalo vlagati nič, ker je bil osip prevelik. Od 125. vpisanih na novinarstvo v prvem letniku nas je ostalo v četrtem pet. Fakulteta je premogla tudi zmogljiv računalniški center, ki je čisto prevzel Matjaža Hanžka. A novinarstvo sem povezoval s študijem književnosti, tistih nekaj žurnalističnih prvin si lahko osvojil mimogrede, glavno te je tako ali tako čakalo z zaposlitvijo - kako boš ugodil uredniku. Čez edini jezikoslovni predmet, stilistiko, ki jo je predavala Breda Pogorelec, nas je šlo le nekaj, drugi so se prepisali na druge smeri.
Profesorji, ki so se mi vpisali v spomin. Ruščina, zgodovina marksizma, mednarodni odnosi, stilistika, morda še retorika. Posebej sem cenil, da je ideolog, kot je bil profesor za zgodovino marksizma, za izpitno gradivo dal Vranickega, Praksisovca. Z vodjem novinarske katedre, Francetom Vregom, sem preživel veliko časa in on me je nagovoril, da sem šel za asistenta stažista pri teoriji in praksi novinarstva. Z njim sem se tudi največ pogovarjal, zlasti tisti dve leti na mednarodnem seminarju o novinarstvu in komunikologiji, ki ga je na Dugem otoku vodil michiganski profesor Stan Smith. Zelo mi je bilo žal, da se je najin odnos končal tako, kot se je, a druge poti ni bilo. Zaradi maoističnih sestankov, kjer so me na katedri skoraj vsak teden hoteli pokoriti (razlog je bil članek v Tribuni), sem se uprl in se odločil, da nočem biti pedagoški delavec. Okoliščine na fakulteti so to narekovale.
Kar nekaj dobrih, dobrodušnih in dobrohotnih profesorjev sem srečal skozi študij in tako kot pri zdravnikih nerad posplošujem. V Tribuni je izhajala v nadaljevanjih knjiga Jerryja Rubina v prevodu Bobija Cizeja »Do it!« in v njem sem si dobro zapomnil tisti stavek, ki pravi: Če popraskaš profesorja, najdeš v njem policaja. Pig – policaj. Saj, če je pri njegovi nastavitvi dala glas Partija, če ne obstaja nekaj, kar se imenuje avtonomija univerze. Na neki drugi šoli pozneje sem bil priča, ko je profesor na neposlušnega študenta, ki je bil zanj preveč katoliško usmerjen, poslal Državno varnost.
Ja, bili so tudi takšni.
S CIMRI V KULTURO IN DOGAJANJE NA UNIVERZI
Po neprijetnih izkušnjah s koroškimi sošolci sem začel nekoliko pozorneje izbirati svoje cimre. Za Dragom Pečkom je prišel Matjaž Hanžek, za njim Boris Kralj, moja povezava z zborom Vinka Vodopivca, pa Boris Muževič, Rado Lipovec in Pavle Gantar, vsi so bili bolj ali manj povezani z mojim angažiranjem okrog Radia Študent, Tribune in Skupnosti študentov. Nikoli pa me ni zmamila družabnost in sem svoj čas z minimalnim spanjem preživljal v delu in študiju.
Bil sem razdražen od nezadovoljstva. Kako prav bi mi prišlo, da bi bil NUK odprt preko noči, kajti cimri so negodovali, če so morali prenašati moje krsnepanje. Tako sem začel iskati možnosti za dejavnost na univerzi. V drugem letniku sem se vključil v APZ Vinko Vodopivec. Vodil ga mlajši zborovodja Nikolaj Žličar, Slovenec iz Dubrovnika, pod nadzorom dirigenta Antona Nanuta. Zame je bila to prva ljubljanska društvena izkušnja in videl sem, da je to sicer zelo lepo, spoznal sem študentsko življenje z veselejše strani druženja, popivanja po krčmah (Pod skalco nam je vedno plačal kakšen liter vrh univerze z rektorjem), vzdušja na turnejah, a to ni bilo zame, kakorkoli mi je bilo žal, da sem opustil petje. Predstava mojega študentovanja je bila drugačna. Na Radiu Študent, kjer sem pristal v tretjem letniku, je bila zanimiva kombinacija glasbe, pol-profesionalizma in subkulture. Hkrati sem preko Matjaža Hanžka spremljal OHO in nastajajoče gledališče Glej. Kakor da sem videl prebujanje nečesa večjega, kot je bila le lokalna kultura, čeprav se tudi v tem nisem videl povsem. Privlačevalo me je nastajanje in vodenje institucij. Iznajdba programa, ki ni samo trenutni domislek ali samo družabnost. Prišli so še Problemi z zelo močno skupino avtorjev, ki jih sicer ni toliko vezalo študentsko dogajanje. Z vsem so takrat šli izjemno angažiran film, gledališče, glasba, tudi roskovska, razstave … Prišla je Tribuna, angažiranje v Skupnosti študentov, v predsedstvu ZKPO, prizadeval sem si za ustanovitev študentske kulturne skupnosti.
