Na koži začutim dotik noči
Njen dih njeno pesem z luno v dlaneh
Med tlakovane ceste se prikradejo sence
ki so tudi svetloba
Svetloba ki jo slišim šepetati
ki mi piše povesti v drugačni pisavi
Piše naj grem k razpadajoči hiši
iz nekega drugega časa kjer bom
morda srečala nedokončane misli
Ptici nad mano se na robovih kril
nabira tema Ptica postane zgodba
ko brez barvnega perja pade med
robide koprive in grude vresja
Zavlečem se k vodnjaku otipam škripec
oguljeno vrv Zaslutim da je vse
lačen gobec da je ta svet lačen gobec
ki bo požrl vsak žarek svetlobe
Zadiham z dihom in dotikom
noči in vidim žarek lune vidim žarek lune
To bo moja skrivnost
Le matin et la lumière
LIPA
Svojim otrokom sem želela prepevati
na travniku z akacijami in bezgom in ivanjščicami
Da bi vonjali moj glas tedaj ko ga ne bo več slišati
Da bi zaduhali moj glas pod akacijami in bezgovimi cvetovi
Svojim otrokom sem želela pripravlajti hrano ob nevihti
da bi kljub bobnenju ob mešanju s kuhalnico in strganju po loncu
slišali tišino ki se bo v ustih spremenilav večerjo
Svojim otrokom sem želela prepevati sopranske molitve
Svojim otrokom sem želela prepevati
na travniku z akacijami in bezgom in ivanjščicami
Da bi vonjali moj glas tedaj ko ga ne bo več slišati
Da bi zaduhali moj glas pod akacijami in bezgovimi cvetovi
Svojim otrokom sem želela pripravlajti hrano ob nevihti
da bi kljub bobnenju ob mešanju s kuhalnico in strganju po loncu
slišali tišino ki se bo v ustih spremenilav večerjo
Svojim otrokom sem želela prepevati sopranske molitve
ko so se nebo in zemlja in oblaki združili v nenavaden trio
ko so z neba letele svetleče sulice in iz oblakov udarjali bobni
Svojim otrokom sem želela pripraviti večerjo narave
Da se najedo vseh vrst njene veličine moči in dobrote
Pa je zapihal orjaški pih se zapodil v krošnjo lipe ter presekal njeno telo
Otroci so zajokali se zapodili v naročje jeznih pesti narave
med strele k razlubjenemu telesu lipe pod škafe dežja in toče
Lipa zelenela je lipa zelenela je so hlipali pod jezno nebo
v premočenih oblačilih med udarci strel med polomljenimi rokami drevesa
Stopila sem na kamniti prag Prinesite lipovo cvetje in njeno listje
Zapojmo o cvetju in krošnjah Jutri bodo metulji našega
vrta posedli na lipino truplo Z barvnimi krilci bodo zgladili rane
Metulji vedo Zapojmo pesem metuljev lipinih prijateljev
ko so se nebo in zemlja in oblaki združili v nenavaden trio
ko so z neba letele svetleče sulice in iz oblakov udarjali bobni
Svojim otrokom sem želela pripraviti večerjo narave
Da se najedo vseh vrst njene veličine moči in dobrote
Pa je zapihal orjaški pih se zapodil v krošnjo lipe ter presekal njeno telo
Otroci so zajokali se zapodili v naročje jeznih pesti narave
med strele k razlubjenemu telesu lipe pod škafe dežja in toče
Lipa zelenela je lipa zelenela je so hlipali pod jezno nebo
v premočenih oblačilih med udarci strel med polomljenimi rokami drevesa
Stopila sem na kamniti prag Prinesite lipovo cvetje in njeno listje
Zapojmo o cvetju in krošnjah Jutri bodo metulji našega
vrta posedli na lipino truplo Z barvnimi krilci bodo zgladili rane
Metulji vedo Zapojmo pesem metuljev lipinih prijateljev
BREZDOMNI
To najprej zagledam
Čipkasto mrežo pajčevine to
majhno srebrno preprogo nad mano
To najprej zagledam
Te tanke nitke z bisernimi očmi
ko skoznje zatipa snop žarka
kot pozlačen pozdrav
Veje krošnje smeje
zaplešejo s porednimi oblaki
Ooo kako hvaležen sem
saj je vendarle še eno jutro
mogoče bo tudi še en dan
in morda bo tudi še naslednja noč
še eno srebrno jutro
še poredni ples krošnje
na prepereli klopci mesta ki se budi
Oooo vi mimohodni obrazi
ki ne opazite čipk iz pajčevine
Oooo vi drveči koraki ki kar
odbrzite brez zagleda v prebujeni jutranji
ples listov in prvo melodijo krošnje
in prvi vetrov dotik na ličnicah
Ooo kako sem bogat
Na leseni postelji na parkirišču
imam najlepšo melodijo najlepše dragulje iz rose
najiskrenejši objem z neba
vse kar je treba za pomirjeno srce
Počasi si nataknem plastične natikače
in kot ljubezen na prvi pogled
podrsi dlan po preperelih deskah moje postelje na parkirišču
Za zbogom do večera jo še pobožam
Potlej bom okorno tipaje prešteval kovance
v žepu iz smetnjaka potegnjenih hlač
Za še eno za še eno jutro s pajčevino
za še en dan krošnjinega plesa
za še en dan vetrovega božanja ko bo tonil dan
Ooo da bi jutri spet zatipal snop žarkov
skozi lesketajočo pajčevinko na prepereli klopci
mesta ko se bom prebujal s krošnjo nad sabo
Samo tako se želim prebujati
MUŠANČKE
Na tleh plevel razpoke z lišaji
Okenski okvir škripa
Steklo razbito že zdavnaj
Trhnoba plesnoba v zraku
in nosnicah Sedem na ilovnata
tla zapuščene cimprače
Zavržen košček deske
zadrsi po ili in nariše jablano
Iz praspomina je zaživela O njej
je govorila babica Da jo je nagovarjala
skozi okno Naj ji rodi mušančke
Mušančke mi rodi ljubo drevo jo je prosila
Da bo za bajtarske otroke pozimi ko
bo zmanjkalo pri kmetu zasluženega zrnja
Da bodo zadišale dišale orošene stene
ki jih ni mogoče ogreti
Da bo zadišalo dišalo in bo v otroških
očeh žarelo pričakovanje za nekaj
grižljajev in bo vsa cimprača zadišala dišala
po vonju pečenih jabolk jablane
ki raste pred oknom
Sedim na ilovnatih tleh okno je razmajano škrbinasto
Čutim jablano ki je ni več a vendar je
spomin na majceno mušančkasto krošnjo pred oknom
Spomin na babičino dolgo tanko kito srebrnih las
ko je iz peči kot svečenica obredno jemala dišeče mušančke
Poberem koščke stekla in grem
z vonjem mušančk babičine jablane
