Dobra je bežala. Krvava med nogami od nasilja napadalcev, ki so rinili za njo, slepi v svojem posiljevalskem besu, je iskala vsaj smrt.
»Gozd, gozd, jezero,« ji je razbijalo v glavi, edino pribežališče v tem dnevu presekanih vratov, razparanih otrok in žensk, ki so kričale ali nemo, noro zrle v neznano, mimo zariplih obrazov, ki so divjali na njih. Koče so gorele, zaspani bojevniki ležali, kjer so jih našli meči napadalcev, ki so z isto norostjo prebodli vse otroke. Dekleta in žene so z udarci in vlečenjem las zbili v ogrado in nato planili po njih. Komaj so ponehali prvi kriki žrtev nasilja, so se zmagoslavne zverine vzdignile – in prepustile žrtve novim rojem neusmiljenih.
Ko so še ti končali z nasiljevanjem, je nastal kratek zamik, spor med vojaki, ki so zaripli čakali, kdo bo naslednji. Ograda je bila slaba in splazila se je skozi luknjo v njej, ter ves čas molila k Mokoši, naj ji da odrešitev. Življenje ji je odtekalo, živali so predivjale po celem njenem telesu, ki se je zvijalo od ran. Dobra je čutila, da jo bo boginja uslišala, poslala ji je videnje svetega jezera; kar ji je dalo moč, da je pobegnila, tja, kjer bo končna usoda zanjo.
Ko so opazili njen pobeg, so med krohotom in umazanimi pripombami zgrmeli za njo. Mlada, lepa sužnja je poleg sle pomenila tudi denar na trgu, to ne bodo izpustili iz rok.
Njena prednost se je manjšala, toda jezero, zavetišče, končna postelja za Dobro, ni bilo daleč. S krvavečimi nogami se je opotekla do nabrežja in brez pomisleka krenila v objem varne vode.
»Držite jo, da ne utone, ta ima najboljše prsi in mednožje!« je vpil preganjalec in segal po njej.
Zaman. Vdano se je potopila v vodo in izdihnila ves zrak, da bo čimprej konec. Groba roka jo je zakavljala, bolelo jo je, toda ne dolgo. Pritisk je ponehal. Dobra se je obrnila, in v meglici vode zagledala grabeče postave, ki so vlekle posiljevalca navzdol. V tišini, ki je vladala pod gladino, je nekaj vpil, toda prikazali so se samo mehurji. Dol, dol, dol, čedalje več rok ga je vleklo v smrt. Celo neka ogromna riba je pomagala. V daljavi je Dobra zagledala obrise, ki so se prav tako spuščali proti dnu globokega jezera obdani z vitkimi roji žensk. Rusalke. Služabnice zaščitnice žensk, Mokoši, so se igrale z žrtvami. Razpenjale obleko, z nohti parale obraze, lomile uporne prste. Postave so tonile, vseh pet ali šest. Dobro je zagrnila noč, sprejela jo je kot prijateljico.
Dobra je umrla. In oživela. Dolg poljub bledega modrikastega obraza, ji je dal življenje, samo drugačno. Pustila je, da jo nežno vodijo v podvodno pečino, kjer bo v bodoče njeno življenje; voda je bila sedaj njen zrak. Sestre blede in modre, vseh barv, so hitele k njej, da jo objamejo, potolažijo, pozdravijo medse.
Čez tri dni je vihar vrgel na kopno pet trupel – zraven mrhovišča.
ŽRTEV
Loviti te poganske Slovane je težak posel, je pomislil Ludwig. Skrivajo se po gozdovih kot krti in moraš jih izbezati iz grmovja na vse možne načine. Toda bavarski mejni knez Fredegar je bil jasen: pogane morajo iztrebiti. Njegovo veliko posestvo, ki ga je stalno širil, je bilo odvisno prav od tega – uničenja poganov in naselitve kristjanov. To, da je bilo posestvo blizu meje s slovansko Karantanijo, je dajalo vsem stalen občutek ogroženosti. S Karantanci se ni bilo šaliti. Kosezi, težki konjeniki …
Čas, ko so pogani častili gore, drevesa, studence, reke, živali, obenem pa prerokovali prihodnost, so bili mimo. Ni bilo pomembno, ali verujejo v zagrobno življenje ali ne, važno je bilo, ali molijo malike, zlasti Peruna, Velesa in Mokoš. Kjerkoli je Ludwig s svojimi lovci na ljudi naletel na kipe teh malikov, je zagorela cela vas in najbolj srečni so lahko postali sužnji; ostale so pobili. Oborožitev domačinov je bila prepovedana s smrtno kaznijo, tako da je bil lov na ljudi lažji.
Engelbert ni hotel tvegati novega upora poganov, ki bi spet pripeljal druge Bavarce in Franke, da opustošijo pokrajino in si prisvojijo, kar jim je všeč, vse seveda z blagoslovom in spodbudo solnograškega škofa, ki se je imel za verskega in posvetnega nadzornika in skoraj za vladarja; in se je o tem stalno prepiral z oglejskim patriarhom.
Sonce je hitro vstalo nad obzorjem. Ludwig se je čemerno začel oblačiti in vpil na svoje sosede:
»Vzdignite se, svinje lene. Ali naj vam pomagam z brco? Samo žrli bi, kdo bo pa pogane lovil?«
Mladi, nežni Paul, ki se mu je poznalo, da je še pred kratkim pil materino mleko, je takoj vstal. Carsta, nevarni, z močjo in mišicami nabiti Carsta, je sedel in vse opazoval, kot vedno, izpod čela, mrko in nezaupljivo. Novi najemnik, rjavolasi, čokati in širokopleči Dabor je prav tako sedel na pogradu in molčal. Ludwig je sumil, da je pogan, vsekakor pa je spadal med slovanske najemnike; da pa je bil vojak, ni bilo dvoma. Za Daborja bo to prvi pohod, odkar ga je gospodar najel.
Štirje na hitro zbiti pogradi, vsak z eno odejo in lesena miza s kratko klopjo je bila celotna oprema majhne, nizke sobe lovcev na pogane. Vonj po znoju, ostankih hrane, se je mešal s svežim nočnim zrakom iz odprtih vrat. Ta ne bo dolgo svež, poletje je bilo vroče.
