Ali je študentsko gibanje za zgodovino relevantno? Se je vredno posvetiti preteklemu študentskemu organiziranju in aktivnosti? Ali nam lahko kaj pove za današnjo rabo?
Eden najhujših pretresov so študentski protesti povzročili v Franciji, kjer so v povezavi z delavci (tudi zaradi policijskega nasilja) državo pripeljali na rob zloma, kot je to ocenil njen predsednik, general Charles de Gaulle, in jo v tajnosti za dva dni zapustil. Rudi Rizman povzema njegovo izjavo, da upornikom ni hotel dati priložnosti, da napadejo predsedniško palačo, da ne bi pri tem prišlo do prelivanja krvi. Študentski protesti so bili začetek konca de Gaulle-ve vladavine! »Leta 1968 ni mogoče omejiti samo na maj 1968 ali samo na Francijo. V resnici predstavlja mnogo daljše obdobje, »dolgo leto 1968«, ki vključuje številne države in njihove študentske voditelje.« (Rudi Rizman, Maj, ki je napovedal prihodnost). V Grčiji n.pr. so študenti, ki so marca 1973 okupirali Pravno fakulteto Univerze v Atenah, prevzeli vodilno vlogo v protirežimski opoziciji. V novembru so zasedli Politehnično fakulteto s parolo »Ne hunti«. Vojaške oblasti so s surovim nasiljem napravile konec okupacije Politehnike, smrtnih žrtev je bilo najmanj 12, še več pa je bilo ranjenih in aretiranih. A prav študentsko gibanje je utrlo pot padcu vladavine hunte. (Gl. Richard Clogg, Kratka zgodovina Grčije, FF UL, Ljubljana 2022 str.157-159). Mitja Meršol piše o študentskih nemirih (poleg Francije in Grčije) v Zahodni Nemčiji, Belgiji, Italiji, Veliki Britaniji, Danski, Nizozemski, Švedski, Poljski, Portugalski, Španiji, Turčiji, Jugoslaviji, Združenih državah Amerike, Japonski, Indoneziji, v Latinski Ameriki…Vsepovsod so študentje prevzeli novo vlogo pri vplivu na družbeno življenje svojih držav (Gl. Meršol, Mitja. 1969. Študentje na barikadah. Ljubljana : Cankarjeva založba, str. 9 in 16), njihova dejavnost je bila zaznamovana s hotenjem spreminjati svet. Na junijskih protestih v Beogradu, v Ljubljani in kasneje še v nekaterih univerzitetnih centrih v Jugoslaviji so se leta 1968 študenti spontano uprli čedalje močnejši birokratizaciji, povečevanju neupravičenih socialnih razlik ter ponekod policijskemu nasilju. Zgodovinar Hrvoje Klasić (Dogodke iz časa socializma se gleda s čustvi, manj pa na podlagi dokumentov) pravi: Študentje so rekli: nismo proti socializmu, smo za popravljanje socializma..." Usoda in rezultati študentskih uporov in protestov 1968-74 so bili različni od države do države, povsod pa so nakazovali možnosti za boljši in socialno bolj pravičen nadaljnji razvoj ter pomembno prispevali k demokratizaciji ter napovedovali novo družbeno obdobje.
V Sloveniji so imeli študentski protesti vidno vlogo. Prof. Vojan Rus je zapisal (Anthropos 1996 3-4, str.254), da ne gre spregledati »velikega deleža nekdanjega študentskega gibanja« pri vzponu slovenske demokracije v letih 1968-72. Prikazovanje študentskega gibanja kot »happening-a«, po njegovem mnenju škoduje razvoju demokracije v Sloveniji in njenemu ugledu v svetu.