Bila je tudi razlika med mano in ljudmi iz tako imenovanega študentskega gibanja. Ti so se upirali avtoriteti, posebej očetovski in politični, bili so polni naježenosti na starejše ljudi. Tega nisem poznal, zame so bili starejši del mojega sveta. Cenil sem njihovo lucidnost, dobro izobrazbo, pogum, cenil sem partizane, a cenil sem tudi nekaj duhovnikov, recimo Sokliča, h kateremu sem se vedno izmuznil, če se je le dalo. Pozneje sem postal pridruženi član skupine kulturnega plenuma OF in sem se dobival z njimi. Nikoli nisem videl prepada v nazorih, videl sem v njih pač njihovo prizadevanje za nekaj dobrega. Pri njih ni bilo prostaščine, ki je dostikrat spremljala moje kolege iz študentskega gibanja kot slaba vest (in ki je kar pogosta med literati). Nisem maral cerkvenega oblastništva. Od starejših sem se naučil pravila, da je pogovor osnova vsakega odnosa, da brez pogovora ni demokracije. O, sem srečeval tudi takšne, ki so se ježili od pomembnosti in moči, nestrpnosti, skritih namenov manipulacije, nacionalizma, praznega uradništva, za katerim ni dela, z osovraženimi profesionalnimi politiki, ki so prihajali iz oblastnih kabinetov Partije in ZSMS, njim sem se umikal s poti in tudi če bi mi ponujali zlato, ki ga niso imeli, jim nisem zaupal. Teh pa je bilo v času študija in pozneje kar nekaj. Rekel sem si: Lahko živiš brez njih!
Družabnost me ni premamila niti v znamenitem Šumiju. To je bila »scena«, ki je večini zadostovala, a tja sem hodil pretežno zaradi dogovorov. Na mizi pir, pod mizo hašiš in speed, v zraku šminka, to me ni zanimalo. Vznesenost z nečim kultnim, to je šlo mimo mene.
ŽIVETI KOT ŠTUDENT
Prehrana je bila (ob bivanjskih razmerah študentov) najšibkejši člen kulturne verige. Za tiste nepremožne je bila cenena in še užitna hrana v Akademskem kolegiju, v restavraciji Delavski dom, potem menza v Študentskem naselju, do katere si lahko pešačil nekaj kilometrov (stroške za dragi mestni promet si prihranil za kakšno knjigo ali ploščo), bila je Triglavska samopostrežna restavracija, Daj-dam, kjer so se študentje mešali s policaji, po izgradnji Maksimarketa tudi v kletni samopostrežni, nočna prehrana je bila na železniški postaji (predvsem burek), Kurilnica, kamor so zahajali kdaj tudi profesorji, so bili pa študentje povsod. Gostilna Koper je bila skupaj z Mrakom za dneve, ko je bilo denarja več, a sta bili veliko več kot gostilna – skoraj kulturna inštitucija. Rio, kjer so po deseti podvojili cene pijače, je bil za ponočnjake. Pod lipo, Kolovrat, Smrekarjev hram, Tišlar, bife v Supermarketu (hrana je bila tam res dobra), Operna klet, Pri Amerikancu, Maček, Vitez, Pod skalco, Pri Katrci, Čad … Že ko sem v gimnaziji bral italijanske romane, sem si želel jesti pico in ko je končno prišla pizzerija do Ljubljane, sem si jo sem in tja privoščil.
Prihajal sem s kmetov in sem bil vajen kakovostne hrane. Že samo od olja na solati se mi je v Ljubljani dvigoval želodec. Začel sem si kuhati sam. Ni bilo denarja za nakupovanje dragih oblačil, pa sem si kaj sam sešil in seštrikal.
V LJUBLJANO IN STRAN OD NJE
Ukvarjal sem se z literaturo in to me je pripeljalo v dejavnosti in v prostore, ki so ustrezali mojim predstavam o kakovostnem življenju – študiju. Res sem v Ljubljani doživel lep sprejem, in sedila so branja in objave in literati smo živeli v veliki skupnosti, do začetka osemdesetih, ko je prevladala obča sovražnost in je pogovor umrl. Zlasti je bil zame pomemben stik z Martom Ognom, ki je imel živ stik z ameriško literaturo in me je vpeljal v poezijo pri nas takrat manj znanih pesnikov (Pound, Williams, Stevens, Cummings, Ginsberg in drugih). To me je odpeljalo stran od Ljubljane. Že sem okusil Zagreb in Beograd, osebno, ne kot poslanik študentske organizacije, sprijateljil sem se z avtorji svoje generacije in s starejšimi, spoznal sem njihove revije, njihove poglede, ki niso bili usmerjeni tako v lokalne travme, kot je bilo to v Ljubljani. Do konca Jugoslavije. Mislim, da sem bil zadnji slovenski avtor v Srbiji, v Novem Sadu, ko ciganska godba na otoku ni hotela igrati zame, ker sem bil Slovenec in sem izdal državo.