Ludwig je na mizo vrgel ostanke zajcev in kruh od včerajšnjega dne. Gospodar Engelbert je menil, da to zadošča, vmes naj pa sami poskrbijo za hrano. Lovce na pogane ni nihče kaj posebno cenil, posli pa so se jih izogibali, kot da so kužni. Ni čudno, je pomislil, saj imajo vsi sluge poganska imena: Stojmer, Črnel, Radana, Ljuba, Motimir, Višegoj in podobno.
»Le zakaj ne morejo pripoznati edinega in pravega boga, kot sem ga jaz?« se je Ludwig jezno vprašal, ko je razmišljal o slugah.
On pa ne, njemu je duhovnik Friedrik osebno podelil ob krstu krščansko ime Ludwig. Čeprav je bil obred v njemu nerazumljivem bavarskem jeziku, se ga je še danes s čaščenjem spominjal.
Ludwig najprej na glas molil. Paul se je javno odzival, Carsta in Dabor pa sta, s sklenjenim rokami, molčala. Sumil je, da sta oba nevernika.
»Dokler režeta vratove poganom, mi je vseeno koga molita,« je njegove dvome pred dnevi neprijazno zavrnil gospodar Engelbert in Ludwig se je moral umakniti.
»Alo, najprej se lotite hrane, da mi ne boste omedleli sredi lova!» je zavpil. Vsi štirje so sedli na klop in se mlačno lotili včerajšnjih ostankov. Žvečili so žilave in ne preveč okusne dele stare zajčje pečenke in zraven kruh, ki so ga trgali iz skupnega hlebca.
»In to je hrana za nas?« je mrko pristavil Carsta. »V pravi hiši kaj takšnega dobijo samo psi.«
»Bodi vesel, da gospodar Engelbert skrbi za nas! Kje bi pa drugače našel posel, ki ti tako ustreza!«
»Moj pes bi jedel bolje,« je mrko pripomnil Dabor. Ludwig ga ni maral od samega začetka, vohal je skritega nevernika.
Carsta ga je podcenjevalno pogledal in vstal s klopi. S svojimi dolgimi črnimi lasmi, kot iz kamna izklesanim obrazom z ostrimi potezami in telesom, ki je kar žarčilo moč in pritajeno nevarnost, je vedno izstopal. Čudno je bilo, da se nikoli ni poslužil suženj ali poslov, ki bi se brez ugovora ulegle na njegov ukaz. Še posebej, ker je bil skoraj za pol glave višji kot večina prebivalcev gospodarjevega posestva. Nekatere ženske so se mu nastavljale, toda brez uspeha.
Mladi, majhni Paul, vitke postave in nežnega obraza, ki ga je kazila stara rana, je očitajoče pogledal Carsto; njegovo spoštovanje Engelberta je bilo dokončno in nepremakljivo; na koncu koncev ga je gospodar osvobodil suženjstva, da je lahko postal njegov vojak. V bojevanju je bil še zelo nespreten, toda vnet za učenje. Njegovo življenje je bilo odprta knjiga, Carstino pa zaprt in trikrat zaklenjen dokument; kot Daborjevo – ta je molčal o vsem.
Nekega dne se je pojavil Carsta iz neznanega in ni nikomur odgovoril na vprašanja, kdo in kaj je. Samo gospodarju Engelbertu se je ponudil za lovca na pogane in ta ga je na prvi pogled sprejel. Nič ga ni spraševal Engelbert, kajti pravih, nevarnih bojevnikov je bilo vedno premalo, v tej postojanki sredi poganske divjine. V cerkev ni zahajal, toda nikoli ni molil nobenih malikov ali tujih bogov in vsi so se pomirili s tem. Kot lovec je prekašal vse.
Z Daborjem je bilo drugače. Ko se je pred par tedni prikazal, je bil jasno, da je bivši frankovski vojak; od opreme, do govorice, je vse napeljevalo na to; veterani so bili vedno zaželeni, tudi mladi, kot je bil Dabor. Srednje velik in svetlih las, kot Paul, je že s svojo pojavo bil povsod upoštevan.
»Dovolj nesmislov, Carsta, je, kot pač je, in mi tega ne bomo spremenili. Raje se pripravimo na današnji lov, ki bo lahko pomenil veliko zmago za Edino cerkev našega Odrešenika.« Ludwig se je prekrižal s svojimi dolgimi rokami.
»In to naj bi bilo?« je radovedno pobaral Paul.
»Gorazd!« V sobi s slamo krite koče je zavladala tišina. Gorazd je bil legendarni vrač upornega poganskega naselja Jeleni, od katerega je danes ostalo samo še oglje. Baje je znal priklicati ogenj in dež, odpoditi nevihto, povečati plodove, zdraviti, kar nihče drug ni zmogel; in še preveč drugega.
Ko je bil Ludwig še otrok v vasi, so vaščani po tihem razpravljali o tem, zakaj Gorazd vedno hoče, da ženo zakopljejo zraven trupla, če ji je umrl mož. Nekateri so se tudi spraševali, zakaj vedno zahteva od bojnega plena dva ujetnika, enega moškega in eno žensko in včasih še otroka, ki jih po tem ni več nihče videl; drugi so o tem raje molčali - zadeva je bila mračna in nevarna. Kot so molčali o nenavadni zahtevi, da mu vaščani prinašajo peteline, ne kokoši, ampak samo odrasle samce, črne barve. Tudi ti so vedno izginili, kam pa, se Gorazda ni upal nihče vprašati. Niti poglavar Jelenov ne – če je hotel dolgo živeti.
Ludwig se je vsega dobro spominjal, še iz časov ko je bil v Jelenih, poganski otrok, z imenom Tomislav. Takrat ga je Gorazd, kot siroto brez staršev, vzel k sebi, da ga vzgoji za svojega naslednika. Vračevo lice je bilo že tedaj razorano, postava sklonjena toda presenetljivo močna. Spominjal se je noči, ko je Gorazd odpeljal dva sužnja in otroka in je vladal v celi vasi strašen mir; v takšnih nočeh se nihče ni upal niti približati njihovi skromni koči za pomoč, pa če mu je bilo še tako hudo.
Gorazd je moral imeti zvezo s hudičem, tako nevaren je bil. Ni bilo slučajno, da so po pokolu in požigu Jelenov, ki mu je Gorazd z ženo ušel, naokoli pogorišča vse cerkve in križi na prostem zgoreli; samo tisti v utrdbah in mestih so ostali – Gorazd je obvladal ogenj na blizu in na daleč. Ludwig je bil prepričan, da se ga boji tudi Engelbert, in da bo nagrada za ta ulov ustrezno bogata. Morda celo kmetija s slovanskimi sužnji, družina…
»Hvala Bogu na višavah, da so požgali Jelene in da me je duhovnik Elfrid takrat sprejel v svoje varstvo.« se je pri sebi zahvalil Bogu Ludwig.
