ČAR ŠTUDENTSKEGA IN AVANTGARDISTIČNEGA GIBANJA IN STANJA V HIPIJEVSKI GNEČI ŠUMIJANA ZAČETKU 70-TIH LET PREJŠNJEGA STOLETJA IN SVETA, KAKOR SE GA IZ SRCA SPOMINJA BORIS A.
UVOD: DRUŽBENI KONTEKST ALI ZGODOVINA NA EKS
Umetniške avantgarde in protestnega študentskega gibanja v junaških letih 1966-74 ni mogoče razumeti brez upoštevanja zgodovinskega konteksta. Ker je ta precej grenak, ga je najbolje spiti na eks. Po možnosti na poln želodec.
Bil je to čas največjega uspeha jugoslovanskega družbenega modela in rasti osebnega standarda prebivalstva; liberalizacija ekonomije je seveda imela za posledico tudi politično liberalizacijo, kar je povzročalo prve resne razpoke v zapleteni in občutljivi stavbi jugoslovanske federacije. Ekonomska in politična liberalizacija sta namreč povzročili tudi vznik prvega nacionalističnega vala, ki je zajel predvsem Hrvaško, v manjši meri pa tudi Slovenijo. Predsednik tedanje slovenske vlade Stane Kavčič (nekdanji sekretar univerzitetne konference Zveze komunistov ljubljanske Univerze, ki je l. 1964 odigral brutalno vlogo likvidatorja kritične revije Perspektive) je kritiziral zvezno oblast, češ da Slovenija plačuje prevelik prispevek zvezni blagajni; simbolno in nevralgično torišče spora med Ljubljano in Beogradom so bile ceste, pri katerih je Kavčič zahteval finančno podporo zveznega proračuna. Eno izmed žal pozabljenih poglavij zgodovine študentskih gibanj je izjemno močan val solidarnostnih protestov s kaznovanimi perspektivaši, ki je pretresel ljubljansko Univerzo in »vesoljno Ljubljano« l. 1964.
Celotna zgodovina protestnega slovenskega študentskega gibanja (vključno s Študentsko organizacijo in etablirani oblasti bližjo Zvezo mladine) je bila močno določena s centralnimi konflikti tedanje skupne države, ko so se majala tektonska razmerja med ideologijo, ekonomijo ter etničnimi, jezikovnimi in religioznimi razlikami. Da bi ustavila politično liberalizacijo, ki je bila posledica ekonomske liberalizacije, je Zveza komunistov Jugoslavije na čelu s Titom ponovno vzela vse vzvode odločanja v svoje roke, kar je imelo katastrofalne posledice, tudi ekonomske, ki jih je Tito dolgo reševal s tujimi posojili. Pod pritiskom nacional(istič)nih zahtev se je ponovno okrepila trda roka. Možnost, da bi Josip Broz Tito odšel v zasluženi pokoj, je bila na začetku sedemdesetih let dokončno pokopana, ponovno okrepljeni Titov kult pa je v pričakovanju njegove smrti postopoma pridobil prazno obrednost religiozne mantre. Po razmeroma dolgem obdobju potrpežljivega prenašanja nacionalističnih gibanj je jugoslovanski »sistem« udaril nazaj: obračun s hrvaškim nacionalizmom je bil temeljit in okruten, obračun s slovenskim nacionalizmom pa se je omejil na zamenjavo Kavčičeve liberalne vlade ter na cenzuriranje, omejevanje in kaznovanje kulture. Kolateralna žrtev tega obračuna z nacionalisti je bila tedanja vodilna garnitura v Srbiji na čelu z Markom Nikezićem in Latinko Perović, predsednikom in sekretarko CK KPS, ki sta bila izjemno sposobna; ker pa nista bila nacionalistično orientirana, sta bila razrešena zaradi domnevnega »anarholiberalizma«. Na ta način je Zveza komunistov ponovno vzpostavila neomejeno oblast nad celo Jugoslavijo ter jo zaostrovala v letih pričakovanja smrti doživljenjskega predsednika Tita. Po njegovi smrti l. 1980 je sledil dobro desetletje trajajoči prosti padec Jugoslavije v ekonomskem, političnem in vsakršnem smislu.
Obdobje 1966-74 je bilo torej ključno obdobje največjega razvoja, začetka krize in napačnih strateških odločitev, ki so na koncu pokopale Jugoslavijo. To obdobje povsem sovpada z obdobjem največjega kritičnega angažmaja intelektualnih in umetniških krogov, ki je doživel najbolj radikalne pojavne oblike v študentskem gibanju. Bil je to zenit umetniške, politične, hipijevske in vsakršne avantgarde. In zenit naše mladosti.
A pojdimo nazaj in lepo po vrsti … kakor jo je pač doživljal podpisani, tedanji »podmladek« študentskega gibanja.
PRVE DEMONSTRACIJE, REDAKCIJE, INSTITUCIJE IN ZAJEBANCIJE
15. maj 1970 je bil eden izmed ključnih dni mojega življenja; spominjam se ga do najmanjših podrobnosti. Iztekal se je moj drugi letnik na II. (Šubičevi) gimnaziji v Ljubljani, po seriji slabih ocen in celo graje iz latinščine pa je neskončno strogi profesor Silvester Kopriva pred celim razredom naznanil, da sem prejel svojo prvo petko in me toplo naslovil z osebnim imenom Boris, kar je bila sila redka čast. Nekaj ur pozneje sem padel iz daljne klasike v sodobni čas vojn in družbenih konfliktov ter doživel »ognjeni krst« s prvim govorom na demonstracijah v Študentskem naselju. Začele so se popoldne kot protest zoper vojno v Vietnamu in sovjetski imperializem, s plakati in kričanjem »Nixon, Brežnjev ̶ pol jaz, pol ti!« in se zvečer končale s pohodom po središču Ljubljane, s sežiganjem ameriške in sovjetske zastave na tedanji Titovi cesti in … in z notranjepolitičnimi protestnimi vzkliki in gesli, ki pa ̶ v nasprotju z dogajanji v Zagrebu ̶ niso prevladala v ljubljanskem protestnem gibanju.
Iz tistega časa datira tudi moja tesna zveza s skupino študentov, ki sem jih dotlej bežno poznal, saj so tri leta pred menoj hodili na Šubičevo gimnazijo in so bili sošolci: Jaša Zlobec, Mladen Dolar, Marko Uršič, Jure Detela, Tomaž Wraber in Branko Gradišnik so bili moji intelektualni in politični mentorji in so tedaj kar najgloblje vplivali name. Jeseni 1970 so se moje sobote radikalno spremenile: Jaša me je »vpisal« v Francoski dramski krožek, ki ga je vodila Madame Marija Saje, legendarna profesorica na Šubičevi gimnaziji, obenem pa me je povabil na redne sobotne diskusijske sestanke ob štirih popoldne v Kazini, v uredniških prostorih študentske Tribune. Naslednje leto sem ob sobotah dopoldne jecljal francoske dialoge Montherlanta in Anouilha, popoldne pa pozorno spremljal diskusije svojih uporniških vzornikov o najnovejših knjigah, ki so jih prebrali. Veliko sem se naučil od svojih mentorjev. Sodil sem v »podmladek« študentskega gibanja, se udeleževal vseh fascinantnih diskusij, ki jih je študentska organizacija prirejala po fakultetah, ter seveda vseh protestov in demonstracij. Izkazalo se je, da je bilo »branje klasikov« in najnovejših teoretikov družbene prekucije à la Althusser, ki ga je prinesel Dolar, le teoretični uvod v praktični del študentske revolucije, ki je kmalu sledil. Imeli smo se za trockiste, se pravi, da smo radikalno zavračali sovjetski model revolucije v eni sami državi, ki da je obsojen na klavrn polom ter politično in policijsko diktaturo; pogoj za končno in dokončno zmago Revolucije naj bi bila globalna zmaga, kakršno je pridigal Lev Trocki. Imeli smo tudi stike s Četrto (trockistično) internacionalo; spomnim se tajnega sestanka s francosko aktivistko in aktivistom. Pri pripravi tega sestanka smo pazili, da ne bi po nepotrebnem razbobnali svoje subverzivne rabote, sicer pa nismo bili tako previdni; Wraber nas je večkrat jezno opozoril na pravila konspiracije ̶ in najbrž je imel prav.