V četrtem letniku sem se vpisal vzporedno na primerjalno književnost. Del postopka vpisa je bil pogovor s Pirjevcem. Vprašal me je za to in ono in na koncu skeptično pripomnil nekaj, kakor da sem že preveč definiran za takšen študij. Po treh četrtinah študijskega leta sem to opustil, ker sem res videl stvari drugače. In tudi cirilco sem poznal, kar je bilo očitno znak moje neprimernosti (takrat je bila Heglova estetika v Jugoslaviji samo v cirilični izdaji). A spoznal sem osebje študija in ti so bili precej drugačni od mojih fspn-jevcev. Skratka – nakazala se mi je pot, drugačna od dušečih Tarasovih ideologij, s katerimi nisem našel skupne točke.
NE PREVEČ BOGATA ŠTUDENTSKA KULTURA
Pogledati moramo tudi na naravo takrat edine univerze v Sloveniji. Bila je narejena po avstrijskem, avstro-ogrskem modelu. Potrudili so se, da je bila čimbolj razpršena, iz strahu pred študentsko množico. Kulturno je favorizirala klasično tradicijo zborovstva in folklore, kar gre z njo še iz devetnajstega stoletja, ko so nastajale prve »nacionalne« stilizacije. Prav tako je bil ples del študentovske omike, k čemur sta spadala tudi statusu primerno oblačenje in družabnost (plesi v veliki jedilnici Študentskega naselja z radijskim orkestrom in Ireno Kohont). Prostori na Trgu revolucije 1, kjer je bil »sedež« študentske kulture, so služili za vadbene prostore. Skupine Akademskega kulturnega društva so dosegale zgledne uspehe (o čemer poroča v svojem prispevku Miro Kert). Druge avtonomne univerzitetne kulturne produkcije ni bilo veliko, bilo je zaželeno, da so študentje publika državne kulture – gledališča, opere, galerij, na kar so bili še pozorni stari, predvojni profesorji. Novih to ni zanimalo, kot je to zapisal v neki polemiki z mano Dimitrij Rupel. Profesorjev ni zanimalo, kdo sedi na izpitu pred njim, kar je bil vrhunec univerzitetne pedagogike.Ti brezbrižni ljudje, ki so svoje delo opravljali kot trgovci, naj bi bili tutorji? Naj bi prenašali kulturo študijskega življenja na študente? Naj bi se srečevali na koncertih, razstavah, v gledališču?
Ni bilo institucij, ko so bili študentsko gledališče ali galerija, založba, bil je Kapusov orkester, to pa je bilo vse. Ni bilo predstave o kulturni avtonomnosti univerze. Tudi glasila, Tribuna, so bila v funkciji podmladka in stenskega časopisa, a ko so spregovorila s študentskim glasom, se je zgrnila nanje vsa jeza. Zagrebška univerza je že 1959. ustanovila Studentski centar, ki je mestu prinesel avtentično študentsko univerzitetno kulturo z gledališčem, glasbenim salonom, galerijo, kinom, z revijo Razlog in z nadvse ugledno in inovativno založbo. Menza v ljubljanskem Študentskem naselju je imela nekaj kulturnih funkcij (sploh mala dvorana). V njem je delovalo društvo Forum, organizator kulturnega dogajanja (Spomnim se njegove nadvse duhovite razstave Notribišn.), tam pa so bili tudi plesni večeri, tam so bile razstave, literarni večeri in je bila tudi predstava Pupilije Ferkeverk s klanjem kure, ki je zbudila javno ogorčenje, a vse to z delovanjem SC v Zagrebu sploh ni bilo primerljivo. V Ljubljani si se na univerzi počutil kot v Slomškovi nedeljski šoli, kjer si moral prinesti malico s seboj.
Štiriinsedemdesetega leta sem sodeloval v raziskavi o slovenskih gastarbajterjih v Nemčiji. Šli smo skozi München, Stuttgart, Nürenberg, Heidelberg, Mannheim, tudi Tübingen. Nihče od profesorjev, ki so nas spremljali, se ni spomnil, da bi nas seznanil s kakšno univerzitetno institucijo – denimo knjižnico, zgradbo univerze, kakšno fakulteto s socialnimi vedami. Smo se pa z njimi poveselili v gostilnah. Tamkajšnji Slovenci so nas peljali na izobraževalni ogled kupleraja v Stuttgartu, sodelavka fakultete pa nas je peljala na poučni ogled sexshopa in tam posebno pozornost posvetila umetnim penisom. To je prav tako bil velik dosežek univerzitetne pedagogike.