»Pregnal je iz mene zle duhove in me celo naučil pisati in brati, tako da me gospodar posebej ceni. Vse me je naučil dobri oče, preden je odšel s tega sveta na boljši.« Iztrgal se je iz spominov in na glas nadaljeval.
»Da, Gorazd. Zanesljiv vohun je ugotovil, kje se skriva ta poganski svečenik, ta mag od Boga prekletih malikov in kjer zagotovo zganja svoje nagnusne obrede. Enkrat za vselej bomo pokončali vrača, h kateremu še dandanes hodijo tudi naši posli in sužnji na posvet in za pomoč. Izginil bo veliki poganski svečenik, o katerem govorijo, da je nad edinim Bogom, da zmore več kot naši posvečeni duhovniki; da je nad Jezusom, ki je prišel na svet, da nas odreši vse.«
»Meni je vseeno,« je odrezavo dejal Carsta, »samo da bo ulov dober. Upam da si je nabral kaj bogastva, za plen, tu je plača slaba.«
»Kaj nismo najeti za dušenje uporov, ne pa za mešanje v zadevščine bogov?« Gorazdovo vprašanje je bilo neprijetno in Ludwig ni odgovoril nanj.
»Ampak,« je zajecljal Paul »če gremo v spopad s hudičem, ali ne bi vzeli s seboj tudi duhovno pomoč?« S tem je gotovo menil očeta Hedwiga. Negovane, vitke roke je nehote zvijal okoli nožnice, ki jo je čistil. Carsta, mu je pomirjujoče položil roko na rame, za trenutek, in zatem sedel nazaj.
Toda pri sebi si je moral Ludwig priznati, da je oče Hedwig, čeprav je posvečen, reva, strahopetec. Da bi ga vzeli s seboj ni bilo govora, saj bi podelal vsebino vsega svojega črevesja pri prvem šumu in pobegnil, ko bi se prikazala kakršnakoli žival.
»Dobrega očeta ne moremo obremenjevati s posvetnimi stvarmi, še posebej, če za njih telesno ni pripravljen.« se je zlagal Paulu, da ga pomiri. Ni mu povedal, da ga najbolj zabava to, da ime Hedwig v resnici pomeni bojevnik.
»Bojevnik pa tak,« je pomislil. »Na vse nas gleda kot na nižje od sebe, govori v solnograškem jeziku, ker je od tam prišel, med službo božjo viha nos in naskrivaj spi z vsako sužnjo, ki se mu ne upa reči ne; v primeru da mu, pa kar zbeži od nje. Pa njegovo prilizovanje gospodarju Engelbertu, njegovi družini in tistim par Bavarcem, Frankom in Saksoncem, ki so jih njihovi poveljniki pustili tukaj, večinoma zato, ker niso več za nobeno rabo.«
Odpodil je te malenkostne misli iz glave in z lahkoto, ker je bil največji med njimi, zviška nadaljeval:
»To je priložnost, ki se ne bo ponovila, zapomnite si. Naš vohun je na njegovo bivališče naletel popolnoma slučajno in je po njem tako skrito, da ga načrtno ne bi našel nihče. Dobro pa je, da se nimamo česa bati. Živi s svojo ženo, otrok nimata, oboroženega spremstva pa po uničenju Jelenov ne več. Morda ima pse ali kakšnega učenca toda to je vse, česar se moramo bati.«
«Ampak ali ni to svečenik poganov, ki je požgal vse cerkve naokoli pa še tisto v Bischofu; kako se bomo brez svete podpore borili proti takšnemu demonskemu nasprotniku?« je vztrajal Paul; glas mu je trepetal.
»Tako, da ga bomo napadli zvečer, ko ne bo imel časa, da pripravi kakšno peklensko zanko, ker bo utrujen in sit od večerje in brezbožnih bogoslužij« je pojasnil Ludwig. V mislih so ga zapekli spomini, ko je bil sam udeleženec tovrstnih obredov. Po teh nevernih spominih je udaril s močjo svoje nove vere, kot ga je učil oče Friedrih. Zaleglo je.
»Ostalo vam povem na poti. Gremo!« Preveč govoričenja o strašnem vraču bi uničevalo moralo; ko bodo sredi spopada, ne bo časa za strah.
»Torej ne bomo lovili poganov, temveč točno njihovega svečenika?« je bil natančen Dabor.
»Pa kaj potem, svečenik lažnega boga je pogan, ja!« Ludwig je bil s podrejenimi na kratko.
»In se vtikali v božje zadeve, četudi slovanske?« Dabor ni znal nehati.
»Poganske zadeve niso božje, temveč hudičeve! Zapomni si to in molči, Dabor.«
Ludwiga je jezil odpor v njegovih vrstah. Dabor je bil danes neprijetno uporniški.
Vsi so odšli v hlev, očistili in dodatno nahranili konje in pregledali njihovo opremo pred ježo.
»Še dobro« si je rekel Ludwig »da zahtevajo frankovski zakoni, da se pogani vsi pobijejo ali izženejo. Pa tudi, da je Solnograd prenehal z irskim načinom misijona, ki je poudarjal mirno širjenje krščanstva. Zato je bil njihov način misijona bolj uspešen, ker uporabljal meč in kaznovanje udeležbe v poganskih obredih z zaplembo premoženja in zasužnjevanjem ali usmrtitvijo. Takšne rešitve so bile dokončne. »
Ni čudno, da so se Franki in Bavarci tako radi se prišli sem vojskovat, saj lahko zaplenijo vsako posestvo, kjer prebivalstvo opravlja poganske obrede. Tudi Engelbert je tako prišel do svojega velikaštva. Nekdanja postojanka je postala utrjeno naselje, podložni kmetje, trgovci in družinske obrti so prispevali k bogastvu mejnega namestnika in cerkve. Pred njim je bila mogočna usoda, če bo le iztrebil pogane.
»Duhovniki se pritožujejo, ker ni dovolj dajatev in je ljudi strah postavljati cerkve po vaseh. To se mora nehati,« je Engelbert zabičal Ludwigu.
»Ljudi ni samo strah, večina noče cerkve v bližini, ker bo zgorela,« se je drznil ugovarjati Ludwig.