Ključen trenutek za formalizacijo vrednostnega sistema slovenskega študentskega gibana je bilo gostovanje voditelja hrvaškega študentskega gibanja Ivana Zvonimira Čička v ljubljanski Kazini spomladi l. 1971. Jaz, star 17 let, še gimnazijec, sem seveda bil tam! Na tem dramatičnem dogodku so predstavniki ljubljanskih študentov na čelu z Jašo Zlobcem in drugimi mojimi »mentorji« (o, kako ponosen sem bil nanje!) zavrnili Čičkove predloge za sodelovanje hrvaškega in slovenskega študentskega gibanja na nacionalistični, »protibeograjski« osnovi ter vztrajali, da se slovensko študentsko gibanje bori za svobodo izražanja in socialno pravičnost. Čičak je bil pozneje kaznovan na zaporno kazen, velja pa poudariti tudi to, da je pozneje postal aktivist za človeške pravice.
Vzporedno sem bil »podmladek« druge »revolucionarne« organizacije, katere najbolj izpostavljeni člani, Lev Kreft, David B. Vodušek in Mladen Švarc, so bili prav tako sošolci, takrat maturantje na Šubički. Od Krefta in Voduška sem prevzel urejanje gimnazijskega literarnega glasila Mladinec, pozneje, ko sem bil že četrtošolec, pa sta me pritegnila tudi v uredništvo Mladih potov, literarne priloge Mladine, ki je veljala za »valilnico« literarnih talentov in prvo stopnico pri objavljanju.
V dramatičnem in čedalje bolj konfliktnem političnem kontekstu tedanje Jugoslavije in Slovenije, je spomladi l. 1971 tedanja redakcija Mladih potov presegla svoje literarno-mentorske naloge in posegla na področje politike; ta naša mladopopotniška literarna celica je postala nekakšna spremljevalka protestnega študentskega gibanja in tozadevnih naporov Študentske organizacije. Zgoraj omenjenim mladim literatom so se pridružili Gorazd Marinček, Igor Antić, Samo Vrtačnik in drugi. Po jezikovnem slogu in udarnosti smo se trudili posnemati starejše kolegice in kolege iz Študentske organizacije; prvo »domačo nalogo« v radikalni kritiki smo opravili tako, da smo postavili pod vprašaj program in delovne metode Zveze socialistične mladine Slovenije. Svoje utemeljeno nezadovoljstvo smo usmerjali predvsem na zbirokratizirano predsedstvo mladinske organizacije v Ljubljani, ki je reagiralo s šokom, jezo in grožnjami. A mi se nismo dali: ker se je staremu predsedstvu ljubljanske mladine bližal konec mandata, smo izkoristili svoje neodtujljive zakonske in ustavne pravice in na osuplost okostenele mlade slovenske politične garde kandidirali svoj alternativen seznam pri volitvah za novo predsedstvo. Na vsesplošno začudenje tako »vladajočih mladincev« kot nas, »upornikov«, smo na volitvah zmagali ̶ mi. Bilo je to na začetku poletja 1971. Dolge šolske počitnice so ohladile konfliktno ihto z obeh strani; ko sem jeseni istega leta nekajkrat sedel kot novoizvoljeni član na sejah ljubljanskega predsedstva ljubljanske Zveze socialistične mladine, sem z naraščajočim razočaranjem in občutkom opeharjenosti opazoval proces medsebojnega približevanja pravovernih mladinskih funkcionarjev in naše uporniške skupine. Navdajal me je slab občutek, da sem z vstopom v »sistem« izdal študentsko gibanje. Zato sem to isto jesen 1971 protestno in glasno odstopil kot član ljubljanskega mladinskega predsedstva in doživel olajšanje, da sem se vrnil »na svoje«, k poeziji, in »med svoje«, študentske protestnike. Nekateri člani te naše »uporniške« mladinske skupine so ostali v predsedstvu ljubljanske Zveze mladine in poskušali uveljaviti svoje predloge. Najbolj radikalen kritik je bil in ostal Mladen Švarc, s katerim sem v tistih letih precej prijateljeval. Mladen se je zapletal v čedalje hujše polemike, tudi javne; nekatere fronte so bile načelne narave in sem ga tu podpiral, za nekatere spore pa kljub najboljši volji nisem razumel vzrokov, vse skupaj pa je na koncu kulminiralo z njegovo formalno in vsakršno izključitvijo iz Predsedstva ljubljanske Zveze mladine. Takrat sem imel občutek ̶ in ga imam še zmeraj ̶ da si Mladen nikoli ni opomogel od tega udarca, da se je nenehno vračal k prizoriščem svojih izgubljenih bitk ter k polemikam in sporom, ki so ga obsedali. Bil je izjemno pronicljiv, intelektualno briljanten; občudoval sem njegove lucidne spise in kritike, manj pa njegovo nenehno zapletanje v tisoč konfliktov. In zmeraj sem imel občutek, da so ti konflikti prispevali k njegovemu veliko prezgodnjemu koncu.
Članstvo v predsedstvu ljubljanske Zveze mladine je bil začetek politične kariere Leva Krefta, ki se je v naslednjih letih strmo dvigala in zaključila z najvišjim možnim položajem za »mlade kadre« ̶ mestom predsednika Zveze socialistične mladine Jugoslavije. Obžaloval sem, da je zaradi politične kariere pustil literaturo, saj je bil nadarjen pesnik ̶ tako kot David B. Vodušek, bodoči vodilni nevrokirurg. Oba sta pisala udarne, sočne pesmi, blizu tedanji avantgardi, a še zmeraj z razpoznavnimi obrisi zgodb. Vodušek se je odlikoval z večjo dozo lirizma, Kreft pa z močno dozo ironije in črnega humorja; l. 1976 sta te svoje mladostne »grehe« objavila v skupni pesniški zbirki z značilnim naslovom Mejdun, so dobre pesmi! Lev Kreft je bil eden izmed najbolj načitanih in razgledanih mladih intelektualcev naše generacije, zato mi je odleglo, ko je zaradi nepojasnjenih okoliščin nenadoma kar izginil s politične scene in se vrnil k filozofiji in estetiki; ponovno se je politično aktiviral v procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.