Šele Radio Študent je prinesel v študentsko življenje bistveno spremembo, čeprav je bil namenjen splošni publiki. Postavili so ga študentje in njegov program so izvajali študentje/tudi srednješolci. Znotraj programa je bila zelo dejavna skupina z Gorkičeve, ki je bila povezana z rockovskim dogajanjem po svetu in katere Top albumov je bil morda najbolj inovativen del glasbenega programa. Ekipa, ki se je zbrala v njem, je bila ena od močnejših gonilnih skupin kulturnega dogajanja med študenti in Ljubljana mu je lahko hvaležna za vse kulturne iniciative. Spominjam se dveh skladb – ena je bila Cohenov Partisan, pesem proti vojni v Vietnamu, druga pa je bila Casheva St. Quentin, pesem proti represiji. Radio Študent se je proslavil tudi s prvim modernim rock managementom, ko so v Halo Tivoli pripeljali najprej Korni grupo (Trla baba lan, hm!) in potem še ameriške, mislim, da Status Quo in druge. Ena od njih je hotela na odru stolči klavir, ki so si ga, menda, izposodili iz Fiharmonije. Velik vpliv je imel na mestno mladino disko, ki ga je organiziral Dušan Rogelj, takratni zvezdni sodelavec Radia Študent, v Tivoliju, a to ni bil specifično študentski program. Bolj je bil študentski disko v Študentskem naselju, kjer se je glasbo poslušalo in ni bil namenjen zgolj zabavi. Ta težnja, da se to, kar se dogaja med študenti, vsiljuje kot mladinska kultura, je deloma spremljala ŠKUC, ki je igral pomembno vlogo v civilnih gibanjih osemdesetih let s širjenjem lgbt ideologije. K vragu s tem - na univerzi bi morali vedeti, da so ljudje takšni ali drugačni in bi morali nastaviti svoje delovanje višje – ne kot propagando nevladnih organizacij. Naj je to počela Socialistična zveza ali Partija, če sta se že hoteli prenavljati.
Pet let je bilo potrebnih, da se je uresničila Tribunina iniciativa, da bi se študentska skupnost uveljavila tudi z založbo. Leta 1968 so v njej planirali zanimiv založniški program, ki pa se ni uresničil.
Sedemdesetega leta sem z zanimanjem in veseljem spremljal nastajanje gledališča Glej, za katerega sem upal, da se bo razrasel v univerzitetni oder. A predstava o univerzi, ki bi bila prostorsko združena in zadostna sebi, je bila za tedanje pojmovanje nesprejemljiva. Ljubljana je z urbanističnega vidika sračje gnezdo pragmatizma, videli so trge in ulice in ne ljudi, ki se gibljejo na njih. Videli so trgovine in ne intelektualnega življenja. Videli so zabavo in ne kulturo, turizem in ne bivanje. Vse bistvene kulturne zgradbe, razen pompoznega Cankarjevega doma, in institucije so podedovali iz prejšnjih držav. Za moderno mesto je bilo že prepozno.
Kulturno dogajanje je bilo gotovo najbolj privlačno za reprezentiranje študentskega gibanja, posebej ker je v njem sodelovalo več zunanjih ljudi in dejavnikov. Imelo je status nadčasovnega, čeprav je spomin nanj kaj hitro ugasnil.
MNOŽIČNA DRUŽBA, KI NE POZNA TRADICIJE
Študentsko gibanje, vsaj tisto v višku dogajanja, je mogoče gledati tudi skozi vidik, ki ga je ponujala psihoanaliza, kot odsotnost očetovske figure. Tudi to ima temelj v socialnih spremembah, ki so zrušile skoraj plemensko organizacijo slovenskega podeželja, vezanega na poljedelstvo. Če zreduciramo vse na patriarhalno ureditev, zgubimo z vidika organizacijo tega poljedelstva, ki je bilo povezano z normami in pravili, daleč presegajočimi individualne odnose. Primer je ritem opravil, poznavanje vremena, vloga žensk in moških v skupnosti. Zanimiva je izkušnja neke komune, ki se je hotela preživljati s poljedelstvom, a je padla ravno v tem, da ni stopila v skupnostne norme in recimo sploh ni poznala lokalnih vremenskih razmer. To je bilo vedenje, ki je izhajalo iz tiste skoraj plemenske organizacije skupnosti, kjer – denimo – je pojav značilnega oblaka na nekem mestu napovedal spremembo vremena. To ni bila patriarhalna norma, prav tako kot niso bili patriarhalna norma praznični običaji, sicer preoblečeni v koledar cerkvenih običajev, a so izhajali iz davnih, predkrščanskih časov (saj je krščanstvo z Jezusom prevzelo tudi keltski koledar). Pri razsutju tega spomina je v ljudeh, ki so se naenkrat znašli v amorfni mestni množici, ostala praznina, povezana z avtoriteto skupnosti, napačno vezana za očetovsko (ker gre za ukazovalnost). Res je, da so jo predstavljali predvsem moški, moški so bili tudi miličniki in vojaškji starešine, razen tajnic in snažilk je bila uprava pretežno moška. Iz vreče instinktov so vdrli vsi tisti, ki jih je ta avtoriteta skupnosti ali omejevala ali ohranjala v ravnovesju.
Za to je značilna anekdota, ko sem z Manco Košir šel iz Slovenj Gradca peš k sebi domov in sva srečevala številne ljudi, ki jih tudi jaz povečini nisem poznal, a sem jih vse pozdravljal. Čez nekaj časa je začudeno vprašala:
Kaj ti vse te ljudi poznaš, da jih pozdravljaš?