»Zato pa jih prisili, da bodo hoteli, in zbriši s površine zemlje njihove malike in svečenike! Vedno vam dam z vse bojevnike, kar jih imam, samo najdite pogane. In pokončajte vrače, ti so največje zlo!« Engelbert je vztrajal, bil je pod hudim pritiskom domače in tuje duhovščine.
Konji so bili hitro opremljeni in pripravljeni in so jih, vodeč za povodce, odpeljali ven iz naselja, pred pregrado iz visokih, zaostrenih debel. Naselje, ki je z vsakim dnem postajalo večje, je šumelo kot čebelji panj. Še nekaj let, in tu bo velika vas ali pa celo majhno mesto, začetek veličine Engelbertovega rodu.
Oborožili so se že pred tem, tako da je bilo vse nared. Zajahali so in odjezdili proti vzhodu, kamor jih je napotil ovaduh. Pot je bila, kot vse, zanemarjena in morali so paziti pri jahanju, da si konji ne bi poškodovali nog. Napotki vohuna so zahtevali stalno pozornost, zemljevidov niso imeli.
Sem ter tja so videli osamljeno kmetijo, večinoma borne bajte, pokrite s slamo, in le redko cele hiše. Ljudi skoraj ni bilo opaziti, tisti redki so bežali ob pogledu na njih. Lovci na pogane so bili preveč znani po krvavi sledi, ki je ostajala za njimi. Visoko poletje se je bližalo koncu, zrak je bil gost in težak zaradi vročine, ki je trajala že nekaj dni. Dišalo je po pokošeni travi in žitu, ko so se bližali gozdovom je vse zamenjal nezmotljivi vonj drevesja. Ptice so letale in pobirale ostanke na poljih, sem ter tja se pokazal zajec ali dva in takoj preplašen pobegnil. Večja divjad se je skrivala.
»Poglej Paul, to so razvaline tistih, ki se niso uklonili edinemu Bogu ali pa so se celo bojevali proti Njemu. Z vero da jim ob strani stojijo Perun, Veles in Mokoš, ter drugi poganski demoni. In so pred nekaj leti skoraj uničili Engelbertovo vladavino.«
Ludwig je med potjo rad poučeval radovednega mladeniča.
Molčal je o tem, da so si prišleki na tej zemlji prisvojili vse, kar jim je prijalo, od kmetij do ujetih pogank, ki so večinoma hitro končale svoje življenje v vojaškem taboru.
Ludwig je čutil tiho žalost ob tem, med njimi so bile zagotovo njegove otroške prijateljice – toda če so vztrajale pri čaščenju Satana, potem je to moralo biti, duhovnik mu je stalno to dopovedoval. Stisnil je zobe, premalo je še storil za Boga, mora več, več, se je zaklel pri sebi.
»Ko bo tu vse prave vere bomo udarili še na pogansko Karantanijo in naprej, pred nami je veličastno obdobje, vse v imenu in v dobro Očeta, Sina in Svetega Duha,« je glasno razlagal Ludwig.
»Da, vse jih bomo pregnali ali pobili, sovražim jih!« Paul je bil stalno navdušen, po rodu iz krščanske Lombardije, čeprav so tam imeli neko drugo inačico vere. Ampak tu je bil ponovno krščen in bojevit do krive vere.
»Pravzaprav so vredni obžalovanja, ker zavračajo Božjo milost in večno življenje, ampak to so si izbrali.« Ludwig je imel v sebi še vedno ostanke spominov na čas brez Boga, ki jih je skušal neusmiljeno zatreti. Meč in kri sta vedno pomagala, da je preskočil čustva do poganov, nevredna pravega kristjana.
»Z vsako novo glavo nevernika, bo storjen nov korak do Božjega kraljestva,« ga je učil duhovnik.
»Kako da potem njihovi bogovi še vedno delujejo v teh krajih? Obstaja več bogov?« ga je nesramno izzval Dabor, pred vsemi. Carsta je, kot zmeraj, molčal.
»In od kod veš, da delujejo? Osebno?« Ludwig je bil strupeno vljuden.
»Vem, ker cela postojanka trepeta pred ognjem in grozo od slovanskih bogov. Vem, ker ponoči ne molijo h križanemu Bogu, ampak k drugim…« je je brezobzirno odgovoril Dabor. Danes je bil neprijetno odločen. In neobičajno napet. Ludwig se z njim ne bi rad zapletel v spopad, Dabor je skoraj žarel od nevarnosti.
»Bog je samo eden. In naše je to dopovemo, z jezikom ali mečem.« Ludwig je zaključil, dosti je bilo za nekaj časa.
⁂⁂⁂
Niti pot niti vzdušje nista bila prijetna, nad odpravo je visel slab znak. V tišini, brez navdušenja so prijezdili do hribovitega predela. Ni bil previsok, sicer s konji ne bi mogli naprej. Da pridejo do Gorazda, so se začeli gnesti po ozki utrti sledi med dvema hriboma.
»Levo je vzpetina z božanstvom svetlobe, desno pa hrib njegovega nasprotnika, kralja teme. Prostor med njima ločuje reka in drevesa, ki mirijo oba, da se ne spopadeta.« so Ludwigu v glavi odmevale Gorazdove besede, iz časov, ko je bil njegov učenec.
»Ne, ne več, nisem več šolar za hudiča.« se je prepričeval Ludwig.
Paul je zagledal votlino. »Hej, glej to praznino sredi hriba, tam se gotovo kaj skriva, morda zaklad, gremo pogledat!« je poln zanosa zaklical mladenič.
»Nehaj že s tvojimi jamami, luknjami in votlinami, v njih so kvečjemu kače, škratje in divji možje ter podobna sodrga.« je zarenčal Carsta, pokroviteljsko. Paul je utihnil in molče so jahali dalje, do nekakšnega križišča med potko in podobnim ozkim pasom zemljišča, enako neprimernim za ježo.
»Ob križišču spi vedomec, da ga ne bomo zbudili« je zašepetal Paul.
Ludwig pa je od Gorazda vedel odgovor: »Vedomec spi ob križišču, toda samo kadar križišče nima oblike križa, je torej kot črka Y. Takšen speči vedomec, skrit na križišču treh cest, lahko najde družino in ponoči preko sanj prevzame oblast nad njo, spije kri. Če pa kdo utre novo pot in s tem postane razpotje krak, podoba križa, kot črka X, pa vedomec zaradi križa takoj izgubi svojo moč in mora poiskati drug kraj za svoje zavržene čare.«
Molčal pa je o dodatni Gorazdovi razlagi: »Obstaja tudi Vedomka, ki je nekaj čisto drugega, močnejšega in bolj zlohotnega. Vedomec predvsem uničuje sanje, Vedomka, ki je predana Mokoši, pa moške….« In tu je Gorazd utihnil in ni več hotel nadaljevati – češ da je Tomislav, kot mu je bilo ime, še premlad; pa čeprav je vedel, kakšna je njena podoba.