Prav zdaj v letu 2024 smo priča svetovnemu valu študentskih protestov, še zdaleč pa ne tako masovnem kot leta 1968, v zvezi z izraelskim napadom na Gazo, ki je zahteval že na deset tisoče palestinskih civilnih žrtev (Meddržavno sodišče v Haagu prav ta čas presoja ali gre za genocid). Študenti so ponovno v vlogi opozarjanja na preračunljivost državnih oblasti in na masovno kršenje človekovih pravic. Nekatere vlade so reagirale na študentske proteste z grobo policijsko silo celo ob nespoštovanju univerzitetne avtonomije… Pri Amnesty International ugotavljajo ( Vse več evropskih držav zatira proteste, Dnevnik 22.7.2024, str. 4), da je pravica do protesta ogrožena na vseevropski ravni, protestniki se soočajo z vse bolj represivnimi omejitvami, kazenskimi sankcijami, nasiljem države......Zato je pomembno spomniti na posledice nasilnih dušitev študentskih uporov v preteklosti!
V Sloveniji imamo k sreči tradicijo nenasilnih študentskih in drugih protestov in na drugi strani v večini primerov korektno postopanje državnih organov. Vendar pa Amnesty International opozarja (Dnevnik, prav tam), da je vlada v obdobju 2020-22 v Sloveniji omejila in tudi popolnoma prepovedala shode, uporabila čezmerno silo, pretepla protestnike, jih brez pravne podlage popisovala in pridrževala na policijski postaji. V času najbolj množičnih študentskih demonstracij v letih 1968 do 1972 v Ljubljani ni bilo s silo zatrtih množičnih (prijavljenih ali neprijavljenih) študentskih protestnih shodov. Šef tedanje policije v Ljubljani Janez Winkler je policiste pred kontaktom z nezadovoljnimi študenti celo razorožil, da ne bi prišlo do kakšnega neljubega dogodka, do kakršnega v vihri množičnih protestov lahko hitro pride.
Obdobje 1968-74 je v mednarodnem in slovenskem prostoru največji izbruh študentskih protestov. V Sloveniji je na večinoma nekonfliktnost študentske akcije v veliki meri vplivala študentska organiziranost v »Skupnost študentov«, ki je kot vseslovenska samoupravna in politična študentska organizacija vključevala vse, ki so imeli študentski status. Tako je omogočala in podpirala večino različnih pobud in interes študentov zelo različnih prepričanj in svetovnih nazorov, a hkrati zagotavljala legalnost in dobro organiziranost oblik študentskega delovanja, shodov, protestov in demonstracij. Skupnost študentov je bila tako šola demokracije, organizacijske kulture, sindikalnega delovanja, a hkrati eden od družbenih »centrov moči« v tistem času. Generacija, ki se je oblikovala v okolju študentskega gibanja in Skupnosti študentov, je bila pomemben del nosilcev razvoja Slovenije v zadnjih petdesetih letih.
Zbornik predstavlja razvejano organiziranost Skupnosti študentov v Ljubljani in Mariboru, organe študentske organizacije, študentske medije, široko mednarodno dejavnost, študentsko delo, akcijske odbore, pokrajinske klube, študentske specializirane organizacije na področju kulture, tehnične kulture in športa. V središču pozornosti pa je politična in sindikalna aktivnost, vprašanje delovnega statusa študenta ter odnos do reforme univerze. Posebno občutljivost so študentski protesti namenili proti vojnam ter kršenju človekovih svoboščin v svetu (umora Che Guevarre, M.L.Kinga, okupacija Češkoslovaške, vojna v Vietnamu, Kambodži, kršitev svoboščin Frankovega režima v Španiji, v več državah nasilje nad študenti na protestih…) in v odnosu do kršenja pravic slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji. Pomembni so bili prispevki študentskega gibanja in Skupnosti študentov pri zagotavljanju študijskih pogojev, ustanovitvi Univerze v Mariboru, gradnji novih stavb fakultet, izboljšanju študentskega statusa, preseganju socialnih razlik med študenti, gradnji študentskih domov, štipendijski politiki, možnostih kulturnega udejstvovanja, rekreacije, tehnične kulture, boljšega dela študentskih domov in študentskega servisa… Prav tako ni zanemarljiv prispevek k svobodi medijev, političnemu pluralizmu in demokratični družbeni toleranci. Skupaj s študentskimi gibanji po svetu je, za zgodovino in iz današnjega vidika, pomemben doprinos študentov iz Slovenije h krepitvi boja za človekove svoboščine ter pri uveljavljanju protivojne, antimilitaristične in mirovniške zavesti.