L. 1972 sem postal glavni urednik Mladih potov, literarnega glasila tednika Mladina, zato sem zoper svojo voljo moral vzdrževati stike s Predsedstvom Zveze socialistične mladine Slovenije, kar je pomenilo, da sem bil na milost in nemilost izpostavljen birokratsko in ideološko premočrtni in ozkogledi histeriji teh mladih funkcionarčkov. Zelo lepo sem sodeloval z uredništvom Mladine, npr. z dolgoletnim urednikom Matjažem Zajcem, ki je žal pred kratkim umrl, spomnim pa se ga kot širokega, pametnega in duhovitega človeka. Žal pa je nad uredništvoma Mladine in Mladih potov bedela Zveza mladine, ki se je obnašala kot svinja v koritu politične, policijske in sodne kontrole sedemdesetih let, upravičeno imenovanih »svinčena leta«. V naslednjih treh letih, do l. 1975, nam je zaradi nenehne cenzure, ki jo je nad nami izvajala Zveza mladine, uspelo objaviti le tri številke Mladih potov. Toda kakšne tri številke so to bile ̶ polne divjih avantgardističnih pesmi, nore proze in kritičnih esejev, v katerih smo stavili na Domišljijo kot edini Dom Literature! (Še zmeraj hranim izvode teh treh številk v najbolj dragocenem predalu svojega arhiva in srca.) Naša izdajateljica, Zveza socialistične mladine Slovenije, seveda ni bila navdušena nad našim »umetniškim izdajstvom« večnih in sakrosanktnih ideoloških »resnic«. Zaradi teh ali drugačnih očitkov in obtožb sem bil kot glavni urednik Mladih potov pogosto vabljen na obtožno klop sej predsedstva ZSMS, kjer sta tedanji predsednik Ljubo Jasnič in sekretar Zdenko Mali rada kričala name in grozila uredništvu Mladih potov s policijo in sodiščem. Kot vernik avtonomije pesniškega jezika sem odgovarjal pogumno, načelno in ̶ kot se za mladega intelektualca spodobi ̶ z obilico citatov iz filozofije in estetike, ob katerih so mladim funkcionarjem pokali živci zaradi silnega dolgčasa … In tako smo tri leta lebdeli v neproduktivni in mučni polemiki, ki je z zaostrovanjem politične kontrole in cenzure čedalje bolj kazala, kakšen bo končni izid.
Potem ko sta starejša kolega Kreft in Vodušek zapustila uredništvo Mladih potov, sem vanj povabil svoje generacijske literarne koleg-ic-e. Ožji krog smo sestavljali štirje pesniki, ki smo začeli intenzivno sodelovati in prijateljevati proti koncu l. 1972: midva z Igorjem Likarjem, bodočim režiserjem, sva bila sošolca na Šubičevi gimnaziji, leto dni mlajša Jure Perovšek, bodoči zgodovinar, in Milan Kleč, večni svobodni pisatelj v vsakršnem smislu besede, pa sta bila sošolca na Viški gimnaziji. K sodelovanju sem povabil tudi Brino Švigelj (pozneje Mérat in Svit), Iva Prijatelja ter Andreja Rozmana Rozo, s katerimi sem sodeloval že v gimnaziji, ter veliko prezgodaj umrlega pesnika Vladimirja Memona, ki je prihajal s koprske gimnazije in sva se seznanila na seminarjih za urednike šolskih glasil. Z naivnim entuziazmom smo se lotili prenove uredniškega koncepta in priprav na izdajanje »naših« številk.
MI, NERAZUMNI IN POGUMNI: AVANTGARDA IN ŠUMI
Bil je to buren čas tektonskih premikov v slovenski poeziji, ko so avantgardistični eksperimenti na literarni, likovni in gledališki sceni prinašali osvežilni prepih v provincialno zatohlost tedanje Ljubljane ter v dvakratno – katoliško in komunistično – sivino. Navduševali smo se nad Pokrom Tomaža Šalamuna, eksperimenti skupine OHO in igrivo poezijo generacije, ki je bila nekaj let starejša od nas in se je združevala v skupini z zaporednimi številkami 441, 442 in 443 (Ivo Svetina, Milan Jesih, Matjaž Kocbek, Andrej Brvar, Tomaž Kralj itd.) in je prispevala zgodovini gledališča tudi eksperimentalno skupino Pupilija Ferkeverk. Milan Dekleva nam je s prvo zbirko slovenskih haikujev Mushi mushi l. 1971 odprl oči za vzhodnjaško mišljenje (zen budizem) in čudežno poezijo bivanja stvari, onstran togote zahodnega polaščanja sveta; knjižica je bila oblikovana kot natakarska beležnica in je bila prva knjiga novoustanovljene študentske založbe oz. Študentskega kulturnega centra (ŠKUC), ki obstaja še danes. Pigl, kot smo imenovali Tomaža Pengova, je s plemenitim hibridom glasbe in besedil na plošči Odpotovanja (1973) izrazil občutje cele generacije; njegove pesmi nam bodo do konca dni zvenele v srcu kot lepota iskanj naše generacije. (Ta veliki umetnik in dragi prijatelj mi je umrl v naročju na Golniku 10. februarja 2014 in takrat je umrl lep del moje in naše skupne mladosti.)
Najbolj noro pa smo se zabavali ob črnem humorju iger Dušana Jovanovića in Jesihovih Grenkih sadežih pravice v eksperimentalnem gledališču Glej v režiji Zvoneta Šedlbauerja (predstavo sem videl kakih tridesetkrat, nisem pa mogel konkurirati Kleču, ki je bil tam »inventar«, ogledal si je namreč sleherno ponovitev te kultne predstave).
Čeprav to ni bila moja študijska obveznost v prvih letnikih primerjalne književnosti na FF, sem silno rad obiskoval seminarje o modernem gledališču, ki jih je vodil tedanji asistent in bodoči profesor na istem oddelku ter pisatelj Lado Kralj. Lado se je l. 1971 vrnil z nadvse plodnega raziskovalnega študija v ZDA, kjer je sodeloval z najbolj radikalnimi režiserji tedanjega eksperimentalnega gledališča na svetovni ravni ̶ praktikom in teoretikom happeninga Michaelom Kirbyjem ter Richardom Schechnerjem, režiserjem njujorške avantgardistične The Performance Group, znane kot ene najbolj izvirnih skupin t. i. fizičnega gledališča. Ta koncept je Lado uveljavil v Ljubljani z ustanovitvijo eksperimentalnega teatra Pekarna, ki je delovalo v stari pekarni na Tržaški 15, zame mitičnem kraju, ki ga žal ni več. Lado nam je na seminarjih postregel z informacijami o sodobnem eksperimentalnem gledališču, ki se jih ni dalo dobiti nikjer drugje, zalagal nas je s številkami The Drama Review, ki jo je ustanovil in jo do danes ureja Schechner, in na osnovi vseh teh pobud smo v skupini Nomenklatura izpeljali vrsto happeningov, med katerimi je bil najbolj ambiciozen Zvok, ne jezi se! Junija 1974 smo ga izpeljali v Festivalni dvorani; na zvočni ravni je dogodek koncipiral skladatelj Bor Turel pod vplivom idej Johna Cagea, sam koncept happeninga pa sem prispeval jaz po vzorcu igre za otroke Človek, ne jezi se! Po nareku kocke smo člani Nomenklature, za nami pa tudi prostovoljci iz občinstva (temeljna ambicija happeninga je bila prebiti »rampo« med odrom in občinstvom) vstopali v prostor igre in se premikali po poljih, kjer so bila razpostavljena glasbila t. i. Orffovega inštrumentarija (za otroke) ali naše pesmi, mi pa smo nato improvizirali zvoke ali pa si ̶ na podlagi priloženih pesmi ̶ izmišljali nove verze.
Z mnogimi izmed teh starejših kolegov smo se družili v Šumiju, epicentru tedanjih tektonskih premikov. Tu sta neformalno uradovali uredništvi Problemov – Literature (osrednjega poligona raziskovanja literarnega jezika) in študentske Tribune, glasila študentske revolucije pod uredništvom Jaše Zlobca; prav tu se je spočela in prav tu se je tudi končala zasedba Filozofske fakultete spomladi 1971; tu sta obratovali vodstvi obeh eksperimentalnih gledališč, Gleja in Pekarne; tu so se zbirali hipiji in tradicionalnejši ljubljanski bohemi; in tu so paradirala prelepa dekleta naše mladosti. (Nikoli se ni v teh sivih prostorih smejalo toliko lepih deklet!) Starejši šumijevci so nas zelo toplo sprejeli. Eden izmed šumijevskih ritualov je bil, da je zmeraj nekdo generalno ̶ z naravnost generalsko gesto! ̶ častil vse navzoče. Občasno je prišlo tudi do kakšne praske, npr. med našo skupino in hipiji okoli Blaža Ogorevca in Ivana Volariča-Fea, ki sta sicer pomembno in inovativno sooblikovala tedanjo avantgardistično krajino. V Šumiju je visel dolgolasi Chubby, posmehljivi prerok izjemno visoke postave, zaradi katere smo ga krstili za »največjega slovenskega pisatelja«. Dekleta so bila izjemno prijazna; naj med njimi še posebej omenim Goranko Kreačič in Moniko Žagar, ki sta bili aktivni v študentskih protestih, sodelovali pri eksperimentalnih gledaliških projektih Pupilije Ferkeverk in s katerima vzdržujem stike tudi danes. Goranka piše odlično dokumentirane in čudežno lepe prikaze naše skupne zgodovine, Monika je pa poleg drugih knjig napisala tudi véliki pričevanjski roman Diši po dosegljivem (2022) o izkušnji generacije, ki je dozorevala na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let, tudi in predvsem v Šumiju.