Paul ga je, s svojim skoraj otroškim obrazom sredi dolgih svetlih las, občudujoče pozval: »Ti si neverjeten Ludwig, povej nam še kaj, kje smo«. Ludwig mu je z veseljem ugodil.
»Tam naprej je levo Velika gora in desno Mala gora, obe veljata za sveti. Pogani so hodili moliti k Veliki gori, ker so mislili, da je polna vode, ki lahko povzroči hudournike. Predvsem so pa v špilje in dupline obeh gora pokopavali svoje pokojne, da se ne boš splašil naslednjič, ko jih boš raziskoval kaj podobnega. Tu zunaj bi baje lahko priklical poganskega Peruna, ki je gromovnik ter zaščitnik vode in neba. Njegov kip ima vedno blisk v roki. Ali pa Velesa, ki ščiti črede, pa naj bodo to konji ali ovce. Grd je kot noč in se prikazuje v podobi kače, zmaja ali volka. Njegovo glavno opravilo pa je vodenje podzemlja in pastirstvo duš. Najhujša pa je Mokoš … ampak o tem kdaj drugič. Čeprav je Perun najvišji bog, se vsi bolj bojijo Velesa in Mokoši..«
»In imajo prav…« je mrko dodal Dabor. Carsta je, kot vedno, molčal in se pazljivo razgledoval okoli sebe, večni lovec.
Nedolžnemu mladeniču Ludwig ni hotel razlagati o boginji z lepo glavo, dolgimi rokami in bujnim oprsjem ter vabečim mednožjem. Še posebej ne, da je vladarica spolnih odnosov in ženskih men ter mesečnega perila, zaščitnica žensk nasploh in zlasti mater in devic ter čuva vhod v podzemlje, navje.
Utrjena sled se je vijugala med čedalje bolj nadležnimi drevesi, ki so raztezala svoje veje do jezdecev. Roka vročine je vse pritiskala k tlom, drevesa so oddajala neprijetne vonjave.
»Razjahajmo« je ukazal Ludwig.
»Pot je za ježo neprimerna in veje nas lahko poškodujejo.« Nadaljevali so počasi, vodeč konje tako, da za so sprožali čim manj hrupa. Sled se je komaj poznala, hribje stene so bile tesno zraven.
»Stoj!« je potihem zaklical Carsta. Dvignil je roko in pokazal na konec poti, ki se je končeval na manjši jasi.
Ludwigu so nehote prišli na misel njegovi mladi časi – ko se je na podobni jasi v Jelenih igral z Nadovidom in Čedomirjem in na skrivaj opazoval Mabilko, kako lula. Pa so mu te podobe prekrili spomini na pokol naselja, ko je videl Nadovida z dvema puščicama v prsih, Čedomirja, kako kašlja kri in se drži za črevesje, ki mu leze iz presekanega trebuha in Mabilko, kako so jo vojaki odvlekli v gozd, od koder se je čulo samo še njeno ječanje, ki ga je končal zadnji, tihi vrisk.
Stresel je z glavo, da se znebi teh nevernih spominov in se približal jasi. Na njej je stal visok lesen malik, takoj je spoznal, da je to Perun. Vendar v bližini malika ni bilo nikogar in pred malikom ni ležala nobena žrtev.
»Sonce še ni dovolj zašlo za žrtvovanje« je zašepetal. »moramo najti pot, od koder Gorazd prihaja sem.«
Carsta, ki se je v naravi znašel bolje kot lovski pes, mu je molče z roko nakazal komaj vidne sledove, ki so kazali, da nekdo redno hodi sem. Privezali so konje k vejam in se peš odpravili po sledi. Kakšnih petsto korakov dalje so zagledali dim.
»Meče ven!« je zapovedal Ludwig in z izdrtimi rezili so se pritihotapili h koči, iz katere se je kadilo. Tla so škripala, toda nihče se ni odzval. Pred kočo ni bilo nikogar, samo malo dlje lesen kip, za katerega je Ludwig vedel, da predstavlja Velesa. Pred njim je ležal črn, zaklan petelin, od katerega je še odtekala kri.
»Paul, ti ostani tukaj za stražo. Če se bo kdorkoli približal, nas takoj opozori, si razumel?« »Razumel« je raztreseno odvrnil Paul in se že začel ozirati naokoli.
»Carsta, Dabor, gremo, božje delo čaka!« je pozval sobojevnika in z mečem v roki začel korakati proti koči. Brcnil je v vrata in stopil v kočo.
Vsenaokrog so visela zelišča, razen sredine koče, kjer je bila miza s klopjo in s tremi skodelami ter desnega dela koče, kjer je sklonjena starka nekaj kuhala. Obrnila se je k njima in spoznal je, da je to Gorazdova žena Jarinka. Pogledala ga je:
»No, pa je prišlo do tega, kar je videl Gorazd v ognju, da je naša neizogibna usoda. Da bo njegov lastni učenec je prišel, da ga ubije. Kako se počutiš, ti, izdajalec naših ljudi in njihov morilec? Kako te kaj razvaja tvoj novi Bog, ki je tako močan, da so ga zlahka pribili na križ?«
»Molči, čarovnica, da ti ne prerežem vrat!« je zagrozil Carsta.
»Ah, in tvoj prijatelj, tako lep in tako močan, pravi med za ženske čebele, pa vseeno se niti ne dotakne nobenega sata. Morda zato, ker mu je stalno v mislih njegov svetlolasi mladi spremljevalec, s katerim se nedolžno gola kopata, medtem ko ga on naskrivaj poželjivo ogleduje? Kajti v njem vidi svojo žensko. Kaj ti je na mladcu najbolj všeč? Njegova zadnjica? Morda si pa predvsem želiš, da bi končno sesal njegov –«
Carsta je divje zabodel Jarinko v prsi in ko je padla na tla je nadaljeval z udarci po njej, dokler ni bila razkosana. Na koncu ji je, po več poskusil, besno razklal glavo. Dabor in Ludwig sta nemo opazovala norenje. Kri je zalila tla koče, razsekano drobovje je začelo zaudarjati. Carsta je tolkel in udarjal, rezal kot ponorel.