Zbornik, ki je nastal po več kot petdesetih letih zgodovinske distance, omogoča treznejšo presojo idej in dogodkov. Pri pripravi pa se je soočil z vrsto omejitev: s pomanjkanjem pisnih in slikovnih virov; s pričevanji, pri katerih se ni mogoče izogniti nezanesljivosti spomina; s tem, da sicer manjši del povabljenih avtoric in avtorjev ni uspel pripraviti prispevkov; z dejstvom, da vrste pomembnih študentskih aktivistov iz tistega časa ni več med nami; z velikim skupnim obsegom prispevkov, ki ni več omogočal nadaljnjega širjenja besedil… A kombinacija strokovno-znanstvenih, poročevalsko- faktografskih in spominskih besedil v zborniku bo prav gotovo v pomoč morebitnim prihodnjim proučevanjem zgodovinskih dejstev v času 1968-74. Zbornik razkrije tri obdobja Skupnosti Študentov 1968-70, 1970-72 in 1972-74, ki ima vsako nekoliko različne značilnosti.
Današnja Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je po zakonu o skupnosti študentov ( Uradni list RS, št. 38/94 in 59/19) pravna naslednica Zveze skupnosti študentov Slovenije in je prevzela vse njene pravice in obveznosti, ki jih je imela pred združitvijo v Zvezo socialistične mladine Slovenije oziroma jih je pridobila v obdobju, ko je delovala v okviru Zveze socialistične mladine Slovenije in njenih organizacijskih oblik (1.odst, 13.člena). Mnoge oblike študentskega delovanja iz časa 1968-74 so se ohranile do danes! Naj omenimo le Radio Študent, ki je bil ustanovljen leta 1969! Njegovih razburkanih 55 let je odlično predstavljenih v knjigi Brez nagobčnika (Mladinska knjiga, 2023).
Zahvaljujemo se za pomoč pri zbiranju dokumentov, fotografij in podatkov Narodni in univerzitetni knjižnici, Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Arhivu Slovenije, Univerzi v Ljubljani, Univerzi v Mariboru, Mladinski knjigi, časopisni hiši Večer in številnim nekdanjim aktivistom SŠ, ki so iz svojih osebnih arhivov izbrskali stare dokumente SŠ in nam jih posredovali. Po izdaji zbornika jih bomo odstopili Arhivu Slovenije. Zahvala gre založniku Društvu Mariborska literarna družba in založbi Beletrina, ki nam je pri izdaji zbornika priskočila na pomoč, ter vsem, ki so s podporo omogočili izid zbornika: Študentski organizaciji Slovenije, Mestni občini Ljubljana, gospodarskima družbama Medis d.o.o. in Krka tovarna zdravil d.d. ….
Posebna zahvala avtoricam in avtorjem, ki so se v skladu z aktivistično tradicijo Skupnosti študentov, odrekli avtorskim honorarjem (in s tem omogočili izid zbornika)! Tudi vsi člani uredniškega odbora smo se odrekli vsem honorarjem za pripravo zbornika.
Uredniški odbor je po najboljših močeh in z dolžno skrbnostjo pripravil vsebino zbornika. Vse zainteresirane avtorice in avtorje je k sodelovanju povabil javno na straneh Sobotne priloge Dela v rubriki Prejeli smo. Organiziral je dve srečanji z avtoricami in avtorji – junija 2023 in junija 2024. Vse prispevke za zbornik je sproti objavljala on line revija Locutio, tako da so bili avtorji in avtorice vseskozi seznanjeni tudi s prispevki drugih. Zbornik je nastajal v maniri in po načelih, za katera smo se zavzemali v SŠ: za pravico vsakogar do javnega izražanja mnenj, za pluralizem mnenj in pogledov, za njihovo soočenje in za priznavanje različnosti, hkrati pa tudi za medsebojno spoštovanje. Zato v zborniku pogledi avtorjev na določene probleme niso enoznačni. In tudi v tem vidimo njegovo bogastvo. Na srečanju povabljenih avtoric in avtorjev junija 2023, ko smo se dogovorili za pripravo zbornika, pa je Leo Šešerko, ki je medtem žal preminil, vse opozoril, da vsakdo sam odgovarja za svoj prispevek in za resničnost navedb v njem.