Šumi je bil kraj, kjer smo dobesedno prestali mladost, saj je premogel le tri stolčke in pult na sredi, na katerem je rad jezdil Milan Jesih. Prostor je imel kvadraturo dnevne sobe, ob špicah pa smo se tam gnetli kot sardine. Če kakšen dan nismo mogli priti v Šumi, smo bili dobesedno bolni od hrepenenja in pomanjkanja smisla življenja. Niso bili redki dnevi, ko smo prišli tja zjutraj in se nismo premaknili do večera; obvezno pa smo prišli dvakrat na dan – od 12. do 14. ure in od 19. do 20.30, ko so Šumija zaprli in smo se odpravili na romanje po redkih preostalih ljubljanskih gostilnah tistega časa (Koper, Lipa, Lovec), da bi končali v Riu in kolodvorski restavraciji. Ob petih zjutraj smo ob slabem sadjevcu sanjarili o tem, da bi odpotovali iz te zadušljive province – kamorkoli – Anywhere out of this world!, kot je vzklikal Baudelaire. Maja 1974 smo s tem namenom organizirali dogodek, ki smo ga v skladu z duhom časa imenovali happening: po Radiu Študent smo predvajali vabilo na naključno potovanje s prvim vlakom, kamorkoli. V nedeljo, 15. maja, smo se zbrali ob 9. uri pod kolodvorsko uro in se dejansko tudi vkrcali na prvi vlak. A ta ni peljal v Pariz, kot sem skrivoma upal in s tem namenom spokal v nahrbtnik nekaj perila, dve srajci, deset knjig in potni list, ampak v Mirno na Dolenjskem; tam smo se povzpeli na bližnji hrib, se v planinski koči dobro imeli, se stepli z lokalnimi faktorji, ki so bili žaljivi do naših deklet in zvečer v popolni temi kolovratili skozi gozd v dolino – rezultat: dve zlomljeni nogi in ena zlomljena roka! Happening pa tak!
Že kot študent sem rad stal ob oknu Šumija in strmel ven. Ta zorni kot je ponujal premaknjeno vizuro zunanje stvarnosti, ker je bil Šumi lociran v podpritličju ali ̶ kot se reče s francoskim izrazom ̶ suterenu. Iz šumijevske idile smo torej sivo stvarnost gledali pod kotom, poševno navzgor: mimo so hodile noge delovnih ljudi in mini krila, nekateri so tekli na avtobus, drugi pa čakali, da prečkajo Titovo cesto … vsi so pa nekam hiteli, vsi so imeli svoj cilj, smisel in smoter, samo mi smo ždeli pod vodoravno stvarnostjo in strmeli v vertikalo vsemirja. Čutili smo se vzvišene nad sivci, ki so z namenom hodili mimo. Mi nismo imeli nikakršnega namena, a prav zato smo se čudili in občudovali lepoto stvarstva … in kritizirali grdoto družbene stvarnosti. Realno gledano pa smo bili le otok lepote sredi divjih in pogosto podtalnih morskih tokov družbe, ki nas je obdajala. Nikoli ne bom vedel ̶ in morda je bolje tako ̶ v kolikšni meri je prebujenje iz šumijevskega opoja prispevalo k čustvenim in psihičnim krizam in žal tudi k samomorom nekaterih čudovitih in ljubih ljudi.
TRAGIKOMIČEN MARŠ AVANTGARDE SKOZI MLADINSKE DELOVNE BRIGADE
Prvi skupinski literarni nastop »bande štirih« (Kleča, Likarja, Perovška in podpisanega) se je zgodil v prvih dneh aprila 1973, na tretjem kulturnem maratonu študentov Filozofske fakultete (prvi maraton se je zgodil med »revolucionarno« zasedbo fakultete l. 1971). Razpeli smo vrvi okoli odra, kot da gre za boksarski ring, in se »dvobojevali« s pesmimi – verz na verz. Pesmi smo s tem seveda uničili, a užitek, ki smo ga ob tem čutili, je bil neznanski. Tudi občinstvo se je neskončno zabavalo, čeprav niso razumeli niti besede.
Kleč in Perovšek sta pisala pod vplivom avantgardističnih poetik tistega časa, a sta te nastavke razvila vsak po svoje, na izviren način. Likar je svobodno kombinatoriko besed liriziral, sam pa sem bil tedaj bliže konkretni poeziji in humorno-anekdotičnim učinkom.
Prvi literarni kritik, ki je z občutkom in resno jemal naše avantgardistične umotvore, je bil Aleksander Zorn, med prijatelji Sanja. Bil je nekaj let starejši, ponotranjil je nauk profesorja primerjalne književnosti Dušana Pirjevca o avtonomiji umetnosti ter bil eden izmed vidnih borcev študentskega gibanja. Mentorsko je vplival na nas, da smo dokončno kristalizirali svojo tedanjo poetiko in držo v smer literarne resnice, ki nima nobene zveze z banalno družbeno resničnostjo.
Apolitičnost pisave tedanje mlade generacije je bila dvoumen pojav, ki ga je treba razumeti v kontekstu časa: znotraj družbe, ki jo je vladajoča ideologija do skrajnosti spolitizirala, je ta apolitičnost učinkovala kot kritika, v razmerju do prejšnjih, etično in politično angažiranih generacij (predvsem »perspektivašev«) pa je – na Pirjevčevi sledi – učinkovala kor »odpoved akciji« in čista estetska gesta. Najbrž nam samim takrat ni bilo povsem jasno, za kaj nam pravzaprav gre – za kritiko družbene stvarnosti ali za beg pred njo. Izid našega mladostnega literarnega projekta pa potrjuje, da je socialistična oblast naš popolni esteticizem razumela kot politično kritiko, zato nas je ustrezno tudi kaznovala. V našo samoopitost z avtonomijo umetnosti je stvarnost vdirala s krutimi znamenji, kot so bila gonja zoper Edvarda Kocbeka ob njegovem intervjuju z Borisom Pahorjem v tržaški reviji Zaliv o povojnih pobojih ter sodno preganjanje Kocbekovih prijateljev Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Najbliže naši generaciji je sistem udaril z zapornim kaznovanjem Draga Jančarja. – In zakaj, za kaj je bil Jančar zaprt? Pravzaprav za nič.
Za rep smo ujeli obdobje liberalizacije slovenskega in jugoslovanskega političnega sistema: gospodarske reforme v drugi polovici 60-tih let so zmehčale tudi politični prostor, »kritika vsega obstoječega« – kot smo to neomarksistično imenovali – pa se je izražala predvsem skozi radikalne umetniške eksperimente. Po kratkem obdobju liberalnejše politike na prelomu šestega in sedmega desetletja se je s Titovim Pismom prostor ponovno zaprl, začela so se »svinčena sedemdeseta«, nova in k sreči zadnja ledena doba 20. stoletja. Oblasti so v skladu z novo zakonsko omejitvijo svobode tiska zaostrile nadzor nad periodiko in založništvom, kar je prizadelo prav za nas relevantne revije, v katerih smo začeli objavljati – Probleme, študentsko Tribuno in tudi »naša« Mlada pota. Zaradi vrste domnevno povsem birokratskih ovir so vse te revije začele izhajati skrajno neredno (le po številka, največ dve na leto), revijo liberalnih katoliških intelektualcev Prostor in čas pa so sploh ukinili.