»Da mi o tem ne zinete niti besede in posebej še ne Paulu!« se je zadrl Carsta. Lasje so mu padali na obraz, roke so mu drhtele. Obrnil se je in nadaljevala z uničevanjem koče. Carsta je vse živali v koči pobil in izbral tri peteline zase.
»Te bomo vzeli s seboj, bomo vsaj imeli kaj jesti« je dejal. Še vedno je sopel, vendar bolj umirjeno.
Ludwig ni bil prepričan »Črn petelin je slabo znamenje in prinaša veliko nesrečo.« mu je skušal pojasniti.
»Lačni bojevniki pa še večjo.« je zagodrnjal Carsta in nadaljeval s čiščenjem petelinov.
»Dobro, naj bo, samo nobenega zažiganja, ogenj in dim bi opozorila zvitega Gorazda in nikoli ga ne bi več našli.«
»Ubiti svečenico Velesa vpričo njegovega kipa, uničiti njegovo svetišče, to ne bo prineslo dobrih sadov.« Dabor je bil resen, zamišljen. Nekaj v njem je brbotalo, razmišljal je v sebi.
»Glavno je, da stara vešča ne bo pokopana in da jo bodo požrle divje živali, mrhovino hudičevo!« je še vedno besnel Carsta. Namig na Paula ga je popolnoma razdivjal. Ludwig je zato počakal, da očisti peteline, ker je vedel, da ga bo delo pomirilo. Čas v koči se je vlekel, zadušljiv smrad mrtve starke ter razbitin jih je poganjal ven.
»Carsta, vzemi tiste ptiče in pojdimo naprej, naš cilj je Gorazd in ne njegova žena; pa morda še učenec ali učenka, ki ga je očividno pridobil. Na današnji dan, ko bo črna luna, bo žrtvoval svojim peklenskim bogovom, vsem po vrsti, zato ga ne bo domov, vsaj nekaj časa ne. Slediti ga moramo.«
Odšli so iz koče. In prvo, kar so opazili je bilo, da Paula ni nikjer.
»Kam je izginil, za hudiča, a se je šel podelat ali kaj?« je na glas skrbelo Ludwiga.
Carsta je zaokrožil okoli koče in rekel: »Tule poševno navzgor je pešpot. Vendar po mojem je to Gorazdova hoja, ker na drugi strani so sledovi enega človeka, ki je odšel od koče proti hribčku tam v bližini. Tam, kjer je Paul zagledal jamo.« Carsta je zvenel zaskrbljeno, toda ne preveč. Ni bilo prvič, da je mladostnega Paula prevzela želja po pustolovščinah in Carsta je bil do njega izjemno popustljiv. Njegove mišičaste roke so vedno rade volje pomagale Paulu, tudi pri njegovih lahkomiselnostih.
»S te strani lahko vidiš vhod v veliko votlino. Stavim, da je Paula zvlekla tja njegova večna radovednost, kar se tiče teh jam in špilj.« Ludwig se je pri sebi s tem strinjal. Zato sta se w Carsto usedla na tla in se pripravila na čakanje. Dabor je stal in še naprej zamišljeno opazoval okoli sebe.
Pa k sreči ni trajalo dolgo, ko so zaslišali nerodne stopinje gozdnega začetnika. Paul se je ves razmršen pojavil iz vejevja, z vrečo v roki, in stekel k njim.
»Končno zmaga! Pa kako težko je bilo! Jama je polna okostij, ki sedijo ob steni, skoraj sem zbežal zaradi tega! Toda na koncu jame, in dolga mora biti preko tisoč korakov, stoji kip malika s kačo v roki. In pred njim je ležala vreča. Pograbil sem jo in povem vama, da v življenju še nikoli nisem tako hitro stekel nazaj. Hvala bogu, da sem sedaj na varnem.«
»In kaj si privlekel v tej dragoceni vreči?« je posmehljivo vprašal Carsta.
»Darovi bogovom, ki jih ukradeš, ne prinašajo veselja,« je opozoril Dabor, toda nihče ga ni poslušal.
»Gotovo so notri zlatniki ali pa biserne ogrlice« je vzkliknil Paul, večno v pričakovanju zakladov. »Ti si samo nevoščljiv, ker sem sedaj bogat.«
»No, pa da vidimo to bogastvo, ta zaklad, odpri in nama pokaži, obljubim, da ti ne bova vzela nič.« Paul je poslušal Carsto in začel odvezovati vrečo. Ko jo je odprl, je presenečeno zavpil. Iz vreče je šinila velika kača in se zagrizla v njegov vrat. Paul je vpil, se noro vrtel in mahal z rokami, in šele po nekaj trenutkih je kača popustila in se odvijugala v travo. Paul se je še naprej divje vrtel in bojevniki so ga nemočno opazovali. Končno se je ustavil in padel na tla.
Carsta je pritekel k njemu, mu dal glavo v naročje, ga začel božati po licih in tolažiti: »Takoj gremo domov. Duhovnik te bo sprejel in te ozdravil, samo zdržati moraš.«
»Zdržati!« je zakričal Paul »Kako, jaz gorim, vse v meni je ogenj!« Na ustnicah se mu je pojavila zelena pena in začel je čedalje globlje in bolj na kratko dihati. Še nekajkrat je zavpil in nato utihnil. Glava mu je obležala v Carstinem objemu, celo telo pa je bilo nenaravno skrčeno, toda mirno. In njegov obraz je črnel. Paul je bil mrtev.
⁂⁂⁂
»Veles ne odpušča,« je mrko pripomnil Dabor in vsi so razumeli. Poganski bog se je maščeval za oskrunitev in pokol.
Carsta se je, odkar ga je Ludwig poznal, prvič zajokal. Držal je mrtvega Paula v naročju in na glas stokal, da bo ozdravel. Zibal ga je kot dojenčka in pel s svojim počenim glasom pesmi v neznanem jeziku. Sonce se je dodobra nagnilo in Ludwig se je odločil.
»Carsta, Paul je mrtev. Vse kar lahko storimo je, da ga sedaj začasno pokopljemo, da ga ne ogrizejo živali in kasneje pridemo po njega, da bo imel krščanski pogreb.« Carsta ga je nemo gledal in se ni premaknil, dokler se ni Ludwig spomnil, kako ga bo spodbudil.