Ne, sem ji rekel, vsi se pozdravljamo.
To je bila avtoriteta skupnosti, ki je omogočala, da predvidimo vreme, da uskladimo setev, da si pomagamo pri delih (s sosedsko pomočjo, ki jo je hotela kasneje razrušiti s popolno protiljudsko brezobzirnostjo Pahorjeva vlada, zanimivo, naj bi bila predstavnica delavstva), pri boleznih, pri rojstvih, pri reševanju družinskih in sosedskih konfliktov in vsega, da skupaj žalujemo, slavimo, krasimo ob praznikih cerkve, hodimo k majnicam in preživljamo vse, kar je prineslo življenje.
A. C. Zijderveld pravi: V procesu modernizacije so bile tradicionalne posredniške strukture med posameznikom in njegovimi okoliškimi družbenimi in političnimi strukturami – tj. družina, skupnost, cerkev, različna prostovoljna združenja, katerih naloga je bila posredovati in braniti pomene ter vrednote, norme in motive, postopoma potisnjene v kote družbene strukture nasploh, tako da so naredile prostor znanosti, tehnologiji in politiki ter velikim gospodarskim korporacijam. Ker te težko prevzamejo funkcijo prenašanja in obrambe pomenov tradicionalnih posredniških struktur, je posameznik z vidika sociologije znanja neposredno izpostavljen svojim družbenim in političnim strukturam, ki mu nalagajo funkcionalne zahteve po vlogah. Kar zadeva pomene, vrednote, norme in motive, se praznina, ki so jo zapustile tradicionalne posredniške strukture, zlahka zapolni s klišeji. (On clichés, str. 52) In kliše je avtoriteta.
Histerija te osvoboditve izpod skupnostne avtoritete se je kazala v kulturnih temah študentskega gibanja, ki so nadomestile obredno življenje z, denimo, gledališčem kot obredom, v katerem so prevladovali podeželski motivi (denimo klanje kokoši), s skrivanjem-odkrivanjem identitete (oblačenje in slačenje), tudi spolne (z vdorom seksualnih vsebin v literaturi). Sicer to ni šlo tako daleč, kot je šlo v Avstriji z znamenitim Shit-in, kaže pa na ranjeno skupnostno zavest, ki je šla v smeri »rušenja tabujev« – v zagrebški predstavi Pupilije je na primer na robu odra sedel nek gol član skupine in onaniral … Le ni čisto jasno, odkod je prišel protest proti kmečki ohceti, ki je pač bila čisto turistična prireditev in je utelešala ves akademski kič »folklore« kot izrazit pojav množične družbe – naenkrat se je zbudila novosnobovska »mestna« strast, kot da demonstracije in rockovski koncerti niso bili nekaj čisto podobnega.
PAROLE, FRAZE, KLIŠEJI
Ko govorim o klišejih, ne morem mimo parol v govorih in na demonstracijah v času večjih prireditev in javnih protestov, ko se je govorilo o obrambi demokracije, socializmu, revnih, o birokraciji, o rdeči bruržoaziji, o zaščiti delavskega razreda, o obljubah, ki naj bi jih dala Partija, o »z vami smo« in podobno. Prepričan sem, da se kdo od navdušenih govorcev še nikoli ni niti rokoval z delavcem, ker je živel v brezskrbnem srednjeslojnem okolju. To je bila retorika prvih vrst.
Začetek sedemdesetih je bil tudi čas, ko se je izoblikovala administracija, ki odgovarja na potrebe moderne družbe in to je bila po sedemdesetem letu nastajajoča administracija samoupravnih interesnih skupnosti, ki se je potem, z ukinitvijo samoupravljanja, samo prelila v splošno državno administracijo. Zaradi tega nasprotujem delitvi na »liberalizem« in »svinčene čase«. Končano je bilo obdobje prostega oblikovanja interesnih skupnosti, prevzela ga je administracija, ki jo je bilo potrebno poslušati. Odtlej naprej se je zmanjševala vloga civilne družbe, dokler je s samostojno državo skoraj ni bilo več. Nadomeščajo jo nevladne organizacije, ki so samo izpostava državne administracije. Zlitje študentske in mladinske organizacije je samo izraz tega, da se je začela vsa mladina oblačiti enako, poslušati enako glasbo, hoditi v iste disko klube. Izguba avtonomije univerze se nanaša tudi na novopridobljene institucije – posebej na ŠKUC, ki je v osemdesetih letih odigral vlogo v »modernizaciji« – v poplavi »gender« mentalitete, v poplavi klišejev nad življenjem posameznika.
Moderna administrativna država ne prenese univerzitetne avtonomije. Univerze so samo korporacije in se ne morejo več izločati iz okolja. Pri nastavitvah učiteljev ima bistveni vpliv strankarski sistem, način, ki je nastal v klavrni »klavnici perutnine« na začetku sedemdesetih. To je samo brezdušni izobraževalni stroj.