V štirih letih nam je uspelo izdati le tri številke Mladih potov. V njih so poleg jedrne »četvorke« in zgoraj omenjenih avtorjev naše generacije sodelovali tudi nekoliko starejši kolegi Aleksander Zorn, Milan Dekleva, Tomaž Pengov, Marko Slodnjak, Milan Jesih, Tomaž Kralj, Ivan Volarič – Feo, Maruša Krese, takrat ovenčana tudi s priimkom Šalamun, itd. (Ob lepih spominih na vse njih me je med pisanjem pretresla zavest, da so med temi osmimi le trije še živi). Prva »naša« številka, kjer se je kot glavni urednik podpisal Aleksander Zorn, je izšla septembra 1973 pod imenom Nomenklatura. Naslov Mlada pota se nam je namreč zdel preveč tradicionalističen, zato smo revijo poimenovali po imenu papirja, na katerem je bila tiskana (ime se je porodilo neke noči, ko sva z Likarjem pomagala likovnemu uredniku Mihi Vipotniku pri tehničnem oblikovanju prve številke). Ime Nomenklatura torej danes zveni neprimerno bolj politično, kakor smo to slišali takrat. Uredništvo Mladine nam je bilo naklonjeno, Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS), izdajateljico Mladine, pa je to ime motilo, zato so zahtevali uporabo starega imena Mlada pota. Konceptualna razhajanja s politično pravovernim podmladkom Zveze komunistov so se čedalje bolj zaostrovala.
V obdobju naraščajočih konfliktov s predsedstvom ZSMS smo se odločili, da bomo sprejeli uradno vabilo in šli kot mladi pesniki brat pesmi mladinski delovni brigadi na Kozjanskem. Z naše strani je šlo za zavesten kompromis, s katerim naj bi pokazali dobro voljo do Zveze mladine – a, kot se je izkazalo, sta prav ti dve gostovanji zapečatili usodo Nomenklature.
Prvega gostovanja se je poleg »četvorke« kot »pridruženi član« udeležil tudi Ivo Prijatelj. Nekega lepega julijskega dne 1973 naj bi nas šofer ZSMS z uradnim avtom peljal na Kozjansko; čakal naj bi nas na Kongresnem trgu ob 11. uri dopoldne. Mi smo se dobili že uro prej v Bacchusu, poletni depandansi Šumija, ki pa je v nasprotju z bohemsko naravo matičnega bistroja imela na sebi nadih elegance. Bil je to najlepši ljubljanski lokal na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let, in pisali smo zadnje leto, ko je bil sploh odprt. Oblasti so ga nato ukinile, domnevno zato, da bi tam zgradile avtobusno postajo in park – postajališče so zgradili sto metrov stran, parka nikoli, pred časom pa so porušili Šumi, sveti kraj naše mladosti, in tam zgradili arhitektonsko pošast za bogataše. Če so bili razlogi za nekdanjo ukinitev Bacchusa politične narave, je postavitev nove stolpnice povsem finančno motivirana; da se ena izmed snobovskih restavracij, ki jo je mogoče videti skozi pritlično okno, kiti z imenom Šumi, in to celo z nekdanjim logotipom, je cinizem brez primere!
No, vrnimo se v stari, pravi Šumi in Bacchus julija 1973: v tisti uri, ko smo čakali šoferja, smo za popotnico pošteno cuknili iz steklenice Vodke Wyborowe. (Iz nekakšnih mističnih razlogov so v tem obdobju, ko je zloglasna jugoslovanska inflacija začenjala svojo zmagovito pot, v Šumiju pozabili dražiti to znamko vodke, zato je bila to najcenejša bližnjica v pozabo – še se spomnim, nekaj let je stala natanko 1.300 starih dinarjev.) Bili smo dobre volje, ki pa nas je na mah minila, ko smo zagledali vozilo, s katerim naj bi nas voznik ZSMS peljal na Kozjansko, najbolj »nerazvito« slovensko pokrajino: bil je to namreč – črn mercedes! V črno revščino Kozjanskega s črnim mercedesom – strašno, res črno! V tistem trenutku nam je postalo jasno, da smo prodali dušo hudiču. Ta pogled nas je tako potrl, da smo hitro spili še eno steklenico vodke ter za na pot kupili še dve ali tri. Nato se je začela odisejada – Potovanje Petih Pijanih, Pravkar Polnoletnih Pesnikov Po Pohabljenih Pokrajinah Podalpskega Paradiža!
Komaj smo prišli do Črnuč, je slaba vest, ki nas je pestila, povzročila najbolj divje konflikte, najprej med Klečem in Perovškom. Kot nekakšen »vodja puta« sem sedel spredaj; v določenem trenutku sem se obrnil, da bi ju umiril, in zagledal neverjeten prizor – Kleč je Perovška z močnim upercutom zadel v brado, ta mu je pa zmagoslavno izpulil cel šop las! Nekajkrat smo morali ustaviti, ker je moral naš Prijatelj nujno bruhniti. Na Kozjanskem je divjala poletna nevihta. Ivo je že spet prosil šoferja, naj ustavi. Komaj se je skobacal iz avta in – kot je bil dolg in širok – padel v mokro ilovico, nakar se je, ves blaten, splazil nazaj v mercedes, na obup voznika. Temu šoferju torej ne gre zameriti, da je v trenutku, ko nas je izkrcal na trgu sredi Kozjega, pritisnil na plin – morali smo odskočiti, drugače bi nas bil povozil – v smer Ljubljane. Tako smo ostali brez prevoza za nazaj.
Bilo je tri popoldne, po nevihti je spet posijalo sonce. Kraj je bil videti povsem prazen, nikjer žive duše, po brigadirjih ne duha ne sluha. Vrli prebivalci Kozjega pa niso niti slutili, da so se v njihovem mirnem kraju izkrcali pesniki Apokalipse.
Hodili smo okrog in iskali brigadirje, tu pa tam potrkali na vrata in spraševali redke domačine, kam in kako. Najbrž smo ponujali kaj klavrn in sumljiv prizor, saj se jim je na obrazih bralo, da nam ne zaupajo in da se nas bojijo. Z razlogom. Ekscesov je moralo biti kar nekaj, kajti že po pičli uri našega bivanja na Kozjanskem se je začela zbirati skupina lokalnih faktorjev z očitnim namenom, da vzamejo v obrambo svoj miroljubni kraj pred tolpo nasilnih pesnikov. Ker je ta samoobrambna milica kmalu štela kakšnih ducat udov, se nam je slabo pisalo. Rešila nas je – mladinska delovna brigada, ki je v pravem trenutku prikorakala s svojega dnevnega šihta! Komandant – fejst fant – nas je prisrčno pozdravil. Nismo ga utrujali z detajli o okoliščinah našega prihoda in naraščajoči nevarnosti lokalnih faktorjev, temveč smo se brez besed postavili pod zaščito brigade, ki je štela nekaj sto članov in članic. Literarni nastop naj bi imeli v osnovni šoli. A ko smo razbili šipe na vhodnih vratih, je komandantu brž postalo jasno, da z literarnim večerom ne bo nič. Bil je nenavadno toleranten in razumevajoč mladenič, resnično dober komandant – poklical je k sebi Likarja in mene, ki sva edina bila za silo prisebna, in nama ponudil več kot pošten dogovor: da prespimo z brigado in naslednji večer uprizorimo svoj literarni nastop … seveda, pod pogojem, če se bomo obnašali. Seveda se bomo!