»Vse skupaj je podli poganski čar. Pregledal sem celo vrečo in v njej so samo kosti treh dojenčkov. To strašno daritev je zagotovo Gorazdova žena darovala Velesu in od nje je prišla strupena kača. Saj tako velikih strupenih kač tu naokrog sploh ni, torej jih je nekdo prinesel. In kdo je edini sposoben prinesti takšne kače? To so hudiči, ki jih moramo pobiti!«
»Tako je!« je bruhnil Carsta. »Maščevati moramo Paula in hudičevi Gorazd bo to plačal! Pojdimo takoj, tamle navzgor, poševno je njegova pot. Gremo pri priči, moj meč in noži hrepenijo po njegovi krvi!« Carsta je vstal, koča se je izpraznila. Dabor je ponovno sodeloval brez besed, samo čelo je mrščil.
Na hitro so zakopali Paula in krenili po stezici poševno navzgor. Ni bilo tristo, štiristo korakov, ko se je na obzorju zarisal nov lik malika. Ludwig je takoj spoznal, da je to Mokoš. Tudi pred njo je ležal zaklan črn petelin, zraven njega pa je klečala svečenica. Videti je bila še mlada. Carsta se je pognal naprej in skočil na dekle. Ženska je zakričala, toda Carsta jo je močno udaril v obraz in jo vrgel na tla. Strgal je nje haljo, da je bila gola in zavpil:
»Sedaj pa glejte, bom pokazal, kdo je pravi moški in ta poganka je prava za to.« Surovo ji je porinil noge narazen in se s spuščenimi hlačami vrgel nanjo. Deklica je med zaklinjanjem ležala in gledala v zrak. Nato se je naenkrat malo vzdignila in Carsta je zastokal. Ter obležal na njej kot kamen.
Ludwig, ki je razmišljal o tem da bo sledil Carsti na dekletu, je pohitel k njemu. Obrnil ga je in tam, kjer je srce, je bil vanj zapičen oster, ozek nož. Carsta je bil mrtev; ubila ga je ta deklica nedolžnega videza, ki je nemo strmela vanj.
»Poganka, od kod ti, da ubijaš kristjane, ti, morilka!«
»Mokoš mi daje moč, Mokoš mi daje življenje, Mokoš me bo peljala v večno podzemlje.« je odgovorila.
»Tudi tebi bo dala kar ti pripada, ne boj se za to, ti izdajalec in spreobrnjenec. Bomo videli, ali te lahko tvoj križani bog varuje pred njo!« In je začela govoriti besede, zle čare, česar se je Ludwig še megleno spominjal. To, in pa njen posmehljivi pogled ga je spravilo v meglico in ustrašil se je, da ga bo urekla. Zamahnil je z mečem in ji je zasekal vrat. Nekaj je še zagrgrala, zatem pa utihnila. Ludwig je nato začutil močan udarec od zadaj v lobanjo in zmanjkalo ga je.
»Dabor,« je bilo prvo, kar je pomislil Ludwig, ko se je zbudil iz nezavesti. Lobanja ga je bolela, pogladil jo je. Krvavela je, toda ni bila počena, hvala bogu. Ozrl se je. Bil je sam; edini živi in dve mrtvi telesi. Daborja nikjer. Ludwig je zaklel in segel po svojem mošnjičku-- kot je slutil, bil je izpraznjen. Carstov prav tako. Dabor je se omastil z njihovimi srebrniki, preden je zbežal, kamorkoli že, najbrž nazaj med svoje slovanske pogane.
»Lahko bi vedel, da se bo posral pred poganskimi maliki, reva.« Ludwig je klel in razmišljal. Odprava je, vsaj do tega trenutka, bila katastrofa. Dva težko pridobljena borca mrtva, en pobegnil. Kriv bo on. Edino, kar ga lahko reši je Gorazdova glava, sicer se lahko poslovi od plačane službe, kjer je imel toliko načrtov. Kmetija, družina, sužnji, premoženje, vse mu je bežalo iz rok. Ludwig se je odločil. Ukrepati mora, in to takoj.
Zvlekel je Carsta proč od malika in poganke in ga na hitro zakopal.
Ludwig je vedel, da ga bo gospodar Engelbert kaznoval, če bo lahko pokazal le dve ženski trupli za ceno življenja Paula in Carste, da o Daborju ne govori. Reši ga lahko samo, če ujame vrhovnega vrača, ki ga je naskrivaj častila cela utrdba razen Frankov in Bavarcev. Samo Gorazdova glava bo veljala pri Engelbertu za uspeh, ne glede na smrti drugih bojevnikov. Oziral se je vročično naokrog in zagledal shojeno pot, ki je peljala lagodno poševno navzdol, proti Perunovem maliku.
Sonce se je spuščalo proti zatonu, kar je pomenilo, da se bliža pravi čas za žrtvovanje. Gorazd je imel svoje načine in roke pri tem.
Ludwig se je pognal po stezici, ki je šla poševno navzdol, pri čemer ga je nekaj, kar ni popolnoma razumel, motilo. Nekaj v okolici, pokrajini? Vse te stezice so bile poševne, kot da so nekakšen povezane, je pomislil, ko se je po kakšnih par sto korakih približal kipu Peruna.
Le da tokrat malik ni bil sam. Pred njim je klečal sedaj plešasti, toda še vedno razpoznavni Gorazd. Tudi on je daroval svojemu peklenskemu bogu petelina, ki je zaklan ležal pred njim.
Potihem se mu je približal in nato skočil nanj. Gorazd je brez odpora padel, nakar ga je obrnil in mu nastavil meč na grlo.
