Na ruševinah – po zastrupljenjih solz, po setvah zrn zla …
rasto dvorezni noži za novce temnih lovcev.
Za vrat pod krinko, rezilo prepara strah, majejo se tla ….
Se dolgo išče šibko točko za naskok. Roke se dvignejo …
Talcu kruha v drobtinah smrt še ni naklonjena.
Eno življenje – za kaj vse ne teče kri, da se lepo živi! Da se v sedlu obdrži, ko konji podivjajo –
da se prešteje Judeževe dnarje. preden v prah sprhniš. Iz ruševin vstaja smrt za gobasti scenarij.
Črma smrt sveta izsuši telo duha in piščal puščave … iz vetrov ognjenih glas prebuja v podzemlju čas.
Ko si za ta svet še iz zemlje in neba, v naših sanjah klil, smo vedeli: gol čudež bo na kamen položen.
(Je tako usojeno človeku na tej Zemlji?)
Razpiral se boš nebu ob sončni reki, ob žgolenju ptic. Zaman preganjal sanje, z razumom mlel svoj svet v nič.
Boš vstajal, padal, se dvigal, omahoval – boš kos viharjem? (V umiranju ljubezni se še svetla upanja!)
Prav (vse)mogočne, lave se zagodijo v rogovile vej: ne gre ne nazaj ne naprej, mesenost lomi krila.
Debeli listi posrkajo sokove. Poskusna bitja so božji ponaredek, verjamejo v napredek.
Glave v prividih (po)jedo telo s kostmi, kotaleč z debla … Z lobanjami in križi naj se vrača človek v raj?
S slo po posesti do mogočnega plena v krvavih rokah … Vse živo in mrtvo bo naše za večne čase.
Pooblaščeni od bogov, zgodovine? si prilastimo dela strojnih genijev – stvaritve ljudskih umov.
Dokler ne zdrse navodeni plazovi naturne kraje …
In kamnite strmine pokopljejo zaklade.
Enkrat smo živi. Krila bogastva, slave krasijo krste. Balzamirana trupla. Zmaga gravitacije.
Človeški duh je dih regratove lučke med sončno travo.
Vetrič vesele pesmi jo igraje odpihne. Besneči glas uniči arhitekturo cveta. Bedak je ne opazi.
Otrok odtrga – v dlan stisne čudežni cvet, ga dvigne k nebu … Mahajoče ročice z vriski slave njen (raz)let.
Ko pride sen na nočno nebo glave, topla misel krvi iz hladu mesenih tal z enim samim poljubom?
Svetloba steče po vzgonu neba v žilah, po krvi zemlje. Ene odkrije v božjem, druge v strastnem objemu.
Sonce poišče pot do votlin telesa, kjer brbota kri da vžiga živih ognjev, da bega senc prastrahov.
Hvalnice nebu, zemlji, soncu, semenom, začetkom konca.
Kaj me prebudi iz sna smrtne vdanosti? Odmev iz groba: Živost ni pokopana.? Beseda ni mrtva.?
Živo na robu, zredčene črede v prepad, širimo prostor …
Nobene bakle ne prikličejo neba, nobeno zlo se ne pogrezne do pekla, vice: status quo.
Živost ugaša, počasi jo srkajo temni svetovi …
Pred kraljestvom senc sfingo oslepijo, ji zlomijo krila … So na pripravah živi za prevoze mrtvih s front.
Premiki znotraj paneta in vesolja beležijo čas … Po odpisu 2000: se dviga mrtvaški ptič …
Za ene Feniks, za druge pernati nič. Kdor ga ne vidi, ne ve, da je v njem hudič z genskega zemljevida.
O, tako lepo se školjkam razklene dom na polovice …
Ene so naše, druge so vaše v dvojnem talilnem loncu.
V enem se mož scvre, v drugem skuhajo ženo … In kam z otroki?
Pod križ, pod zvezdo, da si zgradijo dom iz strel in oblakov.
Boš naš, boš njihov, junak v okusni juhi, zločinec v kotlu?