Antiavtoritarnost študentskega gibanja je bila samorasla in prehodna, zlasti potem, ko se je izrazila politično in je dobila ideološko opredelitev, kot val, ki se je dvignil iz podzavesti in se potem polegel. V osemdesetih letih so njihove poante prevzela s propagando spodbujena občanska gibanja v obliki novih ideologij, ki so prihajale masovno z Zahoda.
SKUPINE IN KATEGORIJE V ŠTUDENTSKEM DOGAJANJU
V dogajanju na univerzi se je prekrivalo več dejavnikov, kakor tudi samo ni bilo homogeno.
Nedvomno je imela v Ljubljani in tudi med študenti literatura v procesu svojega osamosvajanja velik vpliv. Konfliktno osnovo zanjo so bili ukinitev Odra 57, ukinitev Perspektiv in nekaj sodnih postopkov, kot je bil tisti zaradi Svete družine Vladimirja Gajška, pozneje tudi Iva Svetine, histeričnih kampanj zoper Kocbeka, v to pa so se mešale še vojne izkušnje in povojni golootoški procesi. Ne moremo tega prevreči na Jugoslavijo in Tita, ampak na slovenske oblastnike, ki so vse te procese tudi vodili in pripeljali do konca. Politična »idejnost« je dokazovala, da partijski aparat iz rok noče izpustiti literature, pri kateri je – najbrž tudi po zgledu sovjetskega modela – videl afirmacijo svojih političnih zamisli. Uspešno so sestavili četverico pesnikov, ko pa so hoteli napraviti še četverico novelistov, se jim je sfižilo, ker je Igor Šentjurc pobegnil v Nemčijo. Nekoliko stran od Ljubljane so si izbrali založbo Obzorja, ki je imela nalogo slediti oporečniškim glasovom in dozirati »nove glasove« z avtoriteto preizkušenih urednikov. Vedno je želel aparat slišati, ali je »problematični« avtor tudi dober. Če so dobiili potrditev, so se že potrudili zanj. Okrog tega osamosvajanja literature, ki je bila v svojih nastopanjih precej nepredvidljiva, veliko bolj kot likovnost, film in gledališče, kjer so bili instrumenti političnega vpliva močni in učinkoviti, se je bila bitka za pravo moč. Sama literatura, tudi modernizem, ni bila nič posebnega –le nedokončane tokove po prvi svetovni vojni je sklepala tam, kjer so jih prekinila vseprežemajoča totalitarna, nacionalistična gibanja. Ni torej čudno, da so v študentskem gibanju sodelovali tudi mnogi neštudenti, da so na Tribuno prihajali golootoški kaznjenci in »polagali upe« na srečen izid gibanja. Tako je literarna skupina pred akademskim podmladkom, ki se je z njo deloma pokrival, tudi najmočnejša skupina ali kategorija tudi v času, ki ga zajema ta zbornik. Njena narava je bila srednjeslojna, promiskuitetna – pripravljena se je bila pridružiti tistemu, od koder je lahko pričakovala korist, usmerjena v ideološko produkcijo, navezana in končno srečna je bila ob despotizmu države in političnih centrov.
Druga skupina je bila, kot sem jo poimenoval, akademski podmladek. Bili so to bolj ali manj konformni epigoni (v pomenu »tisti, ki so se rodili pozneje«) svojih profesorjev. Ti so radi videli, da se študentje angažirajo (čeprav ne predaleč) in so v tem našli svoj prestiž. V njih so videli svoje asistente, ki jih bodo, »ko se bodo umirili«, morda nadomestili. Njihovi poglavitni lastnosti sta bili konformnost in ekskluzivnost. Ekskluzivni so bili v svoji pretežno ideološki produkciji, nastopanju v razpravah, medtem ko njihovega skupnostnega dela nismo zaznavali veliko. Znotraj te skupine se razvija konformnost do akademskega in hierarhičnega vrha, morda tudi medijskega sveta. Morda je najbolj ilustrativna osebna izkušnja. Ko sem bil v klavnici perutnine na novinarski katedri, mi je rekel kolega iz študentskega gibanja: »Potuhni se, priznaj, da nisi imel prav, bo že šlo mimo!«
Tretja skupina je pripadala porajajočim se občanskim gibanjem, predvsem skupinskemu nastopanju, naj gre za komune, za gledališke skupine, za nastajajoči »new age«, preprosto šminkerijo, uporabnike opojnih sredstev (ne alkohola). Izpostavili so se kot uspešni organizatorji teh zasebnih dejavnosti in so v gibanje in organizacijo prinašali atraktivnost, alternativne načine življenja, čezmejnost. Njihov angažma je bil trajnejši od sodelovanja v dogajanju 1968–1974 in njihovih programov ne gre jemati kot povsem študentske. Bili so »ribiči duš« v zelo kristusovskem pomenu. Nekaj od njih bilo v dogajanju tudi čisto preprosti družbeni drobir. Bili so taki, ki so se morda vpisali ali prepisovali na različne fakultete, s podporo staršev ali kakšnimi prekarnimi zaslužki, bili kulturniki ali pisci, živeli v komunah, bili sodelavci študentskih glasil ali zgolj parazitirali. K meni se je na primer naselil »dezerterski« par iz ameriške vojske v Nemčiji s psom in po nekaj dneh, ko se nam je pes posral v predsobi, sva ga z Matjažem odslovila in je šel v tacensko komuno. Pozneje pa sta se oba vrnila v Nemčijo, ko sta ugotovila, da bi morala začeti delati. To je bila najbolj barvita skupina in so študentskemu gibanju dajali »domišljijo«.