»Pa si le prišel, učenec moj pozabljivi, da pokončaš svojega učitelja in svečenika v čast tvojega križanega Boga, tako kot sem videl v ognju. Veliko si moral obresti danes naokoli. Si pozabil, da si v enem dnevu obiskal nebeško božanstvo, žensko božanstvo in božanstvo zemlje? Lepa, toda nevarna pot je to, še posebej, če pozabiš, kaj pomeni, ti, odpadnik moj pozabljivi«
»O čem govoriš, bedak stari? Tvoji časi so mimo, ti pa še kar blebetaš. In kaj pomeni to stalno ponavljanje o pozabljivosti?«
»Pozabil si, da najbolj plodovita žrtvovanja potekajo med več bogovi naenkrat. Samo, da morajo biti med njihovimi žrtvovanji ustrezne razdalje. Ali ti ni nič več jasno, da si hodil med bogovi sonca, zemlje in podzemlja, in to v trikotniku? Velesu si žrtvoval svečenico, Mokoši devico in sedaj boš Perunu žrtvoval žreca. Črni petelin ni tvoja hrana, je tvoja usoda, Mokoš, ki si jo najbolj užalil, je izrekla sodbo in kazen o tebi, o moj pozabljivi učenec in jaz ji bom lahko priča. Moje prošnje bogovom so ugodene, njihova strašna volja sledi.«
Ludwig je prebledel. Šele sedaj se je spomnil, da žrtvovanja v trikotniku bogov prinesejo izjemno bogastvo ali pa grozovito kazen. In, če je pogledal nazaj, je prav to storil. Od Peruna naravnost do Velesa, od Velesa poševno k Mokoši in od nje poševno nazaj do Peruna – nehote je opravil obred trikratne žrtve, o katerem je tekla le pritajena beseda -sicer je o tem vladala prestrašena tišina in molk.
»Mokoš ti je izrekla sodbo in kazen, kar me ta zabava, ker ti je dala nekaj, česar ne boš hotel, pa boš moral hoteti,« je nadaljeval Gorazd. »In ti, moj pozabljivi učenik, ji ne moreš uiti, pa kamorkoli greš. Danes bo nočni ples bogov, danes bo gozd razpotegnil lovke preko križanega boga.« Gorazd ga je mirno gledal, kot da je Ludwig smet.
Ludwig se je odločil, pomislil na Engelbertovo nagrado ter je Gorazdu besno odsekal glavo. Gorazd ni niti zastokal, le posmehljivo mu je zrl v lice. Potreboval je tri udarce, da je končal. Podivjani Ludwig mu je iztaknil oči in odsekal ušesa, vse, da izgine, umre ta podoba iz njegovih otroških let.
Nakar je glavo zavil v odrezani del halje in odšel iskati konje in oba pokojnika. Enega konja, tistega s prtljago za vse, ni bilo več. Dabor, kdo drug. Ponovno je preklel ubežnega krivoverca.
Enega konja je zajahal, drugega pa vodil z izkopanima truploma sobojevnikov s seboj. Po daljši ježi, skozi nenaravno tišino gozdu in travnikov, je, skoraj sredi noči, prispel v utrdbo. Nihče ga ni pričakal, ker so razen stražarjev vsi že spali. Celo stražarji so, nenavadno, dremali ob svojih sulicah. Cela naselbina je zamolklo brbotala, kot da bi jo pritiskala nevidna črna roka. Naokoli je plaval temen težak vonj, ki ga Ludwig ni prepoznal. Vse je mirovalo.
Zato se je tudi sam, z Gorazdovo glavo v zasilni vreči, odpravil v svojo sobo. Z olajšanjem se je ulegel na posteljo, Gorazdovo glavo pa vrgel, da je obležala pod klopjo. Ludwig se je nekaj časa premetaval, ko je razmišljal v usodni trikratni žrtvi v svetem trikotniku, toda njegov Bog bo premagal tudi takšne obrede peklenske, se je tolažil. Končno je potonil v sen.
Nekaj ga je zbudilo, nekaj mučnega, strašljivega. Kričanje iz naselja, divje, neutolažljivo, odsevala je svetloba plamenov, ki so požirali stavbe. Nekdo je vdrl v utrdbo in pobijal ter požigal. Kdo? Razumel je samo vzklike »Perun, Veles, Mokoš!«. Kriki strahu in groze so bili v frankovskem in bavarskem jeziku, napadalci torej domačini in sluge, kdo pa drug!
»Nemogoče,« je zašepetal Ludwig. Mora na pomoč. Toda – vrata njegove koče so bila odprta!
Vrgel je pogled proti ognju, ki je stalno gorel in zagledal pred seboj golo žensko. Imela je rdeče štrenaste lase, obraz, na katerem so se poznale surovosti gozdnega življenja, povešene dolge in neprivlačne prsi, postavo, ki je vidno nosila posledice divjih lovov ter koščene, z znaki porisane roke in noge, na katerih so se dolgi in ostri nohti stalno gibali v prste in ven. Iz nje sta dihala noč in sovraštvo; strmela je vanj in se pri tem prikazovala in izginjala.
»Vedomka,« je izmučeno šepnil Ludwig. Njena pojava ga je ohromila, še roke ni zmogel vzdigniti.
»Seveda, jaz sem kazen, kar ti pošilja Mokoš, jaz sem njena sodba, ljubi moj. Moj, kajti sedaj si in ostaneš samo moj,« je odgovorila z grlenim glasom, ki je zvenel, kakor da prihaja iz navja. Sedaj je razumel, zakaj mu Gorazd ni hotel pripovedovati o njej; kajti vedomec uničuje predvsem ljudske sanje, Vedomka pa ljudi na najbolj oseben način.
Strgala je z njega revno rjuho, ležal je gol pod njo, ter se ulegla nanj. Spretno ga je vznemirila, sprejela vase in se začela gibati nad njim v čudaškem ritmu. Z vsakim gibom mu je občutno odtekala in usihala življenjska moč. Ludwig je bledel, življenje mu je odtekalo z vsakim gibom. Vedel je, da ne bo zdržal več dolgo, Vedomka mu bo ukradla vso živo silo.
In Gorazdova glava pod klopjo se je glasno smejala.
Ni se mogel braniti, čedalje bolj prazen in nemočen je postajal, medtem ko se je gibala nad njim in on v njej. Slabel je tako zelo, da se je komaj še zavedal. Vedel, da bo kmalu konec vsega. Da bo kmalu njegov konec. Zadnje, kar se je Ludwig spomnil, je bil igranje z vrstniki, ko je bil še dete. Zatem je njegova glava omahnila v desno in se ni več premaknila. Ognji izven koče so segali čedalje više, jok premaganih, ki so jih zmagovalci gnali kot plen ven iz utrdbe, se je razlegal vsepovsod.
Gorazdova glava se je krohotala sredi plamenov…
⁂⁂⁂
Plamene je v iz daljave opazoval tudi Dabor, na poti v svojo vas. Pokleknil je.
»Perun, Veles, Mokoš, hvala za opozorilo, hvala za varstvo, vaš služabnik Dabor.«
Trikrat se je globoko priklonil, vstal, in se odpravil naprej, proti meji, kjer so ga čakali domači.
* Prvo poglavje romana Črt in Dabor, duologije Bogovi, gozdovi, kremplji.
