TRIBUNA – BITI PREDVSEM DOBER GOSPODAR
Moje leto s Tribuno

Na Tribuno me je vpeljal leta 1969 ali 1970 Jože Konc, izkušen novinar, kolega iz letnika. Tam sta me sprejela Marko Slodnjak, ki sem si ga zapomnil kot dobrodušnega, duhovitega medveda z močno karizmo in intelektualno ostrino, in Milan Jesih. Za seboj sem imel že nekaj izkušenj z radia Študent.

Leta 1971 se je končalo obdobje uličnih orgij in tistega, da je lahko počel pod licenco »akcijskega odbora« kdorkoli karkoli. Tega niso poznali v »trdnih« demokracijah, kot je bila avstrijska. Takrat je na primer bil predsednik socialistične študentske organizacije Peter Jirak, v Mariboru (1943) rojeni Avstrijec, sin slikarja Karla Jiraka iz Slovenskih Konjic. Zaradi prireditve Shit-in junija 1968, za katero je bil odgovoren Jirak in na kateri se je sralo in se mazalo z drekom, tekmovalo v tem, kdo bo najdlje scal, onaniralo, zmerjalo vsevprek politike in Avstrijo, so ga (edinega) izključili z univerze. Bi se zaradi kakšne podobne stvari zgodilo to pri nas, v manj demokratični državi, kjer je bilo objestnosti obilo in se je kar tekmovalo, kdo si upa več? Ali razglašanje gverile v času, ko se je drugod po Jugoslaviji dvigovalo ustaštvo? Ne. Ker so bili pri tem udeleženi tudi otroci privilegirancev?

Za študentsko organizacijo v Ljubljani pa se je takrat začel boj za tisto, kar je v številnih razpravah nastajalo kot njen program študentske samouprave. Šele takrat se je dalo čutiti, da univerza ni pristajala na kakšno bistveno reformo, ki so jo zahtevali študentje. Zakoni o samoupravljanju so univerzi vsilili študentsko participacijo, a šele s časom so si predstavniki priborili glas, nekaj časa jim sploh niso dali pravice soodločanja.

Motili smo se tudi okrog tega, da je univerza odprt sogovornik študentom, da se da reformirati, naj so bili to tozdi ali fakultete. Saj je razen izjem na tehničnem in naravoslovnem področju samo prekladala znanja iz ene ideologije v drugo. Pravo? Ekonomija? Politične vede? Literarne vede? Pedagogika? Tako ni čudno, da se univerza ni uprla političnemu vmešavanju s strani Partije in ni omejila moči tistih, ki so začeli z maoističnimi procesi očiščanja. Njim je nasedla tudi pravna ureditev, ko so iz študijskega procesa izločili »neprimerne«. Univerza je potegnila s Partijo.

Na Tribuno sem prišel kot mandatar, ko je bila čisto razrušena. Ostala je samo tajnica Danijela, vse drugo se je pod udarci prepovedi nekaj številk razbežalo ali pa so odfrčali. Veliki ideologi, veliki avtorji, veliki voditelji – vsi skoraj niso imeli več vstopa v to gnezdo. Za novega urednika, ki naj bi postavil stvari na novo, me je predlagal Boris Muževič. In sem šel na Izvršni odbor Skupnosti študentov. Čakalo me je več nalog – najprej zbrati urednike. To sem nekako skrpal, našel sem nekaj ne preveč izpostavljenih ljudi, pritegnili pa smo tudi mlade tehnične urednike s srednje grafične šole. Potem je bil boj za »koncept«, kjer me je čakala obravnava na svetu za informiranje pri Socialistični zvezi. Tudi to je šlo, predvsem mi je pomagalo, da so me ljudje v njem že nekoliko poznali. Tretje je bila tiskarna. Dali so nam na razpolago tiskarno Delavske univerze, ker je bila pod nadzorom policije. In potem je bilo potrebno dobiti tudi denar. Tu mi je največ pomagala moja židovska natura, pragmatična, pa tudi moj značaj, da sem znal mirno govoriti, argumentirati, biti prijazen in tudi zahtevati. Start je bil leteči, saj je morala prva številka iziti čimprej.

Za urednike sem izbral iz kroga tistih, s katerimi sem dotlej imel dobre izkušnje, da so bili kolegialni, da so rezonirali normalno, da so bili dejavni v študentskem gibanju, a ne vodje, in da so se na svojem področju vsaj solidno znašli. Za glavnega urednika sem predlagal Rada Lipovca, mislim, da je bil nekaj časa celo moj cimer, treznega Primorca. Pavel Zgaga je bil v krogu radia Študent že znan in se je znašel v pisanju. Bil je marksolog, nekak ščit pred napadi, da nismo »pravoverni«. Miha Avanzo je bil pesnik in je bil sredi scene dosti nepristranski. Vera Pejovič je bila sodelavka z radia Študent, Edo Torkar arhitekt, Edi s srednje grafične šole pa je bil boljši od slikarjev, ki se (razen Kostje Gatnika) niso preveč znašli pri oblikovanju lista. Ob njem je bila še cela ekipa, ki je poskrbela za drobne oblikovalske podvige, in mislim, da smo bili kar izvirni.

Sproti sem izbor urednikov preverjal pri izvršnem odboru Skupnosti študentov, da ne bi bilo presenečenj in nepotrebnih razhajanj. Vedel sem tudi, da mora ekipa držati skupaj, ker bomo pod drobnogledom vseh stricev in očkov, ki so komaj čakali, da bi šlo kaj narobe, in poskušal vzdrževati dobre odnose v njej.