Četrta skupina so bili aparat organizacije gibanja in organizacije, kategorija, ki se je nenehno spreminjala, kajti mandati so bili kratki. Ni odveč pripomniti, da je šlo pri tem za kratkoročne interese, morda tudi za napredovanja znotraj organizacije, kot preizkušnja profesionalizacije pred diplomo ali pridobivanje veljave za poznejše družbeno in politično delo. Morda so to najbolj avtentični pripadniki organiziranja in gibanja. V tej skupini imajo poseben položaj tisti, ki so se uveljavili kot »liderji« (po vzoru srbskega liberalizma in hrvaškega nacionalizma, to je bilo nalezljivo – če je bil pri Hrvatih Čičak, je lahko bil tudi pri nas, seveda drugače pobarvan). Bili so retoriki in so napravili vsako dejavnost za »dogodek«, ker so bili vaba.
Na žalost je slovenščina revna za izraz, s katerim bi lahko nevtralno opredelil peto skupino, ki je v organizaciji-gibanju sodelovala le pasivno, kot žrtev atrakcije, radovednosti. Beseda »zijala« bi bila zanje žaljiva in nespoštljiva. Vedno je bil kdo tak, za katerega nisi vedel, ali je samo zvedav ali pa so ga nastavili sdv-jevci. A ob dogajanjih se je vedno nabrala večja množica, denimo pri koncertu bratov Kluster ali demonstracijah za Kambodžo, in to niso bili samo študentje, ampak mimoidoči, ki jih je pritegnila ali glasba ali pa samo dogajanje, ko je bila priložnost za množico. Njihov motiv je bil skrit ali prikrit, ne vedno zlo-željen, nasprotno. To so bili ljudje, ki so se angažirali tako, da so predstavljali množico, a niso bili »volilci za stvar«.
In vendar je bil to le manjši del študentske populacije, morda desetina vseh, tudi če upoštevamo dogajanja na mikro ravni.
LITERARNO OSAMOSVAJANJE KOT BOČNI POJAV DOGAJANJA NA UNIVERZI
Vsekakor je zanimiva Juvanova študija »Literarni modernizem, teorija in politika ‘dolgega leta ‘68’ med centrom«, ki zajema nekoliko daljše obdobje, in govori o močnem vplivu »kulturnega boja« na študentsko gibanje, predvsem pa retrogradno pripisuje pozneje zasnovani ljubljanski filozofski šoli vpliv na študentsko gibanje. A ne moremo tega časa barvati vnazaj. Življenje in dejavnosti na univerzi je dobro pojmovati kot polje, ki se reproducira iz notranjih socialnih konfliktov, vanj pa segajo tudi druga, sosednja polja, kot je »kulturniški bolj«, ki ga raje imenujem literarna stranka. Lahko bi ga poimenoval piggyback group, kajti zlezlo je na prikolico kogarkoli, če je le zaslutila nekaj malega sorodnosti.
Vlogo so imela pri tem glasila, revije (Tribuna, Problemi), kjer se je bil boj za vpliv in prevladovanje, kratkotrajne skupine (gledališke), trajnejše, kot je bila skupina OHO, katere cilj je bil Moderna galerija, glasbene skupine, če so premogle ideološko komponento.
Literarno-kulturniška skupina je bila le bočni pojav gibanja in organizacije. Študentska skupnost se je recimo zavzela za revijo Problemi, ki jo je hotela mladinska organizacija, prav tako ustanoviteljica, ukiniti. Prej bi rekel, da je šlo za močno skupino, ki je bila ena od sil za osamosvajanje literature in je na študentskem gibanju v bistvu parazitirala. Pri ustanavljanju Časopisa za kritiko znanosti & drugo pa je verjetno Mladen Dolar z Žižkom že sodeloval, kajti s seje sveta revije, ko je nastal spor med Šešerkovo »kritiko znanosti« in »novo antropologijo«, sta odšla skupaj z žuganjem in jezo. A takrat sem bil v svetu samo še po inerciji, zunanji opazovalec, kajti nisem se več udeleževal študentskih dogajanj. Zadnje, česar sem se v tem okviru še udeležil, je bilo že po mojem odhodu s FSPN, in sicer neke razprave o Walterju Benjaminu, ko mi preveč nasilna »marksizacija« tega avtorja ni bila preveč blizu.
Proces osamosvajanja literature je potekal na Zahodu in Vzhodu v devetnajstem stoletju (sprejemam to Bloomovo trditev), pri nas pač glede na zrelost sto let pozneje. V sebi ne nosi nič socialnega, kar je študentsko gibanje bilo, po teoretikih pa kulturni boji v socialna gibanja niti ne spadajo.