Pred šolo so čakali avtobusi, da prepeljejo brigadirje do tabora. Na trgu so nas grozeče čakali lokalni faktorji, a smo pod zaščito brigade hitro stekli v avtobus. Na poti v tabor, spuščal se je že večer, so brigadirji peli ljudske in revolucionarne pesmi, kar je nas avantgardiste navdalo s silnim gnusom. Po seriji provokacij je dal komandant ustaviti avtobus sredi črnega kozjanskega gozda in črne kozjanske teme, in nam ukazal, da zapustimo avtobus. Z Likarjem sva ga komaj preprosila, da bi se smeli naprej peljati z brigadirji in prespati v njihovem taboru. Omečil se je. In tako še dvakrat.
Vrhunec norosti pa je šele sledil. V skladu s svojimi rituali se je celotna brigada postrojila za večerni apel, od nas pa so pričakovali, da se jim bomo pridružili in izkazali spoštovanje zastavi (jugoslovanski, seveda). Kleč in Perovšek sta v trenutku spuščanja zastave in petja himne (jugoslovanske, seveda), zastavo poscala, pred očmi komandanta in več sto brigadirjev. Imela sta srečo, da ju nihče ni prijavil, kajti za tak podvig je bilo takrat predvidenih nekaj let zapora.
Naslednje jutro je bil maček neznosen. Reševal nas je neki mladi brigadir, ki je delal v kuhinji, tistega dne pa je bila njegova edina zadolžitev, da nam je nenehno kuhal kavo. Tega dobrotnika sva s Klečem naslednje poletje srečala pri Figovcu in se nama je pohvalil, da je miličnik, ki je bil poslan v brigado inkognito, da bi kontroliral in poročal o zlorabi drog … pa najbrž tudi o drugih rečeh. O tempora, o mores! A tudi pri Figovcu naju je častíl kot pesnika in naju částil s kavo.
Da bi nekoliko popravila katastrofalen vtis, sva se z Likarjem pridružila brigadirjem, ki so šli delat. Bila sva pravzaprav edina, ki sva tistega dne krampala, večina brigade je ležala v senci. Res pa je, da je bil neznosno vroč dan. Vodo smo pili z zajemalko iz veder. Aha, pozabil sem povedati, da je bil namen te mladinske delovne brigade zgraditi vodovod na Kozjanskem.
Po vseh teh peripetijah smo zvečer končno pripravili tudi literarni nastop – osnovni smoter našega gostovanja. Proti vsemu pričakovanju smo poželi izjemen uspeh. Vzdušje je bilo tako prijazno in prijateljsko, da je bilo očitno, da smo se kljub vsem škandalom brigadirjem zelo prikupili. Res je sicer, da niso razumeli niti besedice naše tedanje avantgardistične poezije, a so bili kljub temu navdušeni. Bil je to naš daleč najboljši literarni večer v tistih norih letih! Žal je zmagoslavje – o klasika! – pokvaril pretep med nami ob vrnitvi nazaj, v vlaku …
Čez tri tedne pa – repete. Za silo smo pokrpali medsebojne odnose. Zavedali smo se, da smo malce pretiravali, zato smo si prisegli, da se bomo drugič obnašali. Tokrat smo šli na Kozjansko v okrnjeni postavi – le Kleč, Perovšek in jaz. Trojka torej. K sreči so nas na avtobusnem postajališču čakali brigadirji, kajti na trgu so se zbrali tudi lokalni faktorji z očitnim namenom, da se nam maščujejo za hude žalitve izpred treh tednov. Za vsak primer smo se pozanimali, kdaj odpelje zadnji avtobus – ob pol devetih.
Literarni večer so tokrat organizirali kar v gostilni nasproti postajališča. Mi smo se obnašali, a tudi brigadirji so bili nadvse vljudni – po vsaki prebrani pesmi so zaploskali. Kljub tej pozornosti smo čutili, da je nekaj narobe, da je vzdušje ob vseh aplavzih pravzaprav hladno in prikrito grozeče. Zato sem skočil na mizo in bral svoje pesmi kot Majakovski, a tudi to ni imelo nobenega posebnega učinka – kakor vselej so mi tudi tokrat hladno zaploskali.
Ko smo končali, pa je po aplavzu vstal predstavnik brigade in z zvišanim tonom izjavil: »V imenu partijske celice naše brigade se vam nikakor ne moremo zahvaliti za vašo antihumanistično in antisocialistično poezijo!« In so vstajali drug za drugim in nas v čezdalje bolj vroči retoriki obkladali z repertoarjem besed, rezerviranih za sovražnike ljudstva in države. Kot bruc primerjalne književnosti, poln Pirjevčevih predavanj o avtonomiji umetnosti, sem se spustil v goreče tirade o nujnosti iskanja in raziskovanja novih izraznih poti, a ni zaleglo.
Že kakšne pol ure smo bili na političnem prangerju, ko je Perovšek izgubil živce: snel je debel usnjeni pas, si ga ovil okoli zapestja in zakričal s sveto jezo: »Vi si zaslužite korobač! In jaz bom šel v Klagenfurt – po korobač – za vas!« Po trenutku osuple tišine je izbruhnil pandemonij: brigadirji so skočili na nas, začeli smo se prerivati, padali so udarci, mi trije smo se branili in se počasi umikali k vratom, tam pa smo zagledali strašen prizor: o, gorje! na drugi strani trga je stal ducat lokalnih faktorjev in čakal na nas, z nemim, a zgovornim smehljajem – na postajališču (ura je bila natančno 20.35) pa je voznik že kurblal motor naše zadnje zveze s civilizacijo! Kot da se je za trenutek čas ustavil – spomnim se, da smo se mi trije z obupom spogledali, nakar smo jo ucvrli proti avtobusu! Brigada pa za nami! Sto petdeset brigadirjev je s stisnjenimi pestmi lovilo tri mlade pesnike. S kotičkom očesa sem opazil, da tudi lokalni faktorji tečejo, da bi nam presekali pot. Rešil nas je voznik avtobusa: že je speljal, a je odprl vrata, da smo skočili noter, nakar je za nami zaprl vrata in pritisnil na plin, da so brigadirji in lokalni faktorji samo še s pestmi udrihali po pločevini, v nemočnem besu! Šofer nam je pomežiknil, češ »A smo jih, kaj?!« In smo izginili v blago, rešilno noč!
Proti vsemu pričakovanju so bile posledice drugega literarnega gostovanja v mladinski delovni brigadi veliko hujše kakor posledice prvega. Pri prvem nastopu smo brali pesmi »normalni« delovni brigadi, pri drugem nastopu pa je šlo ̶ o, kakšna smola! ̶ za »kadrovsko« brigado, sestavljeno iz nadebudnih mladih funkcionarjev in bodočih politikov, česar vnaprej žal nismo vedeli. Oblasti so še kar razumele pijanske škandale – malce se je pomoraliziralo, a se je toleriralo. Stvar, ki je bila v tistih svinčenih časih neprimerno bolj nevarna in pravzaprav edina nesprejemljiva, je bila – beseda! Verbalni delikt! Drznili smo si javno podvomiti v uradno politiko, izpostavili smo dvomu uradno razglašene dogme. Zato so nas kaznovali. Predsedstvo ZSMS je zahtevalo policijsko preiskavo in sodni pregon.
Za politični pritisk v naši takratni poeziji – liriziranih avantgardističnih eksperimentih – sicer ni bilo nobenega utemeljenega razloga. Druga številka (glavni urednik sem bil podpisani) je po vseh teh peripetijah izšla šele septembra 1974, v tretji številki, ki je izšla na začetku l. 1975 in jo je kot glavni urednik pripravil Milan Kleč, pa je ZSMS mladine končno našla priročen izgovor za ukinitev revije – objavo proze Emila Filipčiča, ki je vsebovala nekaj kletvic. Spomnim se pogovora v Šumiju z Milanom Jesihom, ki nam je rekel: »Fantje, pred vami je izbira – če boste cenzurirali Fileta, boste ohranili revijo in prodali svojo dušo; če boste pa vztrajali pri objavi integralnega Filetovega teksta, boste rešili svojo dušo in zapravili revijo.«
Rajši smo zapravili revijo.
Grožnja o sodnem pregonu se ni uresničila, izpeljali pa so medijski linč; o odstavitvi »protisocialističnega« uredništva so poročali tudi na televizijskem dnevniku. Po tem političnem »linču« je naša generacija ostala brez literarnega glasila, ki je itak dotlej izšlo le trikrat.
KRATKA INVENTURA GLEDALIŠKE SKUPINE NOMENKLATURA
Sredi sedemdesetih so za Nomenklaturo nastopila »gluha leta«, ki pa so bila, paradoksalno, polna čarobnega umetniškega opoja. Takrat smo svoja iskanja usmerili v dialog z gledališčem. Leta 1973 sva s skladateljem Borom Turelom začela na sledi Johna Cagea raziskovati razmerje med zvokom in besedo, to iskanje pa nato razširila v gledališki prostor s happeningom Zvok, ne jezi se! (Festivalna dvorana, 1974), kjer sta med drugim sodelovala tudi Andrej Rozman ̶ Roza in Vladimir Kovačič, ta čudežna dvoživka, čelist in pisatelj v eni sami osebi. Nato se je pridružil tudi Igor Likar, tokrat kot režiser. Najbolj ambiciozna in kompleksna projekta sta bili intermedialni gledališki predstavi Spati v barvi (Mala Drama, 1975) in Manifest tišine (eksperimentalno gledališče Pekarna, 1976). Zadnja predstava je bil Camusov Kaligula v ŠKUC-u l. 1978.
Nomenklatura je bila torej zmaj z dvema glavama – pesniško, vezano na istoimensko revijo, ter gledališko, celotna avantura pa je trajala od l. 1972 do 78. V teh letih je sodelovala cela vrsta dragocenih in lepih ljudi, naj naštejem le nekatere: s svojo prvo scenografijo slikarka Marija (Ejti) Štih, moj brat, kitarist Jerko Novak, igralki Bara Levstik in Maja Boh ter igralca Aleš Valič in Metod Pevec, plesalki Jasna Knez in Jana Borštnar, filozofinja Maja Milčinski in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, ki sta v naših predstavah plesali, sociologa Vito Flaker in Andrej Škerlep, žal že pokojni arhitekt Miloš Florijančič, fotograf Dušan Arzenšek, slovenistka Gita Vuga, zdravnica Silvana Codelli in drugi. Izjemno dobrodošla je bila pomoč starejših kolegov, ki so sodelovali že pri predhodnih avantgardističnih eksperimentih: novinarja Dušana Roglja, ki je sodeloval že pri Pupiliji Ferkeverk, eksperimentalnih umetnikov Slobodana Valentinčiča in Mire Jakše, ki sta nas na otoku Srakane avgusta 1974 trenirala v umetnosti meditacije itd. Z nasveti nam je velikodušno pomagal Lado Kralj, zgodovinar gledališča in poznejši pisatelj, tedanji asistent na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ustanovitelj eksperimentalnega gledališča Pekarna. Žal nas je tudi Lado že zapustil.
Čeprav to ni bila moja študijska obveznost v prvih letnikih primerjalne književnosti na FF, sem silno rad obiskoval seminarje o modernem gledališču, ki jih je vodil Lado Kralj. Lado se je l. 1971 vrnil z nadvse plodnega raziskovalnega študija v ZDA, kjer je sodeloval z najbolj radikalnimi režiserji tedanjega eksperimentalnega gledališča na svetovni ravni ̶ praktikom in teoretikom happeninga Michaelom Kirbyjem ter Richardom Schechnerjem, režiserjem njujorške avantgardistične The Performance Group, znane kot ene izmed najbolj izvirnih skupin t. i. fizičnega gledališča. Ta koncept je Lado uveljavil v Ljubljani z ustanovitvijo eksperimentalnega teatra Pekarna, ki je delovalo v stari pekarni na Tržaški 15, zame mitičnem kraju, ki ga žal ni več. Lado nam je na seminarjih postregel z informacijami o sodobnem eksperimentalnem gledališču, ki se jih ni dalo dobiti nikjer drugje, zalagal nas je s številkami The Drama Review, ki jo je ustanovil in jo do danes ureja Schechner, in na osnovi vseh teh pobud smo v skupini Nomenklatura izpeljali vrsto happeningov, med katerimi je bil najbolj ambiciozen Zvok, ne jezi se! Junija 1974 smo ga izpeljali v Festivalni dvorani; na zvočni ravni je dogodek koncipiral skladatelj Bor Turel pod vplivom idej Johna Cagea, sam koncept happeninga pa sem prispeval podpisani po vzorcu igre za otroke Človek, ne jezi se! Po nareku kocke smo člani-ce Nomenklature, za nami pa tudi prostovoljci_ke iz občinstva (temeljna ambicija happeninga je bila prebiti »rampo« med odrom in občinstvom) vstopali v prostor igre in se premikali po poljih, kjer so bila razpostavljena glasbila t. i. Orffovega inštrumentarija (za otroke) ali naše pesmi, mi pa smo nato improvizirali zvoke ali pa si ̶ na podlagi priloženih pesmi ̶ izmišljali nove verze. Nekaj mesecev smo trdo »vadili« improvizacijo, tako zvočno kot tekstovno. Naučili smo se vpeljati tišino v svoje »zvočenje« in molk v svoje improvizirane besede, tako da sta zvok in beseda lepo in polno odmevala … toda občinstvo, ki je navdušeno skočilo v igro Zvok, ne jezi se!, je tako veselo kričalo in povzročalo tako neznosen hrup s tam razpostavljenimi instrumenti, da sem bil osebno globoko razočaran nad to kakofonijo. Po happeningu smo se sicer tolažili, da je bil namen našega happeninga ̶ rušenje »rampe« med odrom in občinstvom ̶ dosežen, vendar sem happening, za katerega sem prispeval koncept, sam doživljal kot neuspeh, v nasprotju z nekaterimi kolegi, ki so sodelovanje občinstva doživljali kot kriterij in dokaz uspeha. Takrat sem prvič osebno in na lastnem telesu doživel protislovje med konceptom in kvaliteto. Ta paradoks se je v naslednjem letu našega nadvse intenzivnega raziskovanja le še poglabljal: veliko smo delali, raziskovali in se pogovarjali, naše vaje pa so bile zgrajene na kombinaciji joge, meditacije ter vaj, ki jih je na podlagi sistema velikega ruskega režiserja Stanislavskega za potrebe otrok adaptirala Viola Spolin, čemur smo dodali tudi izkušnje fizičnega teatra poljskega režiserja Grotowskega. Veliko smo se takrat naučili, tudi sami o sebi … predstave pa na ta način nismo mogli ustvariti. Zato smo tovrstne samozadostne vaje prekinili in se osredotočili na svoj namen ̶ ustvarjati umetnost, pripraviti predstavo! Rezultat sta bili dve predstavi, naša najlepša in naša najbolj radikalna.
Najbolj čaroben, harmonično lep projekt Nomenklature je bila intermedialna gledališka predstava Spati v barvi l. 1975 v Mali Drami: besedilo so bile moje pesniške Definicije, ki jih je igralsko interpretirala Olga Kacjan, temeljno »sporočilo« dogodka je bila glasba Bora Turela, pri kateri sta mu pomagala violončelist Vladimir Kovačič in kitarist Jerko Novak, kot plesalka je sodelovala Maja Milčinski, scenografijo je prispevala Ejti Štih, celoten dogodek pa je režiral Igor Likar. Ta predstava je s svojo pravljično, poetično lepoto utelešala hipijevsko kulturo in estetiko našega načina tedanjega bivanja, gotovo tudi duha Šumija.
