Sedim v temi,
ker sem zaprla oči
sredi dneva.
Objemam odsotne,
njihov prah je moja občutljivost.
Najbolj me spodbuja njen pogled,
oster a topel,
dišeč po jabolčnem štrudlju.
Po obrazu mi riše solze
s prstom brez nohta,
obarvanim z zjutraj nabranimi borovnicami.
Objemam jo močneje kot takrat, ko sem jo lahko.
Rada jo imam,
zanjo in za njenega sina,
mojega očeta.
Tudi on je tu,
brez glasu,
brez vetra,
brez solz.
Samo nasmeh je tu
in pogled v nebo,
v ptice,
v hrepenenje.
Kaj bi mi povedal,
če bi mi lahko?
Vsi so tu.
Vsak od njih je tu.
Globoko se oddahnem.