Prva številka je bila nekoliko bleda, a z njo smo vseeno dali listu novo podobo. Izoblikoval sem koncept številke z novo, grafitno podobo Tribuninega imena - z udarnim (?) začetnim besedilom, na drugi strani so bile informacije, na tretji uredniški uvodnik, potem univerzitetna problematika, sredina je bila rezervirana za literaturo, proti koncu pa pogovori, težji, tehtnejši članki, zadnja stran drobnarije in humor.

Privoščili smo si kosovelovsko številčenje, tako da smo imeli številko in pol ali kako drugače.

Posebnost, in mislim, da je bila to tudi najbolj dodelana številka, za katero se je posebej potrudil Pavle Zgaga, je bila 7-8. številka z osrednjo temo študentskega gibanja. Povezali smo se z Zagrebom in Beogradom. Pri tem so mi precej pomagali stiki in poznanstva preko Zveze študentov Jugoslavije, redakcije Študent, Indexa iz Novega Sada in precej Studentskega lista, na Zagreb pa so me vezale tudi literarna prijateljstva in neformalni stiki. Bil je blizu in vlaki so takrat vozili normalno. Bil je prava metropola navkljub nacionalističnem-komunističnem konfliktu. Z življenjem.

Številko s Studentskim listom sem si zamislil kot krog: Naslovnica Tribune, prva notranja stran z informacijami, potem pa polovička v eni smeri do predzadnje, ki je bila obrnjena, zadnja stran je bila naslovnica Studentskega lista, zvezek je bilo potrebno obrniti in se je brala zdaj gornja polovička do Tribunine naslovnice. Največji kompliment, ki sem ga dobil, je izrekel Sašo Schrott (Šrot):

»Če bi se javni tožilec v tem znašel, bi vas zagotovo prepovedal.«

Zelo značilna je teza Tarasa Kermaunerja, da sem (skupaj z drugimi) »pokopal« s Tribuno 71. leto. Zanimivo, takrat smo bili še prijatelji. Cmok-cmok, huba huba! Reci mi Taras! Sinovske ohceti, domačijska melanholija! In glej, takšen hudič je nastal iz tega Pungartnika, ko mu je pa Taras še 75. leta napisal, da kot pesnik »obeta« (trepljajoče prilizovanje provinci). Dal sem se pregovoriti s strani ZSMS, da sprejmem mandat glavnega urednika revije Problemi. Taras je bil ob koncu sedemdesetih še velik zaveznik lacano-marksizma, ko je šlo za boj za Probleme, malo pozneje pa je tudi lacano-marksizem uvrstil med hudiče. Pravzaprav samo kaže, kako je »literarna stranka« prežala na to, komu se bo piggyback, kakor se je potem Laibachu, na katerega ljudmilovski strani je v angleščini objavil svoj tekst iz začetka 80. let. S svojimi računi seveda.

Sredi letnika se je na straneh Tribuni razbesnel konflikt s ŠKUC. Naša novinarka je šla k njim, da bi napisala informacijo o njegovem delu in programu, in našla tam brlog. Ni dobila nikakršnih pojasnil in podatkov. Na njen kritični članek so prišli v skupini na uredništvo in zahtevali, da discipliniram »to babo«. Na to sem bil alergičen. Bil sem rojen feminist in sem se temu krdelu samcev uprl. V nekaj številkah se je vlekla polemika in Aleksander Zorn nas je celo razglasil za »morilce Ane Frank«. Mislim, da je konflikt pomiril in utišal Izvršni odbor SŠ, sovraštvo pa je ostalo.

V teku letnika sem dal pobudo z literarnemu uredniku Mihi Avanzo, da bi sestavili antologijo Tribuninega pesništva. Zvežčič je izšel leta 1975 v sozaložništvu Foruma in z uredniško pomočjo Francija Zagoričnika.

Še en dogodek se mi zdi pomembno omeniti, ker ilustrira tovarištvo in prijateljstvo v študentski gibanici. Klical me je razburjeni urednik Dela Mitja Gorjup, češ da sem ga poklical in zahteval od njega izjavo, če pa je ne bo dal, da bom posnel to na magnetofon. Z Markom Slodnjakom sva šla k njemu in mu v mirnem pogovoru zagotovila, da tega gotovo nisem napravil jaz. Res, takšne stvari si ne bi izmislil, žalila je dostojanstvo. Mojega počasnega govora ni bilo težko oponašati, tudi sledi koroščine ne, pa je kdo to izkoristil. Je pač kdo vzel resno Kermaunerjev ludizem.

Septembra triinsedemdesetega sem na hitro diplomiral in na fakulteti so me sprejeli za asistenta stažista. Za začetek me je Pavle Zrimšek pozabil prijaviti na raziskovalni skupnosti in sem ostal oktobra brez plače. Ah, malenkost! Zlovešči znak. Za slovo od Tribune sem napisal članek z naslovom Berite vsi!, nekako popotnico novemu uredništvu, ki sem ga zaupal Pavletu Zgaga. Niti najmanj nisem pričakoval, da si bom z nekaj vrsticami v tej popotnici podpisal samoobsodbo. Pravzaprav nisem niti pomislil, da sem se zaposlil na fakulteti, ki je bila takrat zelo močna, a se je tisto jesen spremenila v »klavnico perutnine«, kot sem to poimenoval pozneje.