Najbolj radikalen projekt pa je bil Manifest tišine, ki smo ga uprizorili l. 1976 v Pekarni: tudi tokrat je glasbo prispeval Bor Turel, moje filozofsko-pesniško besedilo je bilo predvajano v interpretaciji Aleša Valiča, ekspresivno sta plesali Jasna Knez in Jana Borštnar, to ostro predstavo v skrajno asketski črno-beli scenografiji pa je režiral Igor Likar. Ta predstava je s svojo chiaro-scuro estetiko ter resnim, usodnostnim tonom glasbe, plesa in tudi mojega besedila najbrž pomenila nezavedno sporočilo o zaostrovanju družbenih razmer in ranljivosti naše eksistence.
Poleg tovrstnih »intermedialnih gledaliških predstav«, kot smo jih imenovali, smo pripravili tudi večje število »manjših« projektov, koncertov, literarnih večerov in happeningov. Decembra 1974 sem v dvorani Krajevne skupnosti Gradišče v Ljubljani kot novoletni happening pripravil projekt Pogovor s tišino, ki se je imenitno posrečil, nemara zato, ker je bil koncipiran brez besed. Hranim navodilo za vse, ki so bili pripravljeni sodelovati v tem dogodku:
Pogovor s tišino navodilo za dogodek
Navodilo natančno preberi in si ga zapomni.
Nehaj komunicirati. Pojdi v dvorano in si poišči mesto v
prostoru, ki ti najbolj odgovarja. Obrni se proti najbližji
steni. Nato bodi v tišini 10 minut.
Kuverto odprti šele po tem.
V kuverti je pisalo: »V novem letu ti želim litre in litre in litre tišine.« (To je bila ena izmed mojih pesniških »definicij« iz tistih let.)
Veliko smo stavili na improvizicijo in jo dolge mesece vadili. Še zmeraj pa me zalije zadrega ob spominu na glasbeno-literarni dogodek Uho trenutka decembra 1974, ko naj bi improvizirali tako glasbeniki Bor Turel, Vladimir Kovačič in Jerko Novak kot pesnika Andrej Rozman ̶ Roza in jaz, a se je improvizacija glasbenikom sijajno posrečila, midva z Rozo pa sva nesrečno zamrznila in sva komaj spravila iz sebe kakšno besedo. Naslednjega dne je kritik Radia Študent pohvalil improvizirano glasbo, naju dva z Rozo pa raztrgal. Žal upravičeno.
V nasprotju z literarno Nomenklaturo, ki je doživela politično blokado, je gledališka Nomenklatura imela več sreče: Zveza borcev krajevne skupnosti Gradišče v Ljubljani nam je zastonj dala dvorano na Rimski cesti 24, kjer smo nekaj let vadili in uprizarjali literarno-glasbene večere ter manjše eksperimentalne projekte, pisatelj Lojze Kovačič nam je dal prostor v Festivalni dvorani za happening Zvok, ne jezi se!, Drama SNG v Ljubljani prostor in čas na Malem odru za dvomesečne vaje in sedem ponovitev predstave Spati v barvi, Lado Kralj Pekarno za Manifest tišine. Izjemno nam je bil naklonjen tudi Peter Božič; prav njemu so moramo zahvaliti za več nadvse naklonjenih člankov o naši tedanji umetniški dejavnosti. Kritike, večinoma negativne, je sicer mogoče prešteti na prste ene roke. Dokumentacijo Nomenklature sestavljajo pesniške avtorefleksije, ki sem jih večinoma pisal podpisani, ter navodila za uporabo zvoka, ki jih je pisal Bor Turel. In nekaj plakatov. In nekaj fotografij. In nekaj starih magnetofonskih trakov. In lepi spomini.
Dandanašnji so te epizode iz zgodovine neoavantgardistične poezije in gledališča tako rekoč pozabljene. Razlogi so trije: prvi je gluhota družbenega, političnega in kulturnega prostora v sedemdesetih letih, ki je porazno vplivala na možnosti socializacije in arhiviranja kulturnega spomina; drugi razlog je bil naraščajoča ekonomska kriza, v kateri so že posnete filmske in radijske trakove ponovno uporabljali za nova snemanja; tretji razlog pa je bil naš tedanji prezir nad tovrstnimi sledovi. V nasprotju z OHO-jevci, ki so bili naravnani v vizualne umetnosti in so torej po svoji notranji umetniški logiki natančno beležili svoje projekte, je bila Nomenklatura v temelju naravnava na časovne umetnosti, glasbo in poezijo. Zato smo mirno puščali, da zvok potone v tišino in beseda v molk. Ti trije razlogi botrujejo dejstvu, da je podoba sedemdesetih let v naši literarni, glasbeni in gledališki zgodovini tako pomanjkljiva, luknjičava.
Toliko bolj presenetljivo in dobrodošlo je dejstvo, da je današnja teatrologija ovrednotila raziskovanje in predstave Nomenklature kot pomemben segment zgodovine slovenskega eksperimentalnega gledališča. Tako sta Blaž Lukan v knjigi Generator: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov (Slovenski gledališki inštitut, AGRFT, 2021) in Barbara Orel v knjigi Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih 1966-2006 (Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, AGRFT, 2023) ugotovila, da so happeningi skupine Nomenklatura poleg starejših OHO-jevskih edini pravi happeningi v slovenski gledališki zgodovini.
Kljub takim dragocenim analizam in pozitivnim sklepom ostaja dejstvo, da so sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in sveta najslabše dokumentirano obdobje novejše zgodovine. Zato so zborniki, kot je pričujoči, toliko pomembnejši.
POST FESTUM: NOSTALGIJA AD FUNDUM
Kaj pa se je zgodilo z našo »revolucijo«? Šumijevska idila, zgrajena na družbeni kritiki, hipijevski kulturi, indijski mitologiji, alkoholnih hlapih in vonju po prepovedanem, se je sredi sedemdesetih let počasi izpela in začela zapadati v prazno repetitivnost. Družba zunaj Šumija je tudi razpadala … a še veliko hitreje in globlje kakor naš šumijevski otok. Nenadoma smo se znašli v prostoru in času prostega padanja. Nekega jutra smo se zbudili, opraskani in krvavi, med razbitinami družbe. Divjala je inflacija mnogih ničel, družba je drvela iz ničle v ničlo, v čedalje globljo krizo. Vesoljni Šumi se je zmanjšal v majhen, staromoden kafič, pogreznjen pod tla realnosti, mimo so hiteli obupani ljudje, ki so vse zamudili, strmeli smo vanje skozi okno, iz podtalne perspektive, in vedeli, da mi zamujamo še bolj, da strašno, usodno zamujamo … Iz ozračja popolnega obupa pa se je oglašala hrupna kakofonija punka, za katero smo čutili, da je grda, da je pa avtentična, ulice je preplavila nova, do vseh, tudi do nas nesramna, neustrašna generacija upornic in upornikov …
Ostaja pa spomin na Šumi. Ostajajo Piglove nežno zveneče pesmi, ki so upesnjevale domišljijska Odpotovanja naše generacije, ostal je rezek in ironičen zven Brecljevega Buldožerja. Ostaja Karpotov dokumentarec, posnet zadnji dan pred dokončnim zaprtjem Šumija. Ostajajo Gorankini zapisi in Monikin roman o vonju in duhu, le spominsko še dosegljivem. Ostal bo ta in drugi zborniki. Ostaja nostalgija, utelešena v grafitu »Chubby was here«, po katerem je Peter Božič povzel naslov knjige svojih spominov. In ostaja humor. Seveda, če je pa ovekovečen na stenah Šumija. Čeprav so stene podrli, je Šumi še tu. In lepó šumí. Recimo tole antološko dvostišje:
