Misli prihajajo samo iz črnih klavirskih tipk
te glasbe še ni slišala
kasneje ni bilo repriz
čeprav so obstajale tudi rodbinske vezi
a takrat se še niso postavile v vrsto
le kako naj na odru pogledaš v oči
če roka ne bo sprejeta v dlan
opustiš misli iz črnih tipk
in povabiš na domače lešnike
čez čas se polna luna pomenkuje z mesecem
in pridejo misli tudi iz belih tipk
tudi sozvočje bo
to ve.
VSAKO JUTRO
Vsako jutro skozi okno gledam hišo na sosednjem bregu
misli mislijo
potrebujemo žensko roko za kruhek in arcnije
in moško za žlebe
daj roko na hrbet da se podpre križ
samo polknice za četrt trenutka zmotijo
preden se zakrije zenica v pomisleku
kaj pa če le ni tako prav
gib roke trzne čez teme
preden pride začetek nove zlobe
ali slaba vest
je hudič
presejati misli skozi sito
počinimo
da bo jutri bolje.
* * *
Življenje je lepo
RADA TE IMAM
Rada te imam
ko vsako jutro z menoj čebljaš
ko si imava toliko povedati
ker celo noč nisva mogla govoriti
rada te imam
ker z menoj odkrivaš posebnosti narečij
rada te imam
ker se z menoj objemaš celi dan
voziš na motorju
mi ne očitaš če se za kakšno kilco zredim
rada te imam
ko me božaš z očmi
skupaj kuhava štajngrovske dobrote
se sprehajava do Blaguškega in Negovskega jezera
ko mi odvzemaš moje strahove
in vse to združujeva v eno
rada te imam.
IZROČILO HIŠKE NA HRIBU
Pred mnogo leti je mimo vodila stranska rimska cesta
več kot petsto let nazaj so tukaj živeli Ajdi
ljudje ki so merili dva metra in pol v višino
in so v cerkvi ki so jo sami postavili naredili kropilnike svoje višine
veliko kasneje je Anton svoji Mariji
ki jo je sprva hodil vsako nedeljo osvajat
v petdeset kilometrov oddaljen kraj s kolesom
samo da jo je pred cerkvijo zagledal
in ona mu je namenila dolg topel pogled
o katerem je sanjaril vso pot nazaj
znova petdeset kilometrov
po njuni svadbi je na tej zemlji
svoji Mariji sezidal hiško
sam je izdelal opeko zanjo iz gline
po katero je hodil v blatno jamo v dolino
kaj hitro je zaplodil edinega sina Stanislava
ki pa se je zagledal v Avguštino
zato se je moral odseliti drugam
po tistem sta živela sama na hribu v svoji hiški
Marija je rada stopila v klet po rdečko
na liter je usula pet zvrhanih žlic cukra in zavrela
nato pa pogledovala skozi okno če bo kdo prišel mimo
da bi ji delal družbo
ko je kdo prišel mu je nalila velik plehnat rdeč lonček
z belimi pikami
do vrha da je malo pljusknilo čez rob
nato se je smejala in smejala
in pripovedovala šaljive zgodbe iz svoje mladosti
in vmes nalagala polena v krušno peč
Anton je bil tako šparoven
da ko je marelica na dvorišču pred hišo obrodila
je ponoči zlezel nanjo in tam spal da ne bi kakšne kdo
ukradel
sedaj sta že dolgo na vaškem britofu
in njun grob so postavili tako da lahko ves čas gledata
na svoj breg kjer še vedno stoji hiška
ki šteje preko sto let
osemdesetletna soseda pravi da pa je že njena babica
znala povedati
kako sta tam živela Marija in Anton
in da je to nekoč bila grofovska zemlja
Ob teh zgodbah bivam v tej hiški Lubečovih
kot se ji je včasih po domače reklo.