Bobi Cizej je v pogovoru z Mitjem Čanderjem rekel: »… iz vsega je potem nastala zabava.« To je bila moja edina kritična pripomba na študentsko gibanje. Samo zase, brez odnosa do socialnih vsebin, te pa so imele tudi svoje politične konsekvence, je »zabava« delala iz nas bodoče turiste današnjega časa. Bila je investicija v »lepo mladost«. Ni me motila, z večine množičnega ali tudi mikro-dogajanja je zabava delala iz nas kategorijo »priložnosti za množico«. A ko si od nje vstal, si moral v tem videti celoto in tudi del, ki si ga v tistem trenutku predstavljal. Bilo je veliko veselja in si tega, kar smo počeli, brez veselja nisem znal predstavljati. A pospravil si razmetane stole in pometel čike ne zato, ker je to nered, ampak ker bo jutri tam še nekaj drugega. Si pospravil? »Zabava« je pripeljala do tega, da se je odstotek diplomiranih glede na vpisane v osemdesetih letih navkljub socialnim ukrepom začel zniževati, čeprav ni za vse bila kriva ona. Tudi to, da so učitelji od zavezanosti študentom postali samo ravnodušni uslužbenci, ker se jih ob vseh zahtevah po reformi študija ni veliko prijelo.
ŽIVLJENJSKA NAČELA AVTONOMNEGA IZOBRAŽENCA
Zabava, lepa mladost, hipijevstvo, rock glasba, nekaj omame, marširanje po ulicah – je to rezervat posebnih bitij? Živalski vrt? Kdaj se začne tisto »po šoli«, po svobodnem času, ko stopimo iz adolescence? Ko življenje prisili, da se mu prilagodimo, spremenimo stranko, spremenimo položaj na diapazonu levo-desno. Ko se začnemo ogibati svojim kompanjonom iz lepih časov. Ko izberejo zase razred ali skupino, za katero so pripravljeni proizvajati ideologijo. Glede na to, da naj bi bil študij tudi proizvodnja načina življenja izobraženca, sem kot kritiko v osemdesetih letih, ko so se vloge razdelile, zapisal naslednje.
Kaj vse spada v avtonomni življenjski način izobraženca:
– Sposobnost zgraditi svojo lastno kulturo prehranjevanja, tudi če je to delavska menza ali sposobnost samoprehranjevanja, da ni povržena kakršnemu koli trendovstvu. Neizbirčnost.
– Oblačenje – zavračanje znamk in mode, nevtralno oblačenje brez mode, brez statusnih simbolov.
– Prosti čas – kreativni čas nasproti ubijajoči monotonosti »službe«, kar osmišlja njegovo poklicno bivanje v primeru, da se to sprevrže v rutino. A ne s potovanji, golfom in tenisom, upokojenskim in obrtniškim begom od sebe.
– Zanimanje za sočloveka, brez zalezovanja in zbiranja čvekov, tolerantnost.
– Interes za kulturo, ki ni zabava - ta napravi človeka hudobnega.
– Ustvari si domača knjižnico.
– Neukvarjanje s politiko, posebej ne z izvršno politiko.
– Zavzemanje za socialno pravičnost in solidarnost.
– Ogibanje elitam in njihovim klubom in njihovemu skritemu vplivu.
– Nepodleganje množičnim medijem, posebej televiziji.
– Da ne pretrga odnosa s slojem, iz katerega je izšel.
To niso toliko začetne pozicije, ker lahko to pripelje do odtujenosti, ampak končne – zrel človek pa naj bi dosegel s 50. letom.
ČISTO OSEBNI ZAPISEK
Od doma in z gimnazije sem prišel s posebnim odnosom do politike. Ta je bila nekje v dolini in nekje daleč. Še ko so me sedemnajstletnega spravili v Zvezo komunistov, tega nisem sprejel s kakšnim posebnim navdušenjem in zagretostjo. Ko sem to povedal očetu, je začel po postelji iskati pištolo, a je ni našel. Doma smo bili kmetje in niti buržoazije niti proletarcev niti razrednega boja ni bilo. So se pa na veselicah, ki smo jih za delavce kamnoloma prirejali v naši hiši, stepli, da so pokale kosti. Zaradi žensk. Politike nisem imel za nujno sestavino življenja, sploh ko je šlo za šolo. Razumel sem jo kot možnost pogovora in dogovora, kaj je potrebno doseči in zgraditi. Ta svoj odnos sem prenesel tudi na študij. Velikokrat sem se vprašal, kaj ima politika delati na univerzi, zakaj je tam nek univerzitetni komite, ki presoja vernost ljudi, ki tam niso zaradi njega. Iz nas so delali gorečneže, če pa jih nisi poslušal, je nastopil zanje aparat prisile.
Ob koncu sestavljanja tega prispevka sem si zavrtel nekaj pesmi Franca Trincaleja. Za dobro voljo.